Roman Romanov: Sanje.                                        499
samo po sebi. Vodilna misel je ista kakor v vseh spisih Tolstega: ljubezen do bližnjega!...
Nekako ob dveh popoldne se poslovim od Leva Nikolajeviča. Grof mi seže krepko v roke in želi: „Upam, da se še kdaj vidimo! — Do svidenja!"
Ves srečen prehodim kakor v polsnu navzdol in počrez ves ogromni park, ki oklepa grajščino, natrgam si resede, cvetoče okrog grajščine, v spomin na obisk, posedim še dobre pol ure v „utici Tolstega", nato pa odidem z vrta nazaj v vas. No, Taras Vakanov me ne pusti dalje na pot, ampak moram še to noč prenočiti pri njem, in šele drugo jutro vzamem slovo od prekrasne Jasne Poljane.
-* • -«-
v
Sanje.
esela vsa in tak dražestna prišla je k meni nocoj — „Ti dragi moj, ti ljubi moj, ti imaš tak sladek pokoj —
„Ah, daj mi ga, jaz rada bi ga —" je sladko smejala se — „Ah, daj mi ga, jaz rada bi ga — da ž njim bi igrala se . . ."
Saj jaz sem junak in jaz sem močan, a takrat nimam moči, ko vame proseče gledajo njene tihe oči —
Ah, to so bile njene oči, ah, to je bil njen obraz! . . . In dalje sanje plavajo črez mirni polnočni čas.
Roman Romanov.
32*