Izdaja uprava „Slov. narod, gledališča". Ureja dr. Pavel Strmšek v Mariboru. ZRN1E StBV. 14. Mariborski kulturni vestnik. 1. II. I9ZI. Dragotin Marčinko .• Sonet. Zakaj bi se še najini pogledi srečavali tako sovražno, draga?... Vem: za menoj ozrla si se s praga, ko šel sem, bol v zamolčani besedi in mislil bom o tebi, tihi, bledi, in ti na mene čakala boš, draga, pozdravljala me v svojih sanjah s praga, nazaj v želj.Hi se vračala a vedi: nekoč bo vrnil se mladenič tudi, ki zdaj o drugi sreči trudno sanja, približal bo si nežno tvoje grudi in vrnila se bo ljubav nekdanja spominov žalostnih takrat ne budi, ker prosil bo kot otrok odpuščanja. » Pred alejo. (1913) Aleja dolga pred menoj nikogar od nikjer, nikod; in krasna je in tiha pot tam vlada mir, pokoj. O cesta večnosti, si ti tak tiha, prazna? — Sem! Tedaj pa vrata mi odpri, tedaj se svetu odpovem! In listja tiho šepetanje in želje tam, strasti nekdanje -nad mano slavček žvrgoli, t prek -tihe večnosti hiti... Dekle poje: (Wt3) Še fantiča zdaj ne poznam, on mene ne pozna; ko vedela bi, kdaj in kam, nasproti bi mu šla. Čez mesce tri poroka bi, poroka bilii vesela; čez leto dni pa sinčka bi, pa sinčka bi imela. # V trenotku obupa. (1913) Kadar je človek sam, vidi vso preteklost. Vidi jo, kako je bila lepa in čista, kako je bila zlobna in kruta. Takrat spozna človek, da je v preteklosti vse, česar si želi. Takrat spozna, da je vsa bodočnost že minula. Da je lepota za njim. Im ob takih urah zaplaka. Zaplaka. Dragotin Marčinko. Med tiste, ki jim ni bilo usojeno, da uresničijo svoje mlade načrte, spada tudi Dragotin Marčinko. Porodil se je 1. 1893. v Gornji Radgoni. L. 1913. je dovršil gimnazijo v Mariboru, po maturi študiral eno leto medicino v Gradcu, v počitnicah I. 1914. pa kot enoletni prostovoljec odšel k vojakom. Tako ga je svetovna vojna zalotila baš v vojaški suknji in odriniti je moral že s prvimi četami v Galicijo. Sredi oktobra je bil smrtno ranjen in 2. novembra 1914. je umrl v bolnišnici v Debrecinu. Pozneje so njegovo truplo prepeljali v domovino, kjer sedaj počiva na pobreškem pokopališču. Bil je nezakonski otrok. In to se mu je poznalo vse življenje. Molčeč, zamišljen, sam zase s svojimi mislimi in s svojimi sanjami, nikomur ni odkrival svoje notranjosti. Zato so ga mnogi sodili napačno. Niti meni, ki sem morda največ občeval z njim, se ni zaupal popolnoma: več ko eno leto sva že bila prijatelja, ko mi je pokazal prvo pesem; večino njegovih literarnih osnutkov pa sem sploh dobil v roke šele po njegovi smrti. Izdajali smo takrat v našem razredu dijaški list „Bodočnost“, ki je bil prvo leto polmesečnik, pozneje mesečnik in je doživel 4 letnike. Zadnjemu letniku (v sedmem razredu) je bil Marčinko urednik in obenem glavni sotrudnik. Uredniški posel je opravljal zelo vestno, energično in strogo. Med stvarmi, ki jih je prispeval, je bilo nekaj sestavkov pripovedne vsebine (deloma pod Cankarjevim vplivom), večinoma pa dramatični poskusi. Kajti od vseh vrst pesništva se je največ bavil z dramatiko. Tako živo se mu je vsaka misel pretvarjala v dejanje, v akt delujočih oseb, da mi je celo pisma pisal v obliki dialogov. Drama, ki ji je posvetil največ časa in truda, je nosila naslov „Mlaka“. Žal se je ohranil samo prvi akt; ostala dva trohnita nekje v njegovem vojaškem kovčegu, ki se je izgubil. Razen tega pa je pisal tudi pesmi in črtice. t V vseh svojih literarnih poskusih se kaže odkritega, poštenega realista, ki z vsem svoiim bistvom temelji v realnosti, vendar pa hrepeni preko nje. Tak je bil tudi v življenju. Najlepše se je označil sam v naslednjem stavku svoje „Mlakc“: ^Mladenič sem bil, ki je iskal lepote*. H Druanvti: Muzikalni srednji vek. Postanek krščanske glasbe' Kakor je krščanstvo preustrojilo ves dosedanji družabni red, tako je preobraževalno uplivalo na poedine panoge umetnosti..Stare oblike so sicer še ostale v veljavi, a napojile so se z novo, oživljajočo vsebino. Doslej je stremila umetnost za uživanjem lepote, občudovanjem veličastnosti; naglaševali so se torej momenti zunanjosti. To je postalo odslej drugače. Krščanstvo je začelo obračati pozornost veliko bolj notranjemu življenju. S tem je zadobila umetnost, osobito pa glasba, ki je med vsemi umetnostmi najbolj subjektivnega značaja, novo smer razvoja. Pod novimi pogoji se je še-le zamogla razviti k pravemu ču vst-venemu izraževalnemu sredstvu, k tonski govorici. Umevno je, da je mlado krščanstvo zavrglo vsako instrumentalno glasbo, ki mu je bila v svojih učinkih preveč materijalnega značaja in je spominjala še na poganstvo. Glavna torišča glasbenih proizvajanj so bila shajališča vernikov in vsa glasba je obstojala edinole iz bogoslužnih spevov. Verski voditelji in duhovniki so bili zastopniki smotrenega delovanja na tem polju. Umetnost pa, ki je vzrastla na tej podlagi, je bila pristna ljudska umetnost, ki je od dosedanje pevske glasbe prevzela le zunanjo ob'iko (n. pr. psalmodiranje, recitiranj«! i. dr.). In baš to dejstvo daje tem spevom ono neusahljivo, da čudežno življensko moč, katero še dandanes občudujemo na spevih katoliške liturgije. Njih velikanska muzikalna izraževalna moč leži pri tem edinole v melodiji, kajti harmonije ta glasba še ne pozna. Prvi je začel sistematno zbirati in urejati speve prve krščanske dobe nadškof milanski, sv. Ambrozij (v 4. stoletju). Za odgojo liturgiških pevcev so se jele snovati posebne pevske šole. Papež Gregor Veliki je (koncem b. stoletja) preskrbel konečno ureditev liturgičnih spevov v posebnem zborniku (antifonarju). Po njem se imenujejo tudi gregorijanski koral. Zanj je značilna pristna in globoka religi-joznost. Ako ga hočemo torej umeti in uživati, se moramo poglobiti v čuvstveno življenje te dobe. Z reformatoričnim delovanjem papeža Gregorija V. je dosegel razvoj liturgičnega korala že svoj višek. Z razširjanjem krščanstva je našel koral svojo pot po vsem tedanjem svetu ter je povsodi tudi uplival na razvoj narodne glasbe. Podlaga nastanku in enakomernemu razvoju zapadno-evropske glasbe jo baš gregorijanski koral in izhodišče naše umetne glasbe je Gre-gorijeya pevska šola v Rimu. Našo glasbo je torej v glavnem ustvarilo krščanstvo; ona je krščanska umetnost. Gregorijanski koral se je razširjal tradicionalnim potom. Viantifonarju so bili nad besedami posebni znaki za razvoj (t. j. naraščanje in padanje) metodije. Ti-le primitivni znaki, podobni steno-grafiškim elementom, so dali povod nastanku današnje pisave not. Srednjeveška cerkveno-glasbena teorija se je naslanjala na grško, na njej sloni tudi današnja glasbena teorija. Znanstvena gojitev glasbene vede je bila v rokah menihov, osobito benediktincev. (Veleznamenito središče je bil v tem oziru samostan sv. Galena v Svid.) V samostanih nahajamo tudi prve poskuse v skladbi. I o dobi procvita je gregorijanski koral vsled napačnega pojmovanja njegovega bistva in vsled neprimerne obravnave začel propadati in še-le v 1Q. stoletju se je zopet obnovil v prvotni obliki. Srednjeveški samostani niso gojili samo liturgičnega petja; z javnimi prireditvami so hoteli pridobiti tudi širje občinstvo za , sv. cerkve. Predstave, ki so podale prizore iz sv. pisma, legende svetnikov i. dr. so služile temu smotru. Tudi izven cerkve, kot nadomestilo za poganske plese in igre, so se prirejale takozvane misterije. Spevi, ki so bili vpleteni, so imeli obliko korala. Sčasoma so se pa te prireditve odtujile njih pravemu namenu in cerkev jih je spet opustila*. Pasijonske igre (Oberammergau) so še ostanki iz te dobe. Omenili smo že postanek pisave not v srednjeveških samostanih. Cele generacije so delovale, skozi več stoletij, da bi jih spopolnile. Zraven običajne koralne pisave not je bila že v uporabi posebne notacije za glasbila (orgle in lutnje). Naslanjala se je na princip grške pisave, ter rabila črke abecede, ki so se zapisovale na tipkah. Na ta način so se zapisovale tudi melodije. Vrednosti not so označili nad črkami s posebnimi znamenji. (Primeri današnje banderice pri osminskih notah i. t. d.). Iz koralne in instrumentalne pisave not se je razvila današnja pisava, ki se rabi v sedanji obliki že izza 17. stoletja. Z iznajdbo knjigo-tiskarstva se je razvil tudi tisk not. Dr. Ljudevit Pivko : Dramatsko pesništvo. Kantata, oratorij, pasija, melodram. Kantata ni namenjena za gledišče, temveč za koncertno dvorano, v svojih zahtevah je pa podobna operi. Beseda „kan-tata“ je značila nekdaj z glasbo opremljeno popevko vobče (ital. cantata pevska točka, popevka, v nasprotju k sonati, tokati (toccata) in drugim glasbenim oblikam). Začetkom 17. stoletja so bile kantate še vedno pevske skladbe, sestavljene iz dveh, treh ali več po obliki in značaju jako različnih delov, -ki so jih vezali „recitativiu v celoto. Notranja vez jim je bilo besedilo. V kantati iščemo temelje vseh velikih glasbenih oblik, opere in operete, oratorija, maše, pasijc i.t.d. Z vnemo so jo pa gojili tudi kot samostojno glasbeno obliko v posvetni in cerkveni glasbeni umetnosti. Posvetna kantata se je omejevala (v laški šoli) večinoma na pevske točke solistov. (Carissimi jo imenuje „komorna kan-tatau). V tej obliki se je pridružila madrigalu, katerega je pa polagoma izpodrinila in je bila od 18. stoletja glavna oblika komorne in domače glasbe. V tej slavni dobi so se šolali pevci ni skladatelji na kantatah. Glavni skladatelji kantat in oratorijev so L. Rossi, Carissimi, Scarlatti, Haydn, Mozart, Liszt, UvoMk, Ru-binstein i. t. d. Cerkvena kantata oratorij si izbira snovi iz sv. pisma ali krščanskih tradicij. Razvila se je najprvo na Angleškem, kjer ji je J. M. Handel dal dovršeno obliko, potem na Španskem. Z veliko vnemo so jo gojili protestantje. Moderne kantate so precej obsežne vokalne skladbe, sestavljene iz solospevov in zborov s spremljevanjem orkestra. Težišče skladbe je v glasbi: insrumentalni del prevladuje, zbori in pesmi solistov služijo le v podkrepitev instrumentalnega aparata. Od oper in operet se razlikujejo kantate v vnanjem oziru po nekoliko manjšem obsegu, v bistvu pa v tem, da nimajo epskega in dramskega značaja. Zdi se, da kantat v novejši dobi ne goje več tako pogostoma. Primer moderne slovenske kantate je skladba I*. li. Sattnerja na besedilo Gregorčičeve ode .,OIjki“. Med svoje skladatelje kantat štejemo mojstra Jakoba Petelina („Gallus“), najplodovi-tejšega skladatelja koncem 16. stoletja. t * * * * V 15. in 16. stoletju se je pojavila nova cerkveno-dramatska glasbena oblika, ki si je pozneje pridobila izredne važnosti: p a s i j a. Dramatskega značaja je bilo v tej obliki le malo. Pasijc so peli v cerkvi (kat.) na veliki teden pri službi božji kot del obredov. V pasijah so se vrstili verzi evangelistov in govori v evangeliju imenovanih oseb. Jakob Petelin je bil med prvimi glasbeniki, ki so skladali pasije. * V melodrami h se kaže površna, slaba zveza glasbe in poezije. Melodram lahko zovemo vsak igrokaz združen z glasbo, v ^ožjem pomenu pa je melodram deklamacija, ki jo spremlja instrumentalna glasba na važnejših mestih z namenom, da povzdigne učinek govorjene besede. Glasba se ima spremljaje prilagoditi vseskoz besedilu in posredovati z vložkami med pcfcdinimi deli (ostavki) besedila. Take melodrame je uvedel Jean Jacques Rousseau. Dandanes često poslušamo melodramatsko predavanje epskih in lirskih pesmi. Za melodramatsko predavanje so najprikladnejšc epske snovi, ki se živahno in izrazito predavajo in v katere je vpletenih vsaj nekaj lirskih odstavkov. Najbolj ugaja torej balada. Ako nastopa v melodramu ena edina oseba, ga zovemo „monodramau; duodrama je melodram z dvema osebama. Skladatelji so izbirali prvotno le dramatska besedila, (n. pr. Hcethovem „Fideli0 Prv.i. uprizoritvi, za katero je dunajsko ministrstvo na predlog škofijskega ordinarijata črtalo nekatere prizore, je prešla „Mladost“ v stalni repertoir mnogih dramskih gledališč; na naš oder stopa ta drama prvikrat v popolni celoti. Tltka lUkuniu »v Cirilu * Mariboru