\$£>i&ža> v vi&Ghju*
Izhaja Tiak četrtek • Posamezna itevilka stane Din 1*50	^	|\	^	Izdajaš	Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čujei
Celoletna naročnina Din 35'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790	L	II	J	Uredniitvo	in uprava s Ljubljana, Mikloiičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Ljubljana, 10. novembra 1938
Izdajaš Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čujei Uredniitvo in uprava s Ljubljana, Mikloiičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Leto V — Številka 7
Podoba sodobnega dijaka
Vedno ibolj opažamo, da naša srednja šola J11 Več izbor najbrihtnejše slovenske mladine, *°t je bila nekoč. Zlasti meščanski uradniški ®r°gi pošiljajo danes na srednjo šolo skoraj svoje otroke, ki so jim namenili boljšega j^uha. Nekdaj priznano najnadarjenejši, izbrani Plečki naraščaj zaradi pomanjkanja sredstev 24 študijsko vzdrževanje pojema. To ima važ-posledice pri velikem delu naše srednješolske mladine, ki gre z nezanimanjem mimo j^tetih važnih vprašanj, ki pretresajo že vsa-*6Sa slovenskega človeka, kaj šele razumnika vidi svoje najvišje in edino poslanstvo v da bi mu bilo čim hitreje mogoče mirno Uživati vsakdanji kruh. En tak vzgled nam *Hidi
*Draianje slov. narodna zavesti
našo srednješolsko mladino. Ze označena dela to vprašanje nič ne vznemirja. Za 'kuge pa velja, da se bije na žalost tudi okrog S za vsakega zavednega Slovenca nedotak-Hve svetinje boj za mlade duše. Tudi sve-lnk> slovenske narodne zavesti so ponižali v ^■Vadno trgovsko blago, v predmet gostilni* prepirov in političnih špekulacij; brez-Ve*tni ljudje' so zasadili v slovensko narodno tmje nož, ki je razrezal tudi srednješolko mladino, tubil v njej svetost in nedotak-Mvost slovenske narodne zavesti, jo razdelil .Pristaše in nasprotnike, ki naj se, trgajo za VJs°ke narodne ideale kakor jastrebi za mrho-^o.
Rod, ki danes dorašča na srednjih šolah, more več od blizu poznati težkih, narod-_°«tnih bojev, ki so jih morali njegovi očetje £diti za slovensko narodnost in jugoslovan-! ° državno skupnost. Sedaj ga po svoj« in prav v nasprotni smeri vzgajajo dom, šola, ti. društvo. Doma zasajena narodna zavest av&dno požene močne korenine. Sola ni vedno *®esljiva. Enkrat se mora vdati sili in slu-** malodušju, zmešnjavam in počasnemu od-. avlj anju slovenstva, drugič pa ga zopet lahko ^ Poveličuje, drugi pa zaničuje. Polpre-■j> a doba bi vedela mnogo poivedati o tem.
nekatere šolske .knjige dosledno rabijo esedo pleme in jo tudi umejo kot pleme, e ^ot narod.
^ftltarlstltna miselnost
L. ^ Poraščajoči srednješolski rod se zadnja ^ posebno močno zaganja čudna janičarska ^ e«iost napredno-liberalne plasti sloven-malomeščanstva ali izkoreninjencev, ki v svoji kramarski miselnosti name-^na napačno tolmači misel narodnega edin-,i a v duhu hegemonije enega od treh jugo-i^anskih narodov nad drugima dvema in se odpovedati svojemu materinemu sloven-
skemu narodu v korist nečemu, kar dejansko nikjer ne obstoja. In pri tej zapeljani mladini nahajamo mnogo več trdovratne doslednosti kot pri njenih političnih očetih, ki se skrivajo zdaj za jugoslovenski, zdaj za kak drug narodnostmi ali politični program, kakor pač bolje kaže.
Sicer lahko z veseljem ugotovimo, da je nasilje iz polpretekle dobe krepko izvabilo dvig slovenske narodne zavesti, ki je močno odmevala in zaplapolala tudi med dijaško mladino; na drugi strani pa zopet vidimo, da slovenska narodna zavest v srednji šoli še ni dovolj močna in da ponekod celo upada. Ni osamljen primer, da se je srednješolka šele na nekem počitniškem zborovanju prepričal«, da je Slovenka. Na nekem zavodu nosilke znakov neke samozvane nacionalne organizacije niso hotele biti več Slovenke; tako sta (bili na tem zavodu med slovenski govorečimi dve narodnosti: stara nazadnjaška, »separatistična«, le za hlapce in dekle zadostujoča slovenska, ter napredna, gosposka, v neki plemenski mešanici stopljena narodnost. Taka
PierreiHenri Samon:
protislovenska vzgoja nam ustvarja med mladim razumnišikim rodom janičarje in izkoreninjence, cepi slovenski narodni organizem ter ruši pravo, na treh bratskih narodnostnih stebrih zidano jugoslovan. državno zgradbo.
Za Jasnost
Zavedna slovenska srednješolska mladina vidi pred seboj jasno pot za sedanjost in bodočnost: z nenehno ljubeznijo in gorečnostjo bo pojila in krepila v sebi in izven sebe mogočno slovensko narodno in jugoslovansko državno zavest. Jasna življenjska opredelitev, velika moralna odgovornost, nezavarovani naiš prostor pod nebom in volja do rasti in življenja ji ne narekujeta umika, temveč borbenost za vsakega od teh dveh na svoje določeno mesto postavljenih idealov. Slovenska dijaška mladina s tako voljo in tako ljubeznijo ni maloštevilna! Če pa še ta mladina poveže, oplemeniti in okrepi narodnostno in državno misel z versko mislijo, ju bo postavila na mesto, ki bo zavidanja vredno.
KatollSki socialni nauk In
zahteve sodobnosti
Z današnjo številko smo začeli objavljati predavanje g. prof. Pierre-Henri Simona na kongresu Pax Romane na Bledu. G. profesor je to predavanje odstopil uredništvu »Straže v viharjut da ga objavi skrajšanega ali o celoti.
Dejstvo je, da ima Cerkev zelo natančen in zelo izrazit socialni nauk, kateremu bo treba že samo s stališča pozitivne zgodovine idej pripisovati še veliko važnost, kajti ta nauk zavzema izvirno mesto med teorijami liberalne ekonomije, različnimi socialističnimi, nacionalističnimi ali rasističnimi sistemi. Izvajan iz načel, ki so jih potrdili bogoslovci vseh časov, je bil ta nauk približno v teku pol stoletja usmerjen na okolnosti .sodobne družbe s skoraj nepretrgano vrsto papeških dokumentov. Definicije vrhovnega poglavarja Cerkve eo po vrsti razlagali ne samo škofje v neštevilnih pastirskih pismih, ampak tudi veliko število duhovnikov, redovnikov in laikov, profesorji katoliških univerz ali socialni tedni, teologi, filozofi, sociologi, pravniki in gospodarstveniki, tako da ni pretirano reči, da je Cerkev predložila in odobrila rešitve za večino vprašanj, ki ee tičejo organizacije družbe.
Današnja številka vsebuje:
Katoličan in marksist 29. oktober 1918 — Ob 20. obletnici (konec) Akademik In javno delovanje Boijastni Pegaz
Mnogi državniki, celo brezverski, jo v tem potrjujejo, ko, čeprav so nasprotniki njenega nauka, vendar visoko spoštujejo plemenitega duha, ki ga oživlja, ali pa ga skušajo uresničiti pri svojem vladanju, kot katoličan Salazar ali celo protestant Roosevelt. Mnogi duhovi, celo nekateri verni, pa tudi bolj ali manj očitno protestirajo, nekateri v imenu pravic civilne družbe, drugi v imenu koristi same Cerkve proti temu, kar se jim zdi zloraba, /vmešavanje duhovne oblasti v strogo časno področje.
»Cerkve«, je pisal pred nedavnim neki na-rodnosocialistični teoretik, »imajo eno samo poslanstvo: one naj seznanjajo s cerkveno vero v onostranstvo tiste, ki se zato zanimajo. Zemlja, na kateri živimo, torej tisto, kar cerkveni jezik naziva tostranstvo, se cerkvA prav nič ne tiče.« Ta drzna izjava kaže na surov način zahrbtno misel, ki jo najdemo v mnogih naziranjih. Komunist se ne bi drugače izrazil; na zavitejši način trdi isto pristaš laične demokracije, ko napoveduje boj klerikalizmu ter pozitivistični filozof, kadar zahteva: najprej politika in prav tako liberalni meščan, kadar želi, da naj ostane duhovnik v zakristiji in naj se ne meša v njegove domače ali poklicne zadeve,
To je omejitev, ki je Cerkev ne more pri-
pustiti. Kot ohranjevalka za rešitev duš potrebne resnice in koit voditeljica pri gradnji kraljestva božjega se mora brigati za moralne konflikte in za socialni red, v katerem mora začeti uresničevati kraljestvo te resnice, če noče zgrešiti svojega poslanstva. Kako bi mogla ona, ki v svoji najvzvišenejši molitvi prosi, naj se zgodi volja Gospodova kakor v nebesih, tako na cemlji — sicut in coelo in ter ra — prezreti to, kar se godi na zemlji? Kako bi mogla ona, ki je prejela od svojega ustanovitelja zakon pravice, obrniti pvoj pogled od socialnega življenja, kjer najde ta zakon normalno svojo prvo stvarno naobmitev?
Cerkev ima torej pravico, da kot učeča Cerkev motri socialni red. Izvrševanje njene moralne in vedno zakonite oblasti pa postane potrebno zlasti v dobah socialne krize. Zdi se, da v resnici tvori zgodovina družbe niz sledečih si režimov, ki vsak nekaj časa kaže bolj a manj popolno ravnoteije, pa se prej ali slej vendar zamaje pod sunkom notranjih sil ali zunanjih dogodkov. Tako je moglo obstojati ravnotežje fevdalne druibe, monarhične družbe in celo kapitalistične družbe ... Toda, ko se začno ti režimi razbijati ali ko pride do bolj ali manj brutalnih družbenih sprememb, takoj nastanejo številni problemi, kjer gre za rešitev resnice in pravice) in takrat se začne za Cerkev neizmerno delo, dati doktrinialne definicije, ki se tičejo državne oblasti in družbenega reda. Do krile gospodarskega liberalizma, ki se je začela konec devetnajstega stoletja, se pospešila zaradi posledic svetovne vojne in se posebno zaostrila v teku zadnjih pet ali deset let, Cerkev ni mogla ostati brezbrižna in nedelavna.
Tega ni mogla zlasti zato... ker je bilo po človeški sodbi vse tako, kot da bi neka tajna dobičkonosna zveza družila duhovnike in bogate, stvar božjo in stvar mamona in so po tragičnem nesporazumljenju revni verjeli, da >Cerkev kirije krivice, ki so jih trpeli. Ubogi niso več slišali besede Kristusove, ki je rekel, da je revnim prinesel evangelij, pač pa so sli-iali zloglasno besedo, ki jo je šepetal brezbožni filozof: vera je opij za ljudstvo.
Zato so nastopili v zgodovini nekateri veliki papeži, ki so s polno lučjo nezmotne teologije osvetlili od vernikov prečesto pozabljene moralne resnice in iz Kristusovega zakona izvedli posledice, ki jih je treba porabiti za organizacijo nove družbe.
or.^c1
demokracije, totalitarizma, fašizma, komunizma, kapitalizma so problemi, o katerih govori ves svet in ki jih mora vsaj nekoliko poznati tudi akademik.
de
v-
at«11
*te ''U.O
t>°V
Akademik in lavno delovanje
Svairiti je treba akademike v njihovem lastnem interesu, da se ne spuščajo preveč in prezgodaj v javno, bodisi socialno, bodisi politično ali katero kolli dedovanje.
Zakaj? iNa tujem torišču bi bil! Tvoje »socialno« delovanje bo površno, ker bo pre-uranjeno, mesto .zdravnika boš »padar«, mesto strokovnjaka boš plehki demagog. Tako delovanje je podobno milnim mehurjem, ki skopnijo, akademiku pa lahko vzbudi ošabno samozavest, češ: skrajni čas je, da pridemo mi do veljave, kajti človeški rod je v neverjetni površnosti prespal 2000 let in tega ni videl, kar jaz, oziroma vsak otrok lahko uvidi. Posledica takih preuranjenih odrešenikov so odloženi izpiti, mnogoštevilni semestri, ki dajo podlago za posebni akademski stan »starih bajt« in faliranih študentov.
.Kot načelo naj velja vsaj katoliškim akademikom: naj se ne dajo prezgodaj zavajati v tak delokrog in naj ostanejo res v svojem akademskem poklicu, ki je nekaj neizmerno velikega in važnega. Jasno je, da naj se akademiki sem ter tja, bolj izjemoma tudi pojavljajo pri izobraževalnem ali socialnem delu med ljudstvom, toda funkcij naj izven svojega akademskega poklica nikar ne vršijo.
»Socialno« delo katoliškega inteligenta.
Govoriti je treba o tem, ker so akademska leta priprava za to delo.
Katoliški inteligent najde primemo torišče socialnega dela v svojem poklicu.
Katoliški sodnik naj se zaveda, da mora tolmačiti eno samo pravico, pravico, ki ima svoj izvor v Bogu. S sodniško togo obleče v nekem smislu Kristusa, kateremu je Bog izročil vse sodstvo.
Katoliški upravni uradnik se mora zavedati, da je nositelj od Boga dane državne oblasti, ki ne sme gledati v podaniku mehanični stroj za proizvajanje davkov, ampak mora videti v državljanu človeka in kristjana, kateremu mora država po svojem uradništvu ustvariti pogoje za dobrobit in človeku pristojno življenje na tem svetu, ki naj ne ovirajo priprave na večnost.
Katoliški profesor naj se, ko stoji kot učitelj pred mladino, zaveda, da zastopa v nekem smislu Onega, ki je deial, j a z sem vaš učenik, jaz sem luč, pot in resnica.
Katoliški zdravnik naj pomisli, da ne more biti njegova naloga, da kolikor mogoče veliko in hitro »zasluži«, ampak naj po zgledu božjega zdravnika in Samarijana
Zakaj ni socialnega pouka.?
čuditi se moramo samo temu, da se naše s r e d n j e š o 1 s t v o za te najbolj aktualne probleme ne briga, medtem, ko so logaritmi in minerali bolj važni. Prav tako akademik ne dobi potrebnega znanja na univerzi, ker ni obvezen predmet.
Toda če se vsd parlamenti, vsi voditelji in državniki, vsi časopisi, vse mednarodne konference ukvarjajo s temi problemi, si naša inteligenca ne sme zapirati oči! Akademiki se razumejo na smuko, na žogo, na druge športe,
na štrajk, tudi na svojo stroko, a pred tem1 vprašanji obstoje tako rekoč brez sape.
Nam, katolikom, je odgovor jasen: So* cialno vprašanje ni zgolj vprašanje kruha in d e' 1 a , ampak tudi vprašanje morale, pr®' vice, svetovnega nazora. Odkar se je v 18. stoletju filozofija in sploh svetovni študij zavestno odtrgal od krščanskega nazora in odkar ni več koordinacije vse znanosti v smer1 enotnega svetovnega gledanja, ki ne more bit1 drugo kot teocentrično, je vsa naša znanost razbita v nešteto posameznih panog, ki pl®' vajo kot atomi v zraku. Zato pa modemi pe' dagogi in šolniki in sociologi kljub neštetim kongresom in razpravam stoje pred današnjim povsem brez moči.
Krščanska solucija socialnega problema, k> se brez Boga rešiti ne da, je pravilna smernica tudi za socialni študij v šolah.
Katoličani in marksist
vliva olja v rane trpečih — in to iz ljubezni do Boga in ljudi.
Katoliški t e h n i k in inženir v tovarni naj vč, da nima pred seboj šablonskih delavskih figur, ampak .žive osebnosti, ki naj se kakor Kristus v Nazaretu podredijo deloda-javcem, ker gledajo v svojem delu bogohotenii poklic: saj bi vsaka delavnica in tiavama morala postati drugi Nazaret, posvečeni delavski prostor.
*
V vsakem poklicu naj se torej katoliški in-teligent spomni, da dela v ljudskem občestvu, ki pa ni zgolj zemsko, človeško, tostransko, materialistično pojmovano ljudsko občestvo, ampak je skrivnostni božječloveški organizem, kateremu je Kristus glava, mi pa udje smo Njegovega telesa.
Tako gledanje je edino dostojno za katoliškega inteligenta, iz njega izvira pravi katoliški čut odgovornosti in pravo »socialno« delo, delo za družbeno skupnost.
če bi vsa inteligenca tako mislila, bi kmalu izginili problemi kapitalizma in komunizma s sveta.
Priprava katol. akademika za poznejše »socialno« delo.
Prvi pogoj je, da se akademik na svoj poklic vestno pripravlja in se posveti najprej strokovnemu študiju. Tudi kot akademik mora »ohleči Kristusa« in razumeti, da se je Kristus tako rekoč trideset let pripravljal na svoj poklic; torej se mora resno pripravljati in se odlikovati v svoji, ne v drugi stroki.
Težko bo. pozneje vršiti pravo bogohoteno socialno akcijo, če ni vršil kot dijak vestno svojega študijskega poklica.
Pravo veljavo imajo pozneje v poklicu samo strokovnjaki, ki nesebično svoj poklic vršijo, ne zgolj kot pridobitveno možnost, ampak kot bogohoteno zvanje.
*
Kaj pa s študijem socialnega vprašanja?
Jasno je, da se bodo oni, ki študirajo nacionalno ekonomijo, gospodarstvo itd. kot stroko, v to snov posebno poglabljali.
Gre pa za veliko večino drugih, ki imajo druge stroke.
Mislimo, da si mora vsak akademik brez razlike pridobiti neko minimalno znanje temeljnih socialnih problemov: problemi delavstva, svetovnega proletariata, gospodarske kriz?, razkroja sedanjega družbenega ustroja,
Vprašanje, ali naj ponujeno roko komunistov pri delu za izboljšanje socialnih razmer sprejmemo, je za katoličane že odločeno v odklonilnem smislu. Mi pa lahko še razmis-« limo, zakaj smo katoličani zavzeli odklonilno stališče, ki ga je potrdila tudi cerkvena oblast.
Vprašanje je, ali katoličan ne bi mogel sodelovati tudi z materialistom ali brezvercem. Mogel bi le pod pogojem, če je materialist lahko strpen.
Ali je marksist lahko strpen?
Karl Marks je bil sprva navdušen učenec nemškega idealističnega filozofa Hegela. Hegel je učil, da je osnovana bitnost vesoljstva ena sama in sicer je nekaj duhovnega; vendar pa ni kaka mirujoča substanca, ampak neprestano nastajanje, razvoj. Razvoj pa se ne vrši vzdržema, ampak skokoma. Duh se sprevrže v svoje nasprotje, postane ne-duh, snov. Naš vidni svet je prav duk v stanju zanikanja, samega sebe. Snov pa zopet samo sebe zanika: postane ne-snov, zopet duh, ki pa se na tej tretji stopnji samega sebe zaveda. To se zgodi, kadar postane snovni svet zaradi človekovega spoznanja v njegova samosvesti misel.
Vse to se čudno sliši, vendar pravimo tudi mi nekaj od daleč podobnega: Tudi po našem nauku je na počelu vesoljstva Duh, božja stvariteljma ideja. In snovni svet je tudi po našem nauku v nekem smislu objektivizacija božjih stvariteljnih idej, je kljub svoji snovnosti v svojem jedru vendar nekaj duhovnega, in da zaradi tega zopet lahko postane v človekovem spoznanju ideja, misel. Razlika pa je v tem, da je nam Bog nekaj drugega, nekaj drugega od njega ustvarjeni svet in nekaj drugega naše misli o svetu. Hegelu pa je vse to troje ista bitnost na treh različnih stopnjah: prva — nezavestna ideja, druga — snovni svet, tretja — ideja, ki je v človeku prišla do samosvesti. To je slavna Hegelova dialektika: teza, antiteza, sinteza itd.
Po smrti iHegela pa se je začel razpad njegove filozofije. Glavo je dvignil materializem. Tudi Marks je postal materialist, toda povsem svoje vrste. V svoj materializem je vnesel vse, kar je Hegel učil o ideji. Tudi materija ni stalna substanca, marveč proces, razvoj v skokih. Snovne okoliščine se skokoma spreminjajo iz nasprotja v nasprotje, zgodovinski razvoj je dialektičen. Navedimo en primer: tako dialektično nasprotje vlada med človekom in med njegovim delom. Ker je po Marksu snov le proces, je tudi človek le človek v toliko, kolikor je v njem procesa. Specifični človeški proces pa je človekovo ročno, mišično delo, Delovni proces je človek! Danes pa je to, kar je bistveno eno-, človek in njego vo delo, nasilno raztrgano. Izdelek stoji pred delavcem kot nekaj tujega, nekaj njegovega in vendar je v izdelek položen z njegovim delom del njegove lastne osebnosti! Kakor je roka moja in si je nima nihče pravice prisvojiti, prav tako je izdelek delavčev! Izdelek je po Marksu antiteza delavca. To nasprotje pa
kriči po sintezi, ko se bo delavec polastil vseh sadov svojega dela in si s tem zopet prisvojil tisti del svoje narave, ki ga je odtujil v i®' delek. Taki socialni procesi pa se vrše skokoma, torej z revolucijo, ne s počasnim razvojem.
Snovni proces je vse, drugega v vesoljstvu ni! Duha ni! Misli, svetovni nazori so le nekaki odsevi snovnih procesov v ogledalu čin* vekove notranjosti. Toda to ogledalo je vse vegasto, da marsikdo niti ne prepozna svojega svetovnega nazora, da je samo zrcaljenj® navadnih snovnih procesov v človekovi notranjosti. Razklanost človeka in njegovega dela se zrcali tudi v njegovi notranjosti v obliki vere; v domišljiji je raztrgan na sebe in na Boga. Božanstvo je le človekova narava sama s svojimi najplemenitejšimi lastnost®!' ki jo človek iiz sebe iztrga in proicira navzven, v .nebo. Kakor hitro bo revolucija vrnila delavcu sadove njegovega dela, in človek v dejanskem življenju ne bo več razdvojen, bo tud1 sama po sebi prenehala vera in notraflj® zrcalo ne bo več kazalo dvojstva: človek-Bofh
Torej se proti veri ni treba boriti? Pa®' Taki svetovni nazori, ki so odsev določenih snovnih proizvajalnih razmer v človekovi notranjosti, imajo to lastnost, da skušajo preko človekove domišljije ohraniti tisto stanje, k> jih je rodilo. Vero je rodil kapitalistični družbeni red, zato skuša ta red vero z® vsako ceno ohraniti. Taki nazori so kakor coklja, ki zavira družbeni razvoj, zato se j® treba proti njim boriti! Marksist, ki sreča vernega človeka, je prepričan, da je ta še kapit®' listično usmerjen, sicer bi se ne moglo v nje10 zrcaliti dvojstvo: človek-Bog. Marksizem t®' iko dolgo ni dosegel svojega namena, doki®* ni izginila zadnja sled vere. To šele bo znak, da je izginila zadnja sled krivičnega družbenega reda.
Boj za novi družbeni red in boj proti vef’ ni dvoje, to je marksizmu eno in isto, saj i®
vera le v miselno obleko zakrinkan družbe^ red. Zato se tudi boj proti veri ne da ločil’ od boja za novi družbeni red!
Marksizem torej ne more biti strpen vere! Ne more in ne sme, ako hoče ost®*’ marksizem. Res se večina marksistov teorJie morda niti ne zaveda ali je v tej obliki °® pozna, toda dobro se tega zavedajo vodil11® osebnosti marksizma, ki svetovni marksisti®’ pokret usmerjajo in vodijo. Komunizem, ki P® nuja katoličanom roko, dela kakor razibojn1 , ki sam pravi: pomagaj mi no, da ubijem teg®1 potem bom pa-tebe, če te ne bom mogel z® med bojem z onim vred.
Pa še po eni poti lahko spoznamo nc®°z noist sodelovanja.
Družbeni red je neki red. Red pa je v te®1 da dam vsako stvar na svoje mesto, ki ®’ pove princip reda, neki nazor. Trije hoče)0 urediti kup knjig. Pa pravijo: Dajmo si T -in skupno uredimo te knjige! Čeprav bi v ^ radi uredili knjige, vendar stvar ni tako Pr® prosta. Prvi jih hoče urediti po estetične
10. novembra 1938
27
»STRAŽA V VIHARJU«
Opera Ferrari
Velik ugled in vpliv si je med katoliškim J® drugim svetom v zadnjem desetletju prido-vatikanski časopis »Osservatore Romano«. v-ai je tako dvignilo in pomnožilo njegovo tiskovno moč? V februarju leta 1925 so ob-Ja-viU listi kratko beležko, ki se večini izmed njih ni zdela poseibno važna, da je namreč *) XI. zalogo in upravo imenovanega vatikan-®*ega lista izročil ustanovi Opera Cardinal fe*rari. S tem je bilo- veliko delo znamenitega svetega kardinala iz Milana poklicano v *'Wn in je bilo talko, čeprav najmlajše med »aritativnimi socialnimi deli v Italiji, postav-'leno na svetilnik, ki naj razsvetljuje ves ka-toliški svet.
Opera Cardinal Ferrari, ta sloveča usta-nt>va, je bila vse drugače ustanovljena, kakor sicer ustanavljajo dela te vrste. Ko je ležal ardinal Ferrari v milanskem nadškofijskem
^•diiku, drugi po jezikih, tretji pa po novem tt6cimalnem sistemu. Na vsak način se bo reba tukaj najprej zediniti na vodilno idejo, bo skupno delo sploh možno. Še mnogo . pa velja to za družbeni red. Družbeni red p bistveno odvisen od svetovnega nazora. r&den ga gradimo, si moremo biti edini v kakšen namen in smisel ima človekovo *lvljenje na zemlji. Družbeni red ima nalogo, a omogoči dosego tega namena. Družbeni red ^^dpostavlja določeni vrednostni red: To c®n>im naj višje, to manj, to najmanj. Kdo ne Vldi, da bo predlagal materialist povsem družen red kakor veren človek in da je naj-V*ii nesmisel ločiti socialno vprašanje od etiorvino nazornega vprašanja.
Zato je moral biti odgovor katoličanov na bujeno roko le tak, kakršen je bil.
dvorcu na smrtni postelji, je poklical k sebi nekatere mladeniče ter jih prosil, da bi nadaljevali njegovo započeto delo socialnega skrbstva. Dal jim je obenem tudi pravila, po vsebini lepa kakor pravila davnih meniških redov, po obliki pa povsem moderna, kakor jih zahteva sodobna družba, v kateri bodo morali delovati. Poklicani mladeniči so spolnili prvo in zadnjo voljo svojega ustanovitelja ter so se čez nekaj mesecev po njegovi smrti že naselili v hiši, ki jo je kupil še kardinal sam. Jeseni istega leta 1921 jim je njegov naslednik, kariidnal Ahil Ratti, že blagoslovil temeljni kamen za novo poslopje, ki je postalo središče vsega dela.
Plemenito in sveto delo velikega milanskega apostola se je v dušah mladih izobražencev vnelo in razširilo krog in krog s čudovito močjo in rastjo. Ne samo moški tudi ženski mladi svet iz vrst izobraženstva je hotel biti deležen dela in blagoslova tega laiške-ga apostolata. Tako sta vzrasli dve močni, med seboj ločeni veji socialnega dela, obe pod vodstvom duhovščine. Vsi stanovi milanskega prebivalstva so veselo pozdravljali novo delo. Kardinal Ahil Ratti je ves srečen stal ob viru katoliške akcije. Brez te ognjevite mladine pa tudi v Rimu kod papež Pij XI. ni hotel biti, ter jo je tri leta po svojem odhodu iz Milana poklical v Rim, kjer jim je pripravil veliko palačo. Prav tisti čas je imel pisatelj teh vrstic, ki se je tedaj mudil v Rimu, prijetno priliko, videti, kako je bilo to romarsko prenočišče blagoslovljeno in z velikim pričakovanjem izročeno svojim novim mladim upravnikom.
Sveti oče Pij XI. se je nove ustanovitve izredno veselil kot najlepše mladike nove katoliške akcije v Rimu. Spomnil in opomnil je svoje mlade sodelavce na veliko apostolsko delo, ki se je vršilo in se še vrši v centrali v Milanu. Opoizoril jih je na vse vrste dobrih
del, ki so se v preteklem letu tamkaj izvršila.
O vsem tem se je pisec na svojem povratku iz Rima sam prepričal. Apostolska laiška centrala v Rimu je res nekaj čudovitega. To je katoliška akcija, da si lepše ne moremo misliti. Katoliški duh in katoliško delo, oboje se uveljavlja istočasno. Vsak mesec se povprečno 1500 brezposelnim posreduje delo, ki je večji del tudi v dušnem pogledu odrešilno. Tam najdeš pisarno, ikjer se morejo ubogi posvetovati v pravdnih zadevah s pravnimi svetovalci. Neprisiljeno se izgovori vmes tudi dobrohoten opomin, ki uravna siromakovo pravdo z Bogom. Dalje je na razpolago zdravstveni amlbulatorij z izvrstnimi zdravniki, ki pri svojih ordinacijah ne pozabijo, da ima njih pacient tudi dušo. Včasih bi mu, kakor Gospod, mrtvoudnemu v evangeliju, rajši prej ozdravili dušo kakor telo. Videti moreš tudi moderno urejene učilnice za risanje, petje in glasbo. Čudil se boš, ko pregledavaš razne risbe ali muzikalije, kako tesno sta podoba in pesem spojena s potrebami in čustvi sodobnega rodu. In če šteješ učence, jih boš vsak čas naštel čez 3000. Kakor dijak in dijankinja tudi delavec in delavka v tej katoliški akciji nista pozabljena. Poskrbljeno je za prenočišče neštetim delavkam in če se posamezne še niso navadile posebnega dela, so zanje pripravljene delovne šole. To so prava zatočišča in zavetišča Dobrega pastirja. Ne daleč proč stoji restavracija, kjer se morejo vsak dan tisoči poceni najesti. Pristop v posamezne obednice je tako prikupljiv in domač, da se prišlecu ne prileže samo jed, marveč tudi človeški prijateljski pozdrav, ki ga je vsak deležen, če ne vselej v besedi, kar je pri takem številu skoraj da nemogoče, pa gotovo vsaj v prijaznem izreku in liku na steni obednice. Prav zavzel se boš, ko boš v svojem obisku našel moderno urejene tiskarne, v katerih se tiskajo posebni časopisi. Videl boš, kako pri-
hajajo nešteti naročniki -vsak sam po svoj časopis. Saj so tiskarne postavljene sredi drugih dobrodelnih obratov. V bližini so knjižnice in čitalnice, ki so prav oblegane kakor matica v čebelnih rojih. To je strd in med za katoliški tisk. Prijazen vodnik te vodi v telovadnico za deklice; v delavnico, kjer mlada dekleta iz boljših slojev šivajo za uboge; v zborovalnico za dijakinje; v dvorano za nameščenke; v oskrbovalnico za bolne in brezposelne delavke in iše naprej do zadnjega karitativnega oddelka. Iz vseh veje duh pristne krščanske ljubezni. Ni se ti vse to razkazovalo, da bi odhajal s pohvalo in priznanjem za tako delo, marveč da greš in po svojih močeh in razmerah tudi podobno storiš in si prizadevaš, da se stori tudi po drugih.
In še ene skupine med skupinami ne smemo preizreti, ki je opora vsem drugim »Imel-dina«, to je molitvena skupina za prospeh vsega dela. In blagoslov od zgoraj ne izostane. V to skupino so uvrščeni najboljši udje iz vseh prej omenjenih dobrodelnih skupin. Ta četa s sklenjenimi rokami giblje drugim roke in srca vsepovsod, da nikoli ne manjka potrebnih gmotnih sredstev za ohranitev in poživitev obširnega socialnega delovanja.
O Vseh svetih je v Milanu grob velikega moža vsako leto naravnost obsut z najlepšim cvetjem. Pa cvetje sproti zvene. Delo pa ostane, cvete in raste po vseh večjih mestih Italije in po zaslugi Pija XI. je danes zelo močno tudi v Rimu. »Osservatore Romano«, ki smo ga v začetku navedli, pa ni edini, čeprav najvidnejši dokaz velikega apostolskega dela, ki so ga voditelji milanske podružnice v Rimu krstili z lepim imenom Opera Pio XI.
Tovariši - akademiki!
Vpišite se v AM ..Straža*"!
— Izba »Stra>e« je v Semeiiški u!. 2.
Smodej Franc, senator;
29, oktober 1918 — dvajseti obletnici
(Konec.)
njenje
Pomembno je to, da se delegacija Narod-veča, ki je morala izročiti v Belgradu . reso Narodnega veča na Nj. Vis. regenta ;_eksandra, ni držala navodil, ki jih dobila od plenuma Narodnega j6^ a. Adreso je prebral podpredsednik NV "Pavelič, in regent Aleksander je ia p^reso odgovoril, da v imenu Nj. Vel. kra-; ■Petra proglaša zedinjenje kraljevine Srbije .deželami neodvisne države Srbov, Hrvatov > Slovencev v edinstveno kraljevino Srbov, ^ryatov in Slovencev ter izjavil, da se sprej-jo visi v adresi stavljeni predlogi. S tem *lo zedinjenje dovršeno, j. . omembe vredno je pribiti, da me je ob ^ 'ki zadnjega zborovanja Narod-a veča v Zagrebu poiskal Milan J1 ičevič, brat Svetozarja Pribičevič^, in me j ^al, kaj zahtevamo Slovenci zatd, da bi ' s°Vali za monarhistično obliko države. Jaz 1,1 se temu zelo začudil in ga vprašal, če ^r^uje in obljublja v svojem imenu ali v v e,1U srbske vlade. Milan Pribičevič je bil HjIllree polkovnik v srbski vojski. Odgovoril k ,e> da govori v imenu srbske vlade. Meni ,v ^adeva nikakor ni šla v glavo in sem go-11 Pribičeviču povedal, da zastopniki SLS ^ mislimo za kaj drugega glasovati, kakor Monarhijo, to pa že zaradi tega, ker bi »e r .delali težave zedinjenju, za katero smo največ prizadevali in da nam kakšno Hi s*a^če niti na misel ni prišlo. Vsako (rlQ . bi odklonili, toda eno prošnjo ima-'i0 ln ta je, da nam srbska vlada, kolikor hitro ^tn-ogoče, pošlje štiri srbske divizije, da za-^*° našo severno slovensko mejo, ker je «1(0! razsula avstrijske vojske tudi slovenil: Y°iaštvo v razsulu.G. Pribičevič mi je to
'ljubil.
jNaštel. sem po kronološkem redu le najvažnejše dogodke v borbi za jugoslovansko državo, proti kateri ni bilo na vsem ozemlju današnje naše Jugoslavije niti enega glasu, ne med Slovenci, ne med Hrvati, ne med Srbi.
Beseda o narodnem edinslvu
To kratko, stisnjeno poročilo bi imelo široko vrzel, če ne bi omenil tudi narodnega in državnega edinstva, o katerem je bilo govora tudi za časa borbe za jugoslovansko državo’ in ki je pozneje v državi postalo glavno vprašanje, okoli katerega so se razvijale dalekoseine politične borbe, ki so za trenutek potresale celo državne temelje.
2e v majniški deklaraciji so poslanci Jugoslovanskega kluba poudarili, da se bodo z vso silo potegovali za uresničenje zahtev svojega enega in istega naroda. Pri ustanovitvi Narodnega sVeta v Ljubljani se je govorilo o Slovencih, Hrvatih in Srbih, ki na temelju edinstvenosti jugoslovanskega naroda hočejo izvojevati samostojno jugoslovansko državo. Tudi naši poslanci so v dunajskem parlamentu nasproti Nemcem poudarjali, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi e n narod. Ravno tako poudarja statut Narodnega veča narodno e d i n s t v o Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Federativna ureditev!
Lz tega sledi jasno in nepobitno, da so vsi predstavniki Slovencev, Hrvatov in Srbov v monarhiji bili za državno '•rV^stvo, to je r.a eno skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Centralizem?
Da ga Slovenci — o drugih načeloma nočem govoriti — niso mislili na centralistično urejeno državo, to dokazujejo vse naše izjave v Norednem veču in
poznejše zadržanje poslancev SLS v konsti-tuanti in Narodni skupščini
Samouprave!
Najbolj pa to potrjuje dejstvo, daje Narodna vlada v Ljubljani, v kateri so se nahajali odlični zastopniki SLS, narodnonapredne stranke in stranke slovenskih socialistov, postavila posebno komisijo z naročilom, da izdela temeljni ustavni načrt za bodočo »samovlado Slovenije«. To samoupravno stališče so politični predstavni-k i SLS vseskozi dosledno zastopali in ga ob vsaki priliki poudar-j a 1 i.
Ka{ potem z ,narod. Gdinstvom‘1
Kaj pa smo si predstavljali pod izrazom »narodno edinstvo?«
Mislili smo pri tem na en državni narod kot nosilca državne jugoslovanske ideje.
Zato se je vedno govorilo in poudarjalo narodno edinstvo Slovencev, Hrvatov in Srbov in ne jugoslovansko narodno edinstvo. Nihče
od narodnih voditeljev ni mislil pri tem na jezikovno edinstvo. Ko bi bil kdo kaj takega govoril, bi bil s tem v ljudskih množicah idejo narodnega in državnega edinstva samo kompromitiral. Idejo o narodnem in državnem edinstvu, kakor smo j o umevali
v s i Slovenci, ne kakor so jo pozneje razlagali integralisti v politični borbi v Jugoslaviji, smo morali poudarjati za časa borbe za jugoslovansko državo nasproti Nemcem in zunanjim državam že zaradi tega, da smo vsemu svetu dokazali potrebo po državnem zedinjenju vseh Jugoslovanov, ki spadajo kot bratski narodi skupaj, ki se med seboj tudi jezikovno dobro razumemo. Nihče pa seveda ni govoril o enem jezi-k u, ker bi bili Nemci raztrobili tako tirditev kot laž, ne da bi se mi mogli proti temu resno braniti. Da je bilo stališče naših poslancev v
tem oziru tudi taktično pravilno, se je kmalu pokazalor Ko so avstrijski nemški politiki spoznali, da ne bodo mogli zadržati ljudskega vala v borbi za samostojno jugoslovansko državo, so zavzeli d r u g o taktiko. Napadali so samo še Slovence, da bi Jugoslovane razdelili in si ohranili dohod d o Jadranskega morja. To stališče Nemcev je sprejela tudi avstrijska vlada. Ministrski predsednik dr. Hussarek je sklical parlament na dan 1. oktobra 1918 in je na prvi seji obljubil, da bo izvršil prve priprave za rešitev jugoslovanskega vprašanja, t-oda tako da se bodo upravno zedinile Bosna, Hrvatska in Dalmacija. To namero avstrijska vlade je dr. Korošec najodločneje in jasno zavrnil in poudaril: Mi predstavniki Slovencev, Hrvatov in Srbov izjavljamo, da ima avstr o- ogrska vlada samo še pravico govoriti v imenu Nemcev in Madžarov... Zato zahtevamo, da se nikjer, a zlasti ne n a m i -rovni konferenci ne sklepa o naši usodi brez našega sodelovanja. Ko je po govoru dr. Korošca izjavil nemški koroški poslanec dr. Waldner, da Nemci pritrjujejo Hussarekovemu konceptu o jugoslovanskem vprašanju, je izjavil poslanec dr. Du-libič v imenu Hrvatov in Srbovs »Nikdar ne bomo dovolili, da bi nas kdor koli ločil od naših bratov Slovencev, ki predstavljajo na j plemenitejši in najdragocenejši del naše g a naroda.«
Ko je bila bitka za samostojno državo že dobljena, potem še le se je v javnosti začelo razmišljati tudi o jezikovnem vprašanju v bodoči novi državi. Ker se je pri tem slišala tudi beseda o etnični jugoslovanski narodnii individualnosti, je Narodni svet v Ljubljami ustanovil kulturni odsek, ki naj bi se pečal s kulturnim programom Slovencev in ta odsek, v katerem je bilo okrog 50 kulturnih delavcev, s e je po treh anketah (16. in 18. novembra in 9. decembra) izrekel z a slovensko kulturno avtonomijo.
Univerza
Dogodki zadnjega tedna
Akademsko življenje je v teh dneh zelo razgibano. Posebno tehnika. Tam se itak vedno mnogo govori o različnih akcijah, intervencijah, štrajkih ... dtd. in bilo bi abnormalno, če bi letos tega ne bilo. Kdo te akcije itd. vodi in komu naj služijo, je znana in dognana stvar. Druge fakultete v to gibanje še niso zašle, skuša se jih pa umetno, »od zgoraj« za to pridobiti.
V prejšnjem tednu se je zopet osnoval meddruštveni odbor — eden izmed mnogih mrtvorojenčkov zadnjih let. Namen? Pravila? Jih baje ni, sestavljen je ad hoc. Kaj je tisti ad hoc? To je »skrivnost« naših tovarišev z levice. Prvo njegovo delo je bilo, da je sestavil spomenico na g. rektorja, da bi se dovoljevali akademskim društvom sestanki na univerzi tudi po 8 zvečer. Tričlanski direktorij je nato predložil spomenico g. rektorju. Ob ■tej priliki se je ugotovilo, katera struja je dlala in daje povod za utesnitev akademskih svoboščin. Če bi jo imenovali, bi nam tovariši od »Slovenskega kluba« očitali denun-ciantstvo.
Ker so zadnji dogodki na tehniki in izjave in zahteve levičarjev, da se mora borba za naše zahteve voditi do skrajnosti, precej jasno, da ob upoštevanju bogatih izkušenj zadnjih let, ne Tečemo, popolnoma jasno pokazale, kam pes taco moli, smo napisali v zadnji »Straži« članek o naši univerzi. Članek je zadel v živo! Poseibno prizadete so se čutili levičarji, ki so spravili na dnevni red torkovega meddruštvenega sestanka protest proti pisanju »Straže«, ki ne mara z zavezanimi očmi slediti demagoškemu vodstvu Slovenskega kluba. Prifrčala je stara krilatica o de-
nuncianrtstvu. Tovariš Vodopivec, ki drugače celo dopisuje v nevtije, si najbrž še ni utegnil prebrati zadnje, res pogumne izjave g. Kozaka o tej zadevi.
Predlagano je bilo, naij se izroči protestna spomenica g. rektorju, objavi protest v časopisju, nato je nekdo predlagal tožbo proti »Straži«. Zastopnik akademske zveze in zastopnik akademskega kluba »Straže« se s temi predlogi nista strinjala. Tako se je tudi ta meddruštveni odbor razbil, kakor se jih je že mnogo in se jih še bo. Možnost sodelovanja s »Slovenskim klubom« se je ponovno pokazala kot utopija. Kot pikantnost moramo beležiti, da so figurirali med člani meddruštvenega odbora tudi zastopniki akad. odseka JČ lige, zastopniki Jugoslov.-bolgarske lige in zastopniki tako imenovanega »Saveza nacionalne akademske omladine«, ki ima svoje čilane tudi v Zagrebu in Belgradu in ima sedež slučajno v Ljubljani. Vsi ti so bili priče drznega poizkusa, izriniti slovenske katoliške akademike, ki so organizirani v klubu »Straža« iz zastopstva akademikov slovenske univerze. Ugotovljamo naslednje dejstvo: Skupnega zastopstva vseh akademikov ni več, Akadmeska zveza bo vodila za svoja društva samostojno akcijo na univerzi.
Občni zbor „Danice“
V torek popoldne se je vršil redni občni zbor SKAD »•Danice«, za katerega je bilo veliko zanimanje. Poročilom je sledila debata. Razni govorniki so kritizirali delo dosedanjega odbora, ki je enostransko zastopal koristi svojega članstva. Pri volitvah je bila vložena samo ena lista z nosilcem tov. Sojerjem na čelu. Po volitvah so nekateri dosedanji odborniki izjavili, da bodo prestopili iz »Danice« v »Zarjo«.
f Francis Jammes
Obkrožen od sooje žene in svojih otrok je na praznik Vseh svetih po dolgi bolezni umrl pesnik Francis Jammes, ob uri, ko je njegova najmlajša hčerka sprejela pajčolan belih sester o Lijonu.
Rodil se je 2. decembra 1868. V romantični, o naravo zaljubljeni mladosti, odtujeni Bogu, je začel pisati pod vplivom Julesa Vernea, eksotični prividi so duli pečat njegovim prvencem, ki so izšli L 1898 v zbirki: »Od jutranjega do večernega zvonenja.« Sledile so zbirke: »Žalost trobentic«, »Zmagoslavje življenju«, »Jasnine na nebu«. Jammes je spoznal, da vsa narava kliče, odkod je, postal je katoličan. Katoliška miselnost je zaostrila njegovo pesniško intuicijo, pokazala mu je naravo sub specie aeterni še vse lepšo. Dela: »Moja hčerka Bernadeta«, »Krščanski Georgikoni«, pesnitev o ? spevih, »Listi v vetru«., »Župnik Ourvuski«, »Devica in soneti«, »Kmečki pesnik«, »Moja pesniška Francija« ga kažejo v polnem razmahu. Težko pa je izreči sodbo o najnovejšem delu: -»Izviri«. Vemo sicer, da saj dosega, če celo ne presega njegovo najboljše delo, »Georgikoni«.
S svojskim načinom pisanja, imenovanim ijammisem« je zbudil zelo različna mnenja. Nekateri so ga hvalili, še več pa se mu jih je posmehovalo, sedaj pa vemo, to mu priznavajo ob smrti vsi, da je vrh, ki se lahko meri s Claudelom in Valerijem, da je osvežil francosko literaturo s svežostjo pirenejskih polj in pašnikov, z ljubko idilo, združeno z žrtvijo. Mnogim, ki so Pot iskreno iskali, je bil kažipot s svojim delom in svojim živ-
ljenjem. Kažipot bo pa številnejšim po svofl smrti, saj se je začela okrog njega že v ži°' Ijenju nabirati legendarna aureola.
-n
Nosile znak
u
*
*
Slovenske t dijaške zve***
Dobite ga pri povef' jeniku o?ir. v pisarni Miklošičeva cesta 5
ITALIJANSKE UNIVERZE IN RASISTI«« ZAKONI.
16. oktobra tega leta je bilo v Italiji up0" kojenih mnogo judovskih univ. profesorjev; v Bologni 11, v Milanu in Turinu po 10, v Ri®1*1 8, v Florenci in Genovi po 6, v 'Padovi, PaleJ" mu, Pa vi ji in Pisi po 5, v Modeni, Neaplja Parmi in Trstu po 4, v Gagliari, Perugi in B*' netkah po 1, skupno torej 90. Od teh je 2? juristov, 20 medicincev ter 18 fizikov in mat«' matikov. Število odpuščenih judovskih un>v' profesorjev bo vsekakor še naraslo, ker še so končana vsa natančna raziskovanja o reklu tega ali drugega učenjaka.
Akademltarke — novinke
«9Savica“ vas vabi!
Pavlova soba, III. nadstr. Frančiškanska pasaža
Književnost
Božjastni Pegaz.
Po daljšem času me je prijatelj Euforion spet obiskal. Prišel je smehljajočega se obraza, zaito sem se ga razveselil, kajti smeh je v življenju skoraj tako potreben ko vsakdanji kruh.
»S čim se ukvarjaš?« je vprašal.
»Trenutno se sukam okoli Petrarke. Zal, da danes ni več tako vztrajnih zaljubljencev! Petrarka in Laura! To ti je čustvenost! To ti je pestrost!«
»Nemara večja ko pri Damjanu Vahnu!« je vzkliknil in me radovedno pogledal. V očeh sem bral poreden smeh.
»iDamjan Vahen — kaj veš ti o njem?«
»Lani je izdal zbirko pesmi. Evo!« Iz žepa je potegnil drobno, svetlomodro knjižico. »Videl sem jo v izložbi in sem kupil. Kdo pa je ta človek?«
Nasmehnil sem se.
»Poznam ga le po imenu. Že leta 1933 je izdal zbirko Klic duše na 48 straneh. Prijatelj mi jo je poslal iz Ljubljane kot vzorec, kakšne ne smejo biti pesmi. Tisti čas sem se namreč z velikim ognjem oklenil pesnikova-nja. Sicer pa imam knjižico tu.«
Stopil sem k omari in se vrnil s Klicem duše.
»No, /bova pa malo brala,« sem dejal, »takole za spremembo.«
Primaknil je stol in sva začela.
»Motto:
Ko srci ubiram melodije,
rad zlil bi
disonance v harmonije.«
»To je velika in hvaležna naloga. Bog ve, ali jo bo zmogel,« je podvomil Euforion.
Brala sva dalje. Prazno verzificiranje, ki ne prevzame, ne ogreje človeka. Ritem nesi-guren, dikcija obrabljena, slovenščina mestoma neužitna.
»Zatočišče:
Samotna klopica ob gozdu je zatočišče mojega srci, ob njej vodice šum Šumiji, šum, ki tako rad poslušam ga.«
Spogledala sva se. Besed ni ibilo treba.
»Akord za akordom strunam si kradla,
strunam prelepo si pesem ukradla,
pesem svoje mladosti. —«
»Vso noč...
Črne in bele so tipke mi zaplesale v očeh — vso noč sem igral same disonance sem strunam krail...«
»Krade, kdor skrivaj in po krivici vzame tuje blago. Neokusno!« je vzkliknil Euforion.
»Žena —
Žena, ti ko čaša si kristalna, sam les, sam blesk na zunaj,
v srcu prazna------------
Žena, ti v ljubezni nežna, v sovraštvu krvoločna in okrutna, spoznaj se in priznaj si, da si le beden suženj dela —«
Moral sem se oddahniti. Euforion me je gledal. Mislim, da je bilo obema grenko pri srcu. Potem sem prebral zadnjo pesem: Con-fiteor. O izgubljeni in zopet najdeni veri. V umetniškem oziru prazna slama.
Skratka:	začetniška	melanholika,	zavest
osamljenosti in tujstva, trubadursko podučno ljubezničenje.
»No,« je rekel Euforion, »zdaj pa poglejva, kako je napredoval v štirih letih.«
»Iz te osnove,« sem odvrnil in pokazal Klic duše, »je najbrž slabo napredoval. Iz malega raste veliko, iz niča pa le nič. Pa ne sodiva prezgodaj!«
Odprl sem" drugo knjižico.
Damjan Vahen, Drobna doživetja. Zbirka pesmi. Ljubljana 1937. Strani 48. Papir prav dober, tisk jasen in prikupen.
»Motto:
Vsak dan je zase stran
v knjigi našega življenja — in vsaka stran, vsa knjiga so našega življenja drobna doživetja«.
»če bo vsakdo razodeval javnosti svoja drobna doživetja, se bomo zadušili,« je pripomnil Euforion. »In še taka! Kar beri!«
In sem bral in obračal liste. Vse tako strašno pusto in enolično!
Sredi tisoč poti, sredi tisoč cesta je sam ... *
»Veliki petek —
Razpet na Križu Krist visi, iz leve prs strani voda teče mu in ikri —
Kako naj bi peli zvonovi, ko za te, za nas On na križu visi — * •
»Mamici! —
Mamica, kje si dobila srček svoj zlat, ki zame je tako neizmerno bogat, polen ljubezni, polen dobrot.«
»Kralju Petru II. prvi pozdrav! —
Bodi vitez, junak, kakor tvoj oče, bodi kralj narodu svojemu, kralj in ljubeznivi oče, saj narod udano ti vsklika, ko te kralja sprejema — radostno tebi vsklika, a za tvojim očetom, za kraljem mrtvim se joka.«
Vrstijo se podobna drobna doživetja, izmed katerih bi Mentor niti en«ga ne priobčil. Ah, mnogo je takih doživetij vsak dan, a nikjer ni rečeno, da zaslužijo pesem. In če že zapustč spomin v pesmi, je nujno, da jf poleg nje tudi datum z navedbo ure — in da vse ostane v zasebnem dnevniku.
Obračam liste in vidim:
Nešteto križpotij je že prešel, že po cestah neštetih je šel, obrazov nešteto je že spoznal, med znanci neznanec je vedno ostal...
Vsemu je tujec:
»Bojim se, da mi tujina srca ne bi ohladila, da bi pozabil rodni svoj dom, da bi pozabil preblago amiaterflff mi govorico, da ne čul bi klicev planin:
Vmi se,
vrni sin se domov!«
Zvečer prileti črni vran na okno, sede njegove prsi in mu kljuje bolno srce.
»... O vran, o črni vran poleti vstran, saj src6 mrtvo je — mrtev sem jaz sam —
A črni vran ni zletel vstran, kljuval sreč je, ki je pesmi pelo ...«
»
Ko vran vendarle odleti, ga kliče naza) po zadnjo troho srca, ki tako ne bo več d°‘*
živelo. »Moja je duša zaklad zakopa0' ki nihče ga ne najde — moja je duša oskrunjen oltar,	<
ki posvetiti ga nihčč več ne ®<>re
Naziadnje ciklus »Moj Bog!«	.
Kliče Boga, ki ga ne sliši, bega od	^
do bolesti in spet nazaj, skesan pade Pr božje obličje, a Bog ne spozna izgubljene ki je tavala, hoteč spoznati resnico. V čuti Njegov obraz, prosi za odrešenje in puščanje, niakar mu Bog, Oče, Kralj poda r°*^ in ga popelje iz labirinta v kraj sreče —
»Mislim, da je tu škoda vsake besede-neokusno verzificirana didaktika brez * ^ pesniške vrednosti, ta klavrna čustvenost zasluži drugega nego molk. Kdo si ho s t*j-neresnim blagom kvaril živce! In si ni!«