škoda, ki jo delajo zajci.
Letošnja huda zima je imela in bode se imela mnogo zlih nasledkov za kmetovalce. Po vinorodnih krajih pozmrznile so trte, in zlasti stari, slabo gnojeni vinogradi po Vipavskem so veliko škode trpeli, ker slabe vinske letine so pobrale Vipavcu vso živino iz hlevov, on je prišel ob gnoj, brez katerega mu ni misliti na vino. Na polji je pozeblo večino ozimnega žita, sneg
List 16.
je polomil mnogo sadnega drevja, kesna pomlad otežuje pomladaDska dela in krči živinsko krmo. To pa ni še vse. Zajci so naredili letos po sadnemu drevji toliko škode na Kranjskem, kolikor ni vreden ves naš lov. Res je ta škoda letos vsled hude zime veča, a vender je slednje leto tolikšna, da sili vsakega, ki pametno misli, do prepričanja, da tako se ne sme več goditi. Našemu kmetu   priporočamo vedno   sadjarstvo, dajo se v ta na-
mora čuvati kmetovalca sadjarja škode, ki se mu dela od te strani. Nočemo tudi odgovarjati na one trditve, ki se tako rade stavljajo v obrambo lova, češ, lov prinaša deželi dobička kajti ako bi natančno preračunih korist in škodo zajcev, gotovo bi škoda korist zelo pre-
sezala.
Dežela kranjska je pred kratkim dobila nov zakon
o povrnitvi škode, storjene po divjačini. Ta zakon je tak, da ne vemo, kakemu srečnemu slučaju naj se prijatelji lova zahvalijo,   da  so   ga vzprejeli naši poslanci^
men primerno velike vsote, reči tudi smemo, da se je veliko doseglo in danes zavzema sadjarstvo na Kranjskem tako odlično mesto med gospodarskimi dohodki, da se narodno - gospodarska korist lova proti njim kar v nič razprši. Lov ima mogočne zagovornike, zato bo v tem oziru težko razmere zbolj-sati, a Komur je ka] do gospodarskega napredka našega, ne sme se bati dela in  napadov, ampak
122
Po toči zvoniti nič ne pomaga, zato tudi jadikovanje nad tem zakonom nič ne koristi, pač pa je naših poslancev dolžnost, ne da bi jih kmetovalci še posebe opozorili, da se ta hiba prej ko mogoče odpravi. Treba je zakon tako izpremeniti, da bo ž njim zavarovan kmet, ne pa njegov hudi   in   davka prosti sovražnik — zajec.
Novega zakona § 4. določuje o povrnitvi škode, storjene po divjačini, tako le: „ . . . vender ima (užit-nik zemljišča) samo takrat pravico do povračila škode, katero naredi divjačina po sadnih, sočivnih ali umetnih vrtih, po drevesnicah in na posamič stoječih drevesih, kadar ne dokaže, da je škoda vsled tega nastopila, ker je oškodovanec opustil tiste na dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take stvari navadno zavaruje."
Po našem mnenji ta paragraf nima drugega pomena nego najemniku lova pomagati, da lahko sadjarju nagaja in mu jemlje veselje do njegove stroke, kajti, ako 80 priprave take, da gotovo varujejo drevje škode, potem zadostuje, da sestoji ves zakon iz enega stavka: Škoda, narejena po divjačini, se ne povrne, ker je kme-tovalčeva dolžnost zavarovati  se proti škodi.
Omenjeni paragraf pa sam priznava, da takih zanesljivih sredstev ni. Ako jih toiej ni, Kaj je bilo treba tega paragrafa? Reklo naj bi se, da je povrniti vsako škodo, ki jo zajec naredi, če sadjar zavaruje svoje drevje ali ne, ker to zavarovanje i tako ni zanesljivo.
Priznavamo, da je sredstev, s katerimi se da drevje res tako zavarovati, da mu zajec ne more škoditi. Ako bi se kmetovalci kake občine res takih sredstev posluževali, presegali bi njih stroški desetkrat dohodke od lovske najemnine. To bi bil pa vender narobe svet, da bi, silila kmetovalca varovati svoja zemljišča na tak drag način, vzlic temu da plačuje davke, in to samo na ljubo športu, kar je lov ia nič   drugega.
O celem tem paragrafu mogli bi še obširno pisati, a za danes opuščamo, pač pa hočemo še nekaj drugega omeniti, in to je cenitev škode. Brezmejna jeza popade človeka, kadar vidi, kako se ravna s kmetom. Cenilci navadno še pojma nimajo o vrednosti drevesa. Prigodi se, da je cenilec gozdar, ki ceni drevje s svojega stališča. Čuli smo, da je tak poštenjak se izrazil: „Kaj je ta škoda! Pojte v graščinski gozd, pa si naložite voz drv, ki 80 več vredna nego vsa drevesa!" Po drugod tuii tako cenijo drevje, da pravijo, v Ljubljani pod Frančiškani dobiš novo (torej celo novo!) drevo za 20 kr., torej odškodujemo za vsako drevo z 20 kr. Za Boga! če mi je drevo raslo lepo in veselo uže 5 let, ali uže celo rodilo, za noben denar ga ne dam; če dobim petak za nje, je to le neznaten del škode. Ako si kmet sam hoče pomagati, kar seveda odločno obsojamo, in ugonobi zajca, ki mu hodi škodo delat, potem gorje mu! zarad zajca ki je vreden 80 kr., dobi teden zapora, a če mu je zajec naredil 50 gld. škode, in to na prostoru, od kojega davek plačuje, pa se mu ovira priti do svoje pravice, in vesel mora biti, če dobi 5 gld. povračila.
Mnogo bi še lahko pisali o krivici omenjenega zakona, a bodi dovolj. Na en ugovor, ki se utegne izreči, po hočemo še odgovoriti. Reklo se nam bode: Ako mora lovski najemnik vsako škodo povrniti , potem se pa noben najemnik ne bode dobil, in občina pride ob dohodek. Res je tako, a kaj je ta dohodek proti škodi, katero delajo zajci! Če je pa katera občina, v kateri se sadjarstvo goji, res taka, aa ji je več do tistih grošev, nego do dobre sadne letine, no potem se pa lahko pogodi z najemnikom, da mu ne bode treba povrniti nobene škode, in taka občina ni več vredna, nego da ji zajci ugonobe sadno drevje, a uši pa prebivalce.