50
Oton Zupančič: Na sveti večer.
Jla sveti tfečei*.
A^vonjenje plava nad Ljubljano,
in nad zvonjenjem plava duh blodeč; zanj jaslic ni, zanj  ni pastirčkov, zanj ni na smrečici prižganih sveč.
Popotnik je brez domovanja, ki odpočiva se le malokdaj; le v mrazu trepetaje sanja, z zaprtimi očmi le gleda raj.
Ko vrh hrastov zaspi šumečih,
ga vzdrami črni grom iz sanj svetlih,
in okrog tvojih oken druži
z viharjem se njegov obupni vzdih.
Ne moreš spati — in po prstih pritavaš, angelj plahi, do gardin . . . Kaj trepetaš, kaj vidiš me, devojka, kak te pozdravljam mračno iz temin?
A danes — božič je na Kranjskem. In krog zvonikov plava bedni duh, zvoniki se treso in ž njimi se trese naokrog polnočni vzduh.
Duh sili tja, tja k božjim hramom, — ah, tudi on je bil nekdaj kristjan! — duh sili tja — zvonjenje sveto podi ga kot deroča reka stran.
Da bil bi tam, tam pod zvonjenjem, tam sredi množice, tam kjer si ti — od zgoraj Bog vam z glasom zvona zapovedi mogočne govori . . .
Zakrohota se in zajoče — ne more, noče več skesan nazaj  — a danes božič je na  Kranjskem, in tudi on je bil kristjan nekdaj.
Oton Zupančič.