Kristjan Nemac Z zmago boste vse pogubili GEORGE, SUSAN (2014): Kako zmagati v razredni vojni. Mengeš: Ciceron. Naslov Kako zmagati v razredni vojni bo verjetno marsikateremu bralcu vlil upanje. Ali pa, če je del kapitalistične- ga razreda, zbudil srh, da je kateremu od marksističnih mislecev uspelo dog- nati strategijo, ki naj jo za dokončno odpravo razrednih neenakosti ubere delavski razred. A tako upanje kot tudi srh se hitro razblinita: knjiga se začne z »navodili za zmedene bralce«. Susan George namreč v svoji satiri naslovnega vprašanja ne postavi v usta izkoriščanih delavcev, ampak bogatih Naročnikov, ki želijo ohraniti svoj položaj. Zato so začetna avtoričina navodila za branje in napotek za žanrsko umestitev dela skoraj neizogibna. Takole piše: Lahko jo postavite kamorkoli, kajti to je genetsko spremenje- na hibridna knjiga, tako rekoč »resnična fikcija«. Izmislila sem si scenarij, v katerem si skriv- nostna skupina bogatih in vpliv- nih Naročnikov skrbno izbere Delovno skupino, ki bo pripra- vila Poročilo o vprašanju, ki je zanje izjemnega, življenjskega pomena: Ali živimo v obdobju neizogibnih kriz, nazadovanja in končno tudi razpada zahodne- ga sveta, kakršnega poznamo, ali pa je to obdobje preporo- da oziroma rojstva še močnej- šega kapitalističnega sistema? Kaj lahko naredimo za takšen preporod? Avtorji Poročila so znanstveniki; vsebina Poročila je vsekakor resnična, je pa kajpada prilagojena naročnikovim intere- som. Besedilu lahko verjamete, izmišljen je le scenarij. (str. 7) Stvaritev te »resnične fikcije« po eni strani skuša dati knjigi močan mobiliza- cijski učinek, saj lahko v Delovni skupi- ni skozi svojo analizo sistema povsem odkrito poročajo o razlogih in krivcih za krizo, ki ji ni videti konca, in za druge aktualne probleme. Še pomembnejše pa je, da jim omogoča popolno odkri- tost pri predlogih surovih in brutalnih rešitev, ki bodo Naročnikom omogočile ohranitev sistema. Tako povsem odkrito zapišejo, da mora biti eden temeljnih ciljev zmanjšanje števila prebivalcev ozi- roma: Skrajni čas je, da vsi spoznamo, da ogromne množice neupo- rabnih in odvečnih ljudi niti ne proizvajajo niti ne trošijo dovolj, da bi kakorkoli koristile kapita- lističnemu gospodarstvu, poleg tega pa zasedajo veliko preveč življenjskega prostora – fizično, družbeno in ekološko. Za zmo- gljivosti planeta so zgolj breme, za gospodarstvo in družbo pa strošek in pritisk, medtem ko sami ničesar ne prispevajo. (str. 151) Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 278 Povsem odkriti so tudi pri imeno- vanju posameznikov; zaradi novega humanitarnega podviga na primer pohvalijo Billa Gatesa, saj njegova fun- dacija radodarno financira program AGRA (Zavezništvo za zeleno revolucijo v Afriki), katerega cilj je povečanje pri- delave hrane, vendar bo po mnenju Delovne skupine verjetno prinesel nove primere hude lakote, razslojevanje in s tem neposredno zmanjšanje prebival- stva. To sklepajo na podlagi dogajanja ob prvi Zeleni revoluciji, ki jo je financi- rala Rockefellerjeva fundacija. Izmišljena zgodba je lahkotno bra- nje, zato se lahko avtorica knjige nadeja več bralcev, kot bi jih imelo kakšno podobno teoretsko delo, s tem pa tudi širši doseg resničnih podatkov, ki jih najdemo v njem. Fikcija prav tako omo- goča personifikacijo razrednega boja in s tem konkretizacijo abstraktnega sistema, ki se skriva v interesih njego- vih nosilcev, Naročnikov, in svetovalcev, Delovni skupini. Vse sistemske prisile, ki veljajo za nujne in naravne, so tako prikazane kot posledica ozkega intere- sa elit, kar po eni strani prekine idejo o naravnosti in neizogibnosti vladnih ukrepov (saj jim daje družbeno razse- žnost), po drugi strani pa je problema- tično, saj personificira v resnici sistem- sko logiko prostega trga. Na primer, skupni evropski trg sili podjetnike v konkurenčnost, v kateri potem tekmu- jejo tudi nacionalne države, saj so odvi- sne od njihovih investicij; v želji, da bi jih privabile, ustvarjajo zanje ugodne raz- mere, ki pa pogosto znižujejo življenjski standard večine prebivalstva. Prav tako avtorica ni uspešna pri podajanju pro- gresivne kritike kapitalizma; pri tem jo namreč ovira sama zastavitev, v kate- ri Delovna skupina deluje v interesu Naročnikov in išče rešitve za ohranitev sistema. Prvi del knjige je dovršena kritič- na analiza trenutnega družbenega sta- nja, ki opozarja na vplive, ki jih bodo sodobne politike imele na družbo in planet. Delovno skupino najbolj skrbijo onesnaževanje, hitra populacijska rast, poglabljanje družbene neenakosti in neregulirane finance. Strukture oblasti teh težav ne odpravljajo, kar bo na dolgi rok pripeljalo do družbenih nemi- rov, katerih posledice bodo občutili tudi Naročniki. Zato v Delovni skupini poda- jo nekaj reformističnih (keynesijanskih) idej, ki bi lahko rešile trenutni polo- žaj: zagovarjajo večjo regulacijo financ (saj je njihov pomen pri ustvarjanju kriznih razmer nesorazmeren glede na druge gospodarske dejavnike), prene- hanje z varčevanjem (saj ne prinaša gospodarske rasti) in povečanje javnih investicij. Zavzemajo se tudi za večjo regulacijo kapitala v okviru držav, saj opozarjajo, da mora, če želi napredo- vati, »kapitalistično tržno gospodarstvo /.../ v sleherni državi določiti stopnjo družbene neenakosti, ki jo še lahko prenese« (str. 30). V Delovni skupini menijo, da kapitalizem potrebuje potro- šnike, zato se zavzemajo za izboljšanje položaja prebivalcev in povečanje nji- hove kupne moči. Čeprav predlagane rešitve dokazano pripomorejo k izhodu iz krize, pa se še naprej sprejemajo nasprotne politike. Zato člani Delovne skupine prvi del zaključijo s pomenlji- vim vprašanjem: »Ali evropski voditelji zares ne razumejo sil, ki jih neizogibno vodijo v propad, ali pa morda zavestno Čitalnica | Recenzije 279 načrtujejo še močnejši nadzor kapitala nad družbo, četudi za ceno gospodar- skega nazadovanja in krčenja javnih storitev za prebivalstvo?« (str. 58) V predlogih Delovne skupine je tudi nekaj kontradikcij, pri čemer se zdi naj- bolj izpostavljanja vredno nasprotje med rastjo množične porabe in zmanj- šanjem onesnaževanja. Res je sicer, da poraba lahko prinese gospodarsko rast, vendar pa množična proizvodnja, pot- rebna za to, hkrati povečuje onesnaže- vanje. Spodbujanja k investicijam v zele- no tehnologijo ob koncu knjige pa tudi ne pospremi kritika logike neskončne akumulacije; problem namreč ni samo v neekološki industriji, temveč tudi v končnosti našega sveta, ki ne omo- goča neskončnega kopičenja. V tem smislu lahko prvi del knjige razumemo kot kritiko sodobne etablirane levice in njenih keynesijanskih ukrepov, ki bi sistem sicer reformirali, vendar bi ga hkrati tudi okrepili. Kritika postane oči- tna nekoliko pozneje, ob zahvali vsem »naprednim« organizacijam, ki s svojim nerazumevanjem zgodovine, psihologi- je množic in sodobnih komunikacijskih tehnologij omogočajo krepitev in širje- nje obstoječega sistema. Diskurz drugega dela knjige je dru- gačen: Delovna skupina se zave, da Naročniki predlogov rešitev ne bodo podprli, saj bi zmanjšali njihov dobiček in moč. Zato se osredinijo na vprašanje, kako ohraniti in reproducirati obstoječi model. Naročnike najprej pohvalijo, ker jim je uspelo iz krize priti še močnejši; še več: krivcem za krizo je uspelo, da so postali predlagatelji rešitev. Avtorica s tem več kot očitno opozarja na molk in politični vakuum v času iskanja izhoda iz krize, katere breme so nosili pred- vsem davkoplačevalci, ni pa prišlo do nobenih večjih sistemskih sprememb (npr. regulacija financ, odprava davčnih oaz, itd.). Avtorica zapiše: »Iz nobenih pomembnejših intelektualnih ali političnih ust še ni bilo slišati grozečih besed, kakršne so ‹nacionalizacija› ali celo ‹podružbljanje› posameznih bank, kaj šele celotnega finančnega sektorja.« (str. 83) Tu je treba opozoriti, da so kmalu po izidu knjige volilne uspehe doživele nekatere politične stranke, ki so v parlament ponesle prav te ideje, vendar pa jih zaradi osamljenosti v svoji politični poziciji niso mogle udejanjiti. Trenutne zmage Naročnikov se lahko izkažejo za pirove, zato člani Delovne skupine pripravijo strategi- jo, ki sledi Sunzijevi misli iz Umetnosti vojne: »Največja umetnost je zlomiti upor sovražnika brez boja.« (str. 169) Namreč, viden in neposreden boj razširi nabor upornikov, zato se zdita plodo- vitejša lobiranje in grajenje zaupanja. Naročniki naj to počno prek različnih mehanizmov ustvarjanja javnega mne- nja: univerz, medijev, političnih in dru- gih institucij, pri tem pa naj ne gledajo na stroške, saj so vredni rezultatov. Glavni stateški cilj mora biti dokončna utrditev novega sistema prepričanj, ki naj nadomesti razsvetljenske ideale, od katerih se zdijo najtrdnejši oreh demo- kracija in človekove pravice. Vendar pa, npr., ne predlagajo odprave demokra- cije, temveč ideološko odvračanje od udeležbe na volitvah. (Za zanimivost: na državnozborskih volitvah v Sloveniji leta 2014 smo imeli najnižjo volilno udeležbo v zgodovini samostojne drža- ve.) Delovna skupina Naročnikom tudi Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 280 predlaga, da naj človekovih pravic, tega »pisma Božičku«, ne razumejo kot uni- verzalne in da naj se raje osredinijo na dolžnosti posameznika. Temu dodajo še nasvet, naj se v medijih pogosto pred- stavljajo zgodbe o uspešnih posamezni- kih, ki so za svoj uspeh zaslužni sami, saj bodo tako utrjevali prepričanje, da svoje uspehe in poraze kujemo sami. Ta del knjige lahko razumemo kot nazoren prikaz pomembnosti vsebine vrednot, ki so osrednje v neki družbi, ter hkratno kritiko prevladujočih ideoloških floskul. Kljub uspešni ideološki legitimaciji obstoječega sistema pa v Delovni sku- pini Naročnike svarijo pred pretiranim bahanjem, razkazovanjem in nasiljem, saj bi to le povečalo jezo tistih, ki živijo v pomanjkanju. (Vseslovenske ljudske vstaje so po vsakem arogantnem in zaničljivem komentarju vladajočih na ulice pritegnile več ljudi.) V želji, da Naročniki ne bi delali takšnih napak, v Delovni skupini spišejo strategijo spopadanja z novimi političnimi giba- nji. Naročnike opozorijo, da »ljudje, ki iskreno verjamejo v demokracijo /…/, ljudje, ki spoštujejo zakone in kate- rih vedenje je brezhibno, pomenijo za Neoliberalni elitistični model grožnjo, in to takšno, ki jo je treba jemati z vso resnostjo« (str. 148). Zato predla- gajo infiltracijo provokatorjev, ki naj, na eni strani, podžigajo nasilje in tako zmanjšujejo legitimnost protestov ter, na drugi, izpodbijajo vsako odstopanje od »svobode izražanja«, »participaci- je« in »radikalne notranje demokra- tičnosti«. Prepričani so namreč, da je delno krivdo za zaton gibanja Occupy mogoče pripisati prav radikalni partici- patorni demokraciji, ki je onemogočila zedinjenje glede kakršnihkoli zahtev. Predlagajo tudi podpihovanje »narciz- ma majhnih razlik«, da se onemogočita enotna protestniška fronta in skupen boj. Zadnji korak za ohranitev privile- giranega položaja Naročnikov, če vse našteto ne bi zadoščalo, naj bodo repre- sivna sredstva – neubojna orožja, ki jih za ohranjanje miru in odvračanje od protestiranja uporablja policija. Iz strategije in priporočil Delovne skupine lahko razberemo, da avtorica odlično razume psihologijo množice in pozna razloge za protestiranje. Za konec se vrnimo na začetek, na naslovno stran. Menim, da naslov Kako zmagati v razredni vojni,ni naj- bolj posrečen. Avtorica namreč razredni boj opredeljuje kot boj med bogatimi in revnimi, kar je precej nenatančno. Razreda namreč ne določa bogastvo posameznika, ampak razmerja, ki dolo- čajo dostop do produkcijskih sredstev, torej razmerja med lastniki in nelastniki. Knjiga kljub temu poda nekaj zanimivih iztočnic za teoretski razmislek o delo- vanju kapitalizma; z enim od njih se ukvarja tudi svetovnosistemska teorija (predvsem Giovanni Arrighi), gre pa za vprašanje kapitalističnih ciklov. Avtorica tako zapiše: Prepričani smo, da lahko naši argumenti naletijo na odobrava- nje v nekaterih »rastočih« drža- vah, kjer je kapitalizem veliko bolj nereguliran in kjer želje po bogastvu in moči niso poteptali ali jo utišali v številnih generaci- jah razsvetljenske propagande. Kitajska, ki ji ni treba prenašati bremen in zavor demokracije, Čitalnica | Recenzije 281 bi bila v tem pogledu lahko veli- ko bolj voljna sodelovati, kot si morda predstavljajo Naročniki. (str. 153–154) Razlog, da Naročnikom predlaga to sodelovanje, je vedno manjša zmožnost absorpcije naraščajočih populacij znot- raj obstoječih standardov. Zato je treba, če ne želijo spremembe sistema v svojo škodo, spremeniti same standarde. Za teoretski razmislek je zanimiv tudi napotek Delovne skupine, ki bi mu po njenem mnenju Naročniki morali sledi- ti: »Vse se mora spreminjati, da bi lahko vse ostalo enako.« (str. 149) Ta modrost je teoretsko produktivnejša, kot se zdi na prvi pogled, saj povzema nujnost nenehnega revolucioniranja sodob- nih proizvodnih procesov. Operaisti so vedno poudarjali, da razredni boj potiska sistem v nenehno spreminjanje tehnične sestave delovne sile, saj je to edini odgovor na politično sestavo delavskega razreda in edini način ohra- njanja moči in oblasti. Tako avtorica odpre nekatera pomembna teoretska vprašanja in spoznanja, čeprav njen dis- kurz ni teoretski. Kljub dobri analizi tre- nutnega stanja, ki je dostopna širšemu krogu bralstva, pa vendarle po mojem mnenju manjka kakšna udarna resnica. Na primer: »Dragi Naročniki, žal bo na dolgi rok vaš razred bodisi uničil planet bodisi izgubil. Druge možnosti ni.« Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 282