Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
I Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25 j;
I Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina: Mesečna	L 110 I	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
Leto V. - Štev. 39
Gorica - 24. septembra 1953 - Trst
NAŠE UGOTOVITVE
Štejemo si v dolžnost, da vnovič obrazložimo svoje politično stališče. Večkrat beremo več ali manj prikrite trditve, po katerih naj bi bil narodnjak le oni, ki s tedna v teden svira samo na eno struno, namreč na struno golega doktrinarnega narodnjaštva in katere ne vedo drugega povedati, kakor le naštevanje narodnih krivic.
Predno bomo skušali opredeliti svoje stališče napram tem radikalnim narodnjakom, moramo ugotoviti is naše strani sledeča dejstva:
1.	Italijanska vlada ni kljub ustavnim določbam do danes na noben način postavno priznala naših manjšinskih pravic. Zanje se bomo borili do konca.
JI. Italijanska vlada do danes ni uzakonila našega srednjega in osnovnega šolstva. To je krivica, ki da slutiti, da je naše šolstvo Italiji trn v peti. Za obstoj našega šolstva, ki je hrbtenica našega narodnega obstoja, se bomo borili na življenje in smrt.
III. Razne volilne postave in geometrije onemogočajo Slovencem sorazmerno zastopstvo bodisi v goriški občini, deželi in državi. Tak način postopanja z našo manjšino obsojamo.
IV. Italijanska vlada zadržuje opcije predvsem naši duhovščini, na tak način, da dela celo med bratom in sestro razliko. Duhovnikova sestra, ki mu gospodinji je dobila opcijo rešeno, brat duhovnik pa ne! Tako postopanje obsojamo, ker kaže, da se vlada boji sprejeti naše duhovnike med svoje državljane.
V. Slovenski jezik naj dobi svoje pravice na vseh občinah in uradih, kjer živi strnjena naša manjšina.
VI. Bedastočam, katere cesto piše, in na-rodne krivice, katere dela lokalni tisk slovenski manjšini v Italiji na narodnem in cerkvenem polju ne moremo vedno odgovarjati, ker nimamo prostora dokler ne pridemo do dnevnika.
Tu sPr<iv na kratko navedli le naše bistvene narodne zahteve napram italijanski vladi.
Toda naš program obsega še druge točke in druge potrebe, ki so za naše krščansko pojmovanje bistveno združene z našo narodno eksistenco.
To sta naše versko in gospodarsko polje!
Naše polje verskega udejstvovanja ne obstoji samo v intervenciji za en slovenski cerkveni oglas ali za enakopravnost pri Papeški dobrodelni ustanovi, (kar je tudi sicer potrebno in koristno) temveč je vera za nas centralno žarišče vsega življenja. Za nas je vera merilo vsega javnega in zasebnega življenja. Mi hočemo, da bi naše ljudstvo iz vere in po veri živelo. Za nas je Cerkev božja ustanova, njeno hierarhijo spostujemo in naše človeške slabosti po-nižno priznavamo ter jih skušamo z ljubeznijo ozdraviti. Zato obsojamo vsako polovičarstvo, prav posebno pa obsojamo organizirano in neorganizirano brezverstvo. Najbolje organizirano brezverstvo je danes komunizem. Zoper ta pojav na našem narodnem telesu in pa v svetu sploh se bomo borili tudi v bodočnosti brez kompromisov, Naše delo pa ne obstoji samo v boju, ampak v delu in uporabi vseh naravnih in nadnaravnih sredstev za zgraditev religioznih Slovencev. Zato v našem programu ne stoje samo besede:	»Vero m
cerkev spoštujemo«, ampak besede: »Hočemo,, da se naš človek j)o veri izobražuje in iz vere živi.
Mi se naddlje zavedamo, da sta gospodarsko blagostanje in socialna pravičnost med bistvenimi pogoji za obstanek našega naroda na tem ozemlju. Tudi narodno trpimo, če smo pa gospodarsko manj vredno ljudstvo, če smo sužnji tujega kapitala? Gospodarska dobrine so sestavni del narodne sreče in eksistence. Zato je tudi to naš cilj za katerega se hočemo boriti.
Politika je nadalje znanost in modrost, je umerjenost in doslednost, je daljnovidnost in vztrajnost. To so lastnosti, ki jih nima vsak že sam od sebe, temveč si jih izbrusi v boju življenja, če je zato v njem kaj semena.
To zadnje sem napisal,	ker nekateri
mislijo, da je politika šport. Torej vera v našem programu zapoveduje sodelovati z
Zasedanje glavne skupščine ZN
Glavna skupščina ZN je pričela 15. septembra svoje osmo zasedanje. Po enominutnem molku, ki je bil posvečen zbranosti oziroma molitvi, je kanadski zunanji minister Lester Pearson imel kot odstopajoči ^predsednik ZN kratek nagovor, v katerem je izjavil med drugim, da so ZN določili svoje zastopnike za politično konferenco Koreje in da je sedaj na prizadetih, da sprejmejo potrebne ukrepe, da pride do te konference, ki bi utegnili imeti v slučaju neuspeha težke posledice.
Koj nato je povzel besedo sovjetski zastopnik Višinski, ki je potožil, da je glavna skupščina razpravljala o politični konferenci ter sprejela razne sklepe brez sodelovanja Kitajske ljudske republike. Nato je Višinski predlagal sprejem komunistične Kitajske v ZN.
Za njim je govoril ameriški zunanji minister Foster Dulles ter predlagal, naj se razprava o sprejemu rdeče Kitajske odgodi do kon-
ca leta. Ta predlog je bil sprejet z ogromno večino. Proti Višinskije-vemu predlogu, ki je propadel, je glasovalo 35 držav.
Na tej seji si je glavna skupščina izvolila novega predsednika v osebi gospe Vijaye Lakšmi Pandit, sestre indijskega ministrskega predsednika Pandit Nehruja.
Dne 17. septembra je držal v glavni skupščini ameriški zunanji minister važen govor, ki ga prinašamo v izvlečku v posebnem članku.
Koncem tedna je nadaljevala skupščina s svojo glavno debato, med katero je pakistanski zastopnik napadel francosko politiko v Indo-kini in severni Afriki. Med njegovim govorom je francoska delegacija zapustila dvorano.
Zadnji ponedeljek je pa Višinski odgovoril na Dullesov govor ter ponovil znane sovjetske očitke na račun Združenih držav. Pa o tem bomo prihodnjič kaj več poročali.
Dullesov govor na skupščini ZN
Ameriški zunanji minister Foster Dulles je imel pretekli teden (17. sept.) na glavni skupščini ZN važen govor, v katerem je dejal med drugim :
»Združene države so prišle na to osmo zasedanje glavne skupsčine, da izkoristijo v prid miru in pra-vičnosti priložnosti, ki jih nudi ta organizacija. Pripravljeni smo se učiti cd drugih. Tudi mi priznavamo, da naše mnenje ne more vedno prevladati. Če ne bo prevladalo, nam bo žal, vendar se zaradi tega ne bomo kujali.
Ker se Združenim narodom ni vedno posrečilo ohraniti mir in var-, nost, pravijo nekateri, da so doživeli ZN neuspeh. Priznati moramo, da niso uresničili vseh upov, toda zavrnitev napada na Koreji je bil vendar velik uspeh in prvi primer
v	zgodovini, da je kaka mednarodna organizacija dejansko odbila oboroženi napad.
Fiziki so odkrili sredstva, ki lahko izbrišejo življenje s površine našega planeta, in to v dobesednem pomenu. Uničujočo silo, ki se skriva v materiji, bi morali nadzorovati. Edino to lahko reši naš planet, da ne ugasne življenje na njem. Noben problem ni tako važen kot problem, kako rešiti človeštvo pred iztrebljenjem.«
Nato je govoril Dulles o obrambnih ukrepih zapadnih sil, da bi preprečili napad in zavarovali moralne vrednote. »Sovjetski voditelji se pritožujejo zaradi teh ukrepov, vendar naj vedo, in verjetno tudi vedo,
milostjo božjo in s Cerkvijo za dvig našega človeka v območje sonca božjega.
Gospodarsko blagostanje v našem programu nas kliče na gospodarsko obnovo našega ljudstva tudi s pomočjo ljudi, ki morda niso naše krvi. Dobrodošel vsak, ki nam hoče kaj pomagati!
Narodne pravice v našem programu so nam svete zadeve, za katere se bomo vztrajno borili.
Politike pa naj bi vsaj toliko razumeli, da je od 9. milijard v državnem proračunu. do 9. milijonov za jazbinsko cerkev dolga in težka pot, kakor je dolga in težka pot za števerjanske ceste od vojnega ministrstva do Steverjana. In dobrodošel bodi vsak, ki tukaj kaj pomore! Ne bodimo šalobardel
Politiko moramo imeti nekje pod klobukom in ne za klobukom!
težkih nevarnosti, kajti noben velik narod ne bo mirno prenašal takega ponižanja.
Nato je govoril Dulles o prizadevanjih, da bi združili Nemčijo in v svobodnih volitvah ustanovili vse-nemško vlado, s katero bi se potem mogli dogovoriti o sklenitvi miru. Ta naloga se je izkazala za izredno težavno. Podobno kot francoski narod tudi ruski narod ni pozabil, kaj je pretrpel od hitlerjanske Nemčije. Oba naroda pričakujeta in imata tudi vso pravico do zagotovila, da se kaj takega ne bo ponovilo. To želi tudi nemški narod in to je končno tudi glavni namen evropske obrambne skupnosti, v kateri ne bo imela nobena članica svoje samostojne armade. To je uspeh, ki bi ga morali sovjetski voditelji pozdraviti, če pošteno želijo mir.
Na sestanku zunanjih ministrov v Moskvi 1. 1943 so vlade Sovjetske zveze, V. Britanije in Združenih
Izhaja vsak četrtek
držav izjavile, da obnovijo neodvisno Avstrijo. To izjavo je treba u-resničiti. Avstrijska državna pogodba je bila že pred šestimi leti in pol dokončana in danes ni v njej nobenega bolj važnega vprašanja, o katerem bi si ne bili edini. Kljub temu je Sovjetska zveza izjavila, da bi razpravljanj o tej zadevi po namestnikih zunanjih 'ministrov rajši ne nadaljevala.
SOVJETIZIRANE DRŽAVE
Celoten položaj v vzhodni in srednji Evropi mora vzbujati zaskrbljenost. Narodi teh dveh področij so v glavnem verni. Gotovo ni v korist miru, ako ti narodi ne morejo živeti po svojih izročilih in veri. tipamo, da bodo komunistični voditelji, še predno bo prepozno, spoznali, da so ljubezen do Boga in do domovine ter zavest človeškega dostojanstva večno žive vrednote.
V Rusiji zmanjkuje
da ti ukrepi niso napadalnega značaja. Vojaško silo posameznega naroda je možno uporabiti na povelje ene same vlade ofenzivno, ne pa vojaške sile, porazdeljene med več držav, dokler ne pride med temi državami do sporazuma. Tak sporazum je pa popolnoma nedosegljiv, razen za slučaj, ko bi bilo treba zavrniti kak napad.
Lahko bi kdo vprašal, zakaj se bojimo? je nadaljeval Dulles. Na to bi lahko odgovoril na dolgo. Da pa se ne bo zdelo, da izzivam, se bom omejil na eno samo splošno dejstvo: od leta 1939 je bilo okrog 600 milijonov ljudi, pripadajočih 15 narodom, prisiljeno vključenih v sovjetski tabor diktatov. Zgodovina ne pomni strašnejšega dejstva.
* V svojem govoru z dne 8. avgusta t. 1. je novi sovjetski ministrski predsednik omenil možnost miroljubnega sožitja komunističnega sistema s sistemom nekomunističnega sveta. Taki izrazi so dobrodošli, toda same besede nas ne morejo pomiriti, ker vemo, da predpisuje sovjetski komunistični nauk uporabo takih besed za prevaro. Ce so sovjetski voditelji pošteni, morajo priznati, da morajo za nastop novega svetovnega ozračja kaj več prispevati, kot so dosedaj prispevali. Združene države so pripravljene preizkusiti vse načine, da se napra-
vi	konec sedanji napetosti.«
Nato je govoril Dulles o Koreji, Indokini, Nemčiji, Avstriji, o sovjetskih podložniških državah, o o-mejitvi oboroževanja in o spremembi ustanovne listine ZN.
Nemčija in Avstrija
Nemčija je drugo področje, je dejal Foster Dulles, kjer so sedanje namere velesil pred veliko preizkušnjo.
Ko se je pred osmimi leti Nemčija vdala, so bile ustvarjene štiri zasedbene cone. Pred štirimi leti so Britanija, Francija in Združene države združile svoje cone in omogočile Nemcem, da so imeli svobodne volitve in si ustvarili lastno politično skupnost. Tega Nemci v sovjetski coni niso doživeli. Delitev Nemčije ni mogoče vleči v nedogled brez
V	Moskvi so sredi septembra objavili poročilo o sovjetskem poljedelstvu, ki ga je Nihito Hruščev predložil centralnemu komiteju. Iz tega poročila sledi, da je sovjetska kmetijska produkcija tako občutljivo padla, da je bila vlada prisiljena to javno priznati in napovedati odločne ukrepe. Samo lansko leto je število goved padlo za dva milijona glav in danes je v Sovjetski zvezi kakih devet milijonov krav manj kot leta 1928. Podoben padec se kaže v ostalih panogah poljedelstva.
Vzroke za sedanjo poljedelsko krizo je treba iskati v dejstvu, da je sovjetska vlada pod Stalinom od-kazala prvenstveno mesto oborožitvi
in težki industriji, pri tem pa zanemarjala poljedelstvo. Poleg tega so se začeli kmetovalci po vojni seliti v mesta. To preseljevanje je vlada poskušala zajeziti z obljubami, da bo na podeželju ustanovila razne krožke, gledališča, kino in podobno. Dejansko pa teh obljub ni izvršila. Glavni vzrok krize pa bo najbrže v tem, ker je država premalo plačevala za oddane pridelke. To bi sledilo tudi iz dejstva, da je vlada naznanila, da bo dvignila cene kmetijskim pridelkom. Tako bodo dobili poljedelci za mleko in maslo še enkrat toliko kot doslej, za krompir še nekaj več kot enkrat toliko, za krave in perutnino pa celo pet in pol krat toliko kot doslej.
Izbral je svobodo
Prvi dodeljeni zastopnik Poljske pri glavni skupščini ZN Marek Ko-rovvicz je prosil za zatočišče v Združenih državah. Marek Korovvicz je zapustil 16. septembra poljsko delegacijo ter se zatekel k nekemu prijatelju, pri katerem.je spisal tri pisma. Prvo je naslovil na oblasti Združenih držav ter jih prosil zatočišča; drugo je poslal poljski delegaciji ter ji naznanil svoj korak; tretje je naslovil na predsedstvo ZN z naznanilom, da je prelomil vsako zvezo s poljsko delegacijo, o kateri je napisal, da po njegovem mnenju ne predstavlja poljskega naroda, ampak v Poljsko vpeljani sovjetski
režim.
Korovvicz nima na Poljskem nobenega bližnjega sorodnika ter je star 50 let. Izjavil je, da je življenje na Poljskem pravi pekel, da je 95% prebivalstva zoper komunistični režim, da se hoče boriti za svobodo poljskega naroda ter da je zelo zadovoljen, da je svoboden v svobodnem svetu.
V	ponedeljek smo pa slišali, da je neki severnokorejski pilot pristal s svojim letalom »Mig 15« na seulskem letališču Kimpo. To je prvo letalo te vrste, ki je na Koreji prišlo nepoškodovano v roke zaveznikov; zato je pilot dobil politično zatočišče in še 100 tisoč dolarjev nagrade, kot je obljubil general Clark.
Ali je Berja zbežal ?
V	washingtonskili parlamentarnih krogih je krožila pred nekaj dnevi novica, da je bivši sovjetski notranji minister Berja zbežal iz Sovjetske zveze in da biva sedaj v neki južnoameriški državi. List »San Diego Union Reporter« trdi, da se neki begunec, ki trdi, da je Berja, skriva s tremi drugimi komunisti v Južni Ameriki. List pravi med drugim, da se je Berji posrečilo zbežati z letalom skupaj s tovariši in da prosi sedaj za azil v Združenih državah, v zameno pa bi izdal zelo važne tajnosti.
Novica o Berjevem pobegu iz Sovjetske zveze je skrajno neverjetna, toda mnogi so mnenja, da je v Sovjetski zvezi vse mogoče in da ni torej izključeno, da bi se moglo kaj takega zgoditi, posebno če po-
mislimo, da je imel Berja vse polno prijateljev in zvestih pristašev v vseh slojih sovjetskega državnega aparata.
Prebivalstvo slovenskih mest
Po podatkih zadnjega ljudskega štetja v Sloveniji in Jugoslaviji z dne 31. marca t. 1. se je število prebivalstva v Ljubljani povečalo od 121.492 v letu 1948 na 135.582 prebivalcev, t. j. za 13%. V istem času se je število prebivalstva v Mariboru povečalo od 68.758 na 75.907 prebivalcev, v Celju od 22.398 na 25.455 prebivalcev, v Kranju od 15.981 na 17.753, na Jesenicah pa od 13.761 na 15.811 duš. V Sloveniji se je od zadnjega ljudskega štetja v letu 1918 zmanjšalo število prebivalstva edino v mestu Metlika in sicer od 5.660 na 5.596.
Osemnajsta nedelja po binkoštih
Iz življenja Cerkve
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9, 1-8)
Tisti čas je vstopil Jezus v čoln in se prepeljal in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so mu mrtvoudne-ga, ležečega na postelji. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoud-nemu: »Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi.« In glej, izmed pismoukov so si mislili: »Ta govori bogokletno.« Ko je Jezus videl njih misli, je rekel: »Zakaj v srcu hudo mislite? Kaj je lažje reči: »Odpuščeni so ti grehi«, ali reči: »Vstani in hodi«.? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe« — reče tedaj mr-tvoudnemu: — »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.« In vstal je ter odšel na svoj dom. Ko so pa množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je dal ljudem tako oblast.
*
Ali potrebuje današnji svet duhovnika ?
Kaj pravijo tnnogi ljudje o duhovnikih? Kaj se o njem govori na primer v gostilni? Slišimo približno take pogovore: »Duhovnik je čisto odveč na svetu. Če hočemo moliti, moremo brez njega. Če smo grešili, bomo že sami svoje stvari uredili z Bogom. Dobro vemo, kaj moramo delati, in zato ne potrebujemo nobenih pridig. Duhovnik je samo breme za ljudi, ker živi na njihov račun!«
Drugi pravijo: »Duhovniki postanejo samo tisti, ki nočejo delati in si želijo ko-modnega življenja«. Zopet drugi: »Duhovniki so sami oblastni ljudje. Sklicujejo se na božjo avtoriteto, potem pa zahtevajo od ljudi, kar se jim zljubi«. In še drugi: »Molči mi o duhovnikih. Jaz sem videl veliko sveta in vem, da duhovniki niso nič boljši od nas, zato si ne damo nič ukazovati od njih«.
Ne smemo iti preko teh očitkov. Očitki so tu in je treba nanje odgovoriti. Najprej bi hotel poudariti, kakšen mora biti duhovnik po božji zamisli.
DUHOVNIK NADALJUJE JEZUSOVO 0-DREŠILNO DELO
Duhovništvo je od Kristusa. Kristus je prišel odrešit svet. Izbral je tisti način, ki se je njemu zdel najbolj primeren. Kristus sam nam je dal tudi duhovnike, ki naj bi nadaljevali njegovo odrešilno delo. Nobenega dvoma ni, da bi Kristus lahko rešil ljudi brez duhovnikov. Toda tega ni toril. Kristus se je vrnil k Očetu, a po duhovnikih hoče biti še naprej učitelj narodov, vodnik zapeljanih, rešitelj grešnih in padlih. Kakor bi se brez Kristusa odrešenje ne izvršilo, tako sc po Kristusovem načrtu odrešenje brez duhovnikov ne more nadaljevati. V duhovnikih postane delo Cerkve vidno.
Jezus je predvsem učil, zato mora tudi duhovnik učiti. Ne sme prodajati svoje modrosti, ampak božji nauk, tisti nauk, ki je zapisan v svetem pismu. Resnice o Bogu, resnice o duši in večnosti so večne in nespremenljive.
Jezus je razlagal ir. dopolnjeval božje zapovedi. Tudi duhovnik ne sme molčati o božjih zapovedih. Vedno znova in znuva mora opozarjati ljudi na njihovo izpolnjevanje. Gorje, če tega ne bi storil! Gotovo ju. tu najbolj prizadet človekov napuli. Kajti vsi tisti ugovori, ki smo jih slisali r začetku, izvirajo končno iz nase ošabnosti. Nikomur nočemo biti podrejeni. Toda Kristus to hoče. Vem, da ljudje mislijo, da duhovnik zahteva, če opozarja na tretjo, šesto in sedmo božjo zapoved, da morajo hoditi ob nedeljah k maši, da se morajo varovati nečistih grehov, da ne smejo goljufati. Govorijo:	»Bog tega ne more
zahtevati!« A je prevara. Ni duhovnik tisti, ki zahteva, ampak Kristus «am po njem. Tudi duhovnik je na zapovedi vezan, prav tako kakor drugi.
DUHOVNIK MOLI ZA LJUDSTVO
Kristus se je končno v odrešenje človeštva daroval Bogu s svojo smrtjo na križu. Hoče pa, da se ta daritev vedno znova obnavlja pri sveti maši. V stari zavezi so se ljudje odkupili pred božjo jezo z daritvami raznih živali ali poljskih pridelkov. Jezus je te daritve odpravil in ustanovil sveto mašo. Samo duhovnik lahko pri sveti maši prikliče Jezusa na oltar.
Kjer ni duhovnika, tudi svetega Rešnjega Telesa ni. — Ko so med svetovno vojno na Kranjskem in Štajerskem izganjali naše duhovnike v Srbijo, so duhovniki prej izpraznili tabernakelj in zaužili svete hostije. Če ni duhovnika pri cerkvi, ne sme biti sveto Rešnje Telo v tabernaklju. Dogajale so se pretresljive slike. Neredko je planila cela cerkev v jok in prosila: »Pustite nam Boga!« Pa duhovnik ni smel izpolniti prošnjo. Ker mora on zapustiti župnijo, hi ostalo sveto Rešnje Telo brez varuha.
Mojzes je pogosto prosil Boga za svoje ljudstvo. Ljudje so bili tako nestalni. Hitro so zašli v malikovanje. Bog jih je hotel prepustiti njihovi volji in jih strogo kaznovati. Mojzes pa je hitel v sveti šotor in rotil Boga, naj se usmili svojega ljudstva. — Prav tako duhovnik vsako jutro pri sveti maši prosi za svoje ljudstvo božjega usmiljenja. Postavljen je pač za posrednika med Bogom in ljudmi.
SPOŠTUJMO DUHOVNIKE
Ni težko ugotoviti, kakšno mora biti naše zadržanje do duhovnikov. Če vidiš v duhovniku človeka, ki nadomestuje Kristusa, ki ti pomaga na poti do zveličanja, potem mu boš izkazoval neko določeno spoštovanje. To spoštovanje ni potrebno duhovnikovi osebi, ampak tebi samemu, da boš lažje sprejemal njegove besede na prižnici, v spovednici, pri bolniški postelji.
V	Združenih državah imajo knjigarnarji navado, da iz trgovskih razlogov objavljajo teden za tednom sezname knjig, po katerih občinstvo največ povprašuje. To so seznami »bestsellerjev«, kar pomeni - najbolj prodanih knjig - ki so po drugi strani tudi zanimivo merilo vrednosti in usmerjenosti kakega slovstva. Vsaj slovstvene poročevalce bomo danes večkrat slišali govoriti o »best-sellerjih« in njihovi slavi. A kakor je knjiga merilo človeka, ki jo bere, so ti seznami najlepši kažipot poti, po kateri se usmerjajo narodi našega časa.
Ob koncu leta 1919 so ameriški knjigarnarji ugotovili, da so bile med petimi nele-poslovnimi knjigami, ki so šle tigto leto najbolj v promet, štiri verske. Naslednja leta so se uvrstile verske knjige že med prve 10 »bestsellerje«,* med katerimi so upoštevana tudi leposlovna dela. Lansko leto pa so prodali v Združenih državah izmed vseh knjig največ izvodov sv. pisma - nad milijon. V februarju letos je ameriško občinstvo najbolj segalo zopet po štirih verskih knjigah, med katerimi je bilo sv. pismo na prvem mestu.
Pred kakim četrt stoletjem bi se zdelo to nekaj neverjetnega. Neki profesor z Yaltske univerzb je zapisal v reviji »Publi-shers' Weekly«, da pomeni sedanje zanimanje za verske knjige v svetu »eno najbolj značilnih sprememb v čustvovanju, mišljenju in okusu, kar se jih je dogodilo v zadnjih stoletjih«.
Gornjih odstotkov verskih knjig, ki jih kažejo statistike, na prvi pogled ni mogoče imeti za posebno velike. Vendar je treba pripomniti, da v teh številkah niso upoštevana taka dela, ki nimajo izrazito verskega značaja, a imajo vendar tudi svoj verski pomen. Tako je treba prišteti tem odstotkom tudi nekatera' znana leposlovna dela. romane, ki so doživeli na ameriškem knjižnem trgu naravnost bajne uspehe. Že leta 1942 so bile v Ameriki med romani, ki so jih največ kupovali, tri dela z izrazito versko vsebino. Bili so to romani »Bcrnardkitia pesem«, »Talar« in »Ključi nebeškega kraljestva«. Ta zadnji je eden najbolj znanih Croninovih romanov, ki je doživel veliko slavo tudi po filmu. Naslednje leto je doživel izreden uspeh drugi zvezek trilogije pisatelja Shaloma Asha o Jezusu, Pavlu in Mariji z naslovom »Apostol«. Med najuspešnejšimi romani naslednjih let, ki so obravnavali verske teme, je omeniti predvsem znani roman IIenryja Mortona Robinsona »Kardinal«. Te knjige je bilo prodane nad pol milijona izvodov, prevedena pa je že skoro v vse evropske jezike. Skoraj pravljični uspeh med vsemi podobnimi deli pa je doživel že omenjeni roman »Talar« pokojnega pisatelja Lloyda Douglasa. Delo prinaša zgodbo iz Kristusovega časa in ga mnogi kritiki po uspehu, ki ga je doživel, primerjajo z romanom »Ben Hur«. Objavljen je bil prvič 1. 1942,
Ali je to spoštovanje težko? — Za koga morda res, zlasti če je doživel, da je kak duhovnik odpovedal. Toda zaradi redkih slabih zgledov je krivično metati blato na ves duhovniški stan. Take stvari so se vedno dogajale in se še bodo. Jezus sam je imel med dvanajsterimi apostoli enega izdajalca. Čudno bi bilo, če med številnimi duhovniki ne bi bilo nikogar nevrednega. Seveda bi želeli, da bi bil vsak duhovnik svet in plemenit prav zaradi tega, ker zastopa Kristusa. Večina se jih za to svetost trudi in skuša polagoma odpraviti napake, ki jih duhovniški poklic sam ne odvzame in niti ne zmanjšuje. Dobri verniki za svoje duhovnike molijo, da bi bili dobri in sveti.
TUDI DANAŠNJI SVET POTREBUJE DUHOVNIKOV
Ali potrebuje torej današnji svet duhovnika? Ravno tisti, ki ga najbolj potrebujejo, bodo rekli ne. Verni pa smatrajo za največjo milost, če imajo duhovnika v svoji sredi. — Znano je, kako so interniranci v taboriščih smrti v Nemčiji skrbeli za duhovnike v svoji sredi. Vedeli so, da so vsi zapisani bližnji smrti. A hoteli so, naj jih duhovnik pripravi na srečanje z Bogom, naj jim duhovnik poslednjič odpusti grehe v Kristusovem imenu. Zato mora biti duhovnik tisti, ki bo zadnji umrl med njimi od lakote, da bo lahko pomagal vsem. Zato so si pritrgavali še od svoje pičle hrane in silili duhovnika, da si ohrani moči, čeprav so vedeli, da bodo sami zato prej podlegli.
V	današnjih časih je duhovnik bolj potreben kot morda kdajkoli prej. Čimbolj svet pozablja na posmrtno življenje, na končni namen življenja, tembolj je potreben nekdo, ki ljudi kliče nazaj na pravo pot, ki svari pred nevarnostjo.
nato pa je bil cela tri leta »bestseller«. Prodali so ga nad 2 milijona izvodov.
Zakaj vzbujajo knjige te vrste toliko zanimanja in zakaj se tako dobro prodajajo? Med mnogimi razlagami je morda najznačilnejša ona, ki jo je zapisal v ameriškem katoliškem tedniku »America« urednik te revije, jezuit Harold C. Gardiner S. J. »Katoliška kultura v Združenih državah«, je zapisal, »kaže vsako leto jasneje, da prehaja v ustvarjalno literaturo«.
Poleg tega pa so tudi drugi vzroki, ki zadevajo velike spremembe v družbi sami. Nešteti ljudje odkrivajo, da je znanost, o kateri so mislili, da jim bo ustvarila tvarno blaginjo, tudi sposobna ustvariti pekel na zemlji. Zato so zgubili svojo prejšnjo vero v znanost in iščejo drugih poti. Pri tem iskanju morda ne najdejo poti do cerkve in duhovnika, pač pa lahko brez zadrege stopijo v knjigarno in si kupijo versko knjigo, ne da bi bili s tem prisiljeni, da se javno priznajo k eni ali drugi veri.
V	zadnjih letih pa je poleg tega znanost še drugače vplivala na verovanje. Po Dar-vvinu so mnogi znanstveniki mislili, da se je vera preživela. Toda v preteklih 25 letih so nekateri vodilni znanstveniki zopet sami našli pot k Bogu in v svojih delih izpričali, da intelektualec danes lahko verzije hkrati v Galilejeva odkritja in v Boga. In ta priznanja so prišla iz področja zvezdoslovcev in fizikov, ki so prej korakali v prvi vrsti verskih nasprotnikov, sami agnostiki in materialisti. »Nasa generacija je prenasičena z dejstvi in vse preveč žejna videnj«, je zapisal neki ameriški mislec. Da, danes se je spremenilo intelektualno ozračje. V njem je spet dovolj prostora za vero in vernika.
Kaj porečejo k temu slovenski brezbožci?
PRIHODNJI TEDEN V GORICI
V sredo 30. sept. ob 8. uri zvečer bo pri Sv. Antonu mesečni sestanek za žene in matere.
V petek 2. oktobra zjutraj ob 6. uri sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim v stolnici in pri Sv. Ivanu.
Zvečer ob 8h ura češčenja v stolnici.
V soboto 3. oktobra ob 6. uri mesečna pobožnost z rožnim vencem v čast fatim-ski M.B. v stolnici.
V nedeljo 4. oktobra ob 8. uri sv. maša S skupnim sv. obhajilom za može in fante pri Sv. Ivanu.
Verniki, ne pozabite na te svoje mesečne pobožnosti!
Poslniajte versko nro m radiu Trst II. vsako nedeljo ob 9,30!
To, česar ni videl Clement Attlee v Jugoslaviji
Tiskovna agencija Katholische Nachrich-ten Agentur je razširila vest, da je bilo pred prihodom voditelja angleške delavske stranke Clementa Attleeja v Dubrovniku aretiranih več katoliških osebnosti, da ne bi prišli v stik z angleškim parlamentarcem. Prav tako so tudi v drugih krajih poskrbeli, da ne bi govorili z njim nepoklicani ljudje.
Vsled tega se je zgodilo, da je dal Attlee močno nepremišljeno izjavo na Ble-du, češ da v Jugoslaviji vlada popolna verska svoboda. Ta izjava je zbudila v Angliji skrajno neugoden vtis, piše kato. liški tednik »The Tablet«. Ta izjava priča, da se angleški politik ni potrudil, najti dokaze o dejanskem preganjanju vernikov in zlasti cerkvene hierarhije, ki je prav sedaj v polnem divjanju. V Zagrebu se je osnoval celo poseben odbor, katerega naloga, je okrepiti preganjanje proti katoliški Cerkvi. Ta odbor vodi zagrebški univerzitetni profesor dr. Marko Kostrenčič. Sedaj se to preganjanje javlja, kot «mo že zadnjič omenili, v organiziranju posebnih ljudskih demonstracij proti cerkveni hierarhiji in duhovščini, pri katerih ima policija nalog, naj ne posega vmes. Poli-
V	Združenih državah so izdali nov vselit-veni zakon, ki dopušča vselitev določenega števila beguncev in drugih v ZDA. Ker stvar zanima marsikaterega naših beguncev, objavljamo navodila k temu zakonu, kot jih je napisal p. Ambrožič v »Ameriški domovini«.
»Naj podam malo poročila s prve konference NCWC v New Yorku. Bila je prva, odkar je predsednik Eisenhower podpisal novi vselitveni zakon, ki ga navadno imenujemo »begunski,« toda uradno mu pravijo »Emergency Act« - zakon v sili. Še bolj uradno se mu pravi: Public Law 203. Tudi: »Refugee Reliet Act of 1953.«
Konferenca je trajala ves dan in udeležba je bila zelo dobra - blizu sto predstavnikov je zborovalo. Razume se, da bom skušal podati le najbolj važne in praktične ugotovitve s te konference, pa nekaj navodil, ki jih je konferenca dala za objavo.
1. Najvažnejše navodilo je to: Kdor želi dobiti v Ameriko koga od znanih mu beguncev, naj takoj piše v Evropo, naj se nemudoma registrira pri najbližjem ameriškem konzulu. Pove naj, da se želi registrirati za vselitev v Ameriko v smislu »Public Law 203.« Istotako naj se registrira vsak begunec, ki sicer še nima sponsorja v Ameriki, pa ga bo zdaj začel iskati. Registrirajo naj se na novo tudi taki, ki so morda že bili registrirani prej kdaj, pa iz tega ali onega razloga takrat niso mogli odpotovati.
2. Novi zakon ne daje nobene prednosti temu ali onemu, razen sorodnikom Ameri-kancev. Zato tisti, ki so bili pod prejšnjim zakonom že »skoraj« na vrsti, pa je čas potekel, zdaj nimajo nobene prednosti pred drugimi.
3. Novi zakon nič ne pravi, kdaj je moral kdo biti v tej ali oni deželi, da je 9 tega stališča »eligible«. Vsaj v načelu torej velja, da je lahko kdo šele včeraj nekam pribežal, ali bo magari šele prihodnje leto pribežal, pa bo lahko zaprosil za vselitev v Ameriko po tem zakonu. Toda točka II d predpisuje, da mora vsak prosilec dati natančno poročilo VSAJ ZA DVE LETI nazaj, kje je bil, kaj je delal, kako se je vedel, itd. Seveda bo moral navesti priče za vsak podatek o sebi, pa razne uradne do-kumente.
4. Preiskave, rešetanje ali »sereening« se bo za vsakega vršil po SPLOŠNEM vselit-venem zakonu, ki je bil lani sprejet in ga poznamo pod imenom Mc-Carran - Valterjev imigracijski zakon. Dovolj je znano, kako strog je zakon. Zakon, ki tu o njem govorimo (Public Law 203), je poseben zakon, ki ostane v veljavi samo do konca leta 1956, dočim SPLOŠNI velja za zmerom • razen če ga bodo kdaj spremenili. Marsikaj, kar predpisuje za vselitev Mc-Carran - Walterjev zakon, za ta posebni zakon tie velja. Na primer kvote. Veljajo pa vsi predpisi, ki se tičejo vprašanja varnosti - security - in vsakega bodo »rešetali« po strogih predpisih splošnega zakona.
5. Vsak prosilec, ki želi priti v Ameriko, mora imeti tu sponsorja, državljana, ki da enake garancije kot je bilo predpisano v prejšnjem begunskem zakonu: Stanovanje in zaposlitev. Novo je pa to, da prevoza čez morje to pot ne bo plačevala kakšna IRO, tudi ne ameriška vlada, ampak ali sponsor ali begunec sam. Kajpada tudi prevoz od pristanišča do cilja tu v Ameriki.
cija brani napadene škofe in duhovnike le toliko, da ne pride do smrtnih primerov.
Izgredi zoper škofe v Dalmaciji
Nahujskana in plačana komunistična dr-hal je ponovila več novih napadov na škofe in duhovnike posebno v Dalmaciji. Pri tem so bili ranjeni trije škofje in njihovi sodelavci ter razdejano sebeniško semenišče. Ranjeni so: subotiški škof Bu-danovič, banjaluški škof Čelik in sebeniški Banič. Ranjen je bil tudi dr. Marentič, tajnik splitskega škofa Bonefačiča.
Po Titovem obisku v Splitu dne 13. sept. je drhal vdrla v semenišče in ga opustošila. Pri tem je ranila škofa Baniča, da je nezavesten obležal na dvorišču. V Dubrovniku so nahujskani ljudje napadli rektorja katedrale msgr. Poso in ga vrgli v morje, od koder so ga komaj rešili. Pri tem napadu so bili prisotni tudi amerikanski letoviščarji, ki go prizor fotografirali. Tedaj je posegla vmes UDBA in Amerikancem zaplenila film. Zaščiti se je zdelo le preveč, da bi take prizore prinašali amerikanski ilustrirani časopisi. Clementa Attleeja in gospo Eleonoro Rooseveltovo bi pa najbrže tudi take fotografije ne prepričale
o	pravem značaju Titove diktature. Če hi nju potolkli in vrgli v morje, bi morda verovala.
Razume se, da sponsor lahko plača dotično svoto le pod pogojem, da mu bo pozneje prosilec vse povrnil. Vrhu tega bodo razne organizacije dobile posojila od amer. vlade, da bodo mogle posojati prosilcem. Vsa posojila bodo pa morala biti vladi vrnjena najkasneje do 30. junija 1963.
6. Ne bo vlada dajala posojil takim organizacijam, ki so tako posojilo dobile pod prejšnjim begunskim zakonom, pa ga niso mogle točno po predpisih vrniti.
7. Zakon pravi, da mora garancija priti od ameriškega državljana ali državljanov: »a eitizen or citizens of U. S.«. Nastane vprašanje, če je pod izrazom »citizens« razumeti, da sme garancijo dati tudi kakšna ustanova ali organizacija. Takih nejasnih izrazov je v zakonu cela vrsta. Za enkrat ni mogoče dati odgovora, treba je čakati, kako ho Washington ta izraz in več drugih tolmačil.
8. Komu je treba predložiti prošnje za prihod beguncev? Zakon pravi, da »Administratorju«. Kdo je pa ta? Visok uradnik v Washingtonu v državnem oddelku ali State Departmentu. Načeljuje uradu za varnostne in konzularne zadeve: the Bureau of Security and Consular Affairs. Vendar je gotovo, da bo ta mož pooblastil razne javne in zasebne organizacije in urade, ki bodo smele sprejemati prošnje, jih po predpisih izdelati in odposlati v urad administratorja.
9. Za vse, ki se zanimate za kakšnega begunca, je zdaj važno, da pričujočo objavo natanko preberete, pa ne samo enkrat! Važno je, da niste ne prenagli in ne prepočasni. Prvo pa je, da sporočite svojim beguncem, kot že povedano, naj se takoj gredo registrirat k ameriškemu konzulu in odgovore na vsa vprašanja, ki jih jim bodo tam slavili. Lahko pa tudi poleg tega že takoj zdaj pišete na Ligo v New York ali Cleveland in pošljete podatke o sebi in beguncih, ki jih želite dobiti sem. Toda nikar ne pričakujte prehitre postrežbe, ko zdaj veste, da moramo sami še na mnoge reči potrpežljivo čakati, preden moremo začeti s tem delom.
10. Še eno opozorilo! Pripravite se takoj na morebitno razočaranje! Veliko se boste morda trudili in poskusali dve leti ali celo tri... pa nazadnje iz vsega ne bo ni'.. Vaš begunec ne bo mogel sem... Zakaj neki ne? Število dovoljenih viz za begunce, kot mi razumemo to besedo, je majhno, število po Ameriki hrepenečih je pa same v begunstvu iz Slovenije in Hrvatske več kot število dovoljenih viz!
Kje so pa še druge narodnosti! Vrliu tega je »rešetanje« z vseh mogočih vidikov tako strogo, da se marsikdo nikakor ne bo mogel izkazati za upravičenega do vselitve. Saj s tem ni rečeno, da ima re* kaj nad seboj, toda nič imeti nad seb»j in dokazati črno na belem, da nič nima — to sta dve reči! McCarranov zakon pa zahteva vse črno na belem in to s skoraj neštetih vidikov!
ISKRICA
Noben svoboden narod ne sme imeti strahu pred komunizmom, če ustvarja na svojih tleh socialno pravičnost na krščanskih temeljih. Tako je dejal delovni minister Združenih držav Severne Amerik? Martin Durkin.
(Radio Trst 11, 20. 9. 1953)
Y našem času se veča zanimanje za verske knjige
Kaj obeta novi „beonnski“ zakon v USA?
Leto V. - štev. 39
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
ZA /ASNOST V NAČELIH
GIO SPIOIDIAIRISITiVIO
(Odgovor namišljenemu »somišljeniku«
»Demokracije«)
Prevelika čast me je doletela v 36. štev. »Demokracije«. Ne čutim se vrednega tako krepkega naslova, pod njim pa v dobršnih dveh stolpcih še kar 18-krat imenovano moje ime: Če mi pa sedaj ne bodo kar rosile milosti, tudi nič ne rečem! Dovolj bi bil še zame tudi sam odgovor »žice priče iz brezdna smrti«, ki ga je »Demokracija« morala objaviti v odgovor na nesrečni članek »Spomenik«, ob katerem je gotovo marsikdo osupnil, kako je mogoče take neskladnosti pisati in ponatiskovati: Kakšno glasilo izseljencev je »TRIGLAV«, če tako piše?! Mislim, da ni bila majhna žrtev, ta popravek objaviti. Na spomenikih kaj popravljati, je sitno... In ni prvič, da mora »Demokracija« popravljati, kar napiše : n. pr. o spomeniku, ki so ga Lahi r Kobaridu odstranili, vedo boljši poznavalci kraja, da ni šlo za Vodnikov spomenik, kakor poroča »Demokracija«, ampak za neki drug! Sploh, če hi hoteli našteti vse slučaje, ko se je ta list zmotil ali neumestno pisal, in bi vse tiste liste zataknili gospodu »somi-ljeniku« za klobuk, KJ se mu krajci, pa bili tudi še tako trdi, povesili kot kužetu uhlji! Podpisani sem se res podpisal, in vem tudi, kdo mi odgovarja, 'čeprav se ni podpisal: Če bi bil malo manj raznih 'členov’ navedel, hi še kaj dvomil, kdo je! — Predvsem priznavam pravico enemu Jazbincu in štirim Steverjancem, »da se odkritosrčno strinjajo« z »Demokracijo«, ker je bilo zmenjeno za toliko glasov, kot je prstov na eni roki.
Nisem nameraval odgovarjati na tiste praznice; pa kar »Demokracija« govori o 'načelnosti', in na koncu pisec trmasto izjavlja, da hoče dalje nalašč nagajati, izzivati in dražiti oblastnike in nas, bodi:
Gre namreč res za načelno vprašanje, ker hočemo tudi mi hiti samostojni v mišljenju in stremljenju; ne samo krotki sluge nekaterih samozvancev, na nobenem ljudskem glasovanju ali taboru izvoljenih voditeljev, ki zahtevajo diktatorsko od nas, da moramo celo verska načela podrediti njih zgrešeni politični taktiki.
Ne gre za upogibanje hrbtenice (dasi malce telovadbe ne škodi tistim, ki veliko po odvetniških pisarnah sedijo!), ampak za način, kako se za narod dela (ali podira!). Če vem, da vedno pikanje in podtikanje, dreganje in kreganje z oblastmi našim ljudem škoduje, pa četudi samo v gospodarskem oziru, bom pač tak način boja opustil, prav zato, ker svoj narod ljubim. Zato partizani naroda niso ljubili, ker so mu z izzivanjem oblastnikov tako silno škodili. Je vprašanje, kdo in kaj bolj tira narod v pogin!
Glede narodnega odpadništva ne bojte se -zame, ki sem bil pod fašizmom dvakrat 'diffidiran' in fotografiran od treh strani in so mi odvzeli odtise vseh petih prstov obeh rok, z opominom, da sem zrel za konfin. Bojte se za starše slovenske, ki niso optanti, pa dajejo otroke v laške šole, ozir. za tiste otroke, ki pri slovenski materi ali očetu ali pri obeh Slovencih slovenščine ne znajo. Ti so krvavo potrebni vzgoje v narodni zavednosti!
Meni se ni treba na celih straneh v dolgih stolpcih prati, da sem bil v gozdu (z 'osvobodilci od vsega dobrega’); jaz nisem
»tulil z volkovi«, da bi se moral na dolgo zagovarjati! Bojte se za tiste, ki so bili včeraj črni in so danes rdeči, naj so že katoliki ali liberalci bili! Za versko in narodno mlačne se bojte; za tiste, ki hodijo še v cerkev, pa so zunaj Cerkve, ker te ne ubogajo, ali volijo za nasprotnike njene, a hočejo za narodne in verne veljati.
Za nas druge se ne bojte: Malo nas je sicer, a kar je klenega, ostane tudi med našim narodom! Še nas je nekaj, ki nam
Giornale di Trieste z dne 16. septembra se sklicuje na ljudsko štetje leta 1910. O tem štetju vemo vsi starejši, da je bilo veliko pritožb na oblasti zaradi mnogih nepravilnosti. Naj navedem naš slučaj. Bilo mi je takrat 16 let. Bili smo v družini mati vdova in 2 hčerki:	na	stanovanju
smo imeli 6 slovenskih delavcev. Pola za ljudsko štetje je bila pravilno izpolnjena. Pa je prišel občinski »kontrolor«. Matere ni bilo doma. Kontrolor je rekel, da pola ni pravilno izpolnjena in da je treba drugo podpisati. Ker sem vedela, da je vse pravilno izpolnjeno - končala sem tedaj že 2. razred italijanske višje trgovske šole - sem trdila, da je vse pravilno in da naj pove, kje je kaka nepravilnost. On pa je samo trdil, da je pola nepravilno izpolnjena in ni znal pokazati nobene nepravilne navedbe. Končno je pokazal madež od črnila ob ob strani (mi smo oddali polo popolnoma snažno) in zato, da je treba drugo podpisali. Jasno mi je bilo, da je to italijanska mahinacija. Dejala sem da ne podpišem neizpolnjene pole. Nato je začel prepisovati z naše pole. Že takoj pri vpisovanju matere je pri označbi jezika pustil prostor prazen. Zahtevala sem. da izpolni tudi tisto rubriko. Pri naslednjih imenih sva zopet prišla do tiste »hude« točke in je pustil dotični prostor prazen. Na moj protest je pa napravil pod »sloveno« moje matere vsem narekovaj (»). Nato mi je dal polo v podpis. Dejala sem, da bi polo morala podpisati mati, ne pa jaz, ki nisem polnoletna. Odgovoril je, da je vseeno dobro. No in jaz sem pri vseh osmih imenih v rubriko jezika vpisala »sloveno« in nato polo podpisala. Tedaj je rekel: »A taki ste« in užaljen odšel. Oblasti so pozneje odredile pregled in je komisija marsikaj popravila, a ni verjetno, da je izsledila vse nepravilnosti.
V	istem gori imenovanem članku se trdi, da Slovenci leta 1921 niso bili primorani zapustiti Trsta, ker da takrat ni bil na vladi fašizem. Res ni bil na vladi fašizem, zato pa, kar je bilo krivic in zatiranja, pade na Italijo kot tako.
Samo en dogodek: V cerkvi sv. Antona Novega je bil vedno krščanski nauk ob 3h in pol. Dolgo vrsto let je imel ta nauk č. g. Guštin. V tistem času je imel več govorov o četrti božji zapovedi. Neke nedelje, ko je razlagal, kako komunistični nauk nasprotuje družini, je prihrumelo v cerkev kakih 20 mladeničev z divjim kričanjem in so streljali na g. Guština. En vajah italijanske
ni bilo treba šele spregledavati, ker smo brez mencanja oči že od začetka jasno videli. Suhe liste in veje, snetljivo klasje in pleve pa naj le odnese veter! Tudi za kak sivi las in črvivi sad ne bo škode, če odpadeta: To so tisti breznačelni in nedosledni, ki so »danes tako in jutri tako«, namesto da bi bili »vedno tako« — kakor se je med vojno nekdo izrazil — lepo!
Gotovo je, da ne gre samo za cerkev v Jazbinah in za druge pereče potrebe števerjanske občine: Zadeve vseh občin in vseh Slovencev v Italiji trpijo zaradi ne-taktnega pisanja »Demokracije«, prisluhnite, boste videli!
Albin Martinčič
vojske je zlezel na spovednico in od spovednice na prižnico. S puškinim kopitom je g. Guština močno pretepel po plečih. Gospod je še dolgo časa čutil bolečine. To potrdijo lahko njegovi še sedaj živeči sorodniki, pri katerih je bival. Nato so ga peljali na kvesturo, kjer so ga pridržali nekaj ur in zasliševali, kakor da bi bil kaj zakrivil. Takoj ob napadu so nekateri verniki hiteli na bližnjo kvesturo za pomoč radi teh nerednosti. Pa jih niso pustili niti v poslopje. Pozneje se je zvedelo, da so bili tisti inladeniči poprej na kvesturi, predno so vdrli v cerkev. Mladeniči so res bili fašisti, a so dobili ukaze za tako divjaško ravnanje od nefasistične italijanske vlade.
Italija je v premnogih slučajih dokazala, da ni zmožna biti pravična do slovenske manjšine. To dokazuje tudi sedaj s svojim ravnanjem 9 slovensko manjšino v Gorici in Beneški Sloveniji, saj doslej ni hotela izvesti deželne avtonomije, zajamčene v ustavi, niti izvesti zaščito slovenske manjšine, kakor to zahteva ista ustava.
Koroška mladina na Sv. Višarjah
V	soboto 19. septembra in nedeljo 20. je poromala k M.B. na Sv. Višarjah mladina iz Podjune na Koroškem. Romanje je organiziral g. Sadjak, urednik Našega tednika, duhovno vodstvo pa so prevzeli gg. Kasel, župnik v Hodišah, g. Picej, župnik v Šmihelu, kaplan Polane iz Železne Kaple ter novomašnik Turk.
Klicu na romanje k nebeški Kraljici na Višarjah se je odzvalo nad dve sto mladih fantov in deklet. Podjunska mladina je s tem izpričala želio po materinem varstvu v letih viharjev in bojev. To željo je izrazila v prošnjah sv. rožnega venca med prvimi koraki proti gorski višini, ta želja je donela iz njihovih pesmi v Marijinem svetišču daleč v noč sobotnega večera, in ob zgodnji zarji Gospodovega dne.
Mladini sta možni samo dve poti: pot navzgor, v sončne višine - pot idealov, in pa pot navzdol v megle in močvirje. Prva je strma, težka, a polna srčnega, pravega veselja in sonca v svetlobi; druga je lahka, človeški naravi še bolj prikupljiva, a nje veselje je podobno smehu pijanca ob potnem grabnu in konča v temi. - Katero si boš izbral, mladi fant, po kateri boš hodila, mlado dekle? Če si se obrnil ali obrnila
Da bo kapljica dobra!
Vinogradnik se je trudil celo leto: okopaval in gnojil je, obrezoval in vezal, žveplal in škropil, vzdihoval in molil pred bližajočo se hudo uro. Približala se je trgatev, plačilo za trud in skrb.
A pot do dobre kapljice je še dolga. Ni tako enostavno spremeniti sladko grozdje v žlahtno vinsko kapljico.
Kdor je upošteval naše nasvete, ki smo jih dali pred tremi tedni in se ravnal po istih, je več ali manj že pripravljen na trgatev in sledeča opravila.
MORAMO SLEDITI DUHU ČASA!
Redki, prav redki so, ki še na stari način mastijo, to je z nogami; skoraj vsi uporabljamo grozdne mline in moderne stiskalnice. Delo je danes bolj snažno in hitro. Priznati pa moramo, da smo na stari način dobili boljša vina, ker z nogami nismo strli zelenih jagod in tudi groz-dovine nismo razmrcvarili, kot se to zgodi v modernih strojih. Sok iz zelenih jagod in grozdovine pa samo kvari dobroto mošta in vina.
Enkrat tudi nismo potrebovali metabisul-fita in žvepla ter podobnih pripravkov, ki tudi niso vinu v korist.
A kaj hočemo? V zadnjih desetletjih so se na grozdju, v kleteh in v posodi razvile nekatere bolezni, ki jih prej niso poznali. Če hočemo danes dobiti zdravo kapljico, moramo uporabljati moderne pripravke.
V	naslednjem hočemo dati nekaj namigov:
1. ČE GROZDJE NI DOZORELO? ,
Zelenega grozdja ne bi smeli trgati, ker tako vsebuje malo sladkorja in bi dalo le šibko vino, ki hi imelo okus po grozdni kislini in bi bilo trpko.
Premalo sladek mošt lahko popravimo zakonito samo z dodatkom zgoščenega grozdnega mošta. V splošnem je potrebno po 3 kg zgoščenega mošta, če hočemo dvigniti pri 100 litrih alkoholno stopinjo za eno stopinjo. Navadnega sladkorja ne smemo rabiti, če je vino določeno za prodajo. Tako vino je manj gosto in se dodatek sladkorja lahko spozna. Če pa hi hoteli za lastno uporabo dvigniti alkoholno moč za eno stopinjo, potem moramo dodati na 100 litrov mošta po 1.60 kg sladkorja. —-Torej pazi, kako napraviš vino bolj močno, če nočeš priti z zakonom navzkriž.
Prekisla vina oziroma mošte je potrebno tudi razkisati. Zato uporabljamo apneni karbonat.
2. ČE JE GROZDJE GNILO?
Ni dovolj, da gnilo grozdje med trgatvijo čistimo, da odstranjujemo gnile ja-
navzdol, potem hitro nazaj! Vstani, odpri oči in hodi za soncem.
Pazljivo je prisluškovala mladina besedam govornikov in z odprtimi usti srkala vase osvežujoči zrak planinskega vrha - navodila za življenje.
Kljub malo neugodnemu vremenu se je koroška mladina vračala domov z veselimi obrazi, polna dobrih sklepov in v upanju na skorajšnje svidenje na Sv. Višarjah.
gode. Gniloba ho prišla kljub temu v mošt, ker se nahaja v obliki nevidnih glivic na zdravih jagodah in grozdovini.
Pri moštenju gnilega grozdja moramo na vsak način uporabljati ali metabisulfit ali solfofosfat. S temi razkužimo mošte. Res je, da z dodatkom teh snovi začasno zadržimo kipenje, ki pa je tem rednejše pozneje in dobimo bolj močna vina.
Pa tudi za moštenje popolnoma zdravega grozdja je priporočljivo dodati metabisul-fita (bolje trefosolfita ali solfosfata), samo v manjši količini.
3. ALI UPORABLJATI UMETNE GUI-
VICE?
Mošt začne vreti, četudi mu ničesar ne dodamo. Od kod to vrenje? To vrenje povzročajo posebne glivice, kvasniee, ki se nahajajo na grozdju in v kleti. Teh glivic ali kvasnic pa je na stotine sort: so dobre in žlahtne, zato priporočljive, a pomešane med njimi — in teh je celo največ -— so tudi divje in zato škodljive. Če nastopa v naših kleteh v zadnjih letih tolikokrat vlačljivost vina, moramo to pripisati ravno delovanju teh divjih in škodljivih kvasnic. Te tudi onemogočijo, da bi vino postalo tako močno, kot bi teoretično odgovarjalo vsebini sladkorja v moštu.
Zato pa uporablja napredno kletarstvo za kipenje mošta samo odbrane, selekcionirane kvasniee, ki prevrejo ves sladkor in s tem zvišajo alkoholno moč vina za kakšno črto.
4. PAZI NA TOPLOTO MED KIPENJEM!
Kvasniee lahko delujejo v moštu, če ima ta sorazmerno toploto, in sicer okoli 15° C. Če je toplota nižja samo za kakšno stopinjo, ni potrebno zakuriti peči. Če pa kaže toplomer izpod 12° C, potem je potrebno kuriti, in sicer toliko časa, dokler se toplomer ne dvigne do 13° C. Ne držati v kleti višje toplote, ker se ta s kipenjem itak dvigne. Kipeči mošt je navadno za celih 10° C bolj topel kot klet. Če pa preseže toplota v sodu 25° C, potem je nevarnost, da nastopi kvarno vrenje, ki nam da vina grenko-sladkega okusa (manitno vrenje!) in tega okusa ni mogoče popraviti.
Zato pa je potrebno meriti toploto tudi v sodih in če se ta bliža 25° C, moramo klet ohladiti. Še bolje pa je, če ohladimo kipeči mošt, kar dosežemo z delnim pretakanjem ali pa s pumpanjem zraku v sode.
Pomni: V kleti naj bo od 12 do 15° C toplote, v sodih pa največ 25° C.
Pridelek vina v Italiji
je znašal
1. 1947	36,362.500	hi
1. 1948	40,274.170	hi
1. 1949	40,888.250	hi
1. 1950	40,881.490	hi
1. 1951	47,206.370	lil
1. 1952	41,091.000	lil
Nekateri gospodarski izvedenci trdijo, da najbrže navedene številke niso pravilne, ker si iz njih ni mogoče razlagati letošnje praznine v zalogah, vsled česar so se cene v zadnjem času dvignile kar za 50 in več odstotkov.
ZARADI RESNICE
Prejeli smo in objavljamo:
V nedeljo ob 3.30 vsi v Štandrež na praznik naše pesmi in besede!
VILHELM HUNERMANN:	34
Oče T)aiTujxm
V	naslednjih tednih je Damijan vnovič prehodil vso obsežno župnijo. Povsod je srečaval stisko, smrt in uničenje. V gorskih globelih so ležale pobite črede in pastirji. Žetev je bila uničena. Lakota bo obiskala otok, lakota in smrt.
Pater je prišel do morja, da bi obiskal neko mornarsko naselbino. A zaman je iskal. Obrežje je bilo golo. Porogljivo so pljuskali valovi ob prazno obalo. Mož, nag od glave do nog, jo prišel misijonarju nasproti.
»Kiliano!« ga je poklical duhovnik. »Ki-liano, kje je vas, kje so vaše hiše, kje je cerkev ?«
Kanak se je na ves glas zasmejal:
»Vse v vodi. Vse v vodi! Hahaha!«
»Moj Bog, mož je zblaznel,« je spoznal pater in ga skušal pomiriti. A revež se je zvijal od smeha, plesal in kričal:
»Vse v vodi! Vse v vodi!«
Tedaj je Damijan de Veuster glasno za-joksl...
Misijonar je hotel obiskati oddaljeno vas. Pot prek gorovja je brezmejno težavna, zato si je Damijan izbral pot po morju. Dva Kanaka sla porinila dolbenieo v kipeče valove. To je bilo izdolbeno deblo, ki jim je služilo za čoln, široko komaj pol metra. Divje se je morje zaletavalo v dolbenieo, s katero se je peljal Damijan.
I	esla so se potapljala v vodo. Dolheniea je brzela skozi peneče strme valove, se postavila skoraj navpično, v naslednjem hipu obvisela v zraku, a nato spet naglo zdrknila v globino. Šumeča pena je brizgala od vseh strani vanjo. Slednjič so se oddahnili. Butanje valov je bilo premagano. Tiho in čisto je postalo morje, prozorno do dna, kjer so se lesketale pravljične podobe belili in rožnobarvnih morskih biserov.
V	enakomernem taktu so Kanaki veslali po vodi in peli pesem o slavnem poglavarju Rata iz čudežne dežele. Kupolu, ki je s pomočjo belih ptičev zgradil čoln za vožnjo okrog sveta.
»Pot za čoln, pol za čoln, pot posuta s sladko dehtečim cvetjem! Vsa ptičja družina v Kupolu te časti, vrli Rata nad vse smrtnike! Oooo!«
»O Bog, kako lep je tvoj svet!« je zaklical Flamec, ki se je veselil barv in občudoval svetlikajoče se morje in pisane globine, kjer so švigale blesteče se ribe. Prvič se je Damijan spet mogel veseliti, prvič po velikem petku v Kohali. Ta vožnja mu bo prinesla mir in pokoj po strašnem potresu minulih dni. Duhovnik je vzel iz žepa brevir in k ubranosti psalmov je pošumevalo večno morje. Vesla so udarjala takt in nad nebesno sinjino se je razlegala pesem Kanakov:
»Pot za čoln, pot za čoln, pot posuta s sladko dehtečim cvetjem. Oooo!«
Hipoma krik groze:
»Potapljamo se!«
Med koralnimi čermi je čoln zašel v vrtinec. Eno veslo se je zlomilo. S straž-nim pokom je čoln treščil ob čer in sc prevrnil. Damijan in Kanaki so padli v vodo. Nemogoče je bilo spet obrniti čoln! Patru se je še posrečilo zgrabiti gumijasto vrečo s svetimi posodami. Vse drugo je potonilo predvsem mali, ljubki brevir. Ni bilo več časa, da bi ga lovil. Moral je plavati — — — A mokra obleka in dragoceno breme v rokah sta ga kakor
svinec vleka v globino. Pravkar so vzkipeli valovi. Pomagaj o Bog! Naslednji val ga utegne raztreščiti ob čer. Ostro, koničasto kamenje koral, prek katerega ga je vrglo morje, mu je razrezalo obraz tn velikan se je preril skozi kipeče, besneče valovje... Tedaj! Zgrabil ga je velik val, ga visoko zalučal in ga hrumeče vrgel na kopno.
Duhovnik je omedlel.
Zavedel se je šele v rokah Kanakov. Hvala Bogu! Bil je nepoškodovan. Le nekaj prask in brazgotin je dobil. Kaj se misijonar meni za to? Leta na tem otoku so mu že cesto razpraskala kožo.
Naslednji dan je pater že romal proti goram, za katerimi je čakala nanj beda...
Nepopisen je bil trud tega potovanja. Gore so bile kakor neprestopni zidovi. Z zadnjimi napori je misijonar cesto plezal po krhkem kamenju, se prerival skozi ozke žlebove, tipal po razpokani stezi v vrtoglavi višini. Končno je premagal vzpon. Navzdol je šlo laže.
Tedaj je Damijan nenadoma zaslišal glasove iz globine. Glasove strahu in groze! Vmes smeh, grozen smeh. blazen »meh!
Urno je pater stopil med grušč in skale. Kričanje je postajalo glasnejše, smeh pre-
dirljivejši. Pred njim se je odprla globel. Notri je bilo kakih dvanajst ljudi! Ob pogledu nanje je Damijan naglo odskočil. Groza ga je spreletela. Bilo mu je, kot da je pogledal v pekel.
Ljudje v globeli so bili skoraj popolnoma nagi. Njih telesa in udje so bili pohabljeni, razjedeni, na pol strohneli. Obrazi spremenjeni v vražje spake. Bila je to globel gobavih, ki so se tukaj skrivali pred detektivi zdravstvene komisije, da jih ne bi odvedli na Molokaj. Tudi tukaj je potres na veliki petek tresel skale. Nekateri izmed gobavcev so nosili sveže, komaj o-skorjene rane. Eden se je plazil kakor črv po zemlji. Prožeče se kamenje, mu je zdrobilo ude. Drugi so rjoveli od bolečin. Vmes pa je zvenel strašen smeh blaznega.
To je bil pekel!
Z blazno spačenimi obrazi so gobavci buljili v tujca, ki je našel pot v njih grozno pustinjo. Nekateri so začeli pobirati kamenje. Tedaj pa se je nekdo iztrgal iz gruče, stekel k duhovniku, sc jokaje vrgel predenj in kričal:
»Makua Kamijuno! Makua Kamijano!«
»Kdo ai, da te ne poznam ?«
Z GORIŠKEGA
KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO IZ GORICE
PRIREDI
v nedeljo 27. septembra 1953 v ŠTANDREŽU na odprtem prostoru ob cerkvi
PRAZNIK SLOVENSKE PESMI IN BESEDE
Pričetek točno ob 15.30 Na programu so:
Recitacije pesmi o primorski zemlji.
Posamezni nastopi pevskih zborov iz Gorice, Podgore, Rupe, Pevme, Števerjana, Doberdoba in Jamelj.
A. P. Čehov: Medved — vesela enodejanka.
Nastop združenih zborov pod vodstvom prof. M. Fileja.
Vstop z vabili, ki jih lahko dvignete v GORICI: v kavarni pri Bratužu, v trgovini Kosič v Raštelu in na Upravi »Kat. glasu«; na DEŽELI: v župnijskih uradih ali pri pevskem zboru. Redna avtobusna zveza iz Gorice v Štandrež z odhodom s Travnika ob 13. — 14. — 15. uri.
Prisrčno vabljeni!
V primeru slabega vremena se praznik prenese na naslednjo nedeljo.
Smrtna kosa
Preteklo sredo 16. sept. je umrl na svojem domu na Solkanskem polju Franc Bavdaž, oče č. g. Slavka Bavdaža. Pokojni je bil Bric po rodu, doma iz Vrhovlja, kjer se je rodil leta 1877. Kot železničar je bil več let v Italiji, nakar se je vrnil domov in si postavil skromen dom na Solkanskem polju, kjer je živel tiho in mirno življenje v krogu svoje družine. Bil je blagega značaja, skromen in veren. Tako je vzgojil Uidi svoje tri otroke, katerih najmlajši Slavko je postal duhovnik in je sedaj uradnik na koncilski kongregaciji v Rimu. Zadnja leta je rajni France začel pešati. Leta so ga težila. Oglasile so se razne bolezni, ki so ga po daljšem bolehanju spravile v grob. Pokopali so ga v petek dopoldne na pokopališču v Pevmi, kakor si je sam želel. Č. g. Slavku in vsem ostalim sorodnikom naše najiskrenejše sožalje, rajnemu pa večni pokoj.
Pouk na srednjih šolah v Gorici
Pričetek novega šolskega leta bo na Nižji srednji šoli in na Strokovni soli 5. oktobra 1953 s šolsko mašo ob 10. uri v stolnici; na višji gimnaziji in na učiteljišču pa 12. oktobra 1953 tudi s šolsko mašo ob 10. uri v stolnici. Dijaki naj se zberejo na šolskem dvorišču vsaj pol ure pred začetkom sv. maše. Po šolski maši se dijaki vrnejo na šolo, kjer jim bodo gg. profesorji povedali vse potrebno za naslednje dni.
A ker je ta sedaj nam nedostopna, je hotel svojo zlato sv. mašo opraviti preteklo soboto ob sklepu duhovnih vaj za slovenske duhovnike vsaj pri oltarju svetogorske Ma-tere božje v goriški stolnici prav na 50. obletnico svojega posvečenja.
G. zlatomašnik je bil rojen v Levpi n? Kanalskem leta 1879, v mašnika je bil posvečen od pok. nadškofa Jordana 19. 9. 1903. V mladosti je služboval kot katehet v Tolminu, pozneje pa vsled vojnih razmer v tržaški škofiji kot župni upravitelj v Hubedu in v Koprivi na Krasu in Dutovljah. Danes živi kot upokojenec v Skednju, kjer še vedno pomaga kot katehet. Saj ga vsa njegova leta niso še nič upogni-
la in je še poln mladeniškega duha.
G. zlatomašniku iskreno čestitamo in mu želimo še dosti plodonosnih let v službi Gospodovi!
Prometna nesreča
V torek 22. 9. popoldne se je blizu Ronk na državni cesti, ki pelje iz Červinjana v Tržič, pripetila težka avtomobilska nesreča. Msgr. Just Soranzo, rektor goriškega semenišča, se je peljal s svojim bratom v smeri iz Ogleja v Tržič na pogreb očeta .č g. Diodata, spirituala v semenišču. Blizu kavarne »Meteor« v Ronkah jima pride naproti drug avtomobil, ki je vsled mokrega asfalta začel na cesti kolebati. Brata Soranzo se hočeta temu avtomobilu izogniti, a pri tem trčita vanj. Oba avtomobila sta se prevrnila in močno poškodovala. Pri nesreči je bil najtežje ranjen brat msgr. Soranza. V bolnico so ga sprejeli nezavestnega. Rektor msgr. Soranzo si je zlomil nekaj reber, dočim je šofer drugega avtomobila odnesel le lažje poškodbe.
Jamlje
Preteklo nedeljo smo se v naši vasi na poseben način spominjali žrtev prve in druge svetovne vojne. Preteklo je namreč deset let od tistih groznih dni, ko je tudi več naših vaščanov padlo v vojni z Nemci. Ob tej priliki smo postavili na pokopališču spomenik s spominskimi ploščami, na katerih so vpisana imena vseh žrtev vojne. To je bilo združeno z lepo spominsko slovesnostjo v cerkvi in na pokopališču. Tako smo se vsaj nekoliko oddolžili našim padlim in pogrešanim v obeh vojnah.
Romanje v Barnas in Staro goro
Prvo nedeljo, to je 4. oktobra na rožen-vensko nedeljo, bo zadnje letošnje romanje v Barnas in na Staro goro, kjer bo ob 3h blagoslov, rožni venec, pete litanije z odpevi in blagoslov z Najsvetejšim. Vpisovanje na Travniku pri g. fotografu Klein-dienstu. Cena vožnje 450 lir.
Vodstvo Apost. molitve
S TRŽAŠKEGA
Boljunec
Dne 11. oktobra, na drugo nedeljo v mesecu, bomo po mnogih letih zopet imeli pri nas škofov pastirski obisk. Ob 10. uri bo pri cerkvi sprejem in pozdrav, nato sv. maša z govorom prevzvišenega, potem sv. birma. Popoldansko opravilo bo ob 3h30. Birme se lahko udeleže tudi birmanci iz drugih duhovnij. Naj hi ta višjepaslir-ski obisk pomenil nov korak k večji verski zavednosti in duhovnemu napredku.
Šolsko obvestilo
Skupna šolska sveta maša za vse učence ljudske šole iz Gorice bo v četrtek, 1. oktobra, ob 9. uri pri Novem Sv. Antonu.
Učenci iz Šolskega kakor tudi iz Malega doma naj se isti dan ob 8.30 zberejo na dvorišču šolskega doma v ulici Croce. Med g v. mašo naj pristopijo k skupnemu sv. obhajilu. V ta namen naj opravijo že prejšnji dan sveto spoved od 17. do 19. ure na Travniku ali v stolnici, kjer bo na razpolago več spovednikov. Gg. učiteljice in učenci, ki pristopijo k svetemu obhajilu, smejo piti kavo (brez kruha!) eno uro pred sveto mašo,
ŽlatomaŠniŠko slavje
Preč. g. Ivan Brezavšček je daroval svojo novo sv. mašo pred 50 leti na Sveti gori-
»Ti me ne poznaš. Ti me ne poznaš?« je razočaran jokal gobavec. »Ti ne poznaš več Joana, Belega Kormorana, ki je bil tvoj služabnik. Potem pa je ostal v vasi, kjer mu je gobava žena dala piti kava. Iu Beli Kormoran je kakor ona postal gobav. In zdaj me beli oče ne pozna več!« je žalostno dostavil.
»Joane, moj ubogi, ljubi Joane!« je rekel Damijan ginjen in položil Belemu Kormoranu roke na ramo. »Seveda te poznam! Prav dobro te spet poznam!«
»Dobri oče!« se je gobavec ves srečen smehljal. A njegov smeh je bil na spačenem obrazu, kakor bi se režal hudobec. »Lačni smo, makua Kamijano! Zelo lačni,« je nato nekdo jokaje dostavil. »Žo en teden ni nihče prišel k nam in dol ne moremo več iti. Potres je raztrgal pot.«
»Jaz bom skrbel za vas! Jaz bom skrbel za vas, otroci moji!« je obljubil duhovnik. Vse brašno je razdelil lačnim, ki so se zakadili nanj kakor sestradani psi. Nato se je ozrl po ranjencih. Spet je raztrgal svojo srajco v kose in jim obvezal rane.
V pekel izobčencev je zašel svetlobni žarek...
Po več urah težavnega plezanja je Da-miian na večer dospel v vas, katero je
Bazovica
ŽRTVE: Kot vsako leto smo se tudi letos spomnili štirih Slovencev, ki so bili v Bazovici ustreljeni. Katoličani v cerkvi -šestega septembra — s sveto maso, komunisti pri spomeniku v popoldanskih urah. Sv. mašo za žrtve opravlja vsako leto župnija: lansko leto in letos so prosili za mašo tudi titovski komunisti. Jasno, da se maše niso udeležili. V naši cerkvi je bilo tako kot vse druge nedelje, čeprav je njihovo časopisje več dni prej mašo oznanjalo. Mi se bomo naših žrtev spominjali vedno, tudi takrat, ko jih bodo komunisti pozabili,
MARIJINO SLAVJE: Kakor že tri leta zaporedoma, smo tudi letos priredili, na dan Marijinega rojstva zvečer lepo uspelo procesijo. Po končani molitvi svetega rož-
iskal. Tudi tu je našel revščino. A ubogim je znal bedo najbedziejšili v skalni votlini tako pretresljivo opisati, da se je že drugi dan odpravilo krdelo Kanakov, ki so po velikanskem ovinku ponesli gobavcem obleko, jedila in pomoč...
Ko je misijonar po nekaj tednih prišel spet v globel gobavih, ni našel tam nikogar več razen enega z zlomljenimi udi, ki je umirajoč ležal v votlini. Vse ostale so izsledili detektivi zdravstvene komisije in jih odvedli na Molokaj.
Damijan je .umirajočemu mogel le še oči zatisniti.
»Ko hi vsaj duhovnika imeli na Molo-kaju!« je žalostno vzdihnil misijonar.
ANGEL JE ODŠEL: 14. septembra je umrla pri nas 11-letna Adica Križmančič. Več let je bolehala na srcu. Pred enim mesecem je uspešno prestala težko in nevarno operacijo, a jo je ravno ta tako oslabela, da ji je podlegla. Vsa Bazovica se je zbrala ob njenem grobu. Vsem je nedolžni otrok dal lep zgled, kako moramo v bolezni vdano prenašati tudi najhujse bolečine. Žalujočim nase sožalje.
Pesek
Demarkacijska črta med STO-jem in Jugoslavijo je v mnogih krajih razdvojila župnije. Tako je pri nas. Vasi Gročar.a in Pesek sta ostali brez cerkve, ki je v Jugoslaviji in ne služi več svojemu namenu. Ravno tako je z Drago in Botačom, ki imata cerkev v jugoslovanski coni Trsta. Vse omenjene vasi spadajo sedaj pod bazoviško župnijo in so precej oddaljene od Bazovice. Na pastirskem obisku leta 1951 je tržaški škof uvidel potrebo po cerkvi, ker je za vse te vasi težko hoditi redno k službi božji. Zato se je takoj začel zanimati pri oblasteh in končno dosegel, da so te odobrile načrt in dale sedaj 6 milijonov lir. S tem denarjem bo cerkev sezidana in pokrita. Za izvedbo celotnega načrta bo potrebnih še 5 milijonov lir. V teh
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin ▼ Gorici
dneh je neko privatno podjetje prevzelo delo in ga bo v kratkem začelo. Prevzviše-nemu in oblastem smo iz srca hvaležni. Nestrpno pričakujemo trenutka, ko bo postavljen prvi kamen in še bolj srečnega dneva, ko bo cerkev vsaj pokrita.
nega venca v cerkvi, pred Marijinim kipom, se je razvila procesija po vasi, mimo razsvetljenih bazoviških domov. Domači fantje so ponosno nosili Marijin kip v brezštevilnih raznobarvnih lučkah, ki so se počasi in slovesno pomikale v noč. Molitev in pesem sta se proseče dvigali v večerno tišino iz mnogoštevilnih src, kot bi hoteli prodreti v neskončnost, do Matere Marije. Z veseljem smo ugotovili, da se je letos udeležilo procesije tudi nekaj mož in fantov. Ljubi Bog nam je pomagal tudi s tem, da nam je dal lepo vreme .in tako omogočil mirno in redno potekanje slavja. Upajmo, da bomo prihodnje leto priredili Materi Mariji še lepši praznik, z večjo udeležbo mož in fantov, saj je Marija tudi njim mati, da ho ta slavnost, ki se je že tako ukoreninila v naše versko življenje, postala naša najboljša prilika, da izkažemo Mariji vso našo ljubezen in hvaležnost.
LOKAVCI: 13. septembra so pri nas gostovali Lokavci. Dolgo so čakali in prosili, da bi pogledali v Bazovico. \ prizorih so Vodopivčevo »Na Visokem« in eno šaloigro. Mešani in moški zbor sta lepo zapela več narodnih pesmi. Bazovei so jih navdušeno sprejeli: dvorana je bila tako nabita kot še nikoli. Lokavci in Bazovei so se vedno radi imeli in se obiskovali in si dekleta kradli.
N A
III. DEL POTOKU S M R T I PRED VRATI PEKLA
Kohala se je kopala v soncu. Bil je majnik, mesec Naše ljube Gospe. Ozračje je bilo polno brenčanja čebel in ptičjegs petja. Veliki, pisani metulji so se pozibavali nad morjem cvetov.
Zjutraj se je pater Damijan z malim, debelušnim bratom Kasparjem, ki je bil
ZANIMIVOSTI
Uvoz vina v Anglijo
je znašal lansko leto 368.340 hi v sodih, 22.000 v buteljkah in 23.840 hi šumečih vin. Italijanski delež na celem uvozu je znašal 16.200 hi vina v sodih, in sicer predvsem maršale in vermuta. -
Korenje - industrijska rastlina
Korenje vsebuje dragoceno snov »karo-ten«, ki je izhodišče za vitamin A, ta pa pospešuje rast. Zato je ta vitamin nujno potreben otrokom, pa tudi odraslim.
V ZDA in tudi v drugih državah so že nastale tvornice, ki predelujejo korenje. V Italiji gradijo podobno tvornico v Latini — bivši Littoriji, sredi osušenih Pontim skih močvirij. Navedena tvorniea bo predelala letno 300.000 q korenja.
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
t
V sredo, 16. t. m. je v Gospodu zaspal po dolgi in težki bolezni v 77. letu starosti naš dobri in nepozabni oče
Franc Bavdaž
Vsem, ki so nam ob tej bridki izgubi stali ob strani z molitvijo za pokojnika in s tolažilno besedo, bodi Bog dobroten plačnik. Posebej naj velja se naša zahvala prevzvišenemu g. nadškofu, častiti duhovščini, gg. zdravnikom, Katoliškemu prosvetnemu društvu, pevskemu zboru, darovalcem cvetja ter vsem, ki so se pogreba udeležili.
Gorica, 21. septembra 1953.
Družina BAVDAŽ
t
Dne 20. septembra 1953 je preminul po kratki bolezni
Andrej Merzek
mesar na Opčinah
Pogreb je bil v torek 22. septembra ob 16.30 uri iz hiše žalosti.
Spominjajo se ga žalujoči ostali
žena Rozalija, hči Nada, zet ing. Milan Sosič in otroci, sestre Josipina, Marija, Alojzija m Pavla.
Darilne pakete po vsej Evropi
dostavlja TVRDKA
Najhitrejša in najsoli-dnejŠa postrežba!
Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke. Dostavljamo tudi radioaparate po najugodnejših cenah !
CITRUS
INI P O RT St EXPORT
Lastnik: Aleksander Goljevšček bicikle, šivalne stroje in harmonike
-|- K g i* . ni, Torrebia***5** 27 - Telefon 24-467 - P. O. B. 522
že več let pri njem, sprehajal po vrtu. Oba sta bila zaverovana v svoje bele lončene pipe in dim se jima je ovijal okrog glave. Pred zeleno gredo sta obstala.
»Letos fižol dobro kaže,« je prvi spre-govoril pater. »Debel bo. Lahko ga bomo jedli s slanino in z gnjatjo! Ne bo slaba hrana, brat Kaspar!«
Dobremu patru so se oči zasvetile od veselja. S koncem jezika si je zeljno obliznil ustnice in se z obema rokama všečno gladil po lepo zaokroženem tre-buščku.
»Debeli fižol s slanino,« je nato rekel ves očaran in zavijal oči proti nebu, kot bi si od zgoraj moral izprositi moči zn tak nadčloveški užitek. »Fižol s slanino! Spet smo na Flamskem!«
Tedaj je duhovnik noložil samostanskemu bratu roko na ramo:
»Da, prijatelj, spet smo na Flamskem! Ta dežela je moja Flamska. To je moj Trcmelov, moja domovina! Včasih mi je, kot bi morala tam iz cerkvice priti mati, moja ljuba, stara mamica, oprta na palico, ali kot da bo zdaj zdaj prišel po tejle stezi med vrtnimi gredami oče. In ko zvečer sedim na verandi, se mi često zdi, da poslušam mater, ko bere stare legende o
puščavniku Petru ali o kakem drugem božjem svetniku. In glej, če tedaj kak star kanaški parček prestopi prag moje hiše s kakršno koli skrbjo na srcu, tedaj vem: ta dva sta mi oče in mati. Bog mi je podaril novo, ljubo domovino!«
Dobri Kaspar je s solzami v očeh poslušal duhovnika. Nato sta molče odšla proti hiši, ki je bila vsa v zelenju, od tal do vrha prepeta z žarečimi, modrimi zvezdami klematisa.
»Hiša v soncu!« se je veselo smehljal Damijan. »Drugačna kakor travnata koča patra Klemensa s pajki in ščurki. A v Puni je pater Klemens prav srečen. Ka-naki ga ljubijo kakor svojega očeta. Bog je vse v dobro obrnil na tem otoku od onega strašnega potresa pred petimi leti. Vse je spet lepše zgrajeno. Bog nam bla-
goslavja žetev!«
»Da, letos bo debel krompir!« je pritrdil brat in zadovoljno ogledoval ze ene grede. »In koliko bo graha m fi/.ola.«
»Na krompir in fižol zdaj ravno nisem mislil, ampak na žetev v božjem vrtu. Prav imaš pa le. Pater Damijan je spet postal kmet!«
»Kmet ni pravi izraz!« je ugovarjal Kaspar. »Vi ste posestnik kavinih nasa-
dov! Pomislite, letos bomo pridelali kar po šest funtov od vsakega kavinega grma.«
»Misijonar — saditelj kave,« se je nasmehnil Damijan de Veuster. »V Evropi bodo zmajevali z glavami. A moji rjavi otroci so pri tem zaposleni in delo je zdravo za dušo in telo. Pomanjkanje kvari ljudi na teh otokih. Ameriški posestniki pa na svojih tobačnih, sladkornih in kavinih nasadih ne marajo rjavcev.«
»Amerikanci si najamejo Kitajce in Ja-ponče!«
»Da, Japonci in Kitajci kradejo Kana-kom delo. Seveda, oni opravijo trojno delo za prgišče riža. A otočani so obsojeni k postopanju, akn jim misijonar ne preskrbi dela. Kavo sadim zaradi njih
neumrjočih duš.«
Od nekod je v svetlo jutro zazvenelo večglasno ubrano petje.
»Moji otroci pojo, brat Kaspar!« se je razveselil pater.
»Da, tam onstran kavinih nasadov! Ves dan prepevajo! Vesele otroke imate!«
Medtem sta dospela za hišo k čebelam. Razburjeno brenčanje se je slišalo iz vseh panjev.
(Nadaljevanje)