SREČANJA SREČANJE S ČETNIKI Da li onaj koji je četništvo gledao samo suženom zenicam za nišan ima oko za istinu iza barikade? (I, Nedoiimica) Svet, isti kot v »Koreninah« pred sedmimi leti: Morava, najbolj srbska reka, kraji Prerovo, Trnava, Palanka, svet — lep, bogat, reven, zaostal, raven pa hribovit na to ali na ono stran prstene vode, ki »požira njive in ljudi in kaže pot na vzhod, v Azijo, in jo ponuja zahodu, Evropi. Po tej poti gredo skozi Srbijo samo vojske, v obe smeri samo smrt, smrt pod kakršnim koli znamenjem ...« V bistvu kmečki svet z vsem tistim, kar mu kot takemu pripada zunanjega s poplavami in sušami, s prahom in blatom, s plotovi in dvorišči, polnimi psov-mešancev, s pašniki, njivami, sadovnjaki, vinogradi, z vsem tistim, kar je še posebej značilno zanj ravno tod: z lubenicami, din jami, bučami, papriko, murvami, zeleniko, bresti, topoli, s kožuhi, telovniki, šajkačami, šu-barami, opankami... (Ta svet je član angloameriške misije pri četniškem štabu med drugim modro popisal takole: »Takoj je mogoče ugotoviti, da je Srbija domala neprehodna dežela. Njihove poti so kakor da vodijo v pekel. V resnici so ti prehodi ob rekah ali gorskih grebenih sedem mescev na leto neprehodni. Pravijo, da je mogoče ponekod v ravninah potovati tudi z avtomobilom. Takšno stanje komunikacij omogoča srbskim gverilcem (beri: čet-nikom), da se uspešno bojujejo zoper nacifašizem...)« In končno s folkloro in kolom. (Ko ti gospodje iz vojaške misije stopijo na četniški veselici v kolo, se oglasi eden izmed bradatih opazovalcev s takole domačo modrostjo: »Bem ti narod koji ne ume ni kolo da igra.«) Ljudje, nekateri potomci tistih iz ^Korenin^ na prelomu stoletja, intelektualci, ki so prišli reševat kralja, domovino in narodno vojaško čast iz Beograda, aktivni oficirji in podoficirji razbite jugoslovanske vojske, menihi, mobilizirane!, partizanski dezerterji, ujeti partizani ali spreobrnjenci, angiloameriška vojaška misija, čreda štabskih ljubic in počepk, v glavnem pa vendarle kmetje, in sicer tako kmetje-gazde kakor kmetje-dninarji. Poglavitne osebe: štab četniškega odreda oziroma pozneje korpusa z vsem, kar sodi vanj ali obenj. Uroš Bahovič, komandant odreda, »vojvoda Planinski«, kmet, ki je zrasel ob junaških tradicijah Albanije iz prve svetovne vojne pa na tradicijah kmečkega veljaštva (čeravno se je povzpel v enega najbogatejših posestnikov v Trna vi iz reveža), invalid brez roke, nosilec Karadordeve zvezde, oče dveh sinov, od katerih je eden v nemškem ujetništvu, drugi pa mu — potem ko je preživel nemško likvidacijo Trnave (Nemci so zgnali prebivalce v cerkev in jo podminirali, vas pa požgali) — odide v partizane. Babovic je človek, ki brani svoje kmečko gospostvo, družino, srbsko bojevniško čast, ki sovraži tako Nemce kot partizane in se odloči za boj zoper partizane z nemškim orožjem zato, da bi preprečil nemške represalije in da bi se potem — »ko pride čas« — lahko bojeval tudi zoper Nemce. * Dobrica Cosič, Deobe, I—III, 1116 str., Prosveta, Beograd 1961. 645 Babovičeva silaška postava se zruši iz ljubezni do sina, do svoje človeške prihodnosti. Sina da namreč ubiti, ko ga ujamejo, potem pa ga sam na plečih v krsti odnese v vinograd in ga pokoplje, s čimer se njegovo vojvodstvo nenadoma konča. Odtlej živi obsojen na samoto, zazidan ob sinovem grobu pod stražo četnikov, in velja za človeka, ki je izgubil um, ker se je pregrešil zoper lastno kri. Ob polomu, ko se mu je straža razbežala, izgubljen obsedi pred domačo hišo. Tam mu lastna žena s srpom, s katerim je nekoč prerezal sinovo popkovino, odseka osivelo, bradato glavo. Ženske iz vasi jo potlej nasajeno na vile v procesiji odnesejo do Morave in vržejo v vodo. Babovič je utelešenje »zdrave« kmečke pridobitnosti, pameti in zvitosti, kmečko pojmovanega srbstva, človek, ki ne mara ne politikov ne oficirjev, najmanj pa so mu po srcu intelektualci, o katerih pove svoje mnenje z besedami: »Hočem vojakov, za študente vemo, kam sodijo — v partizane.« Kosta. Cvetic, major bivše jugoslovanske vojske, bojevnik po poklicu, vzgojen od rane mladosti v vojaškem duhu, podoficir, ki se je brez vojaške akademije povzpel do majorja in za katerega je vendarle napočil čas neomejenih možnosti. Najprej je vodja skupine ljudi, ki se ne marajo vdati Nemcem, malo pozneje komandant enote, ki se je združila s partizansko. Ta čas brez pomišljanja zavrne nemško grožnjo, da mu bodo pokončali ženo z otrokoma, malo nato pa se pokori ukazu Draže Mihailoviča, ker ga veže oficirska prisega kralju in domovini. Zaradi tega v odločilni bitki za Palanko zapusti partizane, da pobiti tiste izmed svojih ljudi, ki menijo, da je to izdajstvo, in postane najprej načelnik štaba v četniškem odredu vojvode Planinskega, pozneje pa komandant odreda oziroma korpusa — napredujoč vse do generala. V Cvetiču so se zbrale vse poglavitne lastnosti, ki naj bi krasile oficirja nekdanje jugoslovanske vojske: poleg tako imenovane nepolitičnosti (^politika me se ne tiče«), spoštovanje formalne oziroma formalistične vojaške ali oficirske časti, »čistega« vojskovalstva tudi napak pojmovano srbstvo in njegova patetika, pri čemer seveda ne mara ne lokavih kmetov ne intrigantskih politikov, kje šele neodločne ali filozofsko obsedene intelektualce. Prepričan je, da so staro Jugoslavijo uničili »politiki, advokati in bratje Hrvati«, kakor je politični svetovalec štaba Bata Pavlovič prepričan o njegovi pripravljenosti, »postreliti pol Srbije, da bi postal general«. Cvetic kljub svoji resnični, samo po svoje pojmovani hrabrosti in poštenju zagazi do kolen v kri. Na koncu da postreliti celo jedro svoje enote, najstarejše četnike, že poklicne rablje in klavce, ki jih ni nikoli maral, in — ne da bi zvedel, da mu je sin ušel k partizanom — požene obupan in zapit svoj zdemo-ralizirani korpus v vnaprej zgubljeno bitko s partizani, potem ko je še obsodil na smrt Bato Pavloviča, ker je zagovarjal nečasten beg na zahod, k zaveznikom. Bata Pavlovič, sin zagrizenega obrenovičevca, beograjski politik brez uspeha, v mladosti celo levičar, intelektualec z znanstvenimi ambicijami, ki ostane v aprilu doma, medtem ko bežijo drugi v tujino, in se naseli pri Baboviču v Trnavi, da bi se lahko zbral in pripravil na politično poslanstvo. Zdi se mu, da je ravno zdaj napočil čas za tako in njegovo poslanstvo. Pavlovič je kulturen človek, zahodnjak, idejni nasprotnik socializma pa tudi nekaterih preživelih tradicij, zagovornik političnih metod prepričevanja, pridobivanja, kompromisov, spletk in zarot, nasprotnik klavstva, pokolov, oficirske obsedenosti in kmečke »pameti«, branilec »varovanja razgretih srbskih glav«, ne glede na to, kaj trenutno mislijo, hkrati pa človek, ki je prvi pripravljen skleniti tiho za- 646 vezništvo z Nemci. Zanj je kljub vsemu temu Srbija »tista prava in avtentična samo Nikola Pašič, naše radikalstvo...« Po njegovem se bori četniško gibanje »za državno in nacionalno enotnost Jugoslovanov«, pri čemer smatra (za interno politično potrebo), da je treba glede Hrvatov »popraviti zgodovinsko napako iz leta 1918... Hrvati so ustaši in smrtni sovražniki Srbov... pred začetkom mirovne konference, v splošni zmedi nemškega zloma, medtem ko bodo zmagovite sile zaposlene z Nemčijo in s svojimi problemi... se z energično akcijo vojske maščevati nad Hrvati... uresničiti enotno srbsko etnično področje in spodsekati korenine hrvatskih nacionalnih aspiracij... s Slovenci ravnati kompromisno in elastično...« itd. Vse v smislu četniške popevke: SpremHe se, sprem.'te, četnici /Dušanoo biče ostvaren sani srpski če biti sao Balkan. Ob koncu je on eden prvih v štabu, ki zasluti popoln polom, in obsojen od lastnih ljudi na smrt naredi politični obračun z besedami: »Bilo je veliko upanje. In najrazličnejše možnosti, a nismo znali. Kmetje so trmoglavo hoteli biti, kar so, oficirji pa so še bolj trmoglavo hoteli biti, kar bi ne smeli biti. A nas je bilo malo. Veliko neumnosti.« Ravno tako začne on med prvimi v štabu premišljevati o begu k partizanom in o sladkostih emigracije. Bolj varna se mu zdi emigracija in z zaroto zoper komandanta Cvetica skuša doseči, da bi se korpus hitro umaknil na zahod. Vendar mu zarota spodleti, tako da se komaj izogne smrtni obsodbi in se zateče med splošnim polomom v samostan. Mladen Rakič, nacionalistično vzgojeni beograjski študent iz dobre familije, idealist-zelenec tako v ljubezni kot v politiki, mladenič, ki je prepričan, da ga čaka veličastna politična kariera in katerega namerava za svoje namene vzgajati Bata Pavlovič, kar pa mu ne uspe. V dnevniku tega študenta in načelnika propagande v odredu lahko zasledujemo njegov idejni in moralni razvoj od trenutka, ko je zapustil Beograd, do trenutka, ko se razočaran vrne z Ravne gore, iz štaba Draže Mihailoviča. Kljub nenehnim idealizacijam, intelektuali-zacijam in poetizacijam, kljub poveličevanju svojega človeškega uresničevanja v obliki »pravega« četnika, ga nenehoma muči neskladje med tistim, kar je pričakoval, in tistim, kar doživlja. Ko t)dhaja iz Beograda, piše: »... Resnice so smrtonosne. Zato kričijo in šepečejo laži. Vsem in vsakomur. Laže okupator, lažejo izdajalci, lažejo tudi borci za svobodo. Lažemo, da bi preslepili sami sebe, da bi potešili bližnjega; lažemo iz usmiljenja, lažemo, da bi nas ne bilo strah, da bi ohrabrili, da bi skrili svojo in tujo revščino. Lažemo iz ljubezni in človečnosti, lažemo zaradi poštenosti. Lažemo zaradi svobode. Laž je oblika našega patriotizma in potrdilo naše prirojene inteligence. Lažemo ustvarjalno, z domišljijo, inventivno... Laž je nuja: biološka, psihološka, nacionalna, politična. Beograd je v teh dneh apokalipsa laži...« In ko odhaja v akcijo, da bi se očistil, prerodil, postal tistoi, kar hoče (obenem ga da Uroš Babovič simbolično ostrici do golega), piše: »...V mnogih rečeh moram nasprotovati Bati Pavlovicu, zakaj voditelji v boju zoper komunizem ne morejo biti ne oficirji poražene vojske ne stari politiki, ki so izgubili državno in nacionalno bitko. Voditelji smo lahko samo mi mladi intelektualci, ideološko in moralno čiste osebnosti... mi z ideali v srcu, neobremenjeni s strankarskim politikantstvom in kramarsko sebičnostjo, kakršna je stara in vodilna jugoslovanska garnitura...« Navsezadnje — nujno človeško in politično razočaranje hkrati, popolno soglasje z Bato Pavlovičem in — samomor. 647 Ljubiša Dačič, potomec Tole Dačiča iz t^Korenin«, še zmeraj hlapec pri Katičevih (spomnimo se, da je Adam Katic pravzaprav sin Tole Dačiča, ker je bil Dorde Katic Jalovec), pod vplivom sorodnika Dušana Katica — študenta in komunista — simpatizer in pomočnik partizanov, dokler v stiski ob čet-niških preiskavah ne klecne pred vojvodo Planinskim in postane njegov oproda. Pozneje je četniški komandant Prerova (kjer zaigra mogotca in oblastnika), ubijalec, obupanec in navsezadnje žrtev četniškega štaba, ko so mu vsi klavci nenadoma napoti. Ljubiša Dačič je žrtev svoje šibkosti, strahopetnosti, občutka manjvrednosti, maščevalnosti, megalomanije, pa tudi žrtev slabe vesti pred Dušanom Katičem, ki je bil vendarle — tovariš. Lahko bi ga označili — četudi nekoliko grobo — kot utelešenje vsega slabega in tudi tragičnega v vaškem hlapcu, ki je poleg drugega še popolnoma neveden, vsestransko kratkoviden, iz strahu pa celo krvoločen. Dušan Katic, sin Adama Katica in potomec prerovskega upornika Ačima Katica iz ^Korenin«, študent in komunist, vodja partizanske enote, na koncu general in komandant partizanske divizije, postava, ki je nenehoma prisotna samo posredno — v zavesti četnikov, posebno Baboviča, ki je mnogo doižan njegovemu očetu. Cvetica, ki ga je v bitki za Palanko zapustil in izdal, Dačiča, kateremu je razlagal socializem. V četniški zavesti živi kot boljševik, ki je iz nerazumljivih radogov tudi patriot, kot dosleden borec zoper Nemce, kot živa, nenehno pričujoča nevarnost za četniško prihodnost, kot pojem za vse tisto, kar jih moralno in vojaško premaga. Klaoci, zbrani z vseh vetrov od Lazarja Običnega (skrivnostne postave, podobne zlatokopu Nikoli v >Koreninah<:) do Podoficirja. Vse skupaj jih dobro označujejo kitice čeiniških popevk: Sve za narod i za kralja /napred stupaj, mačem. lupaj/ kolji na vse strane... ali ... Drma nam se, trese nam se /šubara i cueče/ uhičemo. zaklačemo /ko za kralja neče... Na ciničen način označuje klavce in klavstvo član angloameriške vojaške misije takole: »Od vseh uporabnih predmetov pri Srbih nož edino in popolnoma izraža njihove rasne in nacionalne odlike in vso osebnost... Moja osebna izkušnja, ki sem si jo pridobil med Srbi, me opozarja na naslednje: njihova hrabrost ima v nožu čisto fiziološko osnovo. Nož je vir njihove energije. Nož je pri vseh njih razvil nekakšno morbidno obliko uživanja — uživanja v krvi, ki teče pod udarci, veselje nad njeno barvo, noro zadovoljstvo zaradi vonja in okusa krvi. Večkrat sem lahko opazoval četnike takoj po ubijanju sovražnikov z nožem. To so nepozabne podobe. Ti dečki so kazali znake, kakršne kažejo mornarji v bordelih v trenutkih takoj po spolnem aktu. Ista blaženo resignirana utrujenost, sita poraženost, znani gnus nad samim seboj, nekakšna afektivna potreba, da bi dejanje ponovili...« S tako »filozofijo noža« se ujema tudi članek — pesnitev o nožu, ki ga avtor pripisuje Lazarju Običnemu in v katerem beremo: »Nož je zgodovina človeštva... Nož je estetski simbol našega planeta... Nož je tako rekoč nesmrten ... Nož je najzanesljivejša obramba tradicije... Nož je oče epske poezije ... on, temelj sveta, naša moč, naša prihodnost...« Čas, vsa leta druge svetovne vojne pri nas in vsa srbska zgodovina dotlej, živeča v tradiciji, v spominu, v značajih ljudi, v zastonjskih izkušnjah, kakor da se je zgostila v razkolih (»deobe«) med ljudmi — strašna in tragična. 648 II Slabo bi bilo, ko bi množica usod, kakršno je pisatelj zgostil v okvirih tega kolektivnega romana, ne zastavfljala tisoč vprašanj človeške eksistence — tako splošnih kakor posebnih — v danem prostoru in času, predvsem seveda vprašanj ljudske usode tu, v tej vetrovni deželi, tisoč let izpostavljeni tako sovražnikom in vojskam kakor lastnim razkolom in obračunom, deželi, ki se je kot prevladujoča dežela neizmerno slabo urejene mnogonacionailne države nenadoma znašla hkrati v notranjem razsulu in v vrtincu svetovne vojne. Naj jih pustim ob strani in naj izmed vprašanj, ki se ob branju najpogosteje porajajo, izluščim samo nekaj najbolj splošnih, ne da bi smatrali, da bi bilo mogoče z odgovori nanje zajeti celotno podobo tega obsežnega, izrazito v epsko' širino in psihološko globino zasnovanega dela. 1. Ali so »Deobe«: predvsem srbske, roman o srbskih usodah na razpotju vojnih let, ali pa imajo morebiti pretenzije, upodobiti usodo vseh naših nacionalnih in razrednih razkolov po vsej Jugoslaviji? 2. Ali je pisatelj, ko si je prizadevali prikopati se do zgodovinskih, razrednih, moralnih, psiholoških korenin teh razkolov in četništva kot posebne manifestacije teh razkolov, kot lažnega buržoaznega upora zoper okupatorja (četniki so si jemali pravico globoko zaničevati izdajalce Nedičevega ali Ljotičevega tipa, ne da bi s tem prizanašali celo »svoji« londonski emigrantski vladi), ali je pisatelj to opravil kot zgodovinar, sociolog, psiholog ali predvsem kot pisatelj z globokim umetniškim razumevanjem, ki ni nujno tudi opravičevanje ali odpuščanje? 3. Ali je v galeriji postav, ki jih je razgrnil na svoji freski, prepričal z živimi ljudmi in se izognil objektivni nevarnosti glede črnobelega upodabljanja, ker je pač vso pozornost posvetil eni strani barikade, in sicer tisti, ki jo je opazoval med vojno samo čez mušico na puški? 4. In končno — ali se je zavedal, kakšnega težkega obračuna se je lotil, kakšno strašno nacionalno bolečino obuja, ko se spopada s političnimi in moralnimi posledicami nacionalizma, z napak zastavljenim srbstvom in seveda tudi velesrbstvom (če lahko izraz »srbstvo« zajame celokupnost problemov, kakršnih se v nacionalnem okviru loteva), tistim in takšnim srbstvom, kakršno je lahko najbolj poštene, a politično zmedene ljudi preslepilo, ko se je bilo treba opredeliti? (Zakaj »nacionalizem je v določenem trenutku najbolj sposoben zaslepiti oči širokim ljudskim množicam in jim tako onemogočiti, da bi ločile svoje resnične in trajne interese od bežnih utvar in kratkotrajnih ego-ističnih zamisli« — Kardelj). Naj bodo vprašanja, ki se ponujajo, še tako splošne narave, ob samem značaju y>Deob