Tuzla, prava prestolnica Bosneîfi Hercegovine Arne Zupančič Ko seje 5. februarja pred zgradbo vlade Kantona Tuzla zbralo slabih 1000 protestnikov, si najbrž nihče ni mislil, da bo to uvod v prvo resno gibanje za socialno in politično prenovo v vseh pogledih zlorabljene bratske republike. Najprej zato, ker se odpuščeni, podplačani in opeharjeni delavci bivših industrijskih velikanov na istem mestu zbirajo vsako sredo že zadnjih pet let in so kljub stalnemu opozarjanju na nevzdržno situacijo s strani vseh vej oblasti sistematično ignoriranj. In drugič, ker doslej civilnodružbene iniciative povečini niso uspele preseči nacionalistične delitve prebivalstva na tri konstitutivne narode, kar 20 let po koncu vojne ostaja glavna težava Bosne in Hercegovine. Vojna in mir Konec vojne v Bosni in Hercegovini za- znamuje podpis Daytonskega sporazu- ma v Parizu 14. septembra 1995, ki je bil takrat verjetno res najboljši možni kompromis, na katerega so pristale na- cionalistične elite vseh vpletenih strani ob upoštevanju ameriških in evropskih interesov. Vendar ne glede na to kako je mirovni sporazum takrat končal vojno in 70 postavil temelje začetku razvoja države, je v letih od podpisa Bosna več kot oči- tno prerasla okvire Daytona, ki je dobil vzdevek »ludačka košulja« (prisilni jo- pič). To, da je mirovni sporazum iz leta 1995 nujno treba zamenjati z modernej- šo ustavo, so že dolga leta prepričani vsi, ki imajo kakršnokoli povezavo z Bosno in Hercegovino, vseeno pa se ga še danes oklepajo velikosrbski fanatiki iz Republi- ke Srbske, ki so prepričani, daje Dayton edini porok za obstoj njihove paradržave. Na sistematično kršenje pravic manjšin, ki jih prinaša sporazum, sta s tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice že leta 2006 opozarjala Jakob Finci in Dervo Sejdič, državljana BiH, ki pa za- radi svoje nacionalne pripadnosti, eden je namreč Jud drugi pa Rom, ne more- ta kandidirati ne za mesto v tričlanskem RAZPOTJA ŽARIŠČA predsedstvu ne za Dom naroda, enega izmed dveh parlamentarnih domov v Bo- sni in Hercegovini. Administrativni dinozaver, ki gaje vzpo- stavil sporazum, s svojo okornostjo, po- časnostjo in popolnim nedojemanjem dejanske slike dobesedno onemogoča normalno življenje državljanom BiH in hkrati predstavlja reklo Divide et impera! na najlepši možni način. Država s slabi- mi štirimi milijoni prebivalcev je razde- ljena na bošnjaško-hrvaško Federacijo in Republiko Srbsko, pri čemer ima vsaka svojo ustavo in vlado. Federacija je še na- prej razdeljena na 10 kantonov, ki ima- jo ravno tako vsak svojo vlado, policijo, sodstvo, različne davčne stopnje, šolstvo, okrožje Brčko na severozahodu države pa je še vedno pod mednarodnim pro- tektoratom. Glede na to, da imajo zaradi takšne upravne ureditve v Bosni danes okoli 180 ministrov, ne preseneča, da ad- ministracija po nekaterih podatkih le za lastno delovanje porabi kar 67 % držav- nega proračuna. Seznam birokratskih bizarnosti se de- jansko vleče kot gradnja avtocest v Bo- sni: državni elektro distributer ima med največjimi neplačniki večinoma državna podjetja, lani septembra so zaradi tega v Sarajevu obstali tramvaji. Ljudje ima- jo težave s priznavanjem univerzitetne izobrazbe med Federacijo in RS, včasih celo med kantoni samimi. Junija je pred parlamentom v Sarajevu protestiralo okoli 10.000 ljudi, saj otroci, rojeni po 12. 2. 2013 niso prejeli EMSA in s tem osebnih dokumentov. Zaradi te politične blokade je umrla mesec in pol stara de- klica, saj brez potnega lista ni mogla na zdravljenje v tujino. Povprečna plača naj bi bila malenkost čez 400 evrov, kar je za večino seveda nedosegljivo, hkrati pa poslanski dodatki za topli obrok znašajo 7,5 evra dnevno. Uradna brezposelnost je 44 %, v populaciji do 25 let jih ima delo le tretjina, večina mladih se želi iz- seliti. A kaj, ko jih skoraj polovica nima niti potnega lista. »Nama ne treba ni jedna stranka, nama treba jedan narod« Ob vseh zgoraj naštetih kapricah bosan- skih oblasti je bil širši upor množic neiz- ogiben, prav tako pa tudi ni nič čudnega, da se je vse skupaj začelo v Tuzli. Kot eno izmed največjih industrijskih središč Ju- goslavije je bila Tuzla že od nekdaj naro- dnostno mešano, proletarsko mesto, kjer tudi danes nacionalnost ne igra ključne vloge. Vsi sogovorniki so se predstavili kot Tuzlaki ali Bosanci in mešani zakoni so prej pravilo kot izjema. Tako Tuzla danes predstavlja otok str- pnosti v nacionalno ločeni Bosni in Her- cegovini. Medtem ko srbski in hrvaški oblastniki trdijo, da gre pri protestih le za bošnjaško vstajo, ljudje v multietnični Tuzli razumejo stavek raperja Frenkieja, ki v mestu živi od leta 1998, da je lačne- mu želodcu vseeno, ali je hrvaški, srbski ali bošnjaški in čeprav je v kantonu veči- na prebivalcev Bošnjakov, so za tehnično mandatarko sprva predlagali ekonomist- ko iz Republike Srbske Svetlano Cenič. A tudi če bo tuzelsko gibanje uspelo se- staviti strokovno vlado, se nacionalni de- litvi ne bodo mogli izogniti, saj morajo biti po Daytonu v vladi kantona Tuzla ministrstva razdeljena po nacionalnem ključu - sedem Bošnjakov, štirje Hrvati in trije Srbi. Car te delitve je predvsem v tem, da temelji na popisu prebivalstva iz leta 1991, ki ima z realno sliko pre- bivalstva približno toliko skupnega, kot Bosna s pravno državo. Vrnimo se na- zaj: 5. februar je datum, ko so se v Bo- sni in Hercegovini ljudje prvič organizi- rano povezali širše od svoje nacionalne pripadnosti in s tem začeli boj proti raz- druževalni politiki nacionalističnih elit, ki državo ne le obvladujejo v povojnih letih, temveč so jo v vojno tudi pahnile. Demonstracije, plenumi in delovne sku- pine v Tuzelskem kantonu in drugod po BiH so bolj kot v vse drugo usmerjene v reševanje skorajda že brezizhodne situ- acije, in čeprav je tematika vojne v BiH seveda vseprisotna, se ljudje zavedajo nepomembnosti že petindvajset let tra- jajočega zrežiranega konflikta pri reševa- nju trenutnega položaja. Čeprav se v Tuzli in celotni BiH sooča- jo z enako ignoranco oblasti kot drugod po Evropi, je vseeno pomembno dejstvo, da je standard ljudi v Bosni izjemno slab in da se ljudje, ki neredno prejemajo že tako ali tako bedne plače, tu dejansko borijo za življenje. Po Žižku so na ulicah Tuzle dejansko tisti, ki morajo protesti- rati in ne le tisti, ki si to lahko privoščijo. Heterogenost gibanja je resnično never- jetna: redko kje po svetu lahko sodeluješ na artikulirani politični razpravi, ki ima dejansko moč spreminjanja realnosti in kjer profesorji, študenti in drugorazre- dni politikanti ne ugrabljajo razprave z intelektualiziranjem za samopromocijo. Gibanje se je začelo z brezposelnimi in/ ali podplačanimi fizičnimi delavci, ki se jim je najprej pridružila lokalna športna navijaška skupina Fukare. Ta je na pro- testih in plenumih prve dni, ko je bila po besedah sogovornikov situacija še precej v zraku, skrbela za varovanje (in gretje) ostalih protestnikov. Fukare predsta- vljajo generacijo mladostnikov brez vsa- ke perspektive, ki si kljub temu, da so brez mature ali diplome, želijo izboriti boljšo prihodnost. Tej bazi so se pridru- žili posamezni študenti (lokalna Unija študentov je tako kot v Sloveniji bolj ali POMLAD 2014 71 ŽARIŠČA manj le strankarski podmladek), upo- kojenci, vojni invalidi in veterani, nekaj uslužbencev javnega sektorja, profesorji v precejšnjem številu ter nekaj izvenpar- lamentarnih naprednih strank. Šta to pada? Pada vlada! Protestniki so že prvi dan hoteli vdre- ti na sedež kantonalne vlade, a je poli- cijski kordon zdržal pritisk. Med ranje- nimi je bilo bistveno več policistov kot protestnikov, jezo demonstrantov pa je podžgala predvsem nadaljnja aroganca oblasti. Mediji, ki so v Bosni danes v ve- liki večini v lasti tranzicijskih tajkunov, so izpostavili le zažiganje smetnjakov in gum ter napade na policiste, zapisov o vzrokih protesta in zahtevah ljudi pa ni- kakor ni bilo moč najti, pa čeprav se je že isti večer v Kuči plamena mira (socialni in kulturni center v Tuzli) sestalo približno 35 ljudi, kar je predstavljalo prvi plenum meščanov. Tri dni kasneje so plenum iz tega malega kulturnega centra premesti- li v narodno gledališče, v katerem je do konca tedna prav tako zmanjkalo prosto- ra za vse, ki so se ga želeli udeležiti. Osmi na primer, v manj kot 24 urah sprejeli zakon o ukinjanju t. i. bijelog hleba, pravi- co do prejemanja pavšalov za razna zase- danja poslancev in ministrov ter pravico do prejemanja plače eno leto po preneha- nju mandata. Zaradi popolne medijske blokade gibanja v celotni Bosni in širje- nju absurdnih dezinformacij, kot so po- stavljanje tankov na meje in najdba dva- najstih kilogramov ekstazija pri enem od protestnikov v Sarajevu, so na plen umu vzpostavili lastno medijsko službo, ki je plenume v celoti snemala, isto zahtevo pa so naslovili tudi na kantonalno tele- vizijo, ki sedaj prenaša ne le zasedanja plenuma, temveč tudi seje parlamenta, da državljani v živo spremljajo (ne)delo svojih izvoljenih predstavnikov. Sami plenumi potekajo izredno organizi- rano in učinkovito. Na začetku vsakega se izbere dva moderatorja, ki udeležen- ce seznanita s pravili plenuma in dose- danjim delom. Za predstavitev mnenja ima posameznik dve minuti časa, kar pripomore k hitrejši in bolj artikulirani razpravi, poleg tega pa ima vsak udele- ženec plenuma pravico do oddaje pisne- no bolj operativna in kredibilna, saj se predstavniki oblasti ne morejo izgovarja- ti na pravne pomanjkljivosti. Dejstvo, da uspe skoraj 400 ljudi predelati pet točk dnevnega reda ter sprejeti ali zavreči vse zahteve, ki so se pojavile, je v pišočemu vzbudilo izjemno spoštovanje do Tuzel- čanov, ki so veščino demokracije v nekaj dneh razvili na res zavidljiv nivo. Zavoljo hitrejšega in strokovnejšega dela so na plenumu formirali delovne skupine, ki so razdeljene po enakih resorjih kot ob- stoječa ministrstva Tuzelskega kantona. Znotraj njih področni strokovnjaki zbi- rajo ideje, diagnosticirajo najbolj pereče probleme, pripravljajo spremembe zako- nodaje ter sistematično urejajo sive cone, ki so do sedaj dopuščale različne malver- zacije ter osebna okoriščanja. V/za za budučnost Prvi načrt je predvideval formiranje teh- nične vlade do 1. marca, a se je zaradi obilice dela imenovanje premiera zavle- klo do ponedeljka, 10. marca, ko je ple- num na to funkcijo imenoval Bahrijo Umihaniča, sicer profesorja na tuzelski Ena izmed specifik gibanja v Tuzli je gotovo precejšnje nepoznavanje podobnih praks direktne demokracije. Večina ljudi za gibanje Indignados še ni slišala, prav tako je šel mimo njih 15o in Occupy, kar jim omogoča razvijanje lastnega pristopa k reševanju problemov Bosne in Hercegovine. plenum je tako potekal v dvorani Bosan- skega kulturnega centra, na njem pa je prisostvovalo okoli 900 ljudi. Od vsega začetka so protestniki jasno ar- tikulirali svoje zahteve, najprej in najgla- sneje tisto po odstopu kantonalne vlade premiera Seada Cauševiča. Tudi kasneje so poslanci tuzelskega parlamenta precej ubogljivo sprejemali zahteve plenuma in, ga predloga za spremembe, ki se ga uvr- sti na dnevni red naslednjega plenuma. Skupina (brezposelnih) pravnikov zah- teve pregleda ter na plenumu predlaga, po kateri poti bi se jih dalo, v kolikor se plenum z njimi strinja, najlažje doseči. Tako se zahteve raznih vaških posebne- žev hitro zavrne tudi iz pravnega vidika, hkrati pa je taka forma plenuma bistve- ekonomski fakulteti. Koga bo vzel v vla- do, za časa pisanja še ni znano, sicer pa naj bi bili ministri izbrani iz sedaj že ob- stoječih delovnih skupin za posamezne resorje. Kljub nekaterim razhajanjem med skupinami prebivalci ostajajo eno- tni v želji po radikalnih spremembah. Če temu dodamo še vedno trajajoče prote- ste delavcev, ki sicer potekajo v manjšem 72 RAZPOTJA ŽARIŠČA 0 , 5 % DOHODNINE NAMENITE DRUŠTVU HUMANISTOV GORIŠKE. S TEM BOSTE PODPRLI DELOVANJE DRUŠTVA IN REVIJO RAZPOTJA Obrazec za namenitev dela dohodnine dobite na spletni strani revije www.razpotja.si/donirajte številu, bo morala nova strokovna vlada pošteno pljuniti v dlani in zavihati ro- kave, da bo do jesenskih rednih volitev lahko pokazal sadove svojega dela. Ena izmed specifik gibanja v Tuzli je go- tovo precejšnje nepoznavanje podobnih praks direktne demokracije. Večina ljudi za gibanje Indignados še ni slišala, prav tako je šel mimo njih 15o in Occupy, kar jim omogoča razvijanje lastnega pristopa k reševanju problemov Bosne in Herce- govine. Čeprav so na protestih prisotne jugoslovanske zastave in zastave ZKJ, ne gre le za nostalgijo po Titu, temveč bolj za simbole, pod katerimi so bili nekdaj združeni vsi prebivalci Bosne. Vseeno se med protestniki (še) niso pojavile ideje o odpravi kapitalizma. Odsotnost takih zahtev je po mnenju Vedada Pašiča, pro- fesorja na matematični fakulteti v Tuz- li treba iskati v državljanski vojni, ki je kapitalizem vsilila v najbolj surovi obliki, dejanskem boju za preživetje in, kakor pravi, bo moralo preteči še precej Ja le (reka, ki teče skozi Tuzlo), preden bodo ljudje spet zaupali svojemu sosedu. Vse- eno pa se med pogovori s prebivalci Tu- zle nikakor ne moreš otresti občutka, da v socializem verjamejo in tovarištvo do določene mere že živijo, le da ga nikoli ne imenujejo. Izgleda kot da bi prihajal nekako »od spodaj«, neideološko. In če je ta duh tovarištva uspel preživeti vojno, zagotovo ne bo zamrl tudi v današnjem revolucionarnem času, temveč se bo lah- ko samo še razplamtel. Upajmo, da tudi v druga mesta Bosne in Hercegovine. Začetek protestov je oblastnike v Bosni in Hercegovini dobil popolnoma nepri- pravljene, saj so se v povojnih letih neka- ko navadili na krajo pri belem dnevu in na zahteve protestnikov niso imeli pri- pravljenega nobenega odgovora. Med- tem ko so nekatere kantonalne vlade odstopile in vsaj v neki meri dale mo- žnost dialogu s civilno družbo, so drugi še naprej arogantno branili svoje položa- je z delitvijo državljanov na tri skupine. Prvak v tem je gotovo novi srbski pre- mier Aleksandar Vučič z izjavo »Želimo da ljudi žive dobro, ali oko toga treba da se suglase predstavnici sva tri konstitutivna naroda«. Spet druga zgodba je Valentin Inzko, visoki predstavnik EU, ki se oči- tno ne zaveda, da sta ravno ZDA in EU glavna krivca za obupno stanje v drža- vi. Inzko je Bosno namreč znova ponižal na evropski protektorat z izjavo, da bo v primeru večje nestabilnosti EU v državo poslala svoje sile. Skrajni čas torej, da se državljani politično aktivirajo, z nepo- sredno demokracijo spremenijo ustavo, sankcionirajo dosedanje voditelje ter na novo uredijo meddržavne odnose z EU in ZDA. Če se bodo stvari odvijale v isti smeri kot do sedaj, ni vrag, da jim ne bo to tudi zares uspelo. Uspehu v prid, po- leg izjemne organiziranosti, heterogeno- sti protestnikov ter korak-za-korakom tehniki reševanja problemov, govori tudi dejstvo, da je Bosna razdeljena na kan- tone. To bi protestnikom lahko prišlo še kako prav, saj jim omogoča, da radikal- ne institucionalne spremembe izvedejo v vsakem kantonu posebej, brez vmeša- vanja ostalih kantonov in federacije. Ker ima Tuzelski kanton sam zadostno mero avtonomije, da lahko deluje kot država v državi, je mogoče, da dejansko konča s kleptokracijo vsaj v lokalnem okolju. In ob koncu, kar sploh ni nepomembno, nacionalistične elite v Bosni so ne tako dolgo nazaj uspele dvigniti ljudi in jih z orožjem nahujskati ene proti drugim. Glede na odstope kantonalnih vlad po vsej državi pa se očitno zavedajo, da jih znajo s prevelikim zaviranjem političnih sprememb tokrat obrniti proti sebi.* POMLAD 2014 73