Jernej Popotnik
Dinko                            
jf»\ad jamborom vreščeči galebi — —
               barkino obočie  enakomerno  pljuskanje valov, v svetlih
               lokih naraščajoči in upadajoči pobrizgi — pene y solnčnih žarkih, '        kakor da se vijejo nad samimi safiri ih smaragdi.
In na vse strani morje, široko in vzdrgetavajoče, od vzhoda proti zahodu načrtano z zlatim pasom — odsvitom iutranjega solnca.
Mimo napetih jader bežeči vetrovi-------
Sedela sva med širokimi sodi, polnimi črnega viškega vina, in Dinkov od solnca opaljeni obraz je žirel pred menoj v srečnem smehljaju.
»Mater, praviš, da imaš v mestu, Dmko?« sem ga vprasal ia pogleda v košaro, ki je stala napolnjena s smokvami in. grozdiem na zaboju poleg njega.
»Mater, da, gospod!« je odgovoril. »Ta-le košara smokev in grozdja je za njo. Vi ne veste, kako imam iaz rad svojo mater! Vse bi ji dal, vse, kar si more poželeti njeno srce. Samo da je srečna in zadovoljna — pa sem srečen in zadovoljen tudi jaz! Bil sem v Avstraliji in še dalje. Nikjer nisem mogel ostati dolgo. Nekaj me je z vso silo vleklo nazaj v domovino. Zdaj ne služim tako dobro, kakor sem služil po svetu, pa sem vsaj doma, blizu matere. Pomagam ji, kolikor morem, da revici ni treba stradati še na stara leta, ko je že itak dosti hudega pretrpela v svoji mladosti. Prevažam gospodu vino z Visa v Split. Hkrati pa skrbim, da živi moja mati v sreči in zadovoljstvu. Plačujem zanjo stanovanje in hrano, kupujem ji obleko in velikokrat ji prinesem tudi kaj takega, kar ona posebno čisla. Najbolj vesela je zmerom smokev in grozdja — —«
In Dinkova ožgana dlan se je spustila na mojo ramo.
»Pa veste še kaj, gospod ? . . . Ko sem delal v Avstraliji, sem si prihranil toliko denarja, da si bom lahko kupil skromno hišico. Vzel bom mater k sebi, in skupaj bova živela. Hišica bo stala na obali, sredi gaja oljk, smokev in citron. Tudi utica bo stala tamkai. V jutici ba pa sedela inoja mati in pletla — jaz bom pa ribaril. Lepo bova živela, gospod, in žc vnaprej se veselim tistega časa, ko bom samostojen-------«
Iz moria so zakipeli obrisi razjedenega gorovja. Dinko je obmolknil, in njegov pogled je zakrožil nad svetlimi valovi v daljavo. Pa se je nenadoma zopet sklonil k meni.
»Vi imate še mater, gospod ?«
»Davno mi je že umrla! Povem ti, dečko: pol srca so mi odtrgali takrat, ko so mi jo pokopali.«
Dinko me \e prestrašen pogledal. Ni mogel utneti.
L              »Jaz   na   kaj   takega  ne   smem  misliti,  gospod!   Namreč,   da  bi   mi
  umrla mati . . . Ne, ne — to je neznosna misel! Da bi ostal sam na svetu,   sirota ? Za enkrat še ne! V hišici ob morju bova živela srečno in veselo   še dokaj let, če nama bo dal Bog zdravie. Ej, gospod — in veste še kaj ?   Ko bova živela v hišici, naju morate obiskati. Da ne boste pozabili! Videli   boste mojo mater. Postregel vam bom s smokvami in ribami, spali boste        pa na moji postelji. Prepričan sem, da vam bo ugajalo pri nama. Tudi na
       morjc se popeljava — na ribji lov — —«             In zopet je utihnil.
              Iz morja kipeči sivi hribi so prišli še bliže. Mrke navpične skale so
      ostro vrtale v jasno vedrino nebo.
              Nad valovi   dim — dolg   črn parnik je  presekal zlati pas na morju
     in plul mirno na )ug.
             Zapihal je močnejši veter, iadro se je nagnilo — nad barko krožeči
     galebi so vzflafotali proti gorara-------
               Iz morja blesk pozlačenih križev na zvonikih, nad zgnetenimi strehami       žareča jasnina, skozi to jasnino pa vijoči se črni trakovi dima iz tvorniških       dimnikov, na obaii rumena plast faiš, v solncu pobJiskavajoča okna.
             Mesto.
             V ozadiu  zalomljeni   vihovi   pepelnatosivega hribovja,   od  vrhov  do
     morja  globike   brazgotine — napeto   op.ečje   skal,  kakor  da  kaže  svojo
     moč v borbi z neprestanimi vetrovi in viharji.
            Dinko je vstal, in oči so se mu vcselo  pobliskale.
              »Poglejte,   gospod,  ta naš  divni  Split!  Kako  se sveti,   kako žari v
solncu-------! Ej, ti Dalmacija, domovina — kako te ljubim!   Še v tujini,
v Avstraliji, sem mislil nate — in koderkoli sem se vozil po svetu, povsod si mi bila za materjo prva!«                                                  ,
Stal je pred menoj širok in močan,  kakor izrezan iz skalovja, ki se je svetilo pred nama. Irr medtem, Jko }e niegova desnica natezala vrvi, da so  se  mu  napenjale  razgaljene  pisi  in  je  škripalo v jamboru,  je  zavila naša barka med parniki, jadrnicami in čolni v pristanišče. Tak je Jugoslovan!