Vaš prijateljček.
11. Skrivnost.
Na nedeljo 30. novembra je bila v Rue Vital 37 (Vi-talovi ulici 37) pravcata slovesnost. Ta dan je Gvi-don izpolnil enajst let. Kakor je bilo v dmžini izza davna v navadi, so kot zadnjo jed prinesli na mizo pogačo, obdano od enajstih sveč, ki so pomenjale enajst
71
Gvidonovih   let.   Nato  so   na   zdravje   dragega   prvo-rojenca  pili šampanjca.
Oče, mati, bratec: vsi so bili veseli. Tudi Gvidon je bil videti vesel. Znal se je pač dobro premagovati.
Tako so torej preživljali zadnji srečni teden v blagoslovljenem družinskem krogu, teden devetdnev-nice, s katero so se pripravljali na praznik Brez-madežne 8. decembra, a gorje! — se pripravljali tudi na dolgo in mučno trpljenje.
Ljubi otročiči, zdaj vam hočem pripovedovati zelo žalostne reči. Marsikdo med varni se bo jokal, še od-rasle sem videl plakati, ko so brali, kako je Gvidon umiral. Le pustite srcu, naj se izjoka, če se hoče! S tem boste samo dokazali, kako svojega prijateljčka Gvidona ljubite.
*    *    ¦
Na nedeljo 7. decembra zvečer se je deček ulegel kakor po navadi. mati ga je še poljubila, potem pa je z mislijo na veliki praznik Marije Brezmadežne zaspal.
Sredi noči pa začne Gvidon naenkrat klicati. Mati priteče. Ubogega fantka je hotelo kar zadušiti.
Gospa plemenita Fongalanska poklekne ob postelji svojega sinčka in my podpira glavo. Dečku pa je vi-deti, kakor bi iskal srce svoje mamice.
Toda ne isče srca zato, da bi se nanj oprl, vidi se mu, da želi temu srcu nekaj zašepetati, da mu ima nekaj važnega povedati. Končno se dikanje vendarle toliko umiri, da se ni bati zadušenja.
Tedaj pa Gvidon v tihoti te strašne noči, ko go-spod Fongalanski skrbeče išče zdravnika, odkrije svoji zemeljski mamici skrivnost svoje nebeške mamice.
>Mama, moja ljuba mamica, daj, da te objamem, daj, da te močno pritisnem na svoje srce, kajti mo-- ram ti povedati neko skrivnost, tako skrivnost, da se boš morala jokati.«
Ko pogleda Gvidon mami v obraz in opazi, kako je  vsa  razburjena, za trenotek umolkne.
Nato pa začne s tišjini glasom: »Mamica, jaz bom umrl. Blažena Devica pride pome. Ko sem bil star sedem let in sem bil pri prvem svetem obhajilu, mi je
7.2
Jezušček povedal, da me bo kmalu vzel k sebi, da bom zgodaj umrl. Nič me ni vprašal, če hočem. Rekel mi je takole: Gvidonček moj, ti ne boš moj duhovnik, naredil te bom za angela, jaz sem mu pa rekel:  Da.«
Vroče solze so lile Gvidonovi mamici iz oči in pa-dale dečku na lice, a govoriti mamica ni mogla.
Gvidon pa ji mirno reče: »Mamica, ne jokaj! Ali se še spominjaš, kako sem v Lurdu meseca julija ne-kega dne prišel od votline domov, razprostrl pri kosilu v hotelu svoj prtiček, in vsem rekel: Sveta Devica mi je povedala neko skrivnost. Ti pa si mi odgovorila: Brž mi jo povej! Srček moj, povej mi skrivnost! — Oh ne, mamica! Skrivnost smeta vedeti samo dva, ne trije, take reči se ne pripovedujejo!
Tako je bilo takrat. Zdaj, ljuba mamica, pa po-slušaj, kaj mi je blažena Devica tedaj povedala: Ljubi moj Gvidonček, kmalu pridem pote; neko soboto pri-dem pote in te vzamem tvoji mamici iz naročja ter te odpeljem naravnost v nebesa.«
Ko se tako zamisli v veliko srečo, mu oči kar zažarijo, pa hitro ugasnejo, kajti spomni se na nekaj žalostnega.
»Veš, mamica, veliko sem trpel, kadar sem se spom-nil, da moram zgodaj umreti in da moram zapustiti zlasti tebe, očka, Markca. Ker me pa hoče dobri Bog imeti, se mu pustim vzeti.«
Besede ljubega angela so kar gorele od ljubezni, bile so videti tako polne božjega duha, da je bila uboga mamica nasproti njim brez moči in je kar venomer jokala.
Končno pa je vendarle Gvidončka še nežneje pri-vila na svoje srce in mu rekla: »Srček moj, zakaj mi pa vendar tega nisi že prej povedal?<
»Oh, mamica, zato, ker bi ti radi tega bila hudo žalostna! Zato sem rajši molčal. Danes pa se prvič v svojem življenju pocutim zelo slabega, zato sem ti vse to moral povedati, moja uboga, ljuba mamica.«
Pride zdravnik. Kar hitro dožene, kaj Gvidonu je. »Nemudoma mu moram dati injekcijo (vbrizgati zdra-vilo) zoper davico, pa bo morda že prepozno!«
(Dalje.)
•        73