Iz doma starejših občanov
Tudi starost je lahko lepa
Starost, pravijo je takšna, kot jo znaš sprejeti, vendar je k temu treba dodati, da tudi takšna, kot imaš omogočeno — preživljati jo. Vsekakor pa je povečini betežna, še toliko bolj tedaj, kadar se sta-rost prepleta zboleznijo. Tudi naš hitri tempo življenja in splošna zaposlenost sta vzrok marsikateri grenki uri osamljenosti ostarelega človeka. Da bi rešili takšne pereče probleme, smo začeli graditi do-move za ostarele. Še pred časom je za marsikoga takšen dom po-menil kot za otroka hišo, strahov, hišo kjer naj bi človek čakal le še na zadnjo postajo v svojem živl-jenju. Toda če pokukamo v no-tranjost in prisluhnemo utripu življenja v grosupeljskem domu starejših občanov nam postane jasno, da je vsakršen dvom in strah zmoten, odveč. Prijetna domačnost in toplina vejeta od vsepovsod. Že prvi vtisi pa priš-leku dajo slutiti, da stanovalci doma tudi sami skrbijo za prijet-no vzdušje. Sami namreč »dežura-jo« izmenično v recepciji in s tako pristno, iskreno prijaznostjo poz-dravijo prišleka, da ta ve, da je to dom prijaznih ljudi. Tudi na hod-nikih in v avli je precej živahno.
Dom se namreč deli na bolniški in hotelski del, varovanci, ki so fi-zično še sposobni, se zato prosto gibljejo, sprehajajo se okrog do-ma, gredo pa tudi v Grosuplje.
Skratka, kot pravijo sami, v veči-ni so zelo zadovoljni in se prav dobro počutijo. Osebje v domu namreč skrbi za njihovo čimbolj-še počutje. Duhovni vodja, ne-kakšen motor, ki vodi vse inte-resne dejavnosti, pa je delovna terapevtka Anica Albreht. V po-govoru je povedala, da je na po-dročju delovne terapije zaorala ledino. Precej se je namreč s tem ob vsem svojem delu ukvarjala socialna delavka »Že prej so imeli oskrbovanci domsko njivo, ki jo obdelujejo z velikim veseljem, sami skrbijo tudi za rože, sami skrbijo za recepcijo, tudi pisarne pospravljajo. Precej oskrbovank se je že prej ukvarjalo z ročnimi deli, zato smo to dejavnost le še okrepili. Skratka, v našem, sicer utesnjenem prostoru za delovno
terapijo je sedaj že kar precej živahno. Z najrazličnejšimi roč-nimi deli se ukvarjajo naši oskr-bovanci, in kar prijetno jih je gle-dati, čeprav pa je treba poudariti, da potrebujejo precej oziroma ze-lo veliko vzpodbud,« je navduše-no pripovedovala Anica. In z ničemer ne bi mogla prikriti, kako, kljub svoji mladosti, živi za te ostarele ljudi. Mnogo težje je, pravi, z bolnimi, onimi, na bol-niškem oddelku. Tudi zanje mora najti čas, kajti s temi ljudmi, ki so povečini priklenjeni na posteljo, se je treba pogovarjati indivi-dualno, saj jih v organizirane po-govorne skupine skoraj ne uspe vključiti. Anica pa skrbi tudi za njihovo družabno življenje — enkrat v mesecu praznujejo rojst-ne dneve tisti varovanci, ki imajo v tistem mesecu praznik, prirejajo tudi kulturne prireditve in imajo celo lasten pevski zbor. ki ga vodi oskrbovanec, upokojeni ambru-ški učitelj Karel Puš. Tisti, ki se dobro počutijo, se udeležujejo tu-di krajših izletov. Skratka, dol-gočasja skoraj ne poznajo.
V septembru pa so pripravili nadvse zanimivo razstavo ročnih del. Avla je bila polna čudovitih stvaritev, ki so jih izdelale betežne
roke, toda iz vsakega izdelka je vela ljubezen do ustvarjalnosti, do življenja... Z veliko truda je bi-
10 narejeno marsikaj, zato so ime-
11 ti izdelki še posebno vrednost in čar. Kdo bi se ne zamislil ob pa-noju najrazličnejših prtičkov, ki jih je naredila žena, kije hroma in gluhonema. Le roke jo še »uboga-jo« pa zato dan za dnem ustvarja te prelepe stvaritve. Sicer pa je vsaka življenjska zgodba, ki ti jo povedo varovanci, po svoje tra-gična, če razmišljaš o njej. Vendar večina teh ljudi kljub vsemu živi v upanju vjutrišnjidan.
Ko sem odhajala z obiska v Domu starejših občanov, sem imela občutek, da ljudje tu notri žive s spomini na prehojeno pot, da znajo prisluhniti drug druge-mu in se veseliti tudi svojih drob-nih uspehov. Zato je bila tudi razstava njihovih ročnih del odraz njihovega hotenja in upan-ja... In prav je tako, mar ne?
Alenka Adamič