10
Kdo so protivniki naši?
„Novicecc so v prvem listu tega leta jasno izrekle, kaj želijo od novega leta, ter so posebno k koncu nekoliko besed rekle o Nemcih poštenih, in o naših zopernikih bodi si domačih bodi  si tujih.
Slišali smo, da nekterim, ki ali „Nov(c" ne bero ali pa jih dostojno ne razumejo, ni prav jasno, proti komu da mi včasih tako ojstro udarjamo, in zakaj da „Novicett sem ter tje prinašajo spise v grbastem, hrapavem, nepravilnem nemškem jeziku. — Ker ne bi radi imeli, da le en sam poštenjak krivo o našem listu sodi , hočemo enkrat za vselej to reč nekoliko obširneje razložiti.
Kdo so tedaj naši zoperniki? In koga mislijo „No-vice", kadar z ojstro besedo napominjajo protivnike?
Kdor koli po slovenskih krajih več slovenski zna, kot kar se je naučil od očeta in matere ali od družine svoje, moral se je sam truditi; učilnice ali šole bile so tako slabo vredjene, da se mladina v nižjih in srednjih šolah ni učila zadosti svojega jezika , in ako bi se bila ravno vsaj slovnica učila v slovenskem jeziku — in še ta trohica bita je greh! — to vendar za razvitek narodne omike nikakor ni zadosti. Puhla slovnica brez djanske vaje v druzih naukih nobenemu jeziku ne pripomore veliko. To je skušnja povsod. Ako tedaj na onem mestu, kjer bi se človek imel jezik svoj popolnoma naučiti, doni le tuji jezik, ne more si na bolji stan pomagati domači jezik, in kdor zna nekaj več v slovenščini, on je le  — samouk.
Po takem je lahko razumeti, da najveei del ljudi, kteri so sedeli po slovenskih šolskih klopeh, ne znajo še ne slovnice slovenske, kako pa še kaj več v slovenščini.
Tako znanje narodnega jezika pred svetom ne sega daleč; ni še bilo naroda na svetu, in ga tudi nikdar ne bo, pri kterem bi zadostno bilo znanje narodnega jezika, kakor ga prosti človek zna. Pri vsakem narodu je potrebno, da se ga mora naučiti znanstveno, kdor hoče veljavo imeti ˇ govorništvu, v znanostih sploh. Ne bojimo se, da bi nam kdo mogel o tem kaj protivnega dokazati, ako pošteno misli o narodnem razvitku.
V človeški naravi pa je, da ljudje hrepene za tem, da se razlikujejo od ostalega sveta; vsak omikanik želi pred svetom imeti neko veljavo. In dobro znamo, da se to išče po krivi poti, ako po pravi ni mogoče; saj znamo, da še
celo tolovaji imajo pogoje častne med seboj, da si ravno je njihovo življenje brez časti, grdobno, sramotno.
Razne pa so narave ljudje. Nekterim je najkrajša pot najbolja, da le kako veljavnost dosežejo; jezik, ki so se ga v šoli naučili, sredstvo jim je za njih namene; pri nas tedaj ti možje po poti nemškega jezika iščejo veljave pred svetom; ni jih volja, da se še razun šole učijo kaj posebnega, in stopajo po občni, široki stezi, ki jim je znana. Pa ni jim to zameriti; dobro znamo, da je težavno, po poti samouka iskati si znanja. Dobro znamo, da v človeški naravi je p« fizičnih postavah nagon  k lenobi, kjer ne goni sila.
Po takem slovenskih samoukov ni mnogo, redki so ter redki, al onih je veliko število, ki se drže široke ceste z 1 o ž n o s t i (Bcquemlichkeit).
To je tedaj prva vrsta onih, kteri ne grejo z nami. Lesem štejemo one domače ljudi", rojene v slovenskih krajih, kteri zavoljo slabega znanja domačega jezika, in ker so preleni, da bi se sami kaj naučili, pa vendar hrepene za neko veljavnostjo, stopajo po široki cesti nemščine, ter jih je sčasom sram priznati, da so slovenskega rodii, akoravno jim največi del že samo njih ime dokazuje laž.
Stopajoči po ulicah ljubljanskih, celovških, marburških, celjskih, tržaških, vidil boš največi del na štacunah prav slovanske imena, posestniki njihovi pa stopajo po široki cesti germanizma; in to le za tega voljo, ker šola svoje dolžnosti ni storila, gospodje pa niso si vzeli časa in truda, da se sami kaj nauče, da  bi  bili slovenski samouki.
Pregledavši imenik uradnikov po slovenskih krajih najdel boš ravno tak stan: med tolikimi imeni čisto slovenskimi samoukov celo malo, veči del leno stopa po lahki široki cesti ravnokar omenjeni.
Imamo tedaj pred seboj prvo vrsto naših protivnikov: slaba šola in lenoba krive ste njihove protivščine. Dokler le za same sebe stopajo široko pot; dokler le same sebe drže za Vollblut - IVemce, naj jim bo! r vsakemu svoja kučica, svoja vo!jica.u — Ako pa ljudje takosoi začnejo režati na une, kteri so vkljub slabim našim šolam in vkljub tolikim zaprekam po samem svojem trudu naučili se narodni jezik tako, da se ga služijo pri pisanju aH občnih razgovorih; ako začnejo lažljivo trobento, da se slovenski kmet in slovenski narod edino le v nemškem ali laškem jeziku ima izobraževati, — ako slišimo to, imamo pred seboj ljudi, kterim prave poštenosti in pameti ne moremo prištevati; tedaj jih štejemo med nepoštene naše protivnike. Njim posebno namenjeni so smešni oni nemški sostavki, listi, tožbe, ki jih sen) ter tje pod naslovom ,,maslo nemške kulture" v našem listu davamo, in od kterih — resnično tukaj to izpovedamo — ne eden ni bil izmišljen, ampak vsi nam poslani od mož, ki so nam porok, da imajo original v rokah. — Ako so taki gospodje v svojih mislih pošteni, naj prevdarijo , da so narodne naše šole že od cesarja Jožefa bile celo nemške, tako,   da nikdar   ni domače slovnice bilo
77                                                                                                                   v
slišati ne toliko, da bi narod imel od nje kake koristi. Ze tretji zarod od unega časa približuje se grobu (ako po splošnem računu računamo trideset let na en zarod), in vendar ne vidimo od tadanjih šol drugega kot take napake, take strašila nemške kulture. Facta loquuntur. Ali ni to živ dokaz, da po taki celo nenaravni poti za naše ljudi do sodnega dne ne bi bilo omike, ne koristi od šol, ki jih narod naš sam  zdržuje s trudom svojih žuljev!
Druge vrste so oni ljudje, kteri ne trobijo svoje, ampak tujo pesem; ljudje, kteri ne žive ob svojem, ampak iz žepa narodovega, pa kot na komando delajo zoper svoj narod. Znamo, da je dober kruhek; znamo tudi, da človek mora iz česa živeti; al to nam ne gre v glavo, kako bi jim kdo mogel kruh in še meso vzeti, ako ne bi vsaj zoper nas in zoper ustavno pravilo delali; saj vidimo mnogo neutralnih, to je, takih, kteri čeravno niso z nami in s postavami ustavnimi, vendar tudi niso zoper nas in ustavne postave. V takih časih, kakoršni so sedanji, vidimo vec takih
ljudi; vemo pa tudi, da je vrlih mož dokaj, ki so v srcu čisto z nami in z ustavnim principom; al delati ne morejo kakor bi radi. Grdo je pa in očitno znamenje lenosti, ako se v ti vrsti nahajajo tudi taki, kteri bi se morali slovenske slovnice naučiti, da bi po tem narodu mogli tako služiti, kakor pamet kaže in ustava zapoveduje , to je , da bi narodu davali dopise v razumljivem in edino razumljenem narodovem jeziku.
Toda o ti vrsti protivnikov naših ni treba veliko govoriti; ako drug veter zamahne, kmalo bo tu ves drug glas; mahoma bi jezik naš veljal za pisarnice in šole, in oni bi sami ob kratkem razumljivo pisali v jeziku, zoper kterega sadaj delujejo in rovijejo.
Tretja vrsta protivnikov šteje le malo, pa vsakemu dosti znanih oseb, kakošnih šest ali sedem; to so uni ljublj. pisuni po raznih časnikih, kteri večidel dežele in njenih potreb razumeti ne morejo, ker je celi narod z a-nje mutast ali nem, in oni za-nje. Ne poznajo zemlje, ker so se eni od severja, drugi od juga primaknili sem, pa tudi volje nimajo, da bi razumeli narod in njegove želje. Vendar mu hočejo diktatorji biti, odbijaje mu vse pravice, ki jih je tudi njemu ustava zagotovila. Če sta med temi tudi kaka dva ali so trije rojeni doma, vendar so ravno taki kakor uni, ako ne še huji, ker zopet vsak svoje muhe lovi; eden gleda in išče zvezdo, drugi krivo razumljeno in nemirno zastopano nemško kulturo, tretji le sam ve kaj; al vsi so si v tem enaki, da v njih dopisih nikdar ne najdeš nič poštenega in hvale vrednega iz naše dežele , ampak zmiraj le napadajo, natolcujejo, črnijo in svetu lažejo, kakor da bi, Bog ve, kakošen nemir pri nas bil, in vendar je maloktera dežela v Avstrii, ki bi tako mirna bila kakor je slovenska. Ce ti vražji pisuni mislijo, da bojo s tem neprenehanim in sistematičnim hujskanjem in draženjem poštene rojake naše kterikrat zapeljali na krivo pot kakošnega razpora , se pač grozno motijo — to jim je njih „ThierfabeIu dosti očitno pokazala, ki smo jo sami radi okoli posojevali, da je vsak se radoval nad tem 55najnovejšim maslom nemške kulture". Mnogo poštenim Nemcom, ki jih poznamo v Ljubljani in po deželi, se po takem početji oči odperajo, da spoznavajo gnju-sobo protivnikov te vrste, in že sami branijo našo pravično reč. Dodavši še pešico uskokov ali odpadnikov, kteri ne spadajo v nobeno vrsto, sklenemo te vrstice s tem vo-šilom: Bog daj, da se tudi s prvo vrstjo porazumemo, ter da se veter obrne za drugo; tretji pa želimo, da naj le še naprej dalje sama sebe gnjusi kakor do sadaj; prišel bo čas, ako Bog da, da bo njihovi hudobii in njihovemu rogo-viljenju konec.
11