Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 Izvirni znanstveni članek / Original scientific paper PREGLED METOD ZA DOLOČANJE ŠTEVILČNOSTI PROSTOŽIVEČIH PARKLJARJEV REVIEW OF METHODS FOR DETERMINING THE ABUNDANCE OF WILD UNGULATES Katarina FLAJŠMAN1, Urša FLEŽAR2, Boštjan POKORNY3, Klemen JERINA4 (1) Gozdarski inštitut Slovenije, katarina.flajsman@gozdis.si (2) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, ursa.flezar@bf.uni-lj.si (3) Visoka šola za varstvo okolja, Velenje & Gozdarski inštitut Slovenije, bostjan.pokorny@vsvo.si (4) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, klemen.jerina@bf.uni-lj.si IZVLEČEK Poznavanje absolutne in/ali relativne številčnosti prostoživečih parkljarjev je eden pomembnejših vhodnih podatkov, ki nam omogoča njihovo učinkovito trajnostno upravljanje. V večjem delu Slovenije so prostoživeči parkljarji gospodarsko, motivacijsko in ekološko najpomembnejša skupina divjadi. V procesu njihovega upravljanja trenutno ni uveljavljenih standardnih in rutinskih metod, na podlagi katerih bi lahko zanesljivo ocenjevali absolutno in/ali relativno številčnost na vsakoletni ravni. Metod za spremljanje številčnosti populacij prostoživečih parkljarjev je veliko; pri izbiri najustreznejše je treba upoštevati določene kriterije. Najpomembnejši kriteriji za izbiro metode so obravnavana vrsta parkljarjev, značilnosti habitata, velikost območja, gostota populacije, možnost kontrole in nenazadnje tudi stroški. V Sloveniji je bila za ocenjevanje številčnosti srnjadi in jelenjadi že v rabi metoda štetja kupčkov iztrebkov, poleg katere bi bila primerna tudi metoda kilometrskega indeksa. Pri divjem prašiču za najbolj zanesljive metode veljajo uporaba foto pasti, štetje na pogonih in daljinsko vzorčenje s pomočjo ter-movizije, pri gamsu pa štetje s tal in monitoring iz zraka. Ključne besede: parkljarji, gostota populacije, številčnost populacije, metode za ocenjevanje številčnosti/gostote ABSTRACT The information on absolute and/or relative abundance of wild ungulates is one of the key parameters for sustainable and efficient management. Wild ungulates are the most important and abundant group of game species in Slovenia; however, there are currently no standard census methods, which would be performed on the annual basis. There are various methods for estimating wild ungulate abundance and several criteria have to be met, when selecting the most suitable one. The most important criteria that have to be taken into account are studied species, habitat characteristics, size of the studied area, population density and cost efficiency. Besides the faecal pellet group method, which has already been used in Slovenia to estimate the abundance of roe deer and red deer, a suitable method is also the kilometre index. The reliable methods for wild boar are camera traps, drive counts and distance sampling with thermovision and, for chamois, ground counts and aerial counts. Key words: ungulates, population density, population abundance, census methods GDK 152:149.6--015(045)=163.6 DOI 10.20315/ASetL.118.2 1 UVOD 1 INTRODUCTION Poznavanje absolutne in/ali relativne številčnosti prostoživečih parkljarjev je ena ključnih informacij, ki jih potrebujemo, če želimo z vrstami učinkovito in trajnostno upravljati. To je pri vrstah, kot so parkljarji, še posebej pomembno, saj v mnogih delih sveta, vključno s Slovenijo, sodijo med ekološko in gospodarsko najpomembnejše vrste prostoživečih živali. Pomembni so zaradi številnih vidikov, predvsem ker v okoljih opravljajo mnoge ekološke vloge in so ključne lovne vrste, ki so pomemben naravni obnovljivi vir, po drugi strani pa lahko povzročajo težave zaradi trkov z vozili, Prispelo / Received: 11. 12. 2018 Sprejeto / Accepted: 8. 4. 2019 škod na kmetijskih površinah in v gozdu; lahko so tudi vektor zoonoz in na domače živali prenosljivih bolezni (zbrano v Andersen in sod., 2010; Putman in sod., 2011; Putman in Appolonio, 2014). Pomen in jakost vplivov posameznih živalskih vrst na okolje in za ljudi sta v veliki meri odvisna tudi/predvsem od kakovosti upravljanja s populacijami teh vrst. Poznavanje in monitoring trendov v populacijah prostoživečih živali je ključen del njihovega upravljanja. Sistemi monitoringa morajo zagotavljati (dovolj) zanesljive ocene številčnosti/gostot oz. določitev populacijskih trendov. Zanesljive ocene številčnosti so pomembne tudi z vidika izboljšanja razumevanja eko- 13 Flajšman K., Fležar U., Pokorny B., Jerina K.: Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev loških procesov, predvsem prostorske širitve populacij (Acevedo in sod., 2010) in medvrstnih interakcij (Fo-cardi in sod., 2006), pa tudi za razvoj boljših načinov upravljanja populacij (Acevedo in sod., 2010, Apollo-nio in sod., 2017). Za spremljanje absolutne/relativne številčnosti populacij parkljarjev obstaja veliko različnih metod. Poleg tega se nabor le-teh in poznavanje njihovih značilnosti zelo hitro povečuje (Pfeffer, 2016). Pri izbiri ustrezne metode se najprej odločamo med dvema glavnima možnostma določanja statusa spremljane populacije, in sicer poznamo metode: (i) ocenjevanja absolutnih številčnosti ali gostot; (ii) ocenjevanja relativne številčnosti ali gostote, podani v obliki indeksov letne variabilnosti. Metodologije ugotavljanja številčnosti so praviloma prilagojene glede na opazovano vrsto v nekem konkretnem habitatu, zato je tudi število različnih načinov, pristopov in protokolov za pridobivanje podatkov zelo veliko. Metode se razlikujejo po natančnosti ocen, optimalni velikosti območja izvedbe monitoringa, stroških in kadrovskih ter drugih logističnih zahtevah za izvedbo, uporabnosti za posamezne habi-tatne tipe (npr. gozd, odprta krajina), ciljnih živalskih vrstah in tudi po učinkovitosti (natančnost rezultatov glede na vložena sredstva) v določenem delu gradienta (majhne, srednje, velike) populacijske gostote ciljne živalske vrste. Na ustreznost in uporabnost neke metode lahko vpliva tudi organiziranost lovstva oz. upravljanja populacij v smislu zahtev po delitvi načrtovanja in izvajanja načrtov, saj je to (vsaj v določenih krogih javnosti) pogoj za razumevanje kredibilnosti zbranih podatkov in posledično celotnega sistema upravljanja (Apollonio in sod., 2010). 2 MATERIALI IN METODE 2 MATERIALS AND METHODS Opravili smo pregled in sintezo svetovne literature o metodah ocenjevanja absolutnih in relativnih gostot oz. številčnosti parkljarjev. Literaturo smo v prvi fazi zajemali po ključnih besedah (ungulates, deer, wild boar, census, census techniques, population size, deer number, estimation of population size, drive counts, pellet group counting, distance sampling, distance counting, camera traps) v svetovnih spletnih zbirkah (Web of Science, Science Direct, JSTOR, Google Scholar), v drugi fazi pa po načelu snežne kepe (tj. s preverjanjem seznama referenc v relevantnih člankih oz. drugih prispevkih) in podrobneje pregledali najbolj »obetavne« prispevke. Skupno smo pregledali več kot 70 del; ista dela so pogosto obravnavala več metod hkrati. Pri sintezi raziskav smo prednostno upoštevali predvsem objave o vrstah parkljarjev, ki živijo pri nas, hkrati pa smo se osredotočili tudi na tiste, ki so po osnovnih bioloških značilnostih (zlasti tistih, ki so pomembne za zaznavnost živali) primerljive z vrstami, ki živijo v oko-ljih/habitatnih tipih, primerljivih z okolji v naši državi. 3 UGOTAVLJANJE ŠTEVILČNOSTI PARKLJARJEV V SLOVENIJI IN V EVROPI 3 CENSUS OF UNGULATES IN SLOVENIA AND EUROPE V Sloveniji upravljanje prostoživečih parkljarjev temelji na kontrolni metodi in v njej uporabljenih bioloških in okoljskih kazalnikih (Simonič, 1982), ki imajo sicer številne prednosti, a na drugi strani žal ne zagotavljajo dovolj zanesljivih informacij o populacijskih gostotah posameznih vrst divjadi in tudi ne o trendih spreminjanja relativnih populacijskih gostot oz. usklajenosti le-teh z nosilno zmogljivostjo okolja (Jerina in sod., 2013a; Stergar in sod., 2014). Kontrolna metoda ob uveljavljenem naboru kazalnikov namreč predpostavlja, da lahko z uporabljenimi kazalniki dovolj dobro spremljamo približevanje ali pa oddaljevanje gostot divjadi od nosilne zmogljivosti obravnavanega prostora (Morellet in sod., 2007; Stergar in sod., 2013; Miklavčič, 2015). Težava je v tem, da kazalniki, ki so trenutno v rabi, niso nujno dovolj močno povezani s populacijskimi gostotami in njihovim spreminjanjem, saj lahko nanje vplivajo tudi številni z gostotami nepovezani dejavniki, kot so obilen obrod plodonosnih drevesnih vrst, vremenske razmere, sezona odvzema posameznega osebka itn. (zbrano v Miklavčič, 2015). Poleg tega je težava tudi v tem, da je odzivnost kontrolnih dejavnikov občutljiva le za zelo velike spremembe vrednosti populacijskih gostot. Spremembe je tako mogoče zaznati na regionalni ravni, na lokalni ravni pa odkloni niso zaznani ali pa jih zaznamo šele s prevelikimi časovnimi zamiki. Načrtovanje upravljanja divjadi je zaradi tega treba nadgraditi in vanj vključiti tudi podatke o absolutni in/ali relativni številčnosti najpomembnejših vrst parkljaste divjadi. Poleg poznavanja številčnosti vrst oz. populacijskih gostot bi bila pri vrstah z veliko medletno variabilnostjo rodnosti, kot sta divji prašič (Sus scrofa) (pregled v Jelenko in sod., 2013) in deloma tudi srnjad (Capreolus capreolus) (Flajšman, 2017), zanimiva tudi uvedba sistematičnega spremljanja vsakoletnega razmnoževalnega potenciala in določitev splošne korelacije med razmnoževalnim potencialom in najpomembnejšimi okoljskimi dejavniki (npr. sneg, obrod) ter vključitev teh podatkov v letne lovskoupravljavske načrte. Z izzivi, povezanimi z ugotavljanjem številčnosti populacij različnih vrst prostoživečih parkljarjev in vključevanjem pridobljenih podatkov v upravljavski 14 Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 proces, se ne srečujemo le v Sloveniji, marveč na nivoju celotne Evrope. S tem povezanih težav je seveda več in se razlikujejo od države do države, v veliki večini držav pa spremljanje populacij posameznih vrst niti ni formalno urejeno in usklajeno. V nekaterih državah se odstrel načrtuje le na podlagi podatkov o odstrelu iz preteklih let in/ali na podlagi škodnih dogodkov, npr. stopnje poškodovanosti v gozdovih; če se številčnost že ugotavlja, pa pogosto znotraj iste države v različnih območjih uporabljajo različne metode, ki med seboj niso koordinirane in konsistentne (Putman in sod., 2011; Miklavčič, 2015 ). Stanje je zelo različno že, če Slovenijo primerjamo s praksami, ki se uveljavljajo pri ocenjevanju številčnosti parkljarjev v sosednjih državah. Na Madžarskem morajo tako upravljavci posameznih lovskoupravljavskih enot poročati spomladansko številčnost vseh vrst parkljarjev, ki živijo v določenem območju. Najpogosteje uporabljane metode so štetje na stalnih števnih mestih (angl. vantage points), štetje na krmiščih in štetje ob cestah (za opise naštetih metod glej naslednja poglavja). Podatki, ki jih posredujejo, vsebujejo tudi informacije o spolu in starostni kategoriji opaženih osebkov. Vendar metode in čas izvedbe monitoringa niso standardizirane in usklajene med posameznimi območji (Csányi in Lehoczki, 2010). Enotne koordinacije in enotnih predpisanih metod na nivoju države tudi ni v Italiji, kjer se med različnimi provincami številčnost populacij posameznih vrst ocenjuje na različne načine. V vseh provincah popisujejo le gamsa (Rupicapra rupicapra), medtem ko popisi različnih vrst iz družine jelenov (Cervidae) potekajo le v 40-60 % provinc. Tip metode, ki se uporablja za popis, je odvisen od posamezne vrste, v rabi pa so predvsem štetje na stalnih števnih mestih, štetje v blokih (angl. block counts), popolno preštevanje (angl. census), štetje na vzorčnem območju, metoda transek-tov, štetje na pogonih, nočno štetje s svetlobnim snopom, nočno štetje s svetlobnim snopom na vzorčnem območju, v primeru navadnega jelena (Cervus elaphus) pa tudi štetje rukajočih samcev (Meriggi in sod., 2008; Apollonio in sod., 2010). Drugače je v Avstriji, kjer znanstvenega in sistematičnega monitoringa populacij parkljarjev, ki bi ga določala država oziroma bi ga opravljala neka javna služba, ni. Številčnost parkljarjev je ocenjena na podlagi mnenja (pogosto ugibanja na osnovi izkušenj) lovcev in je podlaga za načrt upravljanja in izvedbe odstrela. Vsakih nekaj let se izračunajo regijske minimalne gostote parkljarjev, pri čemer izračuni temeljijo na evidentiranem odstrelu. Pri načrtovanju se upoštevajo tudi podatki o intenziteti objedanja in lupljenja dreves, ki jih vsakih pet let pridobivajo v sklopu »Nacionalne gozdne inventure« (Reimoser in Reimoser, 2010). Na Hrvaškem so metode za popis divjadi določene v posebnih pravilih v sklopu programa upravljanja (gojenja) divjadi; v primeru velike divjadi to pomeni celoletno opazovanje npr. na krmiščih, o številčnosti pa je treba poročati do 1. aprila (Kusak in Krapinec, 2010), vendar so poročane ocene zelo nezanesljive in pogosto tudi pristranske, k čemer spodbuja sistem načrtovanja (bonitiranja) lovišč in izračuna koncesnine (N. Šprem, ustno sporočilo). 4 METODE ZA SPREMLJANJE ŠTEVILČNOSTI POPULACIJ PROSTOŽIVEČIH PARKLJARJEV 4 DIFFERENT CENSUS METHODS FOR MONITORING POPUPULATION DENSITY OF WILD UNGULATES Metode za spremljanje številčnosti populacij pro-stoživečih parkljarjev lahko delimo na več načinov (slika 1; glej tudi prilogo Pregled metod). Lahko jih razlikujemo glede na to, ali gre pri določeni metodi za neposredno opazovanje živali ali, pa številčnost ugotavljamo posredno, prek opazovanja, registriranja in štetja znakov prisotnosti živali (npr. sledovi na različnih podlagah, iztrebki, znaki prehranjevanja, oglašanje). Govorimo torej o neposrednih metodah, ki vključujejo opazovanje, štetje, lahko pa tudi razvrščanje živali v različne kategorije, in o posrednih metodah, ki se nanašajo na opazovanje znakov prisotnosti živali (Pérez in sod., 2002; Meriggi in sod., 2008; Amos, 2014). Med neposredne metode spadajo npr. štetje na pogonu oz. s pritiskom, štetje na transektih, uporaba fotopasti ali termo kamer (npr. Gill in sod., 1997; Ditchkoff in sod., 2005; Daniels, 2006; Mysterud in sod., 2007), med posredne metode ugotavljanja številčnosti pa štetje iztrebkov, sledi in oglašanja živali (Bennett in sod., 1940; Stephens in sod., 2006). Nekatere neposredne metode so zasnovane tako, da se metodološko osredotočajo na vse osebke v obravnavanem območju (npr. štetje na pogonu: Maillard in sod., 2010; Borkowski in sod., 2011; Takeshita in sod., 2016), medtem ko druge temeljijo na vzorčenju dela populacije (npr. metoda lova in ponovnega ulova (angl. capture-mark-recapture - CMR) ali pa metode daljinskega vzorčenja). Obsežno skupino metod sestavljajo transektne metode; le-to vključuje nabor različnih tehnik, ki temeljijo na merjenju razdalj opazovanega osebka pravokotno na linijo opazovalne poti (linijski transekti - angl. line transects) ali razdalj do fiksne opazovalne točke (točkovni transekti - angl. point sampling) z namenom pridobitve ocene številčnosti ali gostote opazovanih osebkov (pregled v Pérez in sod., 2002; Thomas in sod., 2009). Metode lahko razdelimo tudi glede na izbiro medija oz. lokacije, ki se uporablja 15 Flajšman K., Fležar U., Pokorny B., Jerina K.: Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev za izvedbo raziskave, in sicer v štiri kategorije: (i) iz zraka, (ii) med vožnjo po terenu iz avtomobilov/vozil, (iii) med hojo po terenu, (iv) z drugimi načini opazovanja na terenu (Singh in Milner-Gulland, 2011). Pri izboru najprimernejše metode je treba upoštevati osnovni namen ugotavljanja številčnosti, saj nekateri pristopi omogočajo izključno oceno relativne številčnosti, medtem ko je z drugimi mogoče oceniti tudi absolutno številčnost populacije. V preteklosti je bilo v Sloveniji za ocenjevanje številčnosti parkljarjev že preizkušenih nekaj potencialno primernih posrednih metod oz. se le-te uporablja predvsem v raziskovalne namene (štetje kupčkov iztrebkov: Kavčič in sod., 2010). Neinvazivna genetika se je pri nas do sedaj uporabljala izključno za določitev številčnosti volkov (Skrbinšek in sod., 2013; Potočnik in sod. 2014; Spremljanje varstvenega stanja... 2015/2016...16/17, 17/18) in rjavih medvedov (Skrbinšek in sod. 2008; Jerina in sod., 2013b, Skrbinšek in sod. 2018), ne pa tudi parkljarjev. Z večino drugih metod imamo predvsem posredne izkušnje (prek literature in ustnih sporočil kolegov iz tujine). Na podlagi Slika 1: Pregled metod za ugotavljanje številčnosti parkljar- izkušenj in glede na določene kriterije lahko od vseh poznanih metod ugotavljanja absolutne/relativne številčnosti posameznih vrst kar nekaj metod izključimo kot a priori neprimernih za vpeljavo v vsakdanjo prakso upravljanja populacij. Vse metode ugotavljanja (določanja, ocenjevanja) številčnosti parkljarjev imajo tako določene prednosti kot tudi omejitve in slabosti (preglednica 1). Izbor najbolj ustrezne metode mora temeljiti zlasti na ciljih oz. na pričakovani/zahtevani zanesljivosti dobljenih rezultatov. Pri presoji primernosti posameznih metod je treba upoštevati stroškovni vidik in razpoložljivost kadrov, velikost območja, krajinske oz. habitatne značilnosti, vedenjski vzorec preučevane vrste in osnovni namen določanja številčnosti (npr. Singh in Milner-Gul-land, 2011; Engeman in sod., 2013). V razmerah, ki so primerljive z našimi, po uporabnosti prednjačijo sledeče metode za ugotavljanje absolutne/relativne številčnosti posameznih vrst parkljaste divjadi: štetje živali na pogonu/pritisku (Borkowski in sod., 2011); metode štetja kupčkov iztrebkov (Kavčič in sod., 2010); vzorčenje na linijskih transektih, predvsem na območjih Fig. 1: Review of census methods for monitoring density of ungulates Metode za ugotavljanje številčnosti/gostote parkljarjev Metode, ki temeljijo na opazovanju/spremljanju znakov prisotnosti živali (posredne metode) Metode, ki temeljijo na opazovanju živali (neposredne metode) Štetje kupčkov iztrebkov • s predhodnim čiščenjem popisnih ploskev • brez predhodnega čiščenja ploskev Sledenje Metode oglašanja • metoda bavkanja (srnjad) • preštevanje osebkov v paritvenem obdobju (jelenjad) Popolno štetje (cenzus) • štetje na pogonih • štetje s števnih mest Metode, ki temeljijo na vzorčenju dela populacije • metoda lova, markiranja in ponovnega ulova • daljinsko vzorčenje Uporaba fotopasti Nočno štetje • z baterijo • s pomočjo sistemov za nočno opazovanje (npr. termovlzija) Predvsem na podlagi analize iztrebkov-neinvazivna genetika Metoda temelji na genetiki in predstavlja organizacijsko precej bolj racionalno različico metode lova, markiranja in ponovnega ulova. 16 Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 kmetijske oz. odprte krajine, tj. dnevna ali nočna štetja z uporabo reflektorjev ali nočne optike (kamer) (Vincent in sod., 1991; Winchcombe in Ostfeld, 2001; Ward in sod., 2004; Focardi in sod., 2006; Focardi in sod., 2016; Acevedo in sod., 2008; Garel in sod., 2010); štetje na transektih (npr. metoda kilometrskega indeksa, kjer ocenjujemo relativno pogostnost zaznanih osebkov na kilometer transekta), navadno z uporabo letala ali helikopterja (na majhnih območjih tudi dronov) za ocenjevanje številčnosti gamsa (Rupicapra rupicapra) v visokogorju, vzorčenje na transektih z beleženjem razdalj v nočnem času (z uporabo termo kamer; npr. Focardi in sod., 2016); uporaba kamer oz. foto-pasti (zlasti za ugotavljanje številčnosti divjega prašiča (Sus scrofa): npr. Massei in sod., 2016); preštevanje osebkov v paritvenem obdobju na podlagi poslušanja oglašanja živali (jelenjad: Mazzarone in sod., 1991; Ciucci in sod., 2009); metoda bavkanja/bokanja (Reby in sod., 1998). 4.1 Pregled nekaterih metod, ki se uporabljajo v razmerah, primerljivih s Slovenijo 4.1 Review of census methods which are in use in conditions comparable to Slovenia 4.1.1 Štetje na pogonih (absolutna in relativna številčnost) 4.1.1 Drive counts (absolute and relative abundance) Metoda se pogosto uporablja za ocenjevanje populacijskih gostot parkljarjev v gozdnatih habitatih nižinskih gozdov (Dzieciolowski, 1976; Borkowski in sod., 2011), manj primerna (oz. neprimerna) pa je v težje dostopnih, vertikalno razgibanih predelih. Metoda poteka na območju z natančno definiranimi mejami, npr. mreža gozdnih prometnic (ceste, vlake). Skupina poga-njačev, postavljenih v linijo na eni strani območja, se počasi premika po območju in poganja divjad proti stoječim opazovalcem na drugih straneh območja. Končno število živali v preiskanem območju je rezultat opažanj živali, ki so prešle skozi linije stoječih opazovalcev na vseh straneh območja, in tistih, ki so se prebile nazaj skozi linijo poganjačev. Poleg podatkov o gostoti v vzorčnih območij lahko z ekstrapolacijo podatkov iz posameznih območij dobimo podatek o številčnosti v celotnem prostoru (Borkowski in sod., 2011). Če metodo uporabljajo dobro usposobljeni in motivirani ljudje, je lahko stroškovno zelo učinkovit način za ugotavljanje številčnosti in monitoring različnih vrst parkljarjev (Mysterud in sod., 2007). Metodo so intenzivno uporabljali v Franciji v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja (Maillard in sod., 2010), a so jo zaradi podcenjenih številčnosti pri večjih populacijskih gostotah kasneje opustili. Kljub temu se v nekaterih evropskih državah (Poljska, Italija, Portugalska, Švica in Baltske države) še vedno uporablja (Putman in sod., 2011). Na Japonskem so metodo uporabljali za določanje razširjenosti in indeksa spreminjanja številčnosti jelenov sika (Cervus nippon) v goratih območjih (Takeshita in sod., 2016). V Španiji, na Češkem in v nekaterih delih Poljske lovci uporabljajo to metodo tudi za monitoring populacij divjega prašiča (Plhal in sod., 2010; Borko-wski in sod., 2011; Segura in sod., 2014). Podobni metodi sta tudi štetje na terenu/na tleh (angl. ground counts) in štetje na odprtih površinah (angl. open hiU counts), pri katerih linija opazovalcev prečka območje in zabeleži vse opažene živali. Metoda lahko zagotavlja ustrezno natančnost le v primeru odprtih površin, na katerih lahko opazovalci, ki območje dobro poznajo, dobro pregledajo celotno površino (Putman in sod., 2012). V nepreglednih habitatih, kot je gozd, metoda ni primerna, poleg tega pa za njeno izvedbo - podobno kot pri štetju na pogonih - potrebujemo veliko število udeležencev; poleg tega v takem okolju raba metode za živali pomeni znatno motnjo. 4.1.2 Štetje na števnih točkah (relativna številčnost) 4.1.2 Vantage point counts (relative abundance) Metoda se v mnogih evropskih državah uporablja v okoljih, kjer je drugačno opazovanje in štetje nemogoče zaradi nepreglednosti, npr. v gozdu (Meriggi in sod., 2008; Putman in sod., 2012). Metoda se praviloma izvaja tam, kjer se živali pogosto zadržujejo (npr. na krmiščih, ob solnicah), vendar ob predpostavki, da na ta mesta pridejo vse živali in da so vse živali tam zbrane ob istem času (Corlatti in sod., 2015). V Sloveniji se metoda že desetletja uporablja za preštevanje medvedov na stalnih števnih mestih (Strokovno mnenje... 2018), vendar se z njo ne skuša spremljati absolutne številčnosti, temveč le trende relativne številčnosti, in druge populacijske parametre, kot so delež mladičev, vode-čih medvedk itn.. Metoda se v upravljavske namene za spremljanje populacijskih trendov v različnih izvedbah uporablja za monitoring srnjadi na Norveškem, Švedskem, Finskem in na Škotskem, v Grčiji, Švici, Španiji, Belgiji, Slovaški, Italiji, Portugalski ter na Nizozemskem in Madžarskem, in sicer nekoliko več na odprtih terenih (zbrano v Meriggi in sod., 2008). 4.1.3 Daljinsko vzorčenje (absolutna in relativna številčnost) 4.1.3 Distance sampling (absolute and relative abundance) Daljinsko vzorčenje vključuje nabor različnih tehnik, ki temeljijo na merjenju razdalj opazovanega objekta od določene črte (npr. linijski transekti) ali točke (točkovni transekti) z namenom pridobitve ocene 17 Flajšman K., Fležar U., Pokorny B., Jerina K.: Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev številčnosti ali gostote opazovanega objekta (npr. Thomas in sod., 2009; Horcajada-Sanchez in Barja, 2015.). Pri tem je treba upoštevati tri glavne predpostavke: (i) objekti na liniji ali točki so zaznani z določeno zanesljivostjo, (ii) opazovani objekti se pred opažanjem ne premikajo, (iii) meritve razdalj in kotov so (dovolj) natančne. Ena izmed najbolj uporabljanih metod daljinskega vzorčenja so linijski transekti (Eberhardt, 1978). Na raziskovalnem območju se naključno postavi več linij, vzdolž katerih nato opazovalci opazujejo in beležijo vse živali, ki se zadržujejo na določeni oddaljenosti od linije. Pri standardni različici metode se predpostavlja, da so opažene in zabeležene vse živali, ki se pojavljajo neposredno vzdolž linije (verjetnost opažanja 100 %), verjetnost opažanja pa se z oddaljenostjo od linije transekta manjša. Njeno spreminjanje se lahko na podlagi upadanja zaznavanja osebkov izračuna v celotni širini preučevanega pasu vzdolž transekta, kar omogoča oceno absolutne številčnosti na spremljani površini. Z neodvisnimi ponovitvami štetij na istih objektih je mogoče oceniti napako ocenjevalcev. Metoda je težje izvedljiva in manj primerna v gozdnati krajini, kjer je vidljivost manjša in se spreminja vzdolž transekta. Za ocenjevanje številčnosti vrst iz družine jelenov metoda pogosto uporablja v nočnem času s pomočjo snopa svetlobe (nočno štetje z baterijo) (Gräber in sod., 2015) in termovizijske (nočne) optike, ki je zaradi njihove slabše zaznavnosti še zlasti primerna za ocenjevanje gostote/številčnosti divjega prašiča (Focardi in sod., 2002; Franzetti in sod., 2012; Gill in Ferryman, 2015). 4.1.4 Nočno štetje z baterijo (relativna številčnost) 4.1.4 Spotlight counts (relative abundance) Možnost zaznavanja živali skušamo izboljšati z uporabo virov svetlobe. Metoda se opravlja v nočnem času, pogosto neposredno iz vozila, ki se pomika po natančno določenih transektih (gozdnih poteh) (Collier in sod., 2007; Putman in sod., 2011; Engeman in sod., 2013). 4.1.5 Nočno štetje s pomočjo nočne optike in termo-vizije (absolutna in relativna številčnost) 4.1.5 Night vision (IR) and thermal imaging (absolute and relative abundance) S pomočjo izboljšanih tehnologij je opazovanje lažje kot zgolj opazovanje z baterijo ali pa s prostim očesom, kjer je zaznavanje osebkov bolj oteženo. Metoda se lahko uporablja na tleh ali iz zraka. Sistemi za nočno opazovanje (bodisi prek zaznavanja kratkovalovne IR svetlobe bodisi ojačenja svetlobe v vidnem spektru) zahtevajo minimalno stopnjo ambi- entalne osvetlitve, popolna tema pa lahko omeji uporabnost (razen če se metodo uporablja v kombinaciji z IR lučjo). V nasprotju s to tehnologijo termovizija ne zahteva popolnoma nobene svetlobe, da je učinkovita. Naprave za termovizijo zaznajo infrardeče valovanje (toploto), ki ga oddaja opazovani objekt. Zaradi tega je ta tehnologija primerna za vse vremenske razmere, v optimalnih deluje tudi prek ovir (listja) in na večje razdalje (npr. >500 m). Zaradi teh značilnosti termovizija tudi ne vznemirja živali tako kot štejte z baterijo, ki pomeni motnjo (Engeman in sod., 2013), na katero se živali odzovejo, kar lahko vpliva na ocene. Poleg tega Collier in sod. (2007) v eni od raziskav učinkovitosti metod navajajo, da je bilo s pomočjo baterije zabeleženih le 50,6 % živali, ki so bile opažene s pomočjo ter-movizije. Tudi za opazovanje prašičev se je termovizija izkazala za učinkovitejšo kot štetje z baterijo (Focardi in sod., 2001; Engeman in sod., 2013). 4.1.6 Štetje s pomočjo kamer - foto pasti (relativna številčnost) 4.1.6 Camera trap counts (relative abundance) Metode štetja s pomočjo kamer omogočajo spremljanje in štetje živali brez večje neposredne motnje zanje. Kamere, ki se sprožijo (posnamejo fotografijo/ video) vsakič, ko zaznajo gibanje, se razporedi po preučevanem območju. S pomočjo poznavanja specifikacij kamere (radij in kot zaznavanja) in značilnosti preučevane vrste (velikost skupin in hitrost premikanja) lahko izračunamo/ocenimo gostoto osebkov v določenem preučevanem območju (Silveira in sod., 2003; Engeman in sod., 2013; Chauvenet in sod., 2016; Massei in sod., 2016). Metoda je primerna za spremljanje vrst, ki jih je težko opazovati, predvsem pa na bolj težavnem terenu, kjer uporaba drugih metod ni mogoča (O'Brien in sod., 2003; Silveira in sod., 2003), njena slaba lastnost pa je, da zahteva veliko dela in sredstev; pomembno ozko grlo metode je tudi manipulacija ogromnih količin zbranih podatkov (fotografij) in prepoznavanje živali na posnetkih (Graf et al., 2018). 4.1.7 Štetje iz zraka (absolutna in relativna številčnost) 4.1.7 Aerial counts (absolute andr elative abundance) Sem spada več različnih metod. Iz zraka je mogoče uporabljati metodo linijskih transektov, popolno štetje ali pa metodo lova in ponovnega ulova (glej spodaj). Štetje praviloma poteka s pomočjo helikopterja ali pa letala, v katerem so pilot in opazovalci, odpira pa se tudi uporaba brezpilotnih letal - dronov). Prevozno sredstvo leti na nizki višini in z različnimi hitrostmi 18 Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 (prednost helikopterja - lahko leti počasneje) (npr. Amos in sod., 2014; Putman in sod., 2011; Daniels, 2006). Metoda zagotavlja možnost opazovanja večjih površin in pomeni dokaj majhno motnjo za opazovano populacijo. Ob sicer velikih začetnih stroških je nenazadnje tudi stroškovno učinkovita. Z vidika uporabnosti za ocenjevanje številčnosti/gostote različnih vrst metoda na primer dobro deluje na primeru jelenjadi, medtem ko je pri divjem prašiču manj učinkovita; na njeno uporabnost torej v veliki meri vpliva habitatni izbor obravnavane vrste (lažja izvedba za vrste, ki so več časa zunaj gozda); zelo pomembna je tudi velikost živali. 4.1.8 Akustične metode (relativna številčnost) 4.1.8 Vocalization methods (relative abundance) V Italiji in Španiji se metoda uporablja za ocenjevanje trendov številčnosti, npr. rukajočih jelenov na rukališčih (Mazzarone in sod., 1991), ki temelji na metodi, ki so jo preizkusili Bobek in sod. (1986). Reby in sod. (1998) so predlagali različico te metode, ki se lahko uporablja za srnjad. Metoda temelji na dejstvu, da se odrasli osebki srnjadi obeh spolov na motnjo v njihovem okolju odzovejo z glasnim bokanjem. Boka-jo praviloma z enega mesta v enakomernih presledkih med glasovi, ki se jih sliši tudi do 500 m daleč. Število živali, ki jih slišimo, je izhodišče za izračun velikosti populacije, ki temelji na podobnem principu kot metoda lova in ponovnega ulova. Metodo opravljamo s hojo po transektih; s tem vznemirimo živali in izzovemo boka-nje, pri čemer je treba upoštevati nekaj predpostavk: (i) opazovalec mora vznemiriti vse živali v študijskem območju in mora slišati vsako bokanje vznemirjenih živali; (ii) opazovalec mora razlikovati glasove dveh ali več živali, ki bokajo na isti lokaciji; (iii) med nagnjenostjo k bokanju ne sme biti razlik med opaženimi in neo-paženimi živalmi; (iv) živali ne smemo videti ali slišati več kot enkrat v času enega pregleda; (v) opažene živali morajo odražati sestavo populacije, saj v nagnjenosti do bokanja obstajajo razlike med starostnimi kategorijami in tudi med spoloma. Metoda je izpostavljena nekaterim dejavnikom okolja, saj je intenziteta bokanja odvisna od letnega (v spomladanskem času je intenziteta bokanja večja) in dnevnega časa (največja intenziteta bokanja je v času somraka), verjetno pa se razlikuje tudi med osebki različnih populacij iz bolj ali manj antropogenih okolij. Vplive sezone lahko odpravimo s standardiziranim časom izvedbe (npr. spomladi, v času svita oziroma sončnega zahoda). Velikost populacije so s to metodo podcenili za 15 % glede na velikost, ki so jo ugotovili z metodo lova, markiranja in ponovnega od-lova (Reby in sod., 1998). 4.1.9 Metoda štetja kupčkov iztrebkov (absolutna in relativna številčnost) 4.1.9 Faecal pellet group count method (absolute and relative abundance) Metoda štetja kupčkov iztrebkov (Bennett in sod., 1940; Van Etten in Bennett, 1965) sodi med zanesljive metode za spremljanje populacijske dinamike rastlinojedih parkljarjev in za primerjavo gostot med različnimi okolji (Kavčič in sod., 2010). Izsledki tujih (npr. Dzieciolowski, 1973, 1976; Putman, 1984; Aulak in Babinska-Werka, 1990; Marques in sod., 2001) in domačih raziskav (metoda je bila natančno preizkušena na posameznih večjih območjih v Sloveniji v okviru projekta CRP (Stergar in sod., 2012) in na manjših pilotnih območjih (npr. Paulinič, 2015)) kažejo, da bi lahko bila za ugotavljanje lokalne številčnosti parkljarjev in rabe habitatov lahko zelo primerna. Za upravljanje dovolj zanesljive ocene se je na nekaj 10.000 ha velikih območjih pridobilo z beleženjem okoli 60 ploskev (velikih 10 m x 40 m). Za razmeroma zanesljivo metodo se je izkazala v primeru ugotavljanja številčnosti jelenjadi in srnjadi (Lioy in sod., 2015), manj uporabna pa je za določanje številčnosti drugih parkljarjev (npr. gamsa in divjega prašiča) (Smith, 2012). V primeru divjega prašiča so Plhal in sod. (2014) sicer ugotovili, da je uporaba metode štetja kupčkov iztrebkov uporabna za ugotavljanje številčnosti divjega prašiča v zimskem času v gozdnatih habitatih. Uveljavljena sta dva načina izvedbe, t.j. s predhodnim čiščenjem in brez predhodnega čiščenja iztrebkov. V metodi s predhodnim čiščenjem iztrebkov s pomočjo metode merimo stopnjo akumulacije kupčkov iztrebkov med dvema časovnima točkama. Metoda se izvaja na določenih vzorčnih ploskvah, na katerih najprej očistimo vse iztrebke, nato pa pri naslednjem obisku ploskev preštejemo število iztrebkov. Ob upoštevanju privzete dnevne stopnje iztrebljanja (le ta se sicer deloma spreminja med sezonam in tudi med območji) lahko iz števila kupčkov iztrebkov izračunamo gostoto živali. Metoda je uporabna v predelih z velikimi populacijskimi gostotami, saj v nasprotnem primeru dobimo veliko praznih ploskev in gostoto manj natančno ocenimo. Pri metodi brez predhodnega čiščenja vzorčne ploskve obiščemo le enkrat (praviloma konec zime) in na njih preštejemo vse iztrebke, pri čemer moramo upoštevati tudi čas razgradnje iztrebkov, ki se lahko med mikrohabitati in letnimi časi močno spreminja (za podroben pregled metode glej Kavčič in sod., 2010). 19 Flajšman K., Fležar U., Pokorny B., Jerina K.: Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev 4.1.10 Metoda lova, označevanja in ponovnega ulova (absolutna številčnost) 4.1.10 Capture - mark - recapture (absolute abundance) Metodo je že leta 1896 razvil danski biolog Petersen, leta 1930 pa jo je objavil Lincoln. Metoda temelji na predpostavki, da je delež markiranih (v prvem od-lovu odlovljenih) živali v populaciji enak deležu markiranih živali med vsemi ponovno odlovljenimi živalmi. Ob prvem vzorčenju ulovljene osebke označimo (najpogosteje se je za markiranje npr. uporabljalo ušesne markice, tetovaže in ovratnice) in izpustimo. Pri drugem vzorčenju preštejemo vse ujete osebke in število ponovno ulovljenih (markiranih) osebkov (Pollock in sod., 1990; Greenwood in Robinson, 2006). Veljati morata tudi predpostavki, da: (i) se v času raziskave ne skotijo novi osebki, da noben osebek ne pogine, da ni nobenih migracij; (ii) in da ne pride do poškodb/izgube oznak na živalih. Metoda lahko poteka tudi v »prilagojeni različici«, pri čemer namesto ponovnega ulova na terenu le opazujemo označene/neoznačene osebke (npr. Hebeisen in sod., 2008; Garel in sod., 2010). Namesto začetnega odlova in označevanja osebkov lahko s posebnimi metodami zagotovimo, da se osebki označijo (npr. obarvajo z namensko barvo) kar sami. Metoda je bila preizkušena predvsem na primeru divjega prašiča (Massei in sod., 2016; Meylan in sod., 2018). Metoda lova in ponovnega ulova je ena najzanesljivejših metod ugotavljanja številčnosti, zato se pogosto uporablja v raziskovalne namene (npr. Gaillard in sod., 1992; Andersen in Linell, 1997). Metoda je doživela zlasti velik razmah z razvojem genetsko molekularnih metod, kjer se kot »markiranje« in »ponovni odlov« uporablja individualna genotipizacija neinvazivnih vzorcev (npr. urin, dlaka, iztrebki). 4.2 Metode monitoringa za različne vrste parkljarjev 4.2 Census methods for different ungulate species 4.2.1 Srnjad 4.2.1 Roe deer Določanje številčnosti srnjadi je predvsem v gozdnati krajini precej težavno zaradi socialne strukture vrste (življenje v majhnih družinskih skupnostih) in njene preference do gostih, nepreglednih habitatov. Z nesistematičnim ocenjevanjem spomladanske številčnosti, ki je temeljilo na opazovanju živali na pasiščih, so lovci v preteklosti praviloma močno podcenjevali velikosti populacij. Danes štetje opravljajo sistematično v 13 evropskih državah, saj je metoda enostavna in finančno ugodna, podaja pa zanesljive ocene relativne velikosti populacije (Meriggi in sod., 2008). Ena najzanesljivejših metod ugotavljanja številčnosti srnjadi (pa tudi drugih vrst) je metoda lova, markiranja in ponovnega ulova, ki se pogosto uporablja za določanje velikosti populacij v raziskovalne namene (npr. Gaillard in sod., 1992). Kljub temu, da je zelo uporabna, pa po drugi strani zahteva visoke vložke (čas, številno usposobljeno osebje, sredstva za odlov in označitev živali), istočasno pa jo spremljajo težave pri odlovu dovolj velikega števila živali (Vincent in sod., 1996). S tega vidika je preprostejša uporaba metode štetja kupčkov iztrebkov (Bennett in sod., 1940; Van Etten in Bennett, 1965). Zaradi zanesljivosti, enostavnosti in širše uporabnosti je metoda še posebej uporabna v nepregledni gozdnati krajini. Z uporabo te metode številčnost srnjadi sicer lahko podcenimo (še pri tako natančnem pregledu ne najdemo vseh iztrebkov), vendar napaka ne presega 20 % (Aulak in Babinska-Werka, 1990). Ker je stopnja izločanja in razkroja iztrebkov srnjadi stalna znotraj določenega habitatnega tipa, med posameznimi tipi habitatov pa se razlikuje, je metoda štetja kupčkov iztrebkov bolj kot za določanje velikosti populacij v danem trenutku primerna za ugotavljanje trendov gibanja številčnosti. Poleg omenjenih metod bi bili za ocenjevanje številčnosti gostot srnjadi v Sloveniji primerni tudi metoda kilometrskega indeksa in metoda bokanja (pregled primernih metod za ocenjevanje populacij srnjadi je zbran tudi v Pokorny, 2000). Metoda kilometrskega indeksa temelji na direktnem opazovanju živali med hojo po transektu poljubne, a poznane dolžine. S primerjavo več zaporednih indeksov ugotovimo trende v časovni dinamiki populacij. Živali na transektih moramo preštevati pozimi, ko je vidljivost srnjadi večja. Slabost metode je ta, da je ni mogoče uporabiti pri poljubni gostoti populacije, saj je indeks namreč neobčutljiv za spremembe velikosti populacij pri nizkih gostotah srnjadi in daje uporabne rezultate šele pri gostoti, ki presega 12 živali/100 ha (Vincent in sod., 1996). V vseh slovenskih loviščih je zaradi tega ne moremo uporabiti, vsekakor pa bi jo bilo smiselno preizkusiti v tistih nižinskih in sredogorskih loviščih, kjer je številčnost srnjadi visoka (morda nad 3 osebke / 100 ha). Nenazadnje bi bilo zanimivo preizkusiti tudi metodo bokanja, ki je dokaj enostavna in cenovno ugodna. Zaradi dnevne variabilnosti je treba obisk vzorčne površine v enem letu sicer večkrat ponoviti, kljub temu pa je poraba časa majhna (Reby in sod., 1998). 4.2.2 Jelenjad 4.2.2 Red deer Tudi v primeru ocenjevanja številčnosti/gostot je-lenjadi je poleg metode lova in ponovnega ulova (npr. 20 Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 Gaillard in sod., 1992) pogosto uporabljana metoda tudi metoda štetja kupčkov iztrebkov (Bennett in sod., 1940; Van Etten in Bennett, 1965), ki se je tako v primeru srnjadi kot v primeru jelenjadi izkazala za dokaj zanesljivo in uporabno (Lioy in sod., 2015). V primerjavi s srnjadjo je zaznavnost iztrebkov še večja, kar omogoča še bolj učinkovito izvedbo metode (Theuerkauf in sod., 2008; Lioy in sod., 2015). Theuerkauf in sod. (2008) so pokazali, da je zaznavnost iztrebkov jelenjadi kar 99 %, medtem ko je v primeru srnjadi le 47 %. Daljinsko vzorčenje je za ocenjevanje gostote jelenjadi dokaj zanesljivo, a je z vidika izvedbe dosti bolj zahtevno, prav tako pa morajo biti zanj izpolnjene določene predpostavke, kot npr. dobra preglednost terena, kar zožuje domet rabe metode (Buckland in sod., 2000; Acevedo in sod., 2008). Daljinsko vzorčenje poteka na prej določenih transektih, opazovalec pa mora pri vsakem opaženju posamezne živali ali skupine živali izmeriti razdaljo od transektne linije in pa določiti kot. Podatke s terena se nato analizira (oceni, kolikšen del populacije smo zaznali; kako hitro zaznavnost z razdaljo pojema). Poleg daljinskega vzorčenja je dokaj natančna metoda tudi metoda kilometrskega indeksa, ki za oceno indeksa številčnosti ne zahteva toliko predpogojev. Metoda je v nasprotju z daljinskim vzorčenjem in metodo štetja kupčkov iztrebkov uporabna tudi za nizke gostote populacije, medtem ko dajeta omenjeni metodi zelo natančne rezultate pri večjih gostotah populacije jelenjadi (Acevedo in sod., 2008). 4.2.3 Divji prašič 4.2.3 Wild boar Ker je štetje divjega prašiča na velikih območjih na regionalni ravni praktično neizvedljivo, so še najbolj zanesljive ocene gostote in številčnosti, pridobljene na lokalni ravni in v posameznih okoljih (Keuling in sod., 2018). Na lokalni ravni se za ocenjevanje gostote/številčnosti divjega prašiča kot najbolj uporabne metode priporoča foto pasti, štetje na pogonih in daljinsko vzorčenje s pomočjo ocenjevanja s transektno metodo in ob uporabi termovizije. Posebej velja omeniti predvsem metodo fotopasti, ki jo je mogoče uporabiti kadarkoli in kjerkoli, ne glede na značilnosti habitata (Ke-uling in sod., 2018). Na evropski ravni so pred kratkim v okviru projekta Enetwild pripravili poročilo o najustreznejših metodah za ocenjevanje številčnosti in gostote divjega prašiča. V njem med drugim navajajo, da je na evropski ravni pomembno pridobiti primerljive podatke, kar pa lahko dosežemo predvsem z uporabo metod, s pomočjo katerih ocenjujemo absolutne gostote in ne relativne številčnosti (Keuling in sod., 2018). Ena izmed učinkovitih metod za ocenjevanje številčnosti divjega prašiča je metoda označevanja in ponovnega opazovanja s pomočjo fotopasti (Meylan in sod., 2018). Metoda, ki so jo na 50 km2 velikem območju v švicarskem gorovju Jura preizkusili Meylan in sod. (2018), deluje tako, da se divje prašiče označi na krmilnikih, ki so razporejeni po preučevanem območju. Območja s krmilniki so opremljena tudi s kamerami (foto-pastmi). Označevanje s kredami različnih barv, ki se sicer uporabljajo za označevanje živine, poteka neinvazivno, in sicer se prašiči »označijo« sami, ko z rilcem dvignejo loputo na krmilniku. Kamere, s pomočjo katerih je kasneje potekalo ponovno opazovanje, so bile nameščene ob krmiščih in tudi ob kalužah. S pomočjo te metode lahko številčnosti divjih prašičev sicer nekoliko podcenimo, je pa njena zanesljivost odvisna od učinkovitega označevanja in kakovostnih fotopasti (Meylan in sod., 2018), kot tudi vedenja živali (vse hodijo dokaj enakomerno na mesta, kjer so markirana). 4.2.4 Gams 4.2.4 Chamois Ocenjevanje številčnosti/gostot populacij parkljarjev, ki naseljujejo gorata območja, je še posebno zahtevno. V preglednih območjih se številčnosti ocenjuje s pomočjo neposrednega štetja s tal. Kljub temu, da je bilo za ocenjevanje številčnosti parkljarjev iz odprtih in preglednih območjih nad gozdno mejo preizkušenih več metod (Seber, 1982; Schwarz and Seber, 1999; Buckland in sod., 2000; Pollock in sod., 2002), je daleč najbolj pogosto uporabljena metoda štetja v blokih (Largo in sod., 2008). Samice in mladiči gamsa živijo v tropih, medtem ko odrasli samci večino časa preživijo sami. V toplejšem delu leta se gamsi gibljejo pretežno na odprtih in preglednih območjih na višjih nadmorskih višinah. Zato je dolgo časa prevladovalo mnenje, da je številčnost populacije gamsa lahko enostavno oceniti s pomočjo štetja, ki poteka enkrat (spomladi ali poleti) ali dvakrat (spomladi ali poleti in jeseni) na leto (Houssin in sod., 1994; Loison in sod., 2006). Corlatti in sod. (2015) so primerjali ocene velikosti populacije gamsa, pridobljene s pomočjo označevanja in ponovnega opazovanja in metodo linijskih transek-tov. Štetje v blokih je bilo uporabljeno za pridobitev minimalnega števila samcev v preučevanem območju. Zaradi težko prehodnega gorskega terena lahko pri uporabi metode štetja v blokih velikost populacije močno podcenimo. Vendar tudi transektne metode ne ponujajo najboljših rezultatov. Avtorji predlagajo, da je v tovrstnih habitatih ustrezna alternativa naštetim 21 Preglednica 1: Prednosti in slabosti nekaterih metod za ocenjevanje številčnosti/gostote Table 1: Advantages and drawbacks of various census methods for estimation abundance/ parkljarjev density of ungulates Metoda Method Prednosti Advantages Slabosti Drawbacks Viri References Štetje na pogonih Drive counts Pogosto uporabljana metoda za ocenjevanje velikosti populacij v gozdu, kjer je nabor drugih metod sicer omejen; uporabna zlasti na lažje dostopnih predelih. Primerna za manjše površine. Primerna predvsem za ocenjevanje gostote in populacijskih trendov. Visoka natančnost pri velikih populacijskih gostotah. Metoda ni primerna za populacije z majhno gostoto, saj je tam manj zanesljiva, pri večjih gostotah pa se veča tudi stopnja podcenjenosti. Mejna gostota za štetje na pogonih je odvisna od stopnje natančnosti, ki je z vidika popisovalcev še sprejemljiva. Na napako pri vzorčenju vplivajo število in izkušnje poganjačev/opazovalcev. Če metodo opravljamo na večjih površinah, lahko pride do dvojnega štetja ali pa podcenjevanja številčnosti zaradi nezaznavanja. Metoda zahteva veliko delovne sile. Metoda je manj primerna v primeru, ko se živali zbirajo v skupine. Putman in sod., 2011 Borkowski in sod., 2011 Takeshita in sod., 2016 Maillard in sod., 2010 Štetje na števnih točkah Vantage point counts Stroškovno učinkovita metoda. Preprosta za izvedbo. Napaka vzorčenja je lahko velika. Na metodo vpliva tip vegetacije. Ni meril/vrednotenja točnosti in natančnosti. Putman in sod., 2011 Corlatti in sod., 2015 Metode transektov Transect methods Metode lahko izvajamo na različne načine (peš, iz vozila, zraka...) Uporablja se tako na majhnih kot večjih površinah. Če so upoštevane vse predpostavke, potem nam omogoča pridobitev zanesljivih rezultatov. Primerna za ugotavljanje trendov številčnosti. Upoštevane morajo biti sledeče predpostavke: - vzdolž linije so opažene vse živali, - opazovani objekti se ne premikajo, - meritve so natančne - uporabna predvsem v odprtih/preglednih okoljih. Le Moullec in sod., 2014 Perez in sod., 2017 Burnham in sod., 1980 Nočno štetje z baterijo Spotlight counts Izboljša zaznavnost živali. Primerna le za vrste iz družine jelenov, ni primerna za divjega prašiča. Zmožnost opazovanja je odvisna od opazovalca in različnih tipov vegetacije. Collier in sod., 2007 Putman in sod., 2011 Engeman in sod., 2013 Nočno štetje s pomočjo nočne optike in termoviziije Night vision and thermal imaging Ne vznemirja živali. Lažje opazovanje in zaznavnost živali zaradi izboljšane tehnologije. Pri nekaterih vrstah (divji prašič) je termovizija bolj primerna kot štetje z baterijo (Focardi in sod., 2001; Engeman in sod., 2013). Kljub prednosti, ki se tičejo predvsem zaznavanja (detekcije) živali na terenu, pa je določitev nekega zanesljivega indeksa številčnosti ali gostote še vedno odvisna od dobre zasnove opazovanja/vzorčenja in implementacije - kar je težko! Problematično je predvsem zagotavljanje ustreznega števila opazovanj, pri populacijah z majhnimi gostotami (<10 živali na km2) je težavno in drago zagotoviti ustrezno natančnost in zanesljivost rezultatov. Cena opreme je visoka - visoki začetni stroški. Engeman in sod., 2013 Focardi in sod., 2001 Morelle in sod., 2012 Curtis in sod., 2009 Hemami in sod., 2007 Foto pasti Camera traps Kljub relativno velikim začetnim stroškom kamer na dolgi rok metoda zmanjša stroške dela, ki bi nastali v primeru opazovanja.. Ni vpliva vremena in cirkadianih vplivov (zaradi vidljivosti). Poleg številčnosti je mogoče analizirati tudi strukturo populacije. Primerna za različne habitate. Tehnične težave (nedelovanje naprave, spominske kartice, baterij...). Ni primerna za javne/obljudene površine. Visoki začetni stroški in potencialni stroški zaradi poškodovane opreme. Velik časovni vložek za pregledovanje slik in analizo. Manj primerno za velike površine oz. za nacionalni nivo. Silveira in sod., 2003 Chauvenetin sod., 2016 Massei in sod., 2016 Focardi in sod., 2001 Engeman in sod., 2013 Roberts in sod., 2006 Morimando in sod., 2016 Opazovanje iz zraka Aerial survey Možnost opazovanja večjih površin. Majhna motnja za populacijo. Stroškovno učinkovita, kljub visokim začetnim stroškom (v določenih izpeljankah). V nepreglednih habitatih obstaja možnost, da bi oceno podcenili. Dobro izvedbo in učinkovitost metode lahko omejujejo vremenske razmere, pokrovnost vegetacije... Amos in sod., 2014 Putman in sod., 2011 Daniels, 2006 Laake in sod., 2008 Franke in sod., 2012 Acta Silvae et Ligni 118 (2019), 13-27 in o "a -S o -S >, t» o ~ V) 1 i o. 5 (C ■a "iS co <ù ■ ^ ta "o TJ O .2 iS N iO CT o o .e T3 T3 O (C Ö N " (C S 0 o SU a> •O -5 _ -£ ü'S ^ JS Ü o S >(J ■ ^ Ö 32 4= .a > (rt O m C 'O o -a ■g (C .o £ ¡^ ÏÏ .n g m _Q _,_,- tn .S ^ 00