PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA OTROKOVIH PRAVIC IN KAKOVOSTI ŽIVLJENJA Zoran Pavlović, Tina Rutar Leban Pedagoški inštitut, Ljubljana Uvod – Cilji in zgodovina Uvod (So)udeležba (participacija) otrok pri sprejemanju odločitev, ki jih zade- vajo in ki zadevajo skupnost, v kateri živijo, je eno od vodilnih načel Kon- vencije OZN o otrokovih pravicah (1989). Otroška participacija vključuje vzajemno učenje otrok in odraslih kot tudi razvijanje spoštljivih horizon- talnih odnosov med generacijami. Konvencija je razvila novo vizijo za otroke. Medtem ko priznava, da je otrok ranljivo človeško bitje, ki potrebuje zaščito in pomoč družine, druž- be in države, otroka hkrati vidi kot subjekt pravic, ki je sposoben obli- kovati in izraziti mnenja, sodelovati pri oblikovanju odločitev, vplivati na rešitve, vključujoče, partnersko vplivati na procese družbenih sprememb in sodelovati pri gradnji demokracije. Skratka, Konvencija prepoznava, da je treba rešitve iskati skupaj z otroki že zelo zgodaj v njihovem razvoju. Skoraj povsem univerzalen sprejem Konvencije v mednarodni sku- pnosti tako kot tudi tehnične zahteve glede nadzora in poročanja o nje- nem uresničevanju so zagotovile močno gibalo temu projektu. Uresniče- nje standardov in velikih pričakovanj Konvencije bo odvisno (tudi) od kakovostnih podatkov in informacij o trenutnem stanju in trendih glede tistih pogojev, ki vplivajo na otroke in ki jih otroci doživljajo. V preteklo- sti smo take informacije pridobivali pretežno od odraslih. Tudi Odbor za otrokove pravice pri OZN, ki predstavlja države članice Konvencije in ki je odgovoren za nadzorovanje in spodbujanje še temeljitejšega doseganja ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 5/6 str. 79-101 78 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 ciljev in standardov Konvencije, je posvetil največ pozornosti informaci- jam, ki jih pridobi od odraslih. Informacije odraslih so potrebne, vendar ne zadostne. Mnenja otrok je treba zbirati in jih uporabiti, da bi dobili ce- lovitejšo sliko in podprli zagotavljanje otrokovih pravic. Tapp pravi: »Obravnavati otroke s spoštovanjem in dostojanstvom pomeni, da smo jim pripravljeni zaupati pravico do partnerske soudeležbe pri sprejemanju odločitev, ki so za njih pomembne … resnična participacija mora segati prek ravni simboličnosti in mora vključevati skupno sprejemanje odločitev, ki dopušča, da otrok daje pobude in usmerja odločanje.« (Tapp, 1998: 7.) Podobno Morrow (1999) ugotavlja, da otroci cenijo, če se jih obravna- va s spoštovanjem in z dostojanstvom, in čutijo, da bi morali imeti besedo pri stvareh, ki jih zadevajo. Otroci čutijo, da jih odrasli redko poslušajo, in še takrat jih običajno ne upoštevajo. Občutijo, da jim manjkata avtonomija in vključenost v sprejemanje odločitev, celo ko gre za povsem vsakdanje zadeve. Že devetletniki so sposobni oblikovati svoje misli o pravicah. Mno- gi otroci bi želeli dobiti besedo; želijo sodelovati, tudi če njihova ne obvelja nujno. Otroci ne terjajo, da bi prevzeli odločanje od odraslih, želijo pa biti vključeni in sodelovati. Izkazalo se je tudi, da se tisti otroci, ki sodelujejo pri pouku o otrokovih pravicah, teh bolje zavedajo, postanejo strpnejši in spoštljivejši do pravic drugih (Covell, O’Leary and Howe, 2002). V prispevku predstavljamo, na kakšen način se je naša študija (in tiste, ki so ji neposredno predhodile) vključila v prizadevanje, da bi, skladno s predstavljenimi izhodišči, neposredno od otrok pridobili informacije o doživljanju spoštovanja njihovih pravic in o drugih razsežnostih njihove kakovosti življenja. Študija ISPA Ob upoštevanju pomena soudeležbe otrok v družbi nasploh kot tudi v razi- skovalnih postopkih je Mednarodno združenje za šolsko psihologijo (Inter- national School Psychology Association – ISPA) ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja spodbudilo medkulturni raziskovalni projekt, ki “… naj bi ugotovil poglede otrok in njim pomembnih odraslih skrbnikov o zaželenem in obstoječem stanju na področju otrokovih pravic v njihovih domovih in šolah” (Hart, Pavlović and Zeidner, 2001: 99). Otrokovim mnenjem in pogle- dom (subjektivni perspektivi) je bila posvečena osrednja pozornost pri obli- kovanju načrta študije. Z drugimi besedami, prepoznana je bila potreba po oblikovanju zbirke indikatorjev o subjektivnem doživljanju pomembnosti in 79 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... uveljavljenosti otrokovih pravic. V desetletnem obdobju (med letoma 1990 in 2000) je pri študiji sodelovalo več kot 20 držav s skoraj vseh celin. Študije raziskujejo subjektivno percepcijo otrok bolj ali manj pogosto sko- zi intervjuje. Ta (žal draga) metoda omogoča raziskovalcu globlji in neposre- dnejši vpogled v otrokovo mišljenje in čustvovanje ter motivacijske dejavnike. Toda ISPA je želela razviti cenovno dostopno in mednarodno primerljivo me- todo za zajemanje subjektivne perspektive, zato je raje razvila anketno študijo z razmeroma kratkim vprašalnikom, namenjeno anketiranju otrok v šoli. V nekem smislu je ISPA želela narediti nekaj nemogočega: nasloviti pro- blem subjektivnih percepcij otrok in pomembnih odraslih o najpomembnej- ših vprašanjih otrokovega življenja s preprosto in poceni anketno metodo- logijo, ki je imela ambicijo zagotoviti mednarodno primerljive in smiselne podatke. Če upoštevamo, kako zelo so dejavniki kakovosti življenja odvisni od konkretnih kultur in okoliščin, je videti malo verjetno, da bi lahko sestavili univerzalno uporaben seznam vprašanj, ki bi bil hkrati smiseln in bi vključe- val pomembna vprašanja za vse. Pa vendar je bilo to natanko tisto, kar je ISPA želela poskusiti. Ali je bil poskus uspešen, še ni povsem jasno. Prvi merski instrument je vseboval 40 vprašanj, povezanih z otrokovi- mi pravicami, ki so jih anketiranci ocenjevali na 5-stopenjskih lestvicah po- membnosti in uveljavljenosti posamezne pravice, posebej za dom in posebej za šolo. Ciljni skupini sta bili otroci v starosti 12–14 let in njihovi učitelji. Zah- tevana velikost vzorca na nacionalni ravni je bila 400 učencev. Strogo vzeto vsa vprašanja niso bila usmerjena k »pravicam«, vsaj ne tako, da bi bila neposredno vezana na določbe Konvencije. Po eni strani so morala biti vprašanja taka, da so se nanašala na vsakodnevno izkušnjo povprečnega otroka, splošno populacijo (kar izključuje mnoge določbe Konvencije, ki se nanašajo na pravice otrok v posebnih okoliščinah); na drugi strani pa so bila vprašanja taka, da so se bolj nanašala na kakovost življenja in na pogoje, ki jih otrok potrebuje za uspešen razvoj, kakor pa na posebne pravice. Taka so bila na primer vprašanja o kakovosti odnosov z odraslimi osebami in vrstniki. 1 Na nacionalni ravni je nastala vrsta zanimivih ugotovitev in poročil (mednarodno objavljena poročila: Pavlović, 2001; Tereseviciene and Jonyni- ene, 2001; Veiga, 2001; Gunnarsdottir, Sigurdardottir and Jonsdottir, 2001; Ja- cobsen and Schlegel, 2001; Irving, 2001). V Sloveniji smo v anketo vključili tudi starostno skupino 16–18 let; ugotavljali smo npr., da se vzorci odgovorov (vrednostne hierarhije) dokaj ujemajo med mlajšimi otroki (12–14 let) in nji- hovimi učitelji, kar je pokazalo, da so v tem obdobju učenci/otroci še kar za- dovoljni s paternalističnim razumevanjem pravic (izrazita prednost zaščitnih pravic pred pravicami avtonomije), ki ga izražajo učitelji (kot reprezentan- 80 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 ti pomembnih odraslih). Na ravni srednje šole (starost 16–18 let) so učitelji obdržali podoben vzorec odgovorov kot osnovnošolski učitelji, toda učenci so medtem razvili abstraktnejšo raven razumevanja svojih pravic, terjali več spoštovanja do svoje osebe in več vpliva na sprejemanje odločitev. Zato pa je bilo manjše ujemanje med ocenami pomembnosti med dijaki in učitelji kot na ravni osnovne šole, kar na empiričen način dokumentira krizo »podaljša- nega otroštva«, za katero je značilno, da odrasli mlade še naprej obravnavajo kot »otroke«, medtem ko so ti že prerasli obdobje otroštva v ožjem pomenu besede in si želijo biti priznani ter prepoznani kot osebe (Pavlović, 2001). Med primerjavami na mednarodni ravni smo identificirali dva zlasti za- nimiva tipa vprašanj. Za potrebe tega prispevka se bomo omejili na predsta- vitev le-teh. a) Bolj od razvrščanja, katere države so »boljše«, katere pa »slabše« pri spo- štovanju otrokovih pravic, 2 se nam je zdelo produktivno primerjati, kate- re zadeve so se učencem v različnih državah zdele (naj)pomembnejše. Kot primer predstavljamo tabelo in graf iz tedanjih analiz, ki prikazujeta stopnjo določenega vprašanja za vsako izmed udeleženih držav. Izbrali smo »pravico, da te spoštujejo brez diskriminacije« kot morda najbolj ilu- strativno. Dežele, v katerih je bila ta pravica na vrhu seznama, se nahajajo na vrhu in na dnu Tabele 1 in na vrhu Slike 1. Tabela 1: Povprečne vrednosti pomembnosti pravice »da te spoštujejo ne glede na tvojo vero, jezik, barvo, raso ali socialno pripadnost«. UČENCI Dom Šola Država N M M Poljska 2190 3,94 4,02 Danska 340 4,33 4,27 Češka 612 4,37 4,35 Venezuela 441 4,23 4,04 Litva 463 4,54 4,41 Brazilija 445 4,53 4,39 Belgija 587 4,44 4,37 Tajska 352 4,14 4,03 Sovjetska zveza 492 4,14 3,95 Slovenija 250 4,23 4,21 Kitajska 1112 4,41 4,36 Avstralija 519 4,40 4,31 81 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Madžarska 470 4,59 4,52 Slovaška 548 4,69 4,56 Islandija 667 4,80 4,73 Francija 215 4,02 3,80 ZDA 530 4,58 4,45 Iran 400 3,94 4,38 Turčija 448 4,57 4,46 Portugalska 296 4,80 4,74 Indija 398 3,55 3,46 Povprečna država 4,34 4,28 Slika 1: Relativni rangi pomembnosti pravice »da te spoštujejo ne glede na tvojo vero, jezik, barvo, raso ali socialno pripadnost«. 82 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Ta primer je zanimiv, ker kaže, da je mogoče nekatere socialno kom- pleksnejše in občutljivejše zadeve v različnih kulturah zelo različno vre- dnotiti. V tem primeru je spoštovanje brez diskriminacije ocenjeno med najpomembnejših 5 vprašanj (iz seznama štiridesetih) v tretjini udeleže- nih držav, v spodnji polovici (pod 20. mestom) pa v tretji tretjini. Hkrati pa imajo nekatera druga vprašanja, npr. pravica do zagotovljenih temeljnih dobrin (hrane, obleke in bivališča), univerzalnejši pomen in so bila visoko razvrščena v večini držav (Hart, Pavlović in Zeidner, 2001). b) Naslednji koristni indikator je odstotek anketirancev, ki so uporabili izrazito nizke ocene (1 ali 2 na 5-stopenjski lestvici) pri vprašanjih, ki zadevajo nekatere vidike ranljivosti oz. zlorabe (doživljanje nizke ravni telesne in čustvene varnosti, doma ali/in v šoli, opravljanje ne- primernega dela). Glede na to, da je bila splošna raven odgovarjanja na vprašalnik v celoti v vseh državah nad sredinsko točko, je te od- stotke mogoče jemati kot posredne indikatorje ogrožene populacije v zadevnih državah. Predstavljamo primer (Slika 2). Slika 2: Odstotek nizkih odgovorov (1 ali 2) na lestvici uveljavljenosti za pravico, »da si zaščiten/-a pred ljudmi in situacijami, ki bi te utegnili telesno prizadeti«. 83 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Stvar nacionalnih raziskovalcev je, da postavijo podatke v ustrezen na- cionalni kontekst. Treba je upoštevati, da so imeli otroci v različnih drža- vah nekoliko različno splošno raven odgovarjanja (nagnjenost k uporabi ekstremov itd. – čeprav, kot rečeno, so bila v vseh državah povprečja nad sredinsko točko 3), zato je treba podatke interpretirati previdno in raje iskati podobnosti kot razlike. Podatki za Slovenijo – 8,5 % osnovnošolcev, ki se ne počutijo dovolj telesno varni doma, in 13,3 % v šoli, se zdijo dovolj verodostojna informacija, ki jo je treba jemati resno. c) Končno je treba izpostaviti, da so praviloma v vseh državah povpreč- ne ocene uresničenosti pravic doma občutno višje kakor ocene ure- sničenosti pravic v šoli, kar ni presenečenje. Nasprotno, bilo bi res nenavadno, če bi se povprečni otrok počutil bolj udobno, varno in preskrbljeno v šoli kot doma. Pa vendar bi morale šolske oblasti v dr- žavah, v katerih zaznamo zelo velike razlike med ocenami za dom in za šolo, premisliti o boljšem urejanju šolskega prostora. Mednarodna študija o otrokovih pravicah – Children’s Rights International Study Project (CRISP) V drugem krogu so se nekoliko zamenjali institucionalni nosilci projekta. Izhajajoč še naprej iz Konvencije kot zbirke vodil in utemeljitev za koncep- tualizacijo študije in iz bogate izkušnje s študijo ISPA (kot obsežnim pilo- tnim projektom), sta Stuart N. Hart (International Institute of Children’s Rights Development (IICRD, Victoria University, Canada)) in Zoran Pa- vlović (Pedagoški inštitut) nadgradila metodologijo za izvedbo programa mednarodnega raziskovanja pogledov otrok in njihovih skrbnikov glede obstoječega in zaželenega statusa otrokovih pravic v družinah, šolah in družbah. Rezultati naj bi pristojnim oblastem zagotovili kakovostne infor- macije o doživljanju vprašanj, povezanih z otrokovimi pravicami in s kako- vostjo življenja otrok in njim pomembnih odraslih. Bolj specifično, projekt je bil načrtovan, da bi opremil mednarodne in nacionalne razvijalce politik, strokovnjake na področju storitev za otro- ke, zagovornike otrok in splošno javnost, z vednostjo o potrebah in pri- ložnostih za izboljšanje kakovosti življenja ter razvoja otrok, zaradi bolj kakovostnega usmerjanja postavljanja ciljev, standardov, strategij, praks in nadzora, da bi dosegli napredek na nevsiljiv način. 84 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Glavni cilji mreže za mednarodno raziskavo so bili razviti in uporabiti znanstveno soliden sistem zajemanja mnenj otrok in njim pomembnih odraslih o vrednosti, ki je dana otrokovim pravicam v njihovih družinah, in o podpori, ki jo le-te pravicam zagotavljajo, tako da bi: a) identificirali razlike med zaželenimi in obstoječimi pogoji in ugotovili pomembnost teh razlik, b) primerjali razlike med vprašanji, nacionalnimi vzorci in med podvzor- ci nacionalnih vzorcev ter razlike v času, c) ocenili velikosti populacij ogroženih otrok na nevsiljiv način, č) mobilizirali skupnostne, nacionalne in mednarodne vire in jih upora- bili v načrtovanju, izvedbi in spremljanju programov, ki naj izboljšajo pogoje za življenje in razvoj otrok. V tem prispevku bomo predstavili izbrane ugotovitve študije CRISP, zlasti v Sloveniji, zbrane ob uporabi instrumentov, razvitih in izboljšanih na temelju instrumentarija študije ISPA. Rezultate bomo primerjali z ugo- tovitvami prejšnjih merjenj. Ker v dosedanjem razvoju CRISP (še) ni bil tako mednarodno uspešen kot v predhodnem desetletju ISPA, se bomo v poročilu osredotočili na prikaz potenciala metodologije CRISP za spre- mljanje longitudinalnih primerjav v določeni deželi, kjer bomo uporabili Slovenijo kot primer. Povzetek metodologije Poglavitne spremembe v raziskovalnem načrtu: • zmanjšanje števila prvotnih vprašanj in povečanje raznolikosti tipov vprašanj, v odvisnosti od njihove vsebine (pomembnost in uveljavlje- nost merjena na manj uniformiranih lestvicah, nova vprašanja glede starosti, ko naj bi mladi dobili odrasle pravice), • širitev študije na druge starostne skupine (poleg osnovne ciljne sku- pine 12–14 let še 8–10-letniki in 16–18-letniki), • širitev študije na druge ciljne skupine (poleg učencev/dijakov in uči- teljev in drugih šolnikov tudi starši). 85 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Instrumenti Za namene študije je bil razvit modelni vprašalnik (Hart in Pavlović, 2001), modifikacija izvornega vprašalnika ISPA, za raziskovanje pogledov in mnenj posameznih podskupin, skupno štiri različice vprašalnika za: šola- joče se otroke, otroke, ki niso v šoli, starše in šolnike. Vprašalniki so bili razdeljeni v uvodni demografski del in dve glavni sekciji. Prva sekcija vsebuje 18 vprašanj, 3 vsako od teh pa se nanaša na določeno pravico, vsebovano v Konvenciji o otrokovih pravicah, ali pa na katerega od dejavnikov kakovosti življenja. Anketiranci odgovarjajo na 4-stopenjski Likertovi lestvici na vprašanje o pomembnosti in uveljavlje- nosti vsake pravice. V drugi sekciji pa anketiranci izrazijo svoje mnenje o tem, pri kateri starosti naj bi otroci postali deležni določenih »odraslih« pravic. Tudi pri teh vprašanjih anketiranec oceni njihovo pomembnost. 4 Izvedbe raziskave v Sloveniji Skupaj z merjenji, vezanimi na študijo ISPA v devetdesetih letih, so bile izvedbe ankete v Sloveniji naslednje (glavne izvedbe so poudarjene): • prva izvedba ankete v letih 1991–1992, s 1600 učenci in dijaki in z ustreznim vzorcem učiteljev (230) in šolskih svetovalnih delavcev (220); • pilotna anketa leta 1994 s poskusno spremenjenim vprašalnikom na omejenem vzorcu – rezultati so služili kot osnova za modifikacije mednarodne metodologije; • druga izvedba ankete (z izboljšanim instrumentarijem CRISP) leta 2001, s približno 3000 učenci in dijaki (1000 v vsaki starostni skupi- ni) in povezanim vzorcem staršev (2500), učiteljev (1000) in drugih šolnikov (500); • vmesno vnovično anketiranje leta 2003 z istim instrumentarijem in v primerljivem obsegu, vendar samo pri učencih osnovnih šol; • tretje večje anketiranje 2006 v enakem obsegu kot leta 2001, z manj- šimi modifikacijami anketnih vprašalnikov. Serija anketiranj v Sloveniji dopušča ugotavljanje določenih trendov. Določenim vrednostnim hierarhijam je npr. mogoče slediti v 15-letnem obdobju. Večina natančnejših vpogledov pa je omejena na obdobje za- dnjih petih let, po zadnjem večjem preoblikovanju vprašalnikov. Predsta- vili bomo izbrane ugotovitve. 86 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Šole (50 osnovnih in 15 srednjih šol vsakokrat) so bile vzorčene tako, da so zagotovile ustrezno zastopanost glede na urbanost okolja, regional- no razpršenost, socialno-ekonomsko strukturo učencev in velikost šole. Ker je v Sloveniji večina (vsaj osnovnih) šol javnih, spolno in socialno me- šanih, je bilo treba paziti predvsem na urbano strukturo, regionalno raz- pršenost in velikost šol. Na vsaki izmed šol je bil anketiran po en razred za vsako starostno skupino. Vprašalnik za starše so otroci vzeli domov (skupaj s spremnim dopisom), kjer ga je izpolnil eden izmed staršev – v skladu z navodili pred- vidoma tisti, ki bi prvi imel naslednji rojstni dan, s čimer smo želeli nekoli- ko omiliti tendenco, da vse tovrstne vprašalnike izpolnjujejo mame. Najbolj reprezentativna skupina v vseh naših anketah je bila starostna skupina učencev v starosti 12–14 let, ki naj bi bila tudi temeljna skupina za mednarodne primerjave. V tej starosti je namreč šolanje še obvezno, med- tem ko po 15 letu ni več, kar ustvari pristranski vzorec otrok te starosti, ki jih je mogoče zajeti z anketiranjem v šoli, čeprav se osip otrok zmanjšuje. Za otroke v starosti 8–10 let, ki so bili vključeni od leta 2001 dalje, pa so šole včasih menile, da je zanje vprašalnik prezahteven. Čeprav so dobi- li dodatna pojasnila in pomoč, imamo še vedno vtis (recimo na temelju razpršenosti odgovorov), da njihovi odgovori vsebujejo več statističnega »šuma« kakor pa podatki, zbrani od starejših otrok. Zaradi naštetih razlo- gov imamo vzorec 12–14-letnikov za najzanesljivejši in najbolj reprezenta- tiven vzorec. Vendar pa menimo, da so, ob ustrezni zadržanosti v interpre- tacijah, podatki mlajše in starejše skupine vseeno uporabni za določene primerjave in ugotavljanje razvojno pogojenih tendenc v subjektivnem dojemanju pravic. Odrasli vzorci so bili sestavljeni iz učiteljev, svetovalnih delavcev, rav- nateljev in staršev izbranih otrok, ki so pač prostovoljno sodelovali v štu- diji. Ne moremo trditi, da so ti vzorci reprezentativni v kontekstu ciljnih slovenskih populacij, toda vzorci so dovolj veliki, da nam dopuščajo nekaj vpogleda v nekatere aktualne družbene probleme, če jih interpretiramo z ustrezno previdnostjo. 87 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Izbrane ugotovitve V tem poglavju bomo predstavili določene izbrane ugotovitve in jih sproti tudi kratko interpretirali in komentirali. Prva skupina vprašanj (Sekcija I) je namenjena zbiranju podatkov o ravni zadovoljstva s pravicami in z dejavniki kakovosti življenja, ki bi morali biti uresničeni v življenju otrok in ki bi jih odrasli, odgovorni za otroke, morali spoštovati. Vsako vprašanje je ovrednoteno tudi na lestvici pomembnosti. Uveljavljenost posamezne pravice merimo na 4-stopenjski lestvici, kjer ugotavljamo pogostnost ali prisotnost določenega pogoja v razponu od »nikoli« do »vedno«. Pomembnost tega vprašanja za anketiran- ca merimo prav tako na 4-stopenjski lestvici v razponu od »ni pomembno« do »zelo pomembno«. 5 V splošnem podatki kažejo, da je za slovenske otroke v raziskovanem obdobju razmeroma dobro poskrbljeno. V povprečju se giblje ocena uve- ljavljenosti njihovih pravic med 3 in 4 za dom in za šolo. Čeprav razlike niso velike, pa otroci v povprečju dosledno bolje ocenjujejo svoj položaj doma kakor v šoli, šolo pa bolj kritično. Podobne (pravzaprav pričakovane) ten- dence smo ugotavljali v prvem krogu tudi v mednarodnem merilu. Subjektivne ocene otrok o pomembnosti njihovih pravic Uporabljeni instrumenti so se pokazali kot občutljivi za starostne in kul- turne razlike. Starejši učenci/dijaki so pokazali višje, abstraktnejše dojema- nje pravic, s poudarkom na avtonomiji in vplivanju na odločitve, na pri- čakovanju do osebnega spoštovanja, in nasploh do nadzora nad lastnim življenjem (še zlasti družabnim življenjem). Na drugi strani pa so bile pri mlajših otrocih po pomembnosti bolj v ospredju pravice zaščite in preskr- bljenosti. Za namen primerjave v času pa se bomo kljub temu omejili na skupino 12–14-letnikov. 88 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Tabela 2: Vprašanja, ocenjena kot najpomembnejša, v treh poglavitnih anketiranjih – zgornjih 5 vprašanj: (osnovnošolci, starost 12–14 let) 1992 Pomembnost pravic doma: Pravica do/da … … hrane, obleke in bivališča, … v resnih težavah hitro dobiš pomoč, … dobiš zdravniško pomoč, ko si bolan, … si zavarovan pred telesnimi poškodbami, … imaš možnost izraziti naklo- njenost do drugih. Pomembnost pravic v šoli:* … hrane, obleke in bivališča, … v resnih težavah hitro dobiš pomoč, … dobiš zdravniško pomoč, ko si bolan, … da zrasteš močan in zdrav, … da razvijaš to sposobnosti in darove. 2001 Pravica do/da … ... dobiš zdravniško pomoč, ko si bolan, ... si z ljudmi, ki jim je mar zate, ... se imaš priložnost družiti s prijatelji, ... da imaš prostor in čas, ko si lahko sam, brez nadlegovanja, ... da dobiš dovolj pomoči pri učenju 2006 Pravica do/da … ... dobiš zdravniško pomoč, ko si bolan, ... se imaš priložnost družiti s prijatelji, ... si z ljudmi, ki jim je mar zate, … da dobiš pojasnilo ocene v šoli, … da lahko vplivaš na odlo- čitve, ki utegnejo vplivati na tvojo prihodnost, … da dobiš dovolj pomoči pri učenju. (*Ocene pomembnost vprašanja po letu 2000 nismo več zajemali ločeno za dom in šolo.) Tabela 2 po eni strani kaže spremembe vprašalnika po letu 2000, po drugi strani pa relativno stabilnost vrednostnih hierarhij v času pri tej sta- rostni skupini (skupina 12–14-letnikov praviloma daje prednost pravicam zaščite/preskrbljenosti pred pravicami avtonomije). Podobne so ugotovi- tve drugih raziskovalcev: v študiji mladine leta 1998 so 14–15-letniki oceni- li zdravje in prijateljstvo kot najpomembnejši vrednoti (Ule, 2000). Še zlasti je poudarjena stabilnost med merjenjem leta 2001 in mer- jenjem 2006, kar ponuja določeno ozadje za domnevo, da ima uvrstitev vprašanja o »vplivanju na odločitve, ki utegnejo vplivati na tvojo priho- dnost«, med zgornjih pet najpomembnejših določen pomen. Utegne ka- zati na zgodnejše socialno zorenje trinajstletnikov v primerjavi s prejšnjim desetletjem. Kot smo že omenjali, imajo odrasli podoben pogled na (najpomemb- nejše) pravice otrok, manj pa se v ocenah ujemajo odrasli in starejši otroci (dijaki). Ista generacijska razpoka se je pokazala v prvi anketi (Pavlović, 2001); pokazalo se je, da odrasli niso prav zelo dovzetni za razvojne spre- membe v dojemanju pomembnosti pravic samih otrok. 89 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Čeprav v tem desetletju novi krog projekta CRISP (še) ni dosegel po- dobnega mednarodnega odziva in uspešnosti kot predhodni, lahko pri- kažemo primer potenciala metodologije za prihodnjo aplikacijo. V nasle- dnji tabeli primerjamo range stopnje pomembnosti posameznih vprašanj v Sloveniji (anketa 2001), vzorca iz Indije (Tamil Nadu, 2003/04) in vzorca iz Madžarske (2005). 6 V tej primerjavi so uporabljeni vzorci srednješolcev, zato rezultati ne zrcalijo »zgornjih 5« iz prejšnje tabele. V Tabeli 3 razberemo določene podobnosti v vrednostnih hierarhijah med dvema evropskima deželama v tranziciji, zemljepisno blizu, s podob- no (polpreteklo) zgodovinsko izkušnjo, ki se precej razlikujeta od hitro razvijajoče se in oddaljene dežele v Srednji Aziji. Pa vendar imajo na drugi strani nekatere pravice univerzalno visok pomen tudi v vseh treh primer- janih državah (npr. zdravniška pomoč, biti z ljudmi, ki jim je mar zate). Tabela 3: Pomembnost – mednarodna primerjava (Dijaki, starost 16–18 let: Slovenija, Madžarska, Indija) SLO-2001 MAD-2005 IND-2003/2004 Leto/država M Rang M Rang M Rang 1. Pravično obravnavanje 3,20 7 3,56 2 3,42 3 2. Zdravniška pomoč 3,42 5 3,38 5 3,36 5 3. Pozornost in vodenje 3,11 14 3,18 10 3,38 4 4. Čustvena varnost 3,08 15 2,98 17 2,75 19 5. Vpliv na odločitve 3,46 2 3,60 1 3,08 14 6. Zadovoljstvo s hrano 3,02 17 3,37 6 3,19 10 7. Telesna varnost 3,16 10 3,07 15 2,70 20 8. Spoštovanje otrokovih mnenj 3,16 10 3,17 12 3,06 16 9. Dovolj informacij 3,20 7 3,21 9 3,09 13 10. Biti z ljudmi, ki jim je mar 3,45 3 3,52 3 3,35 7 11. Druženje s prijatelji 3,48 1 3,50 4 3,14 11 12. Igra in domišljija 3,00 18 3,25 8 3,07 15 13. Opravljanje koristnega dela 2,99 19 2,77 19 3,31 8 14. Obrazložitev ocene 3,06 16 2,77 19 3,14 11 15. Spodbuda spoštovanja različnosti 2,96 20 2,39 21 2,79 18 16. Zasebnost 3,43 4 3,17 12 2,95 17 17. Prostor za učenje 3,17 9 3,14 14 3,25 9 18. Podpora razvoju sposobnosti 3,27 6 3,33 7 3,46 1 19. Dovolj pomoči za učenje 3,12 12 3,18 10 3,45 2 20. Vodenje za moralno vzgojo 3,12 12 3,03 16 3,36 5 90 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Trendi v otroški percepciji uveljavljenosti pravic Naslednja tabela predstavlja povzetek meritev uveljavljenosti v treh anke- tiranjih v tem desetletju, in sicer za osrednji vzorec (12–14 let). Številke v tabeli predstavljajo povprečne odgovore (na 4-stopenjski lestvici), ločeno za dom in šolo. Kjer številka ni ločena, je vprašanje terjalo splošen odgo- vor, brez delitve na dom in šolo. 7 Žal zaradi sprememb sestave vprašalnika in lestvic za odgovarjanje trenda zadovoljstva z uveljavljenostjo pravic ni mogoče spremljati v času nazaj, v obdobju pred letom 2000. Tabela 4: Trendi uveljavljenosti pravic (učenci 12–14 let, Slovenija) Leto/anketa 2001 2003 2006 Vprašanje doma šola doma šola doma šola 1. Pravično obravnavanje 3,23 2,86 3,12 2,79 3,23 2,73 2. Zdravniška pomoč 3,89 3,75 3,82 3. Pozornost in vodenje 3,49 2,99 3,43 2,99 3,46 2,93 4. Čustvena varnost 3,33 2,82 3,16 2,74 3,30 2,70 5. Vpliv na odločitve 3,35 3,12 3,27 3,09 3,43 3,16 6. Zadovoljstvo s hrano 3,64 2,66 3,55 2,63 3,61 2,58 7. Telesna varnost 3,35 2,85 3,18 2,68 3,32 2,70 8. Spoštovanje otrokovih mnenj 3,17 2,61 3,15 2,62 3,21 2,55 9. Dovolj informacij 3,26 3,14 3,16 3,06 3,25 10. Biti z ljudmi, ki jim je mar 3,84 3,07 3,77 3,03 3,80 2,99 11. Druženje s prijatelji 3,36 3,40 3,26 3,32 3,55 3,58 12. Igra in domišljija 3,23 2,47 3,19 2,57 3,40 2,57 13. Opravljanje koristnega dela 3,13 2,96 3,04 2,90 14. Obrazložitev ocene 2,57 2,50 2,72 15. Spodbuda spoštovanja različnosti 3,19 2,95 3,13 2,86 3,53 3,31 16. Zasebnost 3,17 3,07 3,43 2,11 17. Prostor za učenje 3,41 3,38 18. Podpora razvoju sposobnosti 3,57 3,04 3,50 2,95 3,41 2,92 19. Dovolj pomoči za učenje 3,26 3,02 3,19 2,97 3,41 3,05 20. Vodenje za moralno vzgojo 3,58 3,21 3,51 3,12 3,66 3,19 21. Zaščita pred neprimernim delom 3,64 3,65 3,56 3,58 (Prazne celice nakazujejo, da se vprašanje ne nanaša na dom ali na šolo oziroma da vprašanje ni bilo uporabljeno v anketi 2006.) 91 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Medtem ko stopnje pomembnosti, kot smo videli, ostajajo skozi čas dokaj stabilne, pa v Tabeli 4 opažamo določeno znižanje ravni ocene uve- ljavljenosti pravic, še zlasti v letu 2003. Takrat nismo znali pojasniti nena- vadnega zdrsa v vzorcu odgovorov in smo z velikim zanimanjem pričako- vali rezultate vnovičnega anketiranja v letu 2006. Res so zanimivi: ocene za dom so se večinoma vrnile na raven leta 2001 (kar nakazuje možnost naključnega nihanja, saj ne gre za velike, čeprav dosledne razlike); toda kar preveč ocen spoštovanja otrokovih pravic v šoli je zdrsnilo še globlje – celice s temi ocenami so osenčene. Vprašanja, katerih ocena vztrajno upada, imajo morda nekaj skupnega: pravično obravnavanje, pozornost in vodenje, čustvena varnost, zadovoljstvo s prehrano, skrb odraslih, ki jim je mar za otroka, pravica, da odrasli poslušajo in upoštevajo mnenja in misli otrok, podpora razvoju sposobnosti in talentov – vsa ta vprašanja pretežno nakazujejo, da se v letih tranzicije v šoli slabša komponenta skr- bi za otroka, morda tudi zato, ker so ta leta prinesla veliko negotovosti, nejasnosti in konfliktna pričakovanja, ki se naslavljajo na učitelje. To je ugotovitev, ki šolskih oblasti ne bi smela pustiti ravnodušnih. Trendi pri ocenjeni starosti, ko naj bi osebe začele uživati »odrasle« pravice Druga skupina vprašanj (Sekcija II v vprašalniku) je namenjena ugotavlja- nju subjektivne perspektive o tistih človekovih pravicah in možnostih, ki so otrokom nedostopne in dejansko ločujejo otroštvo od odraslosti, kot so volilna pravica, vožnja motornega vozila, starost kazenske odgovornosti, možnost zaposlitve, priznana sposobnost dati soglasje za spolni odnos, iz- bira vere oz. svetovnega nazora in prosto upravljanje z lastnim denarjem. Splošno vprašanje v tej skupini je, kdaj naj bi, po mnenju anketiranca, te pravice oz. možnosti bile aktivirane. Prikazali bomo rezultate anketiranja skupine 12–14-letnikov v štirih anketah. 92 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Tabela 5: Trendi povprečnih starosti, pri katerih naj bi mladi začeli uživa- ti »odrasle« pravice (Učenci 12–14 let, Slovenija). Vprašanje\leto 1995 2001 2003 2006 Vozniško dovoljenje 17,88 17,87 17,54 17,48 Kazenska odgovornost 17,20 15,51 17,54 15,31 Volilna pravica 18,08 17,66 16,72 17,27 Zaposlitev 15,26 15,26 15,04 Vera/svetovni nazor 15,77 13,48 12,48 13,50 Poraba podarjenega denarja 17,08 11,69 12,27 13,13 Spolnost 18,23 17,98 17,27 17,41 Trendi v Tabeli 5 kažejo (čeprav ne preveč jasno) postopno nižanje sta- rosti, pri kateri naj bi po mnenju anketirancev začeli uživati določene odrasle pravice. To utegne kazati določeno hitrejše socialno zorenje mla- dih. Hkrati pa je treba ugotoviti, da so rezultati še vedno dokaj »konzerva- tivni« v tem, da se zaželene starosti ne odmikajo prav veliko od starosti, ki je že tako in tako določena z zakonom. Mladim se ne mudi prav zelo v odraslost. Pričakujemo, da bo nadaljnje spremljanje tega trenda še zelo zanimivo. Trendi pri stališčih odraslih do otrokovih pravic Odrasli so pretežno odgovarjali na ista vprašanja kot otroci (čeprav na nekatera na drugačen način), nekatera vprašanja pa so bila posebej name- njena ugotavljanju stališč odraslih o otrokovih pravicah in o deležu odgo- vornosti za otroka, ki naj ga nosijo starši/družina na eni strani in družba/ država na drugi. Pri prvem izmed teh vprašanj smo odrasle prosili, naj izmed 7 ponu- jenih izberejo tisto stališče o otrokovih pravicah, ki kar najbolje opisuje njihovo osebno stališče: 93 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Tabela 6: Trendi pri stališčih odraslih anketirancev do otrokovih pravic – Slovenija (Številke v celicah predstavljajo odstotek zadevne skupine anketirancev.) % Stališče Učitelji 1991* Učitelji 2001 Učitelji 2006 Starši 2001 Starši 2006 a) Otroci naj ne bi imeli svojih pravic, ker pravice pridobimo s polnoletnostjo (z 18 leti). 0,0 0,0 0,2 1,2 2,0 b) Otroci naj ne bi imeli svojih pravic, ker otroci pripa- dajo staršem, ki jih zastopajo. 0,0 0,0 0,1 0,9 0,7 c) Otroci naj ne bi imeli pravic. Kar otroci potrebujejo, so varnost in dobri pogoji za razvoj. 0,3 0,0 0,0 0,7 0,6 d) Otroci naj imajo toliko pravic, kolikor so pripravlje- ni hkrati sprejemati tudi obveznosti, ki so s pravicami povezane. 19,7 21,4 23,8 22,0 30,9 e) Pravica otrok naj bi bila, da so vse njihove potrebe zadovoljene; kar pomeni, da so polno zaščiteni in pre- skrbljeni in da postopno dobivajo možnost odločati v skladu s svojo zrelostjo. 25,0 43,5 42,6 46,9 40,6 f) Otrokove pravice in avtonomija naj bi bile spošto- vane od otrokovega rojstva, kajti otrok je oseba, ne pa lastnina. 26,0 23,0 18,3 22,6 20,4 g) Otrokom naj bi priznali vse človekove pravice ne glede na starost. Edina omejitev otrokovih pravic naj bodo pravice in svoboščine drugih oseb. 29,0 12,1 15,1 5,7 4,8 Skupaj 100 100 100 100 100 * Samo v anketi leta 1991 so lahko učitelji izbrali po DVE stališči. Žal pa staršev takrat nismo anketirali. Gotovo opogumlja dejstvo, da negativna stališča (tista, ki otrokom od- rekajo pravice) uživajo zelo malo podpore v vseh anketah. Seveda pa bi bilo mogoče nizke odstotke pri prvih treh stališčih (vsaj do neke mere) pripisati tudi efektu socialne nezaželenosti, ki vpliva na še tako anonimne ankete. Spremembe v odstotkih odgovorov pa so vsekakor zanimive in zgovorne. Leta 1991 je bil koncept otrokovih pravic še nov in svež, nekako »sim- patičen«. Zato je tudi h Konvenciji o otrokovih pravicah tako hitro pristo- pilo tako veliko število držav, kaže pa se tudi v odgovorih naših anketiran- cev. Videti je, da že deset let kasneje »otrokove pravice« niso zvenele tako zelo dobro. Leta 1991 je učitelje pritegnila misel, naj bi otroci imeli pravice na dokaj podoben način kot odrasli, na temelju dejstva, da je tudi otrok oseba, in tudi na temelju klasičnega liberalnega stališča, da sme mojo svo- bodo omejiti samo svoboda drugega. Deset let kasneje so učitelji veliko 94 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 odločneje vezali pravice na zrelost otroka in tudi izrazili, v naraščajočem odstotku, da naj bodo pravice uravnotežene z dolžnostmi otroka. Pri starših zasledimo v letu 2001 podoben vzorec, le da so verjeli v »pravice brez starostne diskriminacije« še manj kot učitelji. Poleg tega pa so se v zadnjih petih letih v precejšnjem odstotku premaknili s stališča, da naj bo zrelost otroka temeljni pogoj priznavanja pravic, k pravicam, ki naj bodo uravnotežene z obveznostmi. Bilo bi zanimivo primerjati trende v percepciji splošnih človekovih pravic v istem časovnem obdobju. Medtem ko je na eni strani mogoče, da je v tem času koncept otrokovih pravic pokazal določene protislovne in begajoče lastnosti (zaradi česar jim je, zlasti med šolniki, upadla priljublje- nost), pa je prav tako ali pa morda še bolj mogoče, da so ljudje, obreme- njeni z bojaznimi in s strahovi sodobnega življenja, spremenili svoj odnos do človekovih pravic nasploh. Kdo pa je za otroke odgovoren? In do katere mere? Katero je ustrezno ravnovesje med odgovornostmi družine in odgovornostmi skupnosti/dr- žave? Tabela 7: Trendi pri pripisovanju odgovornosti za otroka – Slovenija (Številke pomenijo srednjo vrednost (aritmetično sredino) odgovorov na nasle- dnji grafični lestvici:) Odgovornost za otroka: 0 – Vsa odgovornost je na skupnosti/družbi, nič na družini. 5 – Odgovornost je enakomerno porazdeljena. 10 – Vsa odgovornost je na družini, nič na skupnosti. Anketiranci\Leto 1991 2001 2006 Starši 6,646,89 Učitelji 5,75 6,83 7,03 * Leta 1991 staršev nismo anketirali. Učitelji so leta 1991 zavzeli skoraj povsem uravnoteženo stališče, da so starši le malo bolj odgovorni za otroka kot skupnost. Morda (tudi) zaradi prehoda iz socializma v kapitalizem, a percepcija se je spremenila. Deset let kasneje (2001) so učitelji prisojali občutno večjo odgovornost staršem, starši pa so tako dojemanje z njimi delili, ocena staršev je zelo podobna. V zadnjih petih letih se trend nadaljuje. Zanimivo je, da so učitelji še neko- liko bolj prepričani kot starši, da so otroci predvsem odgovornost staršev, kakor pa starši sami. 95 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... Razmerje med starši in učitelji je kompleksno. Medtem ko nedvomno potrebujejo medsebojni dialog zaradi učinkovitejšega reševanja vzgojni problemov otrok, so včasih pretirano vzajemno kritični. Ob določenem sodobnem občutku krize avtoritete, ki zagotovo obstaja, se (vsaj nekate- rim) učiteljem dozdeva, da otrok in pedagoških situacij ne obvladujejo (več) tako dobro, in terjajo od staršev, naj vzpostavijo trdnejši nadzor nad otroki. V tem smislu potemtakem dejstvo, da učitelji mislijo, da so otroci predvsem odgovornost staršev, morda v resnici ne pomeni, da spoštuje- jo avtoriteto in zasebnost družine in pristojnosti staršev za vzgojo svojih otrok. Morda pomeni, da učitelji sporočajo staršem, da bi morali starši vzgajati svoje otroke bolje. Sklep: Prihodnost: Od ankete o otrokovih pravicah k anketi o kakovosti življenja otrok? Namen tega prispevka je predstaviti izbrane rezultate ankete CRISP v Slo- veniji leta 2006 in jih (kolikor mogoče) postaviti v časovne in mednaro- dne okvire. Predstavili smo različne tipe indikatorjev: a) ocene pomembnosti pravic v časovnem sosledju in v mednarodni pri- merjavi, b) ocene kakovosti spoštovanja otrokovih pravic oz. uveljavljenost pra- vic in c) posredne indikatorje slabega ravnanja z otroki (pomanjkanja telesne in/ali čustvene varnosti, pomanjkanje vodenja, neprimerne delovne obremenitve), ki bi lahko služili pristojnim službam, da bi bolje razu- mele otrokov položaj in njegove pravice v njihovih državah, in ki bi lahko ponudili pomembne informacije o statusu in trendih v uresni- čevanju pogojev, ki vplivajo na otroke ter njihov razvoj z zornega kota otrok in njim pomembnih odraslih oseb. Dodatno anketa vključuje: d) mnenja otrok o tem, pri kateri starosti naj bi se aktivirale nekatere »od- rasle« pravice, e) trende pri stališčih odraslih glede otrokovih pravic in f) trende pri pripisovanju relativne odgovornosti za otroka staršem/druži- ni in skupnosti/družbi odraslih anketirancev. 96 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Izmed vseh držav je bil najpopolnejši niz anketiranj opravljen ravno v Sloveniji, zato so morda rezultati še najzanimivejši za slovenske nacio- nalne potrebe in namene. Poročilo zajema in pokriva najbolj ilustrativne ugotovitve. Na tem mestu naj dodamo, da smo ugotovili, da otroci uveljavljeno- sti svojih pravic v Sloveniji ne ocenjujejo slabo. Ugotovili smo tudi, da so otroci zadovoljnejši in manj kritični do doma kakor do šole. Tak rezultat je pričakovan, kajti logično in tudi zaželeno je, da se otroci počutijo bolj zavarovani in preskrbljeni doma kot v institucionalnem okolju šole – zelo nenavadno bi bilo, če bi bili rezultati nasprotni. Podobno smo ugotavljali že v prvi anketi (Pavlović, 2001). Pa vendar: podatki kažejo tudi, da se pri- bližno 20 % anketiranih otrok ne počuti dovolj varno. 8 Kar skrbi še bolj, je podatek, da se do 40 % mladih, vključenih v našo raziskavo, počuti čustve- no in/ali telesno ogrožene v šoli. Ta rezultat lahko skrbi še zlasti zato, ker rezultati drugih raziskav kažejo, da tisti mladi, ki se ne počutijo spoštovani in zavarovani v šoli, pogosteje izkazujejo deviantno vedenje. Poleg tega ti- sti učenci/dijaki, ki niso zadovoljni s svojimi pravicami in obravnavo v šoli, težijo k temu, da (pre)hitro zaključijo oz. prenehajo s šolanjem (Rener, 2000). Pokazali smo tudi (Tabela 4), da obstaja trend nižanja indikatorjev skrbi v odnosu učiteljev do otrok v slovenski šoli. Kljub temu je splošna podoba statusa otrokovih pravic, izmerjena prek subjektivnih vtisov učencev in dijakov, razmeroma ugodna. Tak vtis se ujema z objektivnimi indikatorji, ki postavljajo zaščito otroštva v Slove- niji na sam evropski vrh, zelo blizu skandinavskim deželam, tudi glede po- dobnega vzorca socialnih transferjev, ki bistveno prispevajo k manjšanju destruktivnih učinkov relativne revščine (prim. Bradshaw 2007). Pa vendar namen tega prispevka ni le predstavitev rezultatov zbiranja podatkov v Sloveniji, temveč tudi predstavitev potencialov instrumentov, ki jih uporabljamo v projektu CRISP za pridobivanje podatkov o subjektiv- ni percepciji pomembnosti in uveljavljenosti otrokovih pravic in kakovosti življenje otrok, za potrebe spremljanja trendov v času in v mednarodnih primerjavah tudi vnaprej. Razvoj projekta se je začel v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja z namenom, da bi bil orodje participacije otrok pri ocenjevanju njihove subjektivne refleksije lastnega statusa v družbah in zaščite ter spo- štovanja njihovih pravic v zadevnih državah. Medtem ko nekatere druge študije poskušajo slediti istim ciljem z metodologijo »face-to-face« inter- 97 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... vjujev, je bil cilj študije ISPA razviti razmeroma poceni anketno metodolo- gijo, ki bi jo bilo mogoče dokaj preprosto aplicirati v katerikoli državi. Strogo vzeto anketa nikoli ni bila povsem ekskluzivno naravnana na koncept »pravic«, niti na začetku, kajti nikoli ni bila izključno vezana na določbe Konvencije o otrokovih pravicah, šla je onstran pravic kot raz- merja med otrokom in vlado/državo. V mnogih pomenih je bila anketa že od začetka orodje za preučevanje problematike kakovosti življenja otrok, osredotočena na niz pogojev, ki morajo biti uresničeni za zdrav razvoj otroka kjer koli na svetu. Mogoče je govoriti o dobrih in slabih straneh takega pristopa. Če imamo v mislih koncept pravic, ki je širši od tistega, vsebovanega v med- narodnopravni zakonodaji, tvegamo, da se izgubimo v nejasnostih, ne- sporazumih in poljubnih interpretacijah – raven »naravnih« pravic je vse preveč arbitrarna. Na drugi strani je stroga vezanost na pozitivno-pravno opredeljene pravice preozka za potrebe naše ankete in se slabo prilega tudi vsakodnevni izkušnji otroka. Kakovost življenja otroka predstavlja potencialno širši koncept in dovoljuje povezave na pahljačo različnih razi- skovalnih izkušenj in pristopov, čeprav je morda zahtevnejši z vidika dobe sistematizacije takih indikatorjev. Imamo veliko razlogov za prepričanje, da zbiranje podatkov o su- bjektivnih doživljanjih zasluži več pozornosti, saj predstavlja dragoceno dopolnilo objektivnim indikatorjem. Nekateri drugi raziskovalci so sto- pili po podobni poti (prim. Casas in dr., 2006). Sodobno družboslovno raziskovanje je danes na mnogih področjih mednaroden, zelo obsežen, sistematičen proces in podjetje, ki ga je mogoče izvajati samo s stabilno podporo vlad ali drugih strateških partnerjev. V Sloveniji bomo nadaljeva- li delo z že razvitim instrumentarijem in bomo še naprej sledili odzivom otrok in njim pomembnih odraslih na hitro spreminjajoče se okolje deže- le v hitri tranziciji. Hkrati bomo še naprej odprti za možnosti sodelovanja s partnerji v drugih državah, da bi zgradili mrežo, ki je potrebna, da bi lahko naše podatke primerjali v mednarodni perspektivi, in tudi še naprej razvijali metodologijo z mislijo na odprt problem univerzalnosti. Hkrati pa smo prepričani, da je tisto, kar na področju zajemanja subjektivnih per- spektiv nujno potrebujemo, resnično mednarodna in dobro materialno podprta študija, ki bi gradila na naših izkušnjah in na podobnih izkušnjah drugih, da bi pokrili za zdaj le delno in fragmentarno pokrito praznino. 98 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Opombe [1] Podrobnejši pregled prvega mednarodnega kroga glej v Hart, Pavlovic and Zeidner, 2001 in zgodnejša vmesna poročila Harta in drugih. [2] Kar bi bilo zelo vprašljivo ne le z etičnega, temveč tudi z metodološkega vidika. [3] V zadnji različici, uporabljeni v anketiranju leta 2006. [4] Glej vprašalnike v Dodatku. [5] Vprašalniki zadnje izvedbe anketiranja (2006) so poročilu priloženi v Dodatku. [6] Podatke sta v obeh državah zbrala Banbehari Mukhopadyay s Technical Teachers Training Institute v Chennai, Tamil Nadu, Indija, in Georgy Ligeti iz Kurt Lewin Fundation, Budimpešta, Madžarska. [7] Glej polno besedilo vprašanj v vprašalnikih v Dodatku, razen vprašanj 13, 17 in 21, ki so bila izpuščena v anketi 2006. [8] Ta ugotovitev se ujema z rezultati študije o mladini iz leta 1998 (Ule, 2000a), ki je ugotovila, da se 18,3 % petnajstletnikov doma ne počuti dovolj zavarovane. Literatura Bradshaw, J. (2007). The EU Child Well-being Index. Paper presented at: International Society for Child Indicators. Inaugural Conference, June 26–28 2007, Allerton Hotel, Chicago, USA. To be published. Casas, F., Saporiti, A., Gonzalez, M., Figuer, C., Rostan, C., Sadurni, M., Alsinet, C., Guso, M., Gringoli, D., Mancini, A., Ferrucci F. in Rago, M. (2006). Children's rights from the point of view of children, their parents and their teachers: A comparative study between Catalonia (Spain) and Molise (Italy). The International Journal of Children's Rights, 14, 1, 1–75. Covell, K., O'Leary, J. L. in Howe, R. B. (2002). Introducing a new grade 8 curriculum in children's rights. Alberta Journal of Educational Research, 48 (4), 302–313. Gunnarsdottir, A., Sigurdardottir, M. and Jonsdottir, A. (2001). The Study of the Rights of the Child in Iceland. School psychology international, 22, 2, 190–205. Hart, N. S., Pavlovic, Z. in Zeidner, M. (2001). The ISPA Cross-National Children’s Rights Research Project. School psychology international, 22, 2, 99–130. Hart, N.S. and Pavlovic, Z. (2001). Cross-Cultural study on the Rights of the Child: Children’s questionnaire. Unpublished report on Cross-Cultural study on the Rights of the Child, Educational Research Institute, Ljubljana. Irving, K. (2001). Australian Student’s Perceptions of the Importance and Existence of their Rights. School psychology international, 22, 2, 224–240. Jacobsen, E. and Schegel, I. (2001). Student’s Perceptions of their Rights in Denmark. School psychology international, 22, 2, 205–224. Morrow, V. (1999). »We Are People too’: Children’s and Young People’s Perspectives on Children’s Rights and Decision-making in England«, The International Journal of Children’s Rights (7), 49–170. Pavlovic, Z., (2001). Cross-Cultural Study on the Rights of the Children in Slovenia: 99 PROJEKT CRISP – PRISPEVEK K MERJENJU SUBJEKTIVNEGA DOŽIVLJANJA ... The First Ten Years. School psychology international, 22, 2, 130–152. Rener, T. (2000). Vulnerability, young people and private life. In M. Ule, (ed.), Social vulnerability of youth. Ljubljana: Aristej. Tapp, P. (1998). Children’s Views on Children’s Rights: ‘You don’t Have Rights You only Have privileges’. Children’s Issues 1(1), 7–8. Tereseviciene, M. and Jonyniene, Z. (2001). Student’s Perceptions of their Rights in Lithuania. School psychology international, 22, 2, 152–174. Ule, M. (2000a). The results of the survey. V: Ule, M. (Ur.). Social vulnerability of youth. Ljubljana: Aristej. Veiga, F. H. (2001). Student’s Perceptions of their Rights in Portugal. School psychology international, 22, 2, 174–190.