Pogovor pod lipo. v Nemec I: Ze ne poninini, od kar se poganjam za čast, dabi mi moj slavni narod sanioglasniški klobuk na glavo djal, pa nič ne opravim! Pravijo, da sem pravi magarec, da kaj tacega sanjarim; pišejo pa nie le radi za glasnika, n. pr.: Oertl, Hyrtl, Neustadtl, Neumarktl in še veliko tacega! Slovenec r: Veš kaj? Posloveni se, pa boš imel kmali dokaj zagovornikov. Mene že mnogi rabijo za samoglasnika, in oie v kratkem bodo vsi. Zmaga mi je zagotovljena; vse nasprotovanje ne bode pomagalo nič. Le pristudno mi je, da mi nekteri še zmiraj šterkovca e pripregajo. Pridi k nam, pridi! dobiva še kacega novinca, ki želi tudi promoviran biti, \u ako se bo e preveč maličil, ga bomo med soglasnike degradirali, pa bo mir besedi. Slovenect: Vesta kaj? Jaz sem tisti novinec, ki pa imam slare pisma, prestare diplome, da sem plemenitega samoglasniškega rodii. Bil sem samoglasnik v staroslovenskem; tako se bere v njih; zakaj bi ne bil tudi v novoslovenskem? Zdaj, ko vse na stare pravice gre nazaj, in so bratcu raojemu ru naravne pravice njegove že zagotovljene, zdaj tirjam iz doslednosti tudi jaz, da se meni poverne moja dedšina, in da se mi prizna zopet samoglasniška veljava moja. Nemec r: Tiho, tiho! Vidi se, da revčeka Slovenca nemški dobro ne znata. Pismo, ktero vama prilastuje samoglasniške pravice, ni še tako staro, in še to je bilo ob veljavo djano koj drugo Ieto z drugim očitnim pismom. Oboje, se ve, je narejeno po nemški, uno v Beču, to pa v Bonu. Dokler se tcdaj pervo ne rehabilitira, kako moreta tirjati kaj tacega?! Ti pa, bratec moj 1, bodi tiho in zmirej, da ne prideš zavolj svoje doslednosti Ijudem v zobe, dokler ti tega ni treba! Sp.