Spominom na rob
Izpolnil sem nalogo tovariša Kidriča
Rašiška četa je odšla iz rašiških gozdov zadnje dni septembra 1941. Zatem je zamrto delo aktivistov narodnoosvobodilnega boja na njenem operativnem področju. Le redki aktivi-sti so po septembru 1941 tu še delovali. Tako je bilo vse do novembra 1942.
Kaj je bilo temu vzrok? Septembra 1941 je okupator požgal prvo slovensko vas Rašico in izgnal Ijudi iz te in tudi drugih vasi. Maloštevilni aktivisti, ki so ostali v vaseh po odhodu Raši-ške čete, so se pritajili, vendar jih je bilo precej aretiranih, izgnanih in intemiranih. Okupator je prešel v ofenzivo in je od oktobra 1941 in leta 1942 imel pobudo v svojih rokah na nekda-njem operativnem območju Rašiške čete.
Teror je bil strahoten, izseljevanje vsakod-nevno, tako, da so bili Ijudje nenehno v strahu in ni bilo misliti na kakršnokoli organizirano de-janvost v prid narodnoosvobodilnemu boju. Aktivistov — ilegalcev v tem času ni bilo, pre-bivalci sami pa se niso organizirali.
S takim stanjem se vodstvo NOB na Gorenj-skem ni strinjalo, ne glede na vse težave, ki so bile povezane z narodnoosvobodilnim giba-njem. Vodstvo NOB na Gorenjskem , ki je vključevalo tudi škofjeloško okrožje, le-to pa poleg ostalih tudi rajona Medvode in Smlednik, je vztrajalo ob koncu leta 1942, da se poživi delo na terenu in da se v ta dva rajona pošlje ilegalne politične delavce, seveda tiste, ki ob-močje poznajo.
Novembra 1942 sta prišla v smleški rajon Janez Kalan-Kosec kot sekretaV in Cveto Novak kot njegov namestnik. Ne glede na vse težave, ki so ju pestile, saj je bil okupator v prednosti, sta pričela z delom, ki je bilo malo-dane začetniško.
V rajon Smlednik so za omenjenima ilegal-cema prišli še: Karel Notar-Kovač, Tine Zale-tel, Stane Buh, Lado Švajger,Vinko Bohinc, Franc Pestotnik-Aljoša, Mirko Kraljič in še ne-kateri. Začetek njihovega dela je bil vse prej kot lahek, saj so bili Ijudje zelo prestrašeni, kajti teror je bil, kot sem omenil, izreden in Nemci niso popuščali.
Ko sva z Janezom Kaianom prišla na ob-močje smleškega rajona, sva se začela pove-zovati s tistimi posamezniki, ki so že v letu 1941 sodelovali v NOB. Tako sva navezala stike s Kolenčevimi in Ludvikom Juričem v Valburgi; Vipavčevimi na Vikrčah, enimi red-kih, ki so imeli povezavo s partizani ves čas NOB. V Pirničah sva navezala stike z Otom Vrhuncem, Jaklovima fantoma in Janševim Jožem iz Verja.
V Tacnu smo prišli v stik s Pavlo Kovič, Pol-detom Kepicem, Janezom Rožičem, Antonom Kuzeletom, Francem Jurco iz Broda, Vladom Štrubljem iz Vižmarij in še z nekaterimi iz Viž-marij in Šentvida. V Šmartnem smo se pove-zali s starejšim Buhom, Žvaličem in Pogačni-kom, kasneje, v letu 1943 pa še z nekaterimi drugimi. V Povodju smo se seznanili z Andre-jem Pustovrhom-Povudencom.
V Gameljnah smo organiziraii Alojza Bizilja, Kraljeve, Savo in Martina Česna, Janeza Že-bovca, Zajčevega iz Sp. Gameljn in še števšlne tovarišice in tovariše. V Skaručni in Vojskem smo se povezali z Vodetovimi, Burnikovo, Koščevimi, Mihevčevimi.
V Medvodah smo se povezali s Seškovimi, Brodnikovimi, Steničevimi in še z nekaterimi v Mednem.
V šentvidu smo imeli stike z Dano Mrharje-vo, Viktorjem Cedilnikom, Milanom Zavriom in še nekaterimi.
Povezovali smo se tudi v drugih vaseh, da bi čimbolj poživili delo za NOB. Organizirali smo prehode preko Save v Medvodah, Smledniku, Tacnu in Mednem, kar nikakor ni bilo lahko.
Največja težava v začetku je bila, organizi-rati posamezriike v razne odbore, saj so se Iju-dje bali izdajstva. S krepitvijo dela pa je raslo tudi zaupanje med posamezniki in večje zau-panje med Ijudmi smo dosegN šele v drugi po-lovici 1943. leta. Tedaj smo že organiziraii na-jrazličnejše odbore (partijsko organizactjo, mladinsko organizacijo, AFŽ, skojevsko orga-nizadjo, OF in druge), o čemer obstajajo do kumenti.
Tako se je torej odvijalo ilegalno delo po vaseh in še nas je nekaj, ki se tega dobro spo-minjamo.
Med tistimi, ki razmer v tem obdobju ne poz-najo, ali se jih nočejo spominjati, je Martin Kos, ki je v Tribuni št. 4-5, marec 1983, objavil pri-spevek:
»Izpolnil sem nalogo tovariša Kidriča«. Če bi razmere poznal, ali jih hotel poznati, ne bi v prispevku napisai, da je on, oziroma, da so njegovi »sodelavci« nekako prebudili že osno-vani okrajni odbor OF. Smlednik. Iz vsega, kar sem napisal, pa izhaja prav nasprotno, da je rajon Smlednik prebudil Martina Kosa. Tu ne bom navajal in citiral orjginalnj^ dokumentov iz časa NOB. Lahko si jih ogleda v za io pristojnih inštitucijah.
Žal nam je, da smo se morali oglasiti, toda če bi molčali, bi vsak lahko mislil. da )e res tako, kot je napisal Martin Kos. Ker vemo, da ni tako, smo se tudi oglasiti. In Martin Kos naj pomisli, da prenekateri vemo, zakaj in kako je prišel nazaj na Gorenjsko. Tudi sam to dobro ve, pa se spreneveda.
Cveto Novak