NOVA ZELANDIJA, ŠVICA JUŽNIH MORIJ
Nova Zelandija je otok, ki leži jugovzhodno od Avstralije, po površini pa je velika približno tako kot obe Nemčiji in Belgija
skupaj. Z geološkega vidika je še mlada dežela, saj je zemeljska skorja na njej še vedno aktivna. Precej je še manjših potre-
sov, iz vulkanov se še kadi, precejšnje je še število toplih vrelcev, ki jih delno izkoriščajo kot energetski vir. Na Novi Zelandiji ni jedrskih central oz. jedrskega orožja, večina prebivalstva pa je močno naklonjena gibanju zelenih.
Precej rastlinskih vrst uspeva le tu, npr.: cabagetree, velika praprot, pohutukava (novozelandsko božično drevo, ki se konec decembra povsem obda z rdečimi cvetovi).
Novozelandsko podnebje je podobno nemškemu s to razliko, da so zime zelo mile, poletja pa trajajo dlje.
Ima 3,3 milijone prebivalcev. Od tega jih dve tretjini živi na severnem otoku in kar milijon od njih v glavnem mestu Aucklan-du.
Ljudje delajo pretežno v kmetijstvu in gozdarstvu. Dežela je polna ovac, saj pride na prebivalca povprečno 20 ovac. Na severnem otoku, kjer je klima za nekaj stopinj milejša, pridelujejo v glavnem limone in kivi, ki sta najpomembnejša izvozna pridelka.
Čebelarji imajo okoli 340.000 čebeljih družin, ki so večinoma pridobitne. Čebelarstvo je organizirano v društvih, ki so prek regionalnih društev povezana v zvezo. Zborovanja članov MAF (Ministry of Agriculture and Fisheries) so vsako leto v enem od večji mest. Vsak čebelar ima pri MAF registrsko številko, ki jo mora nositi s seboj na čebelja stojišča. MAF izvaja tudi zdravstveni nadzor, in sicer s preizkusi po vzorčni metodi. Od čebeljih bolezni so čebelarjem najbolj nadležne: poapnela zalega, ki je je 10 do 1 5 odstotkov od vseh čebeljih bolezni, huda gniloba čebelje zalege (3 odstotke) in mešičkasta zalega
(1 odstotek). Zaenkrat pa še ne poznajo varooze.
MAF je dolžna čebelarje tudi izobraževati. V ta namen organizirajo tedenske tečaje in dopisno šolanje, ki traja eno do dve leti. Pri šolanju pa precej več pozornosti posvečajo praktičnemu in ne toliko teoretičnemu znanju.
Čebelarstva so pretežno specializirana na eno samo delovno področje. Le-ta pa so opraševanje (predvsem kivijev), pridelava medu (kije intenzivna na Južnem otoku), vzreja matic in proizvodnja paketnih čebel.
V	deželi prevladuje predvsem italijanska pasma čebel in mešanica le-te s prejšnjimi pasmami. Trenutno je uvoz čebel prepovedan, predvsem iz bojazni pred varoozo.
Pri podjetjih, ki jim je glavna naloga opraševanje dreves, poteka sezona približno takole: po spomladanskem pregledu čebel (tukaj septembra), pri katerem v glavnem ugotavljajo prisotnost čebeljih bolezni, prisotnost oz. odsotnost matice in pregled krme, čebelje družine prepustijo samim sebi. Poskrbijo le za to, da imajo čebele dovolj krme za zalego. Ker je bila zadnja pomlad zelo deževna in ker so tu v rabi le 4-litrski krmilniki, je bilo potrebno kar precej potovati, da so bile vse čebelje družine pravočasno nakrmljene. Za krmljenje uporabljajo pretežno 60 do 70-odstotno sladkorno raztopino, ki jo že narejeno kupujejo v 200-litrskih sodih. Na vsako potovanje vzamejo po tri take sode. Če pa so vremenske razmere spomladi normalne, takšno krmljenje seveda ni priporočljivo.
(nadaljevanje prihodnjič)
NOVA ZELANDIJA - ŠVICA JUŽNIH MORIJ
(nadaljevanje sledi)
Približno šest tednov pred cvetenjem razdelijo družine. Število družin povečajo za tretjino, tako da so jih npr. v enem podjetju iz 1 200 družin naredili 1 700. Tri dni pred delitvijo družine vstavijo med naklade z zalego zaporno rešetko, da bi pozneje lažje poiskali matico. Družini odvzamejo toliko satja z zalego, da v družini ostane približno osem satov, od teh po možnosti po en sat s cvetnim prahom in po dva s
krmo. Iz odvzetega satja na enak način sestavijo novo družino z osmimi sati z zalego. Dodajo ji oplojeno matico v matičnici, ki jo čebele pregrizejo. Matice v glavnem kupujejo pri vzrejevalcih matic, ker navadno ni časa, da bi jih čebelarji vzrejali sami. Tudi cena ni pretirano visoka in znaša od 7 do 10 $ (8 do 10 DEM). Na novo sestavljen panj prenesejo na novo mesto, da pašne čebele ne odlete. Čez približno dva ted-
na pregledajo vse družine, če so izenačene. Če niso, to popravijo. To delajo tako, da močnejšim družinam odvzamejo satje z zalego in ga dodajo šibkejšim, da bi jih okrepili. Pri tem želijo vzgojiti družine z 18.000 do 20.000 čebelami, ker so raziskovanja pokazala, da so le-te najbolj »delovno razpoložene« in da naberejo največ cvetnega prahu ter pri tem oprašijo tudi največ cvetov.
To leto so v zaliv Bay of Plenty postavili kakih 70.000 družin za opraševanje kivijev. Pridelovalci kivija čebele zelo cenijo, saj z njimi dosežejo večje hektarske donose, pa tudi plodovi so po velikosti večji, kakršne pač zahteva izvoz. Cvetovi sicer za čebele niso preveč privlačni, ker vsebujejo le cvetni prah. Vendar pa kmetje plačujejo na družino okoli 90 $ (to je približno 100 DEM). Za en hektar je potrebnih osem do dvanajst družin. Družine razporejajo po sadovnjaku tudi glede na kmetove želje, tako da število družin na enem stojišču niha od ene do 20. Takšni, za čebelarje precej neugodni postavitvi, delno botruje tudi nevednost kmetov, ki so prepričani, da pri gostejši postavitvi panjev čebele preletijo sorazmerno krajše poti. Za čebelarje pa je takšna naloga precej zahtevna, saj zanjo porabijo precej več časa, ker je ponavadi sadovnjak z visoko živo mejo (prek 10 m) kot zaščito proti vetru, precej podoben labirintu.
Cvetenje traja približno 1 0 dni, vsi cvetovi pa cvetijo približno ob enakem času. Družine so zaradi tega na plantaži le kakih 14 dni. Začetek cvetenja je odvisen od nadmorske višine, kar povzroča tudi dvotedensko časovno razliko.
Ko se cvetenje začne, začnejo tudi čebelarji delati »s polno paro«. V tem času ponavadi najamejo dodatne tovornjake in delavce za prevažanje družin. Pri tem opravilu je precej v rabi kombinezon, na katerega je s pomočjo zadrge pričvrščena mreža, kar nudi zelo dobro zaščito proti čebeljim pikom. To še posebej koristi pri nekaterih nočnih opravilih, ki jih morajo nemalokrat opraviti na hitro. Panje povezujejo skupaj s posebnimi potovalnimi trakovi, ki so zelo enostavni, praktični in dobri. Pokrovi (kalifornijski potovalni pokrovi) imajo ob straneh reže, tako da lahko prime panj od spodaj en sam človek ter ga preprosto in brez sklanjanja dvigne na tovornjak. Na-
kladanje gre ponavadi zelo hitro. V pol ure lahko dva človeka naložita in pritrdita na tovornjak do 100 družin. Pri prevozu družinam ne zapirajo vzletne odprtine (žrela). Prevoz se začne takoj po končanem letanju čebel, postavljanje družin na stojišča v sadovnjakih pa traja običajno polovico noči. Vendar ne poteka vedno vse po predvidenem načrtu. Pogosto je potrebno po večkrat prehoditi sadovnjak gor in dol oz. sem in tja, da najdejo označena mesta za stojišča čebel. Ponoči včasih prevažajo 'tudi do 250 družin. Dela je torej kar veliko v času cvetenja, ki traja približno pet tednov.
Podnevi nato družine izravnavajo, krmijo in opravijo še ostala običajna opravila. Ko postavijo v sadovnjak zadnje družine, ponavadi prve že odpeljejo drugam. Čebele deloma prevažajo tudi na prezimovališče. To so večinoma kar pašniki farm, na katere postavijo po 20 družin skupaj. V tem času je pridelek medu povprečno še 25 kg, pridelan pa je pretežno iz detelje in osata.
Družinam odvzamejo toliko medu, da v vsaki družini ostane okrog 20 kg zimske zaloge, vključno s 4 I dodane krme. Veliko družin odpeljejo v okoli 1 00 km oddaljeno džunglo, tu pa postavijo na stojišče po 60 družin. Tu tudi združujejo po dve in dve družini skupaj, ki jima dodajo matico z zalego. Družine pridelajo vsako leto do 50 kg medu (Tawhero in Kamahi).
V	čebelarstvih, ki so usmerjena predvsem na pridobivanje medu, je delo nekoliko drugačno. Zanimivi pa sta organizacija proizvodnje in oprema, ki jo pri tem uporabljajo. Nekatera čebelarstva so tudi zelo učinkovita. Tako npr. čebelarstvo s 1 7.000 družinami in osmimi centrifugami za satje na leto pridela 400 do 500 ton medu. Nekatera čebelarstva so opremljena zelo sodobno. Pokazalo se je, da je pri čebelarskem delu zelo praktično dvigalo na tovornjaku, s katerim lahko opravimo vsa težja dela, ki se sicer opravljajo ročno. Dvigalo je montirano za voznikovo kabino.
Spomladi medi predvsem detelja, v tem času pa čebelarji zelo dobro sodelujejo s kmeti. Canterbury je svetovno znano področje, na katerem pridelujejo belo deteljo. Dokler le-ta cveti, vstavljajo nove satnike za med, največ po štiri.
Za pobiranje medu uporabljajo polovič-
ne naklade, ki se jih potisne pod naklade z medom. Pri tem opravilu je zelo uporaben žerjav na tovornjaku, saj nadomesti precej fizičnega dela, ki bi ga sicer morali opraviti čebelarji sami.
Pri odvzemanju naklad z medom uporabljajo pihalne naprave (Bee Go). Vendar se pri njihovi uporabi ponavadi oblikuje čebelji roj, ki zaradi pomanjkanja prostora v snopu visi z zunanjega dela panja. Zato pustijo čebele za eno noč v gozdu, pustijo pa jim le dve nakladi z zalego. Tudi pri tem
opravilu je čebelarju v veliko pomoč dvigalo na tovornjaku, saj z njegovo pomočjo en sam delavec lahko razloži s tovornjaka do 100 družin v samo pol ure. Naslednjega dne čebelam zopet dodajo naklade za med. V gozdu so tudi takoimenovana »Beach-trees«, ki imajo ponavadi na deL!u uši. Ta drevesa rastejo le na tem področju Nove Zelandije, med, nabran na njih, pa je po barvi in okusu podoben našemu smrekovemu medu.
(nadaljevanje sledi)
NOVA ZELANDIJA - ŠVICA JUŽNIH MORIJ
Naklade z medom nato pripeljejo do predelovalnih obratov, kjer jih z viličarji razložijo in nato naložijo na palete, tako da so pripravljeni za napravo, ki odstranjuje medene pokrovčke. Tudi naprave oz. stroje izdelujejo na Novi Zelandiji, delujejo pa na principu dveh nožev, ki ju segreva vodna para in se ob stranicah satja gibljeta sem in tja. Vosek prestrezajo na spodaj postavljeni mizi. Satje nalagajo na tekoči trak, ki ga prenese v omenjeno napravo. Tudi iz naprave pridejo po tekočem traku. Nato še enkrat pregledajo, če je satje povsod odprto, če ni, ga odprejo ročno. Ko se nabere dovolj satja, ga naložijo v točilo. Le-to je podobno centrifugi za perilo, saj nima nobenih nosilcev za satnike. Podobno je okroglemu praznemu kotlu z majhnimi luknjicami na obodu, kjer odteka med. Satje nalagajo v točilo tesno
drug ob drugega, tako da je oprto samo nase. Zaradi takega postavljanja je tudi manj prelomljenih satov (0,1 odstotka). Ker so v rabi Hoffmanovi satniki, je med dvema satoma približno 1 cm široka vrzel, skozi katero odteka med. Po centrifugiranju satovje ponovno vstavijo v naklade na paletah in jih vrnejo družinam. Prednost tega načina točenja medu je v tem, da za družine ne potrebujemo rezervnih satnikov, ker so dan ali dva lahko brez njih. Ko je miza polna voska, ga prečrpajo v točilo, tako da točilo opravlja dvojno delo. Med nato teče prek čistilne naprave v dvotonsko posodo, v kateri lahko izplavajo na površino še majhni koščki voska. Nato pretočijo med v 300 kg sode, te pa uskladiščijo do polnjenja medu v kozarce.
Z dvema točiloma lahko štirje delavci v dveh dneh pretočijo 12 ton me-
du. Zanimiv pa je tudi eden od načinov zamenjave matice. Deset dni star matičnik ovijejo z izolirnim trakom, da ga čebele ne bi prežrle, in ga cepijo v družino, ki je dozorela za sprejem matice. Družina si nato sama izbere ustreznejšo matico. Po rezultatih raziskovanj MAF si družine v 80 odstotkih izberejo mlajšo matico. Pri tej metodi pa se lahko zgodi, da ima družina nekaj časa dve zalegajoči matici. Možno je tudi, da matičnik dodamo dvakrat letno, torej spomladi in jeseni.
Približno takšno je delo pri pridelavi medu na Novi Zelandiji. Letno pridelajo več kot 7.000 ton medu (lani 7.1 34 ton), proizvodnja pa še narašča. Glede na ta podatek je povprečen donos medu 31 kg. Glavne izvozne vrste medu so deteljin med (detelja - osat), gozdni med ter med drevesa »beach-tree«.
Tudi vzreja matic je na Novi Zelandiji zelo dobro razvita. Med vzrejevalci matic so tudi taki, ki jih vzredijo do 25.000 na leto. Večino jih izvozijo v Kanado in nekatere evropske države. Sedaj, ko je Kanada zaradi varooze prepovedala uvoz čebel iz ZDA, novozelandski vzrejevalci matic računajo na nov vzpon njihovega izvoza matic in paketnih čebel.
Večina vzreievalcev na Novi Zelandiji vzreja matice iz lastnih družin. Od čebeljih lastnosti še posebej cenijo in gojijo donos medu, čistilne navade in kratkost. Za cepljenje ličink uporabljajo majhne čopiče (velikosti 00 ali 000). Nekateri delajo brez starterja. Za plemenilček vzamejo družino iz polovične naklade, ki je z dvema pregradama razdeljena v tri družine s po tremi sati. Pred zimo pa jih z odstranitvijo pregrad združijo. Ko iščejo oplojeno matico, dodajo še nov 10 dni star matičnik. Oplojeno matico s čebelami vred zaprejo v ma-tičnico, ki je tako že pripravljena za pošiljanje.
Pri vsakem veterinarskem pregledu čebel so še posebej pozorni na hudo gnilobo čebelje zalege, predvsem v večjih čebelar-stvih, kjer imajo veliko število čebeljih družin.
Sicer pa so Novozelandci zelo prijazen in gostoljuben narod. Tam pa se lahko marsikaj naučimo tudi o poklicnem oz. pridobitnem čebelarstvu.
VIR: Die Biene, št. 9/1988.
NASLOV:	Michael Mehler:	Neuseeland,
Schweiz der Südsee.
PREVEDLA: Irena OGRIN.