- - -- -- Strokovne raznrav c.. ODK: 147.6: 228.9: (497. 12) Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amplzibia) v visokogorskih gozdovih Katja POBOLJŠAJ"' Izvleček : Poboljšaj, K.: Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) v visokogorskih gozdovih. Gozdarslci vestnik, št. 7-8/2001. V slovenščini , cit. lit. 14. Pojav globalnega upadanja populacij dvoživk (GAD- GlobalAmphibian Decline)je bil prvič prepoznan kot svetovni problem leta 1989. Vzroke so uvrstili v naslednje sklope: preprosti oz. razložljivi vzrolci, bolezni in negativne sprembe v okolju. V Sloveniji živi 19 vrst dvoživk, od katerih so vse uvrščene na Rdeči seznam dvoživk Slovenije. So živalska skupina, katere preživetje je najbolj odvisno prav od povezanosti biotopske in hidrološke funkcije gozda, saj potrebujejo za svoje preživetje tako primerne kopenske kot vodne biotope. Določitev in ohranitev kritičnih terestričnih habitatov sta pomembni za nadaljnji obstoj vrst. Z:a natančnejše načrtovanje in upravljanje z gozdovi je potrebno poznati tudi lokalno oz. regionalno stanje populacij dvoživk, od vrstne sestave do naravovarstvenega pomena posameznih populacij in njihovih habitatov. V Sloveniji gozdovi v višjih legah na območju raziskav gozdnih habitatov, primernih za rastišča divjega petelina, na Koroškem predstavljajo pomemben kopenslci habitat predvsem za tiste vrste dvoživk, Ici živijo tudi na višjih nadmorskih višinah. Za ohranjanje biotske pestrosti v gozdovih Slovenije je potrebno v prihodnje vzpostaviti in zagotoviti aktivnejše sodelovanje ter povezovanje gozdarske, biološke in naravovarstvene stroke, kar je prikazano na primeru dvoživk. Ključne besede: dvoživke, Amphibia, upadanje populacij, ogroženost populacij, ohranjanje populacij, gozd, smernice za upravljanje, Slovenija. 1 UVOD Pojav globalnega upadanja populacij dvoživk (GAD - GlobalA.mphibian Decline)je bil prvič prepoznan kot svetovni problem leta 1989 na Prvem svetovnem her- petološkem kongresu v Veliki Britaniji (WAKE 1991). Osnovna hi poteza GAD-a je, da so dvoživke živalska skupina, ki je posebno občutljiva na spremembe v okolju, ter da je zato potrebno usmeriti posebno pozor- nost na njihovo raziskovanje in ohranjanje. Avtorji veči­ noma navajajo naslednji dve značilni lastnosti, ki to hipotezo še posebno podpirata: prvič, značilna gola in prepustna koža dvoživk je vzrok njihove velike občut­ ljivosti na kemično onesnaženje in sevanja, ter drugič, način življenja večine vrst ,zal:iteva primerne življenjske pogoje tako v kopenskih kot vodnih habitatih, kar še poveča njihovo ranljivost v primerjavi z drugimi žival- skimi skupinami, ki nimajo tako kompleksnih življenj- skih zahtev (BEEBEE 1996). Poročila o upadanju populacij dvoživk so začela pri- hajati iz različnih delov sveta, še največ pa iz Severne Amerike, centralne Amerike in Avstralije, pa tudi iz Južne Amerike in Evrope. Pri vseh je skupno to, da so popula- cije dvoživk upadle ali celo izginile v odročnih krajih, ponavadi na višjih nadmorskih višinah, kjer raziskovalci niso ne pričakovali ne zaznali negativnega človekovega vpliva na okolje. Pomembna so bila tudi opažanja, da * K. P., univ. dipl. biol., Center za kartografijo favne in fiore, Antoličičeva 1, 2204 Miklavž na Dravskem polju, SLO, e-mail: Katja.Poboljsaj@ckff.si GozdV 59 (2001) 7-8 so na nekaterih območj ih imele velike težave samo dolo- čene vrste, ostale prisotne vrste na istem območju pa niso kazale nikakršnega upadanja (BEEBEE 1996). V luči teh dognanj so se v zadnjem desetletju začele intenzivne raziskave vzrokov teh pojavov. Če povza- mem po Beebee (1996), so znanstveniki v grobem prišli do naslednjih zaključkov, ki pa še zmeraj niso dali dokončnega odgovora na vsa zastavljena vprašanja. Vzroke so uvrstili v naslednje sklope: a) Preprosti oz. razložljivi vzroki Primer izginotja populacij žabe Rana muscosa iz nekaterih območij Sierra Nevade so pojasnili kot posle- dico vlaganja salmonidnih rib v gorska jezera za špor- tne ribiče, kar je povzročilo večjo izoliranost posamez- nih populacij in s tem tudi možnost za izginotje kot posledica stohastičnih procesov (BRADFORD et al. 1993). Paglavci so namreč zelo občutlj ivi na prisotnost rib v vodi in zato so se odrasli osebki sel ili vzdolž potokov ter odlagali mreste le v dele potokov brez rib. Ocenili so, da so preostale populacije 1 O-krat bolj izo- lirane kot pred tridesetimi leti in je zato večja verjet- nost, da bodo lokalne populacije izginile zaradi bolezni, povečanega pritiska predatorjev ali drugih vzrokov, brez možnosti nadomeščanja z doseljevanjem osebkov iz drugih populacij . V Švici pa so masovno umiranje sekulj (Rana temporaria) pod ledom v času prezimo- vanja v stoječih vodah med izredno mrzlimi zimami pripisali pomanjkanju kisika zaradi naravnih razmer. 317 b) Bolezni Nedvomno je najbolj veijeten vzrok masovnih umi- ranj dvoživk v mnogih primerih posledica glivnih, bakterijskih ali viroznih obolenj. Primer je več kot 95-odstoten propad mresta krastače Bufo boreas v Ore- gonu kot posledica okužbe z glivo iz rodu Saprolegnia. Številna poročila omenjajo izbruh okužb dvoživk z bakterijo A eromonas hydrophila, t. i. »red leg disease«, še posebej sekulje v Veliki Britaniji. V Avstraliji pa so registrirali veliko mrtvih dvoživk kot posledico okužbe z virusi, posebej z Ranavirusi iz skupine iri do virusov, ki so bile verjetno povzročene z izpuščanjem tropskih ribic iz domačih akvarijev v vode. Posledice takih bolezni so dramatične in dobro opazne predvsem v primeru okužb velikih populacij dvoživk. Do takšne stopnje obolelosti verjetno pride v stresnih pogojih, ki vplivajo na odpornost imunskega sistema. To se lahko zgodi tudi v naravnih pogojih v primeru velike gostote populacij, ki si po dramatič­ nem zmanjšanju števila hitro opomorejo in nato spet zmanjšajo, kar predstavlja normalen večletni cikel oz. ftuktuacijo populacij. Lahko pa so tudi posledica stre- sne situacije zaradi spremembe v okolju pod vplivom človeka, kar pa je relevantno za GAD-hipotezo. V takih primerih je potrebno natančneje ugotoviti, katere so tiste spremembe v okolju, ki posredno povzročajo izbruhe raznih bolezni. c) Negativne spremembe v okolju Negativne spremembe v kakovosti življenjskega okolja, celo v oddaljenih visokogorskih območjih, lahko na razl ične načine vplivajo na populacije dvo- živk. Najbolj poznan vpliv je verjetno vpliv pestici- dov, npr. kopičenje DDT (oz. DDE kot substance ob razgradnji) v večjih koncentracijah. Brez dvoma so na nekaterih območjih dvoživke podlegle toksičnim snovem, vendar do sedaj še ni na razpolago dovolj trdnih dokazov o povezavi pesticidov z GAD. Pregled recentnih raziskav je pokazal, da v nasprotju s priča­ kovanji dvoživke niso nič bolj občutljive kot druge testirane živalske skupine in da so v nekaj primerih pokazale celo nepričakovano odpornost na te snovi (HALL! HENRY 1992). Pojav zakisevanja talne vode kot posledica zrač­ nega onesnaženja, še posebno kot posledica kislega dežja, je naslednji potencialni vzrok GAD, za katerega je pričakovan vpliv v visokogorskih območjih. Jasne so povezave med zakisovanjem in problemi dvoživk v Skandinaviji, Veliki Britaniji in Severni Ameriki , vendar ni mnogo dokazov o povezavi z drugimi spe- cifičnimi primeri, povezanimi z GAD. V raziskavah v 318 gorskih območjih zahodne Severne Amerike so ugo- tovili , da zakisevanje na tem območju ne predstavlja velikega in obsežnega problema ter da na ta način ne moremo razložiti upadanja populacij dvoživk, opaže- nega na tem območju (BRADFORD et al. 1994). Naslednji problem so t. i. »ozonske luknje«, kjer prihaja do povečanega sončnega sevanja, še posebno visoko energetskih UV-žarkov. Novejša študija o vplivu UV-B-sevanja na dvoživke v Rocky Mounatains je potrdila pomembne vzroke za GAD (BLAUSTAIN et al. 1994 ). Avtorji v njej ugotavljajo, da je postavitev fi ltrov, ki so odstranili UV-B-žarke, pomembno pove- čala preživetje jajc populacij vrst v upadanju, Rana cascadae in Bufo boreas, v drugače naravnih pogojih v jezerih, ni pa pokazala vpliva na stopnjo preživetja in izvalitve jajc simpatričnih populacij Hyla regilla, ki pa niso v upadanju. Ugotovili so tudi, da nivoj i fotoliti- čnih encimov, ki popravljajo DNA-poškodbe kot posle- dica UV-sevanj, variira jo med vrstami. Po pričakovanju imajo jajca iz rodu Hyla zelo učinkovit sistem poprav- ljanja DNA-poškodb, jajca iz rodov Rana in Bufo pa ne. V pomladnem času, ko se dvoživke mrestijo, pa so registrirali posebno visoke nivoje UV-B-sevanja in avtorji študije predvidevajo, da se v še višjih nadmor- skih višinah še povečajo. Tako so se izkazale ozonske luknje in posledično učinki UV-B-sevanja na nivoju tal kot najbolj verjetni vzroki negativnih sprememb v okolju ter tudi kot najbolj veijetni kandidati za pojav GAD. Celo v tem primeru pa je takšna interpretacija omejena, saj so upadale populacije dvoživk na višj ih nadmorskih višinah tudi drugje po svetu, najpogosteje vrste iz tropskega deževnega gozda, ki pa verjetno niso na enak način izpostavljene sevanju, poleg tega pa se nekatere vrste razmnožuj ejo na tak način, da se jajca ne razvijajo izven materinega telesa. Če torej povzamemo, je možnost pojava GAD pomembno vplivala na raziskanost dvoživk, ob tem pa se je tudi izkazalo, da moramo k taki problematiki pristopiti zelo kritično. Prvi problem predstavlja odlo- čitev, ali lahko neko specifično situacijo uvrstimo v kategorijo globalnih pojavov. Te odločitve so pogosto nekako selektivne pri raziskavah, kjer zaradi kratkega roka raziskav (od enega do treh let) ni mogoče takoj določiti lokalnih vzrokov za upadanje populacij. Pri dolgoletnih raziskavah nekaterih populacij (deset let in več) pa se je izkazalo, da v krajšem času raziskav ne moremo zajeti oz. celo zaznati vseh možnih vplivov na populacije. Pomembno je torej v bipotezo GAD vključiti vse naše znanje in poznavanje, čeprav bo zaradi tega marsikateri problem oz. celo koncept razlag demistificiran. GozdV 59 (2001) 7-8 Najresnejši problem takih raziskav je namreč ločiti upadanje od naravnih fluktuacijskih ciklov populacij v daljših obdobjih. V 12-letnih raziskavah populacij 4 vrst pupkov (PECHMANN et al., 1991) so vse poka- zale velike (za kar nekaj stopenj) razlike v velikosti populacij med posameznimi leti. Po nekajletnem trendu upadanja velikosti so si populacije ponovno opomogle, vendar vse vrste niso sledile istim trendom v istem času. Ti rezultati osvetljujejo največji problem nara- vovarstvenikov, ki bi radi ugotovili pomen in obseg GAD. Pogosto ni bližnjic do rezultatov dolgotrajnej- ših raziskav, ki so osnovne za razumevanje resničnega dogajanja s populacijami živali, katerih velikosti nihaj o v večletnih ali celo desetletnih cik.lih. Kakšna je torej realna slika stanja populacij? Od približno 4.000 poznanih vrst dvoživk jih ni več kot 1 %tistih, ki jih uvrščamo v pojav globalnega upadanja populacij. Kot znanstveno hiptezo je za GAD logi- stično praktično nemogoče spremljati celo komaj zado- sten vzorec vrst. Vendar vemo, da v nekaterih območjih (npr. na Karibskih otokih, jugovzhod ZDA) ni dokazov o upadanju populacij dvoživk. So tudi primeri nekaterih vrst, ki še zmeraj širijo svoje areale (npr. Bufo marinus). Hkrati pa je veliko vrst brez dvoma v upadanju, še posebej kot posledica negativnih vplivov človeka in drugih živalskih skupin. lzgino~e nekaterih vrst iz vsaj na videz nedotaknjen ih območij pa je še posebej skriv- nosten pojav, ki ga ne smemo zanemariti (BEEBEE 1996). 2 STANJE V SLOVENIJ] Pri opisu in oceni stanja populacij dvoživk v Slo- veniji je potrebno upoštevati vsa zgoraj našteta dejstva. Načrtno raziskovanje dvoživk v Sloveniji poteka šele v zadnjem desetletju, ko je na tem področju začelo delo- vati večje število tako strokovnjakov kot entuziastov. Trenutno so zbrani podatki še vedno v fazi prelimi- narne ocene stanja, saj so raziskovanja bila in so še zmeraj osredotočena predvsem na evideniranje prisot- nosti posameznih vrst oz. na eno do dveletne raziskave posameznih območij in/ali populacij. Primanjkuje nam predvsem načrtno spremljanje in ocena velikosti posa- meznih vrst ali populacij v daljšem obdobju, kar pa je posledica pomanjkanja ljudi, ki bi se natančneje ukvar- jali s to problematiko, in seveda pomanjkljivega finan- ciranja takšnih raziskav. Dvoživke so šele v zadnjih nekaj letih tako v strokovni kot l aični javnosti prido- bile na pomenu kot živalska skupina, ki je predvsem pokazatelj stanja okolja (še posebej mokrišč). Tako so skupaj s ptiči, velikimi sesalci in nakaterimi skupinami žuželk (npr. kačji pastirji, metulji) postale pomembne GozdV 59 (2001) 7-8 Planinski močerad (Salamandra atra) živi na nadmorski višini od 600 m navzgor (foto: K. Poboljšaj) predvsem pri ovrednoten ju stanja okolja oz. določenih območij s stališča biotske pestrosti. V Sloveniji živi 19 vrst, od katerih so vse uvrš- čene na Rdeči seznam dvoživk Slovenije (PO BOLJŠAJ 2001). Zakonsko varovanje vrst v Sloveniji vključuje Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, 57/93), s katero so vse vrste dvoživk, z izjemo navadnega močerada, zavarovane kot ogrožene vrste. Nekatere vrste so zavarovane s Konvencijo o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska kon- vencija) (Uradni list RS, 17/99), katere podpisnica je tudi Slovenija. Kljub temu da so vse vrste dvoživk Slo- venije vključene na različne sezname ogroženih in zava- rovanih živalskih vrst, bo njihovo varstvo učinkovito le, če se poleg vrst varujejo tudi njihovi življenjski prostori in se omogoča nemoten prehod med njimi. Čeprav je nujnost varovanja življenjskega prostora živali in rastlin zapisana tudi v nedavno sprejetem Zakonu o ohranjanju narave (ZON) (Uradni list RS, 56/99), dvoživke, kot tudi druge živalske in rastlinske vrste, najbolj ogrožajo prav najrazličnejši posegi člo­ veka v njihov življenjski prostor ali njegove posamezne dele. V ZON-u se je Republika Slovenija obvezala, da bo z ustanavljanjem posebnih varstvenih območij, varstvom habitatov in z ustreznimi varstveni mi režimi zagotavljala ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb. Čeprav naša država še ni polnopravna članica Evropske unije, pa se v postopkih prostorskega načr­ tovanja in vrednotenja biotske raznovrstnosti določenih območij vsaj načelno upoštevajo tudi Direktive Evrop- ske skupnosti za ohranitev naravnih habitatov ter pro- stoživeče favne in flore (Council Directive 92/43/EEC on the Conservation of Natural Habitats and of Wild Fauna and Flora). 319 PoboljšHj, K.: Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) 1 VISokogorskih gozdovih 3 DVOŽNKE IN POMEN GOZDA ZA NJIHOVO OHRANJANJE V zadnjih letih sta vedno bolj izpostavljena vloga in pomen upravljanja z gozdom za ohranjanje biot- ske pestrosti v svetu in tudi v Sloveniji (ANKO 2000, GROZNIK ZEILER 2000, DIACI 2000). Ena izmed pomembnejših vlog gozdnega ekosistema je tudi t. i. hidrološka funkcija pri ohranjanju mokrišč in vodnih površin v gozdu. Dvoživke so živalska skupina, katere preživetje je najbolj odvisno prav od povezanosti bio- topske in hidrološke funkcij e gozda, saj za svoje pre- živetje potrebujejo tako primerne kopenske kot vodne biotope. Gozdna krajina namreč spada med najpomem- bnejše kopenske habitate dvoživk. V gozdu in na goz- dnih robovih se dvoživke prehranjujejo in preživljajo aktivni del leta. V tem obdobju morajo poleg uspešnega razmnoževanja, ki poteka predvsem v vodnih habitati11, najti dovolj hrane za rast in pripraviti maščobne zaloge, kij im bodo omogočile prezimitev v neaktivnem stanju (hibernacij i). Prezimovanje večine vrst je vezano na gozd, kjer najdejo primerna prezimovališča pod koreni- nami dreves, v luknjah v tleh in podobnih skrivališčih, kjer so čez zimo varne pred izsušitvijo in zrnrzaljo. Raziskovalci so bili v preteklosti osredotočeni pred- vsem na raziskovanje mrestišč dvoživk in odvisnost velikosti populacij od življenjskih pogojev v rnresti- ščih. Nova dognanja pa so pokazala, da so za preživetje populacij izrednega pomena tudi kopenski habitati. Za dvoživke je značilna visoka stopnja selitev oz. razpr- šitve (dispersal) osebkov med rnrestišči, pogosto do 20 % na generacijo v relativno nemotenih habitatih. Mnoge vrste so tako prilagojene na redno izmenjavo osebkov med mrestišči, tako da izoliranost ni nujno poglavitni vidik prostorske dinamike populacij. Pogo- steje je vpliv izolacijskih učinkov le posledica sto- pnje degradiranosti krajine zaradi človekovega vpliva (MARSH 1 TRENHAM 2001 ). Avtorja ugotavljata, da imajo ti pogledi različne naravovarstvene implikacije. Prvič, namiguj ejo na to, da je povezanost ( connectivity) habitatov pomemben faktor predvsem na regionalni ravni, kjer se med mrestišči nahajajo zelo urbanizirana območja. Tako na območjih bioloških rezervatov in drugih zaščitenih območjih, ki večinoma predstavljajo večja sklenjena območja primernih habitatov tudi za dvoživke, sama povezanost rnrestišč nima tako veli- kega pomena kot sicer. In drugič, izolacijski vplivi se primarno kažejo v zelo degradiranili območjih, kjer lahko pridejo bolj v poštev translokacije vrst kot ena izmed metod izboljšanja stanja populacij dvoživk. Iz tega sledi, da so terestrični habitati izjemnega pomena za ohranjanje populacij dvoživk. Upravljalski načrti, ki 320 bodo osredotočeni samo na ohranjanje stoječih voda in mokrišč, bodo verjetno neuspešni za dolgoročno ohranjanje viabilnih populacij. Določiti in ohraniti kri- tične terestrične babi tate je ravno tako pomembno za nadaljnj i obstoj vrst. 4 UPRAVLJANJE Z GOZDOM IN SMERNICE ZA OHRANJANJE DVOŽIVK Slovenija je gozdnata država, saj pokriva gozd več kot 54% celotne površine države (MOP 2001). Tako je primemo upravljanje z gozdom kot kopenskim babi- tatom izjemnega pomena tudi za ohranitev dvoživk v Sloveniji. V gozdarski stroki že ugotavljajo, da bo pri gozdarskem načrtovanju nujno potrebno v večji meri vključevati specialiste: botanike, zoologe, mikologe idr. Pri postavljanju ciljev gospodarjenja z gozdovi pa se je potrebno nasloniti na razvoj, stanje in smernice biotske pestrosti (DIACI 2000). Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. l. RS, 92/00) že navaja različne ukrepe za ohranjanje biotskega ravnovesja (3. člen), s poudar- kom na ohranjanju mokrišč in vodnih površin v gozdu (17. člen) ter na izvajanju primerne ureditve promet- nega režima na odsekih gozdnih cest, kjer potekajo množične selitve dvoživk (14. člen). Na ta način so že pripravljene splošne usmeritve za upravljanje s habi- tati in populacijami dvoživk v gozdovih na območju Slovenije. Vendar pa je za natančnejše načrtovanje in upravljanje z gozdovi potrebno poznati tudi lokalno oz. regionalno stanje populacij dvoživk, od vrstne sestave do naravovarstvenega pomena (nacionalnega ali regio- nalnega) posameznih populacij in njihovih babitatov. V Sloveniji gozdovi v višj ih legah mi območju razi- skav gozdnili habitatov, primernih za rastišča divjega petelina, na Koroškem predstavljajo pomemben kopen- ski habitat predvsem za tiste vrste dvoživk, ki živijo tudi na višj ih nadmorskih višinah. Ena izmed redkih razi- skav dvoživk na tem območju je bila narejena na obmo- čju bodočega kraj inskega parka Smrekovec (POBO- UŠAJ 1996). Raziskave so bile predvsem v pasu nad 1.000 m nadmorske višine, z najvišjima vrhovoma Smrekovec (1.550 m) in Komen (1.684 ru). Opaženili je bilo pet vrst dvoživk, ki vse živijo tudi na obmo- čjih višjili nadmorskih višin v celotni Sloveniji: nava- dni močerad (Salamadra salamandra), planinski pupek (Tri tu rus alpestris), navadna krastača (j3ufo bufo), seku- lja (Rana temporaria) in hribski urh (Bombina varie- gata). Za močerada, sekuljo in krastačo je značilno, da se večino aktivne sezone v letu ne zadržujejo ob mrestiščih, ampak v gozdnatih območjih v relativno veliki oddaljenosti od vodnili habitatov (tudi do nekaj kilometrov). Zato so življenjski pogoji na širšem obmo- Gozd V 59 (2001) 7-8 PobolJŠa] , K.: Ogrozenost m ohranjanJe populacij dvoiivk (Ampluf>wl v visokogorskih gozdovih čju kopenskih habitatov izrednega pomena za prežive- tje njihovih populacij. Naraven mešani gozd z bogato podrastja, kjer je na razpolago dovolj primernih vlažnih skrivališč in obilo hrane (žuželk, drugih talnih živali in podobno) v tleh, opadu ali v trhlem lesu, nudi dvoživ- kam boljše življenjske pogoje kot npr. rnonokulturni smrekov nasad. Tako primerni načini gospodarjenja z gozdom in ohranjanje naravne sestave gozdnih združb pripomorejo tudi k ohranjanju dvoživk. Kljub temu da se planinski pupek in hribski urh večinoma zadržu- jeta ob večjih ali manjših stoječih vodah skoraj celotno aktivno obdobje v letu, pa prezimujeta večinoma na kopnem. Pupki se tudi sezonsko prilagajajo na kopen- sko življenje tako, da se jim koža odebeli in postane na otip bolj groba in suha ter jih na ta način dodatno varuje pred izsušitvijo na kopnem. Pri tem se hrbet bolj ali manj enakomerno rjavosivo obarva, tako da se lahko s spremenjeno in manj živahno obarvanostjo, prilagojeno okolici, še lažje skrijejo pred predatorji. Tako lahko v poznih jesenskih oz. v zgodnih spomladanskih dneh najdemo ti dve vrsti pod trhlim vejevjem in v špranjah med kamenjem ter v podobnih skrivališčih tudi več sto metrov oddaljenih od mrestišč. V mešanih gozdovih alpsko-dinarskega sveta na apnen cu nad 600 m nadmorske višine ter na območjih nad gozdno mejo do nadmorske višine čez 2.000 m pa v Sloveniji najdemo planinskega močerada (Salamandra atra), ki se od navadnega močerada loči predvsem po manjši velikosti in popolnoma črni obarvanosti. To je vrsta, ki je na suhe razmere v višjih nadmorskih višinah prilagojena tudi na ta način, da samica ne odlaga ličink v vodo kot navadni močerad, temveč ima že preobra- žene mladostne osebke, ki so takoj sposobni življenja na kopnem. Ta pojav imenujemo živorodnost. Na ta način planinski močerad ni več neposredno vezan na vodo. Za življenje potrebuje le primerno visoko zračno vlago, ki ne povzroči izsušitve polpropustne kože, zna- čilne za vse dvoživke. Podatki o planinskem močeradu so v podatkovni zbirki o dvoživkah Slovenije (skupni projekt Centra za kartografij o favne in flore ter Societas herpetologica slovenica- društva za preučevanje dvo- živk in plazilcev) zelo redki, zato je ta vrsta uvrščena tudi v revidiranem Rdečem seznamu (POBOLJŠAJ 2001) v kategorijo ranljiva oz. neopredeljena vrsta ((V), 1). Tudi za to vrsto je primerno gospodarjenje z gozdom velikega pomena, saj so v življenju vezani le na kopenske habitate. Kjer je med apnenčastimi skalami in kamenjem na razpolago veliko trohnečega materiala in gosta podrast, kjer se zadržuje vlaga in kjer živi veliko žuželk in drugih talnih živali, najdemo tudi večje število planinskih močeradov. GozdV 59 (2001) 7-8 5 ZAKLJUČEK Za ohranjanje biotske pestrosti v gozdovih Slove- nije (še posebno v višje ležečih gozdovih) je potre- bno v prihodnje vzpostaviti in zagotoviti aktivnejše sodelovanje ter povezovanje gozdarske, biološke in naravovarstvene stroke, kar je prikazano na primeru dvoživk. Le na ta način bodo zastavUeni cilji in ukrepi gospodarjenja z našimi gozdovi dolgoročno prispevali k ohranjanju in izboUšanju stanja biotske pestrosti ne samo v gozdovih, ampak na območju cele države. Viri ANKO, B., 2000. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni - nekatera izhodišča za krajinskoekolo- ško tipizacijo.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 183-198. BEEBEE, T. J. C., 1996. Ecology and Conservation of Amphibians.- London, UK, Chapman & Hall, s. 214. BLAUSTAIN, A. R. 1 HOFFMAN, P. D. 1 HOK.lT, D. G., et al., 1994. UV Repa ir and Resistance to Solar UV-B in Amphibian Eggs: A Link to Population Dec! ines?- Proceedings of the National Academy ofSciences USA, 91, s. 1791-1795. BRAD FORD, D. F. /TABATABAI, F. 1 GRABER, D. M., 1993. Iso- lation ofRemaining Populations of the Native Frog,Rana mus- cosa, by Introduced Fisbes in Sequoia and Kings Canyon Nati- onal Parks, California.- Conservation Biology, 7, s. 882-888. BRADFORD, D. F. 1 GORDON, M. S. 1 JOHNSON, D. F., et al., 1994. Acid Deposition as an Unlikely Cause for Amphi- bian Population Dec lines in the Sierra Nevada, Califomia.- Biological Conservation, 69, s. 155-161. DIA CI, J., 2000. Vključevanje koncepta biotske pestrosti v prakso gojenja gozdov.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 255-278 GROZNIK ZEILER, K., 2000. Krajinska zgradba in biotska pestrost.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 199-229 HALL, R. J. 1 HENRY, P. F. P., 1992. Assesing Effects ofPesti- cides on Amphibians and Reptiles: Status and Needs.- Her- petological Journal, 2, s. 65-7 1. MARSH, D. M. 1 TRENH.AM, P. C., 2001. Metapopulation Dynamics and Ampbibian Conservation.- Conservation Biology, 15, s. 40-49. Ministstvo za okolje in prostor, 200 l. Strategija biotske razno- vrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji.- Delovna verzija, Ljubljana, junij 200 l. PECHMANN, J. H. K. 1 SCOTT, D. E. 1 SEMLITSCH, R. D., et al., 1991. DecliningArnphibian Populations: the Problem of Separating Human 1mpacts from Natural Fluctuations.- Science, 253, s. 892-895. POBOLJŠAJ, K., 1996. Dvoživke (Amphibia) Smrekovca.- Poro- čilo za MOP, Uprava RS za varstvo narave, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 8 s. PO BOLJŠAJ, K., 200 l. Analiza stanja biotske raznovrstnosti Slovenije: Dvoživke (Amphibia).- Poročilo za MOP, Uprava RS za varstvo narave, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 38 s. WAKE, D., 1991. Declining Amphibian Populations.- Science, 253, s. 860.