Časopiszabavi ipoduku
Štev. 2.
Tečaj IV.
rregled. Iz Shakespeare-ove tragedije „Romeo in Julija". — Klarina. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — O nasej zemlji. — Primetbe k terminologiji slovenskej. — Anahronizmi v umetnosti. — Književni ogled. — Listnica. — Insevati.
Iz Shakespeare-ove tragedije: „Romeo in Julija."
Po izvirniku J. P.
D r u g" i 6 i n-Drii{t:t prizor.
(Konec.)
Julija.   Za celi svet mi nij, če vidjen boš. Romeo.   Očem njih skriva plašč noči me temne.
če me ne ljubiš, naj me najdejo!
Tem bolje mi, njih črt da me skonča,
Neg' v vek živeti. Tvoj neljiibljenec. Julija,   Kdo je privedel na to mesto TeV Romeo.   Ljubezen, tirajoč me, da ga iščem.
Razum da meni ona, jaz oči njej.
Kormanik nisem, a da daleč si
Ko morski breg, od dalnjih pran valov,
Za to blago zastavil bi življenje. Julija.   Ti veš, koprena krije me noči;
Sicer dekliški sram bi mi polil
Obraz za to, kar pred sem govorila.
Bi gizdala se rada, rada prejšnji
Vtajila govor; ali beži hlimba! —
Dej! al' mo ljubiš? — Vem, da trdil boš,
In jaz Ti verujem; al' če veriš se,
Utégnol bi znevérit' se.   Perun
— Boje — smeji se Ijiibavi prisegam. —
O dragi Romeo, če ljubiš me.
Povej prosto mi! Al' če meniš, da
Prehitro se. udajem, bom srdito
Nabrala čelo ino Ti odrekla,
Kedar me snubiš; no sicer nikar. —
Moj Mónteg mili! jaz sem predobrótna;
Nemara me dolžil boš krvi lahke:
No veruj mi, prijatelj, da zvestejša
Neg' druge bom, ki znajo se potajat'.
Sej tudi bi bila se potajila,
Da no bi Ti, pred no sem spazila.
Ljubezni moje govor slišal bil.
Zato oprosti, ter ne dolži lahko
Me! Čut izdala moj je tiha noč. Romeo.   Prisegam, Julija, pri svetej luni.
Ki v svit srebérn ovija drevje to . . . Julija.   Nikar pri luni, pri nestalnej luni.
Ki krog svoj menja vedno, ne prisezaj.
Da se i Ijiibav Tvoja ne zmaje! Romeo.   Pri čem prisegam naj ? Julija.   O pusti raji!
No ako češ, prisezi da! pri sebi,
Pri onem, ki ga kot boga častim!
Vse verujem Tebi. Romeo. Če srce ljubečo . . .
Julija.   No ne prisezaj ! — Kakor sem Te srečna.
Tako mi nočna zveza ljuba nij ;
Preburna, brza, nepremišljena je, ' Podobna blisku, ki je 'že minul.
Pred no poreČL'š: „bliska." — Lahko noč!
Naj kai ljubezni te stoji kot cvet
Ves letni čas, dokler se svidiva!
Oj lahko, lahko noč! Naj ista slast.
Ko prsom mojim. Tvojim bode v last! — Romeo.   Tak' nenasitjen naj podam se proč? Julija.  Kak' več nasitjenosti smeš zahtevat'? Romeo.  Besedo mojo da zameniš s svojo. Julija.  Bila je, pred no si želel je. Tvoja.
Bila bi srečna, da jo imam šče dati! Romeo.   Al' Češ preklicat' jo? Zakaj, o draga? Julija.  Da radodarna dam Ti jo nazaj.
In vedno šče želim imeti jo ;
Dobrota moja je bez dna ko morje;
Globoka moja Ijiibav: več ko dam.
Tem več imam; obema mere nij.
(Od znotraj kliče péstrna).
10
Romeo.
Julija.
Romeo. Julija. Romeo.
Julija
Romeo.
Julija. Romeo. Julija.
Romeo. Julija.
Romeo. Julija.
Romeo.
Julija.
Romeo. Julija.
Romeo.
No čuj ropot od znotraj! — Z Bogom, druže! Da! precej pridem! — Bodi zvest, Montégov! Šče čakaj m;ilo; pridem spet nazaj. (Odide.) O blaga, blaga noč! — Le se bojim. Ker noč jo zdaj, da vse samo je sen, Prolaskav, nogo da bi bivstven bil.
(Julija se zopet prikaže v oknu.) Besede tri, potem pa lahko noč! Čo Ijubav Tvoja je poštena, in Ženitev nje nakana, 'zreči jutre Po kom mi, ki ga čem poslati k Tebi: Kje in o kterej uri bo poroka. Lej srečo mojo vso Ti pred nogami! Gospod si moj; za Tabo grem ves svet!
(Pestema o.i znotraj : Gospica !)
Da, precej, precej! — Če pa češ drugače. Tedaj pa prosim: —
(Pcsterna od znotraj: Gospica!) Prec', precej ! — Ne sniibi dalje ter me tugi daj! Jaz pošljem jutre.
Pri mojem srcu! — Tisočkrat lahko noč! (Odide.) Tisočkrat huje, zgrešat' Tvoj obraz. Ljubezen gre k ljubezni Ko fant od knjig poslan. Ljubezen od ljubezni Ko šolar v šolo gnan.   (Odiiaja počasi.) (ki se zopet v oknu prikaže) St! Romeo! St! — O da sem sokolar. Da žlahtnega sokola zvabim tega! Podložna sem, ne smem glasit' se; S'cér špiljo stria bi, kjer biva jek, Ter lahki jezik nje bi vhripavila Bolj nego moj, kliče: „moj Romeo!" O duša moja Ti, ki zoveš me! Srebérn glasi se v nóci ljubih glas; Najmiljši zvok čujočim je ušesom. Romeo! Preljuba! O kojej uri jutre -Naj pošljem k Tebi? Ko ura bo devet.
Ne zamudim; do t'ja bo dvajset let. Ne vem, zakaj sem zvala Te nazaj. Počakat' hočem tu, dokler se spomniš. Da čakaš tu, pozabim mordat šče, Pomneč samo, kak' srečna sem nocoj. A jaz bom stal, da zabiš dalje šče, Zabivši sam, da nisem tu doma. 'Že svita se! Želela bi Te daleč, A dalje ne, ko razkošnica ptico, Katero malko izpusti iz rok. Kot revno v spone vpleteno jetnicc, Na svilenoj drže jo nitkici. Močno sumljiva na svobodo nje. O rad bi bil Tvoj ptič!
O da bi bil! A z Ijiibavi bi, ljubček. Te vmorila. — O lahko, lahko noč! Slovesa skrb je mila; Poslavljala bi se do zore rumenila! (Odide.) Sen bivaj ua očeh Ti, v prsih mir! Kot sen in mir me nesi k njej zefir! — Odtod pak v izbo zdaj samótnika. Da za pomoč in svet poprašam ga!
Klarina.
Izvirna novela. — Spisal J. Savinjski.
(Dalje.)
Iste jeseni 1. 1862, meseca septembra, bili so jasni in prijetni dnevi. Okolica M*-a bila je polno in težko obloženemu sadunosnemu vrtu podobna. Žolto-rumena jabelka so prijazno bingljala z visokih jablanov; sočnati češplji pokrivali so s svojo deviško modrino vejevje, tako da se je jedva zeleno listje izmed njih videlo, in izpod temnozelenega trsnega listja smehljala se je prozračna vinska jagoda, ta blažena kraljica slovenskih goric. Solnce je tako vabilno sijalo ua okolico, da je celo okamenelega filistra za vatlom ali za vuherniško miznico .mikalo vun iz prašnega mesta v čisti, topli in mehki zrak gostoljubne prirode.
Bilo je popoludne, ko se tudi Mirko napoti k nekemu vinogradu, nedaleč od mesta. Gladka „velika cesta", za kojo je ležal cilj njegovega obiska, ginola mu je vidno izpod nog. Lahno opravljen, s ogrinjalno ruto na rami, s paličico v roci koraka on brzo vun iz hišja, kakor da bi ga ono lovilo, a on hotel ubežati mu. Kmečki ljudje, ki so v mesto hodili, pozdravljali so ga prijazno, a njemu je to dobro delo, češ, prijazni obrazi olegšavajo človeku vsaki pot. Nij preteklo dobre pol ure, uže je stal pred črno ograjo Jantarovega vinograda, ki je ležal za dunajsko cesto.
Jantarova rodbina bila je ena izmed najmnožnejsih v M*. Štela je ondaj sedmero ljudij : starega Jantara, tri hčere in tri sinove. Mati Jantarica, preblaga žena, nij več živela ; skrbi, telesna slabost in prestane grenkosti vzele so jej pre-rauo svit življenja. Videla je trinajst svojih otrok, a nemila smrt jej jih je sedem pokosila, kar je blago mater spravilo pod rano grudo. Na nje mestu je gospodarstvo vodila najstarejša hči, Jelisava, prav za prav pak stara okrbnica Neža, ktera je bila kot univerzalna služkinja ali „dekla za vse" pri hiši. Ona je bila dojka, pestema, hišinja, kuharica, oskrbnica. Ona je zastopala hišo znotraj in zunaj doma; skoz njene roke moralo je vse hoditi, kar je v hišo prihajalo ali iz hiše hodilo. Brez nje dovoljenja — tako se je med mladim možtvom vsaj trdilo — nij se celo smela nobena hišnih gospodičen zaljubiti.
Ko se Mirko približa ograji, zapazi brž povečo družbo mladih in starejših na dvorišču. Nasproti vhodu v hišo stalo je visoko hruševo drevo, okoli debla pak vrstile so se mize, klopi in stoli.
V senci tega drevesa sedela je lična grupa mladine, gospodične in gospodiči. Bila je vse to skoro sama rodbina. Vmes sta bila tudi neki elegantni gospod in njegova soproga, inozemka, fina v vsem obnašanju, samo da tudi ljubosumna nad vse mere.
Sej pak tudi nij bila šala utisek takih mladih, šaljivih in ljubeznivih gospodičen, kakor so se tu bile zbrale, na ne-starega nje moža.
Ko Mirko bliže družbe prikoraka, gre mu srednji sin Jantarov nasproti ter mu srčno dobrodošlico ponudi. Potem oba pristopita k veselej družbi ter vsi Mirka pozdravijo kot starega znanca. Gospodične mu podajejo roke in mu ponujajo sedežev med seboj. Mirko odloži ruto in paličico ter se brez obotavljanja vsede naglo blizu najstarejše hišne gospodične
u
in nasproti nekej drugej gospici, ktera ga je poluglasuo pozdravila.
„Tedaj ste vitežki držali svojo besedo", poreče Jelisava, nasmehljaje se; „nekteri smo dvomili, da bodete šče nocoj prišli. Ali ta-le gospica, (pokazavši na žensko osobo, ki je Mirku nasproti sedela) trdila je z največo gotovostjo, da pridete, ker ste boje za gotovo obečali".
Mirko s kraja osolpnen, a kmalu razveseljen in vidno pokrepčan se onej gospici lahno pokloni, češ: „Hvala Vam, da niste o mojej besedi dvomila" ; gospodična pa, kterej je ta lahni, a tem pomenljivejši poklon veljal, spremenila je bledobo lica s tenko rudečico, ktero pak je ravno nastali večerni mrak deloma prikril, kakor da jej nij hotel preveč sramežljivosti izvabiti. Jelisava pa, kakor zadovoljna, da ima priliko oddaljiti se, prepusti Mirka svojej nasprotnici, ter gre v hišo, pogledat kako bode z večerjo in postrežbo gostom.
Gospodična, ki je Mirku nasproti sedela, bila je — Klarina. Izpraševala je Mirka, kakove novosti ima iz mesta, kjer ona uže celi teden nij bila, kaj delajo domači, in kaj je sicer novega po svetu slišati.
Mirko jej mirno odgovarja, ter jo vpraša za zdravje, za nje opravke in za prigodbe, koje bi bila zunaj mesta doživela. Beseda je med obema vedno glaje tekla. Da pa sta Mirko in Klarina zgovornejša postala, nego sploh ali preje kedaj, to se tolmačuje iz mnogih vzrokov.
Klarina nij bila Jantarovih, ampak iz bližnje jim rodbine Kovačevih. Mati Jantarica in Kovačica bile ste sestre. Kovačevi bili so neizmerno bogati. Jmeli so četvero otrok, kterih predzadnji je bila Klarina. Uže od poroda bila je ona tenek in betežljiv otrok. Ta tenkost in nežnost pa jej je ostala tudi ondaj, ko je v lepo mladenko dorastla. Bila je srednje rasti; lasi je imela lepo svitlo rumeni; polti v obrazu bila je tako tenke in nežne, da si jej vse žilice mogel prešteti; ročice je imela majhne, in podolgovati, fini, kakor alabaster čisti obrazek služil bi bil lehko malarjem in kiparjem za vzgled. Pri vsej tej lepoti pa je bila Klarina sama dobrota, kakor nje blaga mati; in pri vsej resnosti mišljenja jako veselega srca in polna šaijivosti.
Zavoljo šibkosti in tenkosti Kovačevi niso Klarine s težkim delom obteževali. Štedili so jo kakor dragoceni biser, poslan jim z nebes v razveseljenje in zabavo. Zato Klarina tudi poletni in jesenski čas nij bivala v zaduhlem mestu, nego zunaj na gajih, v prostem, svežem zraku, ia to pri Jantarovih, kteri so po materinej smrti skoro izključivo zunaj mesta prebivali, nekaj za voljo tega, ker jih je doma v mestu žalil vsak prostor, spominjajoč jih na dobro ranjko mater, nekaj zavoljo bolehnosti starejše njih hčeri, Jelisave.
Klarina je bila oni čas mladenka kakovih šestnajstih let. Znanstvo med njo in Mirkom je uže mnogo let trajalo, a imelo nij drugega pomena kakor odkritosrčno prijateljstvo. Mirko je Klarino spoznal, ko je bila šče otrok, kakovih sedem let stara. Zahajal je h Kovačevim kot prijatelj KJari-ninih dveh bratov. Tudi je imel pri Kovačevih staro „teto", prav za prav „iia pol tetico", ki je stara leta preživela v Kovačeve) hiši kot svetovalka in prijateljica gospe Kovačeve. Kajti je bila ta udova. Tako pa je Mirko skoro vsaki dan občeval s Kovačevimi, posebno s Klarino, ktera ga je smatrala kot svojega brata. Ali tudi za več, tega Mirko sam nij
vedel. Pa za to tudi nikdar nij niti sebe niti nje, šče menj pa koga tujega vprašal. Njemu kot hišnemu prijatelju zdela se je velika pregreha, Klarini, ktera se je z njim igrala in šalila, pogostoma tudi poljubovala ga, druga čuvstva gojiti razve čistih, nesebičnih zgol prijateljskih. Njemu se je videlo oskvrnjenje gostoljubnosti, Klarinine poljube povračati z ognjevito ljubavjo. Tudi si je bil svest velikega razločka glede na premoženjske okolnosti svoje in Klarinine. Vedel je, kakove zapreke bi se jima stavile od strani sorodnikov, kteri
— pri vsej njih blagosrčnosti — niso bili prosti onega ponosa in one izbirčljivosti, koja sprejemlje polni žep in bo-gatstvo. On se je sam sebi zdel gol in siromašk človek navzoči ogromnih kupov denarja in nakupičenih tovorov vsa-koršnega blaga, ki je napolnjevalo Kovačeve omare, shrambe in hišne predele. To vse se je njega poniževalno dodevalo. „Jaz sem prereven, da bi smel za Klarinino roko kedaj prositi", tako si je večkrat dejal samemu sebi, kedar se ga je Klarina ljubeznivo okoli vratu oklepala, ga poljubovala ter vse svoje dragocenosti mu razkazovala in razdeljevala. Kajti mu je zdaj dala kakovo drago podobico; zdaj kakov zlati križec; zopet enkrat zlato verižico; enkrat mu je zlate uhane hotela v uhnice déti, ali Mirko se je temu ustavljal, ker je bil velik sovražnik takega možkim nepristojnega ušesnega kinča. Enkrat pak, ko sta bila sama, mu je Klarina dragoceni prstan na prst nateknila, pri tem pa v lice zarudela in hitro potem odbežala. To je Mirka silno vzdramilo ter zelo nepokojnega storilo ; kajti mu je to čudovato, nenavadno obnašanje Klarinino oči odprlo, da je vsa dotlenja nje prijaznost bila — skrita ljubezen. A baš te ljubavi se je on prestrašil. Njemu so vse posledice pred oči stopile, ktere bi neizogib-Ijivo morale nastopiti, ako bi se v hiši zvedelo za to Ijubav. Pri tem pak je v Mirku tudi ponositost, prvi prikaz možke značajnosti, vzbudila se, češ, jaz sem reven, mene ljubi Klarina, a Vašej gizdavosti ne dam se v porogo.
Tako je prešlo leto za letom, a med obema je tudi po onem prigodku ostala ista razmera ljubeznivega prijateljstva in iste — neme ljubavi. Mirko je med tem časom na tri leta hil odpotoval ter v tujini se bavil, a kedar je kot dozoreli mož se vrnol, in Klarina v krasno gospico dorastla, nij bilo pri njem videti nikakve spremembe proti Klarini ; nego hranil je proti njej isto ljubeznivost in isto neprisiljenost občevanja, kakor poprej e.
Se ve da zdaj, ko je Mirko imel M* zopet in morebiti za vselej zapustiti, došel je oni trenotek, ki je imel obeh bodočo osodo odločiti. Pri slovesu, baš ta večer imela se je Klarina nedvojbeno izjaviti; otročja šaljivost imela se je umeknoti resnej odločbi in resnim čuvstvom, ako jih ona res goji.
Kdor je tedaj oni večer Klarino in Mirka opazoval in prejšnje njiju razmere poznaval, zapazil je brž veliko spremembo. Oba sta bila resnejša nego sicer; njiju pogovor je tudi bil temeljitejši in živahnejši ; videlo se je, da ima nekakov posebni pomen. In kako je bila Klarina vsa druga ! Vedla se je kakor prava dama, svesta si svoje naloge, kojo ima odslej igrati, in tudi Mirko, ki se je preje z njo vselej kot z otrokom šalil, poslušal je zdaj pazljivo nje besede ter jej s tem tako rekoč zrelost mišljenja in let pritrjeval. Po tem, kako se je oni večer Klarina z vsega početka proti Mirku obnašala,
— sama ljubeznivost —, smel si je on mnogo od nje obetati.
12
To pa ga je tudi storilo bolj samozaupnega ter mu dalo ono dušno ravnotežje, brez kojega možki pri ženskah nikdar nič ne opravijo. —
Med tem pogovorom se je trdna noč storila. Od severa je potegnol mrzel veter; trebalo je v hišo se pomeknoti. Oni elegantni gospod je hišnej hčeri Jelisavi, ki se je bila zopet vrnola, ogrnol ruto ogrinalko, ter jej prigovarjal, naj se v hišo poda, da se ne prehladi. To galantnost mu pa je v zlo vzela njegova pričujoča in — „še živa" — soproga. Očiten prepir se sicer nij vnel na to, a njena togota je ipak bila vidna bistrim očem in slišna tenkim ušesom. Bila je tista „zakonska nevihta", podobna onej, kojo po leti opazujemo z daleč na nebu in ki se javlja kot zamolklo mrmranje. Očiti grom in tresk udari navadno pozneje, kedar mož in žena ideta k nočnemu počitku. Znanje pod imenom „domači prepir".
Mladi svet se je pri tem tihem prepiru pogledoval s nekim hudobnim skrivnim posmehom; ali glasna in vesela govorica je kmalu poravnala malo epizodo in vsa družba se je preselila v vinogradsko hišo. Zadnja, ki sta skoro vse to preslišala, bila sta Mirko in Klarina. Tudi ona se vzdigneta ter se pod pazuhami vode podasta z veselo družbo v raz-svitljeno sobano.
Tu se je pričela živahna veselica. Neki umetnik se na glasoviru oglasi; pari se poiščejo; vname se ples. Bezskrbna mladina se zavrti po podu. Straussov valček privzdiguje brze pete, in razburja toplo mlado krv. Zasuče se blizu sedem parov. Med njimi tudi elegantni gospod stare soproge, a z mladim srcem. Najpreje je zaprosil hišno gospico Jelisavo za ples, a ta mu je odrekla, ker je bila nekoliko „nabog-Ijena". Ker mu je tu izpodletelo, tekel je k nekej drugej gospici, mlajšej domačej hčeri — Jeleni —, a to je bil uže neki mladi vojaški zdravnik pograbil. Na to hoče po Klarino skočiti, a ta je bila uže Mirkova. Na zadnje mu nij ostala druga, kakor neka starejša guvernanta, ktero je vesel, da je vsaj nekaj moke iz tega beračenja izprosil, po sobani zasu-knol. A njegova soproga je med tem blizu peči v kotu sedela in svojega soproga nepregibno opazovala. Noben migljaj njenega moža nij jej ušel. Tigrovka ne bi mogla bistreje paziti na svojega rojenčka, kakor ta soproga na svojega moža. Kar niso oči mogle, to so morali naočniki — okovani z želvinim močnim okvirom — dopomagati.
Ta ples si je Mirko izbral, da od Klarine zve očito besedo. Med plesom jej potoži, kako baš ta večer čuti vso težo slovesa in ločitve. Njega nevošljiva osoda daleč tira iz M* po svetu, iz blažene bližine Klarinine. Da mu olegša srce, naj mu razodene, ali sme kedaj veselega sprejema pri njej pričakovati. Klarina zarudi, a mesto, da mu odgovori, poda mu desnico, potem pak lahno pošepeta: „Gospod Mirko, kakor Vam, tako je i meni nocoj pri srcu."
Ta nepričakovana nedvojbena izjava Klarinina blagemu mladenču izvabi solzo veselja v oči, ktere med plesom k sreči drugi niso zapazili. On strastno Klarini stisne roko ter jo kot omamljen radosti potoči po plesišču. Zdaj godba prestane; plesni redi se razpustijo in plesalci s svojimi plesalkami gredo k polno naloženej mizi. Mirko oni večer nij več od sebe pustil Klarine, ktero je smel zdaj svojo imenovati. Kaj sta govorila in sanjarila, kdo bi to mogel natanko zvedeti? Samo to je gotovo, da je Mirko bil kakor spremenjen. Nič več nij bilo v njem zapaziti prejšnje boječnosti;
kretal se je zdaj svobodno kakor jetuik, kteremu so se vrata prostosti sirom odprla. Poln je bil ljubeznivosti nasproti Klarini kakor tudi poln šaijivosti proti drugim.
(Dalje prih.)
Iz zapiskov slovenskega umetnika.
Izvirno spisal Vatroslav. (Dalje.) II.
Med umetnimi in živimi podobami.
Ko tako brez vsega namena počasi po ulicah ormužkih stopam, pride mi nasproti — moj prijatelj iz Maribora.
„Bog Te sprimi, Božidar!" vzkliknem mu od zdaleč nasproti.
„Dobro došel, ljubi Vatroslav!" mi odzdravi on ves iznenadejan; gre k meni ter mi seže v roko.
„Kaj pa Ti tukaj iščeš?" vprašam ga radoveden.
„Je-li si že pozabil, da pozlačujemo pri Svetinjah? mi odgovori.   „A kako dojdeš Ti sim-le?" vpraša me potem.
,,Dragi prijatelj!" odvrnem mu, „naveličal sem se mrtvih, neobčutljivih slik in tastih boj. Ne mika me več ne Correggio niti Dtirer, niti mi je mar za Tizianove portrait-e niti za Rafaelove madonne ; ne za Rembrandtove seljanke niti Rubensove slikotvore. Vrgel sem čopiče in paleto od sebe, in postavil slikarsko stalo v kot ter pobegnil iz mračne ječe mestnega zidovja, da se v naročju dobrotljive majke narave nekoliko razmislim in okrepčam."
Potem mu povem, na kakov način sem došel onamo.
.,No, to me jako veseli" pravi Božidar, „da si sim zašel. Jaz se silno dolgočasim v tej selskej samoti. Nikjer nij tu človeka, s katerim bi se dalo kaj pravega kramljati. Če nemaš posebno nujnih opravkov in če bi rad nekaj dnij na deželi preživel, povabim Te, da ostaneš pri meni. Tu je lep, romantičen kraj in utegne se Ti kakša seljanska partija za posnetek nagoditi."
Z veseljem sprejmem to prijateljsko ponudbo in podam se z blagim prijateljem proti Svetinjam.
Na prijaznem griču, med košatim sadnim drevjem na zelenej trati stoji lična Škrjančeva hiša. Na južnej strani je tiha dolina, po katerej bister potok šumlja; proti izhodu razprostirajo se rodovite njive, a zadaj za hišo vije se po solnčnatej brežini žlahtna vinska trtica.
Bilo je pozno v večer, ko dospeva z Božidarom do te mirne selške hiše, v katerej je imel moj prijatelj pozlatarsko delalnico. Ko stopiva v prostorno sobano, blišče nama nasproti raznovrstne cerkvene reči: tu stoje bradati svetniki s pozlačenimi plašči, tam vise posrebrnjeni oblaki ; v tem kota leže nežne zlatokrilate angeljske glavice; tam leskečejo srebrni svečniki, marmorni stebri, pozlačeni kapiteli, zlati okviri, kerubimske peroti, lične arabeske. Vse leži tu pred menoj v slikarskem neredu — v drastičnem kontrastu s priprostim pohišjem kmetske sobe.
Pozno v noč pogovarjava se s prijateljem, priobčujeva si svoje skušnje in dogodbe, pripovedovaje si in pretresovaje raznovrstna umeteljska vprašanja odnašajoča se na slikarstvo, kiparstvo in lepe umetnosti sploh. — Z bolečim srcem
tožim Božidaiu, da se pri nas na Slovenskem umetnost še vedno prezira in zanemarja in da se Slovenci sploh ne moremo ponašati z lastnimi umeteljskimi proizvodi in izvrstnimi umotvori, med tem ko so drugi narodi v tem obziru dospeli na čudovito visočino dovršenosti. Mi jako malo gleštamo lastnih kiparjev,, imenitih stavbarjev in slikarjev, nego smo prisiljeni, tujih umetéljnikov posluževati se ter inozemske umotvore drago plačevati. *)
„Da, mili Božidar!" rečem mu, „srcé me boli, ko po Sloveniji gledam, a ne vidim nikjer sledu domačemu umo-tvorstvu niti spomenikov slovenske umetnosti, da-si smo Slovenci jako nadarjeni s krasnimi spretnostmi in jako sprejemljivi za umeteljsko naobraženost. Sicer žrtvujejo v novejšem časi, n. pr. Franke, Šubic in drugi na svetih tleh slovenske zemlje svoje spretnosti muzam umeteljnosti in se m-ijo po izvrstnih vzgledih italijanskih in nemških, a žalibog ! na Slovenskem nij veledušnih mecenatov, ki bi nadepolne, po umeteljskej delavnosti hlepeče moči podpirali. Tako pa mora séhati vsak slovenski umetnik. Tudi jaz — neprište-vaje se veleumom umetnijskim — sem si prizadeval, svoje slikarske nadarjenosti razviti in do umeteljske dovršenosti popeti se, dolga leta trudivši se in svoje spretnosti po izvrstnih vzgledih raznih slikarjev urivši; a vse moje hlepenje po umeteljskej popolnosti ostalo je bezuspešno, ker nisem imel najpotrebnejšega : sredstev, da bi se popolnem izobraziti in do mojsterstva povzdigniti bil mogel. Manjkalo mi je materijalnih pomočkov in ostal sem — polovičarsk mojster — skaza."
Božidar pa še obžaluje, da Slovenci sploh nemajo pojma niti okusa za umetnijske proizvode.
„Ker nismo še dovolj izobraženi, torej ne čutimo niti potrebnosti umeteljnosti", mu odgovorim. „Kedar bode pro-sveta in uljudnost med Slovenci bolj razširjena, tedaj bode jim se razvil tudi umeteljski okus. Cem izobraženejši je koji narod, tem lepše cvete pri njem i umeteljnost. In tega nadejam se tudi pri nas Slovencih!" —
Drugi dan vstanem, ko še vse po hiši spava ter se podam na sprehod v krasno svetinjsko okolico. Lepo pomladansko jutro je bilo:
Krog in krog vesela Zopet oživela Je narava; Hrib, planjava, ^ Gaj, ledine
In doline
V rosi jutrnej bliščijo. In krilatih
Pevcev kori
V rajskej zori Žvrgolijo ;
V žarkih zlatih Frfolijo
Sim ter t'ja. —
Pod Skrjančevo hišo razprostira se tiha dolinica, po katerej med pomladnim cvetjem bister potok šumlja. Tu se usedem na mahoviti rob studenca izpod košate bukve izvi-rajočega ter se oziram poln začudjenja po onem mičnem raju. Navdušen snamem slikarsko mapo in začnem posnemati romantično partijo one krasne seljanke. In ko se v svojo sliko uglobim in skrbno čudovite drobnosti prijetno
*)  Tedaj so tudi naši umetniki sami nekaj tega krivi.     Ur.
strinjajočih se boj tega naturnega vzgleda oponašam, — za-doni z bližnjega brda sladek glas vesele pesmi: „Sem slovenska deklica", ter se milo po zelenosenčnem gaju razlega.
Strme odložim čopič, poslušam in poslušam miloglasne zvoke ljubeznjivega petja, ki me z neko neznano slastjo sprehaja. In čem bliže mi petja glas dohaja, tem bolj radoveden postajam, iz katerega grlca se ta pesem razlega. Kar na enkrat za menoj vejevje zašumi. Zvedavo se ozrem in glej ! izza cvetočega grmovja stopi — krasna deva s pisano majoliko v roki. Ko me zagleda, prestraši se nekoliko ter nekako zmedena in sramežljiva zarudi, in oči pobesi; a kmalu se zopet osrči, stopi bližej ter me prijazno pozdravi in ogovori: „Dobro jutro, gospod!" — „Bog daj, deva!" jej odzdravim ter jej pogledam v nežnomili obraz. Tudi ona povzdigne v istem trenotju svoje oči. Najini pogledi se srečajo ; jasen žark iz njenih modrih očij mi segne globoko v srce in miloba njenega pogleda me očara; nem in presunjen stojim pred ljubeznivo devojko.
„Kaj pa delate tukaj tako rano?" vpraša me sreberno-čistim glasom nežna deva, zvedavo razno slikarsko orodje ogledovaje.
Mestu odgovora pokažem jej svojo mapo ter jej podam list, na katerem sem ravnokar zgotovil gručo košatih dreves. Začudjena ogleduje delo in se ozira po drevesih, primerjaje ja naslikanim.
„To je ono drevje tam-le!" reče živahno in me pogleda z jasnimi očmi.   „Vi ste torej slikar?" vpraša me osolpnena.
„Tako nekoliko", jej rečem.
„Srčno rada bi videla to sliko, kedar bode zgotovljena !" reče mila deklica z nekakovo želečnostjo.
„Bog zna, kedaj in kje jo bodem dovršil!" odgovorim jej z nekako otožnim glasom.
„Ali je ne mislite tukaj zgotoviti?" vpraša me nekako bojazljivo.
„Javeljne !" odgovorim jej ter denem list v mapo.
„Sej nas ne menite takoj zapustiti ?" vpraša me zvedavo.
„Mila deva! mi umetniki nemarno nikjer stalnega torišča; mi blodimo križem sveta; mi smo denes tukaj, jutri tam. Sicer pa mi nij treba svoje slike ravno tukaj zgo-toviti; dovršim jo lehko tudi v oddaljenosti."
„Imate li tako dober spomin, da Vam ta ohrani podobe oddaljenih krajev?" vpraša me naivna deklica odkritosrčno. A kakor da bi se zavedela, da se predolgo mudi, reče mi naglo: „Ne zamerite, gospod! da Vas motim se svojim praznim govorjenjem pri delu." Na to urno stopi k studencu, in zajme s pisano majoliko čiste vrelčine. Potem se obrne proti meni in mi reče z nežnim glasom: „Z Bogom, gospod slikar!"
„Srečno, ljubeznjiva deklica !" poslovim se in gledam osolpnen za njo. Stoprv, ko mi njena mična prikazen izpred očij izgine, zavem se in začnem premišljevati, odkod neki je ta deklica. Čudno se mi dozdeva, da se tako prijazno in znano proti meni vede; a nikakor ne razumem, da-li me pozna. —
Vrnem se zopet na svoje delo ter nadaljujem pričeto sliko ; a nikakor mi to ne gre izpod rok. V zmedenosti pri-mem čopič narobe in mesto ultramarina vzamem cinober ter začnem z njim višnjevo planoto neba slikati. In z moje slike smehlja se izmed zelenih dreves nežna podoba one neznane
*)  Tedaj so tudi naši umetniki sami nekaj tega krivi.     Ur.
13
14
deklice. — Za denes moram slikanje pustiti : ne ide ! Tadi me ne stane več v tej tihoti in samoti. Naglo poberem svoje orodje in podam se navkreber proti Skrjančevej hiši.
Že z daleč pozdravlja me prijatelj Božidar ter mi pripoveduje, kako me je že krog in krog iskal. Podava se v hišo. In ko stopim v sobo, glej ! pride mi nasproti — ona ista krasna deva ter me prijazno k zajtrku povabi. V prvem trenotku ostrmim; a kot blisk prešine me misel, da vte-gne biti ta deklica Škrjančeva hči. Isti hip stopi Škrjan-čeva gospodinja v sobo in naju prijazno pozdravivši reče : „Lenčika! donesi gospodoma studene vode!"'
Kakor harmoničen akord mi zadoni na uho sladko ime Lenčike ter mi odmeva v srcu. Ime „Lenčika" ponovim še nehote, tako da me Božidar začudjen pogleda.
„Kaj Ti je, Vatroslav", vpraša me; „nekako spremenjen mi se vidiš."
Jaz se izgovarjam, da me je včeranja vožnja zmučila, pa da sem prošlo noč slabo spal itd. Da razgovor v drugo tir spravim, vprašam ga, kako da je cerkvene reči dal v to-le hišo prenesti; kajti bi pri župniku bliže bilo in priroč-neje; a on mi odgovori, da župnik nijma prostora in da je še drugih vzrokov temu.
(Dalje prih.)
O našej zemlji.
Dr. Križan.
(Dalje.)
Vsakdanje opazovanje uči nas, da zvezde in solnce na iztoku izhajajo in na zapadu zahajajo. Kavno zato zdi se nam, kakor da se nebesna kroglja z vsemi svojimi zvezdami okoli zemlje od iztoka k zapadu giblje in da se to gibanje v 24 urah izvršuje; zemlja zdi nam se, da je pri miru. Se dandanes je mnogo ljudij, kateri tako mislijo. Zvezdoslovje pa nas uči, da se naša zemlja okoli svoje osi od zapada k iztoku vrti, in da se tedaj ravno nasprotno giblje prividnemu gibanju nebeškega svoda.
Takih in enakih zmot*) moremo o naravi več opaziti. Pri vožnji na kolih, po železnici in na parobrodih zdi se nam, kakor da se oddaljeni predmeti z nami enako gibljo.
Zemlja se vrti, ali mi tega vrtenja čutili ne moremo opaziti zato, ker predmeti okoli nas svojega mesta ne spre-tninajo, zemlja namreč vrti se s svojim ozračjem vred.
Da bi zemlja stala, a nebeški svod z vsemi svojimi telesi se vrtel, moglo se je samo tedaj verovati, ko veličina zemlje, solnca in drugih nebeških zvezd in njih vzajemna daljina nij bila znana, in ko se nije vedelo, da svod nebeški nije čvrsta krogla. Ko pa se je spoznalo, da je naša zemlja proti drugim nebeškim telesom neizmerno mala, začelo se je dvojiti tudi, da bi ona vsem središče bila. Objem solnca je na primer 1 miljona veci od naše zemlje, in to neizmerno veliko telo moglo bi se v 24 urah okoli zemlje obrniti !
S koliko hitrostjo moralo bi se tedaj ono gibati!? Poprej se je tudi menilo, da je nebeški  svod čvrsta kroglja.
na kterej se zvezde nahajajo, ali to nije tako. Nebeške zvezde plavajo namreč ravno tako kakor naša zemlja v velikem zračnem morju in so od nje različno oddaljene. Čem dalje so pa zvezde od zemlje, s tem večo hitrostjo morale bi se one vrteti, kar je zopet neverjetno.
Zemlja se tedaj okoli svoje osi vrti in- to njeno vrtenje spoznavamo :
1. iz pada tvarin z vece višave. Radi stanovitnosti*) se namreč padajoča stvar od svojega sméra k iztoku na-klanja;
2. iz sploščenosti naše zemlje in umanjšanja težnosti proti polutniku. Sploščenost, kakor smo uže gori omenili, vzrokovala je namreč sredobežnost, moč vrtenjem stvarjajoča se. Nihalom ure dokazalo se je dalje, da se težnost zemlje od skrajnikov proti polutniku umanjšuje, in da to sredobežnost uzrokuje;
3. Foucault-ovim poskusom pomočjo nihala. Nam se namreč zdi, kakor da ravnina, v katerej se nihalo niše, svoje mesto spremenja, čeravno ostaje ona nespremenjena, in zemlja svojim vrtenjem to spremembo vzrokuje. Veličina te spremembe je tem veča, čem bliže skrajnikov zemlje se ta poskus dela;
4. vsa nebeška telesa vrte se okoli svoje osi, tedaj je verojetno, da se tudi naša zemlja vrti.
No naša zemlja ne vrti se samo okrog svoje osi, ampak ona se giblje tudi krog solnca, in to njeno gibanje spoznavamo iz sledečih prikaznij :
1. zvezde nepremičnice (t. j. zvezde, ktere se ne gibljo), če je dalnogledi opazujemo, zde se nam, da se gibljo, kar ima svoj vzrok v gibanju zemlje krog solnca;
2. če v različitih letnih časih solnce opazujemo, prepričamo se, da je vidni kot (t. j. kot, katerega skrajne črte gledanega predmeta v očesu med seboj delajo) različen. Iz tega sodimo, da je zemlja solncu bliže, ako je vidni kot veci, in dalje od njega, ako je on menjši. Najbliže je zemlja solncu početkom janvarja, a najdalje početkom julija. Prvo položenje zemlje imenujo zvezdoslovci prisolnčje, zadnje pa odsolnčje;
3. iz vlastite skušnje znamo, da solnce ne zahaja zmi-rom na enem mestu. Ono se namreč diže vsaki dan nad polutnik, dokler nedosegne 23" 27'; po tem spet pada, dokler ne zajde ravno tak globoko pod polutnik, in to se ope-tuje neprestano. Razve tega zdi se nam, da se solnce od zapada k iztoku giblje. Če solnce vrholi danes s katero zvezdo, zjutra že ono nekaj zakasni in tako dolgo zakašnjuje, dokler spet ne pride v enako vzajemno položenje.
Vrtenje naše zemlje in drugih premičnic krog solnca je osrednje, in privlačnost solnca drži jo, kakor tudi druga nebeška telesa na stanovitnem potu.
Omenjeno gibanje zemlje krog svoje osi in krog solnca ustanavlja dnevne in letne čase. Čas namreč, v katerem se zemlja krog svoje osi enkrat zavrti, zovemo dan, a oni čas, v katerem ona svoj pot krog solnca dovrši, leto.
Znanost razlikuje dvovrstni dan, zvezdni in solnčni dan. V 23 urah 56 minutah in 4 sekundah obrne se zemlja krog svoje osi enkrat; taj čas zove se zvezdni dan, in mi ga de-
*)   Telesa imajo nakano, da neprcmenjeno pridrže stanje, v kterem ravno so, in ta niih lastnost se imenuje stanovitnost.
Pis.
*)   Glej „zmota očij pri vidu" v Vestniku 5. število, leta 1874 od istega spisatelja. . Pis.
15
limo kakor solnčni dan v 24 ur. Zvezdoznanci rabijo ga, ker stanje zvezd prav lehko po njem določujejo.
Čas pa, katerega solnce potrebuje od enega vrhovišča*) do drugega, imenujemo solnčni dan. Taj dan ima 24 ur; in samo solnčne ure ga zmirom prav kažejo.
Na polutniku je celo leto noč enako dolga z dnem ; čem bolj se skrajnikom pri bližujemo, tem deljši je dan; na skrajnikih pa je ena polovina leta dan, druga pa noč.
Solnčni dnevi niso vsi enake dolgosti, ker čas, katerega solnce od enega vrhovišča do druzega potrebuje, nije enak radi podobe zemljskega pota in njenega naklonjenja. Mi merimo tedaj čas srednjim solnčnim dnevom, kateri ima 24 ur. Koncem decembra ima solnčni dan 24 ur, O minut in 30 sekund, o sredini septembra pa 23 ur, 59 minut in 30 sekund. Razloček med pravim in srednjim solnčnim časom imenujemo izpravo časa, in ona mora zvezdoznancem vsaki čas znana biti. —
Čas, v katerem zemlja svoj pot krog solnca dovrši, šteje 365 nij, 5 ur, 48 minut in 46 sekund in to je leto. Navadno pa se za leto računa 465 nij in 6 ur, in zato postane vsakega četrtega leta prestopno leto, katero ima 366 dnij. To delitev časa vpeljal je leta 45 pred Kristom Julij Caesar. No ker je ta delitev leta za 11 minut, 14 sekund previsoka, zato je papež Gregorij XIII. leta 1582 to pomoto s tem izpravil, da so samo ona leta prestopna, katerih številke se dajo s številko 4 brez ostatka deliti.
Rusi in Srbi še imajo zdaj Julijev koledar in zato so oni s štetjem časa za 12 dni uže za nami.
Daljava solnca od zemlje je tako neizmerno velika, da bi kanonska kroglja, katera v enej sekundi 1000 čevljev preide, 12 let potrebovala, dokler bi taj prostor preletela. Na četiri različne načine se je ta daljava računala, in našlo se je, da znaša 20 miljonov zemljepisnih milj. —
Prihodnjič spregovorimo nekoliko ob ozračju zemlje. (Dalje prih.)
Primet"be k terminologiji slovenskej.
J. Pajk.
Način našega šolskega izobraževanja, koje se ne vrši na podlagi prirodnih in prvotnih sredstev, oddaljuje nas čem dalje bolj od narodnega mišljenja in govorjenja. Treba je torej, da si potem iilozofičke rekonstrukcije živo predstavimo in razložimo prvotne in izvirne nazore, sklopljene z raznimi besedami in reki, koje hočemo v učenem govoru upotrebljevati. Tako se po mnogih zmotah in težavah povračamo k izvirnemu stanju onemu, v kojem so bili naši prednjiki in mi sami v otročjih letih, ali v kojih je z večine naš narod šče sedaj. To pa je ono stanje jezika in govora, v kterem si govornik brez vse težave, po edinem podbadanju naravnega nagnenja stvarja izraze za vse vidjene, čutjene in mišljene prikazke. Temu stanju treba se književniku in pisatelju vedno približevati t. j. „duhu narodnega jezika." —
Pregledimo si ves pot, kojim hodimo n. pr. od mišljenja počenši do dejanja!
Naše mišljenje ima po prvotnih naših nazorih svoj po-četek v onej moči našega telesa, ktero sploh življenje ali život imenujemo. To moč misli si Slovenec in Slovan sploh kot neko stanovito osebnost, kterej je dal ime duša. Duša je nekako nasprotna telesu. Človek kot vidna stvar pripada sploh telesom; nevidna duša in vidno telo združena sta život; človečko telo bez duše pa truplo (trup).
Dušo misli si Slovan kot sapo, ker duša prvotno po-menja ,,halitus" (Miki. lex.) t. j. sapo. Duša se sklada z lat. izrazom anima. Kdor umre, o tem se pravi, da „dušo izpusti" (animam efflare). Duša je pogoj življenju človeškemu, ker bez dihanja človek ne more živeti. Lepo opisuje Belostenec dušo, o kterej piše, da njo „stvari ovoga sveta živu, čute, rastu i giblju se." Pri duši kot posebnem bitju, človeško telo oživljajočem, roti se človek; zato starosl. in novosl. dušati se = jurare, rotiti se; prim. tudi zadu-še va ti ali priduševati se, kakor da bi človek pri tem hotel reči: „tako gotovo, kakor sem živ!"
Po smrti človeka „loči se duša od telesa." Po nazorih slovanskih sta ondaj telo in duša dvoje za-se bivajočih oseb-nostij. Med čem truplo mirno leži, hodi duša po svetu (prim. iztoč. myth.) Znane so mnoge pravljice o dušah, da žive nalik telesom o jelu, pitju; da delajo, trpe itd. V podobi duše človek po slovanskih (in sorodnih) nazorih tedaj nadaljuje svoj život. To stanje duše ima mnogo priličnosti in podobnosti s duhom.
Tudi duh prvotno znači dih ali sapo (Miki. lex. an-helitus); prim. Belostenca: „duh = dihanje." Ali razve spola (o kojega pomenu pozneje govorim) je predstavljanje duha drugako nego duše. Duh je po prvotnem smislu Slovenca nekakova netelesna podoba človeka, ločena od njega vidne osebnosti. Zato ljudstvo pravi (kedar n. pr. kdo tiho, po prstih v sobo stopi): „Ali si ti ali tvoj duh?"; „kaj si prišel kakor duh?" (kedar se kdo kam prikrade).
To predstavljanje dvojega človeka: telesnega in dušnega tolmači se najbrže iz one prostemu umu čudovite prikazni, da se more človek kam drugam in to daleč in migoma v mislih prestaviti. Ondaj se je po njegovem nazoru osebnost človeka razdvojila v telesno in dušno, in Slovenec si prav po besedi to izvršenje misli, kedar deje: „V duhu (t. j. v podobi duha) sem bil tam", v duhu (t. j. kot duh) sem videl" —¦ če prav nisem tam bil. Kajti možnost, to storiti, tolmači si stari Slovenec nekako konkretno t. j. spremenjaje mesto, kjer je telo, z onim drugim, a takova sprememba zdela se mu je najpriličnejša razkrojenjem istega človeka v telesni in duhoviti (kakor sapa lahki in hitri) njega del.
Razve človeškega duha veroval pak je Slovan tudi v druge vrste duhov; tako si je mislil nekega dobrega duha (Belost.), pa tudi hudega: peklenskega duha (idem), kakor to delajo diugi sorodni nam narodi.
V kakovej razmeri si je mislil stari Slovenec samosvojo dušo k duhu, težko je povedati: ali je obe po smrti si tudi kot dvoje mislil, ali pa dušo zamenjal z duhom, ali pa oboje si združeno mislil? O tem bi nas podučil pregled več narodnih pravljic o tem predmetu. Gotovo pak predstavljanje duše in duha nij enako bilo. To kaže nam tudi spol obeh izrazov.
*)  Vrhovišče je najviše mesto solnca.
Pis
16
Uže nekje sem mimogrede dušo primerjal ženi (Zora 1874 st. 63.) ; kajti z ženskim spolom označuje Slovan stvari, ki rodijo, nosijo, služijo, trpijo — z možkim pak stvari, ki dajejo rodu početek. ki nalagajo, gospodujejo in strahujejo (zato duhovi = strahovi), samo uživajo itd. Primeri v ne-spolnej prirodi : vodo — dež, goro — vrh, sapo — piš (veter, vihar), strelo — grom (prvo pasivno, drugi aktiven) itd. V nravstvenem naziranju je dosti podobnega : kar je dobro, je rado ženskega, kar hudo, rado možkega spola : čednost
— ponos, nedolžnost — greh, ponižnost — napuh, ljubezen
— črt, krotkost — srd itd. Izjem je se ve da i tukaj, kakor tudi gori.
Tem načinom predstavljanja je duša kot mišljena osebnost nekaj v človeku rodovitega: polna mislij, nosečega in služečega: predmet vunanjih utiskov skoz počutke v njo bodečih, trpečega: sedež čuvstev žalostij in radostij. Duh pa je tako rekoč sprejemljavec in alter ego človeka, druga njegova osebnost nevidna; roditelj nazorov bližnjih in dalnjih, poveljnik in gospodar duši, strahovavec in uživavec čuvstev. Zato je Bog kateksohen duh; oni, ki mu služe kot žrtvo-valci: duhovniki; služba temu duhu: duhovna služba. Pravi prilog k samostalniku duh je duhoven, k duši pak dušen ali duševen, akoravno se slednji tudi za prvega rabi n. pr. pri Belostencu : duševen = božanstven.
Synonymon k duši kot čutečemu bitju je muogoopevano srce; duhu pa um.
(Dalje pride.)
Drobnosti.
Anahronizmi v umetnosti. J. P.
Znano je, kakove časovne neskladnosti se tu pa tam nahajajo celo pri tako velikih umetnikih in genijih, kakor je Shakespeare, v kterega starinskih dramah n. pr. v ,,Caesarju" ura bije, boben poje. Podobnih neshodnostij nahaja se in to
šče več pri malarjih, da n. pr. na mizah „zadnje večerje" stoje posode in orodja najnovejših oblik: noži, vilice, žlice, kozarci itd. Jako čudoviti so naslednji primeri. V jezuitskem samostanu v Lissabonu visi podoba, ki predstavlja prva dva človeka v paradižu. Adam in Eva stojita v vrtu; Adam v modrih hlačah in sponastih čevljicah; Eva pa v pisanem krilu. Zadi pa za obema vidi se procesija kapucinarjev, kte-rih eden pred njimi nosi razpelo. — V Benedkah je videti podoba: ,,ženitev v Kani-Galileji". Poleg svatovske mize stoji glasovir. — V HoUandiji visi v nekej vaškej cerkvi podoba, ki predstavlja „Isakovo žrtvovanje". Stari Abraham meri s puško na svojega sina, od zadaj pa ga ustavlja angelj, naj ne strelja. — V Arieux-u na Francozkem pa je sveta podoba, ki tudi ,,Isakovo žrtvovanje" predstavlja, samo s tem razločkom, da Abraham na sina meri s samokresom. — Uzrok takovim neskladnostim je iskati v ubožnej občnej izobraže- ^ nosti nekojih malarjev in kiparjev, kterim zadostjuje izurjenost rok, delajočih bez razsoda in razuma. To pa je strmoglavlja v nesmiselnosti in enostranosti.
Književni ogled.
J. p.
„Matica Slovenska" je razposlala troje del: nLetopis" — „Prirodoznanski zemljepis" (J. Jesenkaj — in „Zgo devino avstrijsko-ogerske monarhije" (J. Krsnika). Več o teh delih sporočimo, kedar nam čas dopusti; zdaj omenjamo samo, da ta tri dela kažejo velik napredek naše slovesnosti, kajti so ti spisi z večine izvirni. — Slovensko novinarstvo se nij v ničem spremenilo, razve da je na Goriškem prirastel nov časnik: „Kmetovalec." — Slovenska književnost je izgubila marljivega obdelovalca: „Andrejčekovega Jožeta" (Podmilšaka c. kr. telegrafista), ki je znan po svojih mnogih povestih in novelah. Umrl je nagloma v Ljubljani 25. dee. 1874 v 30. letu življenja. Rajni je Janku Pajku oporočil svoje spise, ki jih bode razbral in priobčil. Ljube nam bodo vesti o življenju priljubljenega ranjkega pisatelja, lep spomin pa mu bodo ljubeznivi njegovi spisi. —
Listnica. Gg. dopisatelj 'm dajemo na blagovoljno znanje, da jim bodemo vsakemu o prvej priliki odgovorili, česar zdaj zaradi posla ne utegnemo.  Hvala vsem za poslane spise.
Cest. gg. prejemnike ,,Zore" opozorujemo, da se prizvani (reklamirani) listovi samo, ako se to v stirnajstih dneh stori, bezplačno dopošiljajo; pozneje samo proti 15 kr. plače za posamezne liste.
j.   j-*AJKA
Izbrani spisi
1 Politični — gospodarstveni — naučili.
I. zvezek
I dobivaj osev
\    Narodnej tiskarni v Mariboru
I po znižanej ceni: 40 kr. 1 zvezek.
Narodna tiskarna
v Mariboru
(Koroška nUca šter. 229)
se priporoča slavnemu občinstvu z vsakojakimi
tiskovinami,
ktere
cisto, lepo, Tarzo in po zmérnej ceni
izdeluje.
V
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jeiovšek.
Tisek Narodne tiskarne v Mariboru.