> 1 i
» g
^ ^RAZPRAVE
ouliioo
Martina Potisk
FUNKCIJA ETNIČNIH STEREOTIPOV V VOJNOVICEVEM ROMANU ČEFURJI RAUS!
^ Opredelitvi in prikazu družbeno-literarnega dojemanja pojmov medkulturnosti in multikulturnosti sledi razprava o etničnih stereotipih v multikulturno obarvanem romanu Gorana Vojnovica Čefurjiraus!. Pri tem so še posebej izpostavljeni naslednji romaneskni vidiki: medbesedilno ustvarjanje stereotipov, njihov vpliv na izoblikovanje protagonistove identitete in avtorjevo preseganje stereotipnih pojmovanj Drugega.
fcUBH
¡fSrSS
S IK
l
velika začetnica
ca^ateml jezik
j ven
LOV
Ob bok multikulturalizmu Lukšič Hacinova (1999: 15] postavlja termine, kot so kulturni pluralizem, tj. izvorna kanadska ustreznica multikulturalizma, interkulturalizem kot medkulturnost in transkul-turalizem oziroma prekokulturnost, tj. pluralizaci-ja ob sočasnem internem preseganju meja kultur (Lukšič Hacin 1999: 15; Sedmak 2010: 54]. Pri tem sta medkulturnost in prekokulturnost razumljeni kot posledici oziroma posebni razvojni stopnji multikulturnosti/multikulturalizma.
1 Uvod
Goran Vojnovic je v slovensko literarno sfero sicer nekoliko negotovo stopil s pesniško zbirko Lep je ta svet (1998], a je kasneje širšo javnost pretresel s svojim romanesknim prvencem Čefurji raus! (2008], za katerega je prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada. Kritiki so roman zelo dobro sprejeli (prim. Zorko 2008]; opredelili so ga kot Vojnovicev prvenec, obogaten z živahnim jezikom, ki zelo dobro aktualizira problematiko odnosov do priseljencev na Slovenskem. Na tem mestu naj izpostavim trditev Ive Kosmos (2008: 237], ki romanu pripiše oznako »pravi medkulturni roman«. Ob tem se seveda zastavi vprašanje, ali je v Vojnovicevem romanu medkulturnost zares prisotna. Morda pa je ta zgolj navidezna in se v resnici skriva pod krinko multikulturnosti ali celo multikulturalizma? Obenem ne smemo pozabiti na prisotnost stereotipov, ki dogajanje v večetničnem okolju še posebej zaznamujejo, saj odražajo (ne]strpnost do Drugega/drugačnega in hkrati pripomorejo k izoblikovanju posameznikove/narodove lastne podobe.
2 Kje so meje medkulturnosti
V primeru, da medkulturnost razumemo kot dejavnejši stik med (sobiva-jočimi] kulturami (Sedmak 2010: 54], moramo najprej razumeti družbene razmere, v katerih se ta sploh lahko razvije. Na podlagi raznih socioloških (prim. Sedmak 2010] in antropoloških študij (prim. Lukšič Hacin 1999] je mogoče sklepati, da medkulturnost največkrat nastaja na dveh temeljnih in ne povsem nesorodnih družbenih ravneh: z »vdiranjem« tujega jezika, npr. angleškega, v domač jezik, njunim posledičnim medsebojnim prepletanjem in medkulturnim spoznavanjem ter v povezavi z migracijskimi situacijami, posledicami multikulturalizma, pri čemer je treba ločiti med nekoliko milejšim izrazom multikulturnost (Sedmak 2010: 54], ki označuje sobivanje več kultur na istem ozemlju, in pojmom multikulturalizem1, ki v grobem označuje politične odzive, pogojene z nasilnim preseljevanjem ljudstev, ki lahko vodi celo v t. i. getoizacijo (prav tam].
Martina Potisk FUNKCIJA ETNIČNIH STEREOTIPOV
V VOJNOVICEVEM ROMANU ČEFURJI RAUS!
3
2.1 Medkulturnost v literaturi
V	literaturi se je pojem medkulturnosti pričel opazneje pojavljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v nemški književnosti, zlasti kot posebna smer nemcističnih študij, imenovanih medkulturna germanistika (Grosman 2004: 9), ki je sprva temeljila na preučevanju medkulturnosti kot t. i. medjezikovnih stikov v prevodoslovju in na področju nemškega jezika kot tujega/drugega. Kasneje se je njeno raziskovalno področje razširilo na preučevanje branja nemške književnosti s stališča tujih bralcev z drugačnim kulturnim zaledjem, kar je vodilo k razvoju medkulturne hermenevtike tujega (Grosman 2004: 9-10).
V	procesu ustvarjanja in razvijanja stikov med kulturami neprestano prihaja do t. i. srečevanja z Drugim/tujim. Do bolj ali manj nasilnega prilaščanja ozemelj in posledičnega trčenja različnih ljudi, kultur in družb je najizraziteje prihajalo po koncu 15. stoletja, v dobi t. i. novodobnega kolonializma (Lukšič Hacin 1999: 64-68). Najbrž je deloma tudi zaradi tega v postkolonialnih li-terarnoteoretičnih študijah pojem »drugi« uporabljen za rasno, razredno, spolno ali nacionalno drugega (Hills Miller v Virk 2007: 125). Literatura v skladu s tem obsega raznovrsten spekter (ne)stereotipnih »podob tujega« in bralcu nudi možnosti za »izkustvo drugega«, empatično srečanje z drugim, čeprav v svojem (literarnem) bistvu ne more obveljati zgolj kot kulturni dokument, temveč mora biti razumljena predvsem kot bolj ali manj verodostojen kulturni posrednik (Virk 2007: 132-134).
3 Stereotipi kot odraz multikulturnega prostora
Do nastanka stereotipov in/ali predsodkov najpogosteje prihaja v primerih, ko ena etnija dominira nad drugo, pri čemer lahko v skrajnih primerih celo poskuša nasilno spremeniti kulturno identiteto pripadnikov manjšin (Lukšič Hacin 1999: 33-35), s tem pa zgolj spodbuja njihovo agresijo kot obrambni mehanizem; pripadniki podrejenih skupin si namreč zaradi ravnanja dominantne večine pričnejo na vse načine prizadevati za ohranitev (in izboljšanje) svojega položaja. V tem primeru bi težko govorili o kakršnihkoli medkulturnih stikih, kvečjemu le o multikulturnosti, pri čemer si nobena etnična skupina prav posebej ne prizadeva za izboljšanje medosebnih in medkulturnih odnosov. Predsodki, ki se v takšnih situacijah razvijejo, se v glavnem kažejo skozi odnos »prevladujočega« naroda/etnije do manjšinskega naroda/etnije. Ta je najpogosteje izrazito negativen in podcenjujoč, skoraj vedno pa temelji na nepopolnih, neosnovanih ali izrazito enostranskih informacijah oziroma predvidevanjih (Svetina 2012: 35).
3.1 Medbesedilno ustvarjanje stereotipov v romanu Čefurji raus!
Na začetku romana Čefurji raus! (2008) naletimo na svojevrsten motto/moto, tj. medbesedilna figura, ki s svojima funkcijama, komentarsko in usmerjevalno, nakaže bralcu, na katerem ozadju naj sprejema pomen literarnega
4
v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2010
XIV. letnik, številka 1
dela (Juvan 2000: 29). V Vojnovičevem romanu je moto sestavljen iz treh delov oziroma besedil; iz Magnificove pesmi Čefur, istoimenskega gesla iz Slovenskega etimološkega slovarja in grafita Čefurji raus!, ki je obenem tudi naslov romana. Vsi trije medbesedilni sklici bralcu posredujejo vidike stereotipnega pojmovanja priseljencev iz južnih držav bivše Jugoslavije, imenovanih čefurji, in tipično »slovenskega« odnosa do njih. Na podlagi intertekstualnih sklicev lahko bralec predvideva, da se Vojnovičev roman na tak ali drugačen način loteva prav teh, globoko zakoreninjenih stereotipov o naših nekdanjih sodržavljanih. Pri tem pa se kaj hitro postavi vprašanje, na kakšen način Vojnovič sploh ubesedi omenjene stereotipe, kakšno vlogo imajo ti pri vzpostavljanju medkulturnih stikov in ali se v romanu pojavijo tudi težnje po preseganju predsodkov o pripadnikih drugih etničnih skupin.
Skozi prvoosebno pripoved Marka Dordiča, sina bosanskih emigrantov, živečega v fužinskem blokovskem naselju, so v romanu Čefurji raus! brezkompromisno razgaljene že skoraj tradicionalne »slovenske« predstave o t. i. čefurjih, pri čemer avtor sledi tematiki Magnificove pesmi iz uvodne medbesedilne navezave, kjer so čefurji (ironično) prikazani kot posamezniki, ki »ljubijo lagodno življenje, preklinjajo, radi imajo alkohol, nežnejši spol, nogomet.« Omenjenim stereotipnim oznakam Vojnovič sledi skozi poglavja, naslovljena kot nekakšen vodnik po svetu čefurjev za tiste, ki to niso: Zakaj nimam svojega fuzbal kluba; Zakaj čefurji ne govorijo o seksu; Zakaj je Kubana največja rupa na Fužinama; Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu ipd.
3.2 Vpliv stereotipov na izoblikovanje protagonistove identitete
Z vidika posameznikove identitete, tj. »elementa subjektivne realnosti« (Berger, Luchmann v Lukšič Hacin 1999: 35), ki ga oblikujejo kulturni/družbeni procesi, je jezik ključnega pomena pri identifikaciji in hkrati temelj za njeno oblikovanje (Lukši č Hacin 1999: 44). Ob branju romana se velikokrat zastavi vprašanje o izbiri rabljenega jezika; Durda Strsoglavec (2010: 83-84) ugotavlja, da so Fužine in tamkajšnji neslovenski prebivalci v romanu »predstavljeni s svojim idiomom oziroma sociolektom, z govorico, za katero sta se uveljavila izraza fužinščina in čefurščina«, ki sta pravzaprav nastali kot posebna zmes različnih jezikovnih ravnin in južnoslovanskih jezikov (prav tam). Vojnovičev protagonist Marko o tem pravi naslednje: »Najbolj smešno je bilo seveda poslušati tiste, ki so se naučili malo slovenščine, pozabili pa malo čefurščine in so zdaj govorili neko mešanico. Fužinščino. Potem so padale najave: 'Podaj mi žogu! Zvio sam si gležanj! /.../'« (Vojnovič 2008: 15). Pri tem velja omeniti, da se poleg slovenskih in tujih sintaktičnih ravni ter besedja kot prvina slenga pojavljajo tudi variante angleških izrazov (džanki, muvati, hartatek ipd.), ki osrednjega protagonista približajo njegovim slovenskim sovrstnikom.
V Vojnovičevem romanu se protagonist Marko sicer opredeljuje za čefurja, a je v resnici njegovo »pravo« identiteto mnogo težje razvozlati, zdi se celo, da niti sam ni povsem prepričan, kam se (želi) uvrstiti. Tako smo na začetku romana priča Markovemu (ironičnemu) razmišljanju o svoji identiteti, ki jo - kot pravi »čefur« - pogojuje z navijanjem za najboljši lokalni nogometni klub, ki pa ga Ljubljana žal ne premore:
Martina Potisk FUNKCIJA ETNIČNIH STEREOTIPOV
V VOJNOVICEVEM ROMANU ČEFURJI RAUS!
5
NK Fužine ni več opcija. NK Olimpija je pa tudi razpadla in je ni več. To je itak čisto odštekano. /.../ Jaz bi se rad nafural na fuzbal klub. Pa se ne morem. Eto. In potem moj del slovenske identitete trpi. Čefurski pa tudi. Kako naj se asimiliram in postanem kao nek Slovenac, če pa nimam fuzbal kluba. (Vojnovic 2008: 15)
V Markovem pripovedovanju je mogoče prepoznati določeno stopnjo razdvojenosti, njegova pripadnost fužinski »subkulturi« je namreč zelo vprašljiva, kakor je nejasna že sama njena opredelitev. Družinam, živečim v fužinskem blokovskem naselju, pravzaprav ni skupnega skoraj nič drugega kot to, da so zaradi iskanja boljšega dela oziroma zaslužka in/ali vojn na Balkanu v Slovenijo pribežali z različnih področij bivše Jugoslavije in da so se bili zaradi slabega finančnega položaja prisiljeni naseliti na Fužinah. S tega vidika smo priča posebni različici multikulturalizma, kajti Fužine postajajo - kot trdi Marko - nekakšen geto za čefurje, kjer so posamezniki podvrženi stereotipnemu dojemanju in presojanju okolice. To pa je nedvomno povod za Markovo »maščevanje Slovencem«, saj Slovenijo pogosto prikaže kot državo, kakor jo sam dojema, torej polno nevoščljivih, egoističnih ljudi, ki so povrhu vsega še zelo zaprti vase, neprijazni do drugih in nedružabni:
Predvsem pa bi hotel spizdit iz te Slovenije. Saj sem se rodil tukaj pa to, samo imam pa vsega skupaj pun kurac. Ko greš dol, te vsi sprejmejo, ko da si največji car, samo zato ker si njihov. Takoj ti dajo vse, kar imajo, čeprav noben nima za živet. /.../ Tukaj pa samo vsi gledajo sami nase, pa da imajo oni dovolj, pa dober avto, pa bajturina, pa ne jebejo brate, sestre, tete, strice. Folk ni odprt. Zato pa niso srečni. Zato pa samo neki jamrajo. (Vojnovic 2008: 66)
Markov odnos do Drugega, v tem primeru do slovenske družbe/kulture, sicer ni posebej toleranten, ampak tega bralec, ki vsaj delno tudi sam goji predsodke do t. i. čefurjev, najbrž sploh ne pričakuje. Prav zaradi tega se Marko postavlja v tako očitno opozicijo Slovencem, čeprav je tudi izraz čefur zgolj oznaka iz pogovornega jezika in še kakšnega slovarja, saj v svojem bistvu sploh ne priča o dejanski (nacionalni/etnični) identiteti in pripadnosti. Ustavi se namreč že pri sami opredelitvi etnične identitete kot bazične skupinske identitete sodobnih kultur/družb (Lukšič Hacin 1999: 50); »čefurstvo« bi sicer lahko pojmovali kot posebno etnijo oziroma njeno družbeno kategorijo z vidika slojevske strukture družbe, toda če pri tem tako velikega problema ne predstavlja že sama raznolika nacionalna pripadnost fužinskih priseljencev (Albanci, Srbi, Bosanci idr.), pa težava nedvomno nastane pri jeziku kot vidnem simbolu etnične pripadnosti (Lukšič Hacin 1999: 52). Markova identitetna razpetost med Slovenijo in Bosno oziroma preostale kulture bivše Jugoslavije, združene na fužinskem polu, se precej očitno kaže v rabi besedišča; protagonist namreč na eni strani uporablja razne »čefurske« izraze (rupa, komšija, bajturina, čiča idr.), a na drugi strani presenetljivo dobro obvlada in uporablja zapletene slovenske izraze in/ali tujke (rasističen, žaljivka, identiteta, asimilacija, multietničnost idr.).
Markova bolj ali manj nezavedna pripadnost Sloveniji oziroma vsaj njenemu »fužinskemu« delu, ki jo sicer med pripovedovanjem vztrajno zavrača, se nekako prebudi med njegovim sklepnim potovanjem/bežanjem v Bosno, ko se zave, da zapušča vse, kar ga je vsaj nekoliko identificiralo:
6
v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2010
XIV. letnik, številka 1
Fužine so pa itak zakon. Ker katero naselje ima svoje viceve? Fužine jih imajo, kolikor hočeš. Najboljši je un, da kaj delajo Slovenci na Fužinama? Iščejo svoje avte. Pa un, da so Fužine olimpijska vas, ker vsi hodijo v trenerkah pa vsak govori drug jezik. Fužine so zakon. Jaz ne bi v lajfu hotel živeti kje drugje. Če jih primerjaš s to jebeno Bosno, s to krntijo od države, potem so Fužine Hollywood. (Vojnovic 2008: 177)
3.3 Preseganje etničnih stereotipov v Vojnovicevem romanu
Humoren odnos do razširjenih predstav o čefurjih je eden od načinov, s katerimi Vojnovic presega tovrstna stereotipna pojmovanja in posredno opozarja na nestrpnost Slovencev do Drugega, v tem primeru do »druge« kulture, torej tiste, ki pravzaprav soustvarja identiteto pripadnikov bivše Jugoslavije. V odnosu do njih namreč prihaja do očitnega zavračanja, kar lahko vodi v izrazito dominanten položaj slovenske etnije. Vzroke za to pa je najbrž treba poiskati v odnosih med narodi, ko so ti še sobivali v nekdanji skupni Jugoslaviji, kjer je Slovenija veljala za gospodarsko (naj)bolj razvito državo, zaradi česar se je med Slovenci pojavilo prepričanje, da jo drugi narodi pri njenem razvoju zgolj omejujejo. Takšno mišljenje je imelo za posledico nastanek številnih bolj ali manj stereotipnih pojmovanj o pripadnikih drugih jugoslovanskih narodov, med katere spadajo predsodki o njihovi lenobnosti, pretiranem uživaštvu, nenadzorovani agresivnosti, včasih celo nekultiviranosti, barbarstvu ipd. Slovenska dominantna in večvredna (samo)zavest se je kasneje še posebej okrepila ob osamosvojitvi in posledičnem izbrisu naših nekdanjih tukaj živečih ali k nam prebeglih jugoslovanskih sobratov, česar se dotakne tudi Marko v svoji pripovedi o prijatelju Dejanu in njegovem očetu:
Duško se ga je lepo zaposlil pa rintal cele dneve pa to, potem pa pride osamosvojitev in so mu Slovenci jebali nanine nane nanu. So ga izbrisali. Kaj je on prčkal pa mutil, jaz ne vem, ampak so pa izbrisali njega in Dejana in Dejanovo sestro Natašo, samo je Sonja, ki je Slovenka iz Slovenskih Konjic, potem za Dejana in Natašo nekaj spedenala. A za Duška pa ni šlo. (Vojnovic 2008: 48)
Nadalje skuša protagonist svojo eksistencialno negotovost potlačiti z druženjem in popivanjem s fužinskimi prijatelji Acom, Dejanom in Adijem, a se njegova »multikulturna« identitetna kriza kljub temu vse bolj razrašča. Družina, ki bi mu sicer lahko nudila pomoč, še naprej ostaja izrazito patriarhalna in nerazumevajoča. Z materjo se Marko še najbolj zbliža v prelomnem trenutku, ko nenadoma izve, da ga oče pošilja v Bosno. A tudi takrat liki niso zmožni neposrednega izražanja svojih čustev, temveč žalost zgolj nakazujejo z gestami in asociacijami na prijetnejše dogodke. Tovrstno pomanjkanje pogovora je tudi temeljni razlog za protagonistovo negotovost v medoseb-nih odnosih; tako na primer nikakor ne more začeti pogovora z dekletom iz dvigala. Občutek svoje nemoči in podrejenosti v primerjavi z dominantnim slovenskim narodom poskuša prikriti na številne načine. Poleg (lastnega) manjvrednostnega presojanja Drugih, npr. pripadnikov črnske rase (»Šta se sekiraš, ko da je problem dobit dvicu iz angleščine. Da je to težak jezik, ne bi ga svi oni crnci u Americi govorili.« Vojnovic 2008: 60), se to odraža zlasti v neprikriti agresivnosti, ko skupaj s prijatelji zasleduje šoferja avtobusa in prižge zbirališče kosovnih odpadkov.
Martina Potisk FUNKCIJA ETNIČNIH STEREOTIPOV
V VOJNOVICEVEM ROMANU ČEFURJI RAUS!
7
Ko lik protagonista Marka Dordiča pogledamo nekoliko natančneje, opazimo, da ga v družbi zakoreninjeni predsodki do čefurjev zelo motijo; nanje namreč naleti tako v gostilni, kjer so vsi prepričani, da bo ali kradel ali razbijal, kot v Centru strokovnih, tipični šoli za čefurje, kjer mora po stari »čefurski tradiciji« sedeti v zadnji klopi. Zaradi nekaterih humornih izjav se bralcu protagonist sprva morda zdi nekoliko »enoplasten« in nezahteven lik, toda takšno dojemanje je - podobno kot stereotipno presojanje čefurjev - preseženo zlasti z romanesknimi pripetljaji, v katerih pridejo do izraza Markova etična/moralna načela. Njegovo zatekanje k humorju in razni komični dogodki namreč med pripovedovanjem (p)ostanejo zgolj krinka, pod katero (lahko) skrije svoje subtilno dojemanje okolja in/ali družbe, v kateri živi. Tako je na primer zmožen pronicljivo opaziti in opisati težke socialne razmere, ki pestijo Adija in njegovo mater zaradi odsotnosti in finančne - oziroma že kar družinske - neodgovornosti včasih zelo divjega in nasilnega Adijevega očeta, ki je sicer tipični »fužinski gasterbajter«. Celo takrat, ko se Marko sam znajde na železniški postaji v Bosni, kamor ga iz strahu pred morebitno policijsko tiralico pošlje oče, in si mora povsem na novo urediti svoje življenje ter se na nek način (znova) resocializirati, ga mori občutek krivde, ker nekoč v dvigalu fužinskega bloka ni pomagal stari beračici:
Radovan me je rešil. In zato bi vse naredil še enkrat isto. Edino bi mogoče dve stvari spremenil. /.../ Pa tisti stari čefurki iz lifta bi dal tisto svojo Chicago Bulls kapo. To bi bila scena, ko bi ona z njo prošetala po Fužinama.
(Vojnovič 2008: 181)
4 Sklep
Etnični stereotipi se torej v romanu Gorana Vojnoviča Čefurjiraus! pojavljajo predvsem zato, da jih lahko avtor (spretno) preseže; motivno-tematska raven romana, ki poudarja Markovo (socialno) empatijo, namreč z njega dokončno odlepi etiketo »barbarskega čefurja«. Roman, ki je sicer zasnovan kot vodnik po življenju čefurjev, tako preraste svojo dimenzijo (humorno-ironičnega) pojasnjevanja oziroma zavračanja stereotipov in se polagoma prevesi v dokaj osebno pripoved/izpoved osrednjega protagonista Marka Dordiča, v kateri je mogoče zaslediti eksistencialno problematiko, izraženo v iskanju identitete posameznika, živečega v posebnem multikulturnem miljeju in posledično razpetega med več družb in/ali kultur, ko si nobena prav posebej ne prizadeva za vzpostavitev medkulturnega dialoga in krepitev medkulturnih stikov.
npovzetek_
Teoretični del razprave prinaša družbeno-literarne opredelitve razmerij med pojmoma medkulturnosti in multikulturnosti, ki so ključne za razumevanje motiv-no-tematske podlage Vojnovičevega dela Čefurji raus!. V romanu so namreč kot temeljno pripovedovalčevo izhodišče rabljeni etnični stereotipi, ki se še posebej intenzivno razvijajo v multikulturnem okolju oziroma na prostoru nenehnega srečevanja Drugega, kjer pričajo (tudi) o družbeno-zgodovinskih odnosih med različnimi kulturami oziroma narodi in/ali etnijami.
8
v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2010
XIV. letnik, številka 1
Avtor v svojem romanesknem prvencu tematizira stereotipe kot izrazito pristranske podobe Drugega, kakor jih dojema pripovedovalec/protagonist Marko Dordič, prebivalec fužinskega blokovskega naselja. Prispevek nadalje prikazuje medbesedilni način ustvarjanja stereotipov v omenjenem romanu in izriše njihov vpliv na izoblikovanje protagonistove identitete. Temeljni namen članka, tj. določitev funkcije etničnih stereotipov v Vojnovicevem romanu, je dokončno dosežen v razdelku o njihovem preseganju, saj se zdi, da avtor s humorno-ironičnim zavračanjem neutemeljenih predstav o Drugem in s poudarjanjem protagonistove (socialne) empatije vzpostavi povsem drugačno idejno-tematsko romaneskno dimenzijo, ki temelji na pretresljivi izpovedi protagonistove eksistencialne stiske, izhajajoče iz njegovega položaja na robu (nerazumevajoče) družbe in neprestanega etiketiranja.
^Viri in literatura
•	Grosman, Meta, 2004: Književnost v medkulturnem položaju. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
•	Juvan, Marko, 2000: Intertekstualnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
•	Juvan, Marko, 2000a: Vezi besedila. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
•	Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
•	Kosmos, Iva, 2008: Medkulturni roman za medkulturno leto 2008; Goran Vojnovic: Čefurji raus! Literatura 20/207-208. 231-237.
•	Lukšič Hacin, Marina, 1999: Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: ZRC SAZU.
•	Sedmak, Mateja, 2010: Sociologija in medkulturnost. Sedmak, Mateja in Ženko, Ernest (ur.): Razprave o medkulturnosti. Koper: Znanstveno-raziskovalno središče Annales. 53-72.
•	Strsoglavec, Durda, 2010: Kako se govori v sodobni slovenski prozi. Zupan Sosič, Alojzija (ur.): Sodobna slovenska književnost: 1980-2010. Obdobja 29. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 311-318.
•	Svetina, Matija, 2012: Stališča, predsodki in stereotipi. Smolej, Tone (ur.): Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti: imagološko berilo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 30-37.
•	Virk, Tomo, 2007: Primerjalna književnost na prelomu tisočletja: kritični pregled. Ljubljana: ZRC SAZU.
•	Vojnovic, Goran, 2008: Čefurji raus! Ljubljana: Študentska založba.
•	Zorko, Urban, 2008: Vodič po vesti neke večine. V: Vojnovic, Goran: Čefurji raus! Ljubljana: Študentska založba. 182-199.