Izvestje c. kr. II. državne gimnazij e
v Ljubljani o šolskem letu 1906./1907.
Na svetlo ilal c. kr. ravnatelj
Fran Wiesthaler.
Vse b i n a:
1.) Stališče Bleiweisovih «Novic» glede književnega zedinjenja Slovanov.
Priobčil Janko Lokar.
2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
V Ljubljani 1907.
Založila c. k:r. II. državna gimnazija.
Natisuila Ifj. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
S-.'".	••
'	•’i,''
■ '
■ . • . • • 1 ■. . ■ .
' ;v :■ V-/' 'C;-;■ :V.	^	J:’,.-	■'	:-r.-	v	i
'
.
•v.	•	'	'	■
C--	;	VV-e	■'■■■’■■■::	'■■■:	:■•.:■(	./V-'	■'
K. ”
■
Izvestje . kr. II. državne gimnazije
v Ljubljani
o šolskem letu 1906./1907.
Na svetlo dal c. kr. raviiatolj
Fran Wiesthaler.
Vsebina:
1.) Stališče Bleiweisovih «Novic» glede književnega zedinjenja Slovanov.
Priobčil Janko Lokar.
2.) Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
V Ljubljani 1907.
Založila o. Ur. II. državna gimnazija. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
’
Stališče Bleiweisovih «Novic» glede književnega zedinjenja Slovanov.
Priobčil Janko Lokar.
Francoski prevrat je povzročil v Evropi splošno gibanje. Novi vek jo zamenjal starega — ideja narodnosti in narodnega zedinjenja je stopila na mesto verske.
Valovi duševnega razvoja Evrope proti koncu XVIII. in v začetku XIX. stoletja so preplavili tudi zemlje Slovanov in zbudili pri teli dobo preporoda. Predramljeni ud nemških romantikov so se začeli navduševati slovanski rodovi za vse, kar je v zvezi z njihovo narodnostjo. Hrepenenje po krasni, izgubljeni preteklosti, ki pa je obstojala samo v domišljiji, jih je dovedlo do čudovitih ponaredeb (Hanka!), ljubezen do narodnosti pa k nabiranju slovanskega tradicijonalnega slovstva. Milijoni, katerim je prerokoval „svečenik človekoljubja“ — kakor imenuje Kollar Herder j a v nekem 1852. leta izišlem sonetu — najjasnejšo bodočnost v svojih „Ideen zu einer Philosophie der Geschichte der Menschheit“, so opravičevali z njegovimi nazori o miroljubnem značaju starih Slovanov svojo temno sedanjost in iskali v njih tolažbo za lepšo, svetlejšo prihodnost. Da bi se pa temeljito pripravili za nalogo, ki jih baje čaka v svetovni zgodovini, so opominjali h književni vzajemnosti in slogi.
Ti klici so ustvarili v kulturnem življenju Jugoslovanov ilirizem. Pravzaprav lahko govorimo o več ilirizmih v različnih časili. Vsi so stremili — seveda no na isti način — ali za književno, ali za politično združitvijo razcepljenih jugoslovanskih plemen.
V	XVII. in XVIII. veku so skušali širiti med ljudstvom Hrvati na škodo ča-narečja s što-narečjem (zlasti bosanskim) knjige versko-nravne vsebino. Ta dela so plula pod zastavo ilirskega jezika in imela svoje iztočišče v Rimu (Ivašič, Mikalja in drugi). V začetku XIX. stoletja je ustvaril Napoleon politično „Ilirijo“ s središčema v Dubrovniku in v Ljubljani. Z velikim Francozom je pala ta navidezno, v resnici pa ga je preživela. V tridesetih letih minulega stoletja se jo pričelo naposled v Zagrebu ilirsko gibanje.
Odisej ilirizma, Gaj, je zbiral okoli sebe tudi Slovence, ki so se odzvali v precejšnjem številu P. Stoosa, enega izmed najizrazitejših predstavnikov istodobne politične hrvaške poezijo, „Pozivu v kolo ilirsko“:
U ilirsko kolo mili vratito se srodni puci, što su stari gvoždem bili, nek so duhom sad unuci!
Stanko Vraz je postal Ilir po duši in srcu. Docela prepričan o pomenu Gajevega pokreta je nabiral vztrajno novih sotrudnikov po slovenskih krajih in se veselil vsakega najmanjšega napredka, o katerem so poročali slovenski Iliri. Tako n. pr. naznanja 3. novembra 1830.1. Juri Kobe, skoro bi rekel rojen Ilir, da je zanos za ilirstvo na Kranjskem velik, a v „Danici“ leta 1840. plaka nad mrtvimi slovenskimi rodoljubi, ki bi pomagali krčiti pot k zedinjenju „gornjih Ilirov“ z „dolnjimi“, medtem ko je pisal mladi Jakob Krašna 12. oktobra 1840. 1., da čitajo Slovenci v Ljubljani jako radi ilirske novine. Vendar jo ostalo vso le pri platoničnih izjavah solidarnosti in sloge. Iz različnih vzrokov, med katerimi nista bila najzadnja strah pred politiko in pravoslavjem, niso šli Slovenci dalje od simpatij in kupovanja ilirskih
knjig-
Prvi slovenski časopis te dobe smo dobili Slovenci osem let za Hrvati. Gajeve „Kovine Ilorvatzke“ so izšle prvi pot G. januarja leta 1835. in pripravile hrvaški svet na prilogo „Danicza Ilorvatzka, Slavonzka y Dalmatinska“, ki je izšla 10. januarja z geslom: „Narod prez narodnosti — Jo telo bez kosti. Prirečje horvatsko.“ Bleiweisovo „Kmetij fke in rokodelfke novize“ so pa zagledale luč sveta po enakih težkočah kot Gajove 5. julija 1843. 1. v Ljubljani pri Blazniku.
Dasi so pisale še o ljubi „krajnski deželi“ in „krajnskih“ besedah, vendar so gojile takoj od začetka slovansko vzajemnost in širilo zavest o sorodnosti Slovanov. V 6. št. prvega letnika končuje Tone Krempl, katerega je zaznamoval kaplan Josip Drobnič kot edinega pravega Ilira na Štajerskem, svoje pismo: „Bog živi Štajerce, Korošce, Krajnce in Horvate, vsi smo od edne slovenske matere ..“ Številko pozneje je začel objavljati Matija Vrtovec svoj članek „Tlir fke deshele nekadaj in leda j,“ ki so prične z besedami: „Vle nalhe Ilirfke deshele fo bilo v prav prav ftarih zhalih s tamnimi gojsdmi sakrite.. .“ V 25. št. pozdravljajo „Novice“ z veseljem svojo sestiro „Zoro Dalmatinsko“, jo priporočajo vsem prijateljem slovenščine in obljul>-ljajo, da prineso za poskus iz nje kak članek v slovenskem jeziku. Obenem opozarjajo na „Srbske Kovine“ in „Podunavko“, na „Narodne Kovine“ in „Danico“.
Kato jo objavil Malavašič v 1. št. leta 1844. pesem ,,Kmeti j fke in rokodelfke Novize vfim fvoj im prijatlam in podpornikam sa novo leto“, kjer pojo med drugim:
In vi, k’ s Slovonzi fte od mater’ ene,
1	C	’
Ilorvatje, Dalinatinzi in Serbljani, k’ imato dola Modrize zliaftone, tud’ vi shivito v flavi, floslino sbrani, do vnuk’ redo fpomino flie selene na grobih vafhih od ljubesni vshgani; in fvot bo rokol, de fo Slavo vouzi, k’ pletejo v miru fi jih vfi Slovenzi.
V	12. št. istega leta so izpregovorile „Novice“ v „Oznanilu“ „Srbskih Novin“ in „Podunavke“ nekoliko več o sorodnih bratih v daljni Turčiji, zlasti o „Serbo-Ilirih, kteri. . . bero tudi naše ,Novice4 in jih, kakor nas sami zagotovijo, brez truda zastopijo. . zato žele, da bi bilo med njihovimi izobraženimi bralci veliko predplačnikov imenovanega časopisa, da bi „mu spodobno spoštovanje skazali, kakor tudi Serbi našimu skazujejo“. Enako so priporočilo kneza Orsata Počiča „Slavjansko Antologio“ (1844, list 15) in „Slovenskje narodnje novini“ z literamo-poučno prilogo „Orol Tatränski“. Glede zadnjega lista so pripomnile: „ . . . kar besedo in besedilo Slovakov zadeva, moramo roči, de ne bo posebniga truda treba, Novi no in Orla umeti, zlasti tistim 110, ki so že s kakim drugim slovjanskim narečjem znani.“ (1845, list 46.)*
Priobčevale so pa tudi cele sestavke o jugoslovanskih zadevah. Fr. Bra-daška je poslovenil po A. Mažuraniču „Kratek pregled starega slovstva hervaškega“, Juri Kobe poučen članek o domovini srbskega jezika po Vuku, Zavčanin-Kočevar je dopisoval o narodnem gledališču v Zagrebu, medtem ko je priobčil M. Kračmanov-Valjavec nekoliko narodnih pesmic in pri-povedek iz varaždinske okolice i. t. d.
Naročniki „Novic“ so bili takoj od početka, kakor posnemam iz „Imen Deležnikov kmetijskih in rokodelskih novic. Vletu 1844.“: Družtvo bravcov v kr. odhranilištvu v Zagrebu, društvo bravcov (čitaonica) v Karlovci, — bravcov v Kastelnovi, — bravcov v Samaboru, — bravcov narodno (čitaonica) v Varaždinu, — bravcov (čitaonica) v Zagrebu, Duhovšnica Zagrebška v Zagrebu, Vredništvo „Danice hrovatske“ v Zagrebu, — „Serbskih Novin“ in „Podunavke“ v Belgradu na Turškim, — „Zore Dalmatinske“ v Zadru, — českiga časopisa „Kwety“ v Pragu.
Takih in enakih zgledov o medsebojnem spoznavanju Slovanov z ozirom na „Novico“ bi naštel lahko še več. Vsak letnik jih ima. Kot uvod mi zadostujejo ti. Namenil sem sc pokazati stališče, ki so ga zavzelo „Novice“ napram stremljenju nekaterih rodoljubov po književnem zedinjenju Slovanov. „Novico“ sem si izbral zato, ker so bile dolgo časa edini slovenski list, ki je izražal v resnici voljo občinstva, ne morda posameznikov, in so bile v resnici list, ki ga je čital naš narod rad in z veseljem. Jan Lego je pri-
1	Prim. Dr. Fr. Ilešič: Coško-slovenska (-jugoslovanska) vzajemnost v minulih dobah v Zborniku Slovenske Matico za loto 19Ü6.
povedoval v nekem zasebnem govora, da je poznal pri Kamniku družino, ki je pošiljala svojega sinčka samo zaradi tega v šolo, da jim je čital potem lahko doma „Novice“. Da ni pretiraval, nam priča v 53. št. „Novic“ 1. 1845. natisnjeni dopis: „Neki prosti kmetovavec M. G. iz Dolenske strani je vredništvo prav razveselil z dopisam, kteriga smo ravno prejeli. On se zalivali za razne poduke, kterih je v Novicah dobil, je poln veselja, da se je {K) svoji lastni pridnosti naučil brati in pisati in se ne lcosa, de je mogel nekimu kmetu cel dan krave pasti zato, de mu jo kakšno čerko pokazal. . .“ In ko so izgubile „Novice“ že izdavna svoj ugled in smo imeli Slovenci boljših listov, smo naleteli na deželi še vedno na „Novice“ kot na star komad hišno oprave iz dobrih starih časov, katerih se spominja človek kaj rad.
Rekel sem, da so izražale „Novice“ mnenje občinstva. To je zasluga njihovega prvega in skoro bi rekel zadnjega urednika. Bleiweis ni posegal rad z odločilno besedo v slovstvena vprašanja. Zavedajoč se svojih zmožnosti je pustil, da so se prepirali drugi, šele ko je videl, kam se nagiblje občno mnenje, sc je oglasil sam in napravil mir besed. To je bilo pametno za one čase, ko nismo imeli zanesljivih jezikoslovcev in estetičarjev. Bilo je dobro v takih časih, da se je slišalo več mnenj in izbralo najboljše. Sicer pa so je podal Bleiweis z največjo ravnodušnostjo, če jo videl, da so vpeljali drugi listi kljub njegovemu odporu kako novost (opozarjam na vpeljavo oblik -ega, -emu, -oin), in je pozval sotrudnike, da se naj pridružijo novotarjem. Rad je požel, kar so sejali drugi. Pustil je vsakega do besede in čakal previdno, da je dozorelo vprašanje. Tako se jo vrezal malokdaj in pokazal, da je povsod doma in da zasluži ime „očeta slovenskega naroda“.
Stališče „Novic“ glede književnega zedinjenja Slovanov sem zasledoval do Bleiweisove smrti 29. novembra 1881. Zdi se mi namreč, da so čutile i one s starajočim se urednikom konec svojega žitja. Bleiweisov ljubljenec, o katerem sejo pogovarjal z dr. Poklukarjem še 28. novembra dopoldne, je prenehal sicer šele 2(5. decembra 1902, a svojo nalogo je izpolnil že davno prej. Zato mu ni nikdo motil spanja, nikdo mu ni skušal podaljšati življenja ... Z Bleiweisovo smrtjo so izgubile „Novice“ zadnji ostanek svojega ugleda na slovstvenem polju. Bil jo njihova opora, njihova življenska moč, s katero vred so se ulegle v grob in napravile prostor novim, mladim in čilim močem, ki so delale že precej časa preglavico po večini konservativnemu Bleiweisu.
Z Levstikom, Jurčičem in Stritarjem je zavel nov duh čez slovenske poljane in potisnil „očeta slovenskega naroda“ v kot. . .
Njegov list spada odslej k naši kulturni zgodovini in jo zanimiv dnevnik našega preporoda. V zadevi pravopisa je nastopil hitro pot zedinjenja v. latinico pišočimi Slovani, glede enotnega slovanskega književnega jezika je pa ostalo samo pri teoretičnem razpravljanju. Vendar mislim, da utegne tudi to koga zanimati v dneh, ko skušata zbližati Slovenska in Ilrvatska Matica vsaj Hrvate in Slovence.
I.	Novice in enotni pravopis.
Klic po enotnem slovanskem pravopisu ni mogel biti TSTovičarjem nikakor neznan. Izza časa Jožefa II. imamo več poskusov, s katerimi so hoteli urediti to vprašanje za Slovane, ki pišejo latinico.
Leta 1820. so se sešli na Dunaju na shodu slavistov med drugimi Slo venci Ravnikar, Metelko, Kalister in Šlakar, da se posvetujejo o enotnem slovanskem pravopisu. Sestanek je bil brez uspeha, ker sc niso hoteli pečati možje, kakor Dobrovsky, resno s takimi nehvaležnimi vprašanji, ki so vznemirjala Kopitarja. Ta jc sanjal o časti drugega Cirila in tožil v svoji slovnici „Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyer-mark“ o razkosanosti Slovanov glede pravopisa. Pokazal je raznoličnost pisave z latinico na Kranjskem, v Dalmaciji, na Hrvaškem, Češkem, Poljskem in Lužiškem. Zraven je natisnil rusko cirilico in videl v neslogi z ozirom na pravopis zapreko, da se ne morejo združiti v eno kolo zapadni in južni Slovani, ki pišejo z latinico. Toda v njegovo veliko nevoljo mu je otol slavo reformatorja hrvaškega in slovenskega pravopisa z latinskimi pismenkami Gaj s knjižico, pisano v hrvaškem (kajkavskem naročju) in nemškem jeziku. „Kratka osnova liorvatsko-slavenskoga pravppisana, poleg modrolubneh, narodneh i prigospodarneh temelov i zrokov. Od L. o. G. — Kurzer Entwurf einer kroatisch - slavischen Orthographie nach philosophischen, nationalen und ökonomischen Grundsätzen. Von L. v. G. Vu Budimu, iz tiskarnice Kralevskoga Vseučilišča. 1830.“ se ji glasi naslov. Iz to osnove je izšla malo popravljena sedanja gajica. Svoje diakritične znake z znamenji nad posameznimi pismenkami je opravičeval Gaj s tem, da jih rabijo Poljaki, Cehi in z njimi Moravani ter Slovaki, ki imajo skupaj imenitno slovstvo.1 V premeni pravopisa je videl Gaj napredek vseslovanstva, t. j. s tem pravopisom sc naj bi bližala medsebojno slovanska narečja, to pa je, po njegovem mnenju, korak, da pride hrvaška knjiga med Cehe in Poljake. V prvi vrsti pa želi, da bi se zbližali v jezikovnem pogledu in v pravopisu bližnji hrvaški bratje: Slavonci, Dalmatinci, Štajerci, Kranjci in Korošci. O, koliko koristnejše bi bilo, kliče Gaj, za slavne naše sosedo na Štajerskem in Kranjskem, če bi so trudili skupno z nami, ker nas pripelje edino sloga lahko do cilja. Le tako moremo upati, da se zlije „veliki slovanski jezik“ iz svojih različnih narečij v štiri glavna narečja2 in da bo prospevala književnost.
1 Že v XVI. stoletju je vzel Budimo neke znake iz češke ortografijo, pozneje pa v še večji mori Vitezovič, na kateroga so jo sklicaval Gaj napram onim Hrvatom, ki so bili nasprotniki njegove reforme, kažoč na hrvaško starino.
2 Gaj ni bil zadovoljen z Adeluugovo razdelitvijo Slovanov na Ante in Slovene, ampak ga jo zadovoljila veliko bolj dolitov Dobrovskega in Kopitarja na južno-vzhodne in soverozapadne Slovano. Po Koll/irjovem načinu ve za Veliko Ilirsko, Veliko Poljsko, Veliko Češko in Veliko Rusko, a potem pozna to skupini: iliro-rusko i češko-poljsko. K prvi spada
Gaj jo hotel torej napraviti ortografijo enostavnejšo, obenem pa je razmišljal o medsebojnem približevanju južnih Slovanov in o izenačenju narečij za književni jezik. Poleg tega je imel na umu ideal one vseslovanske sloge, ki so jo propagirali Koli ar in drugi severni Slovani.
Kljub temu so je odločil Bleiweis za bohoričico in pokazal s tem omahujočo, neodločno in konservativno smer „Kovic“, katere ni zapustil ves čas. Toda takoj 9. avgusta jo priobčil že omenjeni dopis Toneta Krempla v gajici. „Ljubim Krajnčani, našim bratam, bratovsko pozdravljenje od Radgone na malim Štajoru“ naslovljeno pismo jo razložil Malavašič v bohoričici, podpisal pa sc je v gajici. Pred dopisom je natisnjen „Pred-govorzhek“, ki razlaga razliko med bohoričico in gajico, katero pišejo po njegovih besedah „Zhehi, Moravzi, Poljaki, Slovaki, nafhi lofedjo Horvatji, Dalmatinzi in Slavonzi“, večidel pa tudi „naflii rodni bratji na Shtajerfkim in Korofhkim“. Odkrito pove, da žele „flovcnfki narodi in uzlieni moslije“, da bi se „mi Krajnzi“ zedinili ž njimi v pisanju, in vzklikne, da si naj podamo srčno roke in naj podpiramo drug drugega v dobrih in koristnih rečeh z ljubeznijo, mirom in edinostjo.
Svojo stališče naprain gajici pa je pojasnilo uredništvo šolo tedaj, ko jo objavilo (št. 3, 1844) željo Matija Majerja, poznejšega Majarja, naj bi bila tiskana vsaj polovica „Kovic“ ,u ilirskem pravopisu',1 in ko je izrazil knez Orsat Pocič ob sklepu napovedi svoje „Slavjanske Antologie“ isto željo kakor Majer s pristavkom, da bodo čitali potom tudi drugi Slovani „Kovico“. Dotična objava uredništva v 17. št. 1. 1844. pravi, da so, zdi njemu ilirski pravopis sedanji dobi in potrebam Slovanov najprimernejši in naj-pripravnejši ne samo zaradi oblike in ličnosti, ampak tudi zaradi razširjenja in zato, ker sc ga nauči z lahkoto vsakdo.2 „Verständigung, Versöhnung,
1.) ilirsko koleno, in sicor Slovenci, provincijalni Hrvati, daljo oni v Krajini, Primorju, Istriji, Banatu, Paranju, Šimegu, Somoftu, v slatski (zaladski), železni, šopronjski in po-žunski županiji poleg onih v Avstriji ter v banjaloškom sandžaku. Razen toga štojo k tomu kolenu Slavonce, Dalmatince, Bošnjake, Črnogorce, Srhe in Bulgare. 2.) Rusko koleno obsega Ruse i Rušnjako (Rusine). — K češko-poljski veji šteje češko koleno: Colie, Moravce, Slovake, Srbe — in poljsko: Poljake s Šlezijci in Kašubi.
1 Ilirsko ime jo bilo zuano Slovoncom od Napoleonovih «Provincos illyrionnes»,
katerim jo zapel naš Vodnik «Ilirijo oživljeno». «Iliri» so sprejeli to imo, kor so mislili,
da je bil slovanskega roda dol starih Ilirov, prebivalcov Ilirika med Donavo, Jadranskim
in Črnim morjem, današnji naseljenci teh pokrajin pa da so pravi potomci omenjenih rimskih Ilirov. V srednjom in novom veku so nazivali te narodo Ilire jako pogosto tuji in domači pisci, a njihov jezile so imenovali ilirski, zlasti v XVIII. voku (Appondini, Jam-brešič, Katančie, Sava Tekeli).
5 Šafarik n. pr. jo priznal, da nadkriljuje ilirski pravopis s svojo dovršenostjo vse druge slovanske pravopise (gl. Časopis Ceslc. Mus. 1835. II., str. 228). Tudi Ceh Josip Justin Michl jo izjavil, da stoji ilirski pravopis s svojo jedrnatostjo in lahkoto nad češkim, poljskim in ruskim (J. J. Michl, Prawopis llyrsk^. Praga 1830, str. 146. Prim. Danico 1836., 194
i	204. Michl jo izdal 1. 1836. tudi razliko med češkim in ilirskim jezikom).
Vereinigung!“ kliče po Jordanovih „Jahrbücher fiir slavische Literatur, Kunst und Wissenschaft“ Slovencem, češ da ne pridejo nikamor s samimi jezikoslovnimi prepiri. Ker pa so namenjene „Novice“ kmetovalcem in rokodelcem, ki bero s težavo celo staro bohoričico, zato se ne drznejo dati bralcem hipoma lista v roke, čigar črk bi 110 poznali. Najprej se naj nauči gajice mladina v šolah, potom se bo doseglo vse brez truda. Kakor Gaj navaja tudi Blciweis kot prednost gajice prihranek papirja, kot največjo korist pa edinost z drugimi Slovani.
Po svojem načelu: vfim bravzam vftrezhi, kolikor je mogozhe! — se je ravnal Bleiweis v pravopisnih zadevah vedno. Po Krempljevem dopisu se menjavata bohoričica in gajica. Kakor je dobil kak članek, tako ga je poslal v tiskarno. S 30. št. 1. 1844. je začelo pisati uredništvo samo v gajici. „Sreča in veselje“ (poročilo o prihodu cesarja .Ferdinanda in cesarice Ane Marije v Ljubljano), debelo tiskano na prvi strani omenjene številko, je pošlo gotovo iz peresa uredništva, ki so je pa tudi še zanaprej posluževalo večinoma bohoričico. Tej je odklenkalo šolo z zadnjo številko 1. 1845. Njen konec jo naznanil „Oglas“ z dno 14. januarja 1846.1. v št- 2., kjer prosi uredništvo pisatelje, naj bi se ogibali zmešnjav in pisali samo v enem pravopisu. Gajico že itak bero naši prebrisani kmetje brez spod tiki j a jev, za malo otroke je pa lažja od bohoričice, ker se ravna po načelu: en glas, ona črka!
Želji, da se naj bi pojasnila vsled novih naročnikov tuintam nova abeceda, so se odzvale „Novice“ večkrat. Da je bila sprejeta gajica z veseljem in radovoljno, kažejo dopisi, kakor na primer sledeči cerkovnika J. Ober-danka (Šempas, Primorsko) v 51. št. 1.1844.: „Zakaj bi se mladi ljudje noviga pravopisa ne	poprijeli, ker že meni v	52.	lotu svojo starosti	zadosti
dobro od rok gre. V resnici zamorejo reči,	do	so stariga konja	dirjati
naučili. Naj tedaj no zamorijo, če se mi sem ter tjo še kaka čorka pokaži“, ali v št. 52.1.1846., kjer izraža — o — v članku „Popis letine na gomi strani Celja, in nektore prijatelske vošila zastran Novic“ svojo radost nad tem, da jo prodrla gajica. K želji, da bi se pisala vsaka slovanska stvar v tem pravopisu, je pripomnil A. Kreft (gl. št. 3., 1.1847.): „Ki če po dvojim poti iti, na nobenim nemore prav priti“. Uredništvo je pa iznova zagotavljalo svoje naročnike, da se ozira na vse Slovence. Č)e bi bila teh želja, bi vpeljalo drago voljo tudi motelčico, sicer pa 110 sili nikogar k pisanju v novem pravopisu,	dasi ga ta bolj veseli kot	stari. Popoln ni,	a vsak
izobražen človok ve,	da takega pravopisa ni	in	ne bo v nobenem	jeziku.
Za zgled bi si morali vzeti Noince, Lahe in Francoze, ki imajo pomanjkljiv pravopis, a se ne preganjajo za golo črko, dobro vedoč, da črka mori, duh
pa oživlja. Veselili naj bi se, da ga rabijo z majhnimi razločki skoro vsi Slovani našega cesarstva,1 in se ne prepirali po navadi naših abecedarjev.
Ta nauk je bil potreben. Metelku namreč ni dalo mirno spati razširjanje gajice. Zato sc je oglasil zoper njo istega leta, ko so prosili kranjski stanovi cesarja za vpeljanje ilirskega pravopisa po vseli slovenskih šolah, namreč 1848.1. v 28. in 29. št., in hvalil svojo abecedo na vso pretege, češ da izraža edina vse mogoče glase, da ne pozna zamudnih kljukic nad c, s, z i. t. d. Bleiweisov odgovor je bil hiter in dober. „V rečeh slovenskiga pravopisa“ (št. 31. in 32., 1848) mu jedrnato pove, da se tiska na Slovenskem že vse v gajici, izvzemši molitvenike in pratike, in da ni pomoči za onega, ki se noče ukloniti splošnim željam, dasi je bil pobit že 1. 1833. Bohoričico poznajo edini Slovenci. Metelčica loči Kranjca od' Kranjca, šo bolj pa od Štajerca in drugih Slovencev, gajica pa ne dela nobenih razločkov, jo enaka ilirskemu in zelo podobna pravopisu drugih Slovanov. Kdor pomisli to, pač no bo dvomil, katera ortografija je boljša.2 Obenem jo ponatisnil Hicingerjev epigram:
Vodnik.
Dobro hitijo naprej v izobraženju verli Slovenci, vedno popravljajo bolj närodni svoj pravopis.
Čop.
V tom so jo bati	samo, da se dost izučili	no bojo,
kor se vračujejo	skoz le v abecedo nazaj	—
z zatrdilom, da se ni treba bati tega ČJopu. Malo prej, v 20. št., je prijel Bleiweis Metelka v poročilu o „Zboru Ljubl janskih učenikov zastran šolskih reči“ pri občutljivejši strani. Ilekel je namreč, da naj piše zase vsak, kakor hoče, od javnega učitelja slovenščine pa pričakuje, da se ne ustavlja željam občinstva.
S tem se konča abecedni boj „Novic“ v prilog gajice, ki jo imenujejo „Kovice“ „občnoslavjanski, občni, organiški, češki“, ali kar kratko „novi pravopis“.	Bleiweis, ki je izšel	iz Jeranove družbo,	se jo potegnil	kmalu
z nenavadno odločnostjo zanj in	pripomogel tako, da	srno storili	brez	večjih
prepirov „pervo najvažnejšo i najtežjo stupinjo k slogi“, kakor so je izrazil M. Maj ar v „Kovicah“ 1.1861., št, 12. v spisu „Stanje Slovcncov“.
1 Ta okolnost je bila prod vsem merodajna, da so sprejeli Slovenci gajico, ako-ravno niso bili čisto zadovoljni z njo. Tako n. pr. piše A. Krempl v pismu Vrazu iz Malo Nedeljo od 18. junija 1838. 1. (pismo so naliaja v kr. vseučiliSčni biblioteki v Zagrebu): «Das čecho-illyrischo Alphabet, wenn os auch sonst, wio einige Vielsprcchor vorgebon, seinor Schnörkel wegen das Auge beloidigt, und den Schroibor im Schnell- und Schönschreiben hindert, muss schon darum auch bey uns Eingang finden, woil es von vier Königreichen unseres Kaiserstaates bereits angenommon worden» (gl. Ouro Surmin, Hrvatski Preporod H., 010).
2 lati odgovor je objavilo «Slovensko društvo» v «Politisches IJlatt, als Extra-Boilago zur Laibacher Zeitung» v številki z dno 17. avgusta 1848.
Ker pa streljamo Slovenci radi čez cilj in tratimo po nepotrebnem svojo moči, se je oglasil tudi v „Novicah“ neki mož, ki je imel veliko časa in dobre volje, oziroma potrpežljivosti in naivnosti. Z gajico ni bil zadovoljen, ker je bila v rabi le pri malem delu slovanskega naroda in ker je po njegovem mnenju nepripravna zaradi sekiric in preveč pomanjkljiva za čast alfabeta vseli Slovanov. Izračunal je, da ji manjka za slovenski jezik treh, za vse slovanske narode skup pet samoglasnikov in devetnajst soglasnikov. Zato jo naznanil v „Novicah“1 (1851, list 27.) z veliko zgovornostjo dete svojih fantazij, ki mu je bilo ime: „Ankündigung eines nächst zu veröffentlichenden allgemeinen lateinisch-slavischen, zugleich deutschen, französischen, italienischen und eventuell auch eines Universal- oder Weltalphabetes, mit Beigabe eines Brevi manu-Vorschlages des slovenischen Alphabetes als Probe . . . Laibach, im Mai 1851—1858. Druck von Ign. v. Kleinmayr et Fedor Bamberg.“
Ta mož je bil Josip Poklukar (—r v „Novicah“), rojen 16. aprila 1791. 1. v Spodnjih Gorjah, profesor duhovnega pastirstva in kanonik stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je umrl 7. marca 18GG. 1. Bil jo originalen, toda ne posebno srečen pisatelj. Mnogo let se je pečal s splošno evropsko abecedo, katore del jo poslal na ogled celo v Monakovo in Moskvo, a brez zaželjenega uspeha. Svoj alfabet je popravljal in izpreminjal četrt stoletja. „Novice“ so dajale prostora njegovim abecednim poskušnjam zgolj iz spoštovanja napram svojemu dolgoletnemu sotrudniku, kritiki pa so mu svetovali, naj se loti hvaležnejšega dela. Ti dobri sveti so bili sicer zastonj, vendar pa je izprevidel Poklukar, da so ne zanimajo ljudje za njegove alfabetne novotarije. Zato je zapustil po odločilu z dne 15. marca 1855.1. ljubi j. muzeju zapečaten drugi del svojega truda, namreč: Allgemeines Slavisches oder Weltalphabet nebst Enthüllung der Analyse und Synthetik dos Lateinischen Alphabetes“. Kdor plača 3000 gld, sme odtrgati pečat.
Kako se naj uporabi vsota, je določil v oporoki, a iz umevnih vzrokov se ni še oglasil kupec.
Poklukarju jxxloben je bil Z. P. Ognjeslav,2 ki jo izdal „po dolgoletnem in neprestanem trudapolnem delu“ 1. 1875. pri Blazniku v Ljubljani
1	Ravnotilko v «Danici» 1851,	1. 29 in 1853, 1. 17.
’	Psevdonim slikarja, oziroma	risarja Ignacija Zoplichala,	roj.	2.	septembra 1841. 1.
v Pragi. Bil je navdušen čeli in je govoril polog maternega slovenski, srbohrvaški in nemški jezik. Dovršil je roalko in akademijo upodabljajočih umetnosti na Dunaju, kjer je bil učenec profosorja Ivaua Kleina. V Blaznikovi tiskarni je služil kot risar, a jo bil provelik pedant pri izvrševanju naročil. Zato so ga odslovili sicer kot izvrstnega, a prepočasnega delavca.	Na strokovni šoli za umetno	vezenje in čipkanjo v Ljubljani	jo	bil nastavljen	od
1892.1. do 31. julija 1898. Odšel je nato na Dunaj. Če jo že umrl,	kje	in	kdaj, no vem.	Bil
je tudi učitelj risanja v ljubljanskem Marijanišču. V «Jährliche Personal-Standestabelle» (za strokovno šolo) pravi o svojem delovanju: «Zahlreiche Eutwürfo, Bilder und Zeichnungen aus dom Gobiote der kirchlichen Kunst etc.; ferner Erfindor einor neuen technischen
,,Uz a jem no abecedo jugoslovansko“. Bila je deloma latinica, deloma cirilica. Iz obeli je izpustil vso črke, ki se mu niso zdele lepe in jasne, in jih nadomestil z drugimi, čisto novimi ali pa iz že znanih sestavljenimi. Bil je mnenja, da bi se dal vpeljati novi alfabet tako, da bi sprejele jugoslovanske novine vsak mesec vsaj eno novo črko, v dvoli letih torej vso abecedo.
K sreči niso imele „Novice“ časa, baviti se s takimi idejami, zato je ostalo vso pri samih oznanilih in poskušnjah. Smatrale so že takrat latinico kot alfabet bodočnosti, dasi so silili nekateri s cirilico na dan.
Iz Ognjeslava so so celo norčevale, h koncu so se pa skesalo in odpravilo sanjača Majarja in Ognjeslava takole: „... Koliko lot se žo trudi in dela naš Matija Majar za obveljavo vzajemnega slovanskega jezika, — al dosegel ni nič. Uzori Majarjevi kakor Ognjeslavovi so hvalevredni in so no morejo s pod bi ti s tem, da ta ali oni šalo uganja z njunimi nasveti, vendar moti lepo slovansko idejo in izpeljavo njeno stoje celi Čimborasil“ („Novice“, 1875, list 33.).
Stališča „Novic“ napram cirilici se dotaknem v naslednjem poglavju, ker je v najožji zvezi z njim.
II.	„Novice“ in jezikovno zedinjenje Slovanov.
Ravnokar omenjeni Majar je spravil v „Novico“ prvi vprašanje jezikovnega zbližanja Slovanov, s katerim so so pečali naši rodoljubi zlasti, odkar je počel razpravljati oče slavistike Josip Dobrovsky o vseh slovanskih jezikih in jo učil, da tvorijo pravzaprav samo en jezik. Pri Jugoslovanih na primer je zahteval že Gajev predhodnik Sporer (Matič) v svojem ilirskem almanahu za leto 1823. on književni jezik za vso južne Slovane.1 Žo prej so hoteli prevesti drugi edinstvo v slovstvu in so sc ozirali na ostalo slovanske rodove, kakor Križanič, Vitezovič. Mod najznamenitejšimi pojavi pri-bližavanja Slovanov jo pa članek Jana Kollärja o slovanski vzajemnosti, ki jo natisnjen v Babukičevem prevodu v „Danici“ I. 183G., št. 2!). do 31. pod imenom „O slovstvenoj uzajemnosti med ju kolčni i naročji slavonskimi.“
Methode zur Erleichterung des Zeichnens weißer Spitzonzoichnungen mit dunklem Untorgrunde; begründete und schrieb auch ,Dio phonetische Stenographie oder natürliche Laut-Goschwindeschrift der menschlichen Sprache'». Ako je izšlo to tlelo, mi ni znano. Leta 1871. jo bilo tiskano nekaj podobnega na Dunaju, namreč: «Anleitung zum Gebrauche der Satzkürzungen in der Praxis. Ein unentbehrliches Handbuch zur Ausbildung in der Gabols-borgerseben Stenographie. Für Schulen und zum Selbstunterrichte. Gokrönto Preisschrift», a pod imeuom Carl Cajetan Zeplichal.
Ignacij Zeplichal je narisal tudi prvo glavo «Ljubljanskega Zvona». Ker se ni brigala dosti kritika za njogovo «Uzajemno abocodo jugoslovansko», se jo baje razjokal od same žalosti.
1 Almanah ilirski za godinu 1823. S’ razliesnima pjosmama i pripovjostima, za prudnost i ugodnost sloxon, i na svjetlo znoshon od Juro Maticha. U Karlovcu gornjem, vu utishtenici Pretnorovoj.
Pozneje jo izšel popolnjen v nemškem jeziku meseca junija 1. 1837. pod naslovom „Ucber die literarische Wechselseitigkeit, zwischen den verschiedenen Stämmen und Mundarten der slawischen Nation. Von Johann Kollar. Aus dem Slawischen in der — slowakischen — Zeitschrift Hronka gedruckten, ins deutsche übertragen und vermehrt vom Verfasser. Pesth 1837.“
Na tej osnovi je osnoval Gaj svoje ilirstvo. Edino na podstavi vzajemnosti se je moglo misliti na književno in pozneje po možnosti tudi na politično zedinjenje vseh južnih Slovanov.
Cilj „Novic“ je bilo sprva poučevanje kmetovalcev, obrtnikov in rokodclcev, zato so tudi zavrnile svojega dopisnika iz spodnje Iiožne doline na Koroškem v 17. št. 1843. leta, da ne morejo porabiti njegovega pisanja, katero se tiče le jezika. Ker so pa bile nekaj let naš edini slovenski pisani list, so morale sčasoma razširiti .svoj program in z njim tudi naslov. Ta so je izpremenil v toliko, da je dobil poleg „kmetijskih in obrtnijskih stvari“ še privesek „in narodskih“, v čimer se kaže vpliv 1. 1848. Ker pa ni bil Bleiweis kot urednik ozkosrčen mož in je rajši poslušal očitanje, da je prekoračil določene meje svojega lista, se je posrečilo zaradi slovanstva precej preganjanemu Majerju, da so natisnile „Novice“ njegovo pismo iz Celovca z dne 4. januarja 1844.1. v 3. št. istega leta. Uredništvo ga je sprejelo tem rajši, ker je pelo listu slavo.
Tu navaja „reven Slavjanin“, kakor imenuje že omenjeni Drobnič v pismu Vrazu z dne 6. oktobra 1838.1. Majerja, o katerem jo pričakoval, da razširi na Koroškem ljubav napram ilirizmu, meti onimi tremi rečmi, ki ugajajo njemu „in še mnogo drugim u kmetijskih novicah“, kot tretjo točko: „da se te novice pomalim u jeziku približujejo naročji bližnjih Slavjanov u Ilorvatskej, Slavonii, Dalmacii i. t. d.“ Poprej — pravi — se jo pisalo: sdej, kedej, tedej, „Novice“ pa pišejo: sadaj, kadaj, tadaj. V tem vidi približevanje „vsiin dolnjim bratrem“, ki izgovarjajo imenovane besede kakor koroški Slovenci, namreč: sada, tada, kada. Njemu se zdi za „Novice“ najbolj pripraven jezik med Ljubljano in Reko. Čim bliže je slednji, tem bolj je podoben govoru „vsili doljnih Ilirov (južnih Slavjanov)“. Dasi je Korošec, vendar je mnenja, da se morajo približevati „Novice“ vedno bolj in bolj narečju, katero se govori okoli Reko in katero „žastopimo blizo vsi južni Slavjani“. Istrijahca namreč razume Kranjec, pa tudi Hrvat, Slavonec, Dalmatinec, Srb in Bošnjak, „kakor da bi bila soseda u j od noj fari“. Na ta način je hotel sezidati most med Slovenci in Hrvati.
Leta 1845. se je oglasil v 17. listu Cafov v zadevi jezika. V „Oznanilu novih, za vse Slovenske domorodce imenitnih bukev“ 1 piše: „ ... . Tude naša
1 To so bilo: Miklošič — Railices linguae Slovenicao veteris dialecti. Lipsiae, in libraria Weidmaiiuia 1845 in «Vsesluvjanska slovnica» (Vgl. Grammatik der slavischen Sprachen. Wien, 1852 — 1883).
lepa miloglasna Slovenska beseda ima svoje oživljenje ino svoj živež pričakati iz bratovskih narečij; vsem narečjem pak gojna mati ostane stara, čestiia Slavjanšina sv. sv. Cirila ino Melodija.“
V	članku „Slovenske besede“ (1. 1845., list 3!). do 47.) priporoča Matija Majer Babukičevo slovnico,1 čitanje časopisov in ustanavljanje čitalnic po češkem zgledu. Od vsakega izobraženega Slovana zahteva v Kollär-jevem zmislu znanje kakega drugega slovanskega narečja poleg domačega.
Kollar je videl v svoji razpravi o slovanski vzajemnosti najlepši cvet nove dobe v slovstveni vzajemnosti. Pod slednjo pa ne razume političnega zedinjenja vseh Slovanov ali demagogičnih uporov proti vladam in njihovim zakonom. Po njegovih nazorih je mogoča književna vzajemnost tudi tam, kjer živi isti narod pod različnimi žezli, razdeljen na mnogo kraljestev, in ki so razlikuje po veri, pravopisu, običajih, podnebju, krajih in bogastvu. Ta književna vzajemnost ne ruši narodovih naredeb, mu ne krati pravic in živi z vsakim sosedom v miru. Tiha ovčica je, ki pripada sioer k veliki čredi, a se vendar pase v svoji dolini. Zato ne zahteva slovanska slovstvena vzajenmost od nikogar, da bi sc izgubil v množici. Izobraženi Slovani naj poznajo štiri glavna narečja: rusko, ilirsko, poljsko in češko. Učenejši pa se naj nauče tudi podnarečij, n. pr. v ilirskem glavnem narečju srbščine, hrvaščine, kranjščine in bulgarščine.2 Pisatelji morajo poznati poleg tega i mrtve slovanske jezike i različno pismenke, ki se rabijo. „V naši dobi“ — pravi Kollar — „ni dovolj, da smo le dober Rus, ognjevit Poljak, ni dosti, biti samo visoko učen Čeh ali Ilir ter poznati in govoriti, četudi jako temeljito samo edini ilirski jezik itd. Ti enostranski časi so minuli, duh sedanjega slovanstva nam nalaga drugo večjo dolžnost: ustvariti občno vzajemno literaturo.“
Kdor razume torej knjigo svojega brata, ta jo zadostil slovanski vzajemnosti, ki naj bi bila podobna oni starih Grkov, pri katerih je razumel vsak izobraženejši človek v kateremkoli narečju pisana dela svojega rodu.
Misel o vzajemnosti so širili najprej Slovaki, pa tudi med drugimi učenimi Slovani ni manjkalo 1 judij,ki so razmišljali o nji. Taki soDobrovsky, Šiškov, Koppen, Rumjancov, Kuharski, Maciejowski, Medinski in drugi. Njena korist bi bila duševna, ker bi se smatrali \rsi slovanski rodovi za eno rodbino, pa tudi gospodarska, ker bi se prodalo mnogo več knjig. To bi bilo v prid i posameznim slovanskim plemenom i književnosti vseli Slovanov. Posamezni slovanski jeziki bi se ojačili po medsebojnem izmenjavanju besed.
1	Babukič Včkoslav: Osnova	slovnice	slavjansko naržčja ilirskoga. V Danici	ilirski
1. 1836.,	za tem v Zagrebu 1836.
’	Enako pišo K. Žavčanin v	članku	«O zadevah naSo književnosti» (Novico	1867,
list 38).
Ljubkost in L lagoglas j e. bi se širilo iz enega narečja v drugo. Kjerkoli bi bilo kaj slovanskega, vse bi bilo naše.1
Tudi političen dobiček bi bil precejšnji. Vzdihovanje po spojitvi slovanskih plemen in njihovo medsebojno prerekanje bi prenehalo, ko bi videli, da ima vsako slovansko narečje svojo posebno lepoto.
V	dosego tega bi morale biti naše knjigarne v tesni zvezi, da bi se dobila vsaka knjiga hitro in poceni. V knjižnicah naj bi bilo vse slovnico in besednjaki posameznih narečij in osnovale naj bi se stolice za učenjo slovanskih jezikov. Rodoljubi naj bi potovali po slovanskih deželah in objavljali svoje potne spomine drugim v pouk. Tudi slavistični sestanki — vedno v drugem mestu — bi ne bili napačni.2 Dalje naj bi se osnoval list, kjer bi se naznanjale slovanske knjige v narečju, v katerem bi bile spisane.
Tako bi se ne delala po Kollarjevih mislih nobenemu plemenu krivica, a manjšo bi našlo pri večjih potrebno oporo — seveda samo v književnosti. Vsak Rus bi bil hkrati Slavo-Rus, Poljak Slavo-Poljak, Čeli Slavo-Čeh, a Ilir Slavo-Ilir. Vsakdo bi razumel štiri glavna narečja in delal za život in samostalnost svojih slabejših bratov.
To je bila podstava onemu strašilu, onemu književnemu panslavizmu, o katerem so toliko vpili Nemci in Madžari.
Kollar j a je privedlo do njega naziranje, da tvorijo vsi Slovani en sam narod, ki bo moral ustvariti po božji naredbi za vse človeštvo novo kulturno dobo. O ti slovanski zadači je pel v „Novicah“ leta 1849., list 3. Hicinger v „Slovanski dobi“:
Kor poklic svoj Neme jo zgrešil, popravljajo vse lo bega, spako to do svet bi rešil, v delo to Slovan zdaj sega.
Misol to v Slovanov sredi modro glavo so zbudile, in bandero o njih besedi so roko junaško zvilo.
Pri Kollärjevi vzajemnosti sem se pomudil nalašč nekoliko dalje časa. Enako nazore razvijajo namreč Novičarji, govoreč o zedinjenju Slovanov. Spoznali so jih največ iz ilirskih knjig in novin.
1 Podobno je razložil Majar vzajemnost v že omenjenem sestavku «Stanje Slovencov». Piše namreč: «Ctogod Slovenci, kakor narod, nameravamo, pišemo ali delamo pri vsem na svoje najbližjo susede Ilorvato i na ostale avstrijansko Slavjano se ozirajmo. Pravilo nam bodi: Niliil slavici a mo alienum puto; to je po slovansko: hto (viaiuiiicKo, to name = čto slavjansko, to našo».
1	Tak sestanek jo priporočal dunajski časopis «Ost und West» za leto 1863. na dan godu sv. Cirila in Metoda na Dunaju, ker ni daleč od Velograda in jo stolno mosto države, v katerem prebivajo večji ali manjši deli vseh slovanskih rodov.
Poudariti moram namreč, da so dajali duševno smer ilirskemu pokretu možje, kakor Šafafik, Kollar, Jungmann, Palacky, Pogodin, Maciejowski i. dr. Zato vidimo v jugoslovanskem ilirizmu povsod analogijo s lem, kar se je že zgodilo in izvelo pri drugih slovanskih narodih.
Proti zedinjenju, oziroma približevanju Slovoncev drugim Slovanom po tem potu, da hi sprejeli v svoje narečje polno hesed iz bratovskih jezikov, so se oglasili v 50. listu „Novic“ leta 1840. preprosti kmetje v Kamnjem na Vipavskem, ki želo v članku „Zahvaljne drobtinice na koncu leta“, da bi bila Cafova slovnica in slovnik čisto slovenska, prirejena za potrebe Slovoncev.
V	11. listu istega leta je proglasil namreč Caf načela, po katerih je mislil urediti omenjeni deli, in je naštel kot podstavo mnogo narečij, oziroma jezikov.
Umevno je, da so prišli glede besed sotrudniki „Novic“ čosto v neprijetno zadrego. V ti sili ali tudi nesili so si skušali pomagati z nespretnim kovanjem in iskanjem novih zaznamovanj. Majer se je oglasil že v 2. listu 1847. leta v „Slovenskih mislili“ proti kovanju besed in proti rabi takih, ki jih razumejo samo v eni ali dveh občinah ter je nasvetoval rabo vsem Slovencem in morebiti tudi drugim Slovanom znanih besed in izposojevanje iz kateregakoli slovanskega narečja. V sak pesnik bi moral poznati po njegovem mnenju Vukove Srbske narodne pesmi, Vrazove Ilirske narodne pesmi, v Zagrebu izdano „Domorodno pesmarico“ in Preradovičeve „Pervence“ (Zader, 1840.). „Domorodna pesmarica“ bi mu kazala, kaj so mora peti, narodno pesmi pa, kako se mora peti.
Toda že v naslednjem lotu je objavil Likar v imenu čitajočih kmetov in rokodelcev v „Novicah“ (list 1!).) „Prošnjo slovenskim in novičnim pisavo,am“, naj se drže slovenskih besed in le „kader teh nimate, prosite, de naj jih Vam drugi Slovani posodijo; zakaj saj veste, dragi domorodci! de če v enim sostavku le kakih dveh besedic no razumemo, gotovo tudi celega sestavka ne.“ Vendar pa pravi, da dovoljuje pesniška svoboda pesnikom, da rabijo včasih besede drugih slovanskih narečij, akoravno je bolje, da ostanemo Slovenci Slovenci. Kak jezik so pisali takrat nekateri slovenski pisatelji, nam pričajo sledeče Likarjeve besede, ki pa so glede Bleiweisovega lista nekoliko pretirane: „ . . . Veliko kmetov Novice prebira, pa jih ne razume; in kar pišemo, posebno pa v zdaj vsim narodam imenitnim času, moramo tako pisati, do nas bojo vsi bravci razumeli, pa ne, de bi se iz tega vidilo, koliko slovanskih narečij že znamo.“
K tem besedam je dodalo uredništvo jako umesten dostavek. Pravi, da jo njegova misel: „Novice“ morajo biti lahko umljive, bralci kmetiškega stanu pa se morajo tudi truditi, da pojdejo s časom. V tem obstoji omika naroda, za katero se poganja \jet. Z novo vladarsko napravo bomo dobili veliko novih besed, in nič no pomaga: ličiti se jili bomo morali!
S takimi besedami je prišel takoj v 29. listu Podkorenčan 1 na dan in prosil v „Prijaznem vprašanju namesto bravcov, ki družili jezikov ne umejo razun slovenskima“ za razlago nekih novih besed v „Sloveniji“, n. pr. audiencia, čitavnica, kategorija, uradnik, uniforma, deputacia, blagorečje, manifest, diplom, kronanje, barikada, politiško, nepolitiško, kandidat, der-žavljan, katastrofa, provizorno, poslanik, garantirati, objektivnost, subjektivnost, republika...
Nato so označile „Novice“ v 31. listu v „Pomenkih zastran vprašanja v besednih rečeh Slovenije“ svoje vodilo v jezikovnih rečeh. Če nimamo domače slovenske besede, naj nikar ne mislimo brž na kovanje nove, ampak naj povprašamo najprej svoje sosede Ilirce, potem Srbe, za temi Ruse, potem šele Čehe i.t.d., ali imajo slovansko besedo za ta pojem ali ne. In če je pri nobenem slovanskem narodu ne najdemo, nato naj skujemo novo v slovenskem duhu.
Glede rabe ilirščine namesto slovenščino so se izrekle „Novice“ šele v listu 33. sl. o priliki ocene v Gradcu 1847.1. izišle dr. J. Murščeve „Kratke slovenske slovnice za pervence“. Ilirsko narečje jim je ljubo, vendar se jim zde razločki med slovenskim in ilirskim narečjem preveliki, da bi so mogli stopiti. Sklicujejo sc na Slovake, češ da je razlika med češkim in slovaškim narečjem manjša kot med ilirskim in slovenskim in so se ločili Slovaki kljub temu od Čehov v slovstvu, dasi so bili poprej večinoma združeni z njimi, kar niso bili Slovenci s Hrvati nikoli.2 Obračajo se proti onim, ki pravijo: „Kmet se bo naučil ilirskega jezika, ako se v kancelije vpelje“, in sc vprašujejo, ali je kmet zavoljo kancclij, ali so kancelije zavoljo kmeta. Ta se naj uči dobro opravljati kmetijstvo. Ob nedeljah in praznikih naj bere po duhovnem opravilu koristne reči, nikar pa ne pričakujmo, da se bo učil tujih narečij, ko pozabi lahko še „šest resnic“, dasi jih sliši tolikokrat. V boj zoper ilirščino kličejo celo častnike, češ, kaj l>odo rekli, ko jim dela že slovenščina toliko preglavice v pisarnah! Siromaki se bodo morali učiti ilirščine, ki je sitna celo za ono, kateri čitajo že nekaj let ilirske knjige. In kje je hvaležnost, ljuba slovenska duša!? ,,. . . ali ni slovenščina naš materni jezik, ld ga nas je mati Slovenija učila? Kteri hvaležni sin se bo prederznil mater iz hiše vreči, in namesto nje svojo teto, akoravno je materna sestra, v hišo vzeti ? Ali bi ne bila krivica, slovenščino odvreči, ki je tako čista, bogata v oblikah (formah), in lepoglasna, de so z vsakim slovanskim narečjem zamore skusiti?“ Onim, ki trde, da je Slovencev premalo, da bi imeli svoj jezik v šolah in uradih, pravijo, da bi veljal ta ugovor, ko bi morali šele gojiti slovenščino, toda njeno drevesce je že lepo zraslo. Treba ga je le presaditi v šole in pisarnice, da bomo uživali njegov sad, četudi nas ni „377 milijonov,
1 Morda Juri Vole, rojen 5. aprila 1805. 1. pod Korenom pri Kranjski gori.
2 To je seveda mnenje «Novic», kateremu bi ne pritrdil popolnoma.
II.	drž. g.	2
kakor Kitajcov ali Kinezov.“ Kar pa je na drcvoscu šc grč, tujili izrastkov in bolehavih korenin, to se bo sčasoma deloma oklestilo, deloma jih bo odvrglo po naravi močno drevo samo.
Da bi bili čisto brez slovstva, ni res. Kar nam manjka, že še dobimo, saj imamo zmožnosti. Zato si še ni treba prilastiti slovstva drugega narečja, saj „pisavcov so tudi v Sloveniji nikoli ni manjkalo“. Seveda si lasto Nemci, kar so pisali za Nemce. Pa tudi tisto, kar so pisali v XVI. in XVII. voku Dubrovničani, ni naše in no pomaga nič, če bi si prisvajali 0110 slovstvo. Druga pa jo, ako iščemo pri rodnih bratih pomoči v ta namen, da dvignemo domače slovstvo.
Toda misel, da naj se zmeša in zblodi naročje z narečjem, jo ostarela in „je še bolj v djanji, kot v besedi odsitranjonn; tega nas prepričujejo naj-poslednejšili dob razmero mod Slovaki in Čohi, pa tudi med Slovenci in Iliri, med Lužičani in Cehi, med Moravci in Čohi i. t. d.“ Hkrati sc sklicujejo na dr. Gj. Augustinoviča: Misli o ilirskom pravopisu, II Beču kod Šmida 1846 in ponatisnejo njegove besedo: „Kao što se obično ne odobrava mešanje jodnog podnarečja drugim; jer medju najglavniim zakoninia cele naravi taj nalazimo: da sve što na svetu jest, ovakvo kakvo jest, u svojoj celoj bitnosti uzderžati so tersi, i ,ginuti počimlje', kako najmanje štogod od svoje bitnosti zgubi...“
Tudi Kopitar je primerjal rad razmere med Slovenci in Hrvati z onimi med Čehi in Slovaki. Že leta 1810. jo naglašal, da stoje Hrvati napram Slovencem tako kakor Slovaki napram Čehom. Bil bi namreč rajši videl v hrvaški književnosti kajkavsko kakor štokavsko narečje.1
Na omenjenem mestu so so postavile „Novico“ z odločnostjo, kakršne sicer niso kazale, proti mešanici ilirščine in slovenščine in v svesti si svojega nastopa so končale tozadevno razmotrivanje z besedami: ,,Nad jamo se, de nismo nikogar razžalili, svojo in mnogih slovesnih Slovoncov misli mimo grede spoštovanim bravcam v ti reči razodevši, ki v našo dobo močno zadeva.“
Vendar pa so se sklicevale kaj rade na Ilire, če so so branile proti nemškim napadom glede malega števila, zaradi katerega so 110 bi splačal slovenski „kancelijski jezik“. V 34. listu (loto 1848., torej ravno v času ocene Murščove slovnice) čitam pod naslovom „Nar veči zaderžek omikanja slovenskiga ljudstva“: „ ... Ni nas tako malo: Slovoncov je poldrugi milijon, 111 iliratvo jo veliko. Le Vaše šembrano škarje so tako šogave in umetne, de nas na tako drobno kosce rezati umejo. .
1	Prim. Jagič, Ictomiibkh (Viamnicicoft (]>iuio.ronn. I. Briefwechsel zwischen ])o-browsky und Kopitar. Berlin 1885, stran 87.
Leto potem se je zglasil v zadevi jezikovnega zbližanja nam že po pravopisu znani Poklukar.1 V 2. listu je objavil članek „Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali?“ Lažnjivo imenuje pisanje: sim mislil, sim djal, perjatel, bel, vesel, dolg, svoj, kdaj, nekaj, zakaj . .., ko čitamo: sim mislu, sim djav, perjatu, bev, vesev, dovg, soj, kdej, nekej, za kej .. . Nekateri so zagovarjali opravičenost imenovanega pravopisa s tem, da se bližamo z njim drugim slovanskim narodom. Tem pravi Poklukar, da ne pomaga nič bližati se, ko se jim vendar ne približamo nikdar. Ne pomaga namreč nič, drugače pisati nekatero končne zloge besed, „če pa besedo in zlog (Syntax) slovi la zmiraj ravno tisti ostanejo“, tudi se ponosno vprašuje: „Kteri pisavcc pa je v stanu z vsim svojim pisanjem storiti, de bi ljudstvo drugači izrokovalo ali govorilo, kakor govori?“ Nadalje omenja, da so oddaljujemo v isti meri drugimu narodu, v kateri se približujemo enemu. Kot zgled navaja: sim bil, sim imel. S tem, pravi, se bližamq „horvaškimu slovilu (Dialekt), pa so odmikamo od Dalmatinskega in Slavonskiga, v fcterim se piše in govori: sim bio, sim imao. Po tem takim ni po nobeni plati nič dobička s tem približanjem; ali če bi bil kteri, ima enako zgubo zraven sebe ...“
Za zbližanje slovanskih rodov je pa tudi Poklukar. Ve namreč, da procvitajo znanosti samo pri velikih narodih, kjer je poleg delavcev tudi veliko odjemalcev.2 Zato pravi, da se naj poprimejo Slovani, ki so razcepljeni v „majhne ljudstva dveh, treh ali štirih milijonov“, „eniga in ravno tistiga pisavniga ali pismovinskiga jezika (Literatur-Sprache)“, ker bi postalo na ta način „vse znajdbe in izdelki posameznih narodov občija dobrina (Gemeingut) blizo 80 milijonov Slovanov“.
Poklukar, ki je bil po lastnih besedah še davno mnenja, „de bo prišel čas, in de jo morebiti že blizo“, ko bodo imeli vsi Slovani samo en književni jezik, si jo bil celo na jasnem, katero naročje doleti ta sreča. „Gotovo no drugo“ — modruje dalje — „kakor ktero je meč ji, nar lopši, nar plemenitniši, in to je brez dvoma — Sorbsko, ktero je v lepoglasji Laškimu ali Talijanskimu enako.“ Mehko, blagoglasno narečje bi moralo biti že zbog tega, da bi ga ne zavrgli Slovani z milim „slovilom“.
1 Uredništvo ga imenuje «visoko veljavni slovenski jezikoslovec». Ta nam jo razložil v sedmem listu «Novic» 1. 1849. v razvedrilo za žalostne čase besedo «župan» v Pohlinovem duliu takole: «Beseda žepan pomeni v svojim pervim pomenu moža z velikimi žepi ali aržati».
2 Isto poudarja Majar v «Novicah» 1.1861. v 12. listu. Enako nazore razvija Stross-majerjevo darilno pismo v zadevi jugoslavensko akademijo. Tudi Ivan Derkos jo želel v svoji po latinsko pisani knjižici: Genius Patrie super dormientibus suis filiis: sen folium patriotieum ...» 1. 1832., da bi so zložila vsa podnarečja v Ilrvatski, Slavoniji i Dalmaciji v en jezik, v katerem bi so pisala zuanost, periodični spisi in gojilo pesništvo. S tem hi so namreč doseglo 1.) da bi so zložile narodove moči; 2.) hi so mogla tiskati velika dola, ker bi pisali za milijone; 3.) hi dobila domača muza od drugod pomoči.
Ta strah je bil opravičen, sicer pa si je predstavljal Poklukar stvar jako lahko. Najprej bi vpeljali „pismovinski jezik“ v ljudske Solo, „in potem bodo — preden en rod (30 let) preide, večidel v omikanih družbah in zbiralih v njem govorili, in vse imenitniše nauke in izdelke v njem pisali!“
0 potrebi takega jezika je bilo tudi uredništvo živo prepričano, toda no smel bi biti prisiljena mešanica. Potem sc ne bi več posmehovali Nemci Slovanom, da so morali govoriti na svojem zboru v Pragi nemški, če so sc hoteli razumeti med seboj. Tile Nemci — pravi Bleiweis — sploh ne pomislijo, da je kriv slovanskega Babilona njihov „Pangermanismus“, ki je pritiskal toliko in toliko let Slovane ob steno. Tudi ne vidijo bruna v svojem očesu, ko je vendar znano, da se ne razumejo, „če pridejo nemški Š vaj carji, zgornji Avstrijanci, Prajsi, Parci (Schwaben), Danci, Meisnerjanci, llano-veranci, Hesnerji itd. skupej, in če vsak po svojim jeziku govoril“ Predstavlja si pa uredništvo občni slovanski književni jezik malo drugače in manj določno kakor Poklukar. Piše namreč, da „mora izvirati sam iz selx; iz cveta vsili kar koli je moč izobraženih slovil ali narečij. Dajmo tedej vsi slovanski narodi nar poprej zgubljene zaklade svojiga jezika pri prostim ljudstvu iskati; po tem nej izobražuje vsak narod svoj materni jezik — in sad vsiga tega bo kmalo občji pismovinski jezik.“1
Pri svojih nejasnih, zmedenih pojmih o tem jeziku ni pomislil Blciweis, da bi nastala na ta način zopet mešanica. Seveda bi ne imela v nji pi’ve besede ilirščina.
V	11. listu so čudi na to Hicinger-Podlipski, da sploh iščejo vseslovanski književni jezik, ko ga že imajo. Mogočno deje: „Vseslovanski književni jezik je staroslovanski. Toga je rabil Slovanski apostelj in pervi pisatelj sv. Ciril, tega rabijo v božji službi Husi in Serbljani,2 tega poznajo vsi učeni Slovani — in zastran bolj vesolniga vpeljanja bi so ne bilo bati zavidnosti od tega ali uniga zdajniga slovanskiga narečja, zakaj vsi m je Cirilov jezik v časti.. .“ Vrhutega hrani razno obliko in korenine besed, ki jih jo obranilo to ali ono slovansko narečje. Kor so so navduševali tedaj nekateri rodoljubi za cirilico, hi bila staroslovenščina kot nalašč pripravna. Če bi so pa no mogel kdo sprijazniti s Cirilovim pravopisom, jo pišo lahko tudi z latinico, „sej tudi Čehi še rabijo nemške in latinske čerke v svojim
1 Tudi Jarnik jo bil mnenja, (la no smo utoniti ono naročje v drugem, ampak vsako naj sprojmo iz drugega najboljšo (Prim. Jarnikovo nomško pismo Gaju iz lJlatnoga grada od 22. decembra 1830. 1., v kr. vsončiliščni knjižnici v Zagrebu. Prevedeno in tiskano v Danici 1837, St. 8 do 10 kot «Dopis iz Koruško. Od liratomira Dolinskoga», kakor so jo podpisal Jarnik). Enakega mišljenja jo bil protivnik Ilirov, Kopitar (gl. Arkiv za povj. jugoslav. XII., str. 90).
2 Slavni srbski rodoljub Sava Tokeli (Tökc'ily) jo istotako smatral za najčistejši jezik oni v knjigah vzhodno corkve. Zato tudi pišejo po njegovem mnenju Hrvati boljše kakor Slavonci, ker jo kajkavski govor bliže corkvouetnu kot štokavski. Glede abecedo se je odločil za cirilico.
pravopisu“. Sprva naj bi so pisala torej s cirilico in latinico, dokler se no bi zedinili za to 'ali 0110. Pri teni pa je pomislil takoj na morebitna očitanja Nemcev, ki ga pa niso vznemirjala preveč, kor „zraven gotiškili sami rabijo tudi latinske“.
V	tistem času je začela motiti patriarkalično razmotrivan j e „Novic“ „Sloveni ja“, ki ima veliko zaslug za razvoj slovenskega jezika. V 51. listu 1849. leta so so obregnile „Novice“ v članku „Nekaj zastran deržavniga zakonika“ nad nepremišljenimi besedami omenjenega časopisa, „de so bo naš vorli gospod predstavljavec v prihodnjik listih deržavniga zakonika tudi občno zaželjenih novejših oblik poprijel.“ V zadnjih so videle „Novice“ zopet mešanje slovenskega narečja z ilirskim. Zato odločno zahtevajo, da bodi slovenščina državnega zakonika taka, kakor jo uče slovnice Vodnikova, Kopitarjeva, Metelkova, Murkova, Potočnikova, Murščeva, Malavašičeva, Janežičeva, „ki niso oblik po svoji glavi delali, ampak jih iz naroda vzeli“. Za Slovence se naj piše po slovensko, za Čehe po češko, za Srbe po srbsko, za Tli re po ilirsko! Občno jugoslovansko narečje bi sicer ne bilo napačno, ko bi se dalo doseči brez oškodovanja slovenskega ljudstva. Pisatelji ga lahko narede v časopisih v enem tednu, a ljudstvo bi ne imelo koristi od njihovega izmišljenega pisanja, ker bi ga ne razumelo in zato ne bralo. Pa tudi učeni Slovenci bi ne pridobili z njim kakor tudi Hrvati no. Slovenci bi dobili jezik, ki ni slovenski, Hrvati pa ne marajo zanj, ker ni ilirski. Da bi razumeli ta „idealni“ jezik, bi se morali učiti slovenskega in ilirskega, česar 110 moremo zahtevati od naroda. „Dajmo rajši popolnama ilirsko pisati, bo saj Horvat in Dalmatin razumel, čo ne Slovenec“.
Kes jo narečje bližnjih bratov Hrvatov zelo omikano in olikano. Kadar nam bo zmanjkalo besed, pojdemo najprej k Jugoslovanom na posodo, potem šele drugam. Toda tudi izposojenke morajo biti prikladne slovenskemu duhu. Pozabiti pa ne smemo, da je tudi slovenski jezik stanovitno, čuda omikano narečje, ki ima svojo starost, svojo zgodovino, svoje slovstvo. Ta slovenščina ni izmišljena, ni skovana in ne izposojena kakor Hrvatom ilirščina, temuč je „lastno, častitljivo, v narodu vkoreninjeno in z narodam tako sklenjeno ozidje, de se podere in ni več slovenščina, ako začnemo njeno oblike drezati in namesti njih druge nove staviti“.
Razen tega bi ne bilo napačno, da bi so tudi Iliri bližali Slovencom, če že toliko govorimo o vzajemnosti v jeziku. Vsaj dvojine naj bi ne zapustili, ko že večinoma ne rabijo rodilnika v nikalnih stavkih in moj, njegov, njih namesto svoj i. t. d. pišejo ali pa namesto nedoločnega namenilni naklon...1
1	Muräec, kateremu jo priporočal Vraz ilirsko novino, da bi so naučil tem boljo «slatku iliršdinu», je gojil še 1. 1849. željo, da bi so vpeljala t novino za dokaz slovanske vzajemnosti vsaj slovenska dvojina! (Muršec v pismu Vrazu od 31. decembra 1849. 1. Gl. Šurmin, op. c. II. 55.)
Prava pot do vzajemne književne zveze bi bila ta, da bi se učila na slovenskih gimnazijah polog slovenščine tudi ilirščina.1 Siccr si pa naj blagovolijo zapomniti oni gospodje, ki šiloma rabijo novejše obliko, da ni jezik „Modeartikel“ in se ne da oktroirati.
Da bi tem več izdalo modrovanje uredništva, se je sklicalo na enega naših najnavdušenejših Ilirov, na Matija Majerja, da terja i on v svojem sestavku „Ilirsko-slavenski jezik“ za državni zakonik slovenščino. Razen tega so „naši očetje Slovenci že cesarske postave lepo in gladko prestavljali, ko jo še nemški jezik ves okoren in boren bil; kdor toga ne verjame, naj bore
—	postavimo — nemške ukaze cesarice Marije Terezijo, in pa njih prestavo v slovenski jezik. Razloček bo najdel kakor noč in dan!“
Kakor znano, jo tožil i Jarnik V razu v pismu iz Blatnega grada od 21. maja 1838. 1., da so nočejo približevati hrvatski Iliri v jeziku Slovencem.
Ravno ko je bil v natisu gorenji članek uredništva, jo prejelo v isti zadevi „od nekiga rodoljuba, ki ilirski jezik dobro zna in ga tudi po vrednosti ceni in časti,“ pismo, v katerem sc huduje nad „občno zaželjenimi novejšimi oblikami“. Čudi se veliki zmoti njihovih gojiteljev. Slovenci so namreč vljudni, potrpežljivi ljudje in pustijo pri miru ona dva ali tri gospode, „kteri v enim ali dveh listih svoje sladke sanje za sobi tolikanj priljubljeno ilirščino pri vsaki priložnosti v slovenščino vrinjujejo“. Ti pa mislijo zato, da so njihove neslovenske oblike občno zažoljene. Pameten in izkušen mož pa bi svetoval, da bi dali pri tako važnih rečeh, kakor so občne postave, Ikarjeve perutnice na stran ter gledali pred vsem na ljudski prid. Oni gospodje naj pomislijo, kaj bi rekli Hrvati, ako bi se jim pisalo postave po slovensko. Seveda so pozabilo pri tem „Novice“, da so žrtvovali ravno ka jkavci vse ilirizmu.
Omenjeno nove oblike so obstajale v ega, cm, om namesto iga, im, am i. t. d.
Zagovor starih oblik je močno ugajal. Takoj v 3. listu 1. 1850. se je oglasil -I. Š." v dopisu iz Celja, da se tudi na Štajerskem — vsaj od kranjske meje do Colja in daljo — no sliši ega, emu, oga, om. Prosi „Novice“, naj nam ohranijo našo „milo, milo slovenšino“, katero smo komaj zbudili iz večstoletnega spanja. Saj jo krepka, lepa in bogata in bo — ako Rog da in sreča slovenska — še lepša, krepkejša in bogatejša s pomočjo pridnih, 1'odoljubnih pisateljev. Zato naj ostane neoskrunjena od novih oblik! Vsi
1 Tudi K. Žavčanin zahteva v «Novicah» 1801. L, list 19., v spisu «Jugoslavonska akademija* proustrojitov šolstva po narodnem kroju, da bo razumela mladina sosodo onkraj lvolpo.
2 J. Š. = I)r. Josip Šubic (Schubitz), roj. v Mokronogu 20. decombra 1802, umrl v Mariboru 22. aprila 1861.1. Po poklicu jo bil zdravnik. Dopisoval jo v «Novice», «Slovonijo», «Celjske Slovensko Novino», «Slovensko Cbelo», «Slovenskega Prijatla», «Drobtinico» i. t. d. Za Janežičevo «Cvetjo» jo poslovenil P. Vorgilija Marona Georgikon.
ljubimo srčno ilirščino, srbščino in druge „hčere staroslovanske matere“, toda prisrčnejša je ljubezen (lo slovenščine, ki naj ostane čista, ljubljena „divica nebeška“!
Stanovitno narečje, kakršna je slovensko, se ne inore in ne sme pre-narediti ali pokvariti po volji le nekaterih mož. Ako so vzame narodu jezik, se mu jo vzelo vse. Kaj bi rekli na primer, če bi začeli mešati nemški pisatelji v svoje spise angleške, danske ali holandske besedo, to je „novo oblike“, zato, da bi jih razumeli tudi Angleži, Danci in drugi? Ali so jim ne bi smejala vsa Evropa? „Ali bi Anglijani in drugi no mislili, de se Nemcam v možganih meša?“
Zato tudi no marajo Slovenci nepotrebno skovano psevdoilirščine, ki je no razume nihče na slovanskem jugu. Hrvati imajo na vsak način boljši „Takt“, ker nočejo mešati svojega narečja s tujimi „novimi oblikami“ kakor nekateri slovenski pisatelj i. Potemtakem ni čudno, da ne pridemo nikdar iz večnih abecednih prepirov. Narodu je treba lahko razumljivih, v čisti slovenščini spisanih knjig.
H koncu še pripomni J. S. k vesti „Novic“ v poslednjem listlu, „de se na Ljubljanski učilnici staroslovenščina razlaga“, da bi radi poslušali njegovi rojaki „tako imenitno učenje“.
Tudi uredništvo se je zbalo vsled skušenj zadnjih let abecednih prepirov, zato je naznanilo: „V prihodnjem listu bomo s poslednjim sostavkam sklep to reči storili, in nadjamo so, de bo potem konec vsili raz par ti j.“
Ko bi ostalo pri teh besedah, bi imel zadnjo besedo Potočnik. Toda Bleiweisu se jo hudo zdelo, če je vpeljal jezikovno ali slovstveno novost kak drug list kakor „Novice“, katerih „nadslov“ je bil „čišenje slovenskiga jezika in vedno napredovanje“. Zato je ostalo pri prejšnjem prepiranju,zlasti kor ni moglo spati uredništvo samo zaradi „novih oblik“, ki so so širilo vedno bolj med Slovenci. Tako so na primer naznanile „Novice“ v 5. listu imenovanje Matevža Cigaleta za c. kr. ministrskega koncipista in urednika slovenskega državnega zakonika na Dunaju. Imenovanje jih je veselilo, „ker gospod Cigale je učen mož na več strani, in v stanu v lahko umljivi slovenski besedi pisati in prestavljati, — in na tem nam je posebno ležeče“. Ko so zavračale v 16. listu napad nekega p-ja, dopisnika dunajskega „Lloyda“, so se spomnile onih, ki niso čisto zadovoljni z njimi, in jim skušale razložiti, da je njihov namon omika in poboljšanje blagostanja slovenskega ljudstva. Vsled tega so stopale — pravijo — v jezikovnih zadevah počasi naprej, da no bi primrzelo preprostemu bralcu branje z visokimi, njemu nerazumljivimi besedami. Vse drugo je namreč pisati za učeno množico, vso drugo za ljudstvo. Najprej morajo ustvariti šole podstavo, po kateri pridemo k bolj izobraženemu ilirskemu jeziku.
Potočnik se norčuje v „Novooblikarskem viharju“ iz „neizpeljive misli, vse Jugoslovane z vezjo ediniga, iz serbskiga, horvaškiga in sl oven-
skiga skovaniga jezika ali narečja zediniti“. Na tihem si želi slovenskega Borliča, „učenega Slavonca“, ki „v svoji ,illirisclie Sprachlehre, 2. Auflage, Agram 1850° Zagrebške literate z gospodom Matija Majarjem vred hudo krotoviči“. II koncu zakliče novooblikarskim „janičarjem slavšine“: „Prosim vas, da le počasi hodite, da nam ne ,budete premnogo tudjega blaga črez medjo prenosili*.“
Bleiweis je čutil sam slabo stran svojega urednikovanja, zato jo izjavil v 14. listu 1851.1. pod dopisom „Od Kupe 28. sušca“, naslovljenim: „Kako bi se mi Slovenci v književnim jeziku zjedinili?“, da ni bila eno-stranost nikdar pravilo „Novic“, zato je sprejel pričujoči dobro pisani sestavek — „v prevdarek častitim bravcam“.
Kobe, tega smatram za dopisnika od Kolpe, se ne čudi različnim oblikam slovenskih pisateljev. Ve namreč, da se popoln ju jo šole; slovenski jezik. Njegovi gojitelji ga ne poznajo dobro, zato piše vsak po šegi svojega rojstnega kraja. Minister uka in bogočastja je kratkomalo vpeljal v šole jezik državnega zakonika. Po ti poti bi lahko prišli Slovenci do edinosti v književnem jeziku. Na narod se ni treba ozirati preveč, ker govori v raznih krajih različno, toda iz raznovrstnih oblik je treba izločiti 1.) naj-lepoglasnejše, 2.) najbližnje ilirščini. Očitno napake, dasi so v navadi, se naj odslove! Vsakdo pa tudi ve, da je Slovencev premalo za uspešno hrambo proti ponemčevanju. Tega jih ne reši niti najobsežnejša literatura, pač pa zedinjenje z Iliri — po „Bčeli“ jih našteje skoro devet milijonov — vsaj v književnem jeziku. Slovenci so z Iliri itak istega kolona, in slovenščina je le	pod narečje ilirskega	jezika. „Pars major autem traliit minorem.“
Medtem je priobčila	„Südslawische Zeitung“ osnovo dopisov, ki jih
je namenila „Matica Ilirska“ 2 slovanskim literarnim društvom v zadevi zbližanja slovanskih narečij. Ta je bila namreč sklenila 7. maja 1851. leta, da povabi vsa slovanska književna društva na posvetovanje v kako slovansko mesto, po njenih mislih v Varšavo ali Belgrad. Dva ali trije odposlanci vsakega društva bi se zbrali in pretresi i vprašanje,, kako bi napravili konec nadaljnjemu medsebojnemu odtujevanju slovanskih narečij. O tem je bila prepričana „Matica Ilirska“, da no bodo imeli Slovani nikdar enega književnega jezika, vendar pa je menihi, da bo treba po zgledu starih Grkov zato skrbeti, da bi se še bolj ne cepili naši književni jeziki. Za zgled je stavila zbor slovanskih jezikoslovcev na Dunaju 1. 1849., ki ga je sklical minister Bach glede enotno slovansko pravosodne terminologije.
Omenjeno osnovo so	natisnilo „Novice“ v 25. listu 1851. letnika in
v 33.	listu jo že izšel spis	„O zadevah eniga samiga slovanskiga jezika“,
1 Druga izdaja jo izšla 1842. 1., trotja 1850.1. Naslov so glasi: Grammatik dor iliri-sclicn Sprache, wio solche in Bosnien, Dalmatien, Slavonicn, Sorbion, Ragusa etc. . . . s Matica Ilirska živi od 1874. 1. kot Matica Ilrvatska.
kateri se jim zdi potreben. Slovani store itak zadnji, kar so ukrenili drugi narodi že dolgo pred njimi. Francozi, Lahi in Nemci imajo mnogo narečij, a en sam književni jezik, s pomočjo katerega se lahko razumejo. Tako hi moral umeti tudi Slovenec Ceha, Srh Rusa i. t. d. V tem stremljenju so pa videli sovražniki Slovanov politično gibanje, zato se obrača članek tudi proti tem, zlasti proti onim, ki so trdili, da ne smejo imeti Slovani enega književnega jezika, ker no živo pod eno samo krono. Te izpodbija s tem, da so sklicuje na Nemce (enako Gaj v „Danici“ 1835), na Lahe in Francoze, češ „kar sebi ne privošiš, tudi drugimu nikar ne stori, in nasproti — kar sebi privošiš, tudi drugimu stori“.
„Občjoslovanski jezik“ se naj bi učil v „višjih gimnazialnih šolali.“ Sv. evangelij, katekizem, ženitna in dolžna pisma, pobotnice, pogodbe, računi. .. sploh bukve, namenjene prostemu ljudstvu, naj bi pisali še naprej v slovenskem narečju, da hi ne zaprli poti do uka narodu. V „malih šolali“ se bi i stotak o učilo v domačem narečju, ki sc ga bi opililo nekoliko.1
Če bi pa mislil kdo, da ni treba potemtakem „občjoslovanskega jezika“, češ da umejo in tudi pišejo lahko učeni ljudje po nemško, francosko ali latinsko, tisti naj pomisli, da se je težko naučiti tujega jezika popolnoma. Skupen književni jezik Slovanov bi nudil razen tega tudi gmoten dobiček domačim pisateljem, koristen hi pa bil tudi za neslovanske narode, ker bi se jim bilo treba priučiti lo enemu jeziku, no pa več narečjem, da bi zasledovali lahko z uspehom napredek slovanskega slovstva.
Članek jo zopor od „Matice Ilirske“ nasvetovani zbor, ker bi ne imel potrebnega vpliva in veljavnosti, da bi lahko oktroiral jezik. Tudi dvomi, da bi prišli v zbor sami učeni možje, dobro srce samo in rodoljubje pa ne zadostuje v takih rečeh. Omenja Nemce, ki so prišli brez zbora do književnega jezika, in nasvetuje časopis, ki bi bil samo ti stvari namenjen. Tak list bi so vzdržal, če je resnična potreba	„vesoljnoslovanskega	jezika“. Brali bi ga z
veseljem i učenjaki i navadni	rodoljubi.
Spis pove tudi svoje mnenje o obliki „občnoslovanskega jezika“. O nasvetu, da naj bi se vpeljala namesto enega jezika štiri književna narečja (rusko, poljsko, češko, ilirsko), niti noče govoriti, ker piše o enem književnem jeziku. Tudi se mu zde bedasti ovinki, kjer jih ni treba.
('o bi zedinili več podnarečij v eno književno narečje, zakaj se ne bi lotili takoj „vesoljnoslovanskega jezika“? Saj hi se	ga	naučil	vsak Slovan
ravno tako kliko kakor enega	izmed gori imenovanih	štirih.	Trditev, da
1 Že 1839. 1. jo bil Matevž Ravnikar mnenja, da bi obdržali Slovenci svoj dialokt za katekizme, molitvenike in slično spise. Hrvatje naj bi pisali za svojo ljudstvo hrvaški, Slavonci slavonski i. t. d., samo pravopis bi moral biti isti. Besede bi si izposojali lahko, toda znanstvena dela bi morala biti pisana po ilirsko. Vsako plemo bi imelo svoj besednjak, a vsa plemena eno slovnico. «Ilirščina» bi morala biti mešanica vseh narečij. Prim. list Vrazu z dno 20. januarja 1839.1.
sta v slovanskih jezikih dve tretjini bosccl lastni vsem narečjem, se mu ne vidi daleč od resnice. Dalje ne bi bilo težko iztrebiti iz vseslovanskega jezika italijanizme, turcizme, madžarizme, galicizine i. t. d.
Tudi se ne moro ogreti za nasvet, da se naj ustroji iz vseli slovanskih jezikov nov, ki bi ne bil ne ruski, ne poljski, 110 češki, ne ilirski. V tako mešanico jih jo le malo zaljubljenih, in gotovo bi ne bila všeč Slovanom. Slovanskih narečij imamo že zdaj preveč, čemu bi kovali torej brez potrebo nov jezik? Tudi novega alfabeta ne potrebujemo: cirilica in latinica — obe sta pripravni, obe se naj učita, obe rabita 1 -N ista sicer po]M>lni, a popolna 110 bo nikdar nobena abeceda.
Nekateri nasvetujejo ruski jezik za vesolj neslovanski, češ da je najbogatejši 111 da ga govori in piše 33 milijonov slovanskega rodu. Drugi so za srbščino, ker je jezik vseh južnih Slovanov in najlepoglasnejši. Tretji se pa vnemajo za staroslovenščino. Ona je prvi sveti jezik slovanskega naroda iu zelo podoben ruskemu. Proti nji se ne bi ustavljal noben Slovan, celo Poljak ne, ki črti ruščino.
Tudi naš članek je za slednjo, zavaruje so pa takoj proti temu, da govori „Cicero pro domo sua“. Spiše naj se po staroslovenščini slovnica in izdela besednjak s slovansko terminologijo za modroslovje, bogoslovje, zvezdoslovjo, naravoznanstvo, rastlinstvo, lekarstvo, tehniko i. t. <1.
Spis konča z besedami: „Staroslovenščina naj bo, kakor jo bila Alpha, tudi Omega Slovanov v književnim jeziku“. Podpisan jo s P— R—.
To priliko je pograbil takoj Cafov, da je izpregovoril v prilog cerkveno-slovanskega jezika. V sestavku „Staroslovenski in vseslovanski književni jezik“ („Novico“, 1851. 1., list 41. sl.) predlaga ljubo staroslovenščino kot vseslovanski književni jezik: 1.) kor ima najpopolnejši in vsem glasom vsoslovanščine najprimernejši pravopis, 2.) ker ima izvrstno, starim klasičnim jezikom enako slovnico, 3.) kar manjka sicer bogatemu staroslovenskemu slovarju besed „o vedah in umah (Kunst und Wissenschaft)“, so mu lahko doda iz novih slovanskih narečij, saj bogatijo tudi drugi izobraženi narodi svojo domačo besedo s tujkami iz grščine, latinščine i. t. d., 4.) ni po njegovi veri staroslovenščina mrtev, ampak živ jezik. Med nami živi ne samo s svojim duhom, ampak tudi s svojim truplom, to jo: po svojih življejih v slovnici in slovniku.
Češčina in poljščina se mu ne zdita pripravni za vseslovanski jezik, „ker imata toliko in takih pomehčic in stenčic, da se za občinskost ne spodobita“. Jugoslovanski jezik mu jo pa preveč razkosan in razdržavljen, dasi bi dosegla mešanica iz slovenščine in bulgarščine približno staroslovon-ščino. Če bi pa sprejeli ruščino za književni jezik, jo popravili po domačih narečjih in staroslovenščini in bi ji odvzeli rusizme, na primer boloto (blato), vorota (vrata), bereza (breza), mololco (mleko) i. t. d., bi dobili po njegovih mislili zopet staroslovenščino. Ves radosten vzklikne: „Zares! le pridajte
Ruskemu narečju še Slovenski, Lužicki dual, Jugoslovanski praeterit; Češki genitiv singular: kamene, bremene, telete, tedaj tudi teleso i. t. d., Češki, Jugoslovanski vocativ singular, nektere naše krivo imenovane nove oblike, pravilno omehčan j e v g, h, k; Bulgarski, Poljski, Slovenski a: rüka, Hand (a = ü), Poljski ia, i§ (e): svet, heilig; Češki, Serbski, Ogerskoslovenski, Bulgarski vocal r: trg; Bulgarski in včasih Češki vocal 1: vina; natenčnost Poljskega ' — in moje gori rečene besede vam ne bodo smeha silile.“
Glede staroslovensko azbuke pravi Cafov, da bodo v oči nenavajene, a kar ima ostrega in oglatega, bi se dalo popraviti po novi ruski, srbski in grški abecedi.
V	45. listu jo skušal nato nekdo dokazati, „da različnost med 14 do IG slovanskimi narečji ni tako velika, kakor je med 505 narečij nemškiga jezika, in da tisto norčevanje, da en Slovan druziga clo ne razume, jo skoz in skoz piškav oreh“.
„Čujte,“ pravi, ,,ki nemški književni jezik razumete: ali boste razumeli, kaj naslednji Nemci v različnih deželah govore,1 ko vsi eno in ravno tisto pravijo, rekoč: Nemec okoli Hanovera pravi: Hart tau, et gunk ein Saegemann ut, tau saegen, — u Stari Marki okoli Magdeburga: Horch tau, et ging en Buer up’t Feld tum Seen, — okoli Hamburka: Hört to, een Bulir giing ut, sien Saat to say’n, — u Meklenburgo-Schwerinskim: Häret to, sii, diir gink en Sajer uut, to sajen, — okoli Brunšvika: Höret tau, siili, et gung en Saiemann ut, to saien, — u Ilarcu: Hart zu, sät, cs kiing ä Sämann aus, zu säe, — okoli Paderborna: Höret to, sii, et chink ’n Seimann ut, to seien, — med Lipskim in Durinskim: Hürt zu, säht, ’s gung ä mal a Siämann aus, zu siän, — u Voigtlandu: Horcht auf, un lässt euch soge, a mäl ging a Bauer naus, zen sä’n, — u Saso-Meininkah: Hört zu, sich, es gieng ä Säinoh os, zu siiä, — okoli Ansbaha: Hart zu, sich; es gieng ä Sonnia aufs Soa aus,
—	okoli Kassela: Hehrt zu, sich, es gink en Sehmann ns, ze sehen, — okoli Trejse u Kurheskim: Ilörrt zu, secht, ess guug en Saemann aus, ze säe, — okoli Kolina pri Renu : Kikk, et jing ä Ziemann us, zu zien, — okoli Bonna: Hört zo, stich, et ging ene Säer eruus, zo säen, — na pogorji Eiscli: Gott ägt, seet, et geng ämal onne Säemann us, äm zo säen, — okoli Zweibruka: Horcht zu, ’s iscli e mal e Bauer ’naus ins Fcid gang, vor ze säe, — okoli Špeira: Hört e mal zu, selit, ’s isch e Saemann nausgangc säe, — u Allgavi blizo Füsaen in Nesselwanga: Heared zue, luog, ’s ischt a Säema ausg’gange, z’ säed, — okoli Stutgarta: Höret me an, a Bauer ischt zum Säa naus gange ufs Feld, — okoli Donauwertha: A Söma ischt ausganga, seim Söma oszNverfa, — okoli Bavarskiga Gmunta: Ilairet zua, gukket, es gäbt a Säemann aus, zum säan, — okoli Würcburka: Ilör a mol, as is a Siimo aus-
1 Opomba uredništva «Novic»: lz zemljopisa K. Vladislava Sapa del II., zvezek 1. stran 4G. — po M. Majerjovib »pravilih».
ganga, za säa, — okoli Norimberka: Höirt zou, segt, es is a Bauer aus-ganga z’ säa, — okoli Eichstädta: Itza schau, a Baur is zum sän ganga, — okoli Mnihova: Lossts cng sogng, a moi is a Bauer aufs Sah’n nausganga,
— okoli Briksena u Tirolili: Da liearts a mal zue, as isclit a mal a Bauer zo san aussigangn. Kdo je te nemške možake razumel, ali iz njih besed posnel, da so vsi vsi hotli ravno to reči, kar se v vesoljno-nemškim književnim jeziku pravi: ,Höret! es ging einmal ein Saemanu aus um zu säen'.“
Da bi pa prepričal nekatere Tomaže o mogočnosti enega slovanskega književnega jezika, piše dalje: „Pristavimo v primero ravno tiste nemške besede v nektere slovanske narečja po izvirnih spisih sv. pisma, tor prašamo: ali ne bo Slovan Slovana desetkrat ložo razumel? Slovenec pravi: ,Pole! izide nek sejavec sejat/ — v ilirskim ,Eto! izajde koj sije sijati/ — v starim slovenskim ,Izide sejaj sejati semene svoega/ — v poljskim ,Oto! wside rozciewca, abi rozciewal/ — v češkim ,Ay! wyssel rozsewac, aby rozsyval/
— v ruskim ,Se izide sejaj, tla s j ati'.“
V	istem letu je napisalo uredništvo „Novic“ za 53. list sledeče zanimivo „Slovo ,Novic* za leto 1851“: „ . . . Jezik pišejo ,Novice' slovenski, ker so slovenskimi! narodu namenjene, in pisale ga bojo tudi prihodnje brez pristranosti oblik, kakor jim bojo g. pisatelji svoje spise iz mnogih krajev Slo-venskiga pošiljali. ,Novice* so, polagoma stopajo, brez hrupa, brez sile, brez vojske naš sedanji občji pravopis po Slovenskim vpeljale, in tako bojo s podporo rodoljubov, ako Bog da, še marsikaj doveršile v pravo vzajemnost in slogo, no pa v tisto, ktera hoče slovenski jezik popolnoma zatreti in čudovito mešanico na njega mesto postaviti, ktora nikdar ne bo veljavnosti obče-slovanskiga jezika dospela. ,Novico' bojo pilile in gladile slovenski jezik kar bo mogočo, in ga marljivo množile z dobrim blagam svojih slovanskih bratov
— ali častitljivi jezik slovenski bojo obranilo domačimu slovstvu, dokler ne pride občeslovanski na dan. Do tistiga šo v prihodnosti skritiga časa ima vsak narod poglavno nalogo, svoj jezik izobraževati, in Bogme! tudi slovenski jezik je kakor vsak drag slovansk in morebiti še bol j toga izobraževanja vreden, no pa da bi ga kot malovredno šaro na stran pahali kot nevrednoža, da bi se v njem pisalo. Pervaki in nar slavniši slovenski pisatelji, ki šo‘žive ali že v grobu počivajo, so bili in so z nami o tem edinih misel, in le ti, kterih dela slovo kot nar izverstniši slovenski zakladi, imajo veljavno besedo o tem, in njih pravilo jo nam vodilo. Za dosego občeslovanskiga, no pa za negodno kovstvo zopet noviga jugoslavenslciga jezika, bo ,Novicam' vodno mar, in prihodnje leto bojo morebiti kakošne poskušnje v tem donašale, kterim pa nočejo nikakor višji cene prilastiti, kakor da naj se to poskušnje sprejmejo kot jezikoslovno drobtinice za pokušnjo, za prevdark, za pretres, ne pa da bi v njem že pisali ali da bi celo mogočno zapovedovali rekoč: ,Da pišite sedaj vsi tako, sicer ste protivniki vzajemnosti slovanske 1' “
Idejo občnega slovstvenega jezika je mislila dejanski uveljaviti „Zora, jugoslavenski zabavnik“. Pisala je neko mešanico slovanskih narečij. Toda pri „Novicah“ je naletela na hud odpor. Luka Svetec-Podgorski ji je povedal v „Pomenkih o ,Zori‘“ (1852, list 9 sl.), da je „pisati po vseslovansko to, kar na pesek zidati“. To nam kaže jasno slovstveni jezik onih sosedov, ki so nas prehiteli v izobraženosti. Pri .Nemcih, Francozih in Rusih je zmagalo eno narečje nad drugimi. Književni jezik ne obstoji pri teh narodih iz vseh narečij, temuč se je obdržala pri Nemcih na površju visoka nemščina, pri Francozih severni jezik in pri Rusih velikoruščina. Če pišemo Jugoslovani smo, jesmo, Čehi jsme, Poljaki jestesmy, Rusi jesmy — vendar ne bomo pisali vseh teh oblik naenkrat? Odgovor ni niti potreben, ker je jasno, da se ravnamo lahko samo po eni slovnici, po enem slovarju, ne pa po dveh, troh, štirih hkrati. „Zora“ torej ne dela prav, ko ji je prva beseda slovenska, druga srbska, tretja češka, četrta poljska, peta ruska .. . Ko bi se začel bližati na Zorin način Čeh Srbu, Slovenec Poljaku, Poljak Rusu, bi se bližali križem na levo in desno, kar bi povzročilo „velik Babel od Balta do Jadre, od Turkov do Kamšadke“.
„Zorina“ mešanica ne ugaja nikomur, še najmanj bratom na jugu, ki so ji le smejijo. Zato jo najbolje, če zastavijo njeni vrli sotrudniki pero v korist Slovenije.1 Res nas je malo, a imamo že dela občne slave in naposled: čemu bi se ravno mi bližali, ko gledajo drugi Slovani naše stremljenje mimo in se brigajo le za svoje narečje? Ako čakajo lahko oni slovanskega književnega jezika, ga bomo tudi mi. ..
Koncem članka Podgorskega se je spravilo tudi uredništvo „Novic“ nad „Zoro“ zaradi njenih životopisov. Njeno pisavo imenuje puhlo „jeziko-mešarijo“ in „lunin“ jezik.
Tudi Podlipski se je razjezil v 89. listu istega leta nad „nerazumljivo sodorgo, v ktero so nekteri po otročje zaljubljeni“. V „Besedici o kovanji novih besed“ želi, da bi so ozirali pri posojevanju neznanih besed enakomerno na vsa slovanska narečja in na Miklošičev staroslovenski slovar.
Nato so potihnili za nekoliko časa prepiri o književnem zedinjenju Slovanov. Zdi se mi, da so bili neprijetni Bleiweisu tudi zato, ker so kazali drugi listi v jezikovnem vprašanju več razboritosti. Zato ni sprejemal sličnih sestavkov. V „Pogovorih vredništva“ jo odklonil v 72. listu leta 1855. nekega sotrudnika tako-le: Gosp. M. V. v V.: Tudi Vaše rokopise smo prejeli, a žal nam je, da obširnih slovniških stvari ne moremo več jemati v ,Nov.‘, ker le malo jih je, ki take, čeravno važne razloge radi bero v časopisih, in ker en spis vzrokuje kmalo deset družili.“
1 V «Bčeli» 1852, str. 62 do 64, jo odgovoril Radoslav Razlag vsem trem pretreso-valcem «Zore»: Cegnarju, Sveten in Bleiweisu, da še ni prepričan o svoji krivi poti, a da jo zapusti rad, če so mu pokaže boljša ali so mu čisto dokaže, da je napačno njegovo delo.
Leta 1857. (št. 43 sl.) se je oglasil nato Matija Majav s člankom „Naše slovstvo“. O jeziku v njem pravi pisatelj sam: „Ta spis je spisan po slovensko. Kor pa govori o Jugoslavenih v obče, to je: o Slovencih, Horvatih, Serbljih i Bulgarih, zato je jezik v njem, kakor biti mora, obernjcn malo po jngoslavensko, da hi ga zvunaj Slovencov ložoje razumeli tudi ostali Jugo-slaveni. Samo v sledečem se jezik v tom spisu razlikuje od slovenščine:
Vsa pridavna imena, ktera se no končaju na ži, ši, či, ji imaju oga, omu, om: dohroga, dobromu, pri dobrom;
Stoji u: muž, duh, vodu, ribu, hudem, jigraju, nesu, trosu namesto slovenskega o: mož, dob, vodo, ribo, bom, jigrajo, nesd, tresejo. — Stoji i, čto namesto: ino, kaj. To je vso!“ Z zadnjim vzklikom jo hotel povedati, kako lahko bi bilo jezikovno združenje Jugoslovanov. Sicer je poročal Majer na tem mestu o članku srbskega lista „Scdniice“ (leta 1857., 1. in 2. list) o „jugoslavenskom slovstvu“. Z njo vred pride do zaključka, da no morejo imeti Slovenci velikega slovstva, ker jih je premalo kot Hrvatov. Po P. I. Safafikovem „Slovanskem narodopisu“ našteje 5,294.000 Srhov, 801.000 Hrvatov,1 1,151.000 Slovencev in 3,587.000 Bulgarov. Ko bi se ti zbližali in zložili v en književni jugoslovanski jezik, potem bi jih bilo blizu 11 milijonov.
V	tem vidi edino pot, po kateri bi se nam pomnožili pisatelji, čitatel ji, ljudstvo in slovstvo. Zato bi morali delati vsi učeni „jugoslavenski spisovatelji“ na to, da hi se tein prej uresničilo zbližan jo. Vsako narečje naj bi popustilo malo. Sprva naj bi se bližali počasi, ker škoduje naglica, in samo v glavnih stvareh po pravilu: „v glavnih stvarih složno, v malenkostih svobodno, v vsih ljubeznivo“. Ko bi popravili od početka samo to, kar so doseže lahko in brez velikega hrupa, se bo poravnalo brez truda, morda celo samo od sebe tudi to, kar se nam zdi zdaj težko in nemogoče. Grdim prepiračem ne bi smeli dati ni glasa, ni prostora, ker bi sejali med brati neslogo in prepir po svoji zlobi ali po svoji neumnosti. Gledati je treba bolj na to, kar nas spaja, kakor na to, kar nas loči. Vsako naše pleme živi v drugih okolnostih, vsako se mora zato bližati po drugem potu h književni slogi. „Ceste su različne — cilj jednak!“
Ker so Srbi najštevilnejše jugoslovansko pleme, ker imajo najkrepkejše slovstvo in jasen, lahko razumljiv jezik, tvorijo jedro jugoslovanskega naroda. Oni naj pišejo šo naprej v svojem narečju, „samo sledeča da bi po malo popravili :
debeli jer (t> ), pisme izlišno, da bi izostavili, kakor ga je izostavil Vuk Stefanovič i mnogi drugi Sorblji, lcteri ga samo nökada, kao v ,Dnevniku* i v ,Scdmici‘, kakor po nekom starom običaju privešuju;
' K tem šteje 316.000 Hrvatov zagrebške, 340.000 varaždinske in križevsko županijo poleg 145.000 Hrvatov slatskega, Somoilskega, železnega, šopronjskoga, mošonjskega in rabskega okrožja.
mali jcrič ( l) <la bi pisali i tiskali, kakor posebno pismo, po sebi, pa ne kovali ga v jedno pisme s pismeni n, 1, d, t. V tem smo drugih misel od Vuka Stefanoviča; po pismenima 1, n, stoji v ,Dnevniku' i ,Sedmici‘ vsigda lčpo po sebi;
j, pisme neobhodno potrebno, da bi vpeljali; glas toga pismena Serblji imaju, kakor vsi Slaveni; podoba, znak jim pa manjka, zato pišu slovko (silabe) ja, je, ji, ju s složenimi v latini neznanimi pismeni. Vuk Stefanovič je j upeljal i take mnogim drugim Serbljem se zdi to pismo potrebno. J. Zaha-rijevič v Bölomgradu piše v svojoj gramatiki na strani 8: ,vidi se, da se j ili primiti ili napraviti mora, pa če se iz i azbukovica onda skratiti moči£;
h da bi pravilno pisali: lirana, prah, kožuh, muha, gröh, pa ne izpuščali ali izmenjali ga pišue: rana, pra, kožu; muva, grej;
da bi sklone imen v pluralu poravnali, kakor ima jezik staroslavenski, češki, poljski i naš slovenski:
gen. jelenov, dat. jelenom, loo. pri jelenih, loc. s jeleni; mečev,	mečem,	,, mečih,	,,	meči;
sel,	selom,	„ selili,	„	seli;
Serbljem sta so pomešala me<l seboj dual in plural, pa zopet pojedini skloni med seboj, oni pišu: gen. jelenab, mečah, selah..., dat., loc. i soc. Jelenama, seloma ...
Poslčdnič da bi ne terjali od Horvatov i Slovencov, da bi sada v jeden mah i pri toj priči pisali čisto po serbski; to ne može biti i nemoguča se ne smeju terjati: nego dosta je, da se samo po malo pa doslödno jeden drugomu bližamo, pa malo se budemo bližje upoznali i beseda sc nam hude onda ugladila.“1
Kar se tiče Bulgarov, delajo ti pod turškim jarmom le malo za duševno in književno življenje, zato — meni — se ne more še zdaj govoriti
0 njihovi književni slogi. Pa pride čas, ko posije solnce tudi v rodovitno kraje okoli Balkana — takrat so bo zbližalo bulgarsko narečje s srbščino
1 „s njoj splavalo v jedno“, ker ne more biti drugače. Poarabilo ali pogrčilo sc nc 1m>, saj je med srbskim in bulgarsldm narečjem „slovničko (lcxikalno) verlo mala razlika“, toda „veliko prevelika vendar gramatikalno, ker jo bul-
1 Jarnik je ugovarjal podobno nekatoriin oblikam štokavskoga naročja v pismu Vrazu od 5. decembra 1836.1., češ da ima provincijalni hrvaški govor lepšo oblike, kjer pravi: «. . .warum wollet ibr dann im Serbismus untertauclion, wer kann die Genitivo gradovah, vitezovali, dio Dativo jelonima, den Social jolenima, don Local jelouima, den Instrumontal rukom, vodom, dio Genitive rukali, vodah etc. etc. aiibüren, ohne ein widrigos Gefülil in seinen Ohren wahrzunohmon. Nehinot von don Sorben dio schönen und reicheren Formen und schone Wörter, sio aber von uns dio grammatisch-richtigeren Casus, und dio vielen schönen Wörter an, so werdet ihr beyde Sprachen einander nülier gebracht haben, aber nur nicht das Abnorme . . .» (Prim. Ouro Šurmin, op. c. 09—010).
poljem
ribam,
„ polji, „ ribah,
» polji;
„ ribami.
garščina izgubila skoro vse kose sklono(casus obliquos); — čto je bulgarščina nökada zgubila, može si sopet od serbščine si nökada izposuditi. Ako bi Bulgnri tako pisali, kakor smo lota 1855. v carigradskom „Vestniku“ bul-garske sostavke čitali, ktere je pisal učeni Bulgar Jordan X. Konstantinov: onda bi bila sloga bulgarskoga i serbskoga narečja že sada na polo vpeljana“.
Hrvati in Srbi pa že itak pišejo isto narečje. Loči jih samo pravopis. Tu je torej že dokončano veliko narodno delo, ker piše „Sedmica“ sama, da „kadar bi samo s jednakimi pismeni pisali, bi nam bilo književno življenje jedno za jedne i za druge. Razlike male bi zibnile malo po malo. Oto bi bilo boljo i pravilneje, to bi se obderžalo i bi nadvladalo“.
Poln navdušenja jo pristavil Majar tem besedam: „Hvala ti, brate! na lepoj besödi!“
Da ne bi sprejeli Hrvati cirilico, o tem ne dvomi naš Ilir. Saj so dosegli v letih 1830 do 1848, torej v kratkih 12 letih toliko, da se jim bo čudil nekdaj po pravici svet. Vpeljali so srbsko narečje kot svoj književni jezik in pa „obdobni“ pravopis, katerega smo se naučili mi pri njih in si ogreli dušo na njihovem iskrenem rodoljubju. „To bi moralo biti golemo, srepo veliko čudo, da bi samo cirilska pismena ne mogli ]>o malo vpeljati. Ni tröba drugoga, nego samo da nökteri izverstneji spisovatelji nökada kak sostavek cirilskimi pismeni napisu i ga pošlju v ,Dnevnik' ali v ,Sedmicu‘. Podpišite tudi svoje ime, da se naše serce razveseli blago uzajemnosti našega naroda, kadar vidimo ime Horvata ali Slovenca v serbskom listu. Slavensko poro je čestito: čto mi Slaveni napišemo, možomo brez straha pred cölim svötom glasno citati a i svojem slavenskim imenom podpisati.“
Naj dalj e do književne slogo imajo Slovenci. Vendar pridejo tudi ti do zaželjenega cilja, ako bodo dopisovali marljivo v „Novice“ o hrvatskih, srbskih in bulgarskih rečeh, na primer o Turčiji, o Bosni, o Srbiji, o Črni gori in Bulgariji, kar jako radi čitajo naši preprosti ljudje. Iz srbskega „Dnevnika“ in „Sedmiec“ se bi lahko poslovenilo mnogo lepili sestavkov, za katere jo takoj naprosilo uredništvo „Novic“ „prečastitega gospoda pisatelja“. Jugosl a venskemu jeziku samemu — tako piše Majar „ker ime ilirsko jo Serbljem nökako protivno“ 1 — bi sc približevali na ta način:
„Pišimo po slovensko, kakor do sada, tudi pridavna imena na ži, ši, či, ji sklanjajmo po slovensko na ega, emu, em: vruči, vručega, pri vručem; našega, našemu, pri našem; vsaka druga pridavna sklanjamo:
a) na oga, omu, om: dobroga, dobromu, pri dobrom;
b) pišimo u: muž, dub, vodu, ribu, budem, budeš, bude, oni jigraju, tresu, nesu, namösto širokoga slovenskoga o: mož, dob, vodo, ribo, bodem, bodeš, bode; oni jigrajo, tresejo, neso;
1 Gaj je iraol veliko nasprotnikov inod Srbi, n. pr. Toodora Pavloviča iz Novega Sada, P. Ars. Popoviča, Vas. Subotiča in druge, ki so pobijali v Pavlovičevem «Srbskem uarodnem listu» program in ime Ilirov.
c) stavljajmo čto namčsto kaj; namösto ino (i no = und aber) saino
i,	kakor drugi Slaveni pišu i govore. Tudi Nemci su opustili svoj ,und aber, sintemalen, alldieweilen und was massen'.“
Oblike lovac, lonac, pevae; orao, misao, dao pa nazivlje „nedobre osobitosti govora serbskoga“. Naše so inu zde pravilnejše, ker pišejo i ostali Slovani 1, „čto tudi etimologija terja, kor se reče: orli, misli, dali“.1
Vaditi sc bi morali v cirilici. Zato bi najbolje storili, če bi se naročila dva in dva prijatelja vkup na „Dnevnik“ in „Sedmico“. V ta lista naj bi dopisovali ob enem oni, ki znajo pisati jugoslavenski (ilirski) jezik.
Toda skokoma se ne bi smeli zagnati. Obojega dela, približevati se književnemu srbskemu jeziku in vaditi se v cirilici, se ne smemo poprijeti na en mah. Kdor piše članek z nam dozdaj bolj ali manj neznanimi cirilskimi pismenkami, naj piše v popolnoma znanem slovenskem jeziku; ako pa piše nasprotno kdo v književnem, srbskemu podobnem, bolj ali manj neznanem jeziku, naj rabi znano latinico!
Pišoč kakemu učenemu Slovencu, napišimo nekaj redkih besed v cirilici, da ga počastimo kot učenega Slovenca, kateri pozna poleg latinskih pismenk tudi cirilske. Dijaki se naj pridno urijo v „cirilici gradjanski“, ker „to jo važno, imenitno, je značaj i znamenje učenoga Slovenca“. Preprosto ljudstvo pa nikar ne nadlegujmo s cirilico! Zanj pišimo skoz in skoz po domače z latinskimi črkami!
II	koncu vzdihne Majar: „Oj kako radostno bi bilo gledati, ako bi se mi bližali jugoslavenskom jeziku, kteroga že sadaj v djanju piše več od šest milijonov Jugoslavenov. Imeli bi tada naravno več spisovateljev, več čitateljev, več knjig, veči književno polje; spisovatelji i knjige bi prihadjale izverstneje, slovstvo bogateje. Veselo bi knjige spisovali, lehko jih izdavali i prodajali. Spisovatelju bi se serce širilo radosti, kadar bi pomislil, da njegov spis bude čital i razumel jugoslavenski narod od I»tilaka do Varne, od staroga mesta (Cividale) v Italiji do Soluna v Bulgariji“ in si želi malega prostorčka na koncu „Novic“, kjer bi se vadili „pisati po slovensko
i	to tako, da bi razumeli zajedno i Horvati i Serblji“.
Toda Bleiweis 11111 je odgovoril: „Iz serca radi, ako bi se take poskušnje, ktere dospevajo le učeno Slovane, ujemale z namenom prosto-narodnega časnika. ,Novice' ne morejo svojih mej še dalje razširiti, ker bi mogle sicer v nemar pustiti svoje glavno vodilo, kterega se dosihmal derže in ktero zahteva ,z omiko slovenskega naroda priskakaje tudi omiko slovenskega jezika'“ in si mislil na tihem: ustanovite si list za svojo mešanico, a izrazil se je diplomatično: „Tudi mi mislimo, da nam jo Slovencom treba posebnega bcletristiškega lista.“
1 Prim. Majar «Stanjo Slovencov», Novico 1861, list 12. II. drž. g.
Vendar pa je vpošteval Majarjevo željo v 08. listu 1857.1., „da bi dopisovatelji , Novic*, kteri imajo za to učeno glavo in iskreno rodoljubno serce, v času napisali s cirilskimi pismeni nekak kratek sostavek in da bi ga slavno uredništvo blagovoljno stavilo na koncu lista v , Novice'“.
Zanimanje za cirilico je bilo v tistih časih v Ljubljani toliko, da so jo učili v čitalnici, na primer 1. 1801. Leta 1873. so priporočile „Novice“ Majorjevega „Slavjana“ kot najlepšo priliko, da se navadi človek čitanja cirilice. Za njo sc je vnemal tudi K. Zavčanin, ki je zahteval v 38. listu „Novic“ 1. 1857. v članku „O zadevah našo književnosti“ ustanovitev leposlovnega lista v obsegu „Lumira“. Tiskal naj bi se v Slovencu in Hrvato-Srbu lahko razumljivem jeziku pol v latinici, pol v cirilici.
Štiri leta pozneje si jo predstavljal isti mož način zedinjenja kot „slitek“. Bil je pristaš Kurelca, ustanovitelja reške šole, ki so jo navduševal za narečja in stare oblike. S pojenje sorodnih dialektov v en književen jezik se mu ni zdelo teorija, ampak samo vprašanje časa,1 ki pa noče priti.
Vendar pa niso ostala ravnokar omenjena razmotrivanja brez posledic za naš jezik. Korak za korakom lahko zasledujemo njihov vpliv na razvoj svojega narečja, v katerega jo posegel pozneje mogočno Miklošič s svojimi učenci.Bilo bi jako hvaležno delo, če bi označil kdo posamezne struje, njihovo padanje in vzdiganje z ozirom na razvoj našega jezika izza ilirskega gibanja.
Drugače ni poseglo vprašanje o slovanski vzajemnosti preveč v naše domače življenje. V gotovih ozirih smo bili sicer nepraktični Slovenci vedno praktični. Vzajemnost na papirju je lepa stvar in nam ugaja, a če pišemo kakemu rojaku, zakaj ne bi pisali v jeziku, ki smo ga naj!»olj navajeni, namreč — v nemščini?!
Tako so pisali očo Bloiweis, tako drugi. .. Na tihem si je mislila večina Novičarjev s S. Milutinovičem Sarajlijo:
«Štoos Ilrvatu j’ Mefistofol, Gaj Ludovit. . . brat jo toga, a Ilirci svi zaslopci, u bezdnu čo potudenjal»
kakor je zapel Čubro Čojkovič (Milutinovičev psevdonim) v „Odzivu na Pavla Štoosa poziv u kolo ilirsko“.
Kakor so prigovarjali nekateri Hrvati Gaj e vi „Danici“, da hoče napraviti iz njih Vlahe, da jih hoče pobezjačiti ali da se v nji vse meša in jezik samo kvari, tako so pazili tudi na Slovenskem mnogokateri na pisavo raznih listov in glasno oznanjali, da ne marajo nobene mešanice ali tujega narečja, ampak da hočejo ostati Slovenci. Vsi so sicer čutili potrebo slogo in vzajemnosti, bili so o nji prepričani, a niso znali, da zahtevajo velika dela velike žrtve, dasi so imeli v neposredni bližini, pri že omenjenih kajkavcih, krasen zgled požrtvovalnosti. In kakor so godi navadno ljudem, ki
1 Prim. K. Zavčanin: Jugoslavcnska akademija. Novico 1801.1., list 19.
nosijo v srcu lepo idejo, a delajo proti nji, tuko so čakali tudi Novičarji na čas, o katerem so vedeli, da nc pride, na dobo vseslovanskega jezika. Šli so celo dalje kot. do sanj, ki bi se morda nazadnje dopolnile kot nekak čudež slovanske vzajemnosti, in govorili o neizvedljivi misli, o starem cerkvenoslovanskem jeziku kot vseslovanskem.
Vendar so nas združile „Novice“ v pisavi s Cehi in Hrvati, kar jim moramo šteti v veliko zaslugo. Saj je znano, kako se je branil Prešeren do zadnjega gajice in da je bilo sredi minulega stoletja pri nas še precej separatistov, ki so bili proti češko-hrvaškemu črkopisu.
V	jezikovnem oziru sicer ni obveljalo načelo ilirizma, t. j. zgodovinsko slavno in zemljepisno razširjeno štokavsko narečje bodi književni jezik jugoslovanske narodne enote, a „Novice“ so združile kolikor toliko slovenska narečja v on sam slovstven jezik. To ni bilo tako lahko, ker je smatral vsak pisatelj in slovničar svoje narečje, oziroma svoje oblike za najpravilnejše ali vsaj najlepoglasnejše. Vrhutcga so pripomogle, da se zavedajo Slovenci kot dol velike, daleč razširjene slovanske družine. In ta zavest tvori tudi člen slovanske vzajemnosti.
Šolska poročila.
I.
Učiteljstvo.
A. Izpremembe.
Pred začetkom šolskega leta 1906./1907. so iz učiteljskega zbora izstopili:
Davorin Karlin, c. kr. gimn. profesor VII. činovnega reda, na svojo prošnjo «pokojen z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 18. julija 1. 1906., štev. 26.809.
Davorin Sinkovič, c. kr. gimn. profesor VIII. činovnega reda, imenovan za glavnega učitelja na tukajšnjem c. kr. učiteljišču z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 30. avgusta 1. 1906., štev. 33.297.
Dr. Janko Slebinger, namestni učitelj, imenovan za rednega učitelja na c. kr. državni gimnaziji v Novem mestu z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 22. junija 1. 1906., štev. 13.296.
Dr. Pavel Kozina, izprašan namestni učitelj, prestopil na tukajšnjo c. kr. I. državno gimnazijo.
Vstopili pa so v učiteljski zbor:
Ivan Macher, glavni učitelj VIII. činovnega reda na tukajšnjem c. kr. učiteljišču, imenovan za profesorja na zavodu z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 22. junija 1. 1906., štev. 13.306.
Anton Jeršinovič, c. kr. gimn. profesor na državni gimnaziji v Kranju, premeščen na zavod z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 29. avgusta 1. 1906., štev. 33.295.
Bogumil Remec, namestni učitelj na državni gimnaziji v Kranju, imenovan za začasnega učitelja na zavodu z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 30. avgusta 1. 1906., štev. 33.907.
Leopold Andrže,	učiteljski pripravnik, potrjen za	namostnega	učitelja od
c. kr.	deželnega šolskega	sveta z razpisom z dne 19. oktobra 1. 1906.,	štev. 5646,
ter objednem podrejen strokovnjaškemu vodstvu profesorja Ign. Fajdige.
B. Odpusti.
Z razpisom z dno 10. septembra 1. 1906., štev. 29.158, jo odvozalo c. kr. naučno ministerstvo ravnatelja Fr. Wiesthalerja učne dolžnosti tudi za šolsko leto 1906./1907.,	da uredi latinsko-slovenski šolski	slovar.
Z razpisom z dne	2. junija 1. 1905., štev. 19.566,	jo dalo c.	kr. naučno
ministerstvo docelen, oziroma delen odpust profesorju dr. L. Požarju za šolski leti 1905./1906. in 1906./1907., da obdrži še nadalje začasno vodstvo in pouk
(10 do 12	ur na teden) na	tukajšnji mostni višji dekliški šoli, zajedno pa tudi
uči, ako bi	bilo	treba, kakih	5 ali 6 ur na teden na zavodu samem.
Ista šolska oblast jo dala z razpisom z dne 13. septembra 1. 190(5., štev. 34.142, na odpust (za šolsko leto 1906./1907.) profesorja Iv. Macherja, da sestavi slovensko učne knjige za živalstvo in rastlinstvo, potrebne v nižjih razredih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom.
Z razpisom z dno 18. marcija t. 1., štov. 1391, jo dal c. kr. deželni šolski svet profesorju	Ign. Fajdigi	in začasnemu učitelju Bogumilu Remcu	odpust	za
dobo od 2.	do	vštetega 11.	aprila, da se udeležita letošnjega učnega	tečaja	na
c. kr. nemškem vseučilišču v Pragi, namenjenega nadaljnji izobrazbi srednješolskih učiteljev.
Z razpisom z dno 1. maja t. 1., štev. 1G80, pa je ista šolska oblast oprostila pouka za dan 5. junija šolskega svetnika profesorja dr. Janka Bezjaka, da mu omogoči predavanje -o metodi nemščine kot učnega predmeta na prvi stopnji ljudskošolskega pouka» pri okrajni učiteljski konferenci v Kostanjevici.
Učiteljsko osebje koncem šolskega leta.
A.	Za obvezne predmete.
	Ime in značaj	Raz- rednik v razredu	Učil v razredu	Število ur na teden
1	FranWiesthaler, c. kr. ravnatelj VI. činovn. reda			Poučevanja oproščen		
2	Janko Bezjak, dr. modroslovja, c. kr. šolski svetnik in profesor VIII. činovn. reda	I. a.	Latinščino in slovenščino v I.a. — Nemščino v I. a. in VI.	18
3	Ignacij Fajdiga, c. kr. profosor VII. činovn. reda, varuh prirodoslovnim učilom, član iz-prašcvalne komisije za aspirante jednoletne prostovoljne vojaške službo	VII.	Matematiko v V., VI., VII. in VIII. — Prirodoslovjc v VII. in Vlil.	19
4	Otto Jauker, dr. modroslovja, c. kr. profosor, varuh zemljepisnim in zgodovinskim učilom	—	Nemščino v VII. in VIII. — Zemljepis in zgodovino v V., VI., VII. in VIU.	19
5	Anton Jeršinovič, c. kr. profesor, c. kr. neaktivni poročnik v domobranskem poš-polku štev. 4	V.	Latinščino, grščino in slovenščino v V. — Nemščino v I. b.	17
6	Fran Kropivnik, dr. modroslovja, c. kr. profosor	—	Zemljepis v I. a. in I. b. — Zemljepis in zgodovino v H.a., II. b., III. a., III. b. in IV.	24
	Ime in znaöaj	Raz- rednik v razredu	Učil v razredu	Število ur na teden
7	Ivan Macher, c. kr. profesor VIII. činovn. reda			Na odpustu		
8	Gregorij Pečjak, dr. bogoslovja, c. kr. profesor, svetni duhovnik, propovednik, varuh knjižnici podporne zaloge			Verouk v vseh razredih	22
9	Josip Pipenbacher, dr. modro-slovja, c. kr. profesor, varuh dijaški knjižnici, c. kr. voj. oskrb. akcesist v rezervi	VIII.	Latinščino v VIII. — Grščino v VII. in VIII. — Propedev-tiko v VII. in VIII.	18
10	Lovro Požar, dr. modroslovja, c. kr. profesor VIII. činovn. reda, začasni vodja mestni višji dekliški šoli	—	Latinščino v VI.	6
11	Ivan Tertnik, dr. modroslovja, c. kr. profesor VIII. činovn. reda, varuh učiteljski knjižnici	III. h.	Latinščino v III, b. in VII. — Grščino v III. b.	16
12	Josip Wester, c. kr. profesor, c. kr. neaktivni poročnik, pri-deljen domobranskemu pešpolku štev. 27	I. b.	Latinščino v I. b. — Slovenščino v I. b , VI., VII. in VIII.	17
13	Jakob Teršan, c. kr. redni učitelj	VI.	Latinščino v IV. — Grščino v IV. in VI. — Slovenščino v IV.	17
14	Bogumil Remec, začasni učitelj, voditelj šolskih iger	IV.	Matematiko v IV. — Prirodopis, oziroma prirodoslovje v I. a., I. b., II. a., 11. b., III. a., III. b., IV., V. in VI.	22
r 15	Leopold Andrče, izprašan na-mestni učitelj	—	Matematiko v I. a., I. b., II. a., II. b., III. a. in III. b.	18
16	Fran Gnjezda, namestni učitelj	Ul. a.	Latinščino, grščino in slovenščino v III. a. — Nemščino v III. a. in III. b.	20
17	Pavel Holeček, namestni učitelj	11. b.	Latinščino in nemščino v II. b. — Slovenščino v II. a., II. b. in III. b.	19
18	Janko Lokar, namestni učitelj	II. a.	Latinščino v II. a. — Nemščino v II. a., IV. in V.	19
B.	Za neobvezne predmete.
1.) Fran Brunet, c. kr. profesor na državni višji realki, je učil telovadbo v 3 oddelkih po 2 uri na teden.
2.) Friderik Juvančič, c. kr. redni učitelj na državni višji realki, je učil francoščino v 2 tečajih po 2 uri na teden.
3.) Fran Novak, c. kr. profesor	na I. državni gimnaziji,	jo	učil	slovensko
stenografijo v 2 tečajih po 2 uri na	teden.
4.) Aleksander Pucskč, c. kr.	profesor	na I.	državni	gimnaziji,	je	učil
nemško stenografijo v 2 tečajih po	2 uri na	teden.
5.) Fran Snher, c. kr. glavni učitelj na c. kr. učiteljišču, je učil risanje v 3 tečajih po 2 uri na teden. *
6.) Fran Gnjezda, namestni učitelj (gl. A, štev. 16), je učil lepopisje v
2	tečajih po 1 uro na tedon.
7.) Josip Vedrul, učitelj «Glasbeno Matice», je učil petje v 2 tečajih 5 ur na tedon.	#
Pomožni sluga: Ivan Gril.
II.
Učni načrt.
Podlaga pouku v obvoznih predmetih je v občo splošno veljavni učni načrt (objavljen v 2. izdaji z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dno 23. februarja 1. 1900., štev. 514G). Učni načrt za nemščino v I. in II. razredu določuje naučnega ministerstva razpis z dne G. julija 1. 1892., štev. 11.297. Gled<5 na učni jezik v štirih nižjih razredih veljajo za zavod pravila, ki jih je izdalo c. kr. naučno mini-sterstvo za slovensko oddelke tukajšnjo I. državno gimnazije z narodbo z dne 22. julija 1. 1882., štev. 10.820. Po tej je:
a) V I. in II. razredu slovenščina učni jezik pri vseh učnih predmetih, izvzemši deloma nemščino, ki so ji odločene 4 uro na teden.
b) V III. in IV. razredu je nemščina učni jezik pri nemščini in grščini. Pri prelaganju iz Cezarja v IV. razredu so smo poleg slovenščine uporabljati tudi nemščina. V III. razredu so uči nemščina 3, v IV. razredu 4 ure na teden.
c) V odnosno-obveznih ali na izvoljo danih predmetih razen petja jo učni jezik nemški, imenstvo je podajati sploh v obeli jezikih.
Razredom višje gimnazijo določuje ministerska naredba z dno 4. avgusta 1.1 900., štev. 22.102, nemščino kot učni jezik pri vseh predmetih, izvzemši slovenščino, pri katere pouku služi slovenščina kot učni jezik (v zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dne 20. septembra 1. 1873., štev. 8172).
A.	Obvezni predmeti.
I.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). Veliki katokizom z dotičnimi obrodoslovninii razlagami.
2.) Latinščina (8 ur na teden). Pravilno oblikoslovje, t. j. petero pravilnih sklanjatev, pravila o spolu, pridovniki in prislovi s svojo stopnjatvijo, najvažnejši
zaimki, glavni in vrstilni števniki, četvero pravilnih spregatev, nekateri važnejši predlogi in vezniki; učenjo vzorcev in slovk, prevajanje iz latinščino in slovenščine; po zadostni vaji najprej zapisovanje polatinjenih slovenskih stavkov, potom vsak teden jedna polurna šolska naloga.
3.) Nemščina (4 ure na teden). Empirično razlaganje osnutkov prostega in zloženega stavka. Oblikoslovje vzporedno^ s slovenskim in latinskim poukom. Vežbanje v krepkih glagolih poleg čitanja. — Oitanjo, govorjenje, obnavljanje in predavanje na izust naučenih beril v vezani in nevezani besedi. — Naloge: izprva le pravopisno vajo, vršeče so vsak teden, potem pismeno prevajanje iz slovenščine v nemščino; v drugem polletju semtertja pismene obnove razloženih beril in vsak drugi teden pravopisno vaje. Vsak mesec dve nalogi, premenjema domači in šolski.
4.) Slovenščina (3 ure na teden). Nauk o prostem stavku v elementarni popolnosti; pravilno oblikoslovje in najvažnejše nepravilnosti; empirično razlaganje osnutkov zloženega in skrčenega stavka. ->— Ci tanje s stvarno razlago in potrebnimi slovniškimi opazkami. Obnavljanje, učenje na pamet in predavanje beril v vezani in nevezani obliki.— Naloge: narekovano pisanje za pravopisne namene, obnova predavanih prostih povesti in pripovednih opisov. Vsakih 14 dni jedna šolska naloga; v drugem polletju se čredijo šolske naloge z domačimi.
5.) Zemljepis (3 uro na teden). Nazorno dovajanje do osnovnih zemljepisnih predstav. Dnevne solnčne poti gledč na šolsko poslopje in dom o raznih letnih časih; po tem opoznavanje v pravi okolici, na zemljevidu in na zemeljskem oblu. Popisovanje in razlaganje svetlobnih in toplotnih razmer, pojavljajočih se v domovini tekom jednega leta, kolikor so neposredno zavisne od dnevne dolgosti in solnčnega viška. Glavni liki trdine in tekočine, njih razdeljenost po zemlji kakor tudi leža naj znamenitejših držav in mest poleg vednega vežbanja in udo-vrševanja v čitanju z zemljevidov. Poskušnje v risanju najjednostavnejših zemljepisnih predmetov.
6.) Matematika (3 uro na teden). A. Aritmetika: Dekadični številni sistem. Rimske številko. Četvero osnovnih računov neimenovanih in jednoimenskih celih in decimalnih števil. Meterski merni in utežni sistem. Računanje z mnogo-imenskimi števili. O deljivosti števil. Razstavljanje števila na njegovo prafaktorje. Najjednostavnejše začetne vaje v računanju z navadnimi ulomki. Skupna mera in skupni mnogokratnik. — B. Geometrija (drugo polletje): Osnovni tvori. Prema, krog, kot in vzporednice. Najjednostavnejša svojstva trikotnikova. Vsako polletje tri šolske naloge; poleg tega male domače vajo od ure do ure.
7.) Prirodopis (2 uri na teden, nazoren pouk). Prvih šest mesecev šolskega leta: Živalstvo, in sicer: sesalci in žuželko, primerno izbrani. Zadnje štiri mesece šolskega leta: Rastlinstvo: Opazovanje in opis nekaterih semenskih rastlin raznih vrst, pri čemer se je ozirati na njih važnejše znake; primerjalno opazovanje rastlin, da se spozna njih sorodnost.
II.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). Veliki katekizem z dotičnimi obredoslovnimi razlagami.
2.) Latinščina (8 ur na teden). Pravilno oblikoslovje, izpopolnjevano z onimi vrstami zaimkov in števnikov, ki so se v I. razredu preskočilo; najvažnejše nepravilnosti v sklanjatvi, spolu in spregatvi. Vežbanje kakor v I. razredu;
pomnožitev sintaktičnih oblik s pridejanim akuzativom cum infinitivo in absolutnim ablativom. Učonje na pamet kakor v I. razrodu, poznejo domačo pripravljanje (preparacija). — Vsak mesec jedna domača in tri šolsko naloge, zvršljive v pol ali s/« ure-
3.) Nemščina (4 uro na tedon). Ponavljanje in dopolnjevanje pravilnega oblikoslovja, zlasti sistematično razpravljanje krepkih glagolov. Empirično obravnavanje zloženega in skrčenega stavka. Sistematično preučevanje pravopisnih pravil. Nauk o ločilih. — Cit an j o kakor v I. razredu. — Naloge kakor v I. razredu, toda zvečine obnovljene povesti.
4.) Slovenščina (2 uri na teden). Zloženi in skrčeni stavek; nauk o ločilih; dopolnjevanje oblikoslovja, posebno natančno razpravljanje glagola. — C it an j e in nalogo kakršne v I. razredu. Vsak tretji tedon premenjoma jedna šolska in domača naloga (torej 6 do 7 v polletju).
5.) Zemljepis in zgodovina. A. Zemljepis (2 uri na teden): Azija in Afrika po leži in obrisu v goropisnem, vodopisnem in krajepisnem pogledu z ozirom na podnebne razmere, kolikor se dajo pojasniti iz stanja solnone poti proti različnim obzorom. Zveznost podnebja z vegetacijo, deželnimi prirodninami in opravili narodov pokaži so le na posameznih, iz obližja vzetih in prav jasnih vzgledih. Evropa: preglod po obrisu, reliefu in vodovju. Dežele južne Evrope in britskega otoškega kraljestva z motrišča, označenega pri Aziji in Afriki. Vajo v črtanju jednostavnih zemljevidnih obriskov. — B. Zgodovina (2 uri na teden): Stari vek. Podrobnejše obravnavanje bajk. Najvažnejšo osobo in dogodki, zlasti iz grške in rimske zgodovine.
6.) Matematika (3 ure na teden). A. Aritmetika: Širjo vaje o meri in mnogokratniku. Natančna razlaga in vaja v računanju z ulomki. Pretvarjanje decimalnega ulomka na navadni ulomek in obratno. Glavna pravila o razmerjih in sorazmerjih, Razreševanje jednostavnih rogoldetrijskih nalog po sklopih in s pomočjo sorazmerij. Procentni in jednostavni obrestni račun. — B. Geometrija: Somerniea prem in kotov. Skladnost trikotnikov in njena uporaba. Najvažnejša svojstva kroga, četverokotnikov in mnogokotnikov. — Nalogo kakor v I. razredu.
7.) Prirodopis (2 uri na teden, nazoren pouk). Prvih šest mesecev šolskega leta: Živalstvo, in sicer: ptiči, nekaj plazivcov, krkoni in ribe, nekateri brez-vretenčarji. Zadnje štiri mesece šolskega leta: Rastlinstvo: Pouk I. razreda se nadaljuje, kažo so novo semensko rastline ter napeljuje do razumevanja sistematično rastlinske sestave. Nekatere trosocvotko.
III.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). V prvem polletju: Povzemajoče obredo-slovjo kot poseben predmet; v drugem polletju: Svetopisemska zgodovina staro zaveze.
2.) Latinščina. Slovnica (3 uro na teden): Nauk o skladnosti, rabi sklonov in predlogov. — čitanje (3 uro na teden) iz Kornolija Nepota in Kurcija llufa.
—	Domača priprava. Vsakih 14 dni jedna šolska naloga za celo uro, vsako tri tedne jedna domača naloga.
3.) Grščina (5 ur na teden). Vežbanjo v pravilnem oblikoslovju do glagolov na fii. Učenje slovk. Obojno prevajanje iz vadne knjige. Domača priprava. — Začenši z drugo polovico prvega polletja vsakih 14 dni jedna naloga, promonjoma šolska in domača.
4.) Nemščina (3 uro na teden). Slovnica: Sistematičen pouk v oblikoslovju in sldonoslovju s posebnim ozirom na pomenoslovje. — Čitanje s stvarnimi in jezikovnimi razlagami in opazkami, zadnje zlasti za stilistične namene. Učenje na pamet	in	predavanje;	(ako možno) tudi prevajanje težjih slovenskih povesti. — Vsakih 14	dni premenjema jedna šolska in domača naloga.
5.) Slovenščina	(3	ure	na teden).	Sistematično ponavljanje oblikoslovja,
skladnja imenska, pri kateri so je ozirati na pomenoslovje. — Čitanje s stvarnimi, jeeikovnimi in stilističnimi razlagami in opazkami. Učenje na pamet in predavanje. — Vsak mesec jedna šolska in jedna domača naloga.
6.) Zemljepis in zgodovina (3 ure na teden, premenjema zemljepis in zgodovina. A. Zemljepis: Evropske dežele, ki se v II. razredu niso obravnavale (izvzemii avstrijsko-ogrsko monarhijo), Amerika in Avstralija z istih motrišč kakor v II. razredu, posebno tudi gledč na pojasnjevanje podnebnih razmer. Vaje v črtanju jednostavnih zemljevidnih obriskov. — B. Zgodovina: Srednji vek. Najvažnejše osebe in dogodbe s posebnim ozirom na zgodovino avstrijsko-ogrsko monarhije.
7.) Matematika	(3	uro	na teden).	A. Aritmetika: četvero osnovnih
računov s celimi in ulomljenimi občnimi števili. Kvadrovanje in potezanje kvadratnega korena. V zvezi z geometrijskimi računi: nepopolna števila, okrajšano množenje in deljenje. — B. Geometrija: Jednostavno primerjanje, pretvarjanje in razdeljevanje likov. Merjenje dolžine in ploščine. Pitagorov izrek na podlagi naj-jednostavnejših dokazov. Najvažnejša pravila o sličnosti geometrijskih tvorov. — Nalogo kakor v I. razredu.
8.) Prirodoznanstvo (2 uri na teden). Prvo polletje: Fizika: Osnovni pojmi: prostornost in neprodirnost teles. Opis treh vrst skupnosti. Vodoravna in navpična mer; absolutna in specifična teža. Zračni tlak. — Iz nauka o toploti: Toplotni občutki; stopinja in množina toplote: izpremiujanjo prostornine in skupnosti; utajena toplota pri izpreminjanju skupnosti; prevod toplote in žarjenje (najjednostavnejše prikazni); izvori toplote. — Iz kemije: Uvod: zveznost, sprijemnost, prožnost, krhkost, trdnost, mešanje, raztop, kristalizovanje. Spajanje, razkrajanje in nadomeščanje. Dokaz (s poskusi) o neizpremenljivosti množine tvarine, o spajanju prvin v stalnih utežnih in prostornih razmerjih. Prvino; molekul, atom; spojinske osnove, kislino in soli. Najnavadnejše nekovino in nekoliko njih spojin. Gorenjo. — Drugo polletje: Prirodopis (nazoren pouk): Mineralogija: Opazovanje in opis nekaterih imenitnih in prav navadnih rudninskih vrst broz posebnega ozira na sistematiko. Najnavadnejše hribine.
IV.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). Svetopisemska zgodovina nove zaveze.
2.) Latinščina. Slovnica (3 ali 2 uri na teden): Skladne posebnosti imenske in zaimonske, raba časov in naklonov, vezniki; zlogomerjo in osnovno stihoslovjo. — Čitanjo (3 ali 4 uro na teden): kako tri knjigo iz Cezarjevo «galske vojno». V drugi polovici drugega polletja vežbanje v stihoslovju na podlagi krestomatijo iz Ovidija (2 uri na teden). — Naloge kakor v III. razredu.
3.) Grščina (4 ure na teden). Slovnica: Završek pravilnega oblikoslovja s pridejanimi glagoli na /i/, najvažnejše nepravilnosti v pregibanju. Glavne točko iz skladnjo. Vežbanjo v obojnem prevajanju, učenje slovk, domača priprava. — Vsakih 14 dni jedna naloga, premenjoma šolska in domača.
4.) Nemščina (4 ure na teden). Slovnica: Sistematičen pouk. Skladnja zloženega stavka, perioda. Posnetek zlogomerja in stihoslovja. — čitanje, učenje na pamet, pred a vanjo in nalogo kakor v III. razredu.
5.) Slovenščina, (2 uri na teden). Sistematično ponavljanje zloženega stavka v zvezi z glagolsko skladnjo. Posnetek zlogomerja in stihoslovja, priliko in podobe.
—	Čitanje kakor v III. razredu. Vsak tretji teden promenjema jedua šolska in domača naloga (torej 6 do 7 v polletju).
6.) Zemljepis in zgodovina. A. Zemljepis (2 uri na teden): Prirodo-znanski in politični zemljepis avstrijsko-ogrsko monarhijo brez statističnega dela, toda obširneje uvažajoč deželske pridelke, opravila, promotne in kulturno razmero narodov. Vaje v črtanju jednostavnih zemljevidnih obriskov. -t- Ji. Zgodovina (2 uri na teden): Novi vek. Najvažnejšo osebo in dogodbe; jedro pouku jo zgodovina avstrijsko-ogrsko monarhije.
7.) Matematika (3 uro na teden). A. Aritmetika: Jednačbe prvo stopinjo z jodno in več neznankami, čisto jednačbo druge in tretje stopinje, ki so upotreb-ljajo pri geometrijskem računanju. V zvezi ž njim kubovanjo in potezanje tretjega korena. Sestavljena regeldotrija, razdelbeno pravilo. — B. Geometrija: Medsebojna leža prem in ravnin. Telesni ogli. Najimenitnejša telesa. Jednostavno preračunjanjo površine in prostornine telos. — Nalogo kakor v I. razredu.
8.) Prirodoslovje (3 ure na teden). Prvo polletje: Iz nauka o magnetizmu: Prirodni in narejeni magneti; magnetni poli in njih vzajemno delovanje; magnečenje po razdelbi; zemeljski magnetizem. — Iz nauka o elektriki: Električnost, najjednostavnejši elektroskopi; dobri in slabi elektrovodi; pozitivna in negativna elektrika; elektrizovanje po razdelbi; najnavadnejša orodja in priprave za vzbujanje in nabiranje elektrike; blisk in grom; strelovod; Voltov člen, izmed stalno delujočih členov le tisto, ki so upotrebljajo pri poskusih; najimenitnejši učinki galvanskega toka, galvanoskop, električni in magnetni navod pa njegova najnavadnejša in najjednostavnejša elektrotehnična uporaba (n. pr. električna luč, galvanoplastika, Morsejev pisalni brzojav). — Iz mehanike: Opis najvažnejših vrst gibanja: promočrtno, krivočrtno, jednakomorno in jednakomerno pospeševano gibanjo; oba učinka mehaničnih sil: pospešba in tlak (tog), statičnega delovanja merjenje z uteži; pojav vztrajnosti pri menjavi hitrosti in meri (sredobežnost); težnost, udar, ovire gibanja; sestavljanje in razstavljanjo jednakovrstnega gibanja, izmed nejednakovrstnega: met; sestavljanje in razstavljanje sil s skupnim prijema-liščem in istomerno vzporednih sil; težišče, vrste ravnotežja, nilmlo; nekoliko jednostavnih in sestavljenih strojev. — Drugo polletje: Značilna svojstva kapljivo-tekočih telos; gladina, hidrostatični tlak; ravnotežje kapljevine in no mešajočih se kapljevin v občujočih posodah; Arhimedov zakon; najjednostavnejši način določevanja specifične teže trdnih in kapljivotekočih teles; lasovitost. Značilna svojstva raztezno tekočih teles (Mariottov zakon); Torricellijev poizkus, barometer pa še kaka druga uporaba delovanja zračnega tlaka; zračna sesalka; zrakoplav ; princip parnih strojev. — Iz akustiko: Zvočni dojmi, šum, žvenk; višina tona, lestvica tonov; najjednostavnojša zvočila; človeško glasilo, telefon; širjenje in odboj zvoka, sozvočonje; človeško uho. — Iz nauka o svetlobi: Dojmi svotlobo; premočrtno širjenjo svetlobo, senca, svotlomer, odboj in lom svotlobo: zrcala in lečo (temna sobica), princip fotografijo; razkroj svetlobo v njeno sestavino, mavrica; oko, drobnogled, najjednostavnejši dioptrični daljnogledi. — Doda naj so fizikalnemu pouku, sosebno v mehaniki, opis prikazni na nebesnem obloku gledč na nepremičnico; mene in obhod mesečev v teku jednega meseca; letno gibanjo solnca. Navedene
prikazni in pa razlike dnevnih in letnih časov na krajih različne zemeljske širine in dolžine naj se razlagajo iz vrtenja zemlje okoli njene osi v jednem zvezdnem dnevu in iz njenega letnega gibanja okoli solnca v teku jednega leta. Solnčni in mesečni mrki.
V.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). Resničnost katoliške vero: zanesljivost zgodovinskih knjig sv. pisma; Jezusovo božanstvo; po njem ustanovljeno in vedno podpirano kraljestvo — katoliška cerkev; viri razodetja in versko vodilo.
2.) Latinščina, čitanje (5 ur na teden). V prvem polletju T. Livij; razen prve knjigo naj se bero 21. ali pa 22. ali pa važnejši deli iz bojev med patriciji in plebejci. V drugem polletju P. Ovidij, in sicer izbrana mesta iz metamorfoz in fastov; poleg tega se čitaj tudi v tem polletju semtertam Livij. — Slovniško-stilistično vajo (1 uro na teden). — Vsako polletje pet šolskih nalog, katerih zadnja bodi prevod iz latinščine v nemščino. Domače naloge: natančna priprava na berilo in slovniško-stilistične vaje.
3.) Grščina. Čitanje (4 ure na teden). V prvem polletju (Ksenofontova
♦	Anabasis» ali izbrana mesta iz Ksenofontovih glavnih del po kaki krestomatiji. V drugem polletju izbrana mosta iz Homorove iliade v obsegu dveh do treh knjig; mimo tega se nadaljuje (1 uro na teden) čitanje iz Ksenofonta. Domača priprava, učenje slovk; nekaterih mest iz ilijade naj se nauče učenci na izust. — Slov-niški pouk (1 uro na teden) naj razširi in utrdi učencem poznanje atiškega narečja. — Vsako polletje štiri šolske naloge, izmed katerih bodi zadnja prevod iz grščine v nemščino.
4.) Nemščina (3 uro na teden). Slovnica: slovotvorje; izposojenke, tujke; narodna etimologija. — čitanje iz čitanke z razlagami in pripomnjami; zadnje naj uvažujejo poleg stilističnih prikazni zlasti oznacovanje onih epskih, lirskih in čisto didaktičnih pesniških vrst, s katerimi se jo učenec seznanil i v prejšnjih i v tem letu. Izbrani odstavki iz Wielandovoga «Oborona» in Klopstockove «Mesijade*. Učenje na izust in predavanje. — Nalog, premenjema šolskih in domačih, 13 v šolskem letu.
5.) Slovenščina (2 uri na teden). Najvažnejše točko iz slovotvorja; imenska in glagolska debla; zložena imenska debla. Epika, narodna in umetna. - čitanje dotičnih beril s posebnim ozirom na epsko narodno slovstvo. Domače berilo. Učenje na izust in predavanje. — Vsak mesec jedna naloga, premenjema šolska in domača.
G.) Zemljepis in zgodovina (3 uro na tedon). Zgodovina starega veka, zlasti Grkov in Rimljanov do nastopa Grakhov; pouk poudarjaj zlasti kulturnozgodovinsko momente in se oziraj neprestano na zemljepis.
7.) Matematika. A. Aritmetika (2 uri na teden): Znanstveno izveden nauk o štirih osnovnih računih. Dokaz jednostavnih pravil o deljivosti števil. Teorija največje skupne more in najmanjšega skupnega mnogokratnika, obrnjena tudi na mnogočlenike. Nauk o ulomkih. Nauk o razmeijih in sorazmerjih in njih uporaba. Nauk o jednačbah prvo stopinjo z jodno in več neznankami in njih uporaba pri praktično važnih nalogah. — B. Geometrija (2 uri na teden): Geometrijski osnovni tvori. Teorija vzporednic. Izreki o trikotnikih in njih skladnosti, o četverokotnikih in mnogokotnikih, o kotili in tetivah v krogu in o trikotnikih in četverokotnikih, ki so krogu učrtani ali občrtani. Razmerje in
sorazmerje daljic in podobnost geometrijskih likov ; iz tega idoči izreki o trikotniku in krogu. Ploščinsko jednaki liki pa njih pretvorba; izraeunanjo ploščine. Pravilni mnogokotniki; krogomerjo. — Nalogo kakor v I. razredu.
8.) Prirodopis (2 uri na teden). Prvo polletje: Rudninoznanstvo: Kratko in lahko doumno obravnavanje kristalografije, popis najimenitnejših rudnin v sistematičnem redu kakor tudi najnavadnejših hribin, ozirajo se na njihova fizikalno-kemijska in druga poučna in važna svojstva; izpuste pa naj se vse redke in tako rudnine, ki jih videti učenci nimajo priliko; naposled se prav ob kratkem očrtaj razvoj zemlje. — Drugo polletje: Rastlinstvo: Označevanje rastlinskih skupin po njih prirodnem sorodstvu kakor tudi rastlinskih družin, opazujč tipične rastlino gledč na njih delov zunanjo obliko in notranjo sestavo; o priliki naj so učenci poučijo o rastlinskem življenju in o nekaterih okamenelih rastlinah, ki se morda nahajajo v šolski zbirki; izogibati so je vseh sistematičnih podrobnosti.	'
VI.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). Resnico katoliško voro: temeljna resnica o bivanju osebnega Boga z razumom spoznana; lastnosti božjo; stvarjenje; človeškega rodu padec, odrešenje, posvečenje in prihodnjo povoličanjo.
2.) Latinščina. Čitanjo (5 ur na toden). Proza: Sallustii bellum Jugurthinum (ali bellum Catilinae), Cicoronis oratio in Catilinam I, Caesaris bellum civile. Pesništvo: iz Vergilijevih del izbrane ekloge, posamezna mesta «poljedelstva» in začetek (1. spev) eneide. — Sl o v n i šk o-st i 1 is tične vaje (1 uro na teden) in naloge kakor v V. razredu.
3.) Grščina. Citanje (4 ure na tedon): v prvem polletju: izbrana mesta iz Ilomcrove iliade, v obsegu 5 do 6 spevov; v drugem polletju: Herodot, glavne točke iz zgodovino perzijanskih vojn; poleg tega, zlasti v prvem polletju, na priliko vsakih 14 dni 1 uro čitanjo iz Ksenofonta. — Slovnica in naloge kakor v V. razredu.
4.) Nemščina (3 uro na teden). Slovnica. Genealogija germanskih jezikov.
— Čitanjo (večidel iz čitanko). Izbrani odstavki iz nibelunško pesni in iz Waltherja von der Vogelweide; Klopstock, Lessing. Pripomnjo naj merijo kakor prej na opazovanje in označovanjo stilističnih oblik tor naj širijo in izpopolnjujejo opazko prejšnjega leta. — Domače berilo seznanjaj učenca (pod učiteljevim nadzorstvom) z onimi glavnimi deli, ki se ne bero v šoli. — Osnutek zgodovino nemškega slovstva (s čisto zgodovinskega stališča), od začetka do dobo, zvano «Sturm- und Drangepoche»; natančnejo so razpravljaj slovstvena zgodovina le tam, kjer se naslanja na čitanjo. — Naloge kakor v V. razredu.
5.) Slovenščina (2 uri na teden). Nadaljevanje epiko, lirika, dramatika. Citanje dotičnih beril iz čitanko. Izbrane srbsko narodne pesni; prodno se začno čitati, naj so na kratko razložo najznamenitejše posebnosti srbsko-hrvatskega jezika.
— Domače berilo, učenje na izust in predavanje, naloge kakor v V. razredu.
6.) Zemljepis in zgodovina (4 uro na toden). Zgodovina Rimljanov od nastopa Grakhov do razpada zapadnorimskega vladarstva; zgodovina srednjega veka, pri kateri je natančnejo razpravljati zgodovino papoštva in cesarstva, iz teritorialno zgodovino pa uvaževati lo najvažnejšo svetovnozgodovinsko dogodke. Zgodovina novega veka do začetka tridesetletno vojne. V poštev so jemlji vedno kulturna zgodovina in zemljepis.
7.) Matematika (3 ure na teden). A. Aritmetika: Nauk o potencah in korenih, pojem iracijonalnih števil. Imaginarna jednota; nauk o logaritmih; jednačbe druge stopinje z jedno neznanko. — B. Geometrija : Telesomerstvo: Najimenitnejši izreki o legi premic in ravnin v prostoru. Temeljna svojstva telesnih oglov sploh in tristraničnih posebej. Iiazdelitov in temeljna svojstva teles. Površje in prostornina prizme, piramide in prisekane piramide. Izračunjanje površja in prostornino valja, stožca in prisekanega stožca. Površje in prostornina krogle in njenih jednostavno omejenih delov. Trikotomerstvo ravnih likov: kotomersko funkcijo, razrešitev pravokotnega in jednakokrakega trikotnika. Drugi kotomerski razvoji. Jednostavne kotomersko jednačbe. — Nalogo kakor v I. razredu.
8.) Prirodopis (2 uri na teden, sistematičen pouk). Živalstvo: Najimenitnejše o osnovi človeškega telesa in opravila njegovih ustrojev s priličnimi opazkami o zdravstvu. Premotrivanje raznih razredov vretenčarjev in najvažnejših skupin brez vretenčar jev na izrazitih živalih gledč na posamezne dele kakor tudi na njih zgodovinski razvoj, pri čemer je opustiti sistematične podrobnosti. Ozirati se jo prilično tudi na predzgodovinske živali.
VII.	razred.
1.) Verouk (2 uri na teden). (Splošni in posebni) krščansko-katoliški nravstveni nauk.
2.) Latinščina. Čitanje (4 ure na teden). Proza: najmanj dva Ciceronova govora, jeden manjši ali pa izbrana mesta iz kakega večjega dialoga. Pesništvo: Čitanjo Vcrgilijeve eneide se nadaljuje. — Sl o vn išk o-st i 1 i s ti čn o vaje (1 uro na teden) in naloge kakor v V. razredu.
3.) Grščina. Čitanjo (3 uro na teden). V prvem polletju 3 do 4 manjši državni govori Demostenovi. V drugem polletju poleg tega tudi še citanje izbranih mest iz Homorove odiseje v obsegu kakih 6 spevov. Slovnica kakor v
V.	razredu. — Vsako polletje tri šolske naloge, in sicer le prevodi iz grškega, v šoli branega pisatelja v nemščino.
4.) Nemščina (3 ure na teden). Čitanjo (deloma iz čitanke). Herder, Goethe, Schiller. Pripomnje kakor v VI. razredu. Govorno vaje. Slovstvena zgodovina (do Schillerjevo smrti) blizu tako kakor v VI. razredu. — Nalogo kakor v V. razredu.
5.) Slovenščina (2 uri na teden). Staroslovensko glasoslovje. Zatezanje in stopnjevanje v treh glavnih samoglasniških skupinah. Najvažnejše izpremembe soglasnikov pred mehkimi in predjotovanimi samoglasniki. Staroslovensko oblikoslovje z vodnim ozirom na novoslovenske besedno oblike. Najvažnejši podatki o zgodovini staroslovenskega jezika. Citanje izbranih spisov iz novoslovenskega slovstva in srbsko-hrvatskega pesništva («Smrt Smail čengijid age»), — Domačo berilo, deklamovan j o, prosto predavan j o. — Nalogo kakor v V. razredu.
6.) Zemljepis in zgodovina (3 ure na teden). Zgodovina novega veka od tridesetletno vojne do sedanjosti s posebnim poudarkom kulturno-zgodovinskih momentov in z vednim uvažanjem zemljepisa.
7.) Matematika (3 ure na teden). A Aritmetika: Jednačbo višjih stopinj z jedno neznanko, ki se dado izpremeniti v jednačbe drugo stopinje; jednačbe druge stopinje z dvema neznankama. Nedoločne jednačbe prve stopinje z dvema neznankama. Aritmetiške in geometrijske progresije. Obrestnoobrestni in rentni
račun. Nauk o kombinacijah, binomski izrek. — B. Geometrija: Glavna pravila za razreševanje ostrokotnih trikotnikov in njili uporaba. Analitična geometrija ravnili geometrijskih likov. — Naloge kakor v I. razredu.
8.) Prirodoslovje (4 ure na tedon). Uvod, mehanika, nauk o toploti in osnovni nauki iz kemijo.
9.) Modroslovna propedevtika (2 uri na tedon): Logika.
VIII.	razred.
1.)	Verouk (2 uri	na teden). Cerkvena zgodovina.
2.)	Latinščina. Citanje (4 uro na teden): Proza: Tacitus, Germania	(c.	1	27)
in večji oddelki iz obeh ali iz jednega glavnih dol Tacitovih. Pesništvo: izbrana mesta iz Iloracijevih pesniških del. — Slovniško-stilistične vaje (1 uro na teden) in naloge kakor v Y. razredu.
3.) Grščina. Čitanje (4 uro na tedon). V prvem polletju: Platonova apologija Sokrata kot uvod,	potem jeden obsežnejši ali dva manjša dialoga.	V	drugem
polletju:	Jedna žaloigra	Sofoklejeva, po kateri se nadaljuj, ako mogoče,	čitanjo
ilomerove odiseje. — Slovnica in nalogo kakor v VII. razredu.
4.) Nemščina (3 uro na teden). Citanje (doloma iz čitanke). Goethe, Schiller, Lessingov «Laokoon» in izbrana mesta iz «Hamburško dramaturgije» s pojasnjevanjem. V pripomnjah naj se skupljajo stilistično prikazni, opazovane pri čitanju. — Zasebno berilo. — Govorno vajo. — Slovstvena zgodovina (do Goethejeve smrti) blizu tako kakor v VI. razredu. Pregled razvoja nemškega slovstva v Avstriji v 19. veku s posebnim ozirom na Grillparzerja. — Nalogo kakor v V. razredu.
5.) Slovenščina (2 uri na teden). Staroslovenski spomeniki in č i t a n j e staroslovenskih boril iz čitanke. — Zgodovina novoslovenskega slovstva in jezikovnega razvoja na podlagi primernega vzglodnega čtiva. — Citanje izbranih pesniških proizvodov iz novejše knjižovnosti. — Zasebno borilo. — Deklamacije in govorne vaje. — Naloge kakor v V. razredu.
6.) Zgodovina. V prvem pollotju (3 ure na teden): Zgodovina avstrijsko-ogrske monarhijo v njenem svetovnozgodovinskem nameščaju; pregleden opis najznamenitejših dogodkov iz notranjega razvoja avstrijsko države. V drugem pollotju: Avstrijsko-ogrsko domovinoznanstvo (2 uri na teden); ponavljanje glavnih momentov iz grške in rimske zgodovine (1 uro na teden).
7.) Matematika (2 uri na teden). Vaje v reševanju matematičnih problemov. Ponavljanje najvažnejših oddolkov matematične učno tvarine. — Nalogo kakor v
V.	razredu.
8.) Prirodoslovje (3 ure na teden). Nauk o magnetizmu, elektriki, valovanju, zvoku in svetlobi; osnovni nauki iz astronomije.
9.) Modroslovna propedevtika (2 uri na teden): Empirično dušeslovje.
I ’rcf;!«*«! predmetov,
ra 55 p red olj eni l"i po posameznih razredih in tedenskih urah.
Predmet	ci HH	a h-i	h—1	II. b. !	III. a.	III. b.	> f-H	>	>•	P	‘IIIA i 1	Skupaj
Verouk	2	2	2	2	2	2	2	2	2	2	2	22
Latinščina	8	8	8	8	6	6	6	6	6	5	5	72
Grščina	—	—	—	—	5	5	4	5	5	4	5	33
Nemščina	4	4	4	4	3	3	4	3	3	3	3	38
Slovenščina	3	3	2	2	3	3	2	2	2	2	2	26
Zemljepis in zgodovina	3	3	4	4	3	3	4	3	4	3	3	37
Matematika	3	3	3	3	S	3	3	4	3	3	2	33
Prirodopis	2	2	2	2	2	2		2	2	—	—	12 (I. polletje) 16 (II. polletje)
Prirodoslovje	—	—	—	—	2	2	3	—	—	4	3	14 (I. polletje) 10 (II. polletje)
Propedevtika										2	2	4
Skupaj	25	25	25	25	27	27	28	27	27	28	27	291
B.	Neobvezni predmeti.*
1.	Telovadba.
V tem predmetu so se poučevali učenci v treh oddelkih, razdeljeni po svoji spretnosti v tri tečaje (vsak oddelek 2 uri na teden). V 1. oddelku so bili združeni večinoma učenci I. a. in I. b. razreda, v II. oddelku učenci II. a., II. b., III. a., III, b. in IV. razreda, v III. oddelku pa učenci V., VI., VII. in VIII. razreda.
Učni načrt:
V I. točaju se je prevadila tvarina, ki jo propisuje učni načrt (razglašen z razpisom c. kr. naučnega ministerstva z dne 12. februarja I. 1897., štev. 17.261) za I., II. in (deloma) III. razred, v II. tečaju tvarina, propisana za III., IV. in
V.	razred, v III. tečaju pa tvarina, propisana za VI., VII. in VIII. razred.
*	V risanju, francoščini, slovenski stenografiji in v II. tečaju nemške stenografije so se poučevali učenci tega zavoda skupno z učenci I. državne gimnazijo, v vseh drugih neobveznih predmetih pa posebej. Pouka v laščini se učenci našega zavoda letos žal niso mogli udeleževati. Tega pouka željnih učencev se jo bilo namreč na obeh tukajšnjih gimnazijah oglasilo preobilno število. Ker so je pa pričel ta pouk šele začetkom decembra, je bilo že prepozno, obrniti so s prošnjo do visokega c. kr. naučnega ministerstva, da dovoli otvoritev vzporednih tečajev.
II. dr/, g.
4
Na orodju sc je vadilo v I. oddelku v dveh, v II. in III. oddelku pa v po treh telovadnih oddelili; proste in redovne vajo so so vršile v vsakem oddelku skupno.
Udeležba: v prvem polletju 23 —22 —20, v drugem polletju 22 —{— 14 —|— 15 učencev.
2.	Petje.
V tem predmetu so se poučevali učenci v dveh tečajih, in sicer nastopnim načinom:
I. točaj (začetniki 2	uri na teden).
Predmet temu tečaju	so bili temelji petja	do	vštetih	durovih načinov, vajo
v jednoglasnem petju in praktično pevsko vaje iz Foersterjevo «Pevske šolo».
Udeležba: V prvem polletju 37, v drugem polletju 23 učencev.
II. točaj (mešan in moški zbor, 3 uro na teden).
V tom tečaju so se prepevalo pesni cerkvenega in zbori posvetnega značaja.
Udeležba: V prvem	polletju 48, v drugem	polletju	42	učencev.
Glasbe in petja so jo	učilo več učoncov v	šoli	«Glasbeno	Matico».
3.	Lepopisje.
Pouka v tem predmetu so se udeleževali učenci nižjih razredov v dveh tečajih, in sicer deloma svojevoljno, deloma zaradi slabo pisave primorani od učiteljskega zbora na predlog razrednikov.
V I. tečaju (1 uro na teden) so se vežbali učenci v genetiški razvijanih črkah slovenskega tekočega pisa.
Udeložba: v prvem polletju 20, v drugem polletju 11 učoncev.
V II. tečaju (1 uro na teden) so so vežbali učenci prvega oddelka v genetiški razvijanih črkah nemškega tekočega pisa, učenci drugega oddelka pa so se na isti način urili v francoskem okroglem pisu in naposled v grških črkah.
Udeležba: v prvem polletju 22, v drugem polletju 28 učencev.
4.	Risanje.
V tem predmetu so se poučevali učonci v troh točajih po 2 uri na teden.
Učni načrt:
I. tečaj : Kisanje po naravnih listih, prosto risanje s čopičem in prostolehtno vaje z ogljem in svinčnikom. Po obliki z nevtralnim tonom in z naravnimi barvami so se slikali in s svinčnikom skicirali naslednji listi: lovorjev, španskega bezga, ajde, krhljike, maklcna, lipe, topola, breze, jagode, osata, regrata, hrasta i. dr. Uporabljali so se nekateri v okraske (vrstitvo, bordure, centrično in somerno tvore) na podlagi geometriških osnovnih likov. Prostolehtno vajo: krožnica, pakrožnica, špirala in kombinacijo teh črt.
Udeležba: v prvem polletju 23, v drugem polletju IG učencev.
II. tečaj: Pojasnjevala so so perspektivna načela na navadnih predmetih iz učenčevega obzorja in na podlagi vsakdanjih prikazni. Risanje po tipičnih modelih za posamezne učence z jedno in dvema kredama. Slikanje navadnih predmetov v perspektivni leži, cvetov in vej po naravi. Navodila za skiciranje pokrajinskih motivov.
5. Stenografija.
h) Slovenska,
V tem predmetu so se poučevali učenci IV. do VIII. razreda v dveh tečajih po 2 uri na teden.
Učna knjiga: Fr. Novak, Slovenska stenografija, I. in II. del, v Ljubljani 1900 in 1901.
I. tečaj (2 uri na teden): Korespondenčno pismo (t. j. nauk o besedo-tvoritvi).
Udeležba: v prvem polletju 19, v drugem polletju 18 učencev.
II. tečaj (2 uri na teden): Debatno pismo ali stavkovno krajšanje.
Udeležba: v prvem polletju 11, v drugem polletju 10 učencev.
t>) Nemška,
V tem predmetu so se poučevali učenci IV. do VIII. razreda v dveh tečajih po 2 uri na teden.
Učni načrt:
I. točaj: Korespondenčno pismo. — Učna knjiga: Gabelsbergers Stenographie von Prof. A. Heinrich, umgearbeitet von Pucskö-IIempel.
Udeležba: v prvem polletju 38, v drugem polletju 27 učencev.
II. tečaj: Debatno pismo. — Učna knjiga: Prof. A. Heinrich, Debattenschrift des Gabelsbergersclien Systems, IV. Auflage.
Udeležba: v prvem polletju 14, v drugem polletju 13 učencev.
6. Francoščina.
V tem predmetu so se poučevali učenci IV. do VIII. razreda v dveh tečajih po 2 uri na teden.
Učni načrt:
I. tečaj (2 uri na teden): Glasoslovje in oblikoslovje, metodiško razporejeno. Določni in nedoločni spolnik, sklanjatev in spol samostalnikov, pridevnik, zaimek, števnik, prislov, predlog, osnovni pojmi o glagolski spregatvi. Metodiško urejeno narekovanje, učenje na izust in recitovanje prostih, predelanih vaj in boril, na njih sloneče razgovarjanjo po I. delu Weitzenböckove knjige: Lehrbuch der französischen Sprache.
Udeležba: v prvem polletju 9, v drugem polletju 5 učencev.
II. tečaj (2 uri na teden): Natančnejšo razmotrivanje oblikoslovja pravilnih in nepravilnih glagolov. Popolnitev oblikoslovja ostalih govornih razpolov. Najvažnejšo iz skladnjo. Čitanjo pripovedovalno, dialogiške in epistolarne proze. Učenje na izust in recitovanje pesni. Najvažnejša pravila francoskega stihoslovja. Kaz-govarjanje na podlagi beril iz II. dela Weitzenböckove knjige: Lehrbuch der französischen Sprache.
Udeležba: v prvem polletju 3, v drugem polletju 0 učencev.
III. Učne
Ui bodo «lužile pouku v obveznih
Predmeti j	I. razred	II. razred	III. razred	IV. razred
Verouk	Veliki katekizem ali kr- 1 šcanski nauk, po izvirniku avstrijskih škofov. V Ljubljani, 1896.	Lesar, Liturgika, 8. in 4. nat.	Karlin, Zgodovina razodetja božjega v stan zavezi.	Karlin, Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi.
rt l .E >o I >co JC rt -J	Dr. Tominšek, Latinska slovnica. Wiesthaler, Lat.-slov. vadbo za 1. gimn. razr., 3. nat.	Dr. Tominšek, Latinska slovnica. Wiesthaler, Lat. - slov. vadbe za II. gimn. razr., 2. nat.	Kermavner,Latinskaslov- nica, 1. in 2. nat. J. Golling, Chrestomathie aus Cornelius Nepos u. Q. Curtius llufus, 1. in 2. nat. Dr. Požar, Lat. vadbo za III. gimn. razred.	Kermavner, kakor v III. razrodu. Caosar, commont. dc beli. Gali., cd. Prammor, 1 5. in 6. nat. Ovius ausgovvfthlto Gedichte, cd. Sedlmayor, 4., 5. in ß. nat. Dr. Požar, Lat. vadbo za IV. gimn. razred.
Grščina	-	-	Curtius - Hartel, Griechische Schulgrammatik, kurzgofallto Ausgabe, bearbeitet von Dr. Fl. Weigel. Sohcnkl, Griechisches Elc-mentarbuch, 19. in 20. nat.	Curtius - Hartol, Griochi-Bcho Schulgrammatik, 25. nat. Schonkl, Griech. Ele-montarbuch, 19. nat.
Nemščina	Willomitzer, Deutsche Gramm., 10. do 12. nat. Štritof, Deutsches Lesebuch für die I. u. II. Gymnasialklasse, 2.nat.	Willomitzer, Deutsche Gramm., 8. do 11. nat. Štritof, Doutsches Lesebuch für die I. u. II. Gymnasialklasse, 2.nat.	Willomitzer, kakor v II. razredu. Štritof, Deutsches Lesebuch für dio III. Gym-nasiatklasso.	Willomitzor, kakor v II. razrodu. Štritof, Doutsches Lesebuch für dio IV. Gym-nasialklasso.
Slo- venščina	Sket - Janežič, Slovenska slovnica, 9. nat. Sket, Čitanka, I., 3. nat	Sket - Janežič, Slovonska slovnica, 8. nat. Sket, Čitanka, II., 2. nat.	Skot - Janežič, kakor v 11. razrodu. Skot, Čitanka, III., 2. nat.	Skot-Janežič, kakor v II. ra/.redu. Sket, Čitanka, IV.
Zemljepis in zgodovina	Vrhovec, Zemljepis za srednjo šole, I. stopnja. Kozenn - Haardt, Atlas, 43 Kart., 36. do 41. nat.	Bezek, Zemljepis za II. in III. gimn. razr., 2. nat. Mayer - Kaspret, Zgodovina starega veka. Atlant, kakor v I. razr., poleg njega še: Putzgey, rlistor. Schulatl., 21. do 27. nat. ali Kiepert, Atlas antiquus, 6. nat.	Bežok, kakor v II. razr. Mayor - Kaspret, Zgodovina srednjega voka. Atlanti, kakor v II. razr. (razen Kieperta).	Maver - Kaspret, Zgodovina novega voka. Orožen, Zemljepis avstro-ogrsko državo (Domoznanstvo). Atlanti, kakor v Ul. razr.
rt E 1 S ^ ! *rt Z	Matek, Aritmetika, I-dol. Matek, Geometrija, I. del.	Kakor v I. razredu.	Matok, Aritmetika, II. dol. Matek, Geometrija, 11. dol.	Kakor v III. razredu.
Prirodo- :nanstvo	Macher, Prirodopis živalstva.* Paulin, Rastlinstvo.	Kakor v I. razredu.	Senekovič, Fizika, 2. nat. Ilintorlechner, Mineralogija.	Senekovič, Fizika., 2. nat.
. £2 o CL ~ •o rt > o C (S y > XJ O (1) ■5 °-	-	-	-	-
	* Ako ga odobri visoko c	kr. naučno ministerstvo do	začetka prihodnjega soisKoga imu.	
knjige, predmetih	V šolskem letu 1 *>0~./I<)0,s.		
Y. razred	VI. razred	VII. razred	VIII. razred
Wapplor, Lehrbuch der kath. Religion, I. Teil (Einleitung), (S., 7. in 8 nat.	Wapplor, Lehrbuch der kath. Religion, II. Teil (Glaubenslehre), 4., 5., 6. in 7. nat.	Wappler, Lehrbuch der kath. Religion, III. Teil (Sittenlehre), 6. nat.	P. Meinrad Bader, Lehr- 1 buch der Kirchengosch. 1 4. in 5. nat. ’ II
Scheindler, Latein. Scliul-gramm., 8., J., 5. in ß. nat. Sodlmayer - Scheindler, Latein. Übungsbuch für dio ober. Kl. derGymn., l. j 2. in 3. nat. Livii ah urbo condita üb L, II., XXL, XXII., ed. Zingerle, 2., 3., 4., 5., 6. in 7. nat, Ovidij, kakor v IV. razr.	Lateinische Grammatik, kakor v V. razredu. Lat. Übungsbuch, kakor v V. razredu. Kloucek, Vorgils Aeneis, 3., 4. in 5. nat. Sallustii bell. Jugurth.,ed. Scheindler, 1. in 2. nat. Caesar, de bell, civili, ed. Dinter. Cicero, orationes in Ca-tilinam, ed. Nohl, l., 2. in 3. nat.	Latein. Grammatik, kakor v V. razredu. Lat. Übungsbuch, kakor V.	razredu. Vergils Aenois, kakor v VI.	razredu. Cicero, pro Archia poota ^ or., od. Nohl, 3. nat. Cicero, orationes in Cati-linam, kakor v VI. razr. Cicero, Cato inaior de se-nectute, ed. Schiche.	Latein. Grammatik, ka- 1 kor v V. razredu. Latein. Übungsb., kakor !| v V. razrodu. Q. Horatii Flacci carmina 1 solecta, ed Huemor, 4. 1 5. in 6. nat. lacitus, Histor. Schrifton 1 in Auswahl, ed.Weidner, 1 1. in 2. nat.
Curtius - Ilartol, Griech. Schulgrammatik, 17. do 2t. nat. Schonkl, Griechisches EIc-^ mentarbuch, 19. nat. Schenkl, Chrestomathie aus Xonophon, 18. nat. Ilomer, Ilias von A. Th. Christ, 1., 2. in 3. nat.	Griech. Gramm., kakor v V. razredu. Schenkl, Griech. Elemen-tarbuch, 15. do 18. nat. Homer, Ilias, kakor v V. razredu Herodoti hist. lib.VII.. cd Holder. Schenkl, Chresthomathie aus Xenophon, 13. nat.	Griechische Grammatik in Griech. Elomentarbuch, kakor v VI. razredu. Schonkl, Chresthomathio aus Xenophon, 6. do 12. nat. Homers Odyssoo, ed. A. Th. Christ, 2., 3. in 4. nat. Domosthenes, ausgewähl. Reden, od. Wolke, 1. do 4. nat.	Griechische Grammatik in 1 Griech. Elemontarbuch, 1 kakor v VI. razr. Homers Odyssoo, ed. A. Th. Christ, 2 do 4. nat. 1 latons Apologie des So- 1 krates und Kriton, ed. 1 Christ, 1. do 3. nat. Platons Laches, ed. Christ, 3. nat. Sophokles, Antigone, ed. j
Willomitzer, kakor v II. razredu. Kummer-Stejskal, Deut-| sches Lesebuch, V. Teil 8. nat.	Willomitzer, kakor v II. razrodu. Kummer - Stejskal, Deut. Losob., VI. Teil (Ausg. B, ohne mittelhochdout. Text), 3. nat. Lessing, Mina v. Barn-helm (Graescrjevo izd.).	Kummer-Stejskal, Deut. Lesebuch, VII. Teil, ^ 4. in 5. nat. Goetho.Kgmont; Schiller, Maria Stuart; Shakespeare, Julius Caesar (Graeserjevo izdanjo).	Kummer-Stejskal, Deut. Lesebuch, VIII. Teil 3. do 5. nat. Schiller, Wallenstein; 1 Grillparzer, Sappho: 1 Lessing, Laokoon (Grao- 1 serjovo izdanje).
Sket-Janežič, kakor v 11. razredu. Sket, Slov. čitanka za V. in VI. razred, 3. nat.	Sket-Janežič, kakor v II. ^ razredu. Sket, Slov. čitanka za V. in VI. razr., 8. nat.	Sket, Staroslovenska čitanka. Sket, Sloven. slovstvena čitanka za VII. in VIII. razred, 2. nat.	Skot, Staroslovenska či- 1 tanka. Skot, Sloven. slovstvena čitanka, kakor v VII. razrodu.
Zeeho, Lehrbuch der Geschichte des Altertums für oboro Klassen, 4. in 5. nat. Supan, Geograph., 9. do 11. nat. Atlanti, kakor v II. razr.	Zeeho, kakor v V. razr. Zeohe, Gesch. d. Mittelalt. für oboro Klassen, 2. in 3. nat. Supan, Geographie, kakor v V. razr. Atlanti, kakor v III. razr.	Zeeho, Goschichto der Nouzeit, 1. in 2. nat. Supan, Geographio, kakor v V. razredu. Atlanti, kakor v III. razr.	Zeeho - Schmidt, Österr. j Vaterlandskundo. Supan, Geographio, kakor v V. razredu. Atlanti, kakor v III. razr.
u. Algebra f.Obergymn., 25. do 29. nat. Močnik, Lehrbuch der Goom. f. obere Klassen, 25. nat.	Močnik, Lohrb. dor Arith-motik u. Algebra, 25. do 29. nat. Močnik, Lehrbuch der Goom., 25. nat. Adam, Logarithmon.	Močnik, Lehrbuch der Arithmetik u. Algebra, kakor v VI. razrodu. Močnik, Lehrbuch der Geometrie, 25. nat. Adam, Logarithmon.	Močnik, Lehrbuch der 1 Arithmetik u. Algobra, 1 kakor v VII. razredu. Močnik, Lehrbuch der Goometrie, 25. nat.
u. Geologie, 5. in li. nat. Wettstein, Leitf. d. Bot. für Mittelschulen, 1. in 2. nat.	Gräber. Loitfadon der Zoologie, 2. in 3. nat.	Wallentin , Lehrbuch dor Physik , 12. in 13. nat.	Kakor v VII. razredu.
—		Dr Höfler. Grundlehren dor Logik, 4. nat.	Lindtner und Lukas, Lehrb. der Psychologie, Wien 1900. 1
IV.
Prebrana tvarina.
A.	Iz latinščine.
III.	a. razred. Borila iz < Chrestomathie aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus» (ed. J. Golling), in sicer iz Kornelija Napota: Miltiades, Themistocles, Aristides; iz Kurciju Rufa berila štev. I.—Y., VIII., IX., XVI., XXII. — Domače berilo: Iz Kornelija Nepota: Epaminondas (obvezno za vso učence); Herzog, Kokalj, Schiffrer Kazimir, Schiffrer Stanislav, Schroy: Cimon; Drolc, Miklavc, Petavs, Urbas, Zelenik: Polopidas; Urok: Thrasybulus; Pater-nost: Ilarailcar. — Iz Kurcija Ilufa: Kranjec, Stele: berilo štev. VI.; Modrijan, Vadnjal: berilo štev. VII.; Schiffrer Vil., Železnik: berilo štev. XII.; Lavrič: berilo štev. XIII.; Cesnik, Detela, Pestotnik, Stanonik: berilo štev. XIV.; čelošnik: borili štev. XVIII. in XIX. — Na izust: Miltiades, cap. 4; Themistocles, cap. 7: «A quibus cum audisset — in patriam essent recepturi»; Themistocles, cap. 9: «Themistocles veni ad te — ad te voniro patiaris».
III. I). razred. Berila iz «Chrestomathie aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus> (ed. J. Golling), in sicer iz Kornelija Nepota: Miltiades, Themistocles, Aristides, Cimon, Epaminondas, Pelopidas. — Domače berilo: Iz Kurciju. Rufa: J a in n i k : berilo štev. I.; G o r č a r, Goršo, Jagor, J ovni k ar, Kostanjevec, Logar, Peček, Plaznik, Vovk: berilo štev. III.; Ambrožič, Simončič, Sirk, Skobč, Simnic, Zupančič: berilo štev. IV.; Albreht: berilo štov. V.; Lobö: berilo štov. VII.; Drobnič, Pintar: borilo štov. IX.; Penko: berilo štev. XVII.; Zorö: berilo štev. XX. — Na izust: Miltiades, cap. 1; Themistocles, cap. 9: •Themistocles veni ad te — ad te venire patiaris» ; Epaminondas, cap. 4: «Nihil opus pecunia — ego to tradam magistratui», cap. 8: «Epaminondas a The-banis — obsidione clausit».
IV. razred. Caesaris Commont. de bello Gallico: lib. I; IV, cap. 1 —15; VI, cap. 11 — 28; VII, cap. 68—89. — Ovidii Metamorph.: Quattuor aetates. — Domače berilo: Caesaris Comment. do bollo Gallico: Bregar: lib. II; Privšek: lib. III. — Na izust: Caesaris Commont. do bello Gallico, lib. I, cap. 1; Ovidii Metamorph.: Quattuor aetates.
V. razred. T. Livii ab urbo condita lib. (od. Zingerle). Lib. I in XXII, cap. 1 — 3. — P. Ovidius (od. Sedlmayer): Metamorph.: Die große Flut, Doukalion und Pyrrha, Phaethon, Perseus und Andromeda, Der Raub der Proserpina, Niobe, Dädalus und Ikarus, Philemon und Baucis, Orpheus und Eurydice, Die Griechen in Aulis; Fasti: Die wunderbare Rettung Arions; Tristia: Abschied von Rom, Selbstbiographie, Frühling in Tomi, Unheilbare Leiden. — Na izust: Liv.: Prae-fatio; Ovid.: Začetne verze iz «Selbstbiographie» in nekaj «versus memoriales».
VI. razred. Sallustius: Bellum Jugurthinum (ed. Scheindler). — Cicero: In Catilinam oratio I (ed. Nohl). — Vergi/ius (ed. Kloučok): Ecloga I in IX; Georgicon lib. I, v. 1—42; lib. II, v. 136—176 (Laudes Italiae), v. 319—345; lib. IV, v. 149—227. — Domače berilo (obvezno za vso učence): Cuosaris Comment. do bello civili, lib. II. — Na izust: Sallustius: Bollum Jugurthinum, cap. 14; Vergilius: lib. II, v. 319—345; Cicero: In Catilinam oratio I, cap. 1.
VII. razred. Vergilius (ed. Kloučok): Aeneis, lib. I, v. 441—756; lib. II, v. 1 — 804. — Cicero: Pro Milono (cd. Nohl); Laolius (od. Schicho). — Domače berilo: Cugmus: Cicero, pro Archia poeta. Ilc: Vergilius, Aonois, lib. III,
v. 1 — 290. Mlakar: Cicero, de imperio Cn. Poinpei. Mohorič: Caesar, de bello civili, lib. II. Uratnik: Vergilius, Aeneis, lib. III., v. 1—355. Vrhovnik: Ver-gilius, Aeneis, lib. IV, v. 1 —392. — Na izust: Cicero: Tro milone, cap. (59: «Krit, erit illud — animi desideres», cap. 84: <Est, est profecto — sentire possimus».
VIII. razred. Horatius (ed. Huemer): Carmina: lib. I, 1 — 4, 7, 11, 14 —18, 20—22, 24, 31, 32, 34, 37, 38; lib. II., 2, 3, 7, 10, 13, 15—17; lib. III, 1 — 3,
5,	13, 16, 18, 21, 30; lih. IV, 3, 6, 7, 9; Carmen saeculare; Epodon 2, 7; Satir., lib. I, 9. — Tacitus (ed. Weidner): Germania 1 — 27; Annal.: lib. I, 1 — 30; lib. II, 41 — 43, 53 — 55, 69—83; lil). III, 1—7. — Na izust: Horatius: Carmina: lib. I, 1, 11, 22 (dve kitici), 31; lib. II, 3, 10, 20; lih. III, 13, 21, 30.
B.	Iz grščine.
V. razred. Xenophon (Chrestomathie, ed. K. Schenkl): Anabasis, štev. I.—IV.,
VI., VII.; Kyrupaedie, štev. I. — Ilomeri Ilias (cd. Christ), lib. T, II. — Na izust: Homeri Ilias, lib. I, 1—58.
VI. razred. Ilomeri Ilias (ed. Christ): lib. II, III, VI, v. 209—491, XVI, v. 1—222, v. 400—545, XVIII, v. 288 - 493, XXII. — Ilerodot (cd. Holder): lib. VIII, 1 — 45, 48 — 103, 113 — 117, 123 — 125, 136, 140- 144, — Xenophon (Chrestomathie, ed. Iv. Schcnkl): Kyrupaedie, štev. II.; Memorab., štev. III. — Domače berilo: Ilomeri Ilias: Dostal, Peterlin: lib. XVI, v. 223—399. Gerwaiss, lib. XVIII, v. 1 — 287. Trohej: lib. VI, v. 90 —178. Virant: lib. VII. Železnik: lib. XXIII, v. 1—215. — Na izust: Ilomeri Ilias, lib. XVIII, v. 361 — 401.
VII. razred. Demosthenes (ed. Wotke): Olynth. I, III; izsql rtjg eiQtjvtjg; y.mct <i>t\. III. — Ilomer: Odyssee (ed. Christ), lib. I, V—VIII. — Na izust: Homer : Odyssee, lib. I, 1 —10.
VIII. razred. Platon: Apologia Socratis et Ivriton (ed. Christ); Phaedon (ed. Christ), LXIV—LXVII; Laches (ed. Christ), 1 — 20. — Homer: Odyssee, lib. XXIII. — Sophokles: Antigone (ed. Schubert-Hüter). — Na izust: Antigone, 100 — 109, 117 — 126, 806 — 816.
C.	Iz nemščine.
V. razred. Izbor iz nemške čitanke. — Domače berilo: Bajec: «Die Macht der Finsternis». Burja: «Reineke Fuchs» XI, XII. Lipej: «Der Polen-Hüchtliug* (na izust). Malin: «Reineke Fuchs» III, IV. Merješič: «Reineke Fuchs» VIII, IX, X. Priinec: «Das Lied von der Glocke» (na izust), «Die Ahnfrau». Ramovž: «Reineke Fuchs» VI, VII; *I)er Neid». Rus: «Luise». Velkavrh: «Der Trompeter von Säkkingen». Wohinz: -Stein unter Steinen». Žgur: «Hermann und Dorothea». — Na izust: «Dio Kraniche des Ibykus», «Erlkönig», «Schäfers Sonntagslie’d», «Gefunden», «Cita mors ruit», «Adler und Taube •, «Die Kreuzschau», «Heidenröslein».
VI. razred. Poleg posameznih beril iz nemške čitanke še: Lessing: «Minna von Barnhelm». — Domače berilo: D os tal: Schiller, «Don Carlos». Jelenc in Jošt: Goethe, «Hermann und Dorothea*. Koder: Lessing, «Emilia Galotti*. Kranjc: Grillparzer, «Dio Ahnfrau». Lojk: Schiller, «Die Jungfrau von Orleans». Rodič: Schiller, «Maria Stuart». Železnik: Grillparzer, «Dos Meeres und der Liebe Wellen». — Na izust: «Die beiden Musen». Selan: «Die Kapuzinerpredigt» iz Schillorjeve igre «Wallenstein».
VII. razred. Poleg posameznih beril iz nemške čitanke še: Goethe: «Iphigenie auf Tauris» in (kot domače berilo, obvezno za vse učence) Schiller: «Kabalo und Liebe» in «Maria Stuart». — Domače berilo: Bratina: «Fiesko». Ilc: «Die Räuber*. Kovač: «Weh dein, der lügt», 'Die Braut von Messina». Levičnik: «Die Räuber-, «Clavigo». Mlakar: «Die Weber*, <Götz von Berlichingen». Mohorič: «Egmout». Sečnik: «Hermann und Dorothea». Vrhovnik: «Die verlorene Handschrift». Uran: «Faust» (I. del). Uratnik: «Don Carlos». «Romeo und Julie . Zajc: Eckstein, «Nero». Cuginus: «Die Leiden des jungen Werthors».
VIII. razred. Posamezna borila iz nemške čitanko, zlasti izbrana mesta iz Lessingove ■ Hamburgische Dramaturgie» (po čitanki). Goethe: «Torquato Tasso». (Kot domače berilo, obvezno za vse učence) Schiller: «Die Jungfrau von Orleans», Grillparzer: «Weh dein, der lügt». — Domače berilo: Küss el: «Die Memoiren des Satans». Luschützky: «Peter Camenzind*. Močnik: «Soll und Haben-,
•	Die natürliche Tochter», «Der Kaufmann von Venedig». Rupnik: «Der grüne Heinrich», «Züricher Novellen», «Sven v. Iledins Abenteuer in Tibet».
D.	Iz slovenščine.
V. razred. Epsko pesništvo. Berila iz čitanke. Izbor iz Aškerčevih balad in romanc. Detela: «Pegam in Lambergar». Jurčič: «Lepa Vida-.— Na izust: «Rošlin in Verjanko», «Lepa Vida», «Mutec osojski», «Jeftejeva prisega», -Ubežni kralj», «Kralj Matjaž in Alenčica».
VI. razred. Lirska poezija. Berila iz čitanke. — Na izust: «Krst pri Savici» (izbor), »Samostanski vratar», «Oljki», «V spomin Andreja Smoleta», «Trije sonetje nesreče». — Hrvatsko berilo: Odstavki iz dr. Ilešičeve «Hrvatske knjižnice», 1. zvezek (izdala Slovenska Matica), in izbor pesni iz cikla «Kosovo» (izdal Novakovič).
VII. razred. Berila iz slovstvene čitanke (do protestantske dobe), Prešernove poezije. — Na izust: «Sonetni venec» (izbor).
VIII. razred. Berila iz slovstvene čitanke (do najnovejše dobe). Izbor poezij Gregorčiča in Aškerca.
V.
Naloge.
A.	Za nemške sestavke.
V.	razred. Domače naloge: 1.) «Welke, windverwohte Blätter, Boten naher Winterruh, fallet sacht — ihr deckt dio Gräber mancher toten Hoffnung zu.» (Heinr. Leuthold). — 2.) Steter Tropfen höhlt den Stein. — 3.) Ein Teilnehmer an den isthmischen Spielen berichtet daheim über dio Entdeckung der Mörder des Ibykus. — 4.) Ein Iloftag bei König Nobel. (Nach Goethes «Reineke Fuchs».)
—	5.) Die Poesie der Winterlandschaft. — 6.) Wanderlust. — Šolske naloge:
1.) Die Personen in Goethes «Erlkönig». — 2.) Inhalt und Deutung dos Goethoschen Gedichtes «Adler und Taube». — 3.) Inwiefern weisen die Erzählungen vom Dornröschen und von der weißen Schlange die charakteristischen Züge des Märchens auf'? — 4.) Schilderung eines Gemäldes, welches die in Lenaus Gedichte «Der Polenflüchtling» erzählte Begebenheit darstellt. — 5.) Die drei Schilfe in Chamissos «Salas y Gomez». — 6.) Der Empfang der Burgunden bei Rüdiger
von Bechlarn. (Nach dem	Nibelungenliede.) —	7.) Ein mittelalterliches	Gottesgericht. (Nach dem ersten	Gesänge von Wielands	«Oberon».)
V	I. razred. Domače naloge: 1.) «Gleich wie die Blätter im Wald, so sind die Geschlechter der Menschen.» (Ilias VI., 146.) — 2.) Welche Rolle spielt Kriemhild in der süddeutschen und welche als Gundrun in der nordischen Nibelungensage ?
—■ 3. a) Mein Weihnachtsabend. (Beschreibung in Briefform.) b) Weihnachten auf dem Lande. — 4.) Die Lobensansichten Walthers von der Vogolweide im Alter. (Nach seiner »Elegie».) — 5.) «Und dräflt der Winter noch so sehr - Mit trotzigen Gebärden - Und streut er Schnee und Eis umher, - Es muß doch Frühling werden.» (Geibel.) — 6.) Hektors Tod. (Ein Gemälde nach dem XXII. Gesänge der Ilias. — Šolske naloge: 1.) Das Fest Allerseelen. (Betrachtung.) — 2.) Wie Günther Brunhild gewann. — 3.) Das Leben auf einer Ritterburg zur Zeit des Minnesanges. — 4.) Wie schützen sich die Vögel gegen ihre Feinde? — 5.) Worin besteht das wahre Glück	des Menschen? (Nach Hallers «Alpen».)	—	6.)	Die
dramatische Exposition in	Lessings «Minna von	Barnhelm». — 7.)	«Es	ist	das
kleinste Vaterhaus - Der größten Liebe nicht zu klein, — Jo enger es dich rings umschließt, — Jo näher wird’s dem Herzen sein.» (Rüekert.)
VII. razred. Domače naloge: 1.) Nationalität und Originalität Shakespeares. (Nach Herder.) — 2.) Was ist idyllisch? — 3.) Die Phantasie als Freundin und Förderin des Menschen. — 4.) Der Gang der Kulturentwicklung nach Schillers Gedichten «Das eleusische Fest» und «Der Spaziergang». — 5.) Wie sucht Cicero die Ermordung des Clodius zu verteidigen? — Šolske naloge: 1.) Die Ursachen des Abfalls der vereinigten Niederlande. — 2.) Lob des Landlebens. (In Briefform.» — 3.) Goethe und die poetischen Formen geiner Zeit. — 4.) Wodurch wird die Erkennung zwischen Orest und Iphigenie herbeigeführt? — 5.) «Was wir als Schönheit hier empfunden, - Wird einst als Wahrheit uns ontgegengchen.» (Schiller, «Die Künstler».) — 6.) Revolution und Reaktion in der Geschichte. — Prosti govori: 1.) Die Bauernkriege in Krain. (Škerbec.) — 2.) Der Einfluß der Aufklärungsliteratur auf die französische Revolution. (Uratnik.) — 3.) Valvasors Bedeutung für die Geschichtschreibung Krains. (Mohorič.) — 4.) Die Iphigenie Goethes und des Euripides, (Zajc.) — 5.) Der Postverkehr im Mittelalter und in der Neuzeit. (Levicuik.) — 6.) Aus welchen Quellen schöpfen wir die Erkenntnis der vorgeschichtlichen Zeit? (Ile.)
VIII. razred. Domače naloge: 1.) «Die Kunst hat in den neueren Zeiten ungleich weitere Grenzen crhalton.» (Laokoon III.) — 2.) Das Innero einer Stadt im 15. Jahrhundert. (Schilderung eines Bildes nach Lessings Grundsätzen.) —
3.) Die äußere und innere Handlung in Schillers «Jungfrau von Orleans». —
4.) Stoff und Form in Schillers «Lied von der Glocke». — 5.) Die innere und äußere Handlung im Grillparzers Lustspiel «Weh dem, der lügt». — Solske naloge: 1.) Was tadelt Lessing an der Geistererscheinung in Voltaires «Semiramis» ?
—	2.) Die Bedeutung der Schlachten bei Augsburg und bei Dürnkrut für die Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie. — 3.) Die Exposition in Goethes «Tasso». — 4.) «Was unten tief dem Erdensohne - Das wechselnde Verhängnis bringt, - Das schlägt an die metall’ne Krone, - Die es erbaulich weiterklingt.» (Schiller.) — 5.) Die Dramen Grillparzers nach Inhalt und Form. —
6.) Die gewissenhafte Vorbereitung dos studierenden Jünglings auf seinen künftigen Beruf ist die beste Betätigung der Vaterlandsliebe. (Zrelostna naloga.) — Prosti govori: 1.) Über die griechische Tragödie. (Škof.) — 2.) Das Laibacher Moor. (Grum.) — 3.) Das Schulwesen im Mittelalter. (Rupnik.) — 4.) Die Einwirkung der Natur auf den Menschen. (Luscliützky.) — 5.) Goethes «Novelle». (Ivüssel.)
B.	Za slovenske sestavke.
V. razred. Domače naloge: 1.) Najlepši dan mojih počitnic. — 2.) 0 priiiodu vlaka. (Slika.) — 3.) Blagodejni učinki telovadbe. — 4.) Ilefajst pomiri razburjene duhove v Olimpu. (Prizor po Homeru.) — 5.) Misli o potovanju. Šolske naloge: 1.) Stara knjiga pripoveduje, kaj jo doživela. (Pripoved.) — 2.) Hvala življenja v mestu in na kmetih. (Pogovor.) — 3.) Izmišljen dogodek veselega značaja. (Po domišljiji.) — 4.) «Al’ bo že skoraj zelena pomlad.» Narodna pesen. (Hrepenenje.) — 5.) Martin Krpan, tip slovenskega kmeta. (Oris.)
VI. razred. Domače naloge: \.a) Naši kmetiški značaji, b) Mestni tipi.
—	2.) Črtomir junak v boju, mehkosrčnež v čuvstvovanju. — 3. a) Na železniški postaji o prihodu vlaka, b) Zimski izprehod na Ljubljanski grad. — 4.) Iskreni nagibi in visoki smotri poozije. (Po Funtkovi odi «Pesem o pesmi»,) — 5.a) Kako je bilo na Kumu? b) Dijakov načrt za velike počitnice. — Šolske naloge: 1 .a) Martin Krpan doma na Vrhu. (Prizor iz domačega življenja po Levstikovih motivih.) b) Martin Krpan na cesarskem dvoru. (Označba po Levstikovi povesti.) — 2.) «Ta ni možak, ta ni za rabo, - kdor videl tujih ni ljudi.» (Razgovor o prijetnostih in koristih potovanja.) — 3.) Poezija morja. (Po Aškerčevih pesnih «Na črnem morju» in «Nazaj na morje!») — 4.) Prešernovi sonetjo nesreče — odsev pesnikovega življenja. — 5.) Ilcsnota in ironija v Prešernovi «Novi pisariji».
Vlf. razred. Domače naloge: \.a) Kako sem si v minulih počitnicah širil svoje obzorjo? b) Na planinah. — 2.) Razgovor s tujcem o kulturnem stanju našega naroda. — 3.) Prešernovo «Neiztrohnjeno srce». (Dejanje in osnovna misel.) — 4.) Spomini iz prve mladosti. — 5.) SPugiov aiiaviiuv iouv avtov fjaai ' o yao flo vitica, uovc' r/.aoiog xcu ouiat.» (Demost. 3. olint. gov.) — Šolske naloge: 1.) človek ljubi družbo, a včasi tudi rad samotari. (Dušeslovna črtica.) — 2.) Poezija svetega večera. (Božično razmišljevanjo.) — 3. a) «Koder so nebo razpenja, - Grad je pevca brez vratarja, - V njem zlatnina čista zarja, srebrnina rosa trave.» (Prešeren.) b) Pri hrvatskem predavanju v Mestnem domu. —
4.) Primero in prenosi v Prešernovem sonetnem vencu. — 5.) Značajnik in vetrnjak. (Primera.) — Prosti govori: 1.) Simbolizem in Cankar. (Uratnik.) — 2.) IJaumbachov in Aškerčev «Zlatorog». (Ilc.) — 3.) Razvoj slovenske dramatiko do otvoritve novega deželnega gledališča. (Kovačič.) — 4.) Gregorčič — pesnik. (Bratina.) — 5.) Motivi Gregorčičevih poezij 1. in 2. zvezka. (Skerbec.) — 6.) Narodna prosveta kranjskih Slovencev v 17. stoletju. (Kulturnozgodovinska slika po Valvazorju.) (Mohorič.) — 7.) Aškorčcvo epsko poezijo do 1. 1900. (Bole.) — 8.) Celjski grofje. (Božič.) — 9.) Kranjsko za francoske okupacijo. (Levičnik.) —
10.) Zgodovina idrijskega rudniškega gledališča. (Kokol.) — 11.) Nekaj iz zgodovine Slovencev do njih pokristjanjevanja. (Punčuh,) — 12.) O bistvu temperamentov. (Sečnik.)
VIII.	razred. Domače naloge: 1.) Človok v boju s prirodo. (Razprava.) —
2.) Prevod Horacijeve ode «Rectius vives, Licini . . . (II., 10) in pesnikove misli v njej. — 3.) Motivi v Prešernovem sonetnem vencu: «Solzo ’z ljubezni so do tebo vroče, - iz domovinsko so ljubezni lile». — 4.) «Kaj jo človek, če jed sta in pijača mu največji njegovih ur dobiček? Žival, nič drugega.» (Hamlet IV., 4.) —
5.) «čas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča.» (Levstik.) (Misli ob vstopu v prosto življenje.) — Šolske naloge: 1.) Kako so verski pokreti pospeševali razvoj našega slovstva? (S posebnim ozirom na dobo pokristjanjevanja in reformacije.) — 2.) »Živeti vrli mož no sme zaso: - iz bratov srečo sreča njemu klije.» (Gregorčič.) — 3.) «Srco je prazno, srečno ni, - nazaj si up in strah
želi.» (Prešeren.) (Misli o človeškem stremljenju.) — 4.) Zadnja šolska naloga. (Spomini iz šolskih klopi.) — 5.) Simon Gregorčič, značilna osebnost v razvoju našega pesništva. (Zrelostna naloga.) — Prosti govori: 1.) Prešernove uglasbeno pesni in životopisi njih skladateljev. (Dežela.) — 2.) Z Bleda črez Triglav na Tolminsko. (Dolinar.) — 3.) Barbarski tipi v staroklasiški umetnosti. (Luschützky.)
— 4.) Življenje rimskih veljakov po Sinkievičevem romanu «Quo vadiš?» (Peršin.)
— 5.) Bajko o sv. Feliksu po 2. zvezku Trdinovih spisov. (Schweiger.)
VI.
Učila.
I. Gimnazijska knjižnica, in sicer:
1.) Učiteljska knjižnica, ki jo je oskrboval profesor tir. Ivan Tertnik, se je pomnožila v šolskem letu 1906./1907. za 71 del v 60 zvezkih in 36 snopičih ter za 290 šolskih izvestij.
a)	Po nakupu:
or) časopisov in zbornikov: Verordnungsblatt für den Dienstbereich des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht, 1906. — Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien, 1906. — Zeitschrift für österreichische Volkskunde, 1906, 4., 5. in 6. sešitek. — Archiv für slawische Philologie. Herausgegeben von
V.	Jagid, 28. zv. —	Mitteilungen dos Musealvereines für Krain, 1906.	—	Izvestja
muzejskega društva	za Kranjsko, 1906.	— Ljubljanski Zvon, 1906.	—	Dom in
Svet, 1906. — Slovan, 1905/1906. — Popotnik, 1906. — Letopis «Slovenske Matico» za leto 1906. — Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VIII. zv. —
A.	Knezova knjižnica, XIII. zv. — Zabavna knjižnica, XVIII. zv. — Hrvatska knjižnica, I. zv. —	Slovenske narodne	pesmi. Uredil dr. K. Štrekelj.	10.	sn. —
Prevodi iz svetovne	književnosti, III. zv.	— Pedagoški letopis, VI. zv.	Nazorni
nauk, -2. sn. — Zgodovinska učna snov za ljudske šolo, 6. sn. — Didaktika, I. dela
1.	sn. in II. del. — Poučna knjižnica -Matico Ilrvatske», knjiga XXXII. — Zabavna knjižnica «Matico Ilrvatske*, 1906. — Slavenska knjižnica. Izdaje
♦	Matica Hrvatska», 1906. — Kolo hrvatskih umjetnika, 1906. — Cviede sloven-skoga pjesničtva. Sabrao i uredio dr. Fr. Ilešič.
ß) Knjig: Jahrbuch des höheren Unterrichtswesens in Österreich, 1907. — Schräder W., Erziehungs- und Unterrichtslehre für Gymnasien und Realschulen. — Kukula II. C., Martinak E., Schenkl H., Der Kanon der altsprachlichen Lektüre am österreichischen Gymnasium. — Thesaurus linguao Latinae: vol. II, fase. 10; vol. III, fase. 1; vol. IV, fase, 1 in 2. — Schneider G., Platos Philosophie in ihren wesentlichsten Zügon durch ausgewählte Abschnitte aus seinen Schriften dargostellt.
—	Wilamowitz-Moellendorf U., Einleitung in die griechische Tragödie. — Goethes sämtliche Werke. Jubiläumsausgabe von E. v. d. Hellen, 2., 3., 4., 15., 16., 26., 27., 29., 36., 37., 38. in 40. zv. — Vondräk W., Vergleichende slavische Grammatik. I. Bd. (Lautlehre und Stammbildungslehre.) — Šorli I., Pot za razpotjem. Roman. — Vošnjak J., Spomini, II. zv. — Zgodbe sv. pisma, 13. sn. — Horvat R., Najnovije doba hrvatske povjesti. — Webersik G., Geographisch-statistisches Welt-Lexikon, 1.— 7. sn. — Schriften des orsten österreichischen Kinderschutzkongrosses,
1.	in 2. zv.
h) Po darilih:
Podaril jo: Knezoškofijski ordinarijat ljubljanski: Catalogus cleri dioecesis Labacensis, 1907. — «Slovenska Matica»: Šubic S., Telegrafija. Zgodovina njena in današnji njen stan. — Krsnik J., Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije. — Jovana Vesela Koseskiga «Raznim delom pesniškim in igrokaznim» dodatek. —
—	Cigale M., Znanstvena terminologija. — Založništvo Ilölderjevo: Schulkommentar zu Livius. Von J. Golling. 1., 2., 3. in 4. zv. — Schulkommentar zu einer Auswahl aus Vergils Bukolika und Georgika. Von J. Golling. — Sclilegl G., Griechisches Schreibheft. — Založnik Tempsky: Kornitzer Al., Lateinisches Übungsbuch für Obergymnasien. — Tumlirz K., Deutsclio Sprachlehre für Mittelschulen. — Tupetz Th., Gindely’s Lehrbuch der allgemeinen Geschichto für die oberen Klassen der Gymnasien bearbeitet. I. Bd.: Das Altertum. 12. Aufl. II. Bd.: Das Mittelalter.
ll.Autl. — Mayer Fr. M., Geographie der österreichisch-ungarischen Monarchie (Vaterlandskunde) für die IV. Klasse der Mittelschulen. 7. Aufl. — Lang Fr., Vaterlandskunde für die VIII. Klasse der österreichischen Gymnasien. 2. Aufl — Höfler Al., Grundlehren der Logik. 4. Aufl. — Höfler Al., Grundlehren der Psychologie. 2. Aufl.
-	Höfler Al., Zehn Lesestücke aus philosophischen Klassikern. 4. Aufl. — Pisatelj Šmid W.: Deželni muzej Rudolfinuin v Ljubljani. Poročilo za leto 1906. — Landes-museum Rudolfinum in Laibach. Bericht für das Jahr 1906. — Olepševalno društvo na Vrbskem jezeru na Koroškem: Ehrenbuch des Kurbades Velden am Wörthersee. — Knez in škof dr. A. B. Jeglič: Kritična razprava o lurških dogodkih. Spisal dr. J. Bertrin. — Uredništvo časopisa «Wiener Deutsches Tagblatt»: Heidenwolf H., Die Entführung der ungarischen Krone im Jahre 1440 und ihre Folgen. Geschichtliche Erinnerungen. — Ravnatelj Wiesthaler Fr.: C. Julii Caesaris com-mentarii de bello civili. 2. Aufl. Von Th. Paul. Für den Schulgebrauch bearbeitet von G. Ellger. — Schülerkommentar zu C. Julii Caesaris commentarii de bello civili. Von Fr. Klaschka. — Q. Iloratius Flaccus. Für den Schulgebrauch herausgegeben von Keller 0. und Häussner J. 3. erweiterte Aufl. —- Perktold F., Entwürfe zu deutschen Aufsätzen. — Stejskal K., Diktierbuch für den Unterricht in der deutschen Rechtschreibung. — Stejskal K., Deutsche Verslehre. — Bauer Friedr., Jelinek Fr., Streinz Fr., Deutsches Lesebuch für österreichische Mittelschulen. I. Bd. — Woynar K., Lehrbuch der Geschichte des Mittelalters für die oberen Klassen der Gymnasien. — Podarila je slednjič preblagorodna gospa ravnateljeva vdova Amalija Staretova dragoceno zbirko knjig iz bogate knjižnice svojega rajnega soproga, ki se bodo pa razredile šele prihodnje šolsko leto.
c) Po zameni:
290 šolskih izvestij.
Koncem šolskega leta 1906./1907. šteje ta knjižnica 2707 del v 3456 zvezkih in 808 sešitkih ter 5700 šolskih izvestij.
2.) Dijaška knjižnica, ki jo je oskrboval profesor dr. Josip Pipenbacher* se je pomnožila za 96 del, oziroma 100 knjig, in sicer:
a)	Po nakupu (za 41 del, oziroma 44 knjig):
Jurčič, II. in III. zv. — Sardcnko, Roma. — Vrtec, 1906 (2 izvoda). — Aškerc, Junaki. — Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1906. — Lavtižar, Pri severnih Slovanih. — Stritar, Lošniki. — Lab, Uporniki. — Šašelj, Bisernice. —
*	Na pomoč so mu bili: petošolec Ivan Lekan, šestošolec Vladimir Gomilšek, sedmošolca Matija Škrbec in Ivan Uran, osmošoloc Josip Močnik.
Dom in Svet, 1906 (2 izvoda). — Planinski Vestnik, 1. XII. — Knjižica za mladino, 31. knjiga. — J. Verne, Der Goldvulkan. — Ilabberton, Anderer Leute Kinder, Hellene’s Kinderchen. — Daudet, Tartarin in den Alpen. — Eichendorff, Aus dem Leben eines Taugenichts. — Ludwig, Zwischen Himmel und Erde. — Seidel, Weihnachtsgeschichten. — Keller, Die drei gerechten Kammacher. — Wilbrandt, Die glückliche Frau. — Andersen, Märchen. — Hesse, Peter Camen-zind. — Alte uud neue Welt, 42. Jahrg. — Stern der Jugend, 13. Jahrg. — Der gute Kamerad, 20. Folge (2 izvoda). — Jugendgartenlaube, Bd. 29 und 30. — Gaudeamus, 9. Jahrg. — Wilbrandt, Adams Söhne. — Wiesbadner Volksbücher, 9 sn. — D’Albon, So ist unser Kaiser.
b) Po darilih (za 55 del, oziroma 56 knjig):
Darovali so knjig: ravnatelj Fr. Wiesthaler 6, profesor dr. Fr. Ilešič 1, «Slovenska Matica» 49.
Koncem šolskega leta 1906./1907. šteje ta knjižnica 1491 slovenskih del, oziroma 1641 knjig, 1309 nemških del, oziroma 1359 knjig, pa 24 hrvaških del; skupaj 2824 del, oziroma 3024 knjig.
II. Zemljepisna in zgodovinska učila (varuh profesor dr. O. Jauker) so se pomnožila:
a)	Po nakupu:
časopisov: Umlauft, Rundschau für Geographie und Statistik, 1907. — Rusch (Becker), Zeitschrift für Schulgeographie, 1907. — Zemljevidov: Fr. Orožen, Stenski zemljevid Primorskega. — K. Schober, Wandkarte der österreichisch-ungarischen Monarchie. — Knjige: Hübner-Jurascliek, Geographischstatistische Tabellen, 1906.
h) To darilih:
Darovala je gospa Amalija Staretova, ravnateljeva vdova: J. Erben, Mapa slovenskdho svöta, 1868; Zemljovid kraljevine Hrvatske, 1862; Artarias Eisenbahn-und Postkommunikationskarte, 1893.
Vsa zbirka šteje koncem šolskega leta: 103 zemljevide (v 104 izvodih), 19 atlantov (v 20 izvodih), 22 raznih podob in tabel, 7 zbirk podob, dr. W. Ilensella zbirko: Modelle zur Veranschaulichung antiken Lebens, 1 Felklov telurij, 2 zemeljski obli in 49 knjig.
III. Prirodoslovni kabinet (oskrbuje profesor Ign. Fajdiga).
Zaradi pomanjkanja potrebnega prostora in gledč na bližnjo preselitev zavoda so tudi letos ni nakupilo nič novih učil.
IV. Prirodopisni kabinet, ki ga je oskrboval začasni gimn. učitelj Bogumil Remec, je pridobil sledeče predmete:
a) Po nakupu:
Učil: 1 nabulj enega ježevca. — Pfurtscheller, zoologiške stenske table, štev. 17.—19. — Knjig: B. Landsberg itd., Natur und Schule, Bd. VI., 1907. —
11.	H. France, Das Leben der Pflanze. — Thomö, Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz, Bd. V—VII, Lfg. 30—40. — Rabenhorst, Kryptogamenflora, Lebermoose, 2. und 3. Lfg.
b) Darovana učila:
1 fazan (daroval Fr. Ure k, učenec III. a. razreda).
Vsa prirodoznanska zbirka šteje koncem šolskega leta: 421 fizikalnih pri-strojev, 273 vretenčarjev, 2434 brezvretenčarjev, 216 kemikalij, 244 kristalnih vzorcev, 1318 rudnin in geoloških predmetov, 1609 suhih rastlin, 66 storeo-metričnih teles, 238 prirodoznanskih slik, 73 mikroskopnih preparatov, 8 narodopisnih predmetov, 172 del, oziroma 362 zvezkov prirodoznanske in matematične vsebino, skupaj 7262 komadov.
V. Eisalna učila (oskrbuje glavni učitelj Fran Sulier) se letos niso nič pomnožila, ker se ni pojavila nikakršna potreba.
Ta zbirka, ki obseza tudi vsa risalna učila razpuščene nižje gimnazijo kranjske, šteje koncem tega šolskega leta 23 knjig, 24 predložnih zbirk, 173 vzorcev (modelov),
1	sadreno doprsnico, 1 človeško lobanjo, 11 risalnih desk z oporami, 1 pristroj iz steklenih plošč, 1 trikotnik, 1 šestilo, 1 risalno ravnilo, 1 črtalo	in	127	komadov
risalnične oprave, skupaj 365 komadov.
VI. C. kr. botanični vrt (pod nadzorstvom c. kr. profesorja na tukajšnji I. državni gimnaziji Alfonza, Paulina in v oskrbi c. kr. botaničnega vrtnarja Frana Juvana). Pravico, uporabljati ga v svoj prid, imajo vsa ljubljanska učilišča. Troske njegovega vzdržavanja zlagata (po naredbi c. kr. naučnega ministerstva z dno 17. aprila	1. 1891., štev.	6323) tukajšnji	gimnaziji s	skupnim	doneskom
letnih 420 K iz	prispevkov za	učila, plačevanih	od učencev,	država z	doneskom
letnih 420 K in	mestna občina,	prispevajoča 210	K na leto.
VII. Javna (licejska) knjižnica z letno državno dotacijo 2400 K in v oskrbi c. kr. varuha Konrada Stefana je pod zakonitimi pogoji pristopna učiteljem. Koncem leta 1906. je štela 37.795 del in sicer: 58.122 zvezkov,	7962	sešitkov,
3123 listov, daljo 434 rokopisov in 132 zemljevidov.
VIII. Deželni muzej Iludolfinum z bogatimi zbirkami iz vseh treh delov prirodstva, mnogimi starinami in kulturnozgodovinskimi predmeti, ki se jim pridružujejo obilne prazgodovinske najdbe, zlasti ostanki nakolnih stavb na Kranjskem.
VII. Statistika učencev.
(Znamenje -f- pred številko znači privatiste.)
CÖ
0
M
CO
+
03 t> |> CO 1^
co co
1=1
>
+
3
d)
h
N
(O
u
>
>
>
co CO
rH rH
05 O I Ol CO I
rQ
a
cd
H
co i-i I co co I
+
+
-H rH CC
»o co CO
03
r-l	r-t
I	jr
s
CO I 05 » O Ol Ol
s
rH	CO	1
^	co
05
CO
r—i
00*	00	T
-H
co	co
+
O 1
+
Ol iO H O Ol CO CO H rH CO Ol H Ol
Ol	Ol
rH	rH
l + l I I I I
I I I I I
050^01 |	|	|	|	|
CO	CO	I
rH	t*	I
llllll
»O	»O
CO	co
llllll
I I II M I
,>gHM I I
co
co
I I
4"
00
+
& O	<U	J,	«D	«O
OJ
>
o
E
«j
L.
J*
CÖ
Q<
3
M
cn
-ft*
'o' a ° 05 rS JÖ qj CO	Cfl	t-.	Srt	OJ tUD-^
o	*-«	O	>£»	2	E
tS	-fl	2.®	P	«	E	«3^	i;
a	cs	-j	^	•—!	H >co	a
•<—»	cö	bio	rt	Ö
cvi
»O CO O TH lO iO I'- O CO 1^ Tf	co H
tH »O »O t* CO <M (M
00
00
-t
co
00
co
co
(M Tfi 1(5 l> CO H (M
T* O
(M
-H
(M
H 05 H CO H
(M
-H
(M
CO
CO
00
co
tH »O tH O 05 tH
00
00
CO
co
-t<
co
05 co X co H (M
CO
co
co
(M CO CO CO (M CO
(M
T-i Tl Ol
(M MM O N H H
CO
CO
CO
(N 00
O
co
o
CO
CO
O
co
co o
o
co
CO 05 O H H
CO
CO
co co
o
co
CO I> (M CO TH (M
co
co
co
co
co
(M »O i£3 MM H H
CO
tl) o OJ Q_ ^
Q.
»O
H Ol CO ^ ‘O CO l'- CO 05 O H 'M C0 «O H H H H H rl H H H IM <M <M IM (M
05 t—< O tH tH t-( 1> iO (M
(M
CO
(M
(M
CO
co
rH D- CO
(M
O
CM »O CO CO
co
co
co
C0 TH 00 rH
co
co
'-h
co
t-H tH tH t-H »O
co
co
(M CO t* co CO
(M
(M 05 CO co »O
co
co
I- CO (M
(M
CO
CO O tH
(M
H CO CO (M
CO
o
CO
co
co
co
o
co
CO (M vO
CO
05
CO
CO
CO
CO
(M
04
CO
S>	3	-"O
O 1J4	*r-305
'S «rt
II. drž. g.
5
cd
Ph
0
M
Ul
T* <N . I HOO^
05 05	»Q	o
W (N 5® , «
P- CD CO CO
O I o
CM I <M
Ö
CM I.» CO l> r-i
CO
tO Ol 05 H iO CO O CO CO lO CD CM
o
CD
i> r-(M O L"—
3
’O
(1)
Ui
N
(0
U
>
t>
t—H I—I > > >
I I I I I
CO Ös
o
CO
I I
II£233
<M <M
T I
I lgg$£3
CO (M
“TT I I «SŠS
(M 't
O I O 00 J CD
cb <x> ös
r—( ^
I I I
o
CO
I I
I I CO CM § § CO
“ M I 18383
y—f •rji
I I
I °
I O*
0 , _
01 J Ol T* Öl T*
05 t—i
I I I
CO H I CO Ol H 05
CM I iO CO CO CO
TH »o I CO CO CO
| rnrH | CD |	|
CD CO Ol
CO
^ CO 00
03 ,Q
oi cb
05
lO
0 CO o o
01 Ol GO Ol
CD iO
~T7
COHQÖ
Ol Ol o CO Ol CO
I I
Sl I
00 Öl CO rH 00
I I
I s g; ö © I Ol Ol o 00
Ol Ol
I I
I I
00 CO ö o
’-l Ol Ol Ol
l> T—I
TT išš
CD Ol
o
r*
»O Ol CO tOCOri
> —« '
) 00 1
W Ä
: fl
HHHHHH O HH h-H »-H Ph
^	>	fc
13	1-5	‘3
MM*
I 2 I I
T* i> »O Ol | |
CO 05 O H
I I
oi cb »o
i i.
i i
i i
-fl
*a
t o
>t) t-< p
^ cs
° -0
O
ft
0Ž ft
 : C3 .-/)
J >GO S cö
a
C8 fl «
73 N o
>c« o «>
S “ e
N Ö ^
C'0
fl ® § — fl
cö
‘Co
^ «5£ ^ a
^ .čo^.co1 H- Os Öh
s =
fl
5 g
. _a
5 O
>o
,w
>“ 0) T3 . i
i'ff lff -;
§ £ ft ,5 *1? ; C <x> o o ! P*h Ph i-l H Pn q
W
CŽ
c« w fl ri4
£ S
a>
>
o
c=
cä
> o - fl
až
sš
c« fl
^ J4 fl o
CJ f» ft o
1 N
°o •r ft
a> S
-M r-S
>C/3 CO
II. Podpore.
a) Ustanove (prim. štev. 10!).
> cu	Imena štipendistov	Razred	Ime ustanove	Podelilni odlok	Znesek v kronah
1	Kolar Ivan	II. a	Ivan Kallistor, 9. mesto	c. kr. dež. vlade kranjsko z dne 18. IV. 1907, štev. 3003	496- —
2	Miglič Jakob	n. a	Mihael Omersa	c. kr. dež. vlado kranjske z dno 24. VI. 1905, štev. 12.031	60' —
3	Kokalj Fran	III. a	Matej Raunicher, 2. mesto	c. kr. dož. vlade kranjske z dne 12. IV. 1907, štov. 2458	184 •-
4	Schrey Amon	m. a	Anton Ivos, 1. mesto	c. kr. dež. vlade kranjske z dne21.VI. 1906, štov. 12.970	120' —
5	Lobe Ludovik	III. b	Anton Umek, 2. mesto	c. kr. dež. vlado kranjske z dno 16. I. 1906, štev. 547	249 • —
			Valontin Kuss, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 7. I. 1905, štov. 213	95' —
6	Pintar Anton	III. b	Adam Schuppe, 2. mesto	c. kr. dož. vlade kranjsko z dno 28. I. 1905, štov. 1616	65’ —
			Friderik Skerpin, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 5. VII. 1905, štev. 12.870	106- —
			Friderik Skerpin, 2. mosto	c. kr. dož. vlado kranjske z dno 21.11.1906, štov. 3014	86' —
7	Jelenc Leon	IV.	Jernej Sallochcr	mestnega magistrata ljub-ljanskogazdnol4.lll.1907, štov. 10.674	100" —
	Tominec Ivan	IV.	Blaž Kortscho, 1. mesto	c. kr. dož. vlado kranjske z dnol.VII.1906, štov. 12.802	79--
8			Martin Lamb in Schwarzenberg, 6. mosto	c. kr. dož. vlado kranjsko z dno 5. 111. 1903, štov. 943	186 ■ —
9	Abram Anton	V.	1’avcl Abram	namestništva tržaškega z dno 2.11.1906, štev. 39.457 (X) 05	532 —
10	Klembas Anton	V.	Lovro Lakner, 1. mesto	c. kr. dež. vlade kranjsko z dne 28. XII. 1903, St. 24.987	84--
11	Wohinz Ivan	v.	Maks Wiederwohl, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjske z dne 11.1.1905, štev. 23.524 ex 1904	145- —
				Odnos .	2587•—
> D ■ao	Imona štipendistov	T3 D f-i N J	Ime ustanove	Podolilni odlok	Znosok v kronah
12	Žgur Ivan	V.	Matoj Šigur, 1. mesto	Prenos . c. kr. dež. vlado kranjske z dne 5. III. 1904, štev. 1521	2587- — 87- —
13	Dequal Fran	VI.	Jernej Salloclior	mestnega magistrata ljubljanskega z dne 15. II. 1905, štov. 3936	100-—
14	Kete Ivan	VI.	Dominik ltepitsch, 2. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 14. II. 1903, štev. 3470	60--
			Jakob Stilni	c. kr. dež. vlado kranjske z dno 15. VI. 1907, štov. 7227	119 13
15	Lovšin Ivan	VI.	Anton Lesar	c. kr. dež. vlade kranjske z dno 3. VI. 1905, štev. 9874	128 •-
j10	Šušteršič Fran	VI.	Jurij Töttingor, 3. mesto	c. kr. dež. vlado kranjske z dno 10. II. 1902, štev. 2895	116- —
17	Vizjak Ivan	VI.	Jornor Salloclior	mestnega magistrata ljubljanskega z dne 6. II. 1906, štov. 44.206	100- —
18	Železnik Fran	VI.	Fran Ivnerler, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjske z dne 23. X. 1902, štov. i 1.243	200 • —
19	Lobe Ivan	VII.	Anton Umek, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 28. VI. 1906, št. 13.082	249- —
20	Mohorič Ivan	VII.	Anton Alojzij Wolf, 3. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 30. I. 1902, štev'. 2129	152 • —
21	Skerbec Matija	VII.	Marija Kosmatscb	c. kr. dož. vlade kranjske z dne 28. XII. 1903, št. 25.159	200'• —
22	Cepuder Josip	VIII.	Polidor Montognana, 1. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dno 28. XII. 1903, št. 24.989	139 • —
23	Koder Fran	VIII.	Josip Arco, 2. mesto	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 18. V. 1904, štev. 9014	67-73
24	Močnik Josip	VIII.	Dr. Ludovik Gorbetz	c. kr. dež. vlade kranjske dne 4. VIII. 1906, št. i0.08(i	102-50
25	Peklaj Josip	VIII.	I. Unbekannt, 2. mesto	c. kr. dož. vlado kranjske z dno 30. I. 1905, štev. 1940	81-24
! 2(>	Senčar Dušan	VIII.	ccs. Franca Jožefa I. ustanova	c. kr. dež. vlado kranjsko z dne 7. II. 1902, štev. 2760	119' —
! 27	Stojkovič Gašper	VIII.	Jernej Salloclior	mestnega magistrata ljubljanskega z dno 15. II. 1905, štov. 3936	100’ —
				Skupaj .	4707 - 60
b)	Podporna zaloga. Večina naših učcncev, ki so do mala kmetskih roditeljev sinovi, je z doma tako ubožna, da hi se ne mogla šolati v mostu, ko bi ne imela trdne in zanesljive zaslombe v občeznani milosrčnosti tukajšnjega prebivalstva. Zavod sam sicer doslej še nima nikakršnega podpornega društva ali stalnega podpornega zaklada. Da sc jo pa vendar vsaj kolikor toliko olajšala sirotnikom beda, hvala za to gre mnogim dobrotnikom, od katerih jo prejelo ravnateljstvo i v preteklem šolskem letu v podporo potrebnih pomočkov. Med temi blagotvorniki se zopet odlikuje preslavna Kranjska hranilnica, ki je velikodušno volila zavodu v podporno namene 400 K. Iz nabranih prispevkov so se preskrbovali pridnejši potrebniki z učnimi knjigami, vrhutega pa so prejemali večje ali manjše zneske v gotovini (za stanovanje, hrano, zdravila itd.). Podporo jo delilo ravnateljstvo, sporazumevši se vsakokrat z dotičnim razrednikom.
Knjižnica podporne zalogo se je pomnožila za 103 knjigo. Nakupilo se jo 92 knjig, darovali pa so: ravnatelj 4, profesor Wester 1, gospa Amalija Starotova 6 knjig.
Računski pregled.
Darovali so:	A	Dohodki.
Slavna Kranjska hranilnica........................................K	400'—
Gosp. dr. Iv. Oražen...........................................»116' —
» O. Bamberg, predsednik Kranjsko hranilnico, knjigo-
tržec, posestnik itd.......................................»	30-—
» Jernej Bahovec, trgovec	s papirjem..................»	20" —
Ob novem letu:
a) gg' profesorji in nam. učitelji: A. Jeršinovid in dr. F. Kropivnik po 2, šolski svetnik dr. J. Bezjak, Ign. Fajdiga, dr. Jos. Pipenbacher, Jos. Westor in P. Holeček po 4, dr.	L. Požar in Jak. Toršan po	5, Fr. Gnjezda 5‘18,
dr.	O. Jauker 6, dr. Iv. Tertnik	in Bog. lleinec po 10,
dr. Greg. Pečjak 30, ravnatelj	10 K, skupaj.................»	105’18
b) učenci1 razreda I. a. 8 77, I. b. 10 54, II. a. 3'70, II. b. 10 85,
III.	a. 13'82, III. b. 7-10, IV. 13 45, V. 8, VI. 9'18, VII. 8‘24,
VIII.	4-70 K, skupaj............................................»	98 35
0 neki drugi priliki: učenci razreda	I. a. 2-40, I. b. 5	K,	skupaj	»	7‘40
Popustka, dobljenega pri nakupu zvezkov, so darovali:
a) prof. dr. O. Jauker 0'44, nam. učitelj Fr. Gnjezda 2 40 K,
skupaj............................................................1	2'88
b) učenci razreda I, a. 1 ■ 71, I. b. 1 ’ 35, III. b. 1' 16, IV. 1" 32,
V.	0’69 K, skupaj...............................................»	6'23
Odškodnina za izgubljene ali poškodovano knjige	.	.	■	.	.	>	2~20
Skupaj	.	.	K	788’24
1 I. a. razreda: Klimok Kazimir in Klimok Vladimir po 1 K, Bezla j 00 b, Pavlovčič 48 b, Rant 40 b, Rakove 28 b, Balbezar, Banovec, Hafner, Kos, Možina, Oven, Štern, Štrukelj, Uran in Vizjak po 20 b, Ločnik 18 b, Gralili 15 b, Porenta 12 b,	Černe,	Jean,
Lipovž, Rihar in	Staut po 10 b, Zaje 0 b, Kozak 2	b. — I. b. razreda: Leustek	3	K,	Ilirseh-
mann, Petrič in Zorman po 1 K, Sturm 40 b, Adamič 30 b, Arh, Christof, DraSler, Fišer, Feštajn, Furlan, Kiihar, Kuhar, Lušin, Mazi, Mittermayer, Prusnik, Zavašnik po 20 b, Jlelmieh 14 b, Bolte, Ilaller, Jakab, Keršmane, Kovač Jos., Prezelj, ltamovž, Rekef, Turk,
B. Stroški.
Nedostatek iz šolskega leta 1905./1906. (po obračunu, podanem dne 10. julija 1. 1906. pod štov. 219 in potrjenem od c. kr. deželnega šolskega svčta z razpisom z dne 21. julija 1. 1906., štev. 3594)	.	.	K	159'80
Za učne knjige		»	295-91
Podpore v gotovini		»	178-66
Skupaj .	. K	634-37
C. Bilanca.		
Ako se od dohodkov v znosku		. K	788-24
odbijejo stroški v znesku		. »	634-37
ostane prebitka .	. K	153-87
J51agodušno so podpirali revne učence, oskrbujoč jih do cela ali podajajoč jim hrano alco ne vsak dan, vsaj posamične dneve v tednu, tudi: prečastito vodstvo usmiljenih sester v hiralnici, prečastito vodstvo Marijanišča, misijonske kongregacije in Salezijanske družbo, samostana prečastitih oo. frančiškovcev in mm. uršulink, slavno ravnateljstvo «ljudske in dijaške obednice» in mnogi zasebniki. Med njimi so si zavezali zavod na posebno hvaležnost prečastiti gg. duhovniki ljubljanski, ki so bili mnogim učencem v raznih stiskah in nadlogah na pomoč, zlasti prečastiti g. kanonik Andrej Kalan, čigar požrtvovalno mladinoljubje je preskrbelo znatnemu številu učencev brezplačno brano v omenjeni obednici.
Izpolnjujoč prijetno dolžnost zahvaljuje poročevalec v imenu zavoda vse njegove p. n. dobrotnike kar najtopleje ter se usoja priporočati pomoči potrebne učence še nadaljnji njih blagohotnosti.
Urbančič in Zupan po 10 b. — II. a. razreda: Mermolja 1 K, llogcl 40 b, Brajer, Hutli, Jakše, Kač, Kolar, Kramar, Modrijan, Novak, Peterlin, Rakovec in Židan po 20 b, Mihelčič 10 b. — II. b. razreda: Sajovic 2 K 10 1), Hirscliman in Kavčič po 1 K, Silvester in Štirn po GO 1), Sterle 52 b, Peteln 50 1), Čermftk, Likar, Oblak in Tschamernik po 40 b, Lavrenčak 20 b, Zorko 25 b, (iostič, Gregorec, Pestotnik, Ravhekar, Širca, Švigelj in Tomc po 20 b, Krline 15 b, Domianovič 11 b, Adamič, Bukovnik, Habe, Mihelčič, Pirc, Rigler in Selan po 10 b, Mauer (i b. — III. a. razreda: Sclirey 5 K, Božič, Stele in Železnik po 1 K, Urek 80 b, Schiffrer Stan., Schiffrer Vilib. in Stanonik po 40 1), Cesnik 30 b, Detela, Herzog, Kramar, Kranjec, Mlakar, Modrijan, Paternost, Pečnik, 1’ogorele, Schiffrer Kazim., Širaj, Urbas in Vadnjal po 20 b, Ločnik 12 b, Drolc, Gaspari, Kokalj, Lavrič, Miklavc, Nanut, Petavs in Zelenik po 10 b. — III. b. razreda: Čehun 1 K, Pintar 00 b, Drobnič 50 b, Šimnic 40 b, Grabnar, Jevnikar, Kostanjevec, Lobo, Sirk in Zakrajšek po 30 b, Gerčar, Jager, Jamnik, Kavčič, Peček, Pegan, Penko, Simončič in Vovk po 20 b, Albreht, Demovšek, Gorše, Hrast, Logar, Plaznik, Skobe, Stenovec, Zorč in Zupančič po 10 b. —
IV. razreda: Jelenc Leon 2 K 60 b, Franza, Pfeifer, Zorc in Zorman po 1 K, Bregar, Majaron, in Pečnik po 50 b, Marolt in Pirkovič po 40 b, Privšek 21! b, Gabrovšek Jos. 22 b, Brodar, de Gleria, Jaklič, Janežič, Kos, Kramar, Selan, Simonič, Urbas, Večerili in Zorec po 20 b, Zajec 17 b, Drašler, Jerin in Zajc po 10 b. — V. razreda: Abram 2 K, Fajdiga in Velkavrh po 1 K, Ostan, šefman in Žgur po 50 b, Lekan in Lipej po 40 b, Bajec, Matičič 'in Pelc po 30 b, Jerman, Ivlembas, Majcen in Mikuš po 20 b. — VI. razreda: Gomilšek, Tomc in Železnik po 1 K, Lojk, Polan, Selan Iv. in Vizjak po 40 b, Jelenec, Maršič in Šušteršič po 30 b, Dequal 22 b, Jošt 21 b, Oižman, Dostal, do Gleria, Höriigmann, Koder, Koritzky, Kovačič, Lovšin, Martinčič, Pernat, Širaj, Troboj in Žerjav po 20 b, Rodič 14 b, Ustalil b, Grum, Ločnik, Pečkaj in Selan Ant. po 10 b. — VII. razreda: Lobe 4 K 20 b, Levičnik, Mohorič in škerbec po 40 b, Skubic 22 b, Bole, Božič, Bratina, Ilc, Kovačič, Petkovšek, Punčuh, Sečnik, Uran, Uratnik in Zajc po 20 b, Kokel 12 b, do Gleria, Hrast in Vrhovnik po 10 b. — VIII. razreda: Lavrič 2 K, Luscliiltzky in Peršin po 50 b, Dolinar 30 b, Gram, Koder, Kilssel, Močnik, Petrič, Schweiger in Škof po 20 b.
12.	Vzprejemnine in prispevki učencev za učila (gloj štov. 8!).
Ti doneski so so porabili v zmislu ministerskih naredb z dno 14. junija
1.	1878., štev. 9299, in z dne 17. aprila 1. 1891., štev. 6323, za nakup učil, potrebnih pri posameznih učnih strokah.
VIII.
Zrelostne izkušnje
v šolskem letu 1906./190^.
1.	V jesenskem roku
so se vršilo zrelostno izkušnje, in sicer pismeno v dobi od 20. do 24., ustne pod predsedstvom c. kr. deželnega šolskega nadzornika, gospoda Fr. Hubada, pa dne
26.	septembra 1. 1906. Vsi trije izpraševanci so bili zunanjiki: jednemu je bilo ponavljati zrelostno izkušnjo iz jednega predmeta (grščine), dvema pa je bilo prebiti vso izkušnjo (h kateri ju je bil pripustil c. kr. deželni šolski svet z razpisom z dne 17. avgusta 1. 1906., štev. 4301).
V izdelovanje so dobili izpraševanci tc-le naloge:
1.) Iz latinščine: a) Prevod iz nemščine v latinščino: J. Ilauler, Lateinische Stilübungen, Abteilung für die 5. und 6. Klasse, Nr. 45, I. und H.: «Die Macht des Gesanges». — b) Prevod iz latinščine v nemščino: Sallustius, do coniuratione Catilinao, cap. 57 et 58 (Catilina postquam videt — vietoriam hostibus relin-quatis).
2.) Iz grščine: Prevod v nemščino: Herodot, V., cap. 23 in 24 (Mtycl-ßa'Cog de aywv — y.cd avf.ißov'kog).
3.) Iz nemščine:	Das Wasser als	Ursache	der Veränderung der	Erd-
oberfläche.
4.) Iz slovenščine: Človeka pogled v naravo povzdiguje in ponižuje.
5.) Iz matematike: a) Jemand hinterläßt ein Vermögen von 100.000 K. Davon sollen seine Kinder 10 Jahre hindurch jährlich 6810 K haben; dann sollen die Zinsen des noch vorhandenen Kapitals für dio Schulen des Ortes verwendet werden. Wie viel macht das jährlich, wenn das Vormögen zu 42/3% Zinseszins angelegt ist? — b) Der	bergauf fallende	Schatten	eines	Turmes,	der an	einer
unter dem Winkol a = 15° ansteigenden Berglehne steht, ist 12 m lang, wenn dio Sonne eino Höhe von ß = 48° 2' 46" hat; wie hoch ist der Turm? — c) Einer Kugel von der Oberfläche 0 = 50 m2 ist ein gerader Kegel eingeschrieben, der an der Spitze des Achsenschnittes einen Winkol a = 34° 18' 36” hat. Der Mantel und das Volumen dieses Kegels sind zu berechnen. — d) Es sind die Winkel zu bestimmen, unter welchen sich die Kurven 7 a-2-|- 16y2 = 112 und 5a2 — 4y2 = 20 schneiden.
Na podlagi izkušnje se jo priznalo jednemu izprašovancu izpričevalo zrelosti, dva pa sta se zavrnila za	jedno leto.
V zimskem roku ni	bilo na zavodu nobeno zrelostne	izkušnje.
2.	V poletnem roku.
Za to izkušnjo so je oglasilo vseli 17 javnih osmošolcev, jeden privatist in trije zunanjiki (k izkušnji pripuščeni z razpisom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 12. marca 1. 1907., štev. 1079, oziroma z dno 21. aprila 1. 1907., štev. 2018, in z dne 25. aprila 1. 1907., štev. 2150). Zrelostno nalogo so se pisalo v dobi od 22. do 27. majnika 1. 1907. V izdelovanje so dobili izpraševanci te-le naloge:
1.) Iz latinščino: a) Prevod iz nemščine v latinščino: Dr. Jos. Pirig, Abiturientenvorlagen, Nr. 29: «Dor Aufruhr der pannonischen Legionen.» — h) Prevod iz latinščino v nemščino: Cicero, de ofiiciis I., 25 do . . . atque cle-mentia.
2.) Iz grščine: Prevod v nemščino: Plato, Symposion, 36 (el dt do . . . Om'ficaog).
3.) Iz nemščino: Die gewissenhafte Vorbereitung des studierenden Jünglings auf seinen künftigen Beruf ist die bosto Betätigung der Vaterlandsliebe.
4.) Iz slovenščino: Simon Gregorčič, značilna osebnost v razvoju našoga pesništva.
5.) Iz matematike: a) Jemand soll eine Jahresronte von 2000K 25 Jahre lang beziehen; er wünscht aber statt dersolben eine größere Ilento auf 18 Jahre zu haben. Wie groß wird diese bei 31/2°/0 Zinseszins sein? — b) Man berechne die Höhe eines auf der Spitze eines 54’5 m hohen Turmos stehenden Kreuzes, welches in der horizontalen Entfernung von 70’4 m vom Fußpunkte des Turmes unter einem Winkel von 1° 29' 45” gesehen wird. — c) Man berechne die Länge eines Grades auf dem Parallelkreise von Laibach (geogr. Br. cp — 46° 20' 57'') und die Geschwindigkeit eines Punktes dioses Parallelkrcisos infolge der Achsendrohung der Erde (Erdhalbmesser r = 6378 km). — d) Man bestimme die Koordination der Schnittpunkte der Ellipse 25a-2 -J- 100y2 = 2500 mit der Geraden 2/ —j- x — 14 = 0 und berechne den Winkel, welchen die in den Schnittpunkten an die Ellipse gelegten Tangenten miteinander einschließen.
Ustne izkušnje, ki jim bo predsedoval c. kr. doželni šolski nadzornik, gospod Fr. Hubad, se bodo opravile dne 15., 16. in 17. julija t. 1. O njih izidu izporoči ravnateljstvo v prihodnjem «Izvestju».
Na podlagi zrelostne izkušnjo v poletnem roku šolskega leta 1905./1906. se je priznalo 16 javnim osmošolcem izpričevalo zrelosti, med njimi dvema izpričevalo zrelosti z odliko, jeden javni učenec VIII. razreda se jo zavrnil za jedno leto, jedneinu zunanjiku pa so je dovolila ponavljalna izkušnja iz jednega predmeta (grščine) v jesenskem roku šolskega leta 1906./1907.
Izpričevalo zrelosti je prejelo teh-le 17 abiturientov šolskega leta 1905/1906.
(Debeli tisk znači «zrel z odliko».)
P £
L»- rr
& fl
CD
CD
CD
05
CD
O^
CO
05
05
GO
,Oi
05
CO
05
05
CO
05
Oi
00
CO
o^
CO
00
05
00
00
00
05
00
CO
05
00
00
bß
fcß
»o
CO
CO
CD
CO
CO
CD
00
CO
CD
00
00
CD
00
00
CD
00
CO
GO
CO
a >3
>N
>o
>o
>o
■H §•*
as š
§.g«
o-;s
•OcSo ^ • ° ° .i-
Mn
O
>
O
>
rt ö
£ C«
a
>■ cfl rt fl f-t rt
ft P
N
rt p <*
Ph h
N
>
CÖ
rt P »-< rt P< fl
O -£ >- co ca p
5h cj P P
N
>co
'S
N
•D
*03
a
tsj
o
03
£
0
Q
CD
O
05
rH
lO
O
05
CD
05
00
rH
lO
05
00
CD
O
05
rH
\C>
o
05
05
05
co
rH
oo
05
00
CD
O
05
rH
\C>
o
05
05
05
00
rH
00'
05
co
CD
O
05
rH
lO
O
05
05
05
00
rH
co
05
co
CD
O
05
t-H
lO
O
05
co
05
co
T—I
05
co
CD
O
05
rH
O
o
05
00
05
00
05
00
CD
O
05
o
05
05
05
C0
rH
00
05
00
o
05
o
o
05
l-
05
C0
T“H
CD
05
CO
I 10
U HH rt
^ rt ^ p >
'm
rt V P S
.§ S.
£ß .
>N* •Cl'
N P
CÖ C3
i-§
g - -v ;2.t> -I
r^> O >
Ö "O
<v
P S
o 2
g
W3.I
N p, M
I d >2 *&)
rÜ
'P 03
.	'f—S
HH 2
c
a j
K»
NJ ^
rt
P
a
*&)
r£ P "P rt
. *i—*
I-“1 'P
HH .-O
c« £
a i-l
N ^
n=J rt
HH 3
* £ o J
. ^ rÜ
t>
I
P
a
’5b
>CS3 »rH JH fl rt . •(“■*
CÖ T-8
P 1-3
|>
I
p a a ‘S ■&>§ a
rt
P
.2.^3
-2 S
CO (D
O >•
P rj bß
r-*^ ^ ‘a
O 'P g
rt CAJ
o
> t«
.. a
N o> rt a Jh
>cz> 7^3
M 'S
S
»H
N >■
>
I
l>'
r£ P H3 CÖ . *n
hh
HH rO
rt £ P H-} u >
N ^
>
I
>N
rrt 0
"P rt
• *r—a HH 3
c £ P hJ
K"
I
"P rt
• »I—*
Eh 3
rt £
p
g
'p .2,
r^J
P
O
co
00
co
00
00
»o
00
00
co
co
CD
00
00
*o
co
00
CD
co
00
CD
co
co
\o
00
00
co
GO
co
>SJ
^ rt rt
I °
O C/2
M
^ I
a
<U «3 e+H f-l r-. a, O • r-» « * «3 «
M
o
w
.s
-H>
P
OJ
rt
2
O
P
•P o
Ph
o
%■<
rt
M
o
ßi
rP
rt
>o
>!S>
rt ca
.S ^
O 5
'S
'S
«M ®
P
rt
>
D
S 2 S £
«•C
Pi
p
rt
Ph
'g a
rt « P P g rt rt "P
P
rt
w
N
P
Ti
Ö
o
p
<1
>
o
C/2
O
p
p
Sh
PQ
tH
rt
P
P»
O
pq
rž
o
P
H^
rt
P
na
rt
>o P
a
o
O w
p
rt
Jh
rt
P
rt
N
o
IX.
Wichtigere Erlässe der k. k. Unterrichtsbehörden.
1.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 20. Juni 190G, Z. 24.756, womit zunächst in provisorischer Weise angeordnet wird, daß in der
VII.	und VIII. Klasse der Gymnasien die schriftlichen Übersetzungsaufgaben aus der Unterrichtssprache in das Griechische als Schularbeiten zu entfallen und an ihre Stelle durchwegs Übersetzungen aus dem Griechischen in die Unterrichtssprache, drei in jedem Semester, zu treten haben.
2.) Erlaß Sr. Exzellenz des Herrn Ministers für Kultus und Unterricht vom
27.	.Tuli 1906, Z. 30.050, womit der Professor an dor Staatsrealscbule in Salzburg, Schulrat Hermann Lukas, mit den Funktionen eines Fachinspektors für den Zeichenunterricht an Mittelschulen, Lehrer- und Lehrerinnenbildungsanstalten in überösterreich, Salzburg, Steiermark, Kärnten, Krain und Vorarlberg, sowie an den genannten Lehranstalten mit deutscher Unterrichtssprache in Tirol für die Schuljahre 1906/1907 und 1907/1908 betraut wird.
3.) Der Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 26. Oktober 1906, Z. 40.404, gestattet, daß der Physikunterricht in der VII. Klasse der Staatsgymnasien in Krain vom laufenden Schuljahre angefangen in vier Unterrichtsstunden wöchentlich erteilt werde.
4.) Mit dem Erlasse vom 24. Oktober 1906, Z. 31.988, genehmigt der Herr Minister für Kultus und Unterricht, daß der nichtobligate Unterricht im Italienischen, Französischen, im Freihandzeichnen und in der Stenographie vom Schuljahre 1907/1908 angefangen statt wie bisher gemeinsam für die Schüler des 1. und II. Staatsgymnasiums in Laibach, abgesondert an jeder der beiden genannten Anstalten erteilt werdo.
5.) Der Erlaß des k. k. Landesschulrates für Krain vom 19. Dezember 1906, Z. 6658, eröffnet (infolge Erlasses des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 15. November 1906, Z. 9150) folgendes: «Wenngleich nicht daran gezweifelt wird, daß der heimischen Industrie bisher jede tunliche Berücksichtigung zuteil geworden ist, wird doch aus einem besonderen Anlasse die Erwartung ausgesprochen, daß auch künftighin bei der Anschaffung von mechanisch-optischen Erzeugnissen sowie sonstigen für Unterrichtszweeke benötigten Utensilien und Lehrmitteln vorzugsweise die inländischen Firmen berücksichtigt werden und der Bedarf an vorstehenden Artikeln durch direkten Bezug im Auslände nur dann gedeckt werde, wenn dieselben durch inländische Firmen überhaupt nicht oder nicht in der gewünschten Qualität oder nur gogen einen Preisaufschlag im Kommissionswege bezogen werden können. Desgleichen ist an derartige Bestellungen in Hinkunft die etwa üblicho Bedingung dor Gewährung eines Prozentualnachlasses nicht zu knüpfen.»
6.) Erlaß des 1c. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 28. Dezember
1906,	Z. 43.484, womit bestimmt wird, daß künftighin bei den für besondero Zwecke nachgesuchten außerordentlichen Prüfungen, wenn sie sich auf den Lehrstoff von mehr als zwei Semestern erstrecken, als Prüfungstaxe der einmalige Betrag von 36 K zu entrichten sein wird; dagegen bleibt bei derartigen außerordentlichen Prüfungen, die sich nicht über zwei Semester erstrecken, die für Privatisten-prüfungen normierte Taxe im Betrage von 24 K aufrecht.
7.) Der Erlaß dos k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 28. März
1907,	Z. 1166, ermächtigt den k. k. Landesschulrat, die Rückzahlung des von öffentlichen Schülern der Staatsmittelschulen für ein Semester bezahlten Schulgeldes über Ansuchen der beteiligten Partei ausnahmsweise in dem Falle zu verfügen, wenn der betreffende Schüler vor Ablauf des Semesters krankheitshalber aus der Schule ausgetreten oder vor dom bezeichneten Zeitpunkte gestorben ist.
8.) Erlaß des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 4. Mai 1907, Z. 5259, betreffend den Einfluß der Noten aus dem obligaten Freihandzeichnen und Schönschreiben auf die allgemeine Fortgangsklasse.
X.
Kako se je pospeševal telesni razvoj mladine.
(Zvršitov ministorsko narcdbc z dno 12. oktobra 1. 1890., štov. 1853.)
A. Vsak dan so dobili učenci med posameznimi dopoldanskimi, oziroma popoldanskimi urami 10 do 15 minut odmora; tačas so se smeli izprehajati po dvorišču, zlasti v poletnem času, dočim so so zračile učilnico.
B. Poleti so se učenci kopali v mestni kopeli in pozimi so se drsali na mestnem drsališču. Mestna uprava jim jo dovolila znižano vstopnino.
C. Ob ugodnem vremenu so se učenci igrali na travniku v Tivolskem drevoredu, ki ga je mestna uprava prepustila v ta namen. Igre so so vršile vedno le ob prostih popoldnevih, zlasti ob četrtkih in sobotah. Manjši učenci so igrali naj-rajšo igre, pri katerih so se mogli mnogo gibati, večji učenci so balinali in igrali kroket. Večkrat jih je zbral voditelj k skupnim redovnim vajam. Zlasti se je pazilo na to, da se učenci navadijo skupnega nastopa in prostovoljno discipline. K zadnji naj bi jih posebno navajalo igro v večjem obsegu, ki so jih učenci izvajali v ljubljanski okolici.
Pregled iger.
Dan		čas	Štovilo udeležencev		Dan	čas	Število udoležoncov
3.	oktobra 1906	2—4	130	13. junija 1907		2-4	60
9.	»	2-4	100	15.	»	2-5	90
13.	»	2-5	140	22.		2-5	70
4.	majnika 1907	2-7,5	100	26.		2-4	60
11.	» *	2-6	60	2.	julija	2-5	65
22.	»	2-5	90	3.	*	2-5	80
25.		2-5	80	4.		2-5	75
1.	junija	2-5	90				
D.	Da bi	so učenci	privadili vztrajno	hoje, so so prirejali daljši	izleti v
okolico. Včasi so	se nekaj	vozili po železnici,	večinoma so pa hodili peš.	Obiskovali so vedno le	kraje, ki	so v zgodovinskem	ali naravoslovskem oziru znameniti,
tako da jih jo mogel voditelj spotoma praktično navajati na razumevanje	narave.
Pregled izletov.
Dan	Cas	Kraj	Število udeležencev
20. oktobra 190G 15. novembra 20. aprila 1907 29. maja 20. junija	2-6 2—6 V, 2-8 3-6 1-8	Golovcc-Orlo-Rudnik-Ljubljana f Barje-Babna gorica (rimska cesta)- \ \ Laverca-Ljubljana • J Šmarna gora-Crnuče-Ljubljana Tomačevo-kopanjo v Savi-Ljubljana Proserjo-Žalostna gora-Podpeč-Ljubljana	100 80 140 00 75
Na novo kupilo sc je dvoje kroketnih igral.
Igre in izlete je vodil s hvalno vnemo in potrebno spretnostjo začasni gimnazijski učitelj Bogumil Remec.
XI.
Kronika.
Šolsko leto 1906./1907. se je pričelo dne 18. septembra s sv. mašo z «Veni sanete», ki jo jo v nunski cerkvi služil prečastiti gospod katehet, profesor dr. Gregorij Pečjak. Vzprejemne izkušnje so se bilo opravile dne 17. septembra, ponavljalne in dodatne pa v dobi od IG. do 18. septembra. Zavod jo štel v minulem šolskem letu osem razredov s tremi vzporednimi oddelki (I. b., II. b. in III. b.). Deliti bi bilo trebalo sicer tudi IV. razred, v katerega se jo bilo vpisalo 52 učencev; a ker ni dostajalo potrebnega prostora, da bi se otvoril vzporeden oddelek, jo moralo prestopiti šest učencev na tukajšnjo I. državno gimnazijo. Učiteljski zbor je sestal iz 18 članov: ravnatelja, 11 profesorjev, 1 rednega, 1 začasnega in 4 namestnik učiteljev.
Pred začetkom šolskega leta je stopil po 33 letnem, kolikor vestnem, toliko uspešnem učiteljevanju v zaslužoni pokoj profesor VII. činovnega reda, gospod Davorin Karlin. Učitelji, ki jim je bil odkritosrčen, vsekdar postrežljiv tovariš, in učenci, ki jim je bil očetovski naklonjen, mu bodo ohranili blag, oziroma hvaležen spomin.
Prvo polletje se je končalo dne 9. februarja s sv. mašo, po	kateri	se je	pela
cesarska pesen, drugo pa se je pričelo dne 13. februarja.
Dno 15. majnika so priredili posamezni razredi pod vodstvom svojih učiteljev izlete v bližnjo in daljšo okolico ljubljansko.
Bogoslužne vaje: God Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. je obhajal zavod dne 4. oktobra s sv. mašo, po kateri se je pela cesarska pesen. Dne 19. novembra pa se je služila sveta spominska maša za Njeno veličanstvo rajno cesarico Elizabeto. Učiteljstvo se jo vrliutega še udeležilo tudi slovesnih sv. maš v stolnici na rojstveni in godovni dan Njegovega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (dno 18. avgusta, oziroma 4. oktobra) kakor tudi slovesnih zadušnic za rajno ude presvetle cesarske rodovine (dne 10. septembra za Njeno veličanstvo cesarico Elizabeto, dne 1. julija pa za Njegovo veličanstvo cesarja Ferdinanda I.). — K izpovedi in sv. obhajilu jo šla šolska	mladina	trikrat. V
zmislu razpisa c. kr. naučnega ministerstva z dne 23. junija	1.	1899.,	štev.	861
ex 1907, so se vršile dno 21., 22. in 23. marcija v nunski cerkvi duhovno vaje, ki jih je vodil prečastiti gospod katehet, profesor dr. Gregorij Pečjak. Od istega pripravljenih je prejelo pet učencev o duliovem svetstvo sv. birme, tri j o pa dno
20. junija prvič sv. obhajilo. Ob nedeljah in praznikih so se udeleževali učenci skupno službe božje v nunski cerkvi (od 8. do 9. ure). — Zastopniki učiteljskega zbora so se udeležili tudi cerkvenega obhoda na veliko soboto (dno 30. marcija); običajnega slovesnega obhoda na dan sv. rešnjega tolesa letos radi neugodnega vremena ni bilo.
Zdravstveno stanje učencev jo bilo letos nekoliko bolje nego lani; hudo obolelo je sicer tudi med tem šolskim lotom nekaj učencev, izmed katerih so so morali štirje okaniti učenja popolnoma ali vsaj za dalje časa, a umrl hvala Bogu ni nobeden.
Pismeno in ustne preincstne izkušnje so sc vršilo v dobi od 12. do 28. junija; razredbeno konference so bilo dno 27. in 28. junija, završna pa dne 5. julija. Šolsko leto se je sklenilo (v zmislu razpisov c. kr. naučnega ministorstva z dno
21. aprila t. 1., štov. 16.359, oziroma c. kr. deželnega šolskega svčta z dne 1. maj-nika t. 1., štev. 2194) dne 6. julija s sveto zahvalno mašo, po katori se je pela cesarska pesen. Istega dne so se pričelo ob poldesetih dopoldne vzprojemne izkušnje za vstop v I. razred.
XII.
Naznanilo o začetku šolskega leta 1907./1908.
Šolsko leto 1907./1908., v katerem se preseli zavod v svoje novo poslopje ob Poljanski cesti, se prično v sredo dne 18. septembra s slovesno sveto mašo z «Veni sanete», ki so bo služila ob desetih v nunski cerkvi. Na novo vstopajočim učencem (vseli razredov) so je oglasiti, spremljanim od roditoljev ali njih namestnikov, dne 15. septembra pri gimnazijskem ravnateljstvu z rojst-venim listom, šolskim izpričevalom zadnjega lota (štipendistom in šolnine oproščenim tudi z dotičnimi dekreti) ter plačati 4 K 20 b vzprejemnino in 2 K 40 b prispevka za učila in igrala. Od učencov, na podlagi povoljno prebite izkušnjo vzprejotih v I. razred, se bodo pobiralo to pristojbine šele po istinitem vstopu v šolo (dno 20. septembra).
Učenci, ki se dajo vpisati v prvi razred, morajo tokom solnčnoga lota 1907. dovršiti deseto loto ter prebiti vzprejemno izkušnjo z dobrim uspehom. Oni, ki so doslej obiskovali kako javno ljudsko šolo, naj so izkažejo (v zmislu razpisa c. kr. naučnega ministorstva z dne 7. aprila 1. 1878., štev. 5416) z dotičnim šolskim (obiskovalnim) izpričevalom, obsezajočim rede iz krščanskega nauka, učnega (— slovenskega in nemškega) jezika in računstva. Vzprejemne izkušnje se prično dne 16. septembra, in sicer pismeno zjutraj ob osmih, ustne popoldne ob troli. Pri teh izkušnjah so zahteva (po določilih ministerskih razpisov z dne 14. marcija 1. 1870., štev. 2370, in z dne 27. majnika 1. 1884., štev. 8019): Iz krščanskega nauka toliko znanja, kolikor se ga more pridobiti v prvih štirih letnih tečajih ljudsko šolo; v učnem jeziku (slovenskem in nemškem) spretnost v čitanju in pisanju, znanje početnih naukov iz oblikoslovja, spretnost v analizovanju prosto razširjenih stavkov, poznavanje pravopisnih pravil: v računstvu izvežbanost v štirih osnovnih računskih vrstah s celimi števili.
Vzprejemno izkušnjo ponoviti v istem letu na istem učilišču ali na kaki drugi srednji šoli ni dovoljeno.
Po 15. septembru se na novo vstopajoči učenci ne bodo več vzprejemali.
Učencem, ki so že doslej obiskovali ta zavod, se je javiti dne 17. septembra dopoldne pri ravnateljstvu s šolskim izpričevalom zadnjega polletja ter plačati
2	K 40 b prispevka za učila in igrala.
Učenci, ki nameravajo prestopiti z drugih učilišč na c. kr. II. državno gimnazijo ljubljansko, naj si preskrbe na izpričevalu zadnjega polletja pripomnjo o pravilno naznanjenem odhodu; isto jo storiti tudi onim tukajšnjim učencem, ki hočejo prihodnje leto nadaljevati svojo nauko kje drugjo.
Ponavljalne in dodatne izkušnje so bodo vršile dne 16. in 17. septembra, istotako vzprejemne izkušnje za vse druge razrede (izvzemši I.).
Dne 19. septembra se prične redni šolski pouk ob osmih dopoldne.
Zapiski učnih knjig za šolsko leto 1907./1908. se dobivajo pri tukajšnjih knjigotržcih.
Polletna šolnina znaša 40 K. Učenci I. razreda jo morajo plačati za I. polletje v prvih treh mesecih šolskega leta; vendar smejo (v zmislu razpisa visokega naučnega ministerstva z dne 6. majnika 1. 1890.), ako so revni, prositi plačilnega odloga, oziroma oproščenja šolnine ter oddati dotične prošnjo ravnateljstvu v prvih osmih dneh šolskega leta. Njih prošnji se more ugoditi, ako jim prizna učiteljski zbor po prvih dveh mesecih v vsakem šolskem predmetu najmanj znamko «povoljno» («befriedigend»), v vedenju znamko «hvalno» («lobenswert») ali «povoljno», v pridnosti pa «vztrajno» («ausdauernd») ali «povoljno», koncem I. polletja pa I. razred v napredku, v vedenju in pridnosti pa najmanj znamko «povoljno». V vseh drugih slučajih morajo neoproščeni učenci plačati polletno šolnino v prvih šestih tednih vsakega polletja, ako jih ni med tem presl. deželni šolski svčt oprostil plačevanja šolnino na njih upravičeno prošnjo. Upravičena pa je prošnja (po razpisu visokega naučnega ministerstva z dne 12. junija 1. 1886., štev. 9681) le, ako so prosilci zares revni in ako so dobili v izpričevalu zadnjega polletja najmanj prvi red v napredku, v vedenju in pridnosti pa vsaj znamko «povoljno».
Prošnjam za oproščenje šolnine, naslovljenim na «preslavni c. kr. deželni šolski svet kranjski», naj pridenö revni prvošolci (ki niso repetenti) revnostno izpričevalo, obsezajočo natančne in vestne podatke o stanu in imetku roditeljev ter ne nad jedno leto staro; neoproščeni revni učenci drugih razredov pa morajo priložiti svojim prošnjam tudi še izpričevalo zadnjega polletja.
Učenci, pripadajoči po svojem rojstvenom kraju ali po rodbinskih razmerah ozemlju c. kr. okrajnih glavarstev v Kranju, Radovljici, Črnomlju in Novem mestu ali pa ozemlju c. kr. okrajnih sodišč v Kamniku, Kostanjovici, Mokronogu in Višnji gori, se po razpisu preslavnega c. kr. deželnega šolskega sveta z dno 28. avgusta 1. 1894., štev. 2354, na ljubljanskih gimnazijah no smejo vzprejemati. V posebnega ozira vrednih slučajih more jim vzprejem izjemoma dovoliti le c. kr. deželni šolski svet.
Na to šolsko oblast naslovljeno in dobro utemeljene prošnjo za izjemni vzprejem na jedno izmed obeh tukajšnjih gimnazij naj vlože p. n. roditelji ali varuhi dotičnih učencev do 1. avgusta, in sicer, ako gre za vstop v I. razred, pri pristojnem c. kr. okrajnem glavarstvu, v vseh drugih primerih pa pri c. kr. ravnateljstvu nazadnje obiskovane gimnazije.
Ravnateljstvo.
Mitteilungen, den Beginn des Schuljahres 1907/1908 betreffend.
Das Schuljahr 1907/1908, in welchem die Anstalt in ihr eigenes, neues, an der Poljanastraße gelegenes Heim einziehen wird, beginnt Mittwoch den 18. September mit einem heil. Geistamte, welches um 10 Uhr in der Ursulinenkirclio abgehalten werden wird. Neu eintretende Schüler aller Klassen haben sich am 15. September bei der Gymnasialdirektion zu melden, den Taufschein, die Schulnachrichten, resp. das Zeugnis über das letzte Semester (Stipendisten und vom Schulgelde befreite Aufnahmswerber überdies die betreffenden Dekrete) vorzulegen und eine Aufnahmstaxe von 4 K 20 h nebst einem Lohr- und Spielmittelbeitrago von 2 K 40 h zu entrichten. Diese Gobühren werden von den auf Grund gut bestandener Aufnahmsprüfung in die I. Klasse aufgenommenen Schülern erst nach tatsächlich erfolgtem Eintritte in die Schulo (am 20. September) oingelioben werden.
Schüler, wolcho in die I. Klasse neu eintreten wollen, müssen das zehnte Lebensjahr erreicht haben oder es noch im Solarjahre 1907 orreichen und sich einer Aufnalmisprüfung mit gutem Erfolge unterziehen. Die Aufnahmsprüfungen beginnen am 16. September, und zwar um 8 Uhr vormittags die schriftlichen, um
3	Uhr nachmittags die mündlichen. Bei diesen Prüfungen werden im Sinne der Ministerial-Verordnungen vom 14. März 1870, Z. 2370, und vom 27. Mai 1884, Z. 8019, folgende Anforderungen gestellt: «In der Religion jenes Maß von Wissen, welches in den ersten vier Jahreskursen einer Volksschule erworben werden kann; in der Unterrichtssprache (slowenisch und deutsch) Fertigkeit im Analysieren einfach bekleideter Sätze, Bekanntschaft mit den Regeln der Orthographie; im Rechnen Übung in den vier Grundrechnungsarten in ganzen Zahlen».
Eine Wiederholung der Aufnahmsprüfung im selben Jahre, sei es an dieser oder an einer anderen Anstalt, ist unzulässig.
Nach dem 15. September werden neu eintretende Schüler nicht mehr aufgonommen.
Die dieser Anstalt bereits angehörenden Schüler haben sich am 17. September vormittags bei der Direktion mit dem letzten Semestralzeugnisse zu melden und einen Lehr- und Spielmittelbeitrag von 2 K 40 h zu erlegen.
Die Nachtrags- und Wiederholungsprüfungen sowie die Aufnahmsprüfungen für die II. bis VIII. Klasse finden am 16. und 17. September statt.
Der regelmäßige Unterricht beginnt am 19. September um 8 Uhr vormittags.
Die Verzeichnisse der pro 1907/1908 dom Unterrichte zugrunde zu legenden Lehrbücher sind in den hiesigen Buchhandlungen erhältlich.
Nach den Bestimmungen des Erlasses des hochlöbl. k. k. Landesschulrates vom
28.	August 1894, Z. 2354, dürfen Schüler, welche nach ihrem Geburtsorte und nach ihren Familienverhältnissen dem Bereiche der k. k. Bezirkshauptmannschaften Krainburg, Radmannnsdorf, Rudolfswert und Tschernembl und dom Bereicho der k. k. Bezirksgerichte Landstraß, Nassenfuß, Weixelburg und Stein angehören, hierorts nur ausnahmsweise in besonders berücksichtigungswürdigen Fällen mit Genehmigung des k. k. Landesschulrates aufgenommen werden.
Die P.T. Angehörigen jener Schüler, welche hierorts neu eintreten wollen und einer solchen Genehmigung bedürfen, wollen um dieselbe beim k. k. Landesschulrate mit einem gut motivierten Gesuche einsclireiten, welches bis 1. August, und zwar, wenn es sich um den Eintritt in die I. Klasse handelt, bei der zuständigen k. k. Bezirkshauptmannschaft, in allen übrigen Fällen aber bei der k. k. Direktion des zuletzt besuchten Gymnasiums einzubringen ist.
Die Direktion.
Imenik učencev.*
I. a.
Aljančič Alfonz, Trnovo.
Andol j še k Ivan, Male Lipljene.
Baltezar Ivan, Ljubljana.
Banovec Rudolf, Ljubljana.
Bezlaj Vladimir, Krško.
Borštnik Pavel, Ljubljana.
Černe Anton, Kranjska gora.
Gaberšek Fran, Ljubljana.
Gralili Vladimir, Sveto pri Komnu na Primorskem.
Hafner Mihael, Preska.
Jean Maks, Ljubljana.
Klimek Kazimir, Bled.
Klimek Vladimir, Bled.
Kos Stanislav, Ljubljana.
Kovač Josip, Ljubljana.
Kozak Josip, Ljubljana.
Lipovž Anton, Rudnik pri Ljubljani. Ločnik Rajko, Ljubljana.
I. b.
Arh Josip, Cemšenik.
Bolte Josip, Podpeč.
Cankar Ferdinand, Borovnica.
Drašler Srečko, Dole pri Borovnici. Feštajn Rudolf, Košiča pod Kumom.
Fišer Simon, Plat pri Rogatcu na štajerskem.
Furlan Maks, Podraga.
Haller Leopold, Radeče.
Helmicli Vaclav, Idrija.
Hirsclunann Karol, Ljubljana.
Horvat Rudolf, Orehek pri Postojni.
Jakah Ivan, Bakovci, komitat Vas na Ogrskem.
Končina Ivan, Gorenja vas pri Zadčini. Kovač Josip, Hrušice pri Radečah.
Kiihar Rudolf, Sataliovei, komitat Vas na Ogrskem.
II. a.
linčan Andrej, GorenjaPlanina pri Rakeku. Brajer Emilijan, Rakitnik.
Bregar Stanislav, Kranjska gora.
Brezovar Avguštin, Karpano na Primorskem.
* Debeli tisk znuei odličnjake. II. drž. g.
razred.
Majce Ivan, Benetke na Laškem.
Možina Ivan, Skale na Štajerskem.
Oven Fran, Gunclje pri Št. Vidu.
Pavlovčič Fran, Cerknica.
Porenta Viktor, Slape pri Devici Mariji v Polju.
Rant Fran, Jesenice.
Rihar Leopold, Ljubljana.
Rižner Ivan, Račiča pri Zidanem mostu na Štajerskem.
Štaut Fran, Ljubljana.
Štern Mihael, Gornja Hrušica pri Ljubljani. Štrukelj Vinko, Krašnja.
Uran Ivan, Ljubljana.
Vizjak Bogomil, Ljubljana.
Zajc Ivan, Gornja Zadobrova blizu Ljubljane.
Završnik Fran, Radeče pri Zidanem mostu na Štajerskem.
razred.
Kuhar Mihael, Bratonci, komitat Zala na Ogrskem.
Leustok Milivoj, Sunja na Ilrvatskem. Lovšin Evgen, Vinica.
Mittermayer Karol, Ljubljana.
Osana Ciril, Mali Trn nad Krškim.
Petrič Ivan, Rudnik.
Prezelj Maks, Lož.
Prusnik Anton, Ljubljana.
Ramovž Ivan, Borovnica.
Rekef Ciril, Medno.
Rupnik Rudolf, Podgora pri Št. Vidu. Sturm Artur, Splet v Dalmaciji.
Turk Ernest, Ljubljana.
Urbančič Anton, Gor. Logatec.
Zavašnik Fran, Glince pri Št. Vidu.
Zupan Mihael, Brezje pri Zagorju ob Savi.
razred.
Cerar Anton, Dob.
Fajdiga Slavko, Novo mesto.
Ilutli Karol, Dovje.
Ilovar Fran, Šmartno pri Liliji.
Jakše Josip, Rob.
Kač Ivan, Latkova vas na Štajerskem. Keržin Fran, Dobrunje.
Kolar Ivan, Postojna.
Kolesa Ivan, Ljubljana.
Kramar Josip, Ljubljana.
L'skovee Anton, Buje pri Košani.
Lozej Ivan, Ljubljana.
Mermolja Lambert, Podgora pri Gorici na Primorskem.
Miglič Jakob, Ig-Studenec.
Mihelčič Fran, Nadlesek.
II. b.
Adamič Ivan, Ljubljana.
Ažnoh Edvard, Moste.
Čermfik Jaroslav, Ljubljana.
Domianovič Rihard, Ljubljana.
Gregorec Feliks, Mengeš.
Habe Fran, Zadlog pri Črnem vrhu. Hirschman lleribert, Ljubljana.
Kavčič Josip, Vrhnika.
Krhne Štefan, Vipava.
Lavrenčak Viktor, Radovljica.
Likar Stanislav, Rakek.
Mauer Alojzij, Zagradec pri Žužemberku. Mihelčič Ivan, Zabukovje pri Turjaku. Mohar Fran, Hrib pri Lošl kem potoku. Oblak Josip, Graben pri Sv. Gregorju. Pestotnik Ivan, Ljubljana.
III. a.
Božič Alojzij, Solcc pri Leskovcu.
Čelešnilc Jakob, Gor. Hotič pri Litiji.
Česnik Dragotin, Predoslje pri Kranju. Češnovar Ivan, Ljubljana.
Detela Martin, Moravče.
Drolc Matej, Špitalič.
Gaspari Anton, Selšček pri Cerknici.
Herzog Josip, Ljubljana.
Kokalj Fran, Gor. Preker pri Moravčah. Kramar Rudolf, Ljubljana.
Kranjec Silvester, Ljubljana.
Lapajne Alfonz, Ljubljana.
Lavrič Vincencij, ICozarišče pri Starem trgu.
Ločnilc Viljem, Ljubljana.
Miklavc Fran, Javorje.
Mlakar Fran, Senožeče.
Modrijan Ivan, Rovte pri Logatcu.
III.	b.
Albreht Ivan, Ilotederšiea.
Ambrožič Fran, Gabrije pri Dobrovi. Čehun Fran, Ljubljana.
Drobnič Ivan, Velika Stara vas pri Grosupljem.
Gerčar Jakob, Dupeljne pri Brdu.
Gorše Martin, Zamostec pri Sodražici.
Modrijan Fran, Zatičina.
Novak Ivan, Dole pri Litiji.
Peterlin Alojzij, Dolšak.
Poderžaj Ciril, Ljubljana.
Poderžaj Ferdinand, Ljubljana.
Puc Viktor, Col pri Vipavi.
Rakove Rudolf, Fara pri Kostelu.
Rogelj Anton, Prevalje pri Preserju.
Uran Andrej, Ljubljana.
Vadnal Adolf, Ljubljana,
Vilhar Anton, Selce pri Slavini.
razred.
1’eteln Anton, Ljubljana.
Pirc Ivan, Ljubljana.
Ravhckar Janko, Boh. Bistrica.
Rigler Alojzij, Praproče pri Vel. Laščah. Sajovic Ivan Dušan, Hrastje pri št. Peti u. Selan Anton, Stepanja vas.
Silvester Ivan, Vipava.
Sterle Fran, Ljubljana.
Stojkovič Fran, Breg pri Borovnici.
Sirca Ignacij, Planina.
Štirn Fran, Hraše pri Smledniku.
Švigelj Karol, Borovnica.
Tschamemik Herman, Radeče pri Zidanem mostu na Štajerskem.
Zorko Josip, Št. Vid pri Lukovici.
razred.
Paternost Fran, Dane pri Starem trgu. Pečnik Anton, Struge pri Dobrepoljah. Pestotnik Anton, Ljubljana.
Petavs Karol, Vrhnika.
Pogorelc Karol, Ljubljana.
Schiffrer Kazimir, Rudnik pri Ljubljani. Schiffrer Stanislav, Ljubljana.
Schiffrer Vilibald, Ljubljana.
Schrey Amon, Bled.
Stanonik Ivan, Horjul.
Stelo Albin, Idrija.
Stojkovič Josip, Breg pri Borovnici.
Širaj Fran, Gradišče pri Robu.
Urbas Fran, Gor. Logatec.
Urck Fran, Ljubljana.
Vadnjal Ivan, Zagorje pri Št. Petru. Zelenik Karol, Črnila (Slovenske Gorice). Železnik Fran, Ljubljana.
razred.
Jager Matija, Ljubljana.
Jamnik Karol, Brankovo pri Vel. Laščah. Jevnikar Lovro, Vel. Mlačevo pri Grosupljem. _
Kostanjevce Božidar, Col pri Vipavi.
Jiobü Ludovik, Zagradec pri Žužemberku. Logar Josip, Železniki.
Peček Fran, Mnle Las«!.
Pegan Metod, Vipava.
Penko Fran, Paličje pri št. Petru na Krasu. Pintar Anton, Kamnik.
Plaznik Ivan, Močilno pri Zidanem mostu. Simončič Ivan, Ljubljana.
Sirk Josip, Ljubljana.
Skobft Ignacij, Budganja vas pri Žužemberku.
Šimriic Friderik, Kranj.
Vovk Alojzij, Uleč vrli pri Višnji gori. Zakrajšček Jakob, Škufče pri Cerknici. Zorß Ivan, Sv. Valburga pri Smledniku. Zupančič Ivan, Veliki Lipoglav.
IV.	razred.
liolö Andrej, Slavina.
Bregar Vladimir, Kranjska gora.
Brodar Srečko, Ljubljana.
Brus Lavoslav, Polica pri Višnji gori. Derganc All>ert, Ljubljana.
Drašler Fran, Allegheny v Ameriki. Franza Josip, Skedenj pri Trstu. Gabrovšek Andrej, Rovte nad Logatcem. Gabrovšek Josip, Sv. Jošt pri Vrlmiki. do (ileria Josip, Dolenji Logatec, (ilowacki Kazimir, Dubravica v Dalmaciji. Goljar Fran, Podgora pri Št. Vidu.
Uaš Henrik, Vače.
Jaklič Fran, Andol pri Sv. Gregorju. Janežič Matija, Peče pri Moravčah.
Jelenc Leon, Št. Jur pri Kranju.
Jerin Jurij, Zagorje ob Savi.
Kos Jasip, Ljubljana.
Kramar Fran, Ljubljana.
Lapajne Stanislav, Postojna.
Lavrič Ivan, Travnik v Loškem potoku. Majaron Josip, Borovnica.
Marolt Fran, Brdo pri Kamniku. Modic Peter, Iška Loka pri Igu.
Možek Fran, Kot pri Igu.
Pečnik Fran, Stoži«; pri Ljubljani. Pfeifer Ciril, Kandija pri Novem mestu. Pirkovič Vladimir, Spodnja šiška. Privšelc Fran, Št. Pavel na štajerskem. Selan Anton, Dobrunje pri Ljubljani. Simonič Adolf, Kranjska gora.
Šerik Viktor, Ljubljana.
Šuštar Lovro, Stol) pri Domžalah. Tominec Ivan, Lome pri Idriji.
Tratnik Lavoslav, Idrija.
Urbas Fran, Unec pri Rakeku.
Ustar Fran, Slivna pri Vačah.
Zajc Josip, Volosko na Primorskem. Zajec Ladislav, Potok pri Trebnjem. Zorc Ivan, Ljubljana.
Zorec Ivan, Ijog pri Borovnici.
Zorman Ivan, Ljubljana.
Žvokelj Dominik, Vrhpolje pri Vipavi.
V.	razred.
Abram Anton, Tupelče na Primorskem. Bajec Fran, Cevioe pri Dolenjem Logatcu. Borštnik Božidar, Hrib pri Žužemberku. Burja Anton, Loke pri Kamniku.
Fajdiga Bogomir, Novo mesto.
Gabršek Ladislav, Krško.
Gosar Andrej, Dolenji Logatec.
Jerman Slavko, Trbovlje na Štajerskem. Justin Rafael, Novo mesto.
Klembas Anton, Ljubljana.
Lekan Ivan, Vipava.
Lipej Matija, Šilcolje na Štajerskem.
Lokar Anton, Ljubljana.
Lovšin Fran, Sušje pri Ribnici.
Maicen Henrik, Vipava.
Malin Ivan, Ljubljana.
Matičič Ivan, Rakek.
Melik Anton, Črna vas pri Ljubljani. Merješič Filip, Ljubljana.
Mikuš Rudolf, Gornji grad na Štaje rskem. Molek Josip, Bojanja vas pri Metliki. Ostan Dragotin, Bovec na Primorskem. Pelc Stanislav, Ljubljana.
Primec Fran, Zalog pri šmarji.
Pucelj Ivan, Gorenja vas pri Ribnici. Ramovž Fran, Ljubljana.
Rus Alojzij, Bled.
Safošnik Jakob, Pleterje na Štajerskem. Sturm Ivan, Košana pri Postojni.
Svetek Miloslav, Ljubljana.
Savelj Anton, Rudnik pri Kamniku.
Savelj Ludovik, Rudnik pri Kamniku. Šefman Karol, Kranjska gora.
Štamcar Milan, Ljubljana.
Velkavrh Stanislav, Ljubljana.
Wohinz Ivan, Kresnice pri Litiji.
Zaverl Alfons, Velika goba pri Litiji. Žgur Ivan, Podraga pri Vipavi.
VI.	razred.
Čižnmn Anton, Ljubljana.
Dequal Fran, Ljubljana.
Dostal Adolf, Ljubljana.
Gabrovšek Fran, Rovte pri Logatcu. Genvaiss Josip, Bedenica na Hrvatskem.
de Gleria Viktor, Dolenji Logatec. Gomilšek Vladimir, Stara vas pri Vidmu na Štajerskem.
Grum Alojzij, Lipoglav.
HSnigmann Fran, Goriča vas pri Ribnici.
Jelenee .Josip, Trnje pri Slavini.
Jošt Josip, Lipovec pri Colju na Štajerskem. Kete Ivan, Dolenje pri Vipavi.
Koder Anton, Zagorje ob Savi.
Koritzk^ Ivan, Hvar v Dalmaciji.
Kovačič Fran, Smerje pri Premu.
Kranjc Ivan, Verd pri Vrhniki.
Kržan Fran, Ljubljana.
Ločnik Emerik, Borovnica.
Lojk lludolf, Črnice pri Ajdovščini na Primorskem,
Lovšin Ivan, Spodnjo Laze pri Ribnici. Maršič Fran, Globel pri Sodražici.
Martinčič Andrej, Artiče pri Zagorju ob Savi. Pečkaj Ivan, Brod pri Logatcu.
Pelan Ivan, Mozirje na Štajerskem.
Pernat Anton, Pleterje pri Sv. Lovrencu na Štajerskem.
Peterlin Fran, Kisovec pri Zagorju ob Savi. Ravnik Josip, Bohinjska Bistrica.
Rodič Alojzij, Sv. Jurij pod Kumom.
Selan Anton, Dobrunje pri Ljubljani.
Selan Ivan, Stepanja vas pri Ljubljani. Svetina Stanislav, Šmarje pod Ljubljano. Širaj Jakob, Metulje pri Rakeku.
Šušteršič Fran, Horjul.
Tome Alojzij, Ljubljana.
Troboj Anton, Gornji grad na Štajerskem. Tršar Fran, Dolenja Planina.
Ustar Anton, Slivna pri Vačah.
Virant Stanislav, Gomilsko mi Štajerskem. Vizjak Ivan, Ljubljana.
Železnik Fran, Orle pri Krškem.
Žerjav Ivan, Toplice pri Novem mestu. Žolgar Fran, Rečica na Štajerskem.
VII.	razred.
Bolö Ivan, Laze pri Planini.
Božič Jakob, Gornji grad na Štajerskem. Bratina Sava, Tolmin na Primorskem. Cugmus Josip, Preborje pri Lopaci na Štajerskem.
Fst Ivan, Radeče pri Zidanem mostu na Štajerskem, de Gleria Stanko, Dolenji Logatec.
Hrast Ciril, Grahovo na Primorskem.
Ilc Josip, Goriča vas pri Ribnici.
Kokel Fran, Idrija.
Kovačič Ivan, Smerje pri Ilirski Bistrici. Levičnik Fran, Škofja Loka.
Lobö Ivan, Zagradec.
Mi k uš Karol, Mokronog.
Mlakar Ludovik, Hošnica na Štajerskem. Mohorič Ivan, Idrija.
Petkovšek Valentin, Stara Vrhnika. Punčuh Friderik, Orešje pri Vipavi.
Sečnik Josip, Samotorica.
Skubic Štefan, Polica pri Višnji gori. škerbec Matija, Podoerkev pri Ložu.
Uran Ivan, Ljubljana.
Uratnik Filip, Podlog v Savinski dolini na Štajerskem.
Vrhovnik Fran, Mengeš.
Zajc Karol, Žigmarice pri Sodražici.
VIII.	razred.
Cepuder Josip, Litija.
Dežela Mirko, Idrija.
Dolinar Josip, Dobrova.
Grum Josip, Lipoglav.
Koder Fran, Zagorje ob Savi.
Kiissel Božidar, Trnovo pri Ilirski Bistrici. Lapajne Vinko, Idrija.
Lavrič Anton, Vič pri Ljubljani. Luschiitzky Josip, Gorenje Ležeče.
Močnik Josip, Idrija.
Peklaj Josip, Setnica pri Polhovem Gradcu. Peršin Aleš, Stožiee.
Petrič Rafael, Struge.
Rupnik Pavel, Št. Vid nad Ljubljano. Senčar Dušan, Senožeče.
Stojkovič Gašper, Podgrad pri Zalogu.
Škof Fran, Ljubljana.
Privatist:
Gajšek Anton, Reka v Ogrskem Primorju.
.......
'