011
Nekaj o razliki med zunanjim in notranjim
Celo če se ne bi sklicevali na zen-budistični nauk, ki pravi, da ni razlike Voja med »mano« in »menoj, ki pišem umetniško prozo«, bi lahko zaradi vrhun-čolanovič ske tehnologije ugotovili, da naša koža ne omejuje našega individualnega bivanja: sicer vesoljcu, ki se sprehaja po Mesecu, ne bi bilo treba prenašati s sabo celega človeškega okolja v malem! Kaj pa naj rečemo o dejstvu, da imamo v svoji krvi še vedno morsko sol in da morska voda vsakokrat, ko trenemo z očmi, oblije naša zrkla?
Ob takih spoznanjih je sila zapleteno govoriti o zunanjih ovirah za književnega ustvarjalca. Kljub temu, da so te ovire neresničnost!
Če je ovira jezik, potem je ovira tudi književnost sama. Nathalie Sar-raute, naj vas spomnim, pravi, da se mora sodobni pisatelj najbolj postaviti po robu velikim klasikom. Te moramo preučiti, jih moramo znati tako rekoč na pamet, potlej pa jih —¦ pozabiti!
Resna zunanja ovira so tudi množična občila, tega ne bi bilo težko dokazati. Zdi pa se, da je še večji sovražnik književnega ustvarjanja sodobni način življenja. Irwin Shaw je že zdavnaj napisal zgodbo, mislim, da ji je bilo naslov GLAVNI TOKOVI AMERIŠKE MISLI, v kateri pisec kriminalnega romana v nadaljevanjih doživlja kot najhujšo vrsto distrakcije šum sesalnika za prah v svojem stanovanju. Da, hrup, mestni hrup, to je vsekakor simbol za zunanje ovire, povezane s sodobnim načinom življenja, in ni naključje, če pisatelji na Zahodu čedalje bolj številno zapuščajo velika mesta in si iščejo pribežališče v divjini; takih je vedno več. Da je ironija še večja, skuša ista tehnologija, ki je ustvarila hrup, ta hrup odpraviti. Veste kako? Tako, da ustvarja hrup iz nasprotne smeri. Deux bruits = silence!
612                                                                                              Voja Čolanovič
Ne samo pisatelj, človek nasploh se mora zdaj spoprijemati s pospešenim razvojem, z množico hkratnih, burnih in velikih sprememb, ki jim je dal Alfin Tofler nalepko FUTURE SHOCK. Pa vendar ne gre pozabiti, da je človeška, in to pomeni tudi pisateljska narava čudežen mehanizem. Mar bi sicer Dostojevski po vseh tistih letih bede, ponižanja in siromaštva napisal IDIOTA in BRATE KARAMAZOVE, mar bi Faulkner med delom v nočni izmeni v mali toplotni elektrarni uspel v kratkih predahih na obrnjenih železnih vagončkih, na kopici premoga napisati AS I MAY DYING? Po drugi strani pa je nedvomno nadarjena pisateljica Katherine Anne Porter trdila, kako je prepričana, da bo Bog uslišal njeno molitev, ne da bi klečala na trdem gramozu v raševinasti srajci.