JOŽE POGAČNIK
ZJUTRAJ
.Prosojna zastava svilene megle na cesto obrežno cmeravo visi. Pred hišo samotno v ojih sloni zgarano mlekarsko kljuse.
Sključen, bridko pretegnjeni mož
ob vodi razmetuje stare smeti,
staro rjo, pločevino nosi na šepav voz
— jo j, in kakšne so vendar njegove oči:
gotovo misli na ženo doma,
ki z otroki v barakah živi
in nima ne zdravja ne čednosti in ne srca,
v tej postavi ni zdravja več in ne upanja...
Mlad fant — nima klobuka — si je suknjo roke mehastim hlačam v žep del, ovratnik pa si je vendar zavihal in počasi po cesti zanihal: kot iz jate odstreljen ptič bulji samoten: dela ni nič.
Pekovski vajenec — hi, hi — kolo pripodi,
od jutra meglenega rdeč je v obraz,
suknjič, belo oprani za njim se lovi.
S kipečim pogledom samo oplazi se nas
dalje hiti in lahno
pritiska kolo,
zraven pa ziblje, ziblje, ziblje
novo pečenega kruha belo pogrnjeni koš. ..