BOLGARSKO SLOVSTVO
Dr. Al. Balabanoo, oseučiliški profesor, Sofija
IVTajstarejši spomeniki bolgarskega slovstva segajo v deveto stoletje po Kristusu. V tistem času je nastalo eirilsko pismo, ki se je s krščanstvom širilo. Najstarejše proizvode bolgarskega slovstva tvorijo ponajveč prevodi v službi cerkve. A že kmalu nato je prišel bolgarski narod pod težak dvojni jarem: duhovno in cerkveno se je moral ukloniti Grkom, politično in gospodarsko je postal turški suženj. Posledica tega je bila, da bolgarsko slovstvo ni imelo nobenih razvojnih možnosti in da je za dolga stoletja zaspalo.
Cele začetkom petega stoletja tega bridkega jerobstva je objavil goreči menih P a i s i j z gore Atosa svojo rokopisno »Slavobulgarsko zgodovino« (1762), da spomni Bolgare na njih nekdanje kraljestvo, njih lastno duhovno zgodovino, lastno kulturo in slovstvo. Redkokatero delo je našlo tak odjek kakor to. Žal je bilo, kakor vsa slovstvena produkcija tistega časa, pisano v nemogočem, nikjer govorjenem jeziku: v nespretni mešanici raznih bolgarskih narečij, posejani s staroslovanskimi besedami in okrašeni z raznimi papirnimi besednimi obrati in oblikami. — Bolgarskemu slovstvu ni bilo dano, kakor drugim, da se počasi razvija; ostalo je skozi stoletja tako glede vsebine kakor glede obsežnosti brez vsakega učinka. Šele v devetnajstem stoletju so nastopili pomembni pesniki. Temperamentni Petko R. Slavej-kov (1827—1895) si je postavil za smoter duhovno prebujenje bolgarskega naroda. Svojo bogato darovitost in svoje mnogostransko slovstveno delovanje je postavil v službo te odločilne borbe zoper grško nadvlado v duhovnih zadevah. Bil je pesnik, pisatelj, publicist, pre-vajavec, agitator, pamfletist in eden najpomembnejših soutemeljiteljev mlade bolgarske države. Vse njegovo pesniško delo je treba presojati le s tega vidika. Dočim je njegov predhodnik Rakovski v svojih obsežnih pesnitvah grešil v bolgarskih izraznih oblikah, je Slavejkov uporabljal z odličnim čutom za pravilnost le najčistejše in najboljše izraze novejših bolgarskih narečij. Že po njegovih prvih poskusih so postala njegova dela nekako slovstveno merilo in nihče se več ni drznil uporabljati po svoji glavi to ali ono narečje za svoje pesnitve ali politične razprave.
t> o duhovnem preporodu bi se dalo ločiti razvoj bolgarskega slovstva v dve zgodovinsko in vsebinsko jako različni dobi. Prva stoji v znamenju    borbe    za    politično    osvobojenje,
druga pa je izraz pojavov svobodnega življenja. Toda tudi v tej dobi živi še dalje nekdanji »Sturm und Drang« ... uben Karavelov (1837—1879) je bil publicist, politik in pesnik. Napisal je nekaj skromnim zahtevam odgovarjajočih socialno političnih pesmi ter ogromno povesti, med katerimi je nekaj prav posrečenih. Popularnost, ki jo uživa Karavelov, pa ni posledica njegove pesniške finese, marveč sugestivnega učinka njegovih pesnitev.
jegov mlajši sodobnik in sobojevnik, nekoliko kozmopolitsko usmerjeni revolucijonar K r i -sto Botev (1847—1876), je najbolj nadarjena osebnost novejšega bolgarskega slovstva. Dasi je bilo njegovo življenje kratko, je zadostovalo popolnoma za razvoj njegove genialnosti — in ta pojem je v vsem bolgarskem slovstvu moči uporabiti edino le pri imenu Boteva. Vse njegovo pesništvo je izraz silne upornosti vklenjenega človeka-pesnika proti jarmu in sramoti. Srd napram vsem mlačnežem in lenobnim, jeza proti vsem, ki nočejo najti moči, da zvalijo jarem suženjstva z ramen. Njegova smrt je bila taka, kakor jo je pri-digoval: na vrhu neke balkanske gore je padel v slavo svoje domovine. Njegove pesnitve se odlikujejo po prirodni toploti in prisrčnosti. Skrivnost njegove veličine pa tiči v njegovi plastični oblikovni sili, v njegovem bogastvu prispodob in v njegovi samoniklosti. sestraiiski predstavnik bolgarskega slovstva je Ivan Vazov (1850—1922). Udejstvoval se je s talentom, plodovitostjo in uspehom na vseh poljih leposlovja. V začetku je uporabljal skoraj izključno domorodne motive, pozneje je dajal vedno bolj duška svoji strastni ljubezni do prirode. Napisal je mnogo dobrih povesti iz ožjega bolgarskega sveta in nekaj romanov politične in zgodovinske vsebine. V svojem znamenitem romanu »Pod jarmom« opisuje s svežo nazornostjo in čudovito izvirnostjo poslednje borbe in napore Bolgarov pred osvobojenjem. Poskusil je svojo srečo tudi na odru, toda šele po otvoritvi Narodnega gledališča l. 1907. je žel s svojimi številnimi historičnimi dramami popoln uspeh. Njegovo najvažnejše odrsko delo se imenuje »V prepad«. Vazov je in ostane še dolgo največji bolgarski pisatelj, dasi ga v posameznostih poznejši pisatelji prekašajo. koraj istočasno z Vazovom sta delovala K. Vel i čk o v (1856—1907), ki se s svojo preveč sentimentalno in nervozno poezijo ni mogel prav uveljaviti, ter S t. Mihajlovski (r. 1865), čigar spretne retorične besedne igre v verzih so dolgo navduševale mladino.
163
h*
eljtonist Aleks Konstantinov (1863 do T T temeljitelj bolgarskega socialnega leposlovja 1897) si je pridobil v prav posebni meri na- je nekdanji ljudski učitelj in pisatelj šolskih klonjenost  čitateljev  s  svojimi   karikaturistič-       učnih knjig Todor V 1 a i k o v, svojčas znan
nimi okvirnimi povestmi o Baji Ganju (stricu Ganju), kateremu je podtikal vso smešnost in zlobnost manj kulturnih Bolgarov, tako da je postalo ime Baj Ganju naravnost vrstna označba. Njegovo delo je pester biser v bolgarskem slovstvu. A/I ed novejšimi pripovedniki je posebno zaslovel iVJ-P. J. Todor o v (1879—1916) s svojimi čudovitimi kratkimi idilami, ki prodirajo v najgloblja vprašanja življenja. Najbolj pa so vidne med živečimi mojstri bolgarskega pripovedništva tri osebnosti: Anton Strašimirov, Jordan Jovkov in Elin Pelin. n t o n Strašimirov (roj. 1. 1870.) je produktivnejši kot ostali sodobni pisatelji, toda naglost, s katero piše, očitujejo vse njegove povesti, romani in drame, v nervozni negotovosti pri oblikovanju nastopajočih oseb. Barvite in resnično občutene pa so njegove prve krajše novele.
ordan Jovkov je postal v poslednjih letih jako popularen, zlasti med mlajšimi učitelji. Njegove povesti se odlikujejo po pestrosti prizorov, ki so mnogokrat le v rahli zvezi med
A
J
kot pisatelj, zdaj pa se njegovo ime ob ministrskih krizah pogostoma imenuje. Izdal je nekaj zvezkov romanov in novel, med katerimi je nekaj takih, ki imajo nedvomno literarno vrednost. T) rav posebno plodovitost je pokazal Dobri Nemirov, ki zlasti v poslednjem času izdaja svoje romane v kratkih presledkih. Njegovi romani — med njimi je »Bratje« najbolj znan — obravnavajo mojstrski socialno življenje; človek bi skoraj dejal: tudi najintimnejše življenje slojev in rodbin v Bolgariji. Postal je pisatelj družbe. — K temu imenu bi rad pristavil še ime S t i 1 i a n a Č i 1 i n g i -rova. Pisal je in še vedno piše po obsegu velike pesnitve, ki se časih razvozljajo kot romani v verzih ali sonetih, tako n. pr. njegova obširna knjiga »Vlado Bulatov«. A tudi v prozi se je izkazal, zlasti v opisovanju življenja bolgarskih cehov (bratovščin). V delih nazadnje omenjenih dveh pisateljev tiči vselej stremeča, zdrava sodba, ob kateri so se mnogi čitatelji  zavzeli. Dobri   Nemirov, je  v rasti in
obeta veliko.
seboj.  Kljub temu  pa  so  učinkovite  in sveže IVT ajpomembnejši    pesniki    novejšega    časa    so: ter spravijo čitatelia v pristno bolgarsko raz-       Penčo    Slaveikov
E
V
položen je. Poslednje dejstvo je bilo temelj njegove slave.
lin Pelin (r. 1878), je najfinejši opazovalec, najbolj nadarjeni pripovednik. Vse, kar ustvarja, je zanimivo, napeto, živahno in živo, polno globokega poznanja človeka. Cesto te njegova elementarna oblikovna sila globoko pretrese. Slike, ki jih podaja, so kakor belo klasje na polju sredi poletja. Način njegovega pripovedovalija je miren; toda baš s to mirnostjo nam zna opisati strašne, časih naravnost grozne duševne viharje. V tem pogledu sta klasični njegovi daljši noveli »Gerazijevi« ter »Nezrela sila«. V njih je podano skoraj s kmetsko močjo notranje življenje kmeta, njega usoda in beda.
rav tako globoko je prodrl tudi v dušo otroka ter postal najpopularnejši mladinski pisatelj. se do zadnjega je zbujal v bolgarskem književnem svetu veliko zanimanje Georgi Raičev s primitivnim in časih posrečenim pishologiziranjem v svojih najboljših daljših povestih, kakor n. pr. v »Grehu«. V njem je bilo nekaj povsem samosvojega in povsem neodvisnega od evropske psihološke pripoved-niške literature. Zdaj je nekoliko obmolknil, 1Z~ i r i 1 Hristov si je priboril že v svoji gotovo izčrpan •— a ni izključeno, da stoji na zgodnji mladosti s svojimi ljubavnimi pesmimi kakem križpotju.                                                           odlično   mesto   v  bolgarskem   slovstvu.   On   je
(1866—1911), sin pesnika P. P. Slavejkova, K i r i 1 Hristov (r. 1875) in P. K. javorov (1877—1918). Med njimi je najvidnejši Penčo Slavejkov, ki je pričel delati prej kot vsi ostali z evropskimi pojmi. Njegov žal nedokončani ep »Krvava pesem« je eno najobširnejših in gotovo tudi eno izmed najbolj v globočino sega-jočih del bolgarskega slovstva. V jasnih, tenko izklesanih verzih je prikazan narod v najsil-nejšem zaletu osvobodilnega boja. Karakteri-zacija pristne bolgarske biti je temeljno stremljenje pesnikovo. A pri tem ne ravna Slavejkov s so vragi kot z zvermi, kakor so to delali skoraj vsi njegovi sovrstniki, marveč kot z ljudmi, ki se na svoj način prav tako borijo za hišo in dom. Razen tega velikega, nekoliko težkega epa, v katerem se navdahnjenje pogostoma men ju je s hladno preračunanostjo, imamo od Penče Slavejkova še mnogo drugih. skrbno izdelanih pesmi, v katerih si stojita borba za najvišje vrednote in trezna preudarnost druga zoper drugo. Da je tako njegova oblikovna sila pod slabim vplivom, ni moči tu preiskovati v podrobnosti. A izza vseh njegovih pesnitev vidimo plemenitega človeka.
164

utemeljitelj bolgarske umetne erotične lirike. Pozneje je dosegel lepe uspehe s socialno filozofičnimi pesnitvami. Ob tem je seveda njegovo ustvarjanje izgubilo precej svežine in neposrednosti, a jezik mu je postal čistejši, bogatejši, misli so se mu poglobile in zjasnile in njegovo obzorje se je razširilo. Isti vtis napravijo tudi njegovi dramski poskusi v prozi in v verzih. Zlasti je zanj značilno neumorno stremljenje, da bi se izogibal izhojenih poti in njegovo poskušanje v oblikovanju novih ritmov. In baš v poslednjem času je zopet vzplamtela njegova samosvoja ustvarjalna sila, dasi živi daleč od domovine, v prostovoljnem izgnanstvu. Najpomembnejši sad te njegove nove dobe umetniškega ustvarjanja je široko zasnovana pesnitev »Deca Balkana«. Poleg tega se je diviti tudi mnogim njegovim novim globoko občutenim in oblikovno dovršenim krajšim pesmim. "17" pogledu oblikovne dovršenosti prekaša vse bolgarske pesnike P. K. Javorov, ki je že s svojimi prvimi pesmimi vzbudil precejšnjo pozornost. Bile so namreč vse lepo izbrušene, lahke, jasne in zveneče; in znal je naslikati smelo podobo ali prikazati pretresljiv prizor iz svoje najožje življenjske okolice. Da se ne izgubi popolnoma v virtuoznosti besedne poezije, ki jo je sam spravil v modo, se je posvetil tragediji modernega bolgarskega rodbinskega življenja. Javorov je imel vsepovsodi največji uspeh, tudi tedaj, kadar nihče ni mogel prav umeti, kaj hoče povedati, ali če je bil upravičen dvom, da li sploh kaj hoče povedati. On je predhodnik neke nove generacije pesnikov, ki so po zaslugi njegove oblikovne dovršenosti in njegove drznosti glede originalnih domislic prišli tako daleč, da morejo in smejo brez kazni slediti vsem modam zapadnoevropske lirike. Med bolgarskim izobraženstvom sega slava Javorova do fantastičnih višav, njegove pesmi — celo najpreprostejše — deklamirajo s posebno izumetničenim tragičnim tonom. t u d m i l S t o j a n o v , duhovit pesnik in ese-*-* jist, je v poslednjih letih bil izredno marljiv ter je spisal nekaj večjih dramskih pesnitev, ki s pesniškega stališča niso nezanimive, vendar bolj za črtanje nego za uprizarjanje prikladne. Njegova posebnost tiči v tem, da ima povedati o sleherni stvari v življenju nekaj posebnega. np r i 1 o n Kune v združuje v sebi dve povsem *¦ nasprotujoči si nadarjenosti: na eni strani je rahel in nežen lirik, na drugi pa oster feljto-nist ter se kot tak odlikuje zlasti po svojem zdravem humorju.
oet T o d o r T r a j a u o v je delal skozi deset let — do pred kratkim — mnogo hrupa — pa nikakor ne za prazen nič — s svojim fantastičnim pesnikovanjem, ki je vse posejano s samimi dragimi kamni. Vse, kar se blešči in lesketa — od diamanta, smaragda, rubina do opala — vse je našlo svoje mesto v njegovih pesnitvah ... in povrhu še vse barve in barvne nianse tega sveta. Radi tega sicer njegova poezija ni bleščeča in barvita, a vendar se lesketa in omamlja vešče in metulje. To je vzrok, da je imelo in še ima njegovo pesniko-vanje mnoge in strastne rmvržence. Tudi posnemovalce. Celo pomembnejši pesniki so podlegli vplivu njegovih smaragdov in topazov. Trajanov sam je nadarjen in zanimiv mož — žal da premnogokrat predobro ve, kaj dela. A kadar ni preračunan, ustvari zares lepe pesmi. tako kratkem kurzoričnem pregledu vsevkup-nega slovstva nekega naroda ne more biti govora o kaki popolnosti. A nikakor ni mogoče prezreti posebnega liričnega talenta, kakršen je Nikolaj L i 1 i e v. Treba je omeniti tudi njegov specifični dar, radi katerega uživa med bolgarskim izobraženstvom toliko čast. Njegovo liriko označujejo prav za prav celo tisti, ki so njemu najbližji, za knjižno liriko. Morda je v njegovih pesmih res malo doživljenega in še manj notranje razgibanosti — a tudi na svoj mirni način je umel Nikolaj Liliev ustvariti sanjske, poetične slike. Te slike so prav. take kakor sanje — neme in zabrisane — čita-telj ne ve, ali jih čita ali gleda. Vsekakor uživa velik sloves oblikovna plat in pedantični knjižni jezik pesnikov.
d nekdaj so se v bolgarskem slovstvu uspešno udejstvovale ženske. Velik sloves in napredek so dosegle med njimi tri: Mara B e 1 č e v a , ki se je pojavila pod vidnim vplivom Penče Slavejkova. Njene pesmi so v pretežnem številu lirika prispodob — slikovita je in preveč naobražena. Noblesa je pri nji značilna poteza. esna in vsega spoštovanja vredna je pesniška žila Dore G a b e. Razumna, vestna, marljiva in gibčna, bogatih misli in čuvstev, koraka po svoji poti vedno naprej ter osvaja srca Bolgarov. A najbolj očara čitatelja z ljubkimi svojimi domislicami v verzih. O veliki pesniški zrelosti priča njena poslednja zbirka »Zemska pot«.
jubavne pesmi so pesnili vsi bolgarski poeti, a mnogi med njimi so ljubezen le opisovali ali se je le dotikali. A prišla je silna strast, mogočnost doživetih bolečin in sladkosti ljubezni — v pesnici Elizabeti Bagriani. Človek bi mislil, da se bo zlomila pod pezo svoje strastnosti, če bi ne bil baš v tem njen dar, da
165
v
mora povedati, kako trpi«. Tako je dala v svoji obsežni poslednji zbirki :>Sveta in večna« (to je ljubezen) izredno silen izraz svojega ognjevitega temperamenta. Smelo, skoraj predrzno, izbruhne v vsaki boli in vsaki radosti ter potegne vse za seboj — s svojim pesniškim plamenom. Mirno bi smel trditi, da je Bagriana najboljša ljubavna pesem bolgarskega leposlovja, če bi njen polet ne bil tako nenadno in nasilno presekan po nespametnih vplivih neke filološke liričnosti, radi katere se je že mnogo sočnega posušilo.
udi dramsko slovstvo je pri Bolgarih v kratkem razdobju zelo napredovalo — zlasti po zgradbi bolgarskega Narodnega gledališča v Sofiji. Najprej so si igravci sami pomagali in naravnost preplavili vse s svojimi proizvodi. Nato so začeli pesniki in pisatelji preobračati v gledališke igre svoje romane in novele, najrajši take z zgodovinsko vsebino. Večina teh priredb je naivna, brez globine in zanosa, vendar je med njimi tudi nekaj prav učinkovitih. Najprej je tu omeniti drame Ivana Vazova: »V prepad«, »Borislav« ter »Bohe-ma« ter S t r a š i m i r o v e : »Vampir«, »Onstran« in »Tašča«. Poetične in dramatične hkrati so igre Petka T o d o r o v a , tako »Zidarji«, »Prvi«, »Vila« (Samodiva). o vojnah je postal razmah bolgarskega slovstva večji in bogatejši. Krasno sofijsko gledališče je zgorelo. Nova zgradba je mnogo impozant-nejša. Živahno gledališko življenje je polagoma nadvladalo vse ostale kulturne panoge. Gledališče je vzbudilo pozornost vsega naroda. Dasi tudi v tej novejši "produkciji prevladuje zgodovinski in etnološki značaj, ni moči utajiti dejstva, da drže novi proizvodi — mutatis mutandis — korak z zapadnim dramskim slovstvom.
najnovejšem času se je proslavil Štefan K.ostov s svojimi socialnimi in zlasti še s političnimi komedijami. Njegov »Golemanov« je žel največji odrski uspeh, kar jih pomni Bolgarija in ena izmed njegovih starejših komedij »Zlati rudnik«, je bila z ogromnim uspehom uprizorjena celo v Bukarešti. udi nadarjeni novelist Jordan j o r k o v se je izkazal s svojo dramo »Albena« kot izvrsten dramski talent. Snov je seveda zopet vzeta iz kmetskega življenja. Le mrvica nečesa mu manjka, da bi stopil čez prag etimologije v kraljestvo resnične dramske pesnitve, v tragedijo duše in socialnega življenja — a vendar je »Albena« prav dobra drama mlade kmetice, ki hoče biti drugačna kot ostale. svojimi soiialno-zgodovinskimi komadi, ki so bili z velikim uspehom uprizorjeni v Narodnem
gledališču, je obogatil bolgarsko dramsko slovstvo tudi   K o s t a   Mutafov. D ogato je bolgarsko slovstvo tudi kritikov. Vsem ^prednjači pred desetimi leti umrli voditelj tedanje bolgarske literature in vladar nad vsemi mnenji  d r. Krste v.  Za njim je omeniti pred dvema  letoma  umrlega   prof.  Bojana    P e -neva, ki je bil izrazito ostrega temperamenta, pri tem  pa pedant in skoraj znanstvenik po svoji  metodi.   Veliko  je  bilo  priznanje,   katerega je postal deležen, a vendar ne gre tajiti dejstva, da je kljub svoji nadarjenosti in vestnosti postopal preveč pristransko. r> otem še profesorja  M i h a i 1  A r n a udov  in *•   K.   G a 1 e b o v.    Prof. Mihail   Arnaudov   ni  le učenjak in izkušen kritik, marveč tudi trezen in nikakor ne ozkosrčen. Prav tako se uspešno uveljavlja kot kritik temperamentni, nadarjeni in temeljiti prof. Galebov. 7 elo uvaževan je kot kritik urednik velike bol-garske slovstvene revije »Zlatorog« — Vladi-m i r   V a s i 1 j e v ,   s katerim  pridno  dela  in ustvarja krožek mladih,  nadarjenih pesnikov. V tem krogu je živahnost in marljivost doma. T~"v olga leta je  prav tako uspešno  deloval  znani *-^ slovstveni zgodovinar  Bošan   Angelov   in razveseljivo se uvaja na tem polju tudi njegov naslednik v vodstvu Narodne knjižnice, vestni in marljivi   V e 1 j k o   J o r d a n o v.   Kot jezikovni kritik bolgarskega slovstva si je pridobil velike zasluge etimolog   M 1 a d e n o v. jV/fed   najmlajšimi   kritiki   je   pohvalno   omeniti ^^ urednika najboljšega bolgarskega leposlovnega 1 ista  »Hiperion«    D i m i t r i j a    M i t o v a    in izdajatelja znanstvenega in edinega bolgarskega bibliografskega lista   T o d o r a   T o d o r o -v a   Borova   ter izvrstnega gledališkega kritika P. K a r š e v a. A  vtor teh vrstic, univerzitetni profesor dr. Ale-^*- k s a n d e r   B a 1 a b a n o v ,   je primoran omeniti  tudi   samega sebe. Prestavil je Goetheje-vega Fausta v bolgarske verze,  in  skoraj vse starogrške tragedije in komedije, nekaj spevov iz Homerja, Platonove dialoge  in tudi  sam je spisal   mnogo  pesmi,   povesti,   esejev   in   slovstvenih razprav. 1VT ajzanesljivejši porok za veliko bodočnost bolgarskega slovstva pa ni  v tem,  samo  ob sebi koristnem in mnogo obetajočem udejstvovanju, marveč   v  življenja  zmožnosti    in   v  tehtnosti bolgarskega jezika, katerega besedni zaklad in bogastvo oblik sta skoraj neizčrpna. Bolgarski jezik ima čudovito moč, posneti enako pristno kot  nazorno  komaj   slišno   šepetanje  listja   in tuljenja razjarjenega leva.
(Z avtorjevim  dovoljenjem prvič v DiSv   objavljeno.   —   Prestavil  s. š.)
166