V. S. Fedorov: Po klopeh se po parku oziram.
677
Tisti usodni dan je torej prišla v našo kuhinjo. Bili smo po-večerjali; stric in jaz sva čitala liste, teta je gladila perilo s težkim gladilnikom.
Odgovarjali smo ji vsi le kratko, ker je ni maral nihče. Ko je pomolčala nekaj časa, se je obrnila k meni in dejala zlobno: »Franc, ti se torej ženiš,« — in ko sem pogledal črez list ne njej v obraz, ampak na njeno pisano krilo, tedaj se je zasmejala tako grdo, da mi je šlo po vseh kosteh.
»Ha, ha, ženi se! Tak mož tepec boš, kakršen je bil tvoj o . . .«
Pogledal sem jo divje kakor še nikogar ne v svojem življenju, pogledal ji naravnost v oni odurni, nabrani, grdi obraz, in srd, katerega sem zadržaval celih štiriindvajset let, je zavrel, prekipel v meni.
Očividno se me je ustrašila, ker ni izgovorila besede »oče«, jaz pa sem zagrabil gladilnik in ga ji zalučal naravnost v glavo . . .
Vse drugo veste  . . .
Kakor bi mi bil tisti gladilnik ležal celih štiriindvajset let na srcu, tako olajšanega sem se čutil — Bog mi odpusti, in zdelo se mi je, da je duša mojega ubogega očeta šele sedaj našla pokoj.
Zdaj me sodite — po svojih paragrafih!
f
Po klopeh se po  parku  oziram ...
o klopeh se po parku oziram;    O, v meni še polje  življenje na vsaki ljubeč sedi par —      z nekdanjo mladostno močjo, Jaz stopam bolehav po poti;     v duši moji brsti in poganja ljubezni mi vaše ni mar.            klic življenja pač sto in pa sto.
Vi mislite, da izumrle                 Le ljubite vi se po svoje,
so v meni življenske moči,        jaz ljubico svojo častim; —
da smrti že gledam v obličje,    visoko njen prapor mogočni pošastim tam večne noči ?         — resnice jaz prapor držim.
V. S. Fedorov.