1006
Dušan Ludvik
Pripovedni vonji
Leto za letom, točneje, v času najbolj žarnega poletja, ko se vonj sparjenih jelš felšasto vrača iz daljave, v katere se je dahnil, grem na Javornik in obiščem zadnjo materino sestro, Zoro - Zorico Gmajner ter bratranca Cirila, ki še ni mojih let. Grem na to pot, da ujamem tisti felšasti vonj svoje mladosti in da ob teti obudim spomin na mater, ki sem ji bil najslajša bolečina - rana ran.
Teta in bratranec živita na Zaštreki pod Jelenkamnom, odkar pomnim, pod goro, ki je v obrisu res nekakšna žival, sloka in v skoku, še dandanes, proti zeleno lobanjasti Golici. Nekoč je bila prosojno zelena, zdaj pa je že rdeči tiger.
Raul Šiškovič bi rekel: Gorenjska Nigerija.
Zadnji živi obroček rodu jih ima zdaj že čez osemdeset, a motili bi se, če bi mislili, da je to kalna pamet, krevljasta zver - ne. Teta Zorica je bila vedno neugonobljiva. Ko jo je stric Janez pijan naklestil po zobeh in so ji ti leteli, frčali iz čeljusti, jih je šla takoj pobrat in jih je lepo zarila nazaj v krvaveče luknje in vsi do zadnjega so se ji prijeli ter se ji zgledno utrdili.
Pavle Zidar
1007
Pripovedni vonji
Bratranec je druge sorte tip. Mešanec obeh nravi. Ko je nekam prenaglo zgubil svojo Luizo, lepo Primorčico iz Zatolmina, se kot zakleto ni več ozrl za nobenim krilom, ki so zvonili po cestah in stacunah okoli nožic, pa čeprav so doma stene vpile po otročaju, ki naj bi jih pokracal s pajaci. Takrat, po tisti smrti ljubke Luize, me je začel, bogvezakaj, spominjati na tista dekleta iz prejšnjega stoletja, ki so se dala, denimo, okoli leta 1889 fotografirati in so bile na slikah potem tako postarane, ko da jih nimajo dvajset, ampak petdeset, štirideset - tam okoli.
Tak je bil videti bratranec po tisti izgubi žene. Vsak bi mu jih prisodil šestdeset.
V lase mu je sedel sivi oblaček in posušil se je ter začel dehteti po samcu.
Grd vonj.
Tudi nekako pravi človek ni bil več, kot jaz ali kot so drugi, temveč je postajal vse bolj predmet svojega vsakdanjika: fina pločevina, ki še žari in valovito pozvanja.
Pa tudi nobenega počitka več ne pozna, ta fant. Vse bolj imam o njem vtis, da se je spremenil v neprebojno jeklo. Tudi ko spi in ko sanja. Saj tudi zares, kakor pravi on sam, faktično stoji za vsako jekleno ploščo, da ne bi kak sovražnik Jugoslavije uničil naših tankov.
Za vse to faktično jamči Cirilček osebno. (Permejduš.)
Zato je pogovor z njim vsak dan težji. Glasovi postajajo molekule jekla. Sovražno razpoložene in sumnjičave.
Gleda me sovražno, ker berem Mladino, molekule v njem so boljševi-ški kriki iz Vorkute.
Zato pa je teta zlata. Njo ne briga, kaj berem. Kaj vse so ljudje brali in so umrli.
Rada me ima. Barbkin sin sem. Tisti nesrečni sin, ki dela iz niča nič. (Prispodobe.)
Je pa ljubezen tu gori, in Raul Siškovič ima prav, ko vidi v Gorenjski Nigerijo, mrtva narava - mrtvo oznanilo. Čustvo ljubezni je tu razum, počesan na prečo, z redkim prhljajem.
Teta Zora me vedno povpraša, vsako leto, po tem in onem.
Letos me je gnjavila, če bo Slobodan Miloševič res tovariš Tito ali ne bo.
In: kdaj bo konec Jugoslavije.
Pa: koliko časa bodo meje še prehodne s cegelci.
Zanimajo jo vedno bistvene reči, kakor vse iz Gorenjske Nigerije (oprosti Raul!).
Zato teti odgovarjam po vrsti: ja, ji zagotavljam, Slobodan bo Tito, zagotovo; če pa ne bo Tito, bo pa samo Slobodan Miloševič; za meje sem ji dal garancijo, da bodo odprte in da bodo veljali dalje cegelci za vstop v Esterajh, kjer je dovolj kofeta in tudi sveti oče pridejo kdaj blagoslovit hribe in potoke ter ribe in ljudi.
A svetega očeta teta Zorica ne mara.
Prav.
1008
Pavle Zidar
Zagotovim ji še, da Jugoslavija nikoli (never) ne bo propadla, prej bo konec vseh nas.
To ji je pa všeč - sveti oče pa ne.
Jugoslavijo ima rada, sebe pa ne.
Po njenih vprašanjih sodeč, sem prišel do ugotovitve, da je v nespečih dneh reva premišljala hude reči in da je na vse to dala sama sebi čisto iste odgovore, kot sem ji jih dal jaz...
Ej, dragi moji, biti star še ne pomeni, da ti misel ne deluje. Leta, desetletja življenja, to so kupi izkušenj, srčike življenj, posušenih na soncu zgodovine. Le da to sonce sije ponoči in podnevi z isto sapo žara... Edino to sonce tako.
Na Zaštreki sem ponavadi dva dneva, toliko da uleti v dušo vonj po jelši, ki me spominja še na prod, bel, kakor so bili nekoč izbiti tetini zobje, ter da zadostim krvi rodu, nekakšnemu svetemu Januariju iz Neaplja, ki ga v tem primeru predstavlja teta Zora. Ko postane židka v svojih mislih in besedah.
Je pa tudi res, da tu, kjer sem, nekoč, to je v stari, kraljevski Jugoslaviji, ni bilo tako mogočnega naselja. Okoli hišice so dehtela polja in travniki, omamni bezeg je prihajal kot oblak in se izmikal vdihu, le češmin je rdeče zorel v drobno sonce. Asfalta ni bilo, bil je kolovoz z globokimi kolotečinami, kjer so hlapele luže in so pubci žab v njih zborno oglaševali svoj otožni samoglasnik uuu-uu-u.
Zdaj je vse obteženo od hiš. Jelenkamen se ne more ganiti v svojem obrisu. Ne more do Golice in nazaj. V nekakšno spolno rvanje in v potešitev svojih plasti.
Teto Zoro, kadar je sama, čuvata dve vratonagi putki in psiček Pazi. To je takrat, kadar bratranec faktično stoji za vsako ploščo v valjarni Bela in pazi na sovraštvo naših sovražnikov.
Pazi je umazano bel, kot čopič iz merjaščevega dlačja. Psiček pa me ima, kadar se prikažem, za vrednega čuvanja - to je za objekt svoje pasje obsedenosti, in ne za subjekt.
Bogvedi, kaj vidi v meni. Nekaj najbrž, kar jaz ne bom ugledal nikdar. Psi imajo instinkte, ki segajo do zvezd in imajo stike z zvezdami. Zato ni nič čudnega, če sem prišel do prepričanja, da so vsi ljudje, ki imajo pse, prizadeti ljudje. Zagotovo jih zasleduje kaka banalna usoda. (Usoda Krajevne skupnosti ali kaj podobnega.)
Psička imam tudi jaz rad, čeprav je nekako moj predstojnik, ki mi ga je dodelila narava. Je mi iz roke. Na sprehodu dela od veselja v zraku prevale. Spremlja me kakor državnika. In še detektivsko psihopatičen je pri tem opravilu: uleti v popolnoma prazen prostor doli na Potokih, kjer je še nekaj polj in travnikov, in laja, laja, ko da je v naravi kdo, ki me ogroža ... In res čez čas predre obzornico postava, ki bi me po Pazijevi pameti lahko ogrozila.
1009
Pripovedni vonji
Vse na svetu bi dal, da bi lahko dekodiral vzrok za tak čudovit pasji občutek predvidevanja.
Seveda pa dneva, ko obiskujem teto Zoro in faktičnega bratranca, presedim sredi poletnih razplamtevanj, beroč na starih, zakrknjenih šveler-jih - železniških pragovih, ki še vedno dehte po katranu. Dimu otožnosti. Tik ob meni je moj detektiv in telesni varuh Pazi. Strmi vame, tudi če berem. Ko odložim strani časnikov, revij, sežem po kruhu, ki ga je teta namazala z meni drago bohinjsko zaseko, in obhajam s koščki sebe in njega. Kakšna sveta pobožnost! Da bi ga videli, kako zna hliniti krščanstvo.
In kakor lani je tudi letos zvabil vonj zaseke sosedovo črno psičko Nelo. Prišla je čisto blizu, dihala utripavo kot zjagana postrv in si ogledovala obred z bohinjskim vonjem.
Udeleževati pa se ga ni smela iz rasnih in drugih razlogov. Bila je kratkodlaka ptičarka. Brez kapljice judovske krvi, če bi to poenostavili. Vanjo pa je gospodar skozi dresuro tudi vbil vse svoje perverzne želje, med drugim tudi to, da sme jesti le iz njegovih rok. Morda res iz prezira rase, ki se je zbrala tod in je faktična. To je mišung.
Skratka, hudič vedi, zakaj je morala Nela cvileč spremljati z razdalje desetih metrov najino požrtijo zaseke.
Zasmilila se mi je ta svetleča se vrečica pasje vdanosti in že sem jo hotel obhajati s koščkom - že sem se ji bližal in dobrikal. Nela se je vsa tresla in poglobila cviljenje. Takrat pa udari iz štibelca teta Zora in mi zakriči, kolikor ji je glas še dal: ne.
Nela je razumela, kaj ta beseda pomeni. V rasni vzgoji je teh kratkih krikov polno. Njeni vzdihi so postali mahoma plahi, še vedno pa slišni.
Vonji so psu najvišja dragocenost življenja.
Nela je pokapano odšla. Zakril mi jo je grm črnega ribeza.
Čez čas pa je v napeto soparno poletje, pod modrikaste oboke, brizgnil večkratni presekani brlizg sirene Modrega encijana, opozarjajoč nase. To je vlak, ki vozi v osrčje Nemčije naše žuljave dlani, nazaj pa fine kovčke, dobesedno take, kot jih je v tridesetih letih navozila na Javornik naša Takaj in ki še sedaj v kakem kotu dotlevajo v krpo niča.
Vlak je potem udaril mimo kot več strelov iz posebnih topovskih cevi.
V tihoto, ki je nastala, ko so se streli polegli, sem zaslišal pasji jok. Odneslo me je z železniških pragov in zagledal sem grozljiv prizor: Nela je uspela priti z životom čez tir, toda ne vsa, zadnje tace ji je odrezal Modri encijan.
Vsegavidna in vsegavedna teta Zora je že stala ob meni in opazovala prizor previrajoče se gmote, ki se je krčila in raztegovala. Ki je milo cvilila, ne vedoč, zakaj ne more več vstati. Se pognati v beg...
Strašna bolečina je od pretresa, da je šel čeznjo vlak, še ni bila obiskala.
Njeno cviljenje so slišali tudi njeni domači. Človeški glasovi so se vključili v tragedijo.
1010
Pavle Zidar
Neli, Neli, Neli..., jo je klical njen rasno čisti gospodar, ki ni prenesel faktičnih ljudi. Takih, kot sta moj bratranec Ciril in teta Zora - Zorica Gmajner.
Njegovi klici so mehko rosili kakor beli, težki kosmi snega na Pasterna-kovo dačo.
S teto sva videla, kako je Neli vsak klic prizadel. Poskušala je zbežati, a ni vedela, zakaj ne more več na svoje svetle, črne tačke.
Potem pa, ko da je opazila in spoznala svojo nesrečo: na noben klic se ni več telesno odzvala; bila je samo še pretresena, pretresena nad tem, da nekoč lahko zgubiš noge in da se več ne moreš ponesti v prašne in zlate dalje.
Gospodar jo je nežno zapasal z rokami in si jo vzel v naročje. Kri je kapljala v obliki ovsenih, podolgovatih zrn.
Tiri pa so žalostno peli od vlakov v daljavah.
Pasje oko me je hvaležno ošinilo z bleskom svoje duše.
Gospodar je molče pohitel z Nelo v naročju, ni dovolil, da bi jo obdihnila bridkost bolečine.
Odjeknil je zadušen strel.
Zledenel sem. Nela bi lahko še živela, če bi jo zamotil samo z enim grižljajem tistega čudovitega bohinjskega vonja. Modri encijan bi ji nikoli ne bil odrezal živahnih tačic...
Teta pa ni vedela reči drugega kot, fant, kaj hočemo, ko so pa časi taki; Tita ni, to je vse.
Čisto mogoče je, da je imela prav.
Res je: Tita ni.