-    156    —
Pripovedka o krastači
(Po Andersen-u posnel Josip Bekš.)

Ker je bil vodnjak precej gflobok, je morala biti tudi vrv zato primerno dolga. Vreteno se je vrtelo kaj nerado, ako si hotel z vodo napolnjeno vedro potegniti črez vodnjakov rob. Dasi je bila voda čista kakor brušen biser, vendar solnce ni moglo s svojimi vsedosežnimi žarki tako globoko, da bi se moglo zrcaliti v hladnem vodnem zrcalu.
Med kamenjem, ki je tvorilo vodnjakovo ostenje, je po-ganjal, cvetel in vencl moker mah, sicer je bilo pa v tisti glo-bini vse tiho in mrzlo kakor v gtobu.
Prav tam, kjer se je pričenjala voda, in kjer so se razbli-njali svelli mehurčki na njenem  površju, je životarila v pri-jetnem zatišju med štirimi kameni ponižna krastačja družina.
BajL — kakor so si pripovedovale zelene žabe — se je stara mati, prednica te družine, prevrnila nekoč iz samomorilnega namena — a nezna-nega vzroka — raz vodnjakov rob v to globino. Toda poizkus se ji je docela ponesrečil, in delati je morala za to nepremišljenost pokoro z ne-poslušnimi svojimi otroki.
V vodnjaku je pred davnim časom kraljeval rod zelenih žab, ki so bile kaj miroljubnega značaja in so rade volje prepustile kot novi svoji znanki. Po kratkem razmotrivanju so prišle celo do zaključka, da morajo biti s krastačo v sorodstvu. Živele so nna suhem", kakor so imenovale mokro kamenje, vzajemno s krastačo v tihem zadovoljstvu.
Stara mati mladega krastačjega naraščaja je nekoč zložno čepela v vedru, ko se je to baš pomikalo navzgor. Nenavajena solnčne luči, je dobila na očeh vnetje in k sreči ali nesreči je padla iz vedra s strašanskim štrbunkom v vodo nazaj, tako da je ležala tri dni in tri noči onesveščena — z bolnim hrbtom.
O lepšem svetu je mogla seveda svojemu ukaželjnemu zarodu kaj malo povedati, ker ji je prešel vsak spomin. To pa je vedela, in ž njo vse osfale krastačice in krastačniki, da mora biti nad tihim vodnjakom še tudi kak drug svet, ki je po svoji naravi lepši in živahnejši. Najbrže so bile tudi v tem oziru podobne veliketnu duhu — Krištofu Kolumbu.
,,Kako je grda in bradavičasta!" so kvakale med seboj mlade zelene žabice.
,,Mogoče —", odgovarjala jim je z isto doslednostio stara krastača na vse psovke, — ntoda ena od mojih hčerk ima na glavi biser, ali ga imam pa jaz sama ..."
Zelene žabe so poslušale in zijale, a ker jitn ta oholost ni mogla biti pogodu, so se z veliko nevoljo potapljale v globino.
—    157    —                           
Toda krastačini otroci so iztegovali samega ponosa zadnje nožice in vsak izmed njih je hotel biti uverjen, da krasi gotovo ali bržkone njegovo glavo toliko hvalisani biser. Popolnoma mirnih misli so se popraševali, kakšna reč je vendar to: biser.
»To je nekaj tako krasnega in čudovitega, da vam niti popisati ne morem", jim je pripovedovala mati. ,,Kdor ga ima, zadovoljen je samseboj, a v drugih vzbuja nevoljo in jezo. — Pa ne poprašujte me več: zaman bo vsaka beseda!"
Jaz že vem, da ga nimam", pripomni najmlajša, ki je bila najbrž vsled svoje mladosti tudi med vsemi drugimi najostudnejša.
,,Čemu naj mi je?" odgovarja druga, »če bi se gledalci morali nad menoj hudovati in jeziti? Kaj bi besedičila? Jaz želim satno to, da bi mogla enkrat pogledati ven iz vodnjaka; imenitno mora biti tam zunaj!"
nKaj boš? Ostani, kjer si, zvedavost zvedava", jo pokara mati. ,,Tu poznaš vse, in vse pozna tebe! Rečem ti, ogibaj se vedra, postane ti lahko opasno in ti potare vse kosti. Pa če se tudi srečno vanje skobacaš, cmokneš lahko nazaj; vsaka ni tako srečna, da bi se rešila s celimi udi, kakor sem se svojčas jaz. Zapomni si to!"
oKvak!" je odvrnil neposlušni otrok, kar bi se dalo prevesti iz kra-stačine v slovenščino nekako: nkaj še . . .'." — ali pa: ,,hohoho!"
V srcu mlade krastače pa je jelo plamteti od dne do dne bolj ono neugasno hrepenenje po lepšem svetu, po zelenju, po solnčni luči.
II.                                                   
ln zgodilo se je, da se je nagnilo vedro nekcga jutra zopet globoko ter postalo baš pred votlinico,  kjer je sedela  hrepeneča   mlada krastačica.
,,Zdaj ali pa nikoli!" si je mislila pogumna živalca, zamižala je z očmi — pa se odpeljala z vedrom navzgor.
»Glej ga, zlomka grdega!" jo pozdravi hlapec, ko izlije vodo iz vedra. ^Take ostudbe pa še nisem videl svoj živ dan! Takole vodo pijemo; oh, to jih še mora biti notri, to!"
In pljunil jc prav po gorenjsko ter sunil revico z okovanim črevljem in potrl bi ji bil vsa rebra, da se ni rešila pravočasno v visoke koprive, ki so rastle tik vodnjaka.
,Kje sem pa zdaj ?' si je mislila začudena in ostrašena krastačica ter pogledovala na vse strani.
Steblo poleg stebla, deblo poleg debla ...
Tudi proti nebu je pogledovala po strani s prav tistim potuhnjenim izrazom in obenem boječe.
Solnčni žarki so prodirali med posameznimi listi prav do njenih oči, in bilo ji je pri srcu ravnotako prijetno kakor nam ljudem, če stopimo nenadoma iz zatohle sobe v velik gozd, kjer uhaja solnčna luč med vejevje in listje ...
"-¦.'¦      ¦      —    158    —
„0, dokaj lepše kakor v vodnjaku! Tukaj bi živela vse svoje živ-Ijenje!" je vzkiikala krastača in se veselila zato celi dve uri gozdne krasote.
»Bolj na prostem mora biti še lepše! Če sem dospela že tako daleč, naj poizkusim še naprej. In plazila se je dalje, kakor je možno plaziti se neokretni živali s štirimi majhnimi nogami in hkrati debelim ostalim telesom. Prisopihala je na veliko cesto, kjer ni oviralo solnčnih žarkov nobeno drcvo.
Oomazela je do ramen v prahu in priznati je tnorala, da je šele zdaj na suhem.
»Skoraj preveč je tega dobrega suhega prostora, tako da ga čutim že skoro v želodcu", je potožila.
Dospela je do jarka. Modre potočnice so se ji smejale nasproti, v bližini je cvelo robidovje, pa tudi bezeg in slak z belimi sanjavimi cvetovi, po katerih je zdajinzdaj posedal veličasten tnctulj.
Krastača je zrla za njim z veseljem v očeh. Mislila je namrcč, da mora biti to cvet, ki se je izneveril svojemu stebelcu ali vejici in sedaj v prostem zraku občuduje božje stvarstvo. To bi bilo kakor nalašč tudi za njo, ko revica tako težko hodi in jo bole nogc ... Ah! —
,,Če bi bila jaz ta-le roža, to bi se veselila lahkega telesa in še bolj lahkih nog! Kvak — ah, to bi bilo nekaj!"
Ostala je v jarku osem dni in osem noči, a ni trpela pomanjkanja. Lepo vas prosim: Črvov, vodnih hroščev, brencljev in druge podobne sodrge se ni zmanjkalo izlcpa! — Dcveti dan pa jo je premagalo neodo-ljivo hrepenenje . . .   .........
Naprej!
BPa kaj bi mogla najti še boljnovega? Morda kako sestrico ali bratca, ki potuje po svetu ravnotako kakor sama?"
»Prekrasno je življenje v prosti naravi! Prekrasna rešitev iz globokega vodnjaka, prekrasno čepeti v koprivah, prekrasno plaziti se po prašni cesti
—  vse je tako prekrasno!"
Kvak! — Hrepenenje naprej! ,,Če bi našla družico, to bi bilo seveda še krasneje! Če se moreta dva veseliti skupne sreče — ah —!" In poto-vala je daljc . . .
Pred seboj uzre velik ribnjak, ki je bil obrastel z visokim trstjem; meniničtebinič — z neko samozavestnostjo je marširala naravnost, a gotovo.
»Tukaj bo pa malo premokro za Vas, ne?" so jo pozdravile žabice. BVendar ste dobro došli! Ali prihajate zdoma ali prosite prenočišča ali Vas žene po svetu modra veda naravoslovja ali prosite vbogajme — vse eno; kličemo Vam grmcče: dobrodošli!"
In zaorilo je hkrati par sto glasov, tako da se je uboga žival skoro prestrašila pred tako armado ter se je pomaknila za par korakov nazaj.
Kakor se spodobi, je bila povabljena zvečer na domači koncert s prostim vstopom in zabavo. Veliko navdušenje za žabji rod, prikupljivi in umetno izvežbani glasovi — to ni karsibodi! Vse se je zaključilo z naj-boljšim uspehom; le pogoščenja  izjemoma ni bilo, zato pa  prosta  pijača
—  cel ribnjak!

»Potujem naj naprej!" se je poslavljala po koncertu krotka žival; bila je zelo nestalne duše, in neka sila jo je tirala vedno le dalje. Čudno, domo-tožje v njenem srcu ni imelo prostora.

Zvezde so ji blestele tako velike in jasne, polnaluna jo je uspavala s svojo svetlobo, pri srcu pa ji je postajalo tako mehko, in iz zlatega očcsa se ji je utrnila samega razkošja in radosti kakor leščnik debela solza.
Rano v jutru je vzhajalo izza gora nebeško solnce. Naša krastačica se je nehote zganila ob pogledu na to veliko ploščo:
»Kaj, če ni to tisto vedro, ki me je potegnilo iz mračnega vodnjaka? Hvaležna sem mu — tako veliko jc in žareče! Tudi vsa ostala družina bi se v njem lahko skrila in se rešila. Tista njegova svetloba je našla pot celo v mojo glavo. Tudi biser se ne more lepše blesketati. Oh, biscr, biser, hm! Saj ga nimam, kaj bi jadikovala in tožila?! Dalje v veličastvo zelenja in svetlobe! Hura, naprej! Kako smo že pele snoči pri koncertu! A —ha!
                                 Naš rod je složen, zato je krepak                                   
                      In velik in čvrst kakor naš korak.                  
            Hura! Vsak z nami, kdor je junak,                             
                                             Za staro ognjišče, presveži ribnjak,
Veljaj pognm in hrabrost — kvak, kvak!"                 (Konec prih.)