časopis slovenskih delavcev 43 Telefaks: 311-956. Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4, Ljubljana ■■Ml I | Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Ljubljana, 29. septembra 1994, št. 43, letnik 53, cena 175 SIT Če ne bomo vsi skupaj preprečili nadaljnjega propadanja kovinske industrije, ne bomo več industrijski delavci -nekdaj ponosni kovinarji, ampak le še sezonski obiralci sadja! Ne, čakati nočemo in ne moremo več! Človeka vredno življenje hočemo živeti zdaj! Edmund Ozimic na protestnem shodu SKEI v Mariboru v torek, 27.9.1994 NAPRAVITE Ml TO DEŽELO SPET ^^^^^HDELAVSKO! Protestnega shoda SKEI so se v Mariboru udeležili tudi predstavniki Pergama, Neod visnih sindikatov Slovenije in upokojencev. Prišli so sindikalisti iz Celja, Nove Gorice, Črnomlja, Velenja, Prekmurja, Gorenjske... Dvajset govornikov, veliko razočaranja, obupa in nekaj groženj. Reportažo objavljamo na 3. strani DE. TE, sreda T I Jr Si 3 ti 15‘ miEVAMo ' m 'yn mm m* & b* »• ® mn a ,^«0 :m * m 4h * j®* p&bi m c«,'osii8 Levstikovi, IS. 01000 Ljubljana, tet 061 12S4 222 las 061 2!S SSS E EE 29. septembra 1994 DRUGA PLAT Nereprezeulativna reprezentativnost Država je kajpak kot vselej mislila dobro. Da bo le v prid državljanov, da bodo mirni, srečni, da bo red v deželi in bo ljudem vse jasno in krasno. Saj zato imamo državo in zato je državna oblast! Minister pa v prevodu tako in tako ne pomeni nič drugega kot služabnik (po slovarju tujk Franceta Verbinca). Piše: Ciril Brajer Pa 80 se zbrali služabniki ljudstva in s prvim slugo na čelu sprejeli zakon o reprezentativnosti sindikatov. Kot smo rekli, zato da bo red, da se bo vedelo, kdo je kdo in kako bo država laže pomagala sindikatom služiti delovnemu ljudstvu. Sindikati pa, menda ker po prevodu niso sluge, so se že med nastajanjem zakona nekaj repenčili. Nihče da jih ne bo prešteval, njihova moč se bo že pokazala in izkazala, kadar jo bo delovno ljudstvo potrebovalo in kadar bodo skupaj državi pokazali, da njeni ministri ne ravnajo v skladu s prevodom Franceta Verbinca. Le France, rojen v znamenju marjetice, je državi slepo zaupal in se zavzel za zakon. Marjetka je pač taka dobrodušna rožica. Potem je bil zakon sprejet. Po njem sindikati reprezentativnost izkazujejo in dokazujejo zgolj po tem, koliko članov imajo. In marjetka je ovenela. Dobrodušnost in zaupljivost nista lastnosti, s katerima bi se lahko kosal z državo. Sluge so očitno nestanoviten poklic. Gospodarju, na ljudstvo mislim, znajo krepko ponagajati. Recimo - vsi ali skoraj vsi sindikati se strinjajo, da je član ZSSS primeren za njihovega predstavnika v svetu slovenske televizije. Tam, v tej katedrali slovenskega duha, se s tem ne strinjajo. Njihova mandatno imunitetna komisija povpraša državni zbor, to nadkatedralo slovenskega duha in telesa, kdo je sploh reprezentativen. Zbor, ki sicer vse ve in vse zna, tokrat odpove. Povpraša pa vlado. Glej Šmenta, vlada, ta visoki zbor slug, povpraša sindikate. Sindikati vladi svetu-jejo, da je v njej tudi služabnica za delo, družino in socialne zadeve... Tu smo pri tisti zgodbici o dedku, babici, kužku, mucki, ki so drug drugega držali, da bi složno izpulili repo. Le da je repa konkretna stvar, zakon o reprezentativnosti sindikatov tudi, potem pa je s konkretnostjo konec. Številk enostavno ni! Nihče v tej ljubi nam državici nima podatkov o številu elanov posameznih sindikatov. Nihče?! Gospe služabnici za delo Rini Klinarjevi res dobrohoten napotek: Ima! Republiška volilna komisija jih ima! Njo naj vpraša, pa bosta v hiši red in mir. Ali pa tudi ne. Ker gre za resnično dobrohotnost, Rini Klinarjevi še dodaten napotek - volilni komisiji so sindikati prijavili svoje članstvo: ZSSS - 430.000, KNSS - 163.000, Konfederacija 90 - 41.000, Pergam - 24.000. Številke sem zaokrožil navzdol, pa nič zato. Seštevek je 658.000 članov le za omenjene štiri centrale. Uf, koliko je še sindikatov in še vedno velja, da je v Sloveniji 607.813 zaposlenih. Ni kaj, gospa Klinarjeva, resnično vam ne zavidam. Ampak DE je vašo predhodnico že tolikokrat povprašala, kako kani urediti ta nesmisel, da moram- povprašati tudi Vas. Kruto gor ali dol, kako mislite končno prešteti sindikate in — ker je zakon pač tak, kot je — omogočiti normalno delovanje, torej spoštovanje zakona o reprezentativnosti? T časopis I slovenskih M J J J delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: Naziv podjetja ali ustanove: Naslov:___________________ Podpis naročnika: Zločinskost režima? DE, 16. 6., 30. 6., 14. 7., 11. 8. in 18. 8. 1994 Naj grem kar po točkah: (1) Polemika v DE nikakor nima reference v Kušlanovem »Desničarstvu - otroški bolezni postkomunizma«, ampak v Čelikovem komentarju »Zločinskost režima?«. Nanj sem odgovoril s tekstom »Zločinski komunizem«, na Kušlanov odgovor pa s tekstom »Udbovstvo - starostna bolezen komunizma«. Toliko, da se razumemo, za kaj je sploh šlo. Iz originalnih naslovov bo to bolj jasno. Meni se namreč upirata oba totalitarizma tega stoletja - komunizem in fašizem. In zaradi dediščine, ki jo je dobilo slovensko politično telo, se je treba distancirati od obeh. Čemu »protifašistične lige«? Mar ni Veliki voditelj slovenske desnice proizvod komunizma, dolgoletni mladinski aktivist in slo-jevski zaupnik? Tudi takšna desnica je posledica polpreteklega totalitarizma, ne samo neke že obledele kosti, ki so po pol stoletja pogledale na dan iz svojih jam. Pravzaprav se mi dozdeva, da si ravno takšne, čim-bolj-faši-stične desnice Vi - Kušlan, Ivanič, Čelik et Co. - želite. Kajti samo s takšno znate opraviti za vselej. (2) Da od komunizma preosta-jajo samo še špekulacije, ne pa program za v bodoče, je jasno. Komunistična špekulacija je bil Peterle - mislili so, da bodo s cerkvijo in njeno stranko (SKD) lažje naredili deal. »Dilanje« ni značilno samo za eldeesovske skojevce.. . Pa celo Lojzek je postavil pogoje - in to zadnji dan, ko je bil že odstreljen. Torej gre za več kot za samo »dilanje«. Preko poprave krivic, preko očiščenja, se enostavno ne more. Le da krščanski socialisti niso samo pristajali na špekulacije in dogovore, ampak so že od kraja postavili programske zahteve. Če je hrvaška SDP (Račan, Tomac...) lahko pristala na podobne zahteve Vujičevih socialdemokratov, kaj je potem bilo to tisto pri slovenski SDP-ZLSD, da so raje špekulirali? Pokvarjenost vodilnih kadrov, globoko kompromitiranih s slovensko zgodbo o »samoupravni socialistični demokraciji«? Nepripravljenost za resnično prenovo tudi v duši in ne le na besedah? Naloga, da se zaščiti generacija očetov? Naloga, da se celo Slovenijo pogrezne v gnojnico, ki se ji reče postkomunistično konvertitstvo, in da se v splošnem gnusu zakrije svojega značilnega, lastnega? In kaj sedaj, ko niti Lojzka ne bo več? Mar res preostaja levici za zaveznika samo še znani kriminalec? In mar ni to tudi prava »podoba Doriana Greya« slovenskega eks-komunizma? In kaj bi se razburjali nad zavezniki te vrste? Mar ni sam predsednik države prekvalificiral svoje kadrovsko stanovanje v družbeno, da bi ga lahko olastninil (odkupil) po zanj zelo ugodnih pogojih? In Drnovšek tudi? Si lahko zamišljate, kako bi to bilo na primer v ZDA, ko bi recimo Clinton odkupil Belo hišo po stanovanjskem zakonu? Ampak ta primerjava nikakor ni privlečena za lase! Ta primerjava samo kaže, kakšna je podoba današnjega postkomunizma. Namesto zagona vseh narodovih energij, namesto ustvarjalnega poleta, namesto demokratične zavesti - en sam gnus. Zato tudi omenjenega zaveznika ZLSD in L+DS ne omenjam niti poimensko. Lahko si preberete »Delo«, 17. 6. 1975. On je za svoje mladostne grehe odsedel. Tisti, ki so nam pripravili 45 let totalitarizma, pa so zaščiteni - kot medvedje v Kočevskem Rogu... Visenthal je jasno postavil geslo - pravica, ne maščevanje! Toda pravica ne pomeni sprenevedanja, pozabljenja... Pravica pomeni očiščenje in na mesto maščevanja lahko stopi samo pravo. (3) Vse te besede o preteklosti veljajo sedanjosti. Tudi - če hočete - položaju delavca! Kajti delavec je tu zato, ker so ravno znotraj totalitarne stranke na oblasti lahko uspevali enkrat Puklasti Mihe, drugič pa Anteji Markoviči.. . Logika mojih polemikov je namreč logika državljanske vojne. Čeliku - ne da se opravičevati vsega včerajšnjega, dokler to doseganje ne bo dobilo svojega sodnega, pravnomočnega sklepa! Če je komunistični režim korumpiral ljudi (»čeprav se je marsikdo od njih v tistih časih krepko prislonil na jasli socialistične oblasti«), je to počel prav tako uspešno tudi režim A. Hitlerja, Duceja, Sala-zarja ali Franca... To ni argument, čeprav je Vaš edini argument ravno ta, nizkotni! Ivaniču - ne Vas, ne Mance Košir, ne Spomenke Hribar ne bo odrešila Vaša pripomba o iskrenih vernikih. Če ste res verjeli v zmoto, to še ne pomeni, da ste takrat ravnali prav in da sedaj ravno tako ravnate prav. Tako stlaišče je, filozofsko gledano, zelo pogumno stališče. Sebi ne dopuščate nikakršne zmotne opredelitve, drugi pa nikoli niso imeli, nikoli niso mogli imeti prav... Pravilna je bila »linija«, kajneda? Da gre - tovariš Ivanič - za logiko državljanske vojne pri Vas, je jasno iz Vaše pripombe, ki je bila pod nivojem Vašega sicer ponavadi lucidnega pisanja. Ne, nikoli ne bom več sprejel povabila Vas ali Vaših tovarišev - ne na kozarček rujnega, ne na slastno klobaso! Da mi je ne bi potem očitali! Samo potem ne jadikujte, da Vas imajo za garjave. Kajti v tistih časih so Pas demosovci imeli za take... Če Ivanič priznava, da sprejema mojo kritičnost, »zlasti še, kadar gre za goljufivo in menipulantsko obnašanje strankine vrhuške do njene baze oziroma volilcev«, čemu potem že v naslednjem odstavku isti Ivanič začne govoriti, da to prizadene množico poštenih, razočaranih »malih ljudi«? Mar se mu ne posveti, da sam sebe demantira? Jaz nisem zmerjal z zločinci »baze«, ampak komunizem, idejo in njene izvajalce. Žalil sem Vaše šefe, Vaše ideologe, Vaše udbovce, Vaše špiclje! In končno tista retorika o »malem človeku« - zame je človek velik, če je v njem kaj človečnosti (in Vi pravite, da je je bilo kar nekaj med strankinimi verniki; bi se dalo strinjati). Na »malega človeka« se je v tistih slavnih protifašističnih časih, ki si jih Kušlan tako želi obuditi od mrtvih, sklicevala neka druga stranka, neka druga ideologija! Se ni Vam podzavestno dogodilo to, kar se je Velikemu voditelju slovenske desnice dogodilo premišljeno? Nista oba iz istega rdečega gnezda? Meni se J. J. upira zato, ker za mene v veliki meri on simbolizira komunizem. S Tribune sem letel 1982. leta zaradi kritike stalinizma (»Permanentna kriza političnega sistema v realno obstoječem socializmu« je bil naslov mojega spornega teksta). (4) In ko mojim polemikam pripadejo vsi drugi argumenti, mi morajo - v znani socialistični maniri - pripisati tistega, česar nisem ne rekel ne storil: »Morda bi kazalo pri Avblju uporabiti še Janševo formulo, da bo bolj zaleglo.« (Kušlan) Saj Vi rabite Janšo! Ko ga ne bi bilo, bi si ga morali izumiti. Moja formula je Wiesenthalova, ne Janševa, da bo jasno. Dokler se bo Vaša stranka (ZLSD) zavzemala za »človeške pravice« odstavljenih udbovcev, je vse ostalo govoričenje o delavskih interesih navadni blef. S protikomunističnimi in protifašističnimi pozdravi. Vaš Mladen Švare (alias X-25) Tudi Špedtrans bo moral v stečaj DE št. 39, 1. 9. 1994 Šoferji Urošu Koržetu V Zvezi združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenija smo zelo zaskrbljeni zaradi dejstva, da je nekdaj ugledno prevozniško podjetje Špedtrans iz Maribora - v voznem parku je imelo skoraj 300 tovornih avtomobilov - danes tik pred stečajem. Sprašujemo se, kaj je naredilo novo vodstvo podjetja od meseca marca za saniranje podjetja. Položaj se je poslabšal tako, da danes vozi le še nekaj tovornih avtomobilov in da so neporavnane obveznosti narasle na 15 milijonov mark. Pripomniti moramo, da je pri šoferjih Špedtransa navzoča velika politična zrelost. Čeprav so bili vseskozi priče vrsti nepravilnosti, niso nikdar stavkali, ker niso hoteli s tem še poslabšati svojega položaja. S tem pa se postavlja vprašanje, ali lahko delavci sploh računajo na pomoč države v takšnih težavah ali pa je edini moment klica države na pomoč samo »stavka«. Sklad za razvoj Republike Slovenije je po izjavah v Spedtransu zaposlenih šoferjev samo od daleč opazoval agonijo podjetja Špedtrans. Zdaj, ko ni več druge rešitve, pa naj gre podjetje v stečaj, ne oziraje se na usodo stotine delavcev. Okoli 240 zaposlenih bo prepuščenih zavodu za zaposlovanje, ki mu že tako primanjkuje sredstev za reševanje gmotnega položaja nezaposlenih. V Špedtransu vseskozi deluje tudi zelo uspešno Združenje šoferjev in avtomehanikov, ki je v lanskem letu praznovalo 40-letnico obstoja in v katerega so včlanjeni skoraj vsi zaposleni v podjetju. Zdaj je vprašljiv nadaljnji obstoj tega zelo uspešnega združenja, ki je odigralo pomembno poslanstvo v šoferski solidarnosti. Od direktorja Sklada za razvoj Republike Slovenije pričakujemo jasne odgovore o nadaljnji usodi tega zelo uspešnega podjetja, predvsem pa varstvo delavcev v tem podjetju. Srečno vožnjo! Alojz Selič, predsednik izvršnega odbora Zveze združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije V NOVO LETO Z NOVIM ROKOVNIKOM-PRlROČMiicnu ZAJETNEJŠI, BOGATEJŠI, UPORABNEJŠI Sestavljajo ga koledarski del, zajeten blok za zapiske in broširani priročnik z naslednjo vsebino: • abeceda delničarstva • kako brati finančna poročila • pridobivanje lastninske kulture • izvajanje zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju • sindikati in soodločanje delavcev pri upravljanju Rokovnik-priročnik je nepogrešljiv pripomoček za vsakega sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev v podjetju in ustanovi. Cena 2.000 SIT, prednaročniška 1500 SIT! Prednaročilo je mogoče do 31. oktobra. Pohitite! DOV BREZPLAČNO1 NAPIS NA OVITKU i & Razmere v Špedtransu ne vznemirjajo samo tam zaposlenih delavcev in njihovega sindikata. Prizadele so tudi Zvezo združenj šoferjev in avtomehanikov Republike Slovenije, ki so se pred kratkim obrnili na Uroša Koržeta, direktorja Sklada za razvoj Republike Slovenije, z naslednjim odprtim pismom: gralo pomembno poslanstvo trans, kar so delavci upravičeno y> ft: & i KAJ DELAJO 11«! »oniiHličlfih ifellllikrih V iBPlIPIISKIIl UU_________ .. .. * 8MH*1—"*w—w ■■■_ ■L Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE, predsedniku dr. Janezu Drnovšku Kot predsednik Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije vas ponovno obveščani o izredno kritičnem položaju delavk in delavcev v obeh panogah, kjer jih je zaposlenih preko 50.000. Skupaj z njihovimi družinskimi člani je ogroženih preko 200.000 državljanov Republike Slovenije. Že večkrat sem vas izčrpno seznanil z zahtevami Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije, ki so še vedno neuresničene in aktualne: • uveljavitev kolektivnih pogodb dejavnosti, 9 sistemska razrešitev razvojhega statusa obeh panog v industrijski razvojni politiki Slovenije, 9 znižanje davkov in prispevkov na živo delovno silo, saj so delovno intenzivne panoge največ obremenjene prav z njimi, 9 realni tečaj tolarja, 9 sistemska sredstva z ugodnimi kreditnimi pogoji za investicije v tekstilno in usnjarsko-predelovalno industrijo Slovenije, 9 zaščitna politika za zaposlene delavke matere v obeh dejavnostih. Pričakujem vaše osebno angažiranje pri razreševanju teh problemov v obeh panogah, kjer so tako zaposleni kot njihovi direktorji že izčrpali večino notranjih rezerv. Vseh sistemskih, vladnih napak - neukrepov ni možno nadomeščati z višjo produktivnostjo, vedno večjimi zahtevki za izpolnjevanje norm. Alojz Omejc, predsednik .V. i i I I •V. I v> s I I I s: »V Zvezi združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije smo zelo zaskrbljeni nad dejstvom, da je nekdaj ugledno prevozniško podjetje »SPEDTRANS« iz Maribora, ki je imelo v voznem parku skoraj 300 tovornih avtomobilov, danes tik pred stečajem. Sprašujemo se, kaj je naredilo novo vodstvo podjetja od meseca marca naprej za saniranje podjetja. Situacija se je tako poslabšala, da danes vozi le še nekaj tovornih avtomobilov in da so neporavnane obveznosti narasle na 15 milijonov mark. Pripomniti moramo, da med šoferji ŠPEDTRANSA vlada velika politična zrelost. Čeprav so bili vseskozi priče vrsti nepravilnosti, niso nikdar stavkali, ker niso hoteli s tem še poslabšati svojega položaja. S tem pa se postavlja vprašanje, ali lahko delavci sploh računajo na pomoč države v takšnih težavah ali pa je edini moment klica države na pomoč samo »stavka«. Sklad za razvoj Republike Slovenije je po izjavah šoferjev, zaposlenih v ŠPEDTRANSU, samo od daleč opazoval gonijo njihovega podjetja. Sedaj, ko ni več druge rešitve, pa naj gre podjetje v stečaj, nfe oziraje se na usodo stotine delavcev. Okoli 240 zaposlenih delavcev bo prepuščeno samim sebi, oziroma zavodu za zaposlovanje, ki mu že tako primanjkuje sredstev za reševanje gmotnega položaja nezaposlenih. V ŠPEDTRANSU vseskozi deluje tudi zelo uspešno Združenje šoferjev in avtomehanikov, ki je v lanskem letu praznovalo 40-letnico obstoja in v katerem so včlanjeni skoraj vsi zaposleni v podjetju. Sedaj je vprašljiv tudi nadalnji obstoj tega zelo uspešnega združenja, ki je odi- v šoferski solidarnosti. Od vas, gospod direktor Sklada za razvoj Republike Slovenije, pričakujemo čimprej jasne in konkretne odgovore o nadaljnji perspektivi in usodi tega zelo uspešnega podjetja, predvsem pa za zaščito delavcev v tem podjetju.« Predsednik izvršnega odbora dipl. inž. Alojz Selič, ki je podpisal pismo s tradicionalnim pozdravom »Srečno vožnjo!«, je z njegovo vsebino seznanil tudi Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije. »Sindikat delavcev prometa in zvez v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije je neposredno in posredno preko strokovne sindikalne mreže, ki jo imamo širom po Sloveniji, vseskozi sodeloval v prizadevanjih, da rešimo Špedtrans in seveda z njimi delavce - ne samo naše člane. Opravili smo razgovore s starim vodstvom in jim skupaj s sindikalisti v Špedtransu povedali, kaj vidimo, da je narobe, ter zahtevali odpravo napak. Javno smo tudi povedali, da z delavci ne morejo pometati, da jih bomo sindikati zaščitili in jim bomo izborili tisto, kar jim gre po zakonu in veljavnih kolektivnih pogodbah. Kljub naporom je podjetje vedno bolj tonilo in pojavili so se prvi presežki. Obljubljena jim je bila poštena odpravnina, pa je žal, niso dobili, zato teče sodni spor, ki ga vodi naša območna organizacija v Mariboru. Položaj se je 'iz dneva v dan slabšal, dokler niso pristali v Koržetovem skladu. Dobili so novo vodstvo, staro garnituro so ’z lepimi dohodki’ poslali na čakanje. Novo vodstvo ni čutilo potrebe, da bi jih pritegnilo k sodelovanju, da bi rešili Šped- pričakovali od Sklada za razvoj. G. Žlender - direktor, postavljen od sklada, je za lep honorar, ki ga je za svoje delo prejemal, začel z odprodajo za nas najbolj vitalnih funkcij - špedicije. Res je, da nas je v razgovoru, ki smo ga zahtevali sindikati, prepričeval o pravilnosti take odločitve, ker so prevzeli tudi zaposlene. Mi se s tem nismo strinjali, toda storiti se ni dalo ničesar več. Opravljena je bila vrsta razgovorov tudi izven firme: s predstavnico, kjer je s strani Sklada odgovorna za Špedtrans, Žal moram ugotoviti, da nismo ravnali najbolj modro, ker se že v preteklosti nismo odločili za stavko. Vendar se, razen nekaj izjem, delavci Špedtransa za ta korak niso odločili, zlasti ne v času, ko so bili pod Skladom, ker je bilo očitno, da novo vodstvo čaka samo na ta korak, kajti tako bi krivdo za svoj neuspeh lahko prevalilo na delavce. Rešitve Špedtransa s stavko ne bi dosegli - to nam je vsem jasno - morda bi le širšo javnost še po tej poti opozorili na položaj nekdaj tako uglednega prevozniškega podjetja, kot je bil Špedtrans. S pismom smo želeli ZŠAM • seznaniti z našimi prizadevanji, Sindikalisti, člani ROS-a turizma in gostinstva niso imeli komu povedati, kaj jih žuli, razen drug drugemu. Da pa dejavnost, ki je odločilno prispevala k lanskoletnemu presežku v plačilni bilanci Slovenije, letos pa bo predvidoma še bolj, žuli marsikaj, smo imeli priliko slišati v skoraj dveurnem pogovoru v »družinskem krogu«. Veliko pripomb je bilo izrečenih na račun neenakih pogojev poslovanja med zasebniki in (še) družbenimi podjetji gostinstva in turizma, na račun tega, da inšpektorji zasebnikom radi zamižijo na eno ali obe očesi (že yedo, zakaj se to izplača), na račun težav zaradi krivičnega zakona o denacionalizaciji, terjali so, da se uredi za gostince beneficirana. delovna doba, 40-urni delovnik in daljši dopust. Slišali smo, da bi bilo treba bolj ostro preverjati, kako zasebniki izkoriščajo delavce in sredstva, ki jih ministrstvo za delo daje za nova delovna mesta. Slišali smo predlog, da bi moralo ministrstvo za gospodarske dejavnosti ustanoviti lastno inšpekcijo za gostinstvo in turizem, kakršna je nekdaj že obstajala. Prisotni so po- tem še povedali, da sprejemanje turističnega zakona traja že predolgo, dodali, da sekretar za turizem Jakič nima nobenega posluha za to dejavnost. Da bi vlada storila bolje, če bi denar, ki ga meče v brezno izgubarjev, dala v turizem, ki veže nase 70 različnih dejavnosti, tako bi se zaposlenost na Slovenskem lahko hitro in zelo povečala. Slišali smo, da bi se bilo treba pogovoriti z DAROS-om, kakšni gostinsko turistični objekti naj bi stali ob bodočih avtocestah, da turisti ne bi samo švigali skozi Slovenijo. Pa da se turistična taksa v občinah uporablja nenamensko in da je treba v bodoče zagotoviti, da bodo v gostinstvu delali samo za ta poklic izšolani ljudje. Na koncu pa so sindikalni delavci iz te stroke srečanje samih s seboj »zašpi-čili« z grožnjo Gospodarski zbornici, da bodo ustanovili svojo zbornico, če sedanja ne bo podpirala njihovih koristi. Popoldne pa se je na športnih igriščih za obema planinskima domovoma na Lisci razvnel trd, a obenem zelo vesel športni boj med posameznimi ekipami. O tem pričajo tudi naše slike. Boris Rugelj 'sil F '» Gostinski in turistični delavci so na Lisci dokazali, da so: dobri pevci... Vč'vl : Na torkovem protestnem shodu v Mariboru, ki so se ga udeležili tudi delavci Špedtransa, je bil priimek direktorja Sklada za razvoj RS pogostokrat na vrhu transparentov... ki žal niso obrodila sadov tako, s predsednikom IS mesta Maribor, samim g. Koržetom. Kljub vsem naporom pa ni spodbudnih rezultatov. Vse kaže, kot, da je stečaj neizbežen. Seveda je zdaj naše prizadevanje usmerjeno v aktivnosti, če bo prišlo do stečaja, da bi bil leta programiran, da bi ohranili vsaj nekaj delovnih mest in da bi iz stečajne mase zagotovili delavcem, kar jim gre po zakonu in kolektivni pogodbi. kot smo si želeli. Smo pa dokazali, da delavci v situaciji, v kateri so se znašli, niso osamljeni-Storili bomo vse, kar je v naši moči, da jim bomo tudi v prihodnje nudili vso strokovno pomoč pri uveljavljanju njihovih pravic.« Tako torej Zveza združenj šoferjev in avtomehanikov ter Sindikat delavcev prometa in zvez. Kaj pa Korže? D. K- I Sindikat lesarstva S Državnemu zboru Republike Slovenije Mnenje o predlogu zakona o privatizaciji pravnih oseb, ki so družbeni kapital prenesle na Sklad Republike Slovenije za razvoj :S Spoštovani! M V Sindikatu lesarstva Slovenije se strinjamo in podpiramo predlog •S zakona, ugotavljamo pa, da ni celovit, ker ne upošteva nastalih razmer '& in vseh dejstev iz prakse. I. V 1. členu niso upoštevane tiste pravne osebe z družbenim kapita-lom, katerih kapital je danes prav tako v lasti Sklada, pa ga na Sklad niso prenesle niti s pogodbo niti pred sprejetjem zakona o lastninjenju, ij:;: temveč je bil prenesen po zaključku stečaja. •iŠ Naše mnenje je, da je osnovni namen tega zakona zagotoviti enak S položaj in pravice delavcev. Zakaj potem izjeme? S II. V 7. členu je predvideno, da sklep o načinu privatizacije sprejme Č? upravni odbor Sklada. V 10. členu je določena javna prodaja delnic, 11. $ člen pa le predvideva možnost interne razdelitve in notranjega odkupa, iv Vse je torej v rokah Sklada. Zato se lahko zelo hitro pripeti, da bo sklep upravnega odbora Sklada iz 7. člena v nasprotju z interesi delav-cev. •i-:: Predlagamo, naj se v predlogu zakona zapiše določilo, da tam, kjer zaposleni jasno in nedvoumno pokažejo interes za notranji odkup, i?: Sklad ne more določiti drugačnega načina privatizacije. Marjan Ferčec, sekretar •Iv •i-ji Dolgotrajna pogajanja ivi Pogajanja o kolektivni pogodbi za lesarstvo, ki so se ponovno pričela gl 14. septembra, bodo trajala še nekaj časa. Vedno več je vprašanj zakaj, g: Predstavniki delojemalcev smo večkrat opozarjali, da v natančni analizi posameznih členov ne vidimo nikakršnega smisla, posebej še zato, ker SS so določbe normativnega dela bolj ali manj vsebinsko enake v vseh pogodbah dejavnosti - tudi tistih, ki so že podpisane in veljajo. Toda Kj! delodajalska stran vztraja pri svojem. Iz tistega, kar zagovarjajo neka-teri posamezniki, je mogoče razbrati, da delavec ne sme imeti nobenih S* pravic ali vsaj ne več, kot predvideva zakon, in se v tem niso priprav-Sg: ijeni pogajati. Res je tudi, da se delodajalcem ne mudi, saj velja splošna ijS kolektivna pogodba za gospodarstvo oziroma imajo v večini podpisane Či* in veljavne podjetniške kolektivne pogodbe. Tako imajo ob zakonu gS dokumente, ki zagotavljajo urejenost na področju plač in delovnih S:-: razmerij. S: Mnoga podjetja pa niso takšnem položaju. Ravno ta bi morala preko Splošnega združenja zahtevati, naj se pogajanja z delodajalske strani S; pospešijo in čimprej končajo. Dokler se namreč to ne bo zgodilo, bo | V m„og,h podjetjih pr,v»,pr,z»™. Ma^n p««, lelre,„ | Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva IZRAČUN OSNOVNIH PLAČ IZ TABELE.PLAČILNIH RAZREDOV 29,500.00 SIT .garači... in potrpežljivi (v pričakovanju dobitkov na srečelovu). Sindikat godarstva stanovanje, opravljajo v stano- BRUTO NETO* KOLIČNIK BRUTO NETO* 29,500.00 .20,721.00 2.90 85,550.00 54,975.20 32,450.00 22,621.10 3.00 88,500.00 56,463.20 33,925.00 23,571.10 3.10 91,450.00 57,951.20 35,400.00 24,521.10 3.25 95,875.00 60,183.10 36,875.00 25,471.10 3.40 100,300.00 62,415.10 38,350.00 26,421.10 3.60 106,200.00 65,391.10 39,825.00 27,371.10 3.80 112,100.00 68,367.00 41,300.00 28,321.20 4.00 118,000.00 71,343.00 44,250.00 30i221.20 4.20 123,900.00 74,319.00 45,725.00 31,171.20 4.40 129,800.00 77,294.90 48,675.00 33,071.30 4.70 138,650.00 81,649.70 50.150.00 34,021.30 5.00 147,500.00 85,976.30 53,100.00 35,921.30 5.30 156.350.00 90,302.90 56,050.00 37,821.30 . 5.60 165,200.00 94,629.50 59,000.00 39,721.40 6.00 177,000.00 100,398.30 61,950.00 41,621.40 6.40 188,800.00 106,167.10 64,900.00 43,521.50 . 6.80 200,600.00 111,710.10 67,850.00 45,421.50 7.20 212,400.00 117,204.20 70,800.00 47,321.50 7.60 224,200.00 122,698.30 73,750.00 49,023.30 8.00 236,000.00 128,192.40 78,175.00 51,255.30 8.50 250,750.00 135,038.40 81,125.00 52,743.20 9.00 265,500.00 141,333.70 Javno pismo Spoštovani gospod DRNOVŠEK! Kljub večkratnim našim in urgencam Splošnega združenja gozdarstva Slovenije in posameznih gozdnih gospodarstev na pristojna ministrstva so razmere v gozdarstvu vse slabše. Ne izvajajo se določila zakona o gozdovih, upoštevani niso sklepi državnega zbora, sprejeti na 22. seji dne 29. junija letos, s katerimi ta zahteva rešitev presežnih delavcev v gozdarstvu, pospešitev aktivnosti glede razdružitve premoženja in s tem začetek postopka lastninskega preoblikovanja gozdnih gospodarstev. Zato se obračamo na Vas, da v skladu s svojimi pooblastili in avtoriteto od pristojnih ministrstev (ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, ministrstvo za delo, družino in socialno politiko) zahtevate in zagotovite: 1. dh se najkasneje do 10. 10. 1994 gozdnim gospodarstvom razdelijo sredstva iz proračuna za razreševanje. presežnih delavcev, vsaj kot akontacije. V nasprotnem primeru se bo nekaj gozdnih gospodarstev znašlo v zelo težkem položaju. Postopki v zvezi s presežnimi delavci se iztekajo, kar pomeni konec 6-mesečnega odpovednega roka. Najkasneje zadnji dan odpovednega roka pa je podjetje dolžno delavcu izplačati odpravnino (13. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo). Ni potrebno posebej poudarjati, da je prav odpravnina za delavce, ki so izgubili delo, velikega pomena. Marsikdo lahko s pomočjo odpravnine tv.: začne znova, zato ne more čakati mesece dolgo, da jo bo^ dobil.^In i I s '.V. i 1 & s: s: i 1 I i Nekatera vprašanja o izvajanju zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (III.) PREDSTAVNIKI DELAVCEV V NADZORNEM SVETU Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju določa, da v nadzornem svetu družbe in nadzornem odboru zadruge sodelujejo predstavniki delavcev. Zakon tudi določa najmanjše število članov predstavnikov delavcev v svetu: nenazadnje ne vidimo nobene, potrebe, da bi povzročali še stroške z zamudnimi obrestmi, ki jih bomo gotovo uveljavljali, če problem ne bo rešen kljub temu, da denar je, 2. da se pospešijo pogajanja o razdružitvi (vlada je eden od partnerjev), kar bi zagotovilo normalen proces lastninjenja tudi v gozdnih gospodarstvih. Končni rok se zelo hitro bliža; 3. da se v proračunu za leto 199.5 zagotovijo manjkajoča sredstva za trajne presežke. Po nekaterih ocenah je denarja premalo celo za 20%. Če je država že povzročila sistemske presežke, naj jih v skladu z zakonom tudi sfinancira. Nikakršen diskont pri odpravninah delavcem ni v skladu z zakonom in nanj ne pristajamo. Ne silite nas na sodišče! Spoštovani gospod predsednik! S tem pismom smo želeli na demokratičen in miren način opozoriti na naše težave. Se pa zelo resno sprašujemo, kakšna je vloga nekaterih ministrstev. Ali se sploh zavedajo, kakšne težave povzročajo? Zakon o gozdovih imamo - pa se ne izvaja! Obveznosti iz proračuna so znane - denar se zadržuje! Imamo javno gozdarsko službo - lastniki gozdov ukrepov ne izvajajo! Imamo izvajalska gozdarska podjetja - ki so tik pred razsulom! Imamo zaposlene v podjetjih - ki so pa na robu obupa! Delavcem gozdnih gospodarstev je dovolj triletne agonije. Zato javni apel Vam, dr. Drnovšek! Hvala za razumevanje in lep pozdrav! Za Sindikat gozdarstva Slovenije sekretar MARJAN FERČEC, dipl. inž. I i I I 1 $ i I i :is I I 9 če je zaposlenih do 1000 delavcev, število predstavnikov delavcev ne more biti manjše od ene tretjine; 9 če je zaposlenih več kot 1000 delavcev, število predstavnikov delavcev ne more biti manjše od ene polovice članov . nadzornega sveta. Delavske predstavnike v nadzorni svet izvoli svet delavcev, postopek pa se podrobneje uredi s poslovnikom o delu sveta delavcev. Nadzorni svet ni organ upravljanja, ampak organ nadzora ter ne more sprejemati odločitev v zvezi s poslovanjem družbe. Nadzorni svet je obvezen v delniških družbah, če je osnovni kapital večji od 300 milijonov SIT, če je število zaposlenih večje od 500, če so delnice družbe uvrščene na borzi, če je število imenskih delničarjev večje od 100 ali če je družba ustanovljena sukcesivno. V manjših delniških družbah ni obvezen, statut družbe pa ga lahko predvidi. V družbah z omejeno odgovornostjo nadzorni svet ni obvezen, ne glede na njihovo velikost, lahko pa je ustanovljen; to je odvisno od volje družbenikov. Sestava nadzornega sveta je ena od najbolj kritičnih določb zakona, za nekatere pa je že samo članstvo predstavnika delavcev v nadzornem svetu sporno. Preko delovanja svojih predstavnikov so lahko delavci bistveno bolje • informirani o delu in poslovanju družbe, ker jim seveda lahko pomaga pri delovanju sveta delavcev, še zlasti, če so člani nadzornega sveta izvoljeni tudi iz vrst sveta delavcev. Zato se nekateri poslovod-neži bojijo delavskih predstavnikov. Ti jim bodo »gledali pod prste« in se lahko učinkovito zoperstavili nekaterim odločitvam uprave, kadar je obvezno vnaprejšnje posvetovanje ali pa predvideno soodločanje. Bistveno za delovanje nadzornega sveta je, da imajo odločilno besedo pri sprejemanju odločitev sveta predstavniki kapitala; ali jo vedno uveljavijo, je seveda stvar njihove odločitve. Ko je zakon določil, da v družbah z več kot 1000 delavci število predstavnikov delavcev ne more biti manjše od polovice, je v bistvu uvedel paritetno sestavo nadzornega sveta, ni pa uredil, kako sprejemati odločitve v primeru neodločenega izida glasovanja. Ne bi bilo narobe, če bi te določbe zakona ustrezno dopol- Piše: Gregor Miklič nili in dogradili tako, da bi ob paritetni sestavi nadzorni svet izvolil predsednika, ki bi bil nevtralen Oz. brez interesnih povezav z delničarji in upravo ter z delavci. Pri uresničevanju določbe zakona o delavskih predstavnikih v nadzornem svetu se je doslej še vedno postavilo vprašanje, kdo je lahko izvoljen za predstavnika delavcev v nadzorni svet. Del odgovora daje 263. člen zakona o gospodarskih družbah, ki določa, kdo ne more biti član nadzornega sveta. Vendar te določbe ne dajo odgovora na vprašanji: 9 ali je lahko predstavnik delavcev samo tisti delavec, ki je zaposlen v družbi, ali je lahko tudi kdo drug; 9 ali so delavci delničarji lahko izvoljeni za predstavnike delavcev v nadzorni svet. Na prvo vprašanje je odgovor nedvoumen - za delavskega predstavnika v nadzornem svetu je lahko izvoljena tudi oseba, ki ni delavec družbe, če je sicer lahko izvoljen v nadzorni svet. Vsekakor bi bila zelo dobrodošla kombinacija, če bi del predstavnikov delavcev v nadzornem svetu bili delavci družbe, del pa zlasti strokovnjaki, bodisi iz vrst sindikalnih delavcev ali iz vrst neodvisnih strokovnjakov. V Nemčiji je celo določeno, da je glede na število delavskih predstavnikov v nadzornem svetu del članov izvoljen iz vrst (zunanjih) sindikalnih funkcionarjev (glede na pomembnost družbe so ti iz vrst funkcionarjev na okrožni, deželni ali celo zvezni ravni). Za učinkovito delo predstavnikov delavcev v nadzornem svetu (in usklajeno delo s svetom delavcev) je zelo dobro, če je del članov nadzornega sveta izvoljen iz vrst članov sveta delavcev, še zlasti, če uveljavijo prakso usklajevanja stališč pred sejami' nadzornega sveta in sveta delavcev. Prav tako ni nobene ovire, da je za člana nadzornega sveta izvoljen sindikalni zaupnik. Na drugo vprašanje je odgovor pozitiven: delavci delničarji so lahko izvoljeni za člane nadzornega sveta. Morebitne omejitve so lahko povezane le z dejstvom, da delavski predstavniki v nadzornem svetu predstavljajo »živo delo«, torej interese zaposlenih, ki so povezani z delom in delovnim razmerjem, ne s kapitalom, pa čeprav je ta last delavcev. Tudi zato je nujno usklajevanje stališč delavskih predstavnikov pred vsako sejo nadzornega sveta s člani sveta delavcev oz. svetom delavcev. I 4 šs i S: I 1 I 1 1 i X I 1 I 1 1 Si i :$ Si Si i $ S: M I I ii $ St I Si $ i 1 POZOR, 313-942 Potrebujete kakšen nasvet, ki ______ni le delovnopravne narave, am- ODPRTi TELEFON! Pak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh? Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefon- sko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE. Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro! vanju nedovoljeno dejavnost ali dovoljeno dejavnost brez soglasja lastnika stanovanja in ostalih lastnikov v večstanovanjski hiši. Najemne pogodbe pa ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik predhodno ne opozori najemnika, ki krši najemno pogodbo. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga, rok za odpravo razloga pa ne sme biti krajši od 14 dni. V primeru, da se ne morete sporazumeti z najemnikom, lahko z upoštevanjem vsega navedenega odpoveste najemne Vprašanje: Sem lastnik stanovanja, ki ga nisem potreboval za prebivanje, zato sem ga oddal. Z najemnikom sem sklenil najemno pogodbo za dve leti. V začetku mi je najemnik mesečno najemnino plačeval redno, sedaj pa mi je ni plačal že tri mesece zapored. Ugotovil sem tudi, da po podatkih Elektro Ljubljana ne plačuje redno stroškov za porabo električne energije. Poleg tega v stanovanju poleg najemnika stanujeta še dve osebi brez mojega dovoljenja. Najemnika sem na vse to opozoril, vendar se stanje v ničemer ni spremenilo. Ali lahko z njim prekinem najemno pogodbo, da bom stanovanje lahko oddal v najem solidnej-šemu najemniku? Odgovor: Stanovanjski zakon določa, da lastnik stanovanja lahko odpove najemno pogodob iz naslednjih krivdnih razlogov: 9 če najemnik ali oseba, ki z njim stanujejo, uporabljajo stanovanje v nasprotju z zakonom in najemno pogodbo, 9 če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe povzročajo večjo škodo na stanovanju ali'skupnih prostorih, delih, objektih in napravah v večstanovanjski hiši, 9 če najemnik ne plača najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih 9 če najemnik oziroma oseba, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto ali huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, 9 če najemnik izvršuje ali izvrši v stanovanju in vgrajeni opremi spremembe brez poprejšnjega soglasja lastnika, 9 če stanovanje več kot trideset dni zaporedoma uporablja poleg najemnika oseba, ki ni navedena v najemni pogodbi, ali če odda najeto stanovanje v podnajem brez soglasja lastnika stanovanja, 9 če najemnik ne dopusti lastniku vstopa v stanovanje, da bi preveril pravilno uporabo stanovanja skladno s stanovanjskim zakonom, 9 če najemnik ali osebe, ki poleg najemnika uporabljajo pogodbe s tožbo pri rednem sodišču. Sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši kot 90 dni, spori pa se štejejo za nujne. Vrašanjc: Sem že malo v letih, zato sem se odločil napraviti oporoko. Znanec mi je povedal, da mora biti obvezno narejena na sodišču pred sodnikom ali pa jo morajo podpisati vsaj trije, ki me ne poznajo. Zanima me, kako je potemtakem z oporoko. Odgovor: Vaš znanec je sicer nekaj malega pravilno slišal, vendar za veljavnost oporoke ni nujno potrebno, da je napravljena na sodišču pred sodnikom. Je pa to le ena izmed oblik oporoke. Zakon o dedovanju določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Veljavna pa je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Zakon pravi, da je oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Veljavna je tudi, če v njej ni naveden datum, kdaj je bila napravljena Možna je tudi oporoka pred pričami, vendar ne tako, kot misli vaš znanec. Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da pred dvema pričama lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, hkrati pa pred njima izjavi, da je to njegova oporoka. Zakon opredeljuje še naslednje oblike oporoke: 9 sodna oporoka, ki jo po ugotovitvi istovetnosti sestavi po oporočiteljevi izjavi sodnik pristojnega sodišča, 9 mednarodne oporoke, 9 oporoka, sestavljena v tujini, 9 oporoka, sestavljena med mobilizacijo ali vojno, 9 v izrednih razmerah pa obstaja tudi ustna oporoka. Oporočitelj lahko v oporoki določi enega ali več dedičev. Dedič na podlagi oporoke je tisti, ki ga je oporočitelj določil, da podeduje vse njegovo premoženje ali določen del premoženja. Za dediča pa se šteje tudi tisti, ki mu'je oporočitelj v oporoki zapusti eno ali več določenih stvari ali pravic, če se ugotovi, da je bila oporočiteljeva volja, naj mu bo dedič. s: I •:•:• I I I S: I S :•* I *Neto zneski so samo približni (odvisni so od davčnih olajšav, ki v izračunu niso upoštevane in vplivajo na različne davčne osnove pri posameznikih) Bruto znesek količnika za vrednotenje težjih delovnih pogojev: 0.05 1,475.00 0.15 4,425.00 0.07 0.10 2.065.00 2.950.00 0.20 5,900.00 ■1; v saniosloinin si d 3 P5S JV Policijski sindikat Slovenije Dopolnitev pravilnika o napredovanju v državni upravi V 56. številki Uradnega lista je bil pred nekaj dnevi objavljen Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državn. upravi. Z novim členom uvaja novost za izjemno napredovanje zaposle-nih v višji plačilni razred na podlagi nenadomestljivosti dela nekaterih j:;: zaposlenih. Ministrica za pravosodje je omenjeni pravilnik izdala kljub negativ- ™ j:;:;: nemu mnenju Policijskega sindikata Slovenije, obrazloženem v petih §g točkah: 1. Ministrica za pravosodje ni pristojna za izdajo pravilnika o napre-•i;:: dovanju vseh zaposlenih v državni upravi in ni pristojna določati plače 'in odločati o plačah zaposlenih v organih za notranje zadeve. Na •g: problem pristojnosti za izdajo trenutno veljavnega pravilnika o napre- ||£ dovanju zaposlenih v državni smo opozarjali v postopku njegovega SšsS sprejemanja in nasprotovali, da ga izda minister za pravosodje. 2. Eloločila veljavnega pravilnika imajo povsem dovolj možnosti tudi :::i: za izjemno napredovanje. Spregled vseh pogojev in kriterijev in sklice-j-i;: vanje na »nenadomestljivost za opravljanje dejavnosti organa ali službe« je strokovno nesprejemljivo. S čim in kako bo tak kriterij merljiv, ali bo tak delavec imel pravico do letnega dopusta (če je i;:;: nenadomestljiv), ali bo organ ali služba začasno prenehala delati v pri-meni bolezni nenadomestljivega delavca, ali se bo organ ukinil, ko bo ijic šel tak delavec v pokoj? fS 3. Predlagano izjemno napredovanje je mogoče uporabiti v treh pri-merih, ne pa tudi v četrtem, najpogostejšem: za delavca, ki dela na svojem delovnem mestu. Nerazumljivo in nesprejemljivo. 4. Navezovanje napredovanja na delovnem mestu v višji plačilni razred z napredovanjem na bolj zahtevno delovno mesto je v nasprotju s sistemom, ki ga uvaja zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, •ij::: državnih organih in organih lokalnih skupnosti. j::-:: 5. Možnost predlaganega izjemnega napredovanja pri prvi zaposlitvi v državni upravi, ne pa tudi že zaposlenih v državni upravi (razen ji::;: v primeru vertikalnega napredovanja) pomeni diskriminatorski odnos jijij: do slednjih. Politika plač, ko se dobrega delavca plača premalo in se ga ijijij pusti oditi drugam, nato pa se plača istega ali drugega - novega delavca jijij: izvensistemsko in nadserijsko, je neumna. Žal v državni upravi obstaja, :j:j:j prav tako, kot je dejstvo, da je delo v njej prenizko vrednoteno. Predla-ijijij gani pravilik to nesporno dokazuje, hkrati pa je poskus nestrokovnega, ji;::: »gasilskega« popravljanja novih, vendar neustreznih predpisov o plačah $£ v državni upravi. ijjji O pristojnosti za izdajo pravilnika o napredovanju bo presojalo j:;:;: ustavno sodišče. Zdravko Melanšek, predsednik PSS Boris Grobelnik, glavni direktor Donita Filtrov je pred poldrugim letom dobil mandat od Koržetovega sklada za ureditev razmer v podjetju in danes trdi: ČE JE VODSTVO PODJETJA MED SEBOJ SPRTO, LAHKO V TREH MESECIH UNIČI PODJETJE Boris Grobelnik je diplomirani pravnik, ki se je s sodišča v Ljubljani preselil v gospodarstvo. »S sodišča sem šel zato, ker je bilo delo premalo dinamično. Trdim, da mora človek na sodišču biti starejši, ker mora biti nekako utečen, miren, kajti tam se stvari počasi odvijajo. Vedno me je zanimalo hoditi malo po robu, tako da je situacija malo nervozna. Tega pa na sodišču ni,« pravi Grobelnik. »Mislim, da umetno govorimo o socialnem strahu in socialni bombi, ker če poznate slovenske ljudi, vidite, da so sposobni in se znajdejo. Je pa človeško normalno, da se ne bom trudil, če mi ni treba. (...) Ko smo v Donitu,delali1 presežke, je bila totalna groza. Pritiski... Ko so ljudje videli, kako to gre - dajali smo jim pošteno odpravnino - so nekateri hodili k meni, naj jih uvrstim med presežke, kajti z odpravnino so hoteli dobiti možnost, da bodo začeli na svoje.« ■n Samec se n Menke ned dr. DniMien Realni In plseteljen Dregni Jenčnjen edzlre s siellnr rezniMen In tri: PREPIRANJE, ČIGAVA JE DEMOKRACIJA, ČIGAVE ZASLUGE ZA OSAMOSVOJITEV, KDO SO HEROJI IN KDO NE, JE PRITLEHNO ZANIKANJE PRISPEVKA DRŽAVLJANOV Prekucništvo ali evolucija • V politiki so nervozni, če po spremembi, v petih letih niso uresničene vse sanje • Potrebujemo jakobinsko gorečnost in več prizadevanj za humanejši napredek , ' s G Reportaža iz Srednje Dalmacije, še posebej pa iz Zadra, razkriva vse današnje tegobe na prvi bojni črti med Hrvati in kninskimi Srbi ZADAR JE MESTO, KI SO MU VZELI DUŠO nva ^ed p0g°' ^Wl3eZBU salti „o Ti0]asrdea°' prijajta o Nas opazovalec slovenske politične scene se je tokrat odločil, da si prst gor zaslužita KUČAN IN BIZJAK taninu vojc, da sta se nekdanja tekmeca za predsednika republike tokrat znašla na isti strani mize. Gre za politika, ki v politiki ne potrebujeta nasprotnika. Dragi tega ne znajo, in če ne gre dragače, si nasprotnika izmislijo. 1 29. septembra 1994 Kdo (ne) hitim volitve Republika je posebej propagirala svoj »dosežek«, da ji je uspelo za skupno mizo posaditi glavne tajnike in še nekatere vodilne osebnosti Liberalne demokracije, Združene liste, Slovenskih. krščanskih demokratov, Socialdemokratske stranke, Slovenske ljudske stranke in Demokratske stranke. Morda je to res nekaj, pravzaprav največ. Razgovor sicer ni presegel običajnega (in že znanega) okvira vedno istih razglabljanj o (de)montaži vladajoče koalicije, o (nelegalnosti sedanjih poslancev in parlamenta in medsebojnih obtožb in samoreklamiranja. Pravzaprav je vsem še najbolj skupen strah pred predčasnimi volitvami, čeprav poskušajo dokazati drugače ... Vladajoči zatrjujejo, da bi izredne volitve (za dalj časa) zaustavile proces nujnih opravil in preobrazb v državi, pretežen del opozicije pa hkrati, ko se zavzema za izredne volitve, že tudi ugotavlja, da so le-te skoraj neizvedljive, ker so menda za to krive neustrezne ustavne rešitve. Zdi se, da celo najbolj radikalni Janša in njegovi socialdemokrati čedalje manj verjamejo v svoje rjovenje, da bi izredne volitve iz parlamenta končno in dokončno pometle vso staro (komunistično) in drugo politično nesnago. Kričijo pa naprej, ker se jim zdi, da jih vsaj to dela pri nekaterih privlačne... Sicer pa glavni tajnik Liberalne demokracije Gregor Golobič poudarja, da ima njegova stranka najmanj razlogov, da bi se bala izrednih volitev, ker misli, »da bi spet zmagala stranka slovenske pomladi, tako kot je zmagala na volitvah leta 1990 in 1992, ko je dobila največ sedežev v parlamentu«, to pa je njegova stranka. Drugače pa Golobič opozarja, da opozicija »izsiljuje« izredne volitve in kritizira vladajoče, češ, da si s potekajočo privatizacijo grabijo ekonomsko moč, samo zato, ker bi to v resnici počenjali oni, če bi bili na oblasti. Glavni tajnik Slovenskih krščanskih demokratov Edvard Stanič misli, da bi odpadli razlogi, zaradi katerih se zavzemajo za izredne volitve v Podobnikovi Slovenski ljudski stranki, če bi premier dr. Drnovšek sprejel (najnovejši) predlog krščanskih demokratov o drugačni sestavi vladajoče koalicije (brez Združene liste - op.p.) in z vključitvijo Slovenske ljudske stranke. Najbolj širok in »državotvoren« je skušal biti glavni tajnik Združene liste socialnih demokratov Dušan Kumer: »Vedno so možnosti, da pride do predčasnih vohtev. Zato pa tudi poudarjamo pomembnost tega, da velika koalicija ostane do naslednjih parlamentarnih volitev. S predčasnimi volitvami ne bi nič pridobili: spet bi se znašli na točki, ko bi se pogovarjali o tem, kako sestaviti veliko koalicijo.« Združena Usta je, po besedah Dušana Kumra, vstopila v veliko koalicijo, da bi z njo zagotovila stabilne politične razmere. V svoji »širini« Kumer ni opozarjal na (nenačelne) igre, ki se jih gredo znotraj koalicije Slovenski krščanski demokrati in kdaj pa kdaj tudi Uberalni demokrati. Dejal je samo, da so »nekateri ves čas poskušaU destabilizirati politične razmere, čeprav sta imeli koalicija in vlada kaj pokazati«. Bodo takšen Kumrov nastop vsi razumeli kot superiorno dviganje nad dnevne zdrahe med vladajočimi partnerji, ki ne spominjajo vselej na zaveznike in med prepire med pozicijo in opozicijo, ali pa morda kot defenziv-nost, pomanjkanje prodornejših stališč in strah? Američani - reševalci Slovenije!? Ameriški veleposlanik v Ljubljani je v nekem pogovoru z novinarji povedal, da so ZDA v svojem zunanjem ministrstvu Slovenijo prerazporedile v oddelek, kjer so države Srednje Evrope, kar naj bi pomenilo še dodatno odmikanje Slovenije od nekdanje Jugoslavije. V Republiki so se ob tem spomnili, daje Slovenija znotraj nekdanje Jugoslavije po ameriški klasifikaciji dolga leta spadala v vzhodno Evropo in šele pozneje (menda v osemdesetih letih) so Američani poskrbeli za formalni razloček med vzhodnim blokom in Jugoslavijo tako, da so na vrata enega izmed oddelkov v State Departmentu zapisali Vzhodna, Evropa in Jugoslavija. Po mnenju Republike se je za »spremenjenim napisom skrivalo tudi sporočilo, če že ne kar zahteva. Po pospeševanju demokratizacije namreč. State Department je zdaj Slovenijo vtaknil v oddelek, Isjer se zbirajo države severne srednje Evrope. Was-hingtonu bi se kazalo zahvaliti za dvoje: za doslednost in sporočilo. Sporočilo pa je spet dvojno: Evropski uniji sporoča, da je treba Slovenijo obravnavati kot del srednjeevropske celote; Sloveniji pa, da se bo morala otresti svoje izključne zazrtosti v EU in malce razmisliti tudi o tem, kako razširiti doslej zanemarjeno mrežo odnosov s sebi najboij podobnimi.« Vendar pa v zadnjih dneh to pri nas ni bilo edino ukvarjanje z različnimi vidiki ameriške pomoči Sloveniji. Komentator Dela Danilo Slivnik je vpletel Američane tudi v svoja »razglabljanja« o najnovejšem političnem položaju v Sloveniji. »Mnogi se več ničemur ne čudijo in pravijo, da ne bi bili presenečeni, če bi šlo vse skupaj tako daleč, da bi morala enkrat tudi v Sloveniji, tako kot pred časom na Haitiju, posredovati ameriška vojska, da bi vzpostavila pravno državo...« Tako (z idejami nabiti) Slivnik... Od morale do kupčkanja V enem tednu je lider Slovenskih krščanskih demokratov (in dosedanji zunanji minister) Lojze Peterle temeljito in drastično dokazal, da sta si morala in politično kupčaknje (vsaj v njeg-tovi verziji) zelo blizu. Ko je v petek, 16. septembra dramatično odstopil kot zunanji minister, je to nepričakovano potezo utemeljeval predvsem z »moralnimi« razlogi, ker pač želi oditi »iz te zgodbe«. Pri tem je očitno mislil na »umazane« igre koalicijskega partnerja Liberalne demokracije in njegovega liderja dr. Janeza Drnovška, za katerega je dejal, da pravzaprav sploh ni pravi voditelj, ker je »predsednik LDS funkcija te stranke, ni pa njen voditelj«. Peterle je zgroženo pripovedoval, daje LDS pozabila, »da želi biti sredinska in liberalna« in se je zatekla po pomoč k »materi« (Združeni listi - op. p.). Peterle je še dejal, da se je z liberalnimi demokrati zelo težko pogovarjati, ob kandidiranju in volitvah novega predsednika državnega zbora pa so se sploh obnašali »nekorektno, izsiljevalsko in vzvišeno«. Zdaj se Peterle in dr. Drnovšek spet pogovarjata o nadaljnjem sodelovanju Slovenskih krščanskih demokratov in Liberalne demokracije. Zdaj so v igri nove (meglene) formule o vladajoči koaliciji, o nekakšni njeni novi programski postavitvi, o njeni večji uravnoteženosti, ki bi jo bilo mogoče - razen z dvojno koalicijo med krščanskimi demokrati in liberali - doseči tudi z vključevanjem novih strank, in o novi prerazporeditvi ministrskih mest posameznim strankam. Tako bi se krščanski demokrati odrekli zunanjemu ministrstvu v zameno za enega izmed gospodarskih resorjev, zlasti za ministrstvo za gospodarske dejavnosti, ki ga zdaj (uspešno) vodi minister Združene liste dr. Maks Tajnikar. Številne informacije, ki v zvezi s tem krožijo po Sloveniji, ne vedo povedati, ali so krščanski demokrati takšno svojo kadrovsko prebiranje vsaj preliminarno razjasnili in uskladili z Združeno listo ali pa se jim to zdi povsem avtonomna in moralno čista stvar in nesporna pravica. Ali ni vse skupaj podobno ravnanju »velikega brata« (LDS), ob kandidiranju in volitvah Školjča, kar je sicer prav krščanske' demokrate tako strašno užalilo in razjezilo? Vsekakor se je pokazalo, da Peterle ni odstopil iz moralnih razlogov, ampak zato, da bi lahko izsUleval Drnovška in Liberalno demokracijo. Nekateri celo pravijo, da je v tej »moralni« igri Peterle zmagovalec. Po drugi strani pa se nihče zaznavneje in posebej ne ukvarja z vprašanjem, kaj Peterle in njegova stranka izgubljata z odhodom s prve pozicije v zunanjem ministrstvu. Se je Peterle kljub vsemu prenaglil? Lahko pa bi tudi špekulirali, kaj pa, če se je ustrašil izzivov in težkih preizkušenj, ki so ga v zunanjih zadevah čakale že naslednje tedne in mesece. Ali morda Peterle zanalašč beži? »levo« in »desno« gospodarstvo Komentatorka Slovenca (Vida Kocjan) je na nedavnem srečanju slovenskih menedžerjev odkrila »novo svežino«. V svojem sobotnem komentarju piše: »Po pogovoru z gospodarskim delom vlade, guvernerjem Banke Slovenije smo le v nekaj urah zaznali razlike mišljenj za stvari, ki v tem trenutku tako rekoč žagajo vejo gospodarstva. Te razlike so več kot očitne. Ali še boljše: vsi ministri in njihov predsednik, ki so člani levih strank, so prvič doslej stopili vkup in gospodarsko politiko zagovarjali zelo ubrano. Pri ocenah in iskanju napak so bili (ne)pričakovano istega mnenja: za vse so krivi Agencija za sanacijo bank, ki si pred letom baje ni zastavila najbolj pravilnega cilja, in v osrednji bančni slovenski ustanovi. Oboji - mimogrede: ustanovi vodita človeka, ki zapriseženo nista člana Liberalne demokracije, naj bi bili dežurni krivci za visoke obrestne stopnje in za vse, kar je povezano s tem. Iz njihovih razprav je bilo razbrati, da se z administrativnimi ukrepi da rešiti prav vse. To sicer drži, vendar bi bilo vsakršno takšno ukrepanje uspešno le kratek čas, v daljšem obdobju pa bi zabredli v še večjo krizo, v inflacijo, ki bi močno presegla sedanjo...« Najprej je zanimivo, da v poročilu s srečanja menedžerjev, ki ga je v Slovencu isti dan napisala ista avtorica kot komentar, ni najti elementov za kategorično komentatorsko sklepanje o »razlikah, ki so več kot očitne« in ki naj bi imele svoje korenine tudi v različni politični obarvanosti (oziroma pripadnosti) premiera in ministrov na eni strani ter slovenskega guvernerja oziroma sanatorja bank na drugi strani. V poročilu ni nikjer omenjeno, da bi kdo od vladinih mož v svojih razpravah ponujal »čarobno palčko«, da se z administrativnimi ukrepi da rešiti prav vse. Kaj takšnega bi predstavljalo pravi »revolucionarni preobrat« v pojmovanjih in delu vlade, ki bi jih (doslej) prej lahko očitala, daje apriori odbijala vsako takšno ukrepanje, če tudi bi bilo morda koristno in potrebno. Premier dr. Drnovšek je po pisanju Slovenca predstavil jesenske ukrepe vlade »med katerimi je najpomembnejši reprogramiranje kratkoročnih obveznosti v dolgoročne. Banke naj bi dobile ustrezna državna jamstva, da bi kratkoročne terjatve zamenjale s posojilom. Veljal naj bi dveletni moratorij, doba odplačevanja posojila pa bi znašala pet in več let po 7-odstotni obrestni stopnji. Razpis bo veljal za 37 milijard tolarjev kratkoročnih terjatev.« To pa seveda, po našem mnenju, ni kakšno administriranje, ampak prepozen ukrep vlade in prepozna pomoč izmučenemu gospodarstvu. V poročilu je zapisano le še to, da so menedžerji vladnim predstavnikom predstavili težave, s katerimi se v poslovanju podjetij in njihovem vodenju najpogosteje srečujejo. »Pri tem so poudarili predvsem previsoke obremenitve in visoke obrestne stopnje, ki bistveno slabijo dohodkovno uspešnost podjetij. Prav obresti so trikrat višje kot v zahodnoevropskih državah, kar pri nastopanju na tujih trgih močno slabi konkurenčnost domačega gospodarstva... Predsednik vlade je izrazil svoje nezadovoljstvo z izidi zdravljenja bank v sanaciji.« To in nič več. To pač ne potrjuje komentatorskih sklepanj, med drugim tudi ugotovitve, da »vladni predstavniki niso dobili med menedžerji vidnejše podpore za svoje trditve, kar pa ne velja za osrednjo bančno ustanovo, ki je za vodenje svoje politike, na katero smo lahko vsi ponosni, prejela vso podporo«. Morda pa pri celotni zadevi sploh ne gre za temeljito in korektno predstavljanje (morebitnih) razlik in (normalnih) dilem v pogledih na vodenje ekonomske politike, ampak za konstruirano ustvarjanje vtisa o problematičnih »levih« in nespornih kvalitetah drugih, ki »zapriseženo« niso blizu tistih, ki jih komentatorka oznanja za »leve«? \ladapanie Državni podsekretar v zunanjem ministrstvu dr. Peter Vencelj je pred nedavnim uspel zanetiti resno nezadovoljstvo znotraj slovenske manjšine v Italiji, ker je na nekem sestanku njenemu izbranemu predstavništvu poskušal vsiliti tudi navzočnost nekaterih osebnosti, ki so za to manjšino iz več razlogov nesprejemljive in problematične. V času, ko italijanska stran na različne načine zaostruje odnose s Slovenijo, med drugim tudi tako, da si izmišlja in zahteva za italijansko manjšino v Sloveniji vedno nove garancije, medtem ko reševanje slovenske manjšinjske problematike v Italiji preglaša za izključno svojo notranjo stvar, zagotovo niso modre tiste slovenske poteze, ki med seboj antagonizirajo slovensko manjšino v Italiji. V parlamentarnem odboru za mednarodne odnose je predsednik odbora Zoran Thaler ugotovil, da je bilo narobe, ker je zunanje ministrstvo na sestanek s predstavniki Slovencev iz Italije povabilo tudi med Slovenci kompromitirane osebnosti, zaradi česar so sestanek protestno zapustili predstavniki velike večine zamejskih Slovencev. Jadranka Šturm-Kocjan je na seji dejala, da ministrstvo očitno sledi »strankarskim in ne nacionalnim državnim interesom«. Med drugimi je ministrstvo povabilo na sestanek Borisa Gombača, ki se »povezuje s skrajnimi nacionalisti in uvaja slovenske manjšinske ustanove.« Eden izmed poslancev je dejal, da »Gombača nihče v manjšini ne priznava, ne priznava ga niti Severna liga, podpira ga le slovensko zunanje ministrstvo.« Nenavadno je, da o zadevi, ki ni niti malo naivna, v vladi niso sprejeli nobenega stališča, čeprav je dr. Drnovšek nedavno tega v intervjuju za sobotno prilogo Dela ob pripombi, »da nastaja občutek, da Drnovškova oziroma vladna zunanjepolitična stališča niso povsem enaka stališčem zunanjega ministrstva«, samozavestno zatrjeval, da se v končni fazi vse zunanjepolitične poteze usklajujejo v vladi. »Na vladi pride do uskladitve, prej ali slej. Zunanje ministrstvo mora izvajati politiko, ki jo določa vlada.« Seveda ne bi smela ostati brez odmeva vlade tudi pripomba, daje šlo v tem (ali smo v tem primeru?) za strankarske interese s škodo državnih. Kako je nasploh s strankarstvom v posameznih ministrstvih in drugih vladnih resorjih, posebej tudi v vojski? Nekdo iz Janševega kroga je nedavno trdil, da v vojski šikanirajo posamezne kadre zaradi članstva v Janševi stranki. Ali ni bilo že zdavnaj sprejeto načelo, da mora biti profesionalni vojaški sestav nestrankarski? Kocbekova karizma Konec preteklega tedna smo se Slovenci zlasti po zaslugi domačinov iz Slovenskih Goric spomnili Edvarda Kocbeka, moža, ki je usodno zaznamoval slovensko literaturo in novejšo slovensko politično zgodovino. Bilje svetovljan in v tesnem stiku s sodobnimi evropskimi literarnimi tokovi, v naše loge je prinašal personalizem v časih, ko se mnogi današnji literati — personalisti še rodili niso. Personalizem pa ni zgolj literarna smer, temveč je tudi pomembna filozofska smer in način življenja. Kocbek je vse to spoznal v Franciji, kije kot prva španska soseda doživljala v živo tragedijo državljanske vojne in pričetek pohoda nacizma in fašizma v Evropo. Verjetno ga je prav to v usodnih slovenskih narodnih trenutkih skupaj z mnogimi drugimi uveljavljenimi slovenskimi intelektualci pripeljalo v OF, pa ne samo njega, z njim skupaj tudi celotno krilo krščanskih socialistov, političnega gibanja, ki sta mu temelj evangelij in socialna pravičnost družbe. In tudi v današnjem času je to gibanje pri nas praktično edino, ki daje prednost delu pred koristmi kapitala. Naštel sem nekaj elementov, ki so vplivali na Kocbekovo življenjsko pot, njegove politične poglede in njegovo človeško karizmo, ki z leti samo pridobiva. Zato je toliko zanimiv za politiko in zato si ga ta vedno bolj prisvaja. Toda v tem prisvajanju današnjega časa je pri Kocbeku potrebno poznati ne samo njegovo pesem, temveč tudi njegovo besedovanje, zabeležno v Slovenskem poslanstvu in kasneje Tovarišiji. Gre za njegov izvirni dnevnik vojnih dni, ki kaže, kako subtilno je dojemal vojno dogajanje in zakaj je vimenu socialne pravičnosti družbe, države in ljudi pristal tudi na elemente revolucije, ki so sicer kot nasilje krščanskosocialistični misli tuji. Spoznal je, da osvobodilni boj z razpihnjeno kolaboracijo in antikomunizmom nosi v sebi ostre alternative. Menim, daje prav tu nanj odločilno vplivala francoska izkušnja, začinjena s špansko državljansko vojno. Tako seje zatekel v gozdove in partizanstvo in ne v cerkev in v okrilje kolaboracije, pripravljene v sodelovanju s strankami starojugoslovanskega režima. Pozno je prišlo do odkritja njegovega spomenika v rodnem kraju. Stati bi moral že leta, kot Balantičev v Grahovem. Oba sta izgorela v ognju slepega nasilja, vsak na svoji strani in vsak v svojem času. O veličini njunega pesniškega dela pa naj sodi stroka. Ta časovni zaostanek je očiten sad zmotnosti pretekle in današnje politike, ki kulturi noče pustiti avtonomije. Ne vem tudi, iz kakšnih razlogov k odkritju spomenika ni pripeljala na viden način Krščanskih socialistov, ki so vse povojno obdobje organizirano ohranjali Kocbekovo izročilo in njegovo dediščino. Brez njih Kocbekovo delo in njegova veličina danes ne bi bila takšna, kot sta. Milan Bratec Janša in tisti, ki ga pomnijo Janez Janša zadnji čas vztrajno zavrača očitke, da njegova stranka ni prava socialdemokratska stranka, pri čemer seveda nikoli ne pozabi na grobe napade na druge slovenske stranke. Na zborovanju v Celju je v soboto govoril, da njegova stranka svojega socialdemokratskega programa ne uresničuje v neki imaginarni Evropi, ampak v Sloveniji, »kjer se za moderno levico prodaja neokomunistični blok Združene liste liberalne demokracije. »To tudi v resnici ni nobena evropska levica, ampak polakirana mešanica levega in desnega ekstremizma.« Janše pa nič več ne motijo samo »komunistična zarota«, ampak tudi slovenski krščanski demokrati, ki jih poziva, naj izstopijo iz koalicije, da bi pokazali, da so res »pravi«. Sicer pa h krš- čanskim demokratom hodi, kot mu očita Peterle, tudi v zelje in poskuša prevzeti njihove volivce. Tajnik socialdemokratov Branko Grims je v posnemanju svojega voditelja in vzornika Slovenskim krščanskim demokratom sporočil, da se »nam zdi nakazana možnost, da krščanski demokrati odidejo iz vlade, zelo pozitivna, saj ocenjujemo, da bi to pomenilo vrnitev k njihovemu programu, k njihovim koreninam. To bi koristilo tako stranki kot Slovenji v celoti«. Glavni tajnik Slovenskih krščanskih demokratov Stanič je Grimsu takoj odgovoril, da je »v vladi, ki sedaj deluje, delovala tudi Grimsova stranka, sodelovala pa je tudi v vladi pred sedanjo. Zato bi pričakoval, da ne bo dajal napotkov, kam naj se vrnejo krščanski demokrati.« Pri vsej »načelnosti« Janševih socialdemokratov je nerodno samo to, da se je Janša še nedavno do zadnjega trenutka upiral, da bi odšel iz vlade, ki je »živo leglo pčiakiranega levega in desnega ekstremizma«. Mar niso bili proti izključitvi Janše iz takšne vlade organizirane tudi bučne demonstracij e? Pripravil: J. K. Boris Grobelnik, glavni direktor Donita Filtri je pred poldrugim letom dobil od Koržetovega sklada mandat za ureditev razmer v podjetju in trdi: ČE JE VODSIVO PODJETJA MED SEBOJ SPRTO. [ARKO V TREH MESECIH UNIČI PODJETJE Donit je bil eno izmed desetih podjetij, ki si ni zaslužilo uvrstitve y Koržetov sklad. Stari jugoslovanski trg nas je ujčkal. Neskončno smo se pogajali s sindikati in sprejeli za obe strani dobre kompromisne rešitve. Potrebujem močan sindikat, partneija. Boris Grobelnik je diplomirani pravnik, ki se je s sodišča v Ljubljani preselil v gospodarstvo. »S sodišča sem šel zato, ker je bilo delo premalo dinamično. Trdim, da mora človek na sodišču biti starejši, ker mora biti nekako utečen, miren, kajti tam se stvari počasi odvijajo. Vedno me je zanimalo hoditi malo po robu, tako daje situacija malo nervozna. Tega pa na sodišču ni,« pravi Grobelnik. GROBELNIK: »KTe mislim po robu v kazenskopravnem smislu. Mislim po robu v tem, ker ne veste, ali bo jutri firma imela dovolj dela ali ne, se vam bo poslovni partner odpovedal ali ne, bo proizvodnja tekla normalno ali ne. Prejšnji teden sem bil v Frankfurtu na najbolj pomembnem sejmu, kjer me je zanimalo samo to, ali imamo prave izdelke za prihodnost. To je ta nervozni rob — danes ste lahko najboljši, čez dva meseca pa v stečaju.« PANORAMA: Ta rob Je tudi zato, ker je ekonomski sistem takšen, da Je včasih kar težko nekatere stvari načrtovati dolgoročno. GROBELNIK: »Dolgoročno je pri nas v tem trenutku skorajda nemogoče načrtovati, ker se prilagajamo iz dneva v dan. Tudi tujina ne ve, kaj bo jutri. Izredno težko je dolgoročno misliti. Dolgoročno razvojno vemo, kam gremo, kaj želimo doseči, nimamo pa nobenih dolgoročnih zagotovil. Z BMW imamo sicer podpisano pogodbo, vendar to je tako: danes je, jutri je ni.« PANORAMA: V kakšne razmere ste prišli v Donit pred poldrugim letom? GROBELNIK: »Totalen kolaps. Moja ocena je, da Donit kot podjetje iz preteklosti nikakor ne bi smel imeti resnih težav. Trdim, da je bil eno boljših slovenskih podjetij, ki pa so ga notranje razmere pripeljale v Koržetov sklad. Donit je bil eden izmed desetih, ki si tega ni zaslužil. Bila je totalna degradacija notranjega vodenja, medsebojnih odnosov, ni bilo človeka, ki bi upal ljudem povedati, da tako ne gre, da sindikat ne more voditi firme, daje prav, da se bori za delavčeve pravice, firme pa ne more voditi. V takratni ekipi ni bilo homogenosti. Med seboj so se skregali iz takih in drugačnih razlogov in to je v štirih, petih mesecih pripeljalo skoraj do poloma.« PANORAMA: Donit Je v zadnjih desetih letih doživel nekaj takih »premikov«. Najprej se Je ena firma odcepila od Donita, potem se je odcepila druga. Kaj Je v tem Donitu še skoncentrirano? GROBELNIK: »Starega Donita praktično ni več. Odcepitve pred leti so bile posledica takratne zakonodaje, kije uveljavljala tako imenovano tozdovstvo. Veste, da so se lahko samoupravno odločili in je lahko del podjetja odšel. Donit je na eni strani pokopala tudi stara zakonodaja. Ta Donit, kije na lokaciji v Medvodah, je sfinanciral približno 50 milijonov mark izven Medvod. Donit je financiral kompletno podjetje Tesnila Trebnje, delno Fenolit Borovnica in Kemostik Kamnik. To je denar, ki je šel iz tega delovnega procesa v druga podjetja. Ko bi moral od tam dobiček nazaj, pa so se ta podjetja umaknila. Zato imamo danes v Donitu na lokaciji Medvode relativno zastarelo tehnologijo, pa niti ne toliko tehnologijo kot strojni park. Bilo je investirano 50 milijonov mark ven, denar se ni vračal. Zdaj smo v treh programih in moramo investirati v dveh, treh letih 20 milijonov mark. Ti pro- grami so: Donit Filtri, Donit Laminati in Donit Tesniti. Proizvodnja filtrov in tesnitov je relativno enaka, proizvodnja laminatov pa je za malenkost manjša od prvih dveh.« PANORAMA: Filtri so proizvodnja za Evropo. Koliko Je na Donit vplivalo zmanjšanje južnega trga? GROBELNIK: »Danes lahko trdim, da nič. To, da je ta sprememba nastala, je dobro, ker nas je stari jugoslovanski trg učil, da ni treba 100-odstotno natančno delati, cene je priznaval vedno malo boljše kot Evropa. Mi imamo v tem trenutku probleme s produkcijo. Imamo premajhne kapacitete, da bi lahko zadovoljile vse potrebe za izvoz. Cene pa imamo enake, z rahlimi prilagajanji za različne trge: nemškega, češkega, slovenskega, hrvaškega. V principu pa so cene enake za vse trge.« kakšni bi bili ti učinki. Izredno smo zadovoljni, da so v gospodarstvu razmere takšne, kot so zdaj. Kadarkoli lahko plačamo v tujino, nikdar ne čakamo, vedno moramo imeti samo tolarje, se pravi moramo imeti denar, drugih omejitev ni. To je za nas zelo pomembno. Pomembno pa je tudi, daje tečaj trden. Da znamo po vseh teh letih neurejenosti točno reči, koliko mark bomo zaslužili, toliko planiramo in to drži.« PANORAMA: To pomeni, da lahko računamo v tolarjih. GROBLENIK: »Zaradi lažjega notranjega funkcioniranja imamo vse načrte v markah. Tudi zaradi tega, ker izvozimo brez Hrvaške 85 odstotkov v tujino. V principu pa nam je tolar enako pomemben kot marka.« ni treba. (...) Ko smo v Donitu ,delali‘ presežke je bila totalna o jim pošteno odpravnino- so nekateri hodili k menifnaijih uvrstim med vresežke kalti z odvravnino so hoteli dobiti modnost da bi začeli nasvole * ~* *****''^ **''**>** f a na s oje* 111« PANORAMA: Iz gospodarstva, pretežno od izvoznikov slišimo mnogo kritik na račun valutnega razmerja in da to precej obubožuje domačo izvozno proizvodnjo. GROBELNIK: »Moje mnenje je, da to ni čista resnica. V nekem trenutku bi bilo dobro, kratkoročno, imeti višji oz. nižji tečaj tolarja nasproti marki. Dejstvo pa je, daje vsa slovenska industrija vezana na uvoz surovin iz Zahodne Evrope. Tudi prej, v preteklosti smo v Donitu uvažali surovine iz Zahodne Evrope. Ne morete s takimi surovinami, ki jih je proizvajala bivša Jugoslavija, delati resnega proizvoda za Evropo. Nujen je 100-odstoten uvoz surovin. Se pravi, kontrola že pri proizvajalcu. Poleg tega sami opravljamo še zadnjo kontrolo. Ne moremo si dovoliti imeti v izdelku napačen material. Druga stvar je, da smo se pametnejši preusmerili v nakup surovin ali polizdelkov v Italijo, kjer je 30, 40 odstotkov nižja lira. Kdor danes vztraja v Nemčiji, je drag. Če bomo tečaj bistveno popravljali, bo istočasno pomenilo, da nam bo tudi vhod surovin stroškovno zelo rastel, in vprašanje je, DE: Če prav razumem, tečajno politiko banke podpirate. GROBELNIK: »Banka Slovenije je ena redkih inštitucij v naši gospodarski politiki, ki ve, kaj dela. Mislim, da vlada nima izdelane natančne gospodarske politike, ima pa jo Banka Slovenije.« PANORAMA: Kje mislite, da so razlogi, da vlada nima natančne politike? Ali Je razlog v nesposobnosti kreatorjev ekonomske politike? GROBELNIK: »Težko je reči nesposobnost. Jim pa zanesljivo primanjkuje energičnosti, če to primerjamo z Banko Slovenije. Veste, da je guverner energičen, trd človek, z jasnim ciljem. Za celo vlado pa ne bi mogel tega trditi. V državni ekonomski politiki ne sme biti popustov. Ko se odločite za popust, se tisti hip začnejo domine podirati. Popust je v železarnah, tudi v Tamu, kjer jim nihče ne upa povedati resnice. Rešitev ni v tem, da ga zapremo, da ga uničimo. Najbrž pa je treba narediti -določene poteze.« PANORAMA: To pomeni, da Jo je strah, da se v nekaterih okoljih socialna bomba razleti. Seveda je normalno za vsako politiko, da spoštuje tako zadevo. GROBELNIK: »Mislim, da umetno govorimo o socialnem strahu in socialni bombi, ker če poznate slovenske ljudi, vidite, da so sposobni in se sami znajdejo. Je pa človeško normalno, da se ne bom trudil, če mi ni treba. Tisti, ki smo jih posredno dali na cesto, so se znašli. Nikoli pa se ne bo znašlo 5 odstotkov ljudi, pa če boste zastonj dajali na ulici mleko in med. Ko smo v Donitu ,delali1 presežke, je bila totalna groza. Pritiski, psihični, jok... Ko so ljudje videli, kako to gre - dajali smo jim dovolj pošteno odpravnino - so nekateri hodili k meni in prosili, če jih lahko uvrstim med presežke. Videli so, da bodo dobili 5 do 10 tisoč mark odpravnine. S tem denarjem so hoteli dobiti možnost večjega zaslužka kot v firmi.« PANORAMA: To Je možno za tiste, ki imajo kvalifikacijo, ki se lahko obrnejo. Težje Je v primerih, ko gre za nekvalificirano delovno silo, kar Je v nekaterih okoljih problem. GROBELNIK: V Sloveniji imamo formalno 'nekvalificirane delovne sile dosti, imamo pa ogromno ljudi,- ki znajo delati. To pa je zelo pomembno. Saj vidite, kako Slovenci delajo hiše. Vsi znajo zidati, in to dobro. Vsi znajo popraviti vodovod, in to dobro. Ampak naj začnejo delati. Še vedno lovite človeka, da bi vam v hiši kaj popravil, ker nimate časa.« PANORAMA: Koliko ljudi Je bilo zaposlenih pred poldrugim letom, ko ste prišli v Donit, in kakšen obseg proizvodnje Je bil? GROBELNIK: Približno 200 ljudi je bilo presežnih. Sedaj imamo v celem Donitu 600 zaposlenih. Obseg proizvodnje je padel pod 50 milijonov mark letno. Letos mislim, da bomo že blizu 60 milijonov mark letne realizacije, od tega približno 80 odstotkov izvoza na Zahod.« PANORAMA: Kako so ravnali drugi dejavniki, ki niso odgovorni za poslovni proces in temeljne strateške odločitve podjetja? Mislim na sindikat, občino itn. Kako so se obnašali do tega prevrata, kije nastal z vašim prihodom? GROBELNIK: Neskončno smo se pogajali s sindikati. Zavedal sem se, da zadeve ne moremo rešiti, če se z njimi ne bomo dogovorili. Pogajali smo se približno dva meseca. Sindikat je bil izredno težak, vendar smo bili tudi mi vztrajni in težki. Na koncu smo sprejeli za obe strani precej kompromisno rešitev. Mislim, da ni bil nobeden oškodovan. Drugi pa se sploh niso vmešavali v posel, niti občina niti krajevna skupnost.« PANORAMA: Zanima me, zakaj ne, saj v nekaterih strankah hrepenijo po tem, da bi se vtikali v podjetja in tudi kadrovsko spreminjali sestavo. GROBELNIK: »Mogoče se niso zanimali zato, ker so mislili, da nam ne bo uspelo. To je ena stvar. Druga pa: sindikatu pustimo totalno svobodo. Meni je vseeno, v katerem sindikatu so. Z njimi imamo zelo dobre odnose. Večkrat se dobimo, mogoče celo enkrat na teden. Vsak pove svoje in je stvar jasna. Kar se tiče političnih strank oz. politike v podjetju, pa je ne dopuščam. Politika naj ostane zunaj tovarniškega dvorišča. Kdo je kdo, naj pove popoldne, ne pa da bi se šli dopoldne politične igre znotraj podjetja.« DE: Ali vam je kot direktorju potreben močan ali razdrobljen sindikat? GROBELNIK: »Potrebujem močan sindikat, partnerja za sodelovanje. Pogajati se nimamo kaj, ker mislim, da imamo stvari razčiščene. Kolektivno pogodbo izpolnjujemo stoodstotno. Pri nas je v navadi, da vsake toliko časa damo nagrade. Pri pregledu sistema kakovosti s strani BMW-ja smo rekli: če bomo odlično naredili ta izdelek, bo vsak dobil 200 mark nagrade. Ko smo naredili, smo dali. Za veliko noč damo 100 mark, za prvi maj smo dali 100 mark. Če dosežemo ekstra plan izven normalnih dolžnosti, za katere nas zavezuje KP, potem dajemo nagrade.« DE: To je zelo lepo slišati. Ste mlad človek, imate približno 3S let, če prav presojam, zelo odločno vodite to firmo. Tudi prej so jo vodili odločni ljudje. Nadaljevanje na naslednji strani Nadaljevanje s prejšnje strani Kako ae Je lahko zgodilo, a Je firma prišla v tak položaj, daje šlo vse »k vragu«? GROBELNIK: »Zatrditi moram, da ni šlo vse ,k vragu'. Znanje je ostalo, poslovanje je ostalo, ljudje tudi, strokovnjaki, posli. Nastala je kriza vodenja, rekel bom tekočega poslovanja. Bistveno je bilo to, da se je vodilna struktura med seboj sprla. To pomeni, da lahko podjetje uničite v treh mesecih. Poleg tega — o tem govorim nerad, ker nimam utemeljenih razlogov — so bili zadnja .tri leta pred prihodom nove ekipe zelo izraziti osebni interesi, tudi vodstvenih delavcev v podjetju. Vsak je malo vlekel na svojo stran, nervoza zaradi lastninjenja, nervoza gor, nervoza dol. Določene stvari so se zelo čudno dogajale.« DE: In kaj Je zdaj z lastninjenjem? GROBELNIK: »Firmo Donit Laminate smo prodali slovenskim podjetnikom in je v privat- Neskončno smo se pogajali s sindikati. Sindikat je bil zelo trd pogajalec, mi pa tudi. Na koncu smo sprejeli za obe strani precej kompromisne rešitve. Mislim, da ni bil nihče odškodovan.« nih rokah. Za Donit Filtre imamo razpis, ne vemo, ali jo bomo prodali. Za njo se zanima velik ameriški koncern. Za Donit Tesnite pa še ne vemo, ni še razpisa. Na vsak način bomo lastninili. Nekaj najbrž tudi po novem zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki so v lasti Sklada.« DE: Torej, vi ste še v Skladu? GROBELNIK: »Ja « DE: In kakšni so odnosi z njim? Sprašujem zato, ker slišimo toliko kritičnih pripomb na te odnose. Ali ste prišli sem kot mandatar Sklada? GROBELNIK: »Seveda. Ko sem prevzel Donit Filtre lansko leto novembra — fizično, so mi določeni ljudje grozili celo s smrtjo. Šel sem h Koržetu, mu vse povedal in dobili smo vso podporo. Tudi moralno; mogoče to veliko pomeni, da se lahko z nekom uro in pol pametno pogovarjaš. Rekel sem, da se ne bomo izvlekli, če ne bomo dobili obratnega kapitala; da vidim, da se da Filtre zelo dobro speljati, in da so posli, ki so na obzorju, odlični. Denar je bil potreben, da bi pognali proizvodnjo, poravnali dobaviteljem. Dali so nam pol milijona mark kredita za obratna sredstva, kar je zadostovalo, da je firma začela delati na maksimalni ravni. Ni bilo več problema s surovinami, dobavitelje smo imeli .pokrite', tako da imamo letos približno 30 odstotkov večjo fizično realizacijo in ravno toliko večjo finančno realizacijo. Letos bomo samo filtrov prodali za približno 22 do 24 milijonov mark, lansko leto smo jih za 17 « DE: Torej so samo Filtri in Tesniti pod Skladom? Vi odgovarjate Skladu? GROBELNIK: »Ja, mi imamo formalno urejeno tako, da imamo še en holding Donit, kjer je ena direktorica in pa tajnica. Formalno odgovarjamo holdingu, dejansko imamo pa odnose samo s Skladom.« PANORAMA: Ti so glede na to, kaj Donit Je, normalno korektni? GROBELNIK: »Ne smete pričakovati od Sklada, da vas bo on rešil. Lahko vam nudi finančno pomoč, lahko vam nudi tudi moralno pomoč, boljšo pogajalsko pozicijo v banki. Če ste v Skladu, ste psihofizično močnejši, ker vedo, da bo določene stvari lahko realizirati, kar je navadno za podjetje težje. Če nimate pravega programa, pravih ljudi, nimate rešitve. Sklad vam lahko pomaga tudi kadrovsko. Vendar pa, če si sami ne najdete ljudi, vam jih tudi Sklad ne bo našel. Se pravi, sami morate najti svojo ekipo in začeti delati. Morate imeti jasen cilj, prepričati morate ljudi in svoje kupce, da boste normalno delali, in to dokazati.« PANORAMA: Če bo zakon o lastninjenju Skadovih podjetij sprejet, kaj to pomeni za Donit? GROBELNIK: »Pomeni, da se bosta preostali dve družbi lastninili skladno s tem zakonom.« PANORAMA: Tudi prodaja delnic na trgu? GROBELNIK: »Tudi. Nekaj je lastninjenje po zakonu, ko se bo 40% preneslo na sklade, preostalo bo nekaj notranjega odkupa, nekaj notranje razdelitve, če bi do tega prišlo, vsaj za Donit Filtre pričakujemo, da bi v naslednji fazi prišlo do razpisa javnih delnic za novo investiranje v podjetje. Dokapitalizacija. V naslednjih treh, štirih letih moramo investirati 7 milijonov mark.« nje prenesli VJJO. ZjCIU PANORAMA: Ali interes zunanjih partnerjev, ne glede na sedanjo lastniško strukturo, obstaja? GROBELNIK: »S tem je tako: Mi delamo za avtomobilsko industrijo. Avtomobilska industrija Zahodne Evrope nima nobenega interesa za nas. Tam lahko prideš, odpreš vrata, če imaš pravi produkt in pravo ceno, jim lahko daješ. Če nisi pravi, nasvidenje, je dovolj drugih. Te avtomobilske tovarne v Evropi imajo sistem, po katerem ne skrbijo za svoje dobavitelje. Izhajajo iz predpostavke, da so dobavitelji pravi in da izvolijo dobavljati, če so pravi, drugače si mrtev. Pritiski na cene so strahoviti. Zaradi politike Lopeza v Volkswagnu — tako imenovani Lopezov afekt — smo v Donitu cene znižali za 50 odstotkov v enem letu v markah. Ne prodajamo pod ceno in je to še realna cena. Imamo celo slabše cene v češki Škodi kot v nemškem BMW.« PANORAMA: Če bi se razmere na Vzhodu in na Jugu uredile, ali Je Donit pripravljen tudi na preboj na te trge? GROBELNIK: »Da.« »Potrebujemo močan sindikat, partnerja za sodelovanje. Zdaj se nimamo kaj pogajati, saj kolektivno pogodbo uresničujemo stoodstotno. Pri nas je v navadi, da vsake toliko časa damo tudi nagrade.. PANORAMA: Če bi se zgodilo, da bi vam tržne možnosti omogočile večjo proizvodnjo, ste sposobni s sedanjim številom zaposlenih več proizvajati z novo tehologijo ali bi morali glede na bazen, kije, del proizvodnje seliti? GROBELNIK: »Ne, razen če bi jo preselili zaradi lokacijskih omejitev. Proizvodnje od tukaj ne bomo selili, vsaj kratkoročno ne. Najbrž se bodo pojavili določeni interesi tudi v bivši Jugoslaviji, kjer trdim, da bodo po odpravi bojkota zelo ugodni pogoji in bomo najbrž na račun večjega obsega poslovanja del proizvod- resno navezujemo stike z neko madžarsko firmo, kjer računamo, da nam bodo delali, kar se nam ne splača več s sedanjim številom zaposlenih. S temi, ki jih imamo, bomo z novimi napravami povečali proizvodnjo. Obseg proizvodnje moramo skoraj podvojiti. V letošnjem letu smo na novo zaposlili že 20 ljudi, in sicer direktno v proizvodnji. Razvoj poteka normalno. Prejšnji teden smo bili na enem največjih sejmov avtomobilske industrije v Frankfurtu. Po tovarni so spraševali, zakaj gre toliko ljudi. Na sejem sem poslal 7 inženirjev za tri dni, tako kot Japončke: ,Glej in se uči?'« PANORAMA: Financirati morate novo, moderenjšo tehnologijo. Kakšen pa Je odnos bank do vas? GROBELNIK: »Banke so največji problem v Sloveniji. To je eden od problemov, ki ni rešen, čeprav se vlada hvali s tem, daje nekaj naredila. Nič niso naredili, sploh ne v LB, pa tudi v drugih ne. Predrage so, težko se je z njimi zmeniti. Če poveš, da si od Sklada, takoj dobiš 20—30 odstotkov dražjo storitev, ker je to negativna točka.« PANORAMA: To je v bistvu nesramna politika. GROBELNIK: »V gospodarstvu bi morali pritisniti na banke, da bi znižale obresti in marže in da bi enkrat za zmeraj začele delovati rizično. Da bi vsaj malo tvegale. Saj so tvegale tudi v preteklosti in veliko denarja zgubile. Vem zakaj, zato, ker so ga dajale po prijateljski liniji. Jaz ga po prijateljski liniji nočem, hočem ga na podlagi programa. Dejstvo pa je, da se lahko tako jaz kot banka v dveh, treh letih zmotiva. Nikoli ne veste, kaj bo na trgu čez dve leti. Mogoče bo vsa evropska avtomobilska industrija propadla. Ne bo, ampak tudi to je možno.« PANORAMA: V Donitu ste zagrabili energično. Koliko časa lahko zdržite na tem poslu, da se ne boste naveličali? GROBELNIK: »Če ne bo novega razvoja, bom mogoče zdržal še eno leto.« PANORAMA: Ali nov razvoj bo ali ne, Je največ odvisno od vas. GROBELNIK: »Imam zelo sposobno mlado ekipo. Samo komercialni direktor je star 55 let, star maček, kot bi si ga izmislil iz filma, vsi drugi so moje starosti, celo mlajši. Tehnična-direktorica je punca, stara 33 let, strojna inženirka. Meniva se z Volkswagnom in Renaultom. In če se dogovorimo za to, kar imamo že ,v pači', pomeni, da bomo obseg poslovanja podvojili.« PANORAMA: Ta mlada ekipa se hkrati z odgovorno nalogo obdržati firmo uči tudi plavati. Vržena Je v neke vode, ki so na svetovnem trgu precej razburkane. To je izziv za mladega človeka, starejši bi to dostikrat težko prenesli. GROBELNIK: »Gotovo je to lažje. Trdim, da se vsi hočemo dokazati, vključno s komercialistom. Malo se mogoče res učimo. Je pa tako, da si pustimo svetovati. Meni določeni ljudje, stari mački, marsikaj pomagajo. Določeni ljudje iz stare garde so nam pomagali. V Sloveniji obstajajo ljudje, ki imajo iz preteklosti izredno dobre zveze, ki osebno poznajo pomembne vrhunske direktorje v Evropi. Te ljudi je treba uporabiti, mi jih.« Marjan Horvat PANORAMA: Odnosi v podjetju in pripadnost/? GROBELNIK: »Ko sem prišel sem, sem varnostno službo zamenjal. Bilje cel cirkus, kaj si predstavljam. Danes je drug sistem, danes ima vsak svoje delo. Mi zelo gradimo to pripadnost podjetju. Gradim na dveh stvareh: ,Bodi ponosen, da si lahko v Donitu Filtri v službi.' To je ena stvar, kjer gradimo ta imidž s takimi nagradami, kot sem prej omenil. Druga stvar pa je: ,Ker si pri nas v službi, moraš delati tako kakovosten izdelek, da ga kupuje BMW!‘ V montaži imamo velik pano, na katerem je BMW-jev avto in napis: ,Donit Filtri kakovost za BMW.‘ V glavo vcepljamo, da ne smemo izdelka delati narobe, površno, narediti ga moramo počasi, vendar stoodstotno. Saj drugače ne bi mogli delati, samo zaradi tega lahko prodajamo. V Nemčiji je 50km stran BMW-ja tovarna, ki je največji svetovni proizvajalec filtrov.« PANORAMA: Kij pa Tesniti? GROBELNIK: »Osem odstotkov svetovne proizvodnje in 25 odstotkov evropske proizvodnje tesnilnih plat je tukaj. To so plošče, iz katerih delamo razna tesnila za avtomobilsko KNJIGA ESEJEV, KI SO RAZBURJALI... Spomenka Hribar: SVITANJA Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zaustaviti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo Knjigo Svitanja lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ati po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956. Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT. .... NAROČILNICA ................................................ _ ! ........... "/‘b : Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)_izvod(ov) knjige SVITANJA. ! Naročeno pošljite na naslov:_________________________________________________________ proizvodnjo, za delovne stroje, za naprave, termoelektrarne, za plinske postaje. Lepila so bila prodana skupaj z laminati. V Donitu so se lepila vedno pojavljala kot stranski produkt. Danes imamo v Sloveniji dovolj kemičnih tovarn, ki delajo dobra lepila, poleg tega je trg trenutno majhen.« Ulica, poštna št., kraj:___________________________________________________________ Ime in priimek naročnika: _______________________________________________________ 1. Račun bomo poravnali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju Naročeno dne:____________________ _________ ________ Žig Podpis naročnika Predsedniku države je že treba priznati, da ni ravno zamerljiv človek. S tem, daje Ivana Bizjaka predlagal za prvega slovenskega varuha človekovih pravic, je sicer - mimogrede povedano - dokazal, da mu za ženske kandidature ni kaj dosti, dokazal pa je tudi, da gospodu Bizjaku ni zameril vsega tistega, kar mu je le-ta povedal, ko sta se pred dvema TREZNEZ letoma spopadala za predsedniški stolček. Tedaj je namreč gospod Bizjak Kučanu sporočal, da je pač iz stare garde kontinuitete in da bi zato za državo bilo bolje, če takega predsednika ne bi imela, in da so za nove čase potrebni novi ljudje. To je bila pač predvolilna bitka, v kateri je dovoljeno marsikaj. Gospodu Bizjaku pa je le treba priznati, da tedaj ni šel čez mejo dobrega okusa, svojega nasprotnika pa tudi ni mogel gladiti po dlaki navzdol. Kekdanja rivala sta se tako sedaj našla na isti strani mize. Z malce zlobe bi celo lahko rekli, daje Kučan tokrat Bizjaku namenil tolažilno nagrado, saj funkcija varuha človekovih pravic v državi sploh m od muh. Učeno povedano, varuh človekovih pravic je ustanovljen zaradi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil, povedano po domače pa bo varuh človekovih pravic branil ljudi pred samovoljo države. Kučanov predlog seveda še ne pomeni, da bo Bizjak na to funkcijo v parlamentu tudi izvoljen. Prav lahko se zgodi, da mu bodo iskali dlako v jajcu in da bo mnogim šlo v nos, ker je bil do nedavna policijski minister, policija pa je tista, ki jo lahko glede kršenja človekovih pravic neredko srbijo prsti. Nekaterim bodo šli lasje pokonci tudi zaradi tega, ker je Bizjak podkovan krščanski demokrat, krščanar, »ta-črn« in Bog ve kaj še vse. Vendar pa se Bizjak zdi kar posrečen izbor. Če bi ta država premogla več tako mirnih in preudarnih politikov, ki povrhu znajo svoje politično prepričanje prilagoditi funkciji, ki jo opravljajo, bi se ta država ukvarjala s pametnejšimi rečmi, kot se. Bizjak se ni pustil zaplesti v nobeno takšno ali drugačno afero. In ob aferi v njegovem ministrstvu je takoj pobral šila in kopita, čeprav mu tega ne bi bilo treba storiti. Bilo bi tudi bolje, če tega ne bi storil, saj s tisto celovško afero res nič ni imel. Ivan Bizjak je takšen tip politika, ki močno skače iz okvirja slovenske politične scene. Nekateri naši politiki pač preprosto ne znajo funkcionirati, če nenehno nimajo hudega nasprotnika, in si jih zato sami zmišlju-jejo. To so pač take sorte politiki, ki jih imenujemo konfliktni, ki mislijo, da lahko uspevajo samo v konfliktnih razmerah. Imajo se si- ZMEBNEZ Državna lastnina k. f" JJ Piše: Martin Ivanič Strokovnjaki razlagajo državno lastnino kot lastnino, pri kateri je lastnik predmeta in nosilec lastninskih pravic država (Enciklopedija Slovenije, zvezek 8). In dalje, da doslej poznamo državno kapitalistično in državno socialistično lastnino. Navedeni tekst je izšel leta 1988; pomeni, da je bil napisan vsaj v prvi polovici tistega leta. Zato govori samo o preoblikovanju kapitalistične državne lastnine v socialistično. Naj mimogrede spomnim, daje v času, ko je nastajal zadevni tekst, teore-tično-strokovni trust tedaj vladajoče ZKS v pripravah na njen naslednji kongres in pod močnim vtisom pluralističnih tokov na Slovenskem živahno razpravljal o usodi družbene lastnine kot višje razvojne oblike socialistične državne lastnine (prosto po enciklopediji), Domala groteskna je bila dilema med resnim nagibanjem h (kapitalističnim) tržnim zakonitostim, ki da jim je treba dajati bolj ali manj vso domovinsko pravico, in vprašanjem, kaj bo potem z družbeno lastnino. Realisti so lakonično odgovarjali: Ali - ali! Kot rečeno, S. zvezek enciklopedije je izšel prezgodaj, da bi opisoval tudi (vsaj možno) preoblikovanje socialistične državne lastnine v kapitalistično. Kot pametni generali po bitki bi sedaj lahko rekli, da so bili avtorji takšnih razprav v tistem času strokovno na moč površni, saj iz njihovega gledanja sledi, da so bili zagovorniki zgolj enosmernega razvoja, ali pa so trdno verjeli v zgodovinsko zmago socializma. V vsakem primeru bi jim verjetno bili krivični. Če od strokovnjakov upravičeno pričakujemo, da bodo znali na podlagi preučevanja naravnih in družbenih zakonitosti razvoj tudi predvidevati, pa vendar ne smemo zahtevati, da bi kar prerokovali. Včasih se seveda komu zelo dobro posreči kakšna napoved - kot se je recimo ustanoviteljem pročetni-škega glasila Pohod v Sloveniji 1932., ki so zapisali, da bo Jugoslavija samo ena in enotna država ali pa bo umrla v krvi. Šest let po objavi prej omenjenega teksta smo glede vzvratno-sti družbenega razvoja že povsem na trdnih tleh; ne potrebujemo jasnovidcev in še manj kakšne politične kameleone, ki jim je bilo že zdavnaj vse jasno, le povedati niso smeli svojega mnenja. Tisto, kar je presenetilo tudi veliko bolj kritične duhove, kakor so bili avtorji teksta o državni lastnini, je dejstvo, da se je socialistični red in svet sesul z bliskovito naglico. Morda zaradi tega, ker je bil toliko časa vzdrževan z umetnim dihanjem, in ko je naprava odpo- vedala, je bolnik doživel nagel kolaps. A za ljudi, ki morajo živeti iz dneva v dan in ki jih teoretiziranje ne more posebej zabavati, je merodajno neko drugo spoznanje. Kruta, boleča in krivična je bila tako preobrazba kapitalistične v socialistično državno lastnino, kot je mučna in krivična, v marsičem enako neproduktivna obratna pot. Vsakič nekdo nekomu v imenu nečesa jemlje nekaj, kar je sam (upajmo) pošteno in dolgo ustvarjal, na čemer je temeljilo njegovo upanje in zaupanje. Nakar se mu je oboje sesulo v bridkost, strah in obup. Morda je vsak od »režiserjev« naših večnih transformacij mislil le na najboljše. A dejstvo je, da smo v komaj polstoletnem obdobju žrtve dveh velikanskih eksperimentov, ki ne prizadevata le posameznikov (kaj je že narod brez posameznikov?), temveč celotno narodno gospodarsko in duhovno substanco. Podrobno se seveda ne moremo spuščati v subjektivno razpredanje misli o tem, kateri od obeh eksperimentov je vsaj načeloma v sebi nosil močnejšo demokratično poanto, pod čemer razumem potencialno večjo pravičnost. To pravičnost bi namreč lahko presojali lepo tem, kaj je skupnost (slovenska družba, slovenski narod) z eksperimentom pridobila in kaj izgubila. Zagotovo pa je možno ugotoviti, da sta obe transformaciji lastnine pri nas (drugod zagotovo ni bistveno drugače) zaznamovani s svojevrstnim pohlepom in demagogijo vladajočih struktur. V obeh primerih je očitna njihova težnja, da v imenu napredka in pravičnosti dobita pod svoj neposredni vpliv kar največji delež premoženja, na podlagi katerega potem oblast deli svojo milost po preudarku, ki poraja še nove krivice in deformacije. Nedavno tega smo v popularni TV oddaji gledali soočenje dveh opozicijskih In dveh »režimskih« ljudi o vprašanju morebitnih dodatnih lastninskih certifikatov, kar predlaga opozicija. Obnašanje režimskih ljudi (zlasti Toneta Ropa, v vladi pristojnega za lastninjenje) je bilo grozno izprijeno m arogantno. Tega seveda ne govorim iz simpatij do predlagateljev dodatnih certifikatov, temveč s stališča, da je pozicija (oblast) dolžna (kljub Ruplovemu prepričanju, češ če opozicija kaj želi, naj počaka na naslednje volitve) spoštljivo in argumentirano obravnavati pobude in vprašanja opozicije - celo tedaj, ko njenim stališčem manjka tehtnosti. Kajti dejstvo je, da službe, ki so na voljo oblastem za njihovo strokovno delo, plačujemo vsi državljani: tisti, ki so volili pozicijo, In tisti, ki so dali glasove opoziciji. Tone Rop, ki je torej plačan, da kot profesionalec obvlada svoje ozko področje dela, je ves čas žaljivo zavračal sogovornike, češ ničesar ne poznate in ničesar ne razumete. Skrajni primer domišljave neotesanosti! Hkratije vseskozi ocene sogovornikov o obsegu še nerazdeljenega družbenega premoženja pobijal, češ tega ni toliko, ker je stvar v lasti države. čigava je torej ta država In kako gospodari s premoženjem, do katerega prihaja takorekoč z odloki? Ali potem koga čudi, če politični histeriki, ki politično ne znajo sešteti dva in dva, toliko ljudi zlahka prepričajo v boljševl-ško restavracijo? Rad bi, a dvomim, da nam bo glede tega vsaj združena Usta povedala jasno stališče. Nmetrnmmu zunanjemu ministru Piše: Jože Smole Novemu zunanjemu ministru (kdorkoli že bo) svetujem, naj v kolegij obvezno vključi vsaj eno svetovno razgledano osebnost, ki mu bo praviloma nasprotovala. Pri tem mislim na takšno nasprotovanje, ki bo s tehtnimi argumenti spodbujalo kritično presojanje vsakega predlaganega zunanjepolitičnega ali diplomatskega ukrepa. Zunanjega ministra je treba brez rokavic opozarjati na argumente, stališča in možne protiukrepe naših partnerjev, še posebej naših sosedov. Na področju zunanje politike se ne smemo niti za trenutek prepuščati iluzijam, ampak moramo dosledno upoštevati, mednarodno stvarnost, v kateri živimo. Edvard Kardelj je kot šef jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci (1946-1947) kmalu spoznal, da mu prav nič ne pomagajo sodelavci, ki mu v vsem pritrjujejo. Zato je v svoj najožji kolegij vključil najbolj podkovane strokovnjake, ki so ga soočali s protiargumenti. Mnogim visokim diplomatskim funkcionarjem je tedaj pogosto šel na živce univerzitetni profesor Milan Bartoš, ki je vsak Kardeljev predlog skrajno kritično prevetril z vidika mednarodnega prava in naštel vsaj deset možnih pravnih argumentov proti predlagani odločitvi. Kardelj pa je prav takšno kritično dejavnost profesorja Bartoša zelo cenil in na podlagi argumentov popravil mnoge svoje poglede in predloge. Takšna praksa se je nekaj let nadaljevala tudi v kolegiju zunanjega ministra, v katerem so strokovno najbolj podkovani ljudje kljubovali nevarnosti voluntarizma, improvizacije in rutinerstva. V zunanjem ministrstvu mora biti stalen prepih, sicer se prepu- sti rutinskemu delovanju, kar pomeni tudi konec sleherne politične ustvarjalnosti. Prav zato zunanji minister nikakor ne bi smel biti alergičen na kritike (tudi najostrejše). Prav on bi jih mora1 spodbujati za uspešno dograjevanje naše zunanje politike in zagotavljanje kar najbolj učinkovite diplomatske dejavnosti. Novemu zunanjemu ministru prav tako priporočam, naj temeljito kritično oceni delo svojih predhodnikov, dr. Dimitrija Rupla in Lojzeta Peterleta. Graditi bi moral na njihovih pozitivnih dosežkih, nikakor pa ne bi smel ponavljati njihovih napak. Noben resorni minister, še posebej pa to velja za zunanjega, ne sme biti solist, ki s svojim ravnanjem ignorira svoj kolektiv, stališča parlamentarnih teles in širše javnosti. Če hoče biti uspešen, mora svojo dejavnost graditi na kar naj večjem skupnem dogovoru, na soglasju vseh dejavnikov. Zaradi občutljivosti mednarodnih odnosov in potrebe po enotni zunanji politiki bi vsekakor bilo veliko bolje, če bi bil zunanji minister izvenstrankarski človek. Ker pa to danes, ni možno, bi novemu zunanjemu ministru priporočil, naj na tem položaju ne promovira mednarodne pozicije svoje politične stranke (kot je to pogosto delal g. Lojze Peterle). Punkcija zunanjega ministra je državna in mora biti dosledno v interesu Republike Slovenije. Mednarodne zveze političnih strank pa so posebna zadeva, ki se nikakor ne sme prekrivati z zunanjim ministrstvom. Zunanji minister (ne glede na strankarsko pripadnost) odgovarja za svoje delo vladi, parlamentu in javnosti, nikakor pa ne vodstvu svoje stranke. Novi zunanji minister bi moral bistveno skrčiti obseg svojih potovanj po tujini. Veliko zadev, ki jih je s svojimi obiski opravljal minister Peterle, bi lahko učinkovito opravili naši diplomatski predstavniki. Zato tudi imamo precej razvejano diplomatsko mrežo. Poleg tega bi se moral zavedati, da ni edini nosilec in izvajalec naše mednarodne dejavnosti. Na primer, podpisovanje pomembnih pogodb o znanstveno-tehničnem sodelovanju z našimi partnerji in mednarodnimi organizacijami sodi v resor ministra zadolženega za to področje. In ne nazadnje, vsekakor pa ne po pomembnosti, novi zunanji minister ne bi smel svojih strankarskih dimenzij vpletati v odnose med Slovenci v Italiji in Avstriji. Če hočemo biti pri urejanju odnosov z našimi sosedi učinkoviti, moramo vsi v Sloveniji, v prvi vrsti pa zunanji minister, našo manjšino obravnavati kot vsestransko samostojen subjekt. In to tudi dosledno spoštovati. cer za politike novega kova, uporabljajo pa metode, ki jih je enopartijski režim, ki se je prav tako nenehno hranil s konflikti, pri tem pa trdil, da se bori za brezkonfliktno družbo. Bizjak seveda ni niti približno konflikten politik. Tudi v njegovi, znotraj kar precej konfliktni stranki, ga imajo za zmerneža in prav zaradi tega se je doslej malokrat znašel v središču pozornosti. Kdo pa je še kdaj šel Bizjaka vprašat, kaj meni o tej ali oni žgoči temi? Po merilih, ki jih je politika uspela vsiliti naši javnosti, pač ni tisti, ki bi ga bilo vredno poslušati. Vendar je to pač še ena od zmot, ki plešejo po tej državi. Po svoji zmernosti je Bizjak na moč podoben Kučanu. Lahko smo prepričani, da bi se Bizjak, če bi bil predsednik države, obnašal zelo podobno kot Kučan in se ne bi vmešaval v dnevne politične razprtije. Tako kot Kučanu tudi Bizjaku politični nasprotniki niso potrebni, še več, Bizjak se bo, če bo izvoljen, moral posloviti od politike, ker mu bo to narekovala njegova funkcija. Njegovi pravi nasprotniki bodo kršitelji človekovih pravic ne glede na politično barvo. Po Bizjakovem dosedanjem obnašanju bi kar lahko verjeli, da pri svojem delu ne bo podlegal dnevnim političnim pritiskom. Kučan je pri izbiri imel kar srečno roko in verjeti je, da jo bo imel pri svojem poslu tudi Bizjak, če bo izvoljen. Boža Oloda Samozavedanje Slovencev Slovenci moramo doživeti historično samo-katarzo, če ne želimo, da bo samo-spoznava-nje zamenjalo samo-pozabljanje; potem bodo zanamci zaman točili stolze’ žalostnice, ker pot nazaj v vretino ne bo več mogoča in edino darežljive sanje bodo poetika spominjanja, ne pa več kot kreacija in imaginacija ustvarjalnega duha Slovenca kot evropskega staroselca, ki seje prav zaradi nedvoumnega zavedanja in pozneje eksistencialnega samozavedanja obdržal na domačem ognjišču, katero se je iz družinskega plamena razplamikalo v rodbino z nezamenljivim pravim krajem bivanja in samoozna-čujočim imenovanjem ter poimenovanjem, tako da nas v svetovljanskem kolobarjenju nihče ne zamenjuje za brezdomna romarska plemena; če se seveda mi sami tako ne določujemo. To se nam je v historičnem ogledalu dogajalo samo takrat, ko smo zanikali svojo izvirnost in zatajevali Izvornost. V poduk mnogim neznalcem naše preteklosti je potrebno oluščiti kako seme, da ostane v zgodovinopisju zrno za zdaj živeče, predvsem pa za detinstvo otrok, ki si želijo iz maternice ljubezni v tozemeljsko maternico hrepenenja. Župnikom, semeniščikom in semeniščicam, menihom, nunam in romarjem, šolnikom javne civilne šole, skratka mnogim in še večim, ki so tako ali drugače povezani z vzgojo in izobraževanjem oziroma z izobraževanjem in vzgojo, je potrebno povedati v obraz, da so prepogosto, nekateri pa zmerom, svoje poslanstvo opravljali kot rimokato- liški prigriznjenci in so več pape-ževali kot poučevali. Slovenci smo se zavedali samega sebe kot ljudstvo gotovo že davnega 9. ali 10. stoletja, kot narod pa smo se kristalih s prvimi zapisanimi besedami v materinščini, pa čeprav so bile to predvsem klicno vzpodbujajoče parole ali pa metafore, ki so krepile zavest slovenskosti. Leto 1SSO imenujmo leto slovenskega naroda, imenujmo ga čas odraščanja slovenstva. Slovensko ljudstvo se je zavedalo, da Je narod. Tega trvbarijanskega leta humanist Primož s protestantskim razsvetljenskim čutom napiše prvo slovensko knjigo v materinščini, ki jo determinira in ovrednoti kot knjižni jezik. Abecednik in katekizem sta knjigi, ki določita pravi in edini kažipot za obstanek Slovencev kot naroda. Brez knjižnega jezika je narodova govorica le blablajev-stvo, domača pisava pa tako ali tako ne bi bila potrebna, ampak bi bilo le prepisovanje tujih kvak, s takim kvakovstvom pa ne preživi niti en sam rod, kaj šele narod. če se slovenski materi ne bi rodil imenovani reformist, Sloven- cev kot Slovencev danes gotovo ne bi bilo. Od takrat se o nas ni več samo zapisovalo, ampak pisalo. Primož Trubar Vseslovenski napiše še dve odločilni knjigi: Artlkuli 1562 in Cerkovno ordningo 1564. V prvi je spisal ideološke, življenjsko- in svetovnonazorske ter verske temelje slovenske cerkve, v drugi pa je zabeležil cerkveni red slovenske cerkve. Naredil je odločilen korak na poti iz protestantske reformacije v slovenski protestantizem kot versko in posvetno gibanje, ki je osvobajajo posameznika kot individuuma in posameznost kot subjektivnost. V trenutku, ko narod dobi kulturološke in tudi religiološke sa-mozavedajoče temelje, se prav gotovo lahko metamorfozira v nacijo. In to se dogodi v trubarijan-skem času, saj se takrat izoblikuje nacionalna književnost, začenja koreniniti nacionalna kultura, spomin in pomnenje se beležite z nacionalnim knjižnim jezikom in nacija dobi svoje slovensko cerkev. Slovenec, v nacionalnem knjižnem jeziku piši svojo knjigo knjig! MESTO. KI SO MU VZELI DUŠO Zadru duše y resnici niso vzeli, Le sposodili so si jo za nekaj let in dobiva jo počasi nazaj. Verjetno še dolga leta ne bo takšna, kot je bila. Če sploh bo kdaj, tista obmorska, mediteranska, malce lagodnefša kot drugod, pa zato širša, strpnejša. Zdaj kaže Zadar dušo, kakršno dobi verjetno vsako mesto v vojni, ko ga oblegajo, nanj streljajo, ga razstreljujejo, mu za tri leta vzamejo vodo. Ko sem se odpravljal tja, so me poklicali prijatelji iz Zadra in me posvarili: »Pazi, kako boš vozil! Če boš zagledal Unproforjevo vozilo, se raje umakni s ceste. Vozijo kot nori, pa ' tudi zavarovalnine od njih ne boš dočakal.« Že nekaj deset kilometrov pred Zadrom bi se, upoštevajoč dobrohotno svarilo, najraje peljal kar z vlakom, če bi v Zadar še vozil. Unproforjevih vozil je namreč tam okoli vse belo in res vozijo malce po svoje. Toda prava šiba božja so domorodci. Če v avtomobilu zagledaš voznika v uniformi hrvaške vojske ali na njem nalepko invalida, je res najbolje pobegniti. In takšnih vozil je kar večina. Saj človek razume. Tri leta fronte, jarkov, min, ostrostrelcev, pobitih soborcev in civilistov, ranjencev... Potem pa naj človeka moti rdeča luč na semaforju?! Potem naj se ozira na neprekinjeno črto?! Za takšnega človeka so to očitno umazane podrobnosti, saj lahko glavo izgubi na toliko drugih načinov. Ah, naj bi mislil na druge? Le zakaj, saj je repričan, da so vsi nekako krivi. epe za zapečkom, se vozijo turističnim dogodivščinam naproti, on pa zanje nosi glavo v torbi! Skratka, pot proti Zadru in vožnja po mestu in okolici je resnično pustolovščina. Tri leta brez vode Bliže si mestu, bolj te vojna grabi za grlo. Ha cesti vozila Unproforja, vojske, vojaške in civilne policije. Ob cesti bunkerji, bodeča žica, kasarne, vojaške patrulje. Okoli pa razstreljene hiše ali pa še pokonci pa prerešetane z mitralješkimi rafali. Gozdiči požgani. Komaj še kje zdravo deblo. Maslenica pač pontonski most, zastražen, obdan z vojaškimi objekti in v morju razbitine zadetih lady. Desno porušeni most kot opomin in kot spodbuda za pripravo gradbišča za novega. Mesto samo nekam zmedeno. Ulice kljub prekrasnemu sončnemu popoldnevu prazne, trgovine opuščene, gostinski lokali prazni. Če že kje posedajo redki gosti, so skoraj gotovo v takšni ali drugačni uniformi. Zadar je imel 70.000 prebivalcev. V času vojne je vanj pribežala 2.000 beguncev iz Bosne in 24.000 nesrečnežev iz okolice, do koder so jih pregnali Srbi, bivši sosedje. Približno 50.000 postelj, prej namenjenih turizmu, so napolnili begunci, vojska, Unprofor in mednarodni opazovalci. V zlatih časih se je Zadar ponašal z 250.000 turističnimi nočitvami letno, letos jih ni zmogel niti 50.000, in to z vso okolico in otoki. Prišlo je nekaj hrabrih Čehov in Madžarov, komaj kakšen Slovenec, drugih tujcev še ni bilo. Za penzion so nekoč pokasirali 40 mark na dan, država jim na glavo begunca dnevno odšteje 6,4 marke. To vsoto dobijo turistična podjetja, saj so begunci praviloma v hotelih in turističnih naseljih. S tem denarjem objektov kajpak ni moč vzdrževati, toda vsaj vseh zaposlenih jim ni bilo treba odpustiti. In to danes v Zadru ni malo. Le za primerjavo: če imaš velikansko srečo in ti le uspe najti sobo v hotelu, odšteješ zgolj za prenočišče 215 kun. Nekaj več kot 50 mark, toda vsaj do vode si prišel. Zadar je namreč še vedno nima. In to že tri leta ne! Srbi so okupirali izvire na Zrmanji in jih seveda zaprli. Zdaj počasi odpirajo druge vire, tako da mesto dobi vodo vsaj za nekaj ur. Ustaši, četniki, partizani Teh nekaj kapljic kajpak ne spere sovraštva do Srbov. Niti do Unproforja ne, ki bi moral zagotoviti odprtje virov, pa tega ne stori. Nad Biogradom so Srbi na novo zavzeli celo izvire, ki so v »modri coni«, v pasu torej, za katerega neposredno odgovarja Unprofor. Tudi elektrike dolgo ni bilo, saj je elektrarna Peniča ostala v srbskih rokah. Zdaj je z elektriko malo bolje, ker je vzpostavljena »otoška elektrozveza«. In zdaj se opravičujem, ker bom nehal pisati o Srbih in Hrvatih. Že drugi dan bivanja v Zadru so mi namreč vtepli v glavo, da obstajajo le tri skupine prebivalstva: Tisti pravi so ustaši, oni, ki naj jih takoj pogoltne pekel, so četniki, vsi drugi so partizani. To je skupina, ki ni ne tič ne miš, ki se ne more ali noče opredeliti. V občini Zadar, ki je zdaj seveda županija, je bilo njega dni zaposlenih 39.000 prebivalcev. Zdaj števila nihče ne pozna, saj je zaposlenost, kolikor je je, povsem formalna. Vse stoji, nobena tovarna ne dela. SAS, ki smo mu nekoč Slovenci zavidali visoke plače do te mere, da smo iz njih naredili pravcato afero, je le še žalosten spomin. Bagat prav tako, gospodarstvo je pokopano, kolikor toliko dobro deluje le še Tankerska plovba. Toda zanjo se je razvnela takšna lastninska vojna med zaposlenimi, domačimi novopečenimi bogataši in izseljenci, daje država oziroma njen privatizacijski fond zamrznil prodajo delnic. Zdaj so deponirane in čakajo na boljše čase - ali pa na sesutje še zadnjega stebra zadar-skega podjetništva. Tako kot nihče ne pozna točnega števila zaposlenih - ocene pa se vrte od 10.000 do 17.000 - je prav tako težko priti tudi do podatka o povprečni plači. Vojska pove, da poklicni vojak brez frontnega dodatka zasluži 900 kun. Policaj, če je priden, jih menda dobi celo do 1.400, delavci se zadovolje s 700 kunami, profesor dobi 1.300 in učitelj 1.100 kun. Lahko si torej predstavljate komentarje vojakov s prve frontne črte na plače učiteljev — ne zaradi razlike v plačah, ampak zaradi učiteljske stavke, kije prav te dni pretresala Hrvaško. Vojaki so na učitelje hudi kot sam vrag, saj sami stavkati pač ne morejo. Še bolj so jezni na rezerviste, ki stavkajo po svoje. Če se svoji frontni obveznosti izognejo (in jih pri tem kajpak zalotijo), gredo le pred sodnika za prekrške in ta jim odredi za največ 60 kun denarne kazni. Saj glede na plače to niti ni tako malo, le da vojaki to merijo z drugačnim vatlom. Preveč jih je že padlo in preveč je invalidov, da bi na takšne kazni lahko gledali strpno. Vsesplošen bes Na takšne in drugačne kazni. Če zalotijo hrvaškega vojaka, kije v prostem času skočil v Umpa cono nabrat polže - mesec dni vojaškega zapora. Če na svatbi sproži strel v zrak - mesec dni vojaškega zapora. S tem so prikrajšani tudi pri plači. Za dva otroka, ki sta se zdaj uspela vpisati v srednjo šolo, pa je treba samo za učbenike odšteti 1.000 kun. Skratka, strpnosti je vse manj. Reda tudi. Lokali sicer še ne lete v zrak kot drugod po Dalmaciji, ker nezaposlene in problematične mladince vpokličejo v vojsko in pošljejo na fronto, kjer edino še vlada disciplina. Zato je toliko hujši in toliko razumljivejši bes na Unprofor. V tednu, ko sem bil v Zadru, so v coni pod nadzorom Unproforja ubili civilista ribiča in dva hrvaška vojaka. Seveda četniki, toda ker Alun Roberts, tiskovni predstavnik Unproforja za južni sektor, tega noče uradno potrditi, so ga novinarji na tiskovni konferenci skoraj požrli. Mlada vojaka sta bila v prvih vojnih vrstah od leta 1991. Enemu so četniki že ubili očeta. Oba sta zapustila družini, ki sta bili pregnani iz svojih domov in izgubili vse. Unprofor pa ne ukrepa niti proti svojim ljudem, ki zaradi malomarnosti dovolijo četnikom vdirati na hrvaško stran, moriti, požigati in razstreljevati. V takšni psihozi sem vse bolj razumel čudne vožnje zadrskih voznikov, mržnjo, ki gotovo ne bo zbledela dolgo dolgo let, brezup in razočaranje tudi nad lastno državo, ki razmer ni sposobna spraviti v red. Smisla za humor ni, tudi za malce črnega ne. Privoščil si gaje kuhar v turističnem naselju Borik, kije zdaj naseljeno z begunci. Možak dela v tem naselju že dolga leta, je hrvaški državljan in ostal je lojalen, čeprav je Srb. Pa si je privoščil pripombo, ko je beguncu nasul hrane: »Izvoli, srbska čorba.« Vsi begunci so napovedali gladovno stavko in končale sojo šele kadrovske spremembe med osebjem. To seveda pomeni, da Srbi ne delajo več v kuhinji. Kako se godi Srbom Sicer pa oblasti pazijo, da se »lojalnim« Srbom ne godi krivica. Včasih celo pretiravajo in crk-Ijajo tudi »nelojalne« Srbe. Ker je v Zadru vojno stanje, lahko vojska mobilizira vsako vozilo in potem lastniku plača odškodnino. Mobilizirajo tudi vozila Srbov, ki so sicer hrvaški državljani, a so na fronti na drugi strani. Ko streljajo takorekoč na svoj avto v rokah hrvaške vojske, jim hrvaška država zanj nakazuje mobilizacijsko odškodnino?! Novinarski kolega ml je pripovedoval, da seje udeležil srečanja s srbskimi novinarji iz Knina, ki ga je organiziral Unprofor. Ko jim je na zaskrbljeno povpraševanje, kako se godi Srbom v Zadru, pojasnil zgoraj zapisano in dodal, da je v njegovi redakciji izmed osmih novinarjev polovica srbske nacionalnosti in da v privatizaciji prav Srbi postajajo večinski lastniki časopisa, so menda skoraj popadali s stolov. Tudi on jih je povprašal, če je v katerem od njihovih uredništev zaposlen Hrvat, pa so mu odgovor le potrkali po čelu, češ, si znorel?! No, vse ni ravno tako strpno. Sredi sorazmerno nenačetih naselij le opaziš do tal porušeno hišo in izveš, daje to dom Srba, ki je šel na četniško stran in so ga brez sodišča prepoznali za vojnega zločinca. In potem pot nazaj, znova med pogoriščem, ruševinami, napol norimi vozniki. Dvakrat so me ustavili policaji, obakrat vkljudni, a dosledni: »Niste privezani, 8 kun kazni.« Ni veliko, manj kot pivo, a drugič me je zasrbel jezik: »Ta čas, ko stojim z vami, sem sam opazil dva neregistrirana avtomobila, ki sta peljala mimo. Je neprivezan pas res večji greh?« »Ni,« mi je bilo prijazno pojasnjeno. »Le to vemo, da ljucUe enostavno nimajo denarja, da bi registrirali avtomobile. Stroški s tem so 500 mark letno, plača pa običajno pod 10.000 kun letno, kar je manj kot 3.000 mark. Kdo ne bi pogledal skozi prste?!« Res, kdo ne bi? Ciril Brajer Noro na cesti, noro ob cesti... Noro v morju... Noro na pokopališču... In ko so ti četniki sesuli dom, cerkev, avto, življenje, potem pa so tl za tri leta vzeli še vodo, seveda znoriš do konca. Znorel bi tudi ekolog. Razstreliva namreč ni uporabila le četniška stran za Masleniški most. Postalo je tudi najbolj razširjeno sredstvo za ribolov. Prav okoli Maslenice je bilo morje polno orad, zdaj je treba ponje že s čolnom — in z bombo seveda. Milan Samec se na polemiko med dr. Dimitrijem Ruplom in pisateljem Dragom Jančaijem odziva s svojim razmišljanjem in trdi: v ___ v PREPIRANJE, ČIGAVA JE DEMOKRACIJA, ČIGAVE ZASLUGE ZA ZANIKANJE PRISPEVKA DRŽAVLJANOV Prekucništro ali evolucija... V politiki so nervozni, če po spremembi, v petih letih niso uresničene m san/e... Potrebujemo jakobinsko gorečnost in več prizadevanj & humanejši napredek. Vse podreti in začeti vse (vedno) znova ali nadaljevati? Prastara dilema. A nepraktična, saj pozablja na nesmisle ponovnega izumljanja parnega stroja, odkrivanja Amerike in na pogrevanje tople vode. Zanemarja presojo, da bi se naša civilizacija, po Izkušnjah francoske revolucije, morala že odločiti proti jakobinskemu revoluclonarstvu in pre-kucništvu ter za evolutivni način Izboljševanja pogojev za bivanje. Med drugimi se je K Hamann v Zgodovini umetnosti dotaknil lega vprašanja z dvema tezama. Ali je prav prikazovati ločeno posamezna obdobja razvoja (umetnosti) ali govoriti o mučnem nadaljevanju, kontinuiteti in nadgrajevanju že doseženega? In drugič, menil je, da so neizogibni Padci kakovosti po vsaki večji spremembi in diskontinuiteti razvoja. Ob(po)navljanje nadaljuje s kakovostno nižje, primitiv-nejše ravni. Primer je skulptura klasične antike, in »barbarsko« primitivno, vendar ljudsko in številčnejše posnemanje, nadaljevanje v krščanskem obdobju, ki šele v renesansi doseže ali z dodajanjem celo preseže, obogati izredne antične dosežke. Vmes je Petsto, tisoč let iskanja. V politiki pa so nervozni, če po spremembi, v petih letih (Ruplova petletka demokracije 1989-1994 in najnovejši naskoki razočarancev nad parlamentarno demokracijo) niso uresničene vse (različne) sanje. Ne pomislijo na evolutivno dograjevanje, temveč raje na prekucnlštvo. Kdo so ali niso koristni idioti, postaja kar vprašljivo, tisti, ki so se zavzeli za parlamentarno demokracijo, ali prej idealisti, ki jih skušajo vpreči trdorokci za svoje totalitaristično ekstremne bližnjice - pa naj bodo klerikalno, komunistično, levo, liberalno ali desno, rdeče, črno ali belo obarvane - do »gole oblasti in žrtja«. Nekateri intelektualci in kulturniki, ti prinašajo vsaj nekaj kulture in humanizma v politično prakso, so se pač odločili (tudi) za politiko in državništvo. Res nima vsak želodca za to, končno pa je ob vsestranski gneči na tem področju premalo mest. In kot je pokojni Vladko Majhen rekel pokojnemu Mišku Kranjcu: »Vsi pa tudi ne moremo biti generali.« Sanje, tudi predstave o spremembah in lepši bodočnosti so tako različne in jih je tako mnogo, da ne mormo biti (vse in takoj) izpolnjene. Že Machiavelli je opozoril na pozabljene in razočarane »partizane in heroje«, ki so prav zato najresnejši tekmeci »soborcem« — novim oblastnikom. Pa ne samo to. Spomnimo se več kot dvajset milijonov etabli-rancev v nekdanji Sovjetski zvezi, od represivnega državnega aparata do intelektualcev, kulturnikov, umetnikov, pisateljev, znanstvenikov, da, celo zdravnikov, ki jih je socrealistično mecenstvo ujčkalo, danes pa nimajo več tako zagotovljene, brezskrbne eksistence in bodočnosti, in sl (mnogi) spet žele - ne toliko staro, kot četudi demokratično, novo oblast, ki/če bi jih vsaj tako ujčkala. (Najprej kruh, šele siti in napojeni lahko snujejo in ustvarjajo, pa naj gre za umetnike ali delavce!) Spomnimo se levičarske teze — morda s kančkom resnice v njej - o podkupljeni delavski aristokraciji v Ameriki (kaj pa drugje?). Tako se pač še pri nas mnogim kolca ali kar panično in iluzionistično nekam mudi. To nas ovira tako pri spravi kot v vsakodnevni politiki. Gotovo potrebujemo manj prekucniške jakobinske gorečnosti, več evolutivnih prizadevanj za humanejši napredek. Ne bo šlo, če ne bomo upoštevali kontinuitete pozitivnih dosežkov v preteklosti. Ali grobo povedano, pustimo neproduktiven, razdvajajoč in antagonizirajoč antikomunizem; nadaljujmo, kar je polpreteklo obdobje dalo pozitivnega (tudi realsocializem, posebno domač, je prinesel nekaj pristno socialističnih dosežkov); domenimo se, katerih napak ne kaže ponavljati in katero odgovornost naj ena in druga stran vzame na svoje rame. Pa mirna Bosna za nazaj in več skupnih naporov za prihodnost. Najbolj nas trenutno ovira, da nočemo videti in priznati predvsem dveh dosežkov preteklih 53 let. Ljudje danes raz- mišljajo in presojajo bolj svobodomiselno in sodobno; večina pričakuje, da bo vsaj soodločala, če že ne more odločati, o tem, kaj se bo njej in v politiki dogajalo. To bi bila boljša demokracija. V tem bi bil »kvaliteten popravek« dokaj boljševističnega pristopa, češ, imamo večino, počakajte do naslednjih volitev. Soodločanje pomeni kulturnejšo politiko, spora-* zumevanje, dogovarjanje, tudi kompromise, ne le golo vsiljevanje in preglasovanje; pomeni, kolikor je le mogoče, upoštevanje večinskih vsekakor, prav tako pa tudi manjšinskih interesov. To bi potem res zagotavljalo »kakovostne politične prijeme, spoštovanje kulture in sodelovanje vseh strank, ter (opevani) nacionalni interes«. Izognili bi se »večjim krizam«, ne le »parlamentarni in državni«. (Tudi prva državnost zahodne civilizacije, francoska, je po revoluciji, vse do druge svetovne vojne doživljala nenehne težave zaradi neskladja med parlamentom in vlado; nič novega, razen če bi se iz izkušenj kaj naučili.) Če je bilo veliko ali malo, bog je dal in bog naj razsodi, bi verjetno ponovil Cankar. Tako pa postaja prepir o tem, čigava je demokracija, zasluge za osamosvojitev, kdo so heroji in kdo ne, prav pritlehen način negiranja najpomembnejšega prispevka, ki gaje z domala enodušno podporo spremembah dala večina državljanov. HOTEL CASINO PEKLA PERL A, turistični biser Goriške in Slovenije, praznuje svoj prvi rojstni dan! Leto dni uspešnega delovanja, ko so rezultati presegli vsa pričakovanja, dokazuje pravilnost Hitove poslovne usmeritve. Perla je plod lastnega znanja, preverjenih predvidevanj in izkušenih odločitev. 700.000 gostov 66 milijonov DEM realizacije 463 zaposlenih Perla ponuja preplet številnih zvrsti turistične ponudbe, ki ponujajo kvalitetne možnosti za preživljanje prostega časa: od igralniške do kulinarične, zabavnoumetniške, športno-rekreacijske in butično-trgovinske. Gre za turistični center, kjer je vrhunska raven storitev dostopna vsakomur. Uspehi narekujejo nove načrte, ki jih bo kolektiv s svojo prodornostjo, inovativnostjo in motivirano prizadevnostjo zagotovo znal dobro izpeljati... Perla je testni model. Finančni kazalci so že v prvem letu dokazali, da slovenski zabaviščni turizem, kakršnega je razvil Hit in ga udejanil predvsem v Perli, pomeni priložnost, ki Slovenijo lahko umesti med zanimive in privlačne turistične dežele v svetu. m \ % jhP PERLA 1993 1994 Cerkev zahteva uvajanje »obveznega izbirnega« predmeta »etika in religija«, ki bi nadomestil »etiko in družbo« /(.RFSKIMA IN NEDOPUSTNA ZAHTEVA PODVAJANJU ALTERNATIVNIH PREDMETOV V ŠOLE Zgodovinski dokazi o »učinkovitosti« konfesionalne moralne vzgoje - Mimi predmeti ne smejo krniti učenčevih temeljnih spoznanj Piše: dr. Milan Divjak Kar smo pričakovali, se dogaja. Nastopila je doba restavracije in reakcije. Neki krogi bi radi kolo zgodovine zavrteli za več kot sto let nazaj. Ne upoštevajo razvoja v svetu in tudi ne naše preteklosti. Pustimo ob strani različne pretirane zahteve cerkve po uveljavljanju na raznih, področjih v naši družbi in si oglejmo, kaj bi želeli v šolstvu. Že nekaj let poskušajo dobiti vpliv na to področje družbenega delovanja. Nadaljevanje iz prejšnje številke V čem je bistvo in pomen družboslovnega pouka v osnovni šoli Ker se pri nas govori o »obvezni« izbiri med »etiko in družbo«, ker pač drugega predmeta ni, in med »Religijo in etiko«, je potrebno Opozoriti javnost na to, kaj trenutno ta predmet pomeni, kakšni so njegovi cilji, naloge in vsebine in kaj bi moral pomeniti kot pomemben družboslovni predmet. Sedanji predmet »etika in družba« ima že od nekdaj po eno uro tedensko v VII. in VIII. razredu. To je imel kot DMV v času socializma, saj tudi takrat vodilnim ni prišlo na misel, da naj bi to bil poglobljen in sistematičen družboslovni predmet, ki bi omogočil vpogled v številna družbena, etična ter moralna vprašanja. Tudi v novili časih, ima ta predmet enako število ur, skromen učni načrt, omejene cilje in naloge. Torej tudi »etika in družba« ne daje vsega, kar bi mladi potrebovali za življenje v demokratični in pluralistični družbi, je še vedno torzo. Učni načrt in učbenik za »etiko in družbo« kažeta, da naša šola prenese poleg zgodovine in zemljepisa le skromno družboslovje, saj predvideva le nekaj pojmov o razlikah med ljudmi, o verstvih sveta, o humanizmu, o delu in prostem času, o solidarnosti, o človekovi vesti, toleranci, o človekovih pravicah in svoboščinah, o slovenskem narodu in njegovi državi, o vojni, miru in nasilju, izobraževanju, o medijih in družbi, o novi kvaliteti življenja, o razvijanju ekološke za- vesti in podobno. Ta področja so obdelana kratko, skromno in nepopolno. Predmet bi moral imeti vsaj dve uri tedensko v teh letnikih, recimo v 6., 7. in 8. razredu. Tedaj bi lahko te teme razširili in poglobili, dodali pa bi tudi nove. Tako bi dobili poglobljen, sistematičen in urejen družboslovni predmet, kot ga imajo v večini razvitih dežel. V nižjih razredih pa bi morala biti ta problematika vključena v druge predmete. Danes imajo v svetu v vsaki deželi poleg zgodovine in zemljepisa saj še neko obliko nauka o družbi. Gre za politični pouk in vzgojo, ali za državljanski pouk in vzgojo, za pouk o družbi v bolj sociološkem smislu, za osebnostno in socialno vzgojo, za čisti etični pouk, ki vključuje pouk o razvoju, o ekologiji, o zdravju, o spolnosti, ljubezni in družini, o človekovih pravicah in svoboščinah, o miru in nenasilju in podobno. V vseh primerih gre za globlja spoznanja o človeku in družbi. Težišča so lahko bolj na sociologiji, politologiji, psihologiji, antropologiji, na pravu, etiki, ekonomiji ali pa so zajeti vsi elementi teh strok. Skratka, družboslovni pouk jemljejo vedno bolj resno v državah in tudi v vladnih in nevladnih mednarodnih organizacijah. Tak pouk postavljajo ob stran naravoslovju, kot nujni člen sodobne izobrazbe in vzgoje. Številne dežele vedno bolj poudarjajo tiste elemente družboslovne izobrazbe, socialne in politične vzgoje, ki so potrebne vsem državljanom ne glede na narodnost, raso, jezik, veroizpoved, politično prepričanje, socialni izvor in položaj, spol, bodoči poklic in drugo. Zelo poudarjajo vzgojo in izobraževanje za človekove pravice, za državljansko življenje, za sodelovanje v družbenem življenju, ekološko, zdravstveno in tudi kulturno vzgojo in izobrazbo, pravno in etiško kulturo. Vedno bolj govorijo o vzgoji za mir, za premagovanje krize vrednot, odtujenosti, za globlji smisel življenja, za pravo družinsko življenje in za odgovorno starševstvo. Preseči želijo nacionalne, rasne, verske, socialne in zlasti ideološke in politične delitve in pripravljati mlade rodove za življenje v multikulturalnih, odprtih, pluralističnih družbah. Šola XXI. stoletja ima torej zelo široke cilje in naloge, svoj prispevek morajo dati naravoslovni, družboslovni in humanistični predmeti. Ti so seveda povezani in se do- polnjujejo, saj npr. brez dobre naravoslovne izobrazbe ni mogoče razumeti družboslovja in humanistike in narobe. Vendar opažamo, da tako kot v preteklosti in tudi sedaj močno zanemarjajo družboslovje v splošnoizobraževalnih, še bolj pa v poklicnih in strokovnih šolah. Nekoč so tako družboslovno in humanistično izobrazbo nadomeščali s konfesionalnim verskim poukom. Ta je bil podlaga tudi za pouk etike in morale oziroma so ga z njim istovetili. V modernih šolskih sistemih pa dajejo prednost tako ali drugače psihološko, sociološko, pravno in politološko koncipiranim družboslovnim predmetom in na njih poskušajo graditi tudi neobvezni etični ali pa dogmatični verski moralni pouk. Zato vedno bolj dopuščajo, da se eni učenci odločajo za konfesionalni ali kak drug verski pouk, drugi pa za laično etiko. Ko danes govorijo o ciljih in nalogah družboslovnega pouka v osnovnih in srednjih šolah, poudarjajo razne vidike. Mladi rodovi naj bi spoznavali sebe in sočloveka, notranjo dimenzijo življenja, smisel življenja, njegovo psihološko, filozofsko in duhovno razsežnost, spoznavali naj bi svoj narod, državo, deželo in vse, kar je s tem pove- zano s sociološkega, politološkega, zgodovinskega, geografskega, ekološkega, kulturnega in drugih vidikov. Spoznavali pa naj bi tudi globalne družbe, zato govorijo o vzgoji za razumevanje med narodi, o globalnem ter inter-kulturnem in multikulturnem izobraževanju in vzgoji, o evropskih dimenzijah vzgoje in izobraževanja, o vzgoji in izobraževanju za Evropo. Razni nacionalni šolski sistemi, zlasti pa mednarodne globalne in regionalne vladne in nevladne organizacije so v zadnjem desetletju posvetile posebno pozornost humanistični in družboslovni izobrazbi. Natančno so opredelili cilje, naloge, vsebine in celo metode za razna področja družboslovnega pouka in socialne vzgoje. V tej zasnovi imata vidno mesto tudi laični moralni pouk in moralna vzgoja, vzgoja za določene skupne, univerzalne vrednote, ki niso več vezane na neko religijo, temveč na vse dosežke človeštva na pravnem, filozofskem, verskem in drugih področjih. Zlasti pa upoštevajo številne dokumente mednarodnih organizacij. Osrednji pomen ima, kot smo videli, vzgoja in izobrazba za mir, za razumevanje med narodi, za spoštovanje človekovih pravic, za demokratizacijo, za varstvo okolja, proti človekovi odtujenosti, za humane odnose med spoloma, za odgovorno starševstvo, za duševno in telesno zdravje, za uspešno poklicno življenje. Gre torej za telesno, zdravstveno, intelektualno, socialno, etično, duševno, kulturno in duhovno vzgojo. Taka široka vzgoja pa je stvar vseh znanosti o človeku, naravi, o družbi in kulturi, je tudi stvar vsega življenja, preteklosti, sodobnosti in načrtovanja prihodnosti. O tej temi bodo govorili oktobra letos v UNESCU na mednarodni konferenci o izobraževanju. Izhodišča in temelji take vzgoje in izobrazbe niso več religije. Praktični fundamentalizem DESNICA Nasveti. Načela. Dogme. Zapovedi. Ukazi. Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov. Prihajajo lokalne volitve. Slovenci se bodo morali odločiti, ali so za levico ali so za denico. Janez Janša je združil šest strank In zdaj naj bi teh šest strank bilo desnica. Če se stranke združujejo, človek najprej pomisli na osvobodilno fronto. Če že ne na to, pa vsaj na fronto narodne rešitve. Vendar če hočeš narod osvoboditi ali vsaj rešiti, pri tem potrebuješ nasprotnika, ki Je res nasprotnik od nog do glave, tvoje popolno nasprotje. Sloveniji vlada koalicija liberalnih demokratov, krščanskih demokratov In liste socialdemokratov. Vse kaže, da so se te tri, nekoliko različne stranke združile, da osvobodijo Slovence desnice ali vsaj: da Slovence rešijo pred desnico. (Tisto »desnico« iz znanega članka Spomenke Hribar.) Zanimivo Je, da stranke »slovenske pomladi« oziroma stranke, ki so se združile za nastop na lokalnih volitvah, menijo, da je Lojze Peterle tisti, ki bi moral svojo stranko pridružiti njim, ne pa da se Izčrpava v naporni in predvsem skrajno zapleteni koaliciji. Lojze Peterle je torej tisti, ki naj da dokončen profil strankam desnice. Ampak Lojze Peterle je s svojo stranko del koalicije Združene liste socialnih demokratov In Liberalnih demokratov, dveh strank, za katere desnica neprestano pripoveduje, da so prvi tako ali tako komunisti, drugi pa niso nič boljši oziroma so samo pomlajena varianta komunistov. Krščanski demokrati so kar primerni za sodelovanje s svojima koalicijskima partnerjema. Vse tri stranke Izžarevajo surovo pragmatičnost in izredno pripravljenost samostojno skrbeti za ministrstva, ki so sijih Izbrala. M jasno, zakaj Lojze Peterle ne bi bil srečen med komunisti. Zuna- FmneekRudojf: njo politiko je pripeljal do neslu-tenega razvoja, zdaj bi jo pa zamenjal za gospodarsko ministrstvo, če Je značilnost liberalnih gospodarstev, da država ničesar ne naredi n se ne vmešava v tržne dogodivščine, potem je Lojze Peterle kot za nalašč za gospodarskega ministra. Tudi ne vem, zakaj Janez Drnovšek In Janez Kocijančič ne bi bila zadovoljna z Lojzetom Peterletom. Do zdaj jima je omogočil, da so nekateri njuni ministri delali boljši vtis predvsem kot sam Lojze, zdaj lahko to pač nadaljuje. Oziroma: lahko to družno nadaljujejo. Če hočemo ugotoviti, kaj misli desnica, se moramo vprašati, kaj mislijo tisti trije, ki so na oblasti. Najprej lahko ugotovimo, da tisti trije na oblasti o sebi ne mislijo, da so levica. No, Združena lista nekako sramežljivo priznava, da morda. Vendar kako naj Izžareva levičarstvo v takšni koaliciji? No, Liberalna demokracija kar Izžareva sredinskost In ravno zveza s krščanskimi demokrati ji daje lahen nadih desničarstva. Edini, ki zanesljivo mislijo o vladajoči koaliciji, da gre za komuniste, tako rekoč dediče predragega nam Kirn H Sunga, so voditelji združenih desničarskih strank. In Janez Janša In Marjan Podobnik. Vendar je težava v tem, da vsako stranko in stranklco pravzaprav bolj kot njen program In morda celo bolj kot njeni zavezniki utemeljuje končni cilj: proti komu je pravzaprav uperjena In proti komu se bori. No, za Združeno desnico sl lahko pojasnimo, da se bori proti danes veljavni koaliciji treh strank, od katerih pa so z eno že vsi od te desnice bili skupaj na oblasti In sl tudi zdaj nadvse želijo, da bi se jim pridružila, ali vsaj, da bi se oni pridružili njej. Stranka Janeza Janše, Socialdemokratska stranka, pa je bila do zdaj v koaliciji že tako s Krščan-skodemokratsko stranko kot tudi že z Liberalnimi demokrati In Združeno listo, z obema zadnje naštetima že dvakrat. Iz tega sledi prva In osnovna ugotovitev: če se odpravljaš na volitve, nikar ne zatrjuj, da s kom nočeš biti skupaj na oblasti. Če boš na oblasti, boš ravno s tistim, s katerim nisi hotel biti. če ne boš na oblasti, boš v opoziciji ravno s tistim, s katerim nisi hotel biti. Lahko se zgodi, tako kot seje delu demokratske stranke, da se je združil ravno s tistimi, s katerimi najprej ni hotel biti niti v koali-oljl. Če torej Janez Janša In Marjan Podobnik gradita zavezo proti lastnim nekdanjim partnerjem, potem že potlhem, nehote In mi- mogrede namigujeta, kaj bosta naredila z zdajšnjimi partnerji. Če hočeta pri tem še priključiti enega iz vladajoče koalicije, ni jasno, zakaj ne bi v skrajni sili namesto njega katerega drugega Iz koalicije. No In k temu spet dodajmo, da je Zmagu Jelinčiču razpadla stranka, ker je on sam še z dvema podprl Janeza Drnovška. Ali to pomeni, da če bi zdaj nenadoma podprl Janšo, bi spet lahko ponovno sestavil svojo stranko in jo oplemenitil s celotno desnico? Zdi se, da so slovenske stranke razdeljene na dva dela: pa ne na leve In desne, ampak na takšne In na malo drugačne. Najpametneje bi bilo, da bi se stranke preuredile v republikansko In demokratsko stranko. Potem bi odpadle težave s koalicijami. Prehodi Iz stranke v stranko pa bi bili lepo Individualni In bi jih bilo lažje organizi- rati. Takšni igri se reče: »med dvema ognjema«. Igra je malo dolgočasna, je pa pregledna in sorazmerno malo je nevarnih nepredvidljivosti. Igre z levico In desnico se namreč neprestano kažejo v tem, da se nekdo neprepričljivo etiketira. Socialdemokrati naj ne bi bili desnica. Zavzemati bi se morali za pravice delavcev In ne kapitala. Tudi ni jasno, zakaj naj bi bili zavezniki krščanskih demokratov. Torej Ima Janša dve možnosti: da se proglasi za desnico In stranki spremeni Ime, opusti Izraz socialdemokratska stranka, ali pa da Združeno desnico preimenuje v Združena levica. Nekateri slogani desnice nam pojasnjujejo In dokazujejo, da Liberalni demokrati In posebej še Združena Usta socialnih demokratov na svoji strani zbirajo nove kapitaliste, nove gospodarje. Če človek verjame ceritiflkatskl mrzlici, bi sploh lahko rekel, da vsi postajamo v omejenem obsegu In po malem kapitalisti, In torej tako ni jasno, kam se bomo postavili, da bodo naši kapitalistični Interesi zaščiteni. Vladajoča koalicija ščiti kapital In poudarja vrednost kapitala In visokih obresti. Torej ni kaj: prvo, kar bi svetoval vladajočim strankam, je, naj se kar najhitreje preimenujejo v Stranke desne koalicije. Tako bomo sicer gledali spopad desnice z desnico. Bo pa nekaj prednosti: Stranke, koalicije bodo morale priznati, da se jim vladati splača in da znajo Iz tega potegniti kapital. Ampak tudi Stranke slovenske pomladi oziroma Stranke desnice bodo morale razložiti, v čem je njihov kapitalizem klenejšl, odločnejši in bolj desen kot ta, ki ga že gledamo kar že drugo leto. In v čem se jim bo še bolj splačal kot trenutno vladajoči koaliciji. Če niti eni niti drugi ne bodo mogli priznati, da se Jim oblast splača, bodo pač morali eni ali drugi ali celo oboji priznati, da se jim dogaja tako, kot seje običajno dogajalo levičarskim vladam v davnih levičarskih časih: da se nikomur nič ni splačalo. Šokirala meje tale zgodba: zdaj, ko je Lojze Peterle opustil zunanje zadeve, sem nekje prebral, da Krščanski demokrati nikakor ne želijo In ne bodo zahtevali mlnl-starstva za šolstvo. Kako je to možno? V odstopni izjavi je Lojze Peterle posebej poudaril, da ga skrbi, ker verouk v šolah ni urejen v skladu z evropskimi normami. Če mu je res za duše dijakov, potem ne razumem, zakaj bi bilo njemu In njegovi stranki več do gospodarskega ministrstva. Ker potem naj bi šole In bodoče ‘generacije urejkll liberalci, z moralo pa naj bi bili napojeni delavci, ki so bili tako ah tako vzgajani že desetletja dolgo. AH pa so krščanski demokrati končno spoznali, da so desničarji in zato ne bodo prestopili k Janševim in Podobnikovim psevdo-desnlčar-jem, ampak bodo ostali v objemu liberalnodemokratskih In zdru-ženollstnlh socialdemokratskih desničarjev? Da. Dan na dan j e potrebno razvozlavati levlčarsko-desnlčarsko^ problematiko. Levica In desnica se vrtita okoli sredine, In če potem kdo ne ve, kaj Je desno In kaj je levo ali kaj je kdaj bilo desno in kaj je kdaj bilo levo, potem moram v tolažbo vsem skupaj povedati, da komunizem zmaga tam, kjer je dežela okupirana. (V poštev pridejo Haiti, Hrvaška, Bosna). Fašizem oziroma skrajna desnica pa vedno tam, kjer je zbrana pretirana količina levičarjev. Pred enim in drugim smo, kot kaže, popolnoma varni. Kaj zmaga tam, kjer se spopada več desnic med sabo? Na koncu vedno ena Izmed desnic. MANAGER LETA - JANEZ ŠTEFANIČ. ISKRA SEMIČ DOHODNINA: VEC DOPLAČIL KOT VRAČIL Na svojem tradicionalnem jesenskem srečanju je združenje Manager, skupaj z revijo Manager, tudi letos, četrtič v svojem petletnem obstoju, podelilo priznanje manager leta in priznanje za ženskam prijazno podjetje. Svečana podelitev, je bila, pred 150 zbranimi menedžerji, v koncertni dvorani Postojnske jame. Komisija za izbor je izbirala med dvanajstimi predlogi in predsednik komisije Miloš Kovačič (generalni direktor Krke) pri tem ni pozabil poudariti, da bi bilo kandidatov za nagrado več, če ne bi nekateri direktorji kandidature zavrnili. Zavrnili pa naj bi jo zaradi »hrupnega kritiziranja menedžerjev z nekaterih političnih in. sindikalnih okopov«. Računica o več kandidatih za priznanje se je opirala tudi na letos spremenjeni pravilnik, ki je dovolil, da tudi direktorji, nečlani združenja, kandidirajo za pridobitev priznanja manager leta. Pri ocenjevanju kandidatov se je komisija čvrsto opirala na postavljena merila: priznanje naj pripade menedžerju, ki je v zadnjem letu, dveh v svojem podjetju dosegel izrazito pozitiven preobrat v poslovanju. Dosežek menedžerja pa mora biti tudi tehten in odmeven, tako da je lahko za zgled in v spodbudo slovenskemu gospodarstvu. Postavljenim merilom je najbolje ustrezal poslovni dosežek Janeza Štefaniča, direktorja družbe Iskra Tovarna kondenzatorjev in opreme iz Semiča. Ta je v treh letih, kar je direktor omenjene družbe poslovni rezultat spremenil iz skoraj 4 milijonov mark izgube v poslovanje z dobičkom. Omeniti pa velja tudi, da se je podjetje ta čas prelevilo iz proizvajalca za pretežno jugoslovanski trg v pretežnega izvoznika. Od lanske jeseni dalje je zaposlilo 100 novih delavcev. Iskre Semič se spominjamo izpred manj kot desetih let kot hudega onesnaževalca okolja z odpadnimi snovmi. Zdaj so škodljivi vplivi na Sredi gospodarsko razrušenega Maribora si je podjetje Svila pridobilo naslov »Ženskam najbolj prijaznega podjetja« V pred leti ekološko tako sporni Iskri Semič pa so uspeli »očistiti proizvodnjo in okolje« ter izgubo preobrniti v dobiček. Na sliki: oba nagrajenca, direktor Svile Jože Smole (levo) in direktor Iskre Semič Janez Štefanič. okolje manjši, kot jih dovoljujejo mednarodni standardi. Upravni odbor sekcije ma-nagerk pri združenju Manager pa je tudi letos podelilo priznanje »Ženskam najbolj prijazno podjetje«, tokrat Svili, tekstilni tovarni iz gospodarsko razrušenega Maribora. S čim si podjetje prisluži priznanje, da je prijazno ženskam? Poleg dobrih poslovnih rezultatov je pomembno, da je v njem zaposlenih veliko žensk (v Svili jih je skoraj polovica vseh zaposlenih), da so urejeni delovni pogoji in da so odnosi v njem humani in kole-gialni. Menedžerji ponavadi svoja srečanja povežejo tudi s pogovori s predstavniki vlade. V navadi je, da jih jeseni premier Janez Drnovšek (s pomočjo svojih ministrov) seznani z aktualnimi gospodarskimi vprašanji in odgovarja na vprašanja. Tokrat sta Drnovšku pomagala minister Maks Tajnikar in Davorin Kračun ter šef Agencije za privatizacijo Tone Rop, glavna tema pa so bili napovedani ukrepi vlade za pomoč podjetjem, ki bi v normalnih razmerah poslovala dobro, vendar jih težijo bremena iz preteklosti. Pri tem so bili izmenjani obojestranski komplimenti. Drnovšek je menedžerjem priznal, da so imeli pri sedanjih dobrih rezultatih slovenskega gospodarstva levji delež zaslug. Iz vrst menedžerjev pa smo slišali, kako imenitno je, da se je vlada končno začela ukvarjati tudi z dobrimi podjetji in ne samo s kroničnimi izgubarji. Dan kasneje pa je menedžerjem guverner Banke Slovenije dr. France Arhar pripovedoval o poteh tolarja v konvertibilnost. Kot je omenil še Drnovšek, nas mednarodni denarni sklad sili, naj razglasimo tudi zunanjo konvertibilnost tolarja, vendai je ne bomo, dokler ne bomo razčistili odnosov glede nekdanjih jugoslovanskih zunanjih dolgov. Je pa kajpak še nekaj drugih malenkosti, ki branijo takojšnjo razglasitev konvertibilnosti tolarja, med drugimi na primer tudi previsoka inflacija. B. R. Država bo s poračuni dohodnin po pričakovanju še zaslužila, saj bodo davčni zavezanci morali precej več še doplačati, kakor pa bo morala država vračati z akontacijami preveč zaračunane dohodnine. Do konca minulega tedna je Republiška uprava za javne prihodke izdala že več kakor 86 % vseh dohodninskih odločb, točneje 879.500. Med njimi jih je kar dve tretjini takih, pb katerih bodo davčni zavezanci še doplačali državi razliko med obračunano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino. Znesek doplačil je tako že presegel vsoto 7,5 milijarde tolarjev, medtem ko bo morala država vrniti skoraj 232000 davčnim zavezancem skupno več kakor 2,7 milijarde tolarjev na račun previsokih akontacij dohodnine med lanskim letom. Več kakor 96000 odločb pa je takih, da vsota poračuna ne presega tisočaka, pri čemer se je država odločila, 'da manj kakor tisočaka doplačila od davčnih zavezancev ne bo terjala, prav tako pa tudi ne bo (sama od sebe) vračala manj, kakor tisočaka preveč obračunane akontacije dohodnine. Denar, tisočaka, bo dobil samo tisti davčni zavezanec, ki ga bo posebej terjal od dr- OHRANJENA DELOVNA MESTA Začetek proizvodnje sodobnih kapilarnih termostatov v družbi Biterm v Bistrici ob Sotli, priložnostna slovesnost je bila prejšnjo sredo, je posebej pomemben tudi zato, ker ohranja delovna mesta v kraju, ki se uvršča med demografsko ogrožena območja v Sloveniji. Na leto bo 54 zaposlenih izdelalo milijon sodobnih kapilarnih termostatov; 800.000 jih bodo vgradili v Gorenjeve hladilno zamrzovalne aparate, 200.000 pa jih bo kupil Danfoss. Družbo Biterm v Bistrici ob Sotli sta 1. februarja letos ustanovila Gorenje Gospodinjski aparati, ki ima v njej večinski delež, in Danfoss, ki je v Biterm prenesel tehnologijo za proizvodnjo sodobnih kapilarnih termostatov za hladilno zamrzovalne aparate, ki izpolnjujejo vse najzahtevnejše ekološke norme. V Biterm sta Gorenje Gospodinjski aparati in Danfoss vložila 1,7 milijona mark. Za zaposlene v Bitermu in za Bistrico ob Sotli je pomembno, da bodo lahko proizvodnjo sodobnih kapilarnih termostatov brez večjih novih vlaganj povečali na okrog 1,5 milijona letno in s tem zagotovili tudi nova delovna mesta. M. L. žave. Država meni, da je najbolje, če se tako nizke zneske obračuna pri izračunu dohodnine za letošnje leto. Razlika med preveč izplačanimi akontacijami in potrebnimi doplačili zavezancev že skoraj dosega znesek 4,7 milijarde tolarjev v prid doplačil k akontacijam, torej v prid države. B. R. USPESNA KRKA Eno izmed ne tako številnih slovenskih podjetij, za katero bi naj-brže vsak poznavalec brez zadržkov svetoval, da je vanj pametno vložiti lastninske certifikate, je novomeška Krka. Podatki o poslovnih. dosežkih v letošnjem letu, ki so nam jih poslali, so v naših razmerah kar nekam čudni, tako so dobri. Edini, ki bodočim delničarjem najbrže ne bo najbolj po volji, je podatek o plačah. Te skoraj za polovico presegajo povprečno slovensko plačo v gospodarstvu. Plače in dobiček so. pač v tesni vzročno-posledični zvezi. V sedmih mesecih so v Krki izpolnili 64% letnega prodajnega plana ali za petino več kot lani. Doma je Krka prodala četrtino izdelkov, četrtino (približno) v države nekdanje Sovjetske zveze in prav toliko v države Višegrajske skupine. Prodaja na zaposlenega se je povečala za desetino bolj, kot je predvidel plan, vsi prihodki pa so dosegli raven 67% letnega načrta. Odhodki niso presegli začrtanih okvirov. Razlika med prihodki in odhodki v višini 34 milijonov dolarjev (136 milijonov dolarjev prihodkov, 102 milijona odhodkov) je »vredna« že 90% letnega načrta. V Krki pričakujejo, da bodo letos prodali za 223 milijonov dolarjev svojih izdelkov, skupaj z družbami Krko Kozmetiko, Krko Zdravilišči in Krko Novo-termom pa za 280 milijonov do-Jarjev izdelkov in storitev. B. R. Svobodni Sindikati Slovenije Domet politike zniževanja plač in bumeranški učinki (1) Prenizke plače, ekonomija, delavci Organi oblasti in večina makroekonomistov ugotavljajo škodljive posledice (pre)visokih plač za gospodarstvo Slovenije. Njihovi argumenti so s stroškovnega vidika plač na makroravni. Obstajajo pa še drugi vidiki plač: socialni, motivacijski, psihološko-vedenjski in strokovni, ki se pojavljajo še na ravni podjetja in delavca. Ekonomski in kadrovski razlogi, obravnavani v članku, osvetljujejo še drugo stran problematike plač. Kažejo, da je politika zniževanja plač škodljiva za gospodarstvo ljudi v Sloveniji. Plače so za narodno gospodarstvo pomembna kategorija, tudi na makroekonomski ravni. Ekonometrijske in sploh ekonomske raziskave in obdelave tekočih podatkov, objavljene tudi v Gospodarskih gibanjih Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, kažejo zlasti na škodljive posledice (pre)visokih plač, še posebej v primerih, ko niso pokrite z ustreznimi blagovnimi fondi in storitvami. Gre pa tudi za odvisnost plač, to je njihove ravni in gibanja od ravni in gibanja (narodne) produktivnosti. Kdor pozna in spoštuje stališča ekonomskega inštituta Pravne fakultete, ki so vplivna v slovenskem prostoru, jih bo zagotovo upošteval. Hkrati bo marsikdo lahko naštel nemalo razlogov, ki porajajo dvome predvsem o makroekonomskem vidiku obravnavanja problematike plač. Zato naj bi bil prikaz še drugih vidikov in interesov na področju plač koristen ali celo (nujno) potreben. Gre zlasti za vidike in interese, ki ne pritrju- jejo ugotovitvam, da se je treba v ekonomski politiki v naši družbi usmeriti - vsaj za zdaj - k zniževanju plač ali vsaj k sorazmerno nizki ravni, predvsem zaradi mednarodne konkurenčnosti našega blaga. Vsi razlogi, navedeni v tem besedilu, so grobo razdeljeni na pretežno ekonomske in kadrovske. Razlogi za relativno visoke plače Iz priložene sheme VIDIKI PLAČ IN INTERESI V DRUŽBI so razvidne tri ravni in trije vidiki plač. K tem lahko dodamo še psihološko-vedenjskega in strokovnega. Tedaj imamo pet vidikov in tri ravni, kar v shemi predstavlja 15 polj. Od teh ima vsako svoj pomen in težo. Pri nas je premočno poudarjan pomen samo enega polja, ki kaže na stroškovni vidik plač na makro-družbeni ravni in delno še socialni vidik plač na isti ravni. Tu se sredstva stekajo prek ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in trošijo - po navedbah SDK - tudi na oporečen način. V družbi smo skoraj povsem zanemarili pomen motivacijskega vidika plač. To zelo občutijo predvsem delavci - tudi zaradi strahu pred izgubo dela - in pa strokovni ljudje v podjetjih, katerih delo(vanje) na področju nagrajevanja je v prevelikem številu podjetij na drugem ali tretjem tiru (če je sploh vtirjeno). Takšno stanje se odslikava v Društvu za vrednotenje dela Slovenije. Aktivnosti za stimulativno nagrajevanje in širše, za motiviranje delavcev za boljše rezultate (dela in poslovanja) podjetij še nikoli niso bile na tako nizki ravni kot zdaj. V shemi je takšno stanje označeno v prvem stolpcu tretje vrste z veliko črko M - mali interes, za razliko od velikega interesa, ki je označen z V. S črko M je označeno tudi polje stroškovnega vidika plač na ravni delavca. Prav Ekonomski inštitut Pravne fakultete je avtor projekta denacionalizacije. Prek njega naj bi se spodbudil ekonomski čut in celo interes v ljudeh - delavcih za gospodarjenje, ne pa predvsem delitev družbenega premoženja, kar smo storili zdaj. Tako bodo »delavski delničarji« potrebovali še veliko časa, da bodo s pridelanimi in manj s »podarjenimi« sredstvi bolj zainteresirani tudi za relativno nizke plače iz tekočega dela, računajoč ob njih na relativno visok (višji kot sedaj) zaslužek iz gospodarjenja s kapitalom. V sredini shem je še ena oznaka z M, ki pomeni, da so v podjetjih pretirano skrčili malone vse oblike (tj. denarne, nedenarne, individualizirane in neindividualizirane oblike) sredstev, pretežno iz sklada skupne porabe, ki so (bila) name- VIDIKI PLAČ IN INTERESI V DRUŽBI Vidiki plač -osebnih dohodkov Družbeni vidiki Ravni Interesov Makro Družba Mežo Podjetje Mlkro Delavec Stroškovni vidik V V .M 0 0 Socialni vidik v 0 V Motivacijski vidik m''' V V Stranke v kolektivnem pogajanju Vlada ZA državo Zbornice ZA delodajalce Sindikati ZA delojemalce Možnost za socialni mir Novi korporativizem Družbene stalnice Pravna država Tržno gospodarstvo Civilna družba njena za razne pomoči delavcem, tja do gradnje počitniških domov z regresiranim bivanjem v njih. Vse to zdaj ugaša ali je že ugasnilo oziroma se odprodaja, kar se prodati da. Lahko zatrdimo, da smo prišli iz ene skrajnosti (socialističnega sistema) v drugo skrajnost (trdega kapitalizma). Shemo s tremi ali petimi vidiki plač je moč uporabiti še za druge ugotovitve. Zaenkrat naj ugotovimo le nevarnost povezave v diagonali označenih M. Vsi trije skupaj kažejo na možnost delavskega nezadovoljstva, če ne kaj hujšega, na primer na možnost socialne eksplozije, če bo vzdržljivost delavcev v sedanjih razmerah popustila. V nadaljevanju bomo obravnavali razloge za visoke plače. 29. septembra 1994 4$* KAŽIPOT POCENIMO ŽIVLJENJE PLAČE SE UMIRJAJO Republiški zavod za statistiko je objavil najnovejše podatke ? gibanju cen, življenjskih stroškov in plač. Podatki za cene peljejo za avgust, podatki o plačah pa za julij. Ker pa smo z julijskimi plačami kupovali v avgustu, so podatki kajpak primerljivi. Cene industrijskih proizvajalcev so se avgusta povečale za 1.1 % glede na julijske, glede na enak mesec lani pa za 18,5 odstotka. Pri tem so cene na debelo zrasle bolj (za 1,4%) kot na drobno (za 1,1 %). Cene življenjskih potrebščin so se po statističnih podatkih povečale le za 0,8%. Zanimiva bi bila pri tem še Primerjava rasti cen v letošnjem ietu (in inflacije) glede na vladne napovedi, kako se bo inflacija [etos gibala. Vlada je v proračunskem memorandumu za letošnje leto napovedovala inflacijo v višini 13%, čemur so ma- kroekonomisti takoj oporekali, češ da se inflacija najbrže tudi letos ne bo spustila pod raven 20% letne rasti. Minister za ekonomske odnose in razvoj dr. Davorin Kračun je te dni povedal, da vlada letos pričakuje 17-od-stotno inflacijo. Primerjava maloprodajnih cen, ki so osnova za izračun inflacije (večinoma pa ju lahko kar enačimo), za vse letošnje leto, se pravi osemmesečno obdobje, z enakim lanskim obdobjem pa kaže rast za 20,2%. Kar se pa tiče plač: julijske so bile za 1,4% nominalno večje kot mesec poprej ali za 24,5-odstotka v vsem letošnjem letu. Realno se julijske plače niso nič povečale glede na junijske, letošnje pa so od lanskih v povprečju realno večje za 2,9%. Upoštevali smo kajpak gibanje bruto plač. B. R. Nudi od 1. 9.1994 naprej sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in privatnim osebam Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za SEPTEMBER 1994 znaša 1,1% mesečno, preračunano na letni nivo 14%. PASIVNE OBRESTNE MERE ZA BANČNE VLOGE: MESEČNE LETNE PONUDBA ZA PRIVATNE OSEBE: Za vezane vloge MESEČNA LETNA OBRESTNA OBRESTNA MERA MERA POSOJILNA PONUDBA Kratkoročna posojila lahko dobijo delavke in delavci, člani tistih sindikatov, ki svoja sredstva varčujejo v hranilnici. POSTANITE SOLASTNIK DELAVSKE HRANILNICE TUDI VI POHITITE TER VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE NAŠE GESLO JE - KAKOVOST SO LJUDJE! naš žiro račun je 50101-625-731 e Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice, tel. 061 312-098, 316-881. MALO GOSPODARSTVO -POMEMBEN DEJAVNIK RASTI Slovenijo je doletela čast, da je smela prva izmed držav - nečlanic zahodnoevropskih gospodarskih zvez organizirati mednarodno konferenco o malem gospodarstvu v novi Evropi, katere organizator, tokrat že 24., je Evropska fondacija za razvoj managementa (EFMD) iz Bruslja. Konferenco je pri nas soorganiziral Ekonomski institut iz Maribora, pokrovitelj pa je bilo ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Značilnost konference je usmeritev pozornosti na management in usmerjanje spretnosti in znanja v ustvarjanje takšnega okolja, ki bo podpora malim in srednjih podjetjem. Ta pa v državah v tranziciji rastejo hitreje kot gobe po dežju. Slovenija je dober primer takšnega razcveta malega gospodarstva, čeprav je imela med državami, ki so nastale iz nekdanjega socialističnega sveta, najbolj razvito malo gospodarstvo (obrt). Minister za drobno gospodarstvo, Maks Tajnikar, pod katerega okrilje sodi tudi resor malega gospodarstva, je na konferenci v uvodnem referatu dobro razčlenil vlogo malega gospodarstva pri oživljanju gospodarske rasti na našem, slovenskem primeru. Mimogrede, konferenco je ozaljšal s pozdravnim nagovorom tudi premier Janez Drnovšek, kar naj bi bil dokaz več, kako v Sloveniji država podpira razvoj malega gospodarstva. Podatki o razcvetu malega gospodarstva pri nas so impozantni, saj je postalo najbolj dinamičen del gospodarstva. Se leta 1990 je delovalo 6313 malih podjetij, tri leta pozneje jih je bilo že 26165. Medtem, ko se je število podjetij v gospodarstvu v vseh ostalih velikostnih razredih zmanjševalo, se je število malih podjetij leta 1991 povečalo za 83%, leto kasneje za 60% in lani za 40%. Mala podjetja zavzemajo 94% delež vsega gospodarstva po številu, zaposlujejo (obrt pri teh podatkih ni všteta) 17,9% vseh zaposlenih v gospodarstvu (še leta 1990 samo 6,1%). Ustvarila so (lani) 23% vse realizacije, 42 odstotkov privarčevanega profita, dosegla 11% delež v slovenskem izvozu, pri izgubah pa 17% delež, imela pa so 16% poslovnih sredstev. »Tolar, je dejal Maks Tajnikar,« vložen v malo gospodarstvo, je bil 2,6 krat bolj donosen kot povprečno v gospodarstvu, produktivnost pa je bila vsaj 2,5 krat višja od povprečne. Tudi vloga malega gospodarstva v izvozu postaja vse pomembnejša.« Z malim gospodarstvom se je spreminjala lastninska stuktura slovenskega gospodarstva hitreje, kot če bi se privatizirala samo družbena podjetja. Tako je bilo konec lanskega leta že 86% vseh podjetij v zasebni lasti, ta pa so ustvarila 18% prihodka, 38% akumulacije in 8,5% izgub. Imela so 9,5% zaposlenih delavcev, uporabljala pa so slabih 9% poslovnih sredstev. V malem gospodarstvu so se skupaj izrazili učinki in prednosti malega gospodarstva in zasebne lastnine. Mala podjetja tudi močno in hitro spreminjajo strukturo našega gospodarstva, saj je nastajanje malih podjetij glavni način deindustrializacije slovenskega gospodarstva. Sicer je bilo v industriji konec lanskega leta še vedno zaposlenih 54% vseh delavcev, ki so realizirali 43,5% prihodka gospodarstva. Zato pa je kar 42% malih podjetij v sektorju finančnih in poslovnih storitev, 23% v trgovini, 14% v industrijski proizvodnji. Pomemben faktor je tudi obrt, 35000 obrtnikov s 30000 zaposlenimi je prispevalo tudi pomemben delež k tem procesom. Ker se je razvijalo v drugačnih razmerah, kakor v razvitih industrijskih državah kapitalističnega sveta, so bili tudi motivi za nastanek malih podjetij malce drugačni in tudi struktura malega gospodarstva malo drugačna. Malo je še, na primer, tehničnih inovacij. »Makroekonomske posledice nastanka malega gospodarstva so malo raziskane«, je zaključil svoj referat Maks Tajnikar. »Je pa najpomembnejše vprašanje tako v razvitih gospodarstvih kot v državah v prehodu, ali nastajanje malega gospodarstva pospeši gospodarsko rast. v Sloveniji je oživljanje gospodarstva v zadnjih letih v veliki meri povezano z razcvetom malega gospodarstva. Ker nastanek malega gospodarstva v državah v prehodu ni bila zgolj zamenjava velikega gospodartstva z malim, pač pa nastajanje popolnoma novega gospodarstva, ki je raslo bistveno hitrejše od starega, velikega, in ker je malo gospodarstvo zelo malo trga odvzelo velikemu, je nastanek malega gospodarstva izrazito povečal gospodarsko rast.« Pri tem je važno, je nadaljeval minister Tajnikar, daje malo gospodarstvo v Sloveniji nastalo na podlagi zasebnih prihrankov, ki so bili izvzeti iz kapitalskega kroženja. Tako je nastajalo samostojno in odločilno prispevalo k manjšim padcem rasti v kritičnih letih prehoda in k novi rasti v letih oživljanja gospodarske rasti. Zanimivo pri tem pa je, da je tak vpliv nastal, ne da bi sploh nastajalo dinamično gospodarstvo, ki v razvitih državah edino prispeva k hitrejši gospodarski rasti.« B. R. Bona sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 39 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na telefon 061/131 0033 int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317298 žiro račun 50101-601 92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe 65 oz. 85 DEM dnevno. Termini po 29. 9. 2. POČITNICE NA POKLJUKI V DVO ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH od 22. septembra do 1. oktobra. Cene veliki app. 56 DEM mali app. 37 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni uključena. 3. POČITNIŠKE HIŠICE V BOHINJU UKANC hišice z tremi oz. štirimi spalnicami, kmečka dnevna soba, kuhinja z jedilnim kotom, predprostor, kopalnica, WC, lastno parkirišče, 500 m2 travnatih površin, balinišče, zunanji roštilj, 150 m od Bohinjskega jezera. Cena za dnevni najem hišice 80 DEM. Turistična taksa ni vključena. Termini od 30. 9. dalje. 4. HIŠICE NA ROGLI za štiri osebe, termini 7 ali 10 dni, cena dnevnega najema 58 DEM. Prosto od 25. 9. dalje. 5. KOPE garsonjere za 4 osebe, termini od 26. 9. dalje. Cena 35 DEM. 6. Postavitev prikolic na VRANSKEM, možnost shranjevanja prikolic preko zime, cena 200 DEM. PONUDBA V MESECU OKTOBRU STANOVANJA v Novemgradu, Barbarigi, Maredi, Červarju, Nerezi-nah, Poreču. B SEJEMSKA PONUDBA 1. MILANO MODIT tridnevni ogled mednarodnih sejmov MODE od 30. 9. do 4. 10. CENA 360 DEM. 2. IMEGA MUENCHEN prehrambeni sejem z obiskom OKTO-BERFESTA v času od 18. 9. do 22. 9. 1994. Dvodnevni avtobusni ogled 210 DEM. 3. BUREAU 94 BRUSELJ sejem pisarniške opreme, pisarniške stroje, računalniki. V času od 21. 9. do 28. 9. Štiridnevni obisk z avionskim prevozom 1390 DEM. 4. MILANO sejem orodjarskih strojev tridnevni ogled sejma v času od 29. 9. do 4.10. CENA 360 DEM. 5. HOGATEC 94 DUSSELDORF sejem hotelirstva in gastronomije. V času od 10. oktobra do 14. oktobra. Štiridnevno potovanje z letalom 1340 DEM. 6. LINZ avstrijski strokovni sejem RAČUNALNIK IN PISARNA 6. DO 8. OKTOBER 1994. INFORMACIJE SALZBURŠKI SEJEM. 7. ESSEN SECURITV 11. do 14. oktober. Štiridnevni obisk sejma vlak avion 1350 DEM. 8. DUESELDORF GLASTEC 1. do 5.11. sejem opreme, strojev in izdelkov steklarske industrije. Štiridnevni obisk sejma 1350 DEM. 9. CODEX LAS VEG AS največji računalniški sejem 14. do 18. novembra. Cena osemdnevnega potovanja 2.395 USD. 10. DUESELDORF MEDICA 16. do 21. november sejem zdravniške prakse in bolnišnic. Štiridnevno potovanje 1350 DEM. 11. LONDON INTERPHEXS farmacevtski in sejem kozmetike. Štiridnevno potovanje 1380 DEM. Odhod 22. 11. 11. SKI EXPO LJUBLJANA OD 29. 11. do 4. 12. Predstavitev zimsko športnoturistične ponudbe. SINDIKALNI IZLET MARTINOVANJE NA PTUJU JE ČAS MARTINOVANJA IN ČAS BREZ. Ptujski turistični delavci vas vabijo na celovito predstavitev trenutka, ko mošt preide v vino. Za 2.168 tolarjev bo organiziran celodnevni program za dušo in telo. Skupine sprejemajo na tel. 062 771 569. SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, DA NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽELJE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA IN V TUJINO. POTOVANJA V TUJINO 1. EVROPA NIZOZEMSKA pet dni 383 DEM ŠPANIJA osem dni 341 DEM; šest dni 329 DEM TURČIJA štiri dni 335 USD; osem dni 580 USD; 2. DALJNI VZHOD BALI novoletni program - 11 dni 1995 USD SINGAPUR NOVEMBER, JANUAR 95-13 dni 1690 USD PEKING 11. NOVEMBER - 8 dni 1295 USD TAJSKA SKUPINE 16 oseb - 10 dni 1490 USD 3. SKOK V LONDON ALI ATENE 4. NOVEMBRA ZA EN DAN LONDON 275 USD; ATENE 330 USD POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ali MORAVSKIH TOPLICAH VABIMO VAS, DA NAM POSREDUJETE PONUDBE ZA NOVOLETNE PRAZNIKE. 2. LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI V HRVAŠKI ISTRI, KI BI V PRIHODNJEM LETU DALI OBJEKTE V NAJEM VABIMO, DA NAM POSREDUJEJO PONUDBE. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in nastale stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4000 tolarjev pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spremenijo za več kot 7%. Po vplačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete sedem dni pred odhodom nas nujno pokličite. PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU Z SPLOŠNIMI NAVODILI TOUR OPERATORJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami razrešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor Borze To je prva slovenska knjiga o diplomaciji. Njen avtor je znan družbenopolitični delavec, publicist in doajen slovenske diplomacije. Knjiga v prvem delu govori o razvoju, teoriji in praksi diplo-mac je, drugi del pa je zgodo- Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije. Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim. vinski pregled dela in deleža Slovencev v diplomatski dejavnosti do danes. Cena knjige 2.000 SIT, s prometnim davkom 2.100 SIT. V dogajanje je močno vpeta Suha krajina s svojo tipično problematiko in znano tragiko. Cena 2.400 SIT, s prometnim davkom 2.520 SIT. Kniioi lahko oisno viaročiio ori Enotnost« Dalmatinova 4 Liubliana ali po telefonu: 061/321.^ 31*0^3, dK« ZA NAPAKE DRUGIH PLAČUJEJO PORODNICE Te dni je veliko mladih mamic na porodniški dobilo iz najbližjega centra za socialno delo nenavaden dopis, ki govori o tem, da so prejemale previsoke zneske nadomestil in da jim bodo zato v naslednjih petih mesecih odtegovali od porodnine ustrezno razliko. Takšno sporočilo je dobila tudi Mateja Vavtar z Vrhnike. Doslej je dobivala neto od 20 do 21 tisočakov mesečno, odslej pa bo dobivala le okrog 16.000 tolarjev. Že tako nizko nadomestilo bo sedaj še nižje. Kako naj z njim preživita mati in otrok? Jesen je tu, čas, ko se odpirajo šolska vrata. Kljub številnim, tudi uničenim šolam se je tudi za otroke Bosne in Hercegovine pričelo šolsko leto. Otroci se podajajo v šolske klopi, željni znanja, vendar brez šolskih potrebščin in knjig. Marsikje poteka pouk v prav nemogočih razmerah, ob popolnem pomanjkanju papirja, zvezkov, svinčnikov... in ob pokanju granat, brez šolskih malic in kosil. Prav je, da otrokom Bosne in Hercegovine pomagamo. Nevladne organizacije so zato sklenile organizirati humanitarno akcijo SLOVENIJA OTROKOM BOSNE IN HERCEGOVINE. Skupno namero so te dni potrdili s podpisom posebnega dogovora, katerega namen je, da skupno organizirajo humanitarno akcijo zbiranja šolskih potrebščin. Organizatorke akcije, med katerimi je tudi Slovenska Karitas, Rdeči križ Slovenije, Ljubljanski zenski klub, Slovenska fondacija, Zveza prijateljev mladine, pozivajo državljane in državljanke Slovenije, družine v Sloveniji, podjetja, ustanove in zavode, obrtnike in proizvajalce, knjigarne in veleblagovnice, naj organizirajo zbiranje in darujejo šolske potrebščine otrokom Bosne in Hercegovine. Zbiranje bo potekalo od 10. do 20. novembra letos. Odbor akcije poziva posameznike, organizacije, ustanove in podjetja, naj v posameznih krajih in slovenskih občinah oblikujejo lokalne odbore za izvedbo te akcije. Podrobnejše informacije o akciji zainteresirani lahko dobijo pri nevladnih organizacijah, ki so podpisale dogovor. Glavni odbor akcije SLOVENIJA OTROKOM BiH je na Miklošičevi 16, v Ljubljani (telefon in faks: 061 316 760). Vsi darovalci finančnih sredstev lahko denar nakažejo na žiro račun 50101-678-45-223 s pripisom SLOVENIJA OTROKOM BiH. M p Gre za zmedo, ki je letos vladala na področju dodeljevanja nadomestil, za katero pa mlade mamice niso nič krive. Različni izplačevalci so namreč denarno nadomestilo usklajevali na različne načine, žal pa tudi navodila ustreznega ministrstva niso bila natančna. Enoten način izplačevanja in s tem tudi usklajevanja denarnih nadomestil so v Republiki Sloveniji uvedli šele s prvim julijem letos. Tedaj so začeli na enem mestu preverjeti vsa dosedanja izplačila, pri čemer so ugotovili, da je ponekod prišlo do napak pri mesečnem usklajevanju denarnih nadomestil - pri enih so izračunali preveč, pri drugih pa premalo. Preveč izplačane zneske bodo morale porodnice vrniti, premalo izplačane zneske pa bodo izplačali. In da je mera polna, zmedo je povzročilo - nihče drug kot - ministrstvo za delo, dru- žino in socialne zadeve, ki je zadolženo za red na tem področju. Ocenjujejo, da je bilo v marsikateri občini tako ali drugače oškodovanih okrog 90 odstotkov mladih mamic oziroma njihovih otrok. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je centrom za socialno delo namreč priporočilo, naj vsem upravičenkam, ki so prejele denarna nadomestila, do katerih niso bile upravičene, preplačane vsote odtegujejo od izplačil bodočih nadomestil. Ministarstvo za družino si je tako umilo roke. Zanje je stvar urejena. Njihove napake pa bo na lastni koži občutila marsikatera mlada družina, ki se težko preživlja. Mlade mamice so prisiljene denar vračati, saj jim ga bodo avtomatično trgali od nadomestil - pa če jim je to prav ali ne. Marija Frančeškin TRNOVA POT PEPCE Ura je bila pol osmih in, ko je zazvonil telefon. Klicala me je prijateljica, če grem z njeno družino v Haloze na obisk k njeni »tetici«. Megla se je že dvigovala in prvi sončni žarki so kukali izza oblakov, ko sem odšla od doma. Skozi šipo avtomobila sem opazovala naravo. Tako malo ljudi je bilo videti, kot da še vsi počivajo od napornega delovnega tedna. Skrbno obdelana polja so krasila prelepo našo deželo. Le poredko smo srečali kakšen avtomobil in ob mirni in prijetni vožnji smo dokaj hitro prispeli v Haloze. Nisem se mogla načuditi ogromni površini vinogradov, strmim bregovom in kamniti poti, ki se je vlekla skozi vas. Ko smo prišli na domačijo Pepce, je že močno pripekalo sonce. Prekrasen dan. A vsa ta lepota in vedrost duše je kar nekako izginila, ko sem stopila skozi vrata majhne hiške. V predprostoru je bila namesto lesenih ali betoniranih tal le shojena zemlja. Kuhinja je bila vsa črna in sajasta od dima. V enem kotu je bila postelja, v drugem stara »kredenca« in velik razpadajoč štedilnik. Na sredi je stala razvejana mizica z dvema stoloma. Drugega pohištva ni bilo. Še ena sobica je bila, za sina. Tako zelo majhna, da je v njej prostora le za posteljo, omaro in majhno mizo, kjer je stal star čmo-beli televizor. Okence je bilo tako majhno, da je skozenj komajda prihajala svetloba. Pepca je stara okoli štirideset let. Na tem bregu gara že vse svoje življenje. Nikoli ni bila v službi, vedno je delala le na zemlji. Pravi, da so njene roke edino orodje, ki ga zna uporabljati, odkar ve zase. Mama ji je umrla, ko je bila stara petnajst let. Očeta ni poznala. In tako se je začela njena trnova pot. Fant, za katrega je mislila, da si bosta ustvarila družino in topel dom, jo je zapustil, ko mu je povedala, da je noseča. Z vsemi bremeni in težavami je na tem strmem bregu ostala sama. Da je lahko preživela in dobila kakšen dinar, je hodila pomagat delat še k sosedom. Ko se je rodil Nejc, je vse bilo še težje. A Pepca se ni dala zlomiti. Garala je in trpela. Pravi, da ne zase, za sina. Danes je Nejcu že 18 let. Končal je triletno poklicno šolo, vendar še vedno zaman išče zaposlitev. Ljudje kot da nočejo razumeti, kot da ne želijo, da bi tudi Nejc in njegova mama zaživela »normalno« življenje. Hiša se bo sesula, če je nihče ne bo začel popravljati, in Pepca, ki že tudi čuti posledice svojega garanja, večno ne bo zmogla le hoditi na »tabrh« za pičlih par tolarjev. Besede so mi kar zamrle, ko sem poslušala, kar je pripovedovala Pepca. Prvič sem bila v Halozah in prvič pri tej ženski. Ko mi je pokazala svoj vinograd, sem osup nila. Zdelo se mi je nemogoče, da se po taki strmini lahko premikaš in to še s »puto« na rami. Med trsi je rastlo zelje, korenje... Čudila sem se, da na taki zemlji, kjer je bilo videti več kamenja, sploh lahko kaj raste. Lani so ji pomagali sorodniki, da je lahko kupila premog, letos pa še ne ve, kako bo. Denarja ni in ga ni kje vzeti. Bosta pač na hladnem, pravi. Sivi lasje so pogledovali izpod prevelike rožnate rute in roke, roke so bile spokane do krvi. Saj se bo zacelilo, nekoč bo vse to mimo, tolaži sama sebe. Žalostna je le zaradi Nejca. Mlad je in tako rad bi delal kje v fabriki. Dve uri bi bilo peš hoda, a bi že šlo, je s še vedno upajočim glasom govorila Pepca. Postregla nam je velik kolač doma pečenega kruha in zaseko. Pili smo mrzlo studenčnico in jabolčnik. Vse vino je prodala, da je lahko najnujnejše kupila zase in za Nejca. Takšnih, kot sta Nejc in Pepca, je verjetno še veliko ljudi v teh haloških strminah. Bilo je že pozno popoldne, ko smo se poslovili. Solze so drsele po njenih upadlih licih, ko smo odhajali, saj jo le malokdaj kdo obišče... Breda Klopca kot postelja OBRATNA AMBULANTA Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj Natančno delo zahteva dobro osvetljenost Ko sem še opravljal hišne obiske, se mi je kaj pogosto zgodilo, da sem prišel ponoči k bolnemu otroku v kmečko hišo kje visoko v hribih. Otrok je imel izpuščaje in vročino. Starši bi radi vedeli, za katero od otroških bolezni je zbolel. Res je imel izpuščaje. Vendar je bilo ponoči kaj težko ugotoviti, kakšni so ti izpuščaji. Na stropu je visela žarnica, pa kaj ko je bila največ petnajstsvečna in je bila svetloba tako slaba, da si z njo nisem mogel kaj prida pomagati. Največkrat sem moral še enkrat k otroku, in to podnevi, da sem lahko ugotovil vrsto izpuščajev, njihovo barvo in obliko in šele tako postavil pravo diagnozo in začel pravo zdravljenje. Tudi v operacijski dvorani, kjer imajo dobre reflektorje, močne luči, se zgodi, da nenadoma zadoni odločen kirurgov glas: »Luč!« To pomeni, da operacijsko polje ni dovolj osvetljeno in da za delo potrebuje več luči. Močan reflektor je treba usmeriti v operacijsko polje. To sta le dva primera iz zdravniškega dela, kjer zdravnik pri delu potrebuje dovolj luči. Iz svoje prakse bi še lahko naštel, recimo tistega, ko sem moral neki ženski le ob svetlobi baterije šivati raztrganino po porodu. Pa se raje vrnimo v naše čase, kjer je povsod elektrika, kjer bi morali imeti delovna mesta dovolj osvetljena, da bi lahko bolje delali, več naredili, delali natančneje in z manjšim trudom. TUDI ZA OSVETLITEV SO NORME Norme niso samo za delo, niso samo za to, koliko moramo narediti in kakšen mora biti izdelek, ampak so tudi za delovne pogoje. Pri nas še vedno uporabljamo normative iz Jugoslavije, dokler ne bomo dobili naših, slovenskih. Enota, s katero merimo osvetljenost, je luks. Normativ za osvetlitve delovnih prostorov deli delovna mesta na šest kategorij, in sicer na taka, kjer je zahtevnost za osvetlitev delovnega mesta zelo majhna, majhna, srednja, velika, zelo velika, in izredno velika. V tem normativu so napisane tudi zahtevnosti za nekatere stroke. Tako so z »zelo majhno zahtevnostjo« označeni prostori, v katerih so garderobe in skladišča (začasna), majhno zahtevnost pa imajo hodniki, stopnišča, spalnice. K srednje zahtevnim prostorom glede osvetlitve štejemo čakalnice, delavnice za navadna dela, pisarne, dnevne sobe. Velike osvetlitve zahtevajo prodajalne finega blaga, delavnice za natančna dela, risalnice. Zelo veliko zahtevnost imajo operacijske dvorane, ateljeji, delavnice, kjer opravljajo ročna dela, in delavnice, kjer izvajajo natančna mehanična dela. K izredno zahtevnim delom pa sodita graverstvo in zlatarstvo. V opisovanih normah je tudi opredeljeno, kakšna osvetlitev mora biti na katerem mestu, kakšna naj bo splošna osvetlitev, če imamo navadno žarnico, in kakšna, če imamo neonsko luč. Seveda pa moramo že pri srednji zahtevnosti zagotoviti še dopolnilno osvetlitev. čigavo bo sindikalno premoženje HVALICA ZMANIPULIRAL DRŽAVNI ZBOR Takšne ali drugačne sindikalne loge že vse od spremembe Političnega sistema vznemirjajo vprašanja, ki zadevajo sindikalno lastnino. Znani so zapleti z zahtevami tako imenovanih Tomšičevih sindikatov pa preglavice, ki jih je glede tega sindikatu Pergam delal bivši pravosodni minister Rajko Pirnat, in še ki lahko naštevali. Omenjena vprašanja pa je ponovno aktuali-*iral predlog zakona o političnih strankah, ki med drugim ureja tudi premoženje bivših družbenopolitičnih organizacij. Tembolj, ker se je po tako imenovanem tretjem amandmaju k 35. členu predloga tega zakona med bivšimi družbenopolitičnimi organizacijami znašla tudi nekdanja Zveza sindikatov Slove-uije. Hec, ali bolje rečeno vprašanje, kakšni mojstri nam spreje-urajo zakone, pa se s tem šele začenja. Dom ZSSS na Dalmatinovi 4 v primežu državnozborskih igric Združena lista se nosvetuie Združena lista socialnih demokratov je dolgo časa precej mirno opazovala pogubne denacionalizacijske norosti, kar se je bržkone kazalo tudi v njenem javnomnenjskem ratingu. Zdaj skuša razpeti jadra, da bi z njimi zajela nekaj tistega civilnoiniciativnega vetra, ki ga je sprožil konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja. Namesto da bi se sama lotila akcije oziroma zakonodajne pobude za spremembe zakona o denacionalizaciji, zdaj organizira javni posvet na temo »Za denacionalizacijo brez novih krivic«. Seveda je vprašanje, koliko združena lista lahko post festum pripomore k odpravljanju novih krivic, ki jih je povzročil zakon o denacionalizaciji. Njeno zavzemanje za denacionalizacijo brez novih krivic« utegne biti plodno samo v primeru, če bo v takšno razmišljanje prisilila tudi LDS kot koalicijsko partnerko in največjo parlamentarno stranko. To pa je malo verjetno, saj je znano, da to stranko pri teh rečeh bolj zanima pragmatizem oziroma dnevnopolitične koristi kot pa ne vem kakšno popravljanje krivic. V resnici pa bi prav LDS morala biti tista, ki bi s svojo podporo spremembam zakona o denacionalizaciji razblinila ideološki naboj, ki spremlja denacionalizacijska vprašanja, ter zahtevanim spremembam dala tudi nujno potreben gospodarski in socialni pomen. Konec koncev zakon o denacionalizaciji neposredno ogroža vladni gospodarski program te stranke, kjer je tudi že na pragmatični strani iskati razloge za dejavnejši odziv na zbiranje podpisov za spremembe tega zakona. Ker pa o vsem tem ni nič slišati, je še kako utemeljena bojazen, da utegne združena lista s svojim transparentnim zavzemanjem za spremembe tega zakona, pri čemer ne gre prezreti njene želje po ustreznih demonstracijskih učinkih, narediti več škode kot koristi. Torej: če doslej ni naredila nič, bi bilo bolje, da bi še naprej ravnala tako. Potem pa v parlamentu izkoristila vse možnosti, ki jih ima, da bi do sprememb zakona o denacionalizaciji tudi v resnici prišlo. I. K. Ivo Hvalica, poslanec SDSS, je namreč pred glasovanjem o njegovem amandmaju v parlamentarni razpravi dobesedno dejal: »Spoštovani zbor! Rad bi obrazložil tretji amandma k 35. členu. Ta amandma je sicer odbor zavrnil oziroma zvedel sam, da je bilo preglasovanje. V tem amandmaju naj bi našteli bivše družbenopolitične organizacije. In poleg zveze komunistov, socialistične mladine in SZDL sem dodal še zvezo sindikatov in zvezo združenj borcev. Tega si nisem sam izmislil. Sel sem po ustavo iz leta 1974 in v 381. členu so te navedene. To je 179. stran, če ima kdo pri roki. Torej mi se tu ne moremo skrivati. Ce so tu navedene te stranke ali organizacije ali kaj vem, kaj so bile (ali asociacije ali pa združenja), potem jih moramo tudi tu, ko naštevamo družbenopolitične organizacije, navesti. To ni moja investicija. To je pač tako bilo. In prosim, da to upoštevate. To je navedeno in to sem prepisal. Hvala lepa.« Manipulacije z ustavo Črno na belem torej! Navidez vse v redu in prav. Državni zbor je glasoval o Hvaličevem amandmaju in ga sprejel in Zveza sindikatov se je v predlogu tega zakona znašla med bivšimi družbenopolitičnimi organizacijami. Toda glej zlomka. Hkrati z omenjenim državnozborov-skim stenogramom, iz katerega smo prepisali razpravo Iva Hvalice, nam je prišlo v roke tudi gradivo, ki ga je podpisal Milan Utroša, član predsedstva sveta ZSSS, in ki govori o nečem povsem drugem. Citiram: »Zakon v drugem odstavku 34. člena za nazaj določa Zvezo sindikatov Slovenije kot družbenopolitično organizacijo, čeprav sindikat (in tudi ZSS) ni bil nikoli formalno opredeljen kot družbenopolitična organizacija, temveč kot najširša organizacija delavcev (Ustava SRS Milan Utroša: »Ustava iz leta 1974 sindikata nikjer ne opredeljuje kot družbenopolitično organizacijo.« iz leta 1974). V amandmajih k ustavi RS, ki so bili sprejeti 27. septembra leta 1989, je Zveza sindikatov Slovenije kot predhodnica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, uveljavila svoje pobude in predloge, ki so v 27. točki IX. amandmaja definirali sindikate kot neodvisne delavske organizacije, uveljavili pluralizem sindikalnega delovanja in organiziranja ter zagotovili sindikatom delovanje brez omejitev v zakonodaji oziroma s statuti organizacij in skupnosti... Sindikat torej ni- koli formalno ni bil opredeljen kot družbenopolitična organizacija, zato ga kot takšno za nazaj ta zakon v nobenem primeru ne more opredeliti.« Kdo ima torej prav? Pri odgovoru nas seveda zanima formalna plat, na katero se posebej sklicujeta tako Hvalica kot Utroša. Da bi zgrabili bika za roke, smo najprej prebrskali Ustavo SRS iz leta 1974, na katero se sklicujeta oba omenjena in na podlagi katere je Hvalica v državnem zboru utemeljil svoj sprejeti amandma. Poiščemo 179. stran. Najprej smo malce debelo pogledali, ker vsi členi na tej strani govorijo le o funkcijah takratnega predsedstva Socialistične republike Slovenije. Potem pa smo se zapičili v 381. člen, ki govori o delovanju predsedstva »med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti«. In ta člen določa, da lahko predsedstvo republike v razširjeni sestavi skupaj s predsedniki skupščine, izvršnega sveta ter vodstev Zveze sindikatov Slovenije, Zveze mladine Slovenije in ZZB NOV izdaja uredbe z zakonsko močjo. In v tem členu ni niti ene samcate besede, ki bi na kakršen koli način nekdanjo ZSS opredeljeval kot družbenopolitično organizacijo. Le kje je Ivo Hvalica lahko prebral, da so v tem, 381. členu ustave SRS iz leta 1974 navedene družbenopolitične organizacije in med njimi kot taka tudi nekdanja ZSS? To si je preprosto izmislil, kar še ne bi bilo tako hudo, če ne bi poslancem v oči povedal: »Tega si nisem sam izmislil! »Hvalica si je torej dovolil, milo povedano, hudo manipulacijo svojih poslanskih kolegov. Ti pa so bili očitno bebci in so mu nasedli. In kako je ta ustava v resnici opredeljevala nekdanjo ZSS? Takšno opredelitev najdemo med temeljnimi načeli, in sicer v X. poglavju, kjer ustava govori o sindikatu nasploh in ne o ZSS. Tega pa pojmuje kot »najširšo organizacijo delavskega razreda«, v katerega se »delavci prostovoljno organizirajo«. Zakaj so te formalne opredelitve tako pomembne? Ivo Hvalica: Poslancem je dejal, izmislil. Vprašanje sindikalne lastnine ostaja odprto Predlog zakona o političnih strankah v svojem 34. členu določa, da se »na Republiko Slovenijo in lokalne skupnosti z dnem uveljavitve tega zakona prenesejo tiste nepremičnine političnih strank, ki so jih te pridobile kot pravni nasledniki bivših družbenopolitičnih organizacij, razen kolikor so jih te pridobile, ali povečale njihovo vrednost, iz lastnih sredstev teh organizacij. Za lastna sredstva se šteje članarina, prostovoljni prispevki fizičnih oseb in prostovoljno delo.« To je prvi odstavek tega člena. Drugi pa takoj za njim po sprejetem Hvaličevem amandmaju eksplicitno našteva »bivše družbenopolitične organizacije«, med katere je Hvalica na opisan način uvrstil, državni zbor pa to naivno potrdil, tudi nekdanjo ZSS. Hvalica je seveda hotel s tem podržaviti premoženje sedanje ZSSS, vendar je bil pri tem skupaj z državnim zborom toliko »šlampast«, da se tega ne da narediti tudi po sprejetem amandamju, saj ta člen govori le o političnih strankah kot pravnih naslednicah bivših družbenopolitičnih organizacij in sindikatov v tej zvezi sploh ne omenja. To je nekaj. Drugi poglavitni razlog, zaradi katerega se za zdaj ni bati podržavljenja premoženja ZSSS, pa je določba v istem členu, ki govori o tem, da se ne podržavijo tiste ne- da si ni izmislil, kar si je v resnici premičnine, ki so nastale iz »lastnih sredstev teh organizacij«, med katere zakon šteje članarino. Tako - glede na to, da je-taista ustava, ki jo je politično poniglavo izrabil Ivo Hvalica, določala prostovoljnost organiziranja delavcev v sindikat, in to celo eksplicitno - ZSSS v primeru sprejetja tega zakona in v morebitnem ustavnem sporu sploh ne bo težko dokazati, da je sedanja družbena lastnina, ki jo upravlja, njena last in da v nobenem primeru ne more biti predmet »prenosa na Republiko Slovenijo ali na lokalne skupnosti«. Zakon je torej, seveda če bo tak tudi sprejet, za ZSSS veliko ugodnejši od njene lastne pripravljenosti na medsindi-kalni sporazum o razdelitvi njene lastnine, kar se je pod patronatom Evropske konfederacije sindikatov zgodilo v nekaterih bivših socialističnih državah. In ko smo že ravno pri tem, velja poudariti, da so različne mednarodne institucije reagirale zelo ostro povsod tam, kjer so države na Hvalicev način skušale stegovati roko po sindikalni lastnini. Končno lahko ugotovimo, da zakon o političnih strankah ne glede na sporni Hvalicev amandma sploh ne rešuje vprašanja statusa sindikalne lastnine? Ta tako ostaja še vedno družbena in imajo sindikati, in to vsi, le pravico do njene uporabe in upravljanja. Ivo Kuljaj Nova knjiga Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države. V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek. Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno. Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956. NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) DEMONSTRACIJE, OBLAST. >?- izvod(ov) knjige POLICIJA, Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: - Ime in priimek podpisnika: Naročeno dne: ------------: 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju Podpis naročnika -Humoreska - Tres faciunt collegium - Ha, zdaj pa ne boste mogli več kar tako ustanoviti stranke! smo kar z vrat bifeja Bližnja srečanja posebne sorte nagovorili zbrane, čeprav moramo z roko na srcu priznati, da je naš privoščljivi vzklik veljal predvsem tovarišu Neposrednemu proizvajalcu raznih strok, ki je kot navadno slonel za šankom in pil svoje zelo veliko pivo. In res, prav on nam je takoj odgovoril. »Saj je sploh ne nameravam. Ampak zakaj je ne bi mogel ustanoviti?*' - Zato, ker je zdaj za ustanovitev potrebno kar dvesto overjenih podpisov strankarskih somišljenikov. Žal parlamentarna komisija ni sprejela prvotnega predloga, ko bi bilo potrebno za ustanovitev stranke celo dva , tisoč podpisov. Skoda! To bi še bolj zagotovilo red v slovenskem političnem življenju. Zdaj bo strank bistveno manj... »Kaj pa je narobe, če je strank veliko?« - Ja madonca, zdaj je že vsak lahko ustanovil stranko, in če poznamo bridko resnico, da so Slovenci v sebi tako razdvojeni, da na enega Slovenca prideta dve stranki, bi v kratkem imeli pri nas kakšne štiri milijone strank. »No, pozabili ste, da je med nami tudi nekaj Neslovencev in bi torej bilo strank manj. Navsezadnje pa ima vsakdo demokratično pravico ustanoviti svojo stranko, če mu že ustanovljene niso všeč. Ampak za takšno razmišljanje naših vrlih poslancev je kriv naš šolski sistem...« - Kaj pa ima šola opraviti s strankami!? »Oh precej. Lahko te nauči razmišljati demokratično, predvsem pa postreže s primeri, kako se taki stvari streže. Ideje o tri- ali celo štirimestnih številih podpisnikov za ustanovitev novih strank lahko zrasejo le v glavah, ki so bile prikrajšane za nekatere predmete pri šolskem pouku .. .<< - Samo da zdaj ne boste rekli, da bi naši poslanci morali k verouku! »Tega nisem imel v mislih, čeprav jim tudi ta pouk ne bi škodil, kajti ravno verouk oziroma krščanstvo je v ozki povezanosti z latinščino, ki smo se je nekdaj učili, zdaj pa sojo vrgli iz učnih programov. Najprej so seveda vrgli iz šol verouk, ampak staremu režimu je bila prenevarna tudi latinščina, ker ni bila le osnova za večino evropskih jezikov, ampak je učila tudi, kako je treba spoštovati pravni red. Vse zahodno pravo temelji na rimskem pravu, tudi naše naj bi, razen če rimske zakonitosti ne bi raje spet zamenjali za revolucionarne zakone, kot leta 1945... - Pa boste sedaj te svoje ideje utemeljili? »Seveda! Glejte, če bi naši vrli poslanci imeli kakšno latinsko predznanje, bi se spomnili na pravilo, ki se po latinsko glasi: »Tres faciunt collegium.« To po domače pomeni, da trojica tvori združenje. To hkrati pomeni, da mora pravna oseba kolegialne narave, to pa je tudi stranka, pri osnovanju imeti vsaj tri člane. Lahko si mislite, kako daleč od starorimske demokracije, ki seveda še zdaleč ni bila popolna, je slovenska demokracija dva tisoč let pozneje, če potrebujemo za ustanovitev strankarskega združenja kar dvesto ali celo dva tisoč overjenih podpisov. Sicer pa, če bo tak zakon sprejet, bodo ljudje ustanavljali neregistrirane stranke...« - O, za to pa so zagrožene milijonske kazni! »Torej bo treba ustanoviti spet politično policijo, ki bo vohljala, kaj se ljudje pogovajajo. Ali vam nisem rekel, da takšen zakon ni v skladu z demokracijo? In če bo sprejet, se bomo v temle bifeju nehali srečevati na blizu... No, srečevali se bomo že, ampak pogovarjali se ne bomo več, ker kdo ve, kdo bo ali pa je že špicelj, ki bi nas utegnil ovaditi, da smo stranka.« Bogo Sajovic kakšno drugo...« Samo pomislite: potem ko je naš junak potolkel že toliko sovražnikov, se mora bati prijateljev. Kot na vaški veselici! Peterletovo vajenstvo Lojze Peterle, zunanji minister v odstopanju in prav tako eden tistih, ki so z našim junakom sedeli pri Demosovi zadnji včerji, pa za judeževo plačilo izpuli iz rok ministra Kacina zapis zasebnega pogovora med Janšo in Viktorjem Blažičem, ki je, kako pa drugače, spet nastal s prisluškovanjem. In zraven si Lojze mirno dovoli čenčati o zločinski komunistični preteklosti, o popravi krivic in kdo bi vedel, o čem vse. Iz tega je jasno razvidno, da se novodobni (črni) slovenski oblastniki prav v ničemer ne razlikujejo od nekdanjih zadrtih komunistov. Pa, majhna razlika je: tile so za Tita in njegove pravi majhni vajenci. Janševa (ne)sreča Janez Janša, šef SDSS, resnično nima sreče v življenju. Tega velikega slovenskega junaka vseskozi, odkar je Slovenija zvedela zanj, preganjajo vohuni in spremljajo afere. Da bi bila nesreča zanj še večja, ga medtem izvolijo v tri demokratične vlade, kjer ponovno postane žrtev udbomafijske zarote. Mimogrede ga preganjajo še v pamfletskih Premikih, ki se prav tako mimogrede prodajajo za med. Ampak naš junak se ne da. Najrazličnejše orožarske in prisluškovalne afere se še naprej lepijo nanj kot muhe na med. Mimogrede se bo ponovno izpostavil vohljaškim psom v napovedanih Okopih, ki jim preizkušeni promocijski scenarij že vnaprej zagotavlja finančni uspeh. In ko se jim bo naš nesrečnež nekako izmuznil še med okopi, bodo pred vrati že nove parlamentarne volitve, pred katerimi napovedujemo ponovno afero, v kateri bo vesoljna Slovenija trepetala nad nesrečno Janezovo usodo. Seveda nesrečnik na teh volitvah ne bo zmagal, ker so le-te že vnaprej prodane in kupljene. In kolo nesreče se bo vrtelo dalje - vse do njegovega (nesrečnega konca. Butalci so bili pravi vajenci za današnje Slovence! AVTOR: BORUT LEVEC CELICA, PREKAT PRISTANIŠČE AlilRU VRSTA UGANKE KRAJ NA iOCEVSKEM GLASBENO ZNAMENJE STARO- Ž1D0VSKI KRALJ ZRAČNIK, VETRNIK TEHNECU VESOLJSKI LETALEC, ASTRONAVT ČLOVEK Z VELIKIM ZAKRIVLJENIM NOSOM POPRAVLJALEC BESEDILA VODITELJ ZE DONG MESTO V SEVERNI ANGLIJI ZEMELJSKI PLIN NABRUŠE- NOST REZILA STAROGRŠKI PESNIK KAZALNI ZAIMEK DELAVSKA ENOTNOST PREBIVALKA DANSKE POPRAVLJALEC ELEKTRIČNE NAPELJAVE ZLOMLJENO MESTO NIZOZEMSKI SLIKAR (AERTVAN DE) ENAKA VOKALA DIKA, PONOS TEKOČA ZAČIMBA PRIPADNICA DELAVSKEGA RAZREDA IME ČLOVEKA PO KRAJU POSODA ZA VODO ŽENSKI PEVSKI GLAS KDOR ZDRAVI Z ALOPATIJO ZIMSKO PREVOZNO SREDSTVO ZDRAVILO PROTI MALARIJI RIMSKI HIŠNI BOG VERNOV KAPITAN RUMENO- RJAVA BARVA LJUDSTVO V JUŽNI RUSIJI KRŠKO KUHAR- PREŽIHOV GRŠKI OTOK V KIKLADIH BOGATI ATENSKI POLITIK MEJNA REKA MED TURKMENISTANOM IN IRANOM TURISTIČNO RAZVITA OBALA OTOK OB SUMATRI ITALIJANSKA TELEVIZIJA NEKDANJA JAPONSKA PRESTOLNICA NAGRADNA KRIŽANKA AMERIŠKI JAZZ GLASB. (THELONIUS) KRALJ ZAH. GOTOV PALICA PRI PLUGU SLOVENSKI PISATELJ (ROK) LETALIŠČE PRIZURICHU STARA MAMA JAPONSKA UMETNOST. DRSALKA rro SLOVENSKI IGRALEC (BORIS) OSEBA IZ BIBLUE LUKA V JUŽNI KREDITNA BANKA SPONA, VEZ ITALIJANSKI SKLADATELJ (GIOVANNI BATTISTA) PRIVLAČNOST, MIK SPODNJI DEL PROSTORA NAPRAVA , NAD ŠTEDILNIKOM KRAJ PRI AJDOVSCIN DEŽELA IRCEV GLAVNI ŠTEVNIK KRATKO KRILO lllM JASOUES IBERT SOLI VINSKE KISLINE IGRALEC DELON NIZEK N& Nagradna križanka št. 43 Rešeno križanko nam pošljite do 11. oktobra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 43. Nagrade so: 1.000, 700 in 500 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 41 SKABIES, ASTA, RARANTO RAAS, ARAL, ALGEBRA, GREGOR, NATRON, COE, ONOMASTIKA MELANCANA, OKTAN, ORAN, KI-RASIR, ANN, BANKOMAT, RISI, El, UZ, AVA, AH, L LANO S, TETRA- KORD, VIOLINA, UME, ROPAR, ANGEL, LAI, ELISTA, MSTA, VI-LAJET, AT, MASIV, IVER, LEINO, KANOPA, ČARE, AKRON, SLINAR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 41 1. Branko Filipič, Triglavska ul. 27, 64226 Živi, v 2. Irena Jeglič. Ljubljanska c. 84 A, 61230 Domžale, 3. Simon Macarol, Smrtnikova 5, 61000 Ljubljana Nagrade bomo poslali po pošti Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR Bavčarjevo brutovstvo Igor Bavčar, podpredsednik LDS, je živo utelešenje velike Janševe nesreče. Potem ko je precej časa nesebično in prijateljsko delil z Janezom vse muke afera-škega življenja, prijatelja (za)pu-sti na cedilu. In Brutus po Janezu potem še izjavi, kajpak spet ob neki novi (brniški) aferi, da je »zgodba, ki se te dni pojavlja v občilih, narejena enako kot druge zgodbe, ki jih je doslej v slovenski politični javnosti zrežiral Janez Janša, pa najsi gre za afero s prisluškovanjem Cirilu Zlobcu, mariborskim orožjem ali Tancigova zelenost Peter Tancig, poslanec in nekdanji minister za znanost in tehnologijo, z ovadbo, ki je sprožena zoper njega za borih 25.000 DEM, ki naj bi jih prek ptujskega podjetja OPTE speljal na žiro račun svoje zelene stranke, dokazuje, da je res politični zelenec. Še zlasti ob milijonih mark, ki jih je navrgla trgovina z orožjem in ki so se znašli na zasebnih računih njegovih političnih kolegov. Poslancu seveda ne smeš reči lopov, kljub temu da so ga v nekaj mesecih dvakrat zalotili pri sumljivih poslih. Lahko pa rečemo, da je Tancig nazorna kreatura slovenskega politika: požrešna svinja pri polnem koritu! Kuli ^ir Horoskop S5 Napačna odločitev Veliko vlogo v nemški in s tem tudi svetovni zgodovini 20. stoletja je imel nemški feldmaršal in državnik Paul von Hindenburg (rojen 2. oktobra 1847). Kot mlad oficir se je med prusko-avstrijsko vojno leta 1866 udeležil bitke pri Koniggratzu in bojev v prusko-francoski vojni leta 1870-71. Naslednjih štirideset let je njegova kariera tekla mirno, z rednimi napredovanji in leta 1911 so ga kot generalpolkovnika upokojili. Leta 1914 ob izbruhu svetovne vojne pa so mu zaupali poveljstvo nad armado, ki je imela nalogo braniti Vzhodno Prusijo pred Rusi. Bleščeča zmaga pri Tannenbergu avgusta 1914 je zavrnila ruski vdor, Hindenburgu pa prinesla čin generalfeldmaršala. Leta 1916 je postal načelnik nemškega generalštaba in na tem mestu ostal do konca vojne. Po vojni se je za kratek čas umaknil iz javnega življenja, nato pa leta 1925 zmagal na volitvah za predsednika nemške republike. Kljub temu je ostal konservativni monarhist in se bolj kot za predsednika štel za nekakšnega varuha Nemčije, ki jo bo, ko bo napočil čas, vrnil cesarju. »Cesarskega namestnika« je v njem videla tudi večina Nemcev, zlasti konservativci in seveda vojska, država v državi. Čeprav so zaradi krize konec dvajsetih in začetku tridesetih let meščanske stranke vse bolj izgubljale moč nasproti radikalnim nacistom in komunistom, je bil Hindenburg na volitvah leta 1932 znova izbran za predsednika. Najresnejšega protikandidata Hitlerja je »potolkel« za šest milijonov glasov. Dolgo se je upiral imenovati Hitlerja za kanclerja, januarja 1933 pa je le popustil. Postavil pa je nekaj pogojev in Hitler jih je sprejel. V vladi so bili nacisti v manjšini, glavni resorji so bili v rokah konservativcev. Hitler je vladal mimo predsednika, si grabil vse več oblasti in nihče ga ni mogel ustaviti. Predsednik je skupaj z vojsko Hitlerja prisilil, da je poleti leta 1934 le žrtvoval svoje SA (Noč dolgih nožev), vendar je bilo to tudi zadnje dejanje starega, že skoraj senilnega predsednika. Avgusta 1934 je umrl, Hitler pa je prevzel tudi predsedniški položaj in postal firer. Hindenburg je bil dolgo zagrizen nasprotnik imenovanja Hitlerja za kanclerja. Tega svojega nasprotovanja ni skrival. Nekoč je po sestanku s Hitlerjem o njem izjavil: »Ta človek vendar ni za predsednika vlade, kvečjemu morda za poštnega ministra.« Deni VREME Piše: Andrej Velkavrh Moderna napoved »zdajšnjega« vremena Vsi bi radi zvedeli za vreme čimdlje vnaprej, v ponedeljek za naslednji konec tedna, da bi se vedeli ravnati po njem. Kaj pa, če bi zvedeli, kakšno bo vreme dve uri vnaprej? Najbrž boste planili v smeh. In vendar! Zelo kratkoročne napovedi, ki jim v angleško govorečih deželah pravijo Novvcasting, kar bi v skoraj dobesednem prevodu pomenilo napovedovanje zdajšnjega vremena, množica ljudi s pridom uporablja in so zato postale na tržišču iskano blago. Kje te napovedi uporabljajo? Vsem najbolj razumljiva uporaba je na letališčih. Piloti potrebujejo natančne meteorološke podatke za čas vzleta, pristanka letal Poleg tega so zelo kratkoročne vremenske napovedi lahko zelo koristne v cestnem prometu, turizmu, poljedelstvu. Mislim, da bi si tudi mi vsi želeli, da bi lahko naprimer uro pred odhodom iz službe telefonirali na vremenske informacije, kjer bi izvedeli, kaj nas čaka v naslednjih dveh urah. Pri nas zaenkrat še nimamo izdelane metodologije za zelo kratkoročne vremenske napovedi. Toda nekaj se le premika tudi na tem področju.