208
Politične  »tvari.
Nj. veličanstvo cesar — in pa cesarski uradniki
o pravicah narodnega jezika.
Centralisti neprenehoma kričijo, da je Avstrija nemška država zraven Nemčije, in med centralističnimi kolovodji so cel6 nekateri taki, ki duševno svojo hrano dobivajo od judov Berolinskih, ki trdijo, da Avstrija je nemška država v nemškem cesarstvu, da pa to ostane, je treba, daje Nemec gospod v Avstriji, zategadel pa je zopet solidarnost vseh Nemcev v Avstriji neobhodna potreba. To frazo v eno mer ponavljajo od leta 1861., naj je centralistična vlada na krmilu ali pa av-tonomična. Velike politične premembe v našem cesarstvu , namreč da je Avstrija izstopila iz nekdanjega „nemškega bunda" in da je cesarstvo razcepljeno na dvoje (Avstro - Ogersko) — vse to je Veliko-nemcem lanski sneg!
Žalibcg, da je tudi velik del ces. uradnikov — ne vsi, to radostni javno pripoznavamo — v teku toliko let se navzel fraze: „Astrija je nemška", in „nemški jezik je uradni jezi k". Ce tudi se je kak minister spomnil, da ustava daje vsem narodom v Avstriji ravnopravnost tudi v jeziku in je včasih prišel z Dunaja kak ukaz, da politični in sodnijski uradi morajo uradovati v jeziku narodovem, le nevoljno se je ponem-
209
cena birokracija deloma ravnala po teh ukazih, deloma pa celo ne, in zato pač ni Čuda, da je unidan ponovljeni ukaz o uradovanji na Ceskem in Moravskem vrgel ogenj v streho centralistom. Nemčurski časniki vseh avstrijskih dežel so unisono vzdignili strašansk hrup o „Sprachenfrage*' in še zdaj kriče „nemštvo je v nevarnosti", ako ne vlada nemški jezik v uradnih pisarnah. Tudi pri vojaščini bile so zelo enake razmere; tudi tu je kraljevalo enako načelo in le boječ se je na pr. častiti c. k. stotnik pL Komelj lotil spisavanja knjižic, ki slovenskega vojaka v njegovem jeziku podučujejo v poslih vojnih.
Glede na vse te dozdanje žalostne razmere je pač vsacemu rodoljubu in vsacemu pravemu Avstrijanu jako dobro delo slišati, da je presvitli naš cesar odločno pov-daril ravnopravnost jezikovo, ki gre vsacemu narodu.
Naj povemo našim bralcem, kje in kako je to bilo.
Ko je, kakor naši bralci vedo, cesar nedavno potoval po Češkem, ogledoval je armado pri Kraljevem Gradcu. Pri tej priliki je stotnik Suhanek od 18. peš-polka posamezna povelja (komande) vojakom tudi v deškem jeziku razložil, kar je cesarju oči vidno jako povšeči bilo. Ko je pa pri isti priliki nek drug stotnik istega polka nekemu vojaku nekaj v nemškem jeziku razlagal, vprašal je cesar stotnika, ali je vojak Nemec, in ko je slišal, da ni, ukazal je stotniku, naj vojaku stvar razloži v njegovem maternem jeziku, to je, češkem. — Ali ni to zlata vreden opomin Nj. veličanstva cesarja samega tudi vsem uradom, naj z ljudstvom občujejo z besedo in v pismu tako, da dobro razume, kar se mu pravi ali piše, to je, v maternem njihovem jeziku, vsaj ni ljudstvo zarad uradnikov na svetu, ampak uradniki so za ljudstvo v službah. Zato je pa tudi, kar smo uže v prejšnjih naših listih omenili, presvitli cesar na svojem potovanji na Ceskem mnogokrat se razgovarjal v češkem jeziku.