Dr. Ivan Anton Scopoli. V spomin stoletnice njegove smrti. Spisal Fran Kocbek. nTi mož si bil, zvest svojemu namenu, Učen, občepriljubljen, spoštovan, Priboril čast si svojemu imenu Z duha modrostjo, vstrajnostjo obdan." Lenski. Dne 22. junija t. 1. praznovalo je slavno rudniško mesto Idrija redko slavnost — stoletnico smrti I. A. Scopoli-ja, slavnega učenjaka in prirodoslovca. Da-si se Scopoli ni porodil in ne umrl v Idriji, kjer je le kratek čas bival, pridobil si je vender mnogo zaslug za slovensko Almadeno, še več pa za vso Kranjsko in sosedne dežele. Da-si je bil mej Slovenci tujec, ipak smo mu mnogo hvale dolžni, ker je našo domovino znanstveno preiskoval ter njeno lepoto in zanimivosti razkril učenemu svetu. Zato izpolnimo pač le svojo dolžnost, ako se pri tej priliki hvaležno spominjamo slavnega moža ter se natančneje seznanimo z njegovim življenjem in delovanjem. 1. Scopolijevo življenje. Ivan Anton Scopoli porodil se je 3. junija 1. 1723. v tirolskem mestu Cavalese, ki leži v dolini Fleims.*) Njegov oče, Fran Anton, je bil doktor prava, častnik in vojni komisar tridentinskega knezoškofn. Njegovi materi je bilo ime Klavdija Katarina. Bila je hči Antona pl. Gramola, tridentinskega patricija. Scopoli je obiskoval gimnazijo v Cavalesi, pozneje v Tridentu in zadnjič v Hallu pri Inomostu. Potem se je učil medicine na inomoškem vseučilišči. Tam so mu bili učitelji: Hironim Bacchettoni za anatomijo, Friderik Peyer za institutiones medicas, Karol Gessner za kliuično medicino. Vender je bil medicinski pouk na inomoškem vseučilišči zelo nedostaten. Tako n. pr. ni bilo nikogar, ki bi predaval prirodopis, kemijo, materio medica, patologijo in terapevtiko. Zato je bil Scopoli primoran prebirati knjige odličnih zdravnikov, kakor Boerbavejeve, Hoffmannove, Sydenhamove itd. Na inomoškem vseučilišči je ostal Scopoli tri leta. Doktorat dobil je 1. 1743. Zdravniško prakso izvrševal je potem več let v bolnici svojega rojstnega mesta, nekaj v Tridentu pod vodstvom Zucchelina, nekaj pa v Benetkah pod slavnim zdravnikom Lothar Lotti-jem. Scopoli se je oženil 12. febr. 1. 1749. z Albino pl. Miorini, hčerjo Karola Antotia pl. Miorini, ki je bil zelo bogat mož in tajnik pri Magnifica Commita di fieine v Cavalesi. Tako je postal sorodnik mnogim odličnira obiteljim. Rastlinstvo zauimalo je Scopolija uže v nežni mladosti. Takrat obiskoval je često lekara, ki je nabiral rastline, da tako pozve imena in porabo rastlin. Večkrat spreraljal je tudi može, ki so v inomoških planinih kopali razne korenine. Na teh izletih nabral je mnogo rastlin, katere je posušil ter jim pridejal fariuacajska in Banhin -ševa imena. *) Njegov rojstni dan ni določno znan; pisatelji navajajo 13. in 3. junij. Največ jih rabi zadnji podatek. V Benetkah videl je več botaničnih vrtov, mej temi zlasti vrt slavnega Sesler-a 1.1745. Značaje rastlin učil se je po Tournefort-u, Ray-u iu po prvi izdaji Linue-jeve knjižice: nSystema naturae", ki je tačas zelo iznenadila znanstvene kroge ter storila v botanični vedi veliko premembo (1735.) Povrnivši se v Cavalese narejal je botanične izlete v Adižanske planine. Redkejše planinske rastline je tudi risal. V Tridentu ponujala se mu je ugodna priložnost, da je smel spremljati sekovskega knezoškofa v Gradec. To mu je pripomogel P e t e r B u r s e r, ki je bil takrat zdravstveni predstojnik v Tridentu. Scopoli je nehal nabirati rastline in je potoval z Leopoldom grofom pl. Firmian-om v Gradec in Sekovo. Na Štajerskem je ostal kaki dve leti. V tem času pripravljal se je za izpit iz vsega zdravilstva, katerega je imel položiti na dunajskem vseučilišči. Takrat sniel je namreč v vseh avstrijskih deželah izvrševati svojo prakso le isti zdravnik, ki je napravil izpit na Dunaji. Ko je grof Firmian ostavil svoj sedež v Sekovi, odišel je Scopoli 1. 1753. na Dunaj, da položi poprej omenjeni izpit. Izpraševalni komisiji, kateri je predsedoval van Swieten,*) odgovarjal je šest ur na mnogobrojna vprašanja iz vsega zdravilstva. Ko je še konečno javno zagovarjal nov rastlinski sestav (Methodus plantarum enumerandis stirpibus ab eo hucusque repertis destinata, Vindobonae 1754), dobil je potrebno dovoljenje. Nato je šel Scopoli k van Swietenu, da bi mu preskrbel fizikat, s katerim bi lehko preživil sebe in svojo obitelj. Swieten mu je obljubil, rekoč: ,,Prvi fizikat dobite Vi, ker ga zaslužite", a vender mu ni mogel dobiti ravno prostega protofizikata v Lincu na Zgornjem Avstrijskem. Scopoli je dobil mnogo slabejši in šele pred kratkim ustanovljen fizikat v Idriji, kamor je prišel 1. 1754. Kakor bodemo pozneje videli, imel je Scopoli tu mnogo nezgod. Uže potovanje samo je bilo nesrečno. 0 tem nam piše Scopoli tako-le: nVrnil sem se v svoje rojstno mestice, da bi ženo in hčerko pripeljal najpred na Dunaj in potem na določeni mi kraj. V Hallu sem moral zaupati obitelj ladji na takrat zelo naraščenem Inu. Začetek potovanja bil je srečen. Ali drugi dan prebila se je ladija pri kraji Ungeroth na zgornjem Bavarskera, pripeljaje se na neko pod vodo skrito deblo, ter se je napoluila večjidel z vodo. Baš sein dremal, ko me prestraši tarnanje nesrečnikov in ko zagledam okoli in okoli bobneče in razbiti ladji grozeče se valove. Svoje opomnim, naj se z neoslabljeno srčnostjo prepuste previdnosti. V tej stiski približa se ladja, ki reši mene, soprogo, hčerko in deklo iz orkusovega žrela. V neki kmetski hiši so bili sprejeti na pol mrtvi v vodo plavajoči nesrečniki. Tu so ostali tako dolgo, da jih je voz spravil v Wasserburg, od koder sem odišel na Solnograško. Tam me je prijazno vsprejel dr. Rense, pri katerem sem ostal tako dolgo, dokler se mi ni pouudila ugodna priložnost priti, najpred v Linc, potem na Dunaj. Pri razbitji ladje so se moje knjige in orodja premočila in večjidel je bilo vse uničeno. Ko je cesarica Marija Terezija o tem slišala, podarila mi je 500 gld. in me tako saj nekoliko odškodovala. S to pomočjo odišel sem v Ljubljano in potem v Idrijo. Ta kraj, ki je dobil itne od bližnjega lijaka, sestoji iz jako revnih, tja v hribe postavljenih koč rudarskih. Ko sem ga od daleč zagledal, polastila se je mojega srca slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Mesto plače je iuiel zdravnik samotrštvo z vinom; jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan; želje rudarskega vodstva**) o zdravniku niso bile izpolnjene z dvorno odločbo; pri tem pa dolžnost zdraviti 2000 ljudf brez vsacega plačila — koliko sitnosti sem imel, lehko vsak ume. Vrhu tega *) Gerharda barona van Swietena; najslavnejšega učenca Boerhave-ja, poklicala je Marija Terezija 1. 1745. kot profesora na dunajsko vseučiliščc. Kmalu potem postal je hišni zdravnik velike cesarice iu ravnatel.j vsega zdravilstva v Avstriji. **) Takrat (1754—1764) je bil Anton pl. Sartorius rudarski svetnik ia vodja rudokopa. sem še dvakrat pogorel, ženo in otroke pokopal, lekarno moral vnovič napraviti ter še imel mnogo drugih neprijetnosti, katerih nisem mogel več prenašati.*)" Vse nezgode so ga zadele, kakor bi mu hotele potlačiti telo in duba. Swietena prosil je Scopoli pismeno, naj mu preskrbi drug fizikat, katerega mu pa ni mogel pridobiti. Potem še-le, ko je sam potoval na Dunaj, poboljšal si je nekoliko svoj položaj. Dobil je 400 gld. letne doklade, za kar se je zavezal prevzeti rudniuoslovska predavanja na rudarski šoli. V takih neugodnib razmerah je živel Scopoli. Z ljudmi je malo občeval. Uteho in pokoj je našel le v ogledovanji prirode, kakor sara tako lepo piše: ,,Memores estote semper, me Naturae theatrum non studii, sed animi causa colere ad lenienda nimirum tristissimae vitae fastidia". (nPomnite, da se v naravino življenje nisem uglobil radi poklica, nego sem le nagnenju srca sledil, da bi si olajšal pezo prežalostnega življenja". — Glej wEntomologia carniolica", predgovor"). — (Dalje prih.)