GOZD
Kajetan   Kovič
Obstal sem. Zablodil sem v gozdu.
Nikjer ni videti konca gostih dreves.
Kot v pravljici Janko in Metka.
Kot petek med dnevi.
Gledam metuljev samotnih samotni ples.
Hrapava trava preganja nestrpna kopita.
Zakon črede je močno zapisan v nagon.
Je otroški spomin na potoke,
zavetje pred smrtjo.
je pred očmi teme dobrotljivi zaslon.
Sami gredo le volkovi in ranjeni sloni
tihe, samotne doline smrti iskat.
Do roba polni spoznanja,
de* roba tišine
mirno prestopajo starodavni prepad.
Obstal sem v temi. Je zavetrje blizu?
Nekje je čistina in voda in sončni prod.
Napil se bom luči kot  mleka.
Kot sladke nedelje.
Gozd me obkroža kol  velik,  sovražen plot.
107