Posamezni Izroči 30 grošev, mesečna naročnina 1 lilfn^
TED11IK Zfl SLOVEnSKO KOROŠKO
* . ' -------- J
pillllllllllllllllllllllllH
I IZ VSEBINE:
MLADINSKA PRILOGA
I PROTIPOSTAVEN POSTO-| PEK KOR. DEŽEL. VLADE
I S CIM SE UKVARJA KOR. | VARNOSTNA DIREKCIJA
| ZMAGA V NEMŠKI NOČI
PALAČA SOVJETOV
iliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
iiiiiiiiiiiiiiiii
lili
=
lis
LETNIK I.
DUNAJ, V PETEK 11. X. 1946
ŠTEV. 18
Kje je pravica?
Te dni so slovesno razglasili sodbo nad kolovodji nacističnih vojnih zločincev. Kljub protestu sovjet, sodnika so bili Schacht, Papen in Fritsche oproščeni vsake krivde. Po vsem, kar se je zgodilo v tej vojni, oprostitve omenjenih nacističnih kolovodij nikakor ne odgovarjajo ljudskemu pravnemu čutu. Preprost človek, ki je v letih vojne pretrpel toliko hudega, je celo mnenja, da za vse zločine, ki so jih zagre* šili nacisti, sploh ni mogoča nobena dovolj huda kazen, ki bi zadostila hrepenenju poštenega sveta po pravičnosti in pravici.
Po vsem tem pa ni nič čudnega, če postajajo zlasti avstrijska sodišča nasproti nacističnim zločincem z vsakim dnem bolj popustljiva. Vedno pogosteje se ponavljajo primeri, da se postopki proti nacističnim zločincem radi »pomanjkanja dokazov« ukinjajo. Samo na Koroškem je bilo zadnje čase ustavljenih 14 postopkov proti nacističnim funkcionarjem, ki so bili obtoženi, da so sodelovali pri nasilni izselitvi koroških Slovencev. Hkrati pa je po deželi v teku obsežna akcija s pobiranjem podpisov za izpust vojnih zločincev, ki so prišli zaradi svojega odgovornega položaja v tabori* šča.
Že pri prijavah vojnih zločinov na Koroškem se ni poredko dogajalo, da je bil antifašistični prijavitelj izpostavljen pravemu križnemu zasliševanju. To izpraševanje je le prepogosto dobilo take oblike, kakor bi bil prijavitelj na obtožni klopi, ne pa nacistični zločinec. Temu primerne so bile tu* di posledice prijav, ki so se na poti do varnostne direkcije očividno večjidel izgubile.
Zato pa koroško orožništvo tembolj budno pazi na vsako kretnjo antifašistov, predvsem slovenskih. Zapiranje Slovencev in hišne preiskave pri slovenskih protifašistih so postale vsakdanji pojav, tako da se slovensko ljudstvo že vprašuje, ako sedanje oblasti v preganjanju slovenskega ljudstva prav tako vidijo svojo glavno nalogo kakor njihovi predniki. Ko so sloven* ski otroci zahtevali slovenski pouk, da bi jim po dolgih letih nacistične šole ne bilo treba tudi po zlomu nacizma poslušati naukov istih nacističnih učiteljev, njihovih želja niso upoštevali. Ker pa so otroci sledili klicu svoje ljubezni žejne duše, so jih po vrnitvi iz slovenske šole pozaprli.
V. Knappitscha, ki je zatajil svoje članstvo pri NSDAP, si prilastil celo premoženje vojaškega blaga in s pomočjo prevare stopil zopet v javno življenje kot poslanec, je sodišče obsodilo na 7 mesecev zapora. Sedaj pa je bilo obsojenih v Velikovcu pet slo* venskih mladincev z zapori od 3 me* secev do 1 leta, med njimi slovensko dekle na 9 mesecev. Vsi obsojenci so neomadeževani slovenski protifašisti, ki so v iskreni ljubezni do svojega naroda nesebično delali za povzdigo slovenske prosvete na Koroškem. Kot aktivni slovenski prosvetaši so se trudili, da bi z neumornim delom vsaj nekoliko zabrisali praznine v slovenski prosveti, ki so jo zatirali vsi re* žimi prve avstrijske republike in ki so jo nacisti dokončno uničili.
In prosvetno delo na Koroškem da* nes ni lahko. Slovenski človek se zaradi zapornega pasu po svoji lastni zemlji ne more in ne sme svobodno gibati. Medtem ko je slovenskim domačinom dovoljenje navadno odbito,
Jugoslavija ne bo podpisala krivične mrovne pogodbe
Političnoteritorialna komisija za Ita* lijo je znova razpravljala o mirovni pogodbi z Italijo. Na zasedanju so reševali vprašanje meje med Jugoslavijo in Italijo in meje svobodnega mesta Trsta. K temu vprašanju je šef ju* goslovanske delegacije E. Kardelj znova poudaril, da je francoska črta nesprejemljiva za jugoslovanske na* rode in da naj bi svet štirih ministrov določil končno obliko sporazuma z Jugoslavijo. Ker je ameriški delegat in za njim tudi ostali odklonil jugoslovanske predloge, je Kardelj poslednjič pribil: »da nismo mi tisti, ki vsiljujemo diktat, temveč ga nam vsiljujejo. Nismo mi tisti, ki hočemo, da je vsak centimeter naše črte sprejet, temveč nas silijo, da sprejmemo vsak centimeter francoske črte. Zahtevamo res poseben položaj za Jugoslavijo, toda ona se je tri leta borila proti Italiji, ona je bila pod italijansko okupacijo, ona brani življenjske interese jugoslo*
vanskih narodov. Mi hočemo, da pri* de do splošnega sporazuma in vtis imam, da sta osnova in bistvo naše resolucije demokratična. Komisija hoče vsiliti diktat in uporabiti metode zastraševanja, metode, ki postajajo na konferenci vedno bolj pogoste.® Po tem odgovoru predstavnika Jugoslavije Kardelja je komisija prešla na glasovanje. V strahu, da bi bil jugoslo* vanski predlog vendarle sprejet, so angleški, kitajski, avstralski in kanad* ski delegat še pred glasovanjem izrazili svoje nepovoljne pripombe glede na jugoslovansko resolucijo. Tako je angleški delegat naprej izjavil, da bo glasoval proti. Po teh direktivah je anglo-ameriški blok zavrnil pobudo jugoslovanske delegacije za sporazumno rešitev vprašanja meja. Prav tako je odobril z glasovanjem francosko črto, ki pušča slovensko mesto Gorico Italiji. Proti temu predlogu so glasovali: Bela Rusija, Poljska, Ukrajina,
Češkoslovaška in Jugoslavija. Abesi* nija, Belgija,in Brazilija pa niso gla* sovale.
Po glasovanju je Edvard Kardelj prečital v imenu jugoslovanske dele* gacije izjavo, v kateri je dejal med drugim:
»Vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije ne more priznati niti sprejeti takšne rešitve zato, ker je v nasprotju z osnovnimi pravicami naroda in posameznika. Takšen sklep bi izročil velik del našega naroda na ozemlju, ki ga strnjeno naseljuje, tujemu jarmu — jarmu včerajšnjega napadalca. Naposled ne preostaja jugo* slovanski delegaciji nič drugega, kot da izjavi v imenu jugoslovanske vlade popolnoma določno, da ne bo podpi* sala mirovne pogodbe z Italijo, če bo ta pogodba osnovana na temelju sklepa, ki je bil danes sprejet tu, in da ne bo umaknila svoje vojske iz severo-zapadne Istre.«
Nazaj k Rooseveltovi politiki
Te dni jt bila v Chikagu konferenca naprednih organizacij ZDA. Bivši notranji minister ZDA I c k e s je v svojem govoru med drugim izjavil:
»Priznam, da opažamo v naši državi neupravičeno antipatijo do Rusije. Žal mi je zato. Mnenja sem, da bi mo* ral vsak uvideven Amerikanec storiti vse, da bi se vzpostavilo pravo, oboje* stransko razumevanje med obema državama.«
Bivši finančni minister Morgenthau je v svojem govoru zahteval uničenje atomske bombe.
Na konferenci so izdelali načrt ameriške zunanje politike. V njem je rečeno, da kredita 13 milijonov dolarjev za potrebe ministrstva vojske in mornarice za to leto ni mogoče opravičiti, »če je naša politika — politika miru.«
Sin pokojnega prezidenta E. Roose* velt poziva v svoji knjigi Ameriko, da
uživajo mnogi inozemski fašisti znatne ugodnosti. Zato se ni čuditi, da se domačini včasih spozabijo in preko* račijo zapoved, ki jim prepoveduje stopiti na domačo zemljo, kar doslej še niso doživeli.
Z omenjeno obsodbo je petim mla* dim idealistom za daljšo dobo onemo* gočeno prosvetno delo med slovensko koroško mladino.
Slovensko ljudstvo z živim zanimanjem spremlja vsa ta dogajanja. Vidi, kako na eni strani puščajo na svobodo kolovodje zločinskega nacističnega režima, ki imajo na vesti milijone človeških življenj, na drugi strani pa zapirajo in obsojajo slovensko mladino, ki skuša s svojim idealizmom in nesebičnim delom spet vsaj za silo popra* viti, kar so razdejali nacistični zločinci. Ob taki primerjavi okamenijo vsi pravni pojmi, ki so v preprostem človeku posebno ostro začrtani, in v preganjano, od prestanega gorja izmučeno dušo našega ljudstva se zareže sa» mo eno pekoče vprašanje: Kje je pravica ?
se vrne k politiki enotnosti treh vele* sil. Med drugim izvaja:
»ZDA in Anglija sta bili, ki sta prvi pričeli z oklopno pestjo in prekršili skupaj sprejete sklepe. Prevzeli smo obveznost, da podpiramo Anglijo. Tako smo na primer pomagali takrat, ko so britanski vojaki hladnokrvno streljali grške antifašiste, britanskemu zunanjemu ministrstvu, medtem ko smo istočasno volivno prevaro 31. marca označili kot zares svobodne volitve.«
O iranskem vprašanju piše Elliot Roosevelt:
»Očitno je, zakaj je prišlo iransko vprašanje na dnevni red Varnostnega sveta. Anglija se zelo trudi, da bi obdržala nadzorstvo nad nafto v južnem Iranu. Spomnimo se. kako blizu je Iran naftinim vrelcem Bakuja. Organizaci* ja Združenih narodov pa je stvar napravila za protirusko demonstracijo. Iranska afera kaže na to, da majhna skupina zlonamerno mislečih v Londonu in Washingtonu teži za tem, da bi ustvarila atmosfero sovraštva in vojne proti Rusom.«
Na koncu ugotavlja E. Roosevelt:
»Po Rooseveltovi smrti je nastala v ZDA politična praznina, ki so jo sedaj zaradi nezadostne čuječnosti naprednih sil izpolnili reakcionarji.«
Kršenje pravic prebivalstva Trsta
V politično * teritorialni komisiji za Italijo so 5. oktobra glasovali o predlogu statuta svobodnega mesta Trsta. Pri tem glasovanju so angleški in ameriški delegati na vsak način hoteli uve* ljaviti svoje predloge, čeprav so v nasprotju j skupnimi sklepi sveta zuna* njih ministrov. Zato je predlagal zastopnik sovjetske delegacije Višinski, da bi preložili glasovanje na na* slednji dan. Ta predlog pa je odklonila običajna večina — angleška in ame* riška delegacija ter njihovi pristaši. Glasovanje je poteklo često popolno-
ma mehanično. Sprejeli so mnoge predloge, ki so v skladu s skupnimi sklepi sveta zunanjih ministrov in s splošnimi, temeljnimi pojmi demokra* cije. Obratno pa so sprejeli tudi predloge, ki nasprotujejo sklepom sveta zunanjih ministrov in ki kršijo pravice prebivalstva Trsta. Angleška delega* cija je glasovala proti predlogu sveta zunanjih ministrov, po katerem izvršuje zakonodajno oblast ljudska skup*! ščina, katero morajo voliti v splošnih, enakih, neposrednih in tajnih volit* vah. Jugoslovanski delegat je izjavili »Sklepi, ki so jih sprejeli pod takimi okoliščinami, ne morejo imeti nikake politične niti moralne vrednosti. Zato se jugoslovanska delegacija do takih sklepov ne more čutiti obvezana.« Zastopnik sovjetske delegacije Višinski je podprl to izjavo in je znova predlagal, da prekinejo sejo.
DEMANTI TANJUG-a
Beograd, 4. 10. 1946 (TNJUG). Po nekem poročilu agencije Reuter je izjavil zastopnik angleškega zunanjega ministrstva na temelju vesti, ki jih je grška vlada predložila britanski vladi, da je tiste enote, ki se borijo v severni Grčiji proti nasiljem in terorju vla* dine kazenske ekspedicije, oborožila Jugoslavija ter jih oskrbuje s streli* vom. Po teh vesteh naj bi v tem boju sodelovale tudi nekatere jugoslovanske enote.
TANJUG je pooblaščen, da ta in podobna poročila, ki so jih objavile tudi nekatere poročevalske agencije in listi, demantira kot popolnoma zlonamerno in izzivalno izmišljena. Očitno je, da poskušajo s takšnimi neresničnimi in namernimi vestmi zaman prevaliti na našo miroljubno deželo krivdo za položaj v Grčiji, za navzoč* nost britanskih čet ter teror monarho* fašistov nad grškim ljudstvom. Hkrati skušajo na ta način odvrniti pozornost svetovnega javnega mnenja od mo-narhofašističnih izzivanj, ki jih izva* ja Grčija na mejah demokratičnih balkanskih držav.
Schachft. Papen, Fritsche so krivi
Sovjetski zastopnik pri mednarodnem sodišču v Nurnbergu Nikičenko je podal svoje stališče k obsodbam obtožencev Schachta, Papena, Fritsche* ja in Hessa, prav tako proti obtoženim organizacijam, glavnemu štabu, vrhov* nemu poveljstvu oboroženih sil in ministrskemu svetu. Nikičenko je izjavil:
»Schacht je sodeloval, ko so nacisti nasilno prevzeli oblast, bil je dvanajst let Hitlerjev najožji sodelavec, osnoval je gospodarsko in finančno podlago nacističnemu vojnemu stroju, usposobil je nemško gospodarstvo za napadalne vojne in se udeleževal judovskih preganjani in ropanja po zasedenih državah. Potemtakem je dokazana Schachtova krivda z ozirom na priprave in uresničenje splošnih zločinskih nacističnih načrtov. Torej je sklep, da sc oprosti, v očitnem na-sprotstvu z dokaznim gradivom.
Neovrgljivo je dejstvo, da so nacisti zasedli Avstrijo, in prav tako ne* ovrgljiva je Papenova udeležba pri izvedbi tega napadalnega akta. Po za* sedbi Avstrije je prejel Papen od Hitlerja zlato strankino odlikovanje. Papen jo torej kriv, ker se je aktivno udeleževal in podpiral nacistični nasilni prevzem oblasti, ker je z vso svojo močjo in zvezami pomagal vzpostaviti v Nemčiji Hitlerjev teroristični režim, ker jc aktivno sodeloval pri izvajanju Hitlerjevega načrta, da zasede Avstri* jo, in ker jc bil do konca zvest Hitlerjev služabnik, pri čemer je uporabil vse svoje'moči in vso svojo diplomat* sko spretnost, da je pomagal uresničiti nacistične napadalne načrte. Obto-
Državljanska vojna na Kitajskem
Čuenlaj, voditelj Komunistične par* tije, ki vodi pogajanja z vlado, jc izjavil na tiskovni konferenci v Šanghaju, da vlada zavlačuje razgovore in da ima državljanska vojna na Kitajskem vsak dan večji obseg.
,*Nihče ne.more trditi,« jc dejal Cu* enlaj, »da danes na Kitajskem ni državljanske Vojne ali da njen Obseg ni pomemben. Državljanska vojna se na* daljuje, ker Kuomintang Š£ vedno odklanja sporazum o ustalitvi sovražnosti.«
O ameriški politiki je dejal Čuenlaj':
»Po zmagi nad Japonsko so ameriške oborožene sile usmerile čete Kuo* mintanga na sever, da bi se borile proti komunističnim četam. Če bi Ameri* ka ne podpirala Kuomintanga, ne bi bilo na Kitajskem državljanske vojne.
Kitajska vlada se trenutno pogaja z
Pariška mirovna konferenca se bliža koncu
žcnec Papen nosi zato veliko soodgovornost za zločine Hitlerjevega reži* ma. Zaradi teh vzrokov ne morem soglašati z oprostitvijo obtoženega Pa* pena.
Fritschejeve zločine dokazujejo številni dokumenti. Fritsche se je udeleževal gonje v propagandi in je stal na čelu nemške tiskovne vojne za uresničenje napadalnih vojn proti Franciji, Angliji, Norveški, Sovjetski zvezi. Združenim državam in drugim deže* lam. V svojih radijskih govorih jc zagovarjal Fritsche nove vojne terori* stične metode, med drugim tudi vojno z bakterijami. Tudi Fritschejeva krivda je zato neovrgljivo dokazana.«
Jasni dokazi o krivdi obtoženih, kakor jih je navedel Nikičenko, morajo v vsem svetu vzbuditi ogorčenje proti taki sodbi. Ta sodni postopek se ne more ujemati s pravim občutkom žrtev fašizma. Prav tako pa predstavlja nevarnost, da se bodo obtoženi nad* sti, ki stoie v raznih deželah pred sodiščem, sklicevali na oprostitev teh treh glavnih vojnih zločincev in s tem skušali zmanjšati svojo lastno krivdo. Ko bodo izvajali čiščenje nacistov iz državnega in upravnega aparata, me* rodajni ljudje ne bodo smatrali tega vprašanja in vprašanja denacifikacije za eno bistvenih pogojev pri uresničenju demokracije v raznih deželah. Ljudstvo zato želi in zahteva najstrožjo kaznovanje nacističnih vojnih zločincev, ne zaradi maščevalnosti^ tem* več ker ve, da ima tako popuščanje lahko usodepolne posledice.
vlado ZDA glede nakupa vojaških potrebščin za 200 milijonov dolarjev. Ta vsota je del kitajskih vlog kapitala v ZDA, ki znašajo okoli 750 milijonov dolarjev. To je prav resna stvar, ker bo to orožje takoj uporabljeno proti kitajskemu ljudstvu in mu bo prinašalo smrti Zato je pravično, če zahtevamo ukinitev vsake ameriške pod* pore.«
»Ameriške oborožene sile čuvajo v severni Kitajski oporišča, iz katerih napadajo čete Kuomintanga komunistično armado. Zato bivanje ameri* ških čet na Kitajskem ne služi vzpostavitvi miru, temveč njegovi odstranitvi.«
»Moskovska deklaracija predvideva, da morajo ameriške čete izprazniti Kitajsko. Če te čete ne zapustijo de* žele, potem pomeni to kršitev deklaracije po velesili podpisnici.«
Na nedeljski seji so sklenili delegati, da bodo sprejeli predloge sveta šti* rih zunanjih ministrov, po katerih bodo uredili program za bodoče dni tako, da se bo lahko konferenca končala do 15. oktobra. Na seji 7. oktobra so delegati še enkrat lahko povedali svoje mnenje o mirovni pogodbi z Italijo. Vendar je imel tokrat vsak delegat samo po 30 minut časa za svoj govor. Torej sme vsaka delegacija govoriti samo trideset minut o vsaki izmed pe» tih mirovnih pogodb. Zunanji minister Molotov je prispel iz Moskve v Pa* riz v četrtek in vodil predsedstvo se* je. V politično*teritorialni komisiji za Italijo je zopet govoril sovjetski delegat Višinski in poudaril, da tisti del pogodbe, v katerem se razpravlja o statutu Trsta, ni rešen pravično. V njem niso upoštevali stališča sovjetske delegacije, ki ga je poudaril dne 14. septembra v svojih desetih točkah zunanji minister Molotov. »Boj okoli vprašanja Trsta še ni končan,« je dejal Višinski, »Sovjetska delegacija se bo še nadalje borila za uveljavljenje demokratičnega statuta.«
V gospodarski.komisiji za Bolgari* jo, Romunijo, Madžarsko in Finsko so razpravljali o vprašanju bolgarskih reparacij. Grška delegacija je najprej zahtevala od Bolgarije ogromno vsoto, sedaj pa še vedno hoče 150 milijonov dolarjev odškodnine. Jugoslovanski zastopnik je opozoril, da so grške za-
hteve popolnoma neosnovane. Pred* lagal je, da plača Bolgarija Jugoslaviji 15 milijonov, Grčiji pa 10 milijonov. Angleška delegacija je predlagala Grčiji v korist desetkrat višjo vsoto. Kakor poroča TASS, ni bila debata, ki je sledila tem predlogom, v čast mirovni konferenci: delegati Grčije, Bri* tanije in Združenih držav so začeli javno mešetariti za reparacije. Prav tako se niso mogli zediniti za repara-j cije, ki jih mora plačati Italija Jugo* slaviji. Zastopnik Ukrajine je poudaril, da je škoda, ki jo je Italija povzročila Jugoslaviji, dvakrat tako velika kakor škoda, ki jo je povzročila Grčiji. Kljub temu je smatral zastopnik Združenih držav za sprejemljivo, da je predlagal za Jugoslavijo manjšo od* škodnino kot za Grčijo. Šef jugoslovanske delegacije Kardelj je nato pri* bil, »da vprašanje odškodnine ni samo materialno vprašanje. Tu je govora o morali in časti, tu je govora o krivdi nasproti žrtvam tuje napadalnosti!«
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIUIIIIH
DVOLETKA V ČEŠKOSLOVAŠKI Predsednik osednjega načrtvenega odbora dr. Outrata je predložil mini* strskemu predsedniku G o 11 w a 1 d u osnutek za vladino 2 letko. Pri osnutku je sodelovalo nad 200 strokovnja* kov in zastopnikov političnih strank.
S sodne razprave
Pred vrhovnim sodiščem LR Hrvat-ske je v teku sodna razprava proti nadškofu Stepincu. Na tej razpravi se odkriva protiljudsko delo zagrebškega nadškofa. Njegovo tesno sodelovanje s krvnikom hrvatskega naroda Paveličem in ustaši ter okupatorji prihaja v vse bolj jasni luči na dan. Zanimivo je, kako se je svetovna reakcija takoj ob njegovi aretaciji zavzela zanj in reakcionarno časopisje ga že kar vnaprej proglaša za mučenika. Prav to, da ga sovražniki napredka in svobode hoče* jo skriti pod svoje okrilje, pa dokazuje njegovo krivdo.
Kakor znano, so v tako imenovani »neodvisni državi Hrvatski« v letih 1941—42 z največjim nasiljem »spreobračali« pravoslavne Srbe h katoli-čanstvu. Stepinac je bil v škofijskem odboru za spreobračanje. Državni tožilec je prebral številne dokumente, ki Stepinca hudo obremenjujejo. Soobtoženi dr. Gullin je izjavil, da je pri svojem obisku na Kaptolu (sedežu nadškofa) ugotovil zvezo med Stepin-cem in križarskim terorističnim giba* njem v Hrvatski. Obtoženi Stepinac ne da nobenega stvarnega odgovora. Večjidel samo molči, sem in tja pa ponavlja: 'Nimam česa pripomniti, moja vest je čista.«
Svojo ljubezen do bližnjega je po* kazal Stepinac med drugim leta 1944, ko sc je zbal, da bodo njegovo posestvo v Brezovici zasedli vojaki. Stepi* nac je tedaj dal nalog, naj hitro spravijo na to posestvo nekaj otrok ter poročajo, da so v Brezovici begunski otroci. Kljub temu, da je na posestvu veliko krav, Stepinac ni dovolil, da bi dajali otrokom mleko ter so morali za
Vdvehvrsticah --------------------1
V	Ljubljani je bila premiera sovjetskega dokumentarnega filma »Jugoslavija«, ki je sinhroniziran v slovenskem jeziku. Film kaže najprej naravne lepote Jugoslavijo, nato sovražno zasedbo. Najrazsežnejši del kaže slavno borbo za svobodo do njenega zmago* vitega konca, ko je Jugoslovanska ar* mada osvobodila Trst. Spremno besedilo je napisal znani sovjetski pisatelj Ija Ehrenburg. Tudi v Sovjetski zvezi je doživel velik uspeh, saj je izdelan nič manj kakor v 22 jezikih narodov Sovjetske zveze.
Na Cetinju, prestolnici Črne gore,
gradijo pionirsko gledališče, čitalnico in knjižnico. Dvorana bo 24 m dolga •an6m«irpka ter bodo.v njoj tudi •ki*’, nematbgrafške prfedstave. *
Novi gimnaziji v Hercegovini bodo odprli te dni, in sicer v Nevesinju in Širokem Brijegu. Poleg tega bo pričela v Mostarju poslovati srednja kmetijska šola za južne kulture in srednja tehnična šola z gradbeno-hidrotehnič* nim in arhitektonskim odsekom.
V	Velenju je bila velika sadjarska razstava, ki je pokazala sijajen napre* dek te gospodarske panoge. Strokovnjaki so se izrazili, da že dolga leta niso videli tako lepega sadja. Poleg raznih vrst jabolk in hrušk so bile na razstavi tudi češplje, breskve, kutine, grozdje, nešplje, orehi in lešniki ter tudi posušeno sadje in celo sveže smokve. Razstavljeno je bilo tudi sadno drevje, vkuhano sadje in drugi sadni izdelki, škropiva in poljedelski stroji.
Relejno radijsko postajo za Julijsko krajino gradi ljubljanska radijska po* staja v Ajdovščini. Postaja bo za vso Julijsko krajino velikega pomena; prenašala bo spored ljubljanske posta* je. Postajo gradijo s pospešeno naglico ter bo končana v najkrajšem času.
Odsek za zdravstvo pri PNOO za Trst in Slovensko Primorje je 29. sep* tembra slovesno odprl v postojnskem okraju sanatorij s 40 sobami, kjer se bodo zdravili mnogi, ki so v starih zaporih izgubili zdravje in moč. Sedanji sanatorij je namreč ljudstvo s prostovoljnim delom napravilo iz nekdanje* ga poslopja fašističnih zaporov, karabinjerske vojašnice in fašističnega sodišča.
Glavni odbor Ljudske mladine Slo*
venije je v zvezi z bližajočimi se volitvami v ustavodajno skupščino Ljud-
proti A. Stepincu
otroke kupovati mleko zunaj na vasi.
Priče, tako soobtoženi »vrhovni poveljnik« NDH Slavko Kvaternik, Pa* veličev finančni minister Vladimir Košak, Paveličev zunanji minister Med* med Alajbegovič potrjujejo, da je katoliški episkopat s Stepincem na čelu že od začetka in ves čas z vsemi silami podpiral ustaški režim. Alajbegovič je na večer pred pobegom ustaške vlade pred narodno osvobodilno voj* sko izročil Stepincu ves arhiv Paveli-čevega zunanjega ministrstva in Ste* pinac mu je dal o tem svojeročno podpisano potrdilo. Po begu ustašev pa naj bi Stepinac prevzel oblast. Pa osvoboditvi je nadaljeval svoje protiljudsko delo. Razprava, ki se zanjo zelo zanima jugoslovanska javnost in tudi ostali svet, še traja ter bomo o njej še poročali.
ŠVICARSKA MLADINA NA »MLADINSKI PROGI«
Dne 3. oktobra je prispela na mladinsko progo delovna brigada švicarske mladine. Brigada šteje 23 mladincev in mladink, samih delavcev. Mia* di Švicarji bodo ostali na mladinski progi do zaključka del.
BELGIJSKI IN HOLANDSKI ŠTUDENTJE NA MLADINSKI PROGI
Skupina belgijskih in holandskih študentov je prispela na mladinsko progo Brčko—Banoviči. Mladi Belgijci in Holandci bodo ostali na mladinski progi tri tedne, da bi s svojim de* lom pokazali svojo solidarnost in pri* jateljstvo do mladine Jugoslavije.
ske republike Slovenije izdal proglas na mladince. V njem poziva vso mla* dino, da sodeluje pri volitvah in potrdi svojo vdanost in ljubezen Osvobodilni fronti, katere sestavni del je tudi Ljudska mladina Slovenije.
Obnova železniške proge v Beli Kra*
jini dobro napreduje. Dela morajo biti končana v januarju leta 1947. Pri delu sodelujejo tudi mladinske brigade.
Most pri Petanjcih bo čez nekaj ted* nov izročen prometu. Betonska konstrukcija se zdaj suši v lesenih opažih. Most je za poldrugi meter širši kakor prejšnji, ki ga je porušila vojna.
Tretjo tovarno za sladkor so pričeli graditi v LR Hrvatski. Obratovala bo že prihodnje leto.	»
ai‘ .OfHtk ***	»«An 4	*<.	► , .	v
Na otoku Krku uspevajo paradižniki, ki so po kakovosti med prvimi v Evropi. Vsebujejo 3 odstotke več slad* korja kot ostale vrste. Zdaj bodo tam zgradili tovarno za njihovo predelavo. Da bi zasadili čim večjo površino s paradižniki, so izvedli priprave za namakanje zemlje, ki bo posejana s paradižniki. Po načrtu bi morali prihodnje leto pridelati 300 vagonov teh sadežev.
Ljubljana in vsa Slovenija postavlja kandidate OF za volitve v ustavodajno skupščino Ljudske republike Slo* venije. V Ljubljani je postavljen za kandidata v četrti Moste Edvard Kardelj, v četrti Šiška podpredsednik SNOS*a Edvard Kocbek, v četrti Bežigrad Oton Župančič, v četrti Vič pa podpredsednik vlade dr. Marijan Brecelj. Postavljeni so tudi njihovi namestniki.
V pionirskih kolonijah Slovenije je
preživelo letošnje počitnice 5532 otrok iz vseh krajev Jugoslavije pa tudi iz Trsta in Slovenskega Primorja.
Delavci mariborskih železniških de* lavnic so izdelali poseben železniški vagon za potujočo knjižnico, in to s prostovoljnim delom. Vagon bo vozil knjige v kraje, kjer še ni knjižnic, ter jih bo po treh mesecih zamenjal z novimi.
Razstava slovenskega šolskega tiska
pod naslovom »Tako so se učili naši predniki« je bila v Ljubljani. Razstava kaže šolski'tisk v vseh slovenskih deželah. Zlasti Koroška je zastopana z velikim številom del, ki so se tiskala v Celovcu v 18. in 19. stoletju.
Predsednik vlade LRS - Glav. odboru AFŽ
V nedeljo 29. septembra je bila v Ljubljani seja plenuma Glavnega od* bora AFŽ, kjer je govoril tudi predsednik vlade LRS Miha Marinko.
Takoj v začetku je predsednik vla* de naglasil pomen udeležbe žena v narodnoosvobodilni borbi in dvojnost njihove osvoboditve. Izjavil je, da vloge žena v naši osvobodilni borbi ne more nihče več podcenjevati. Žene za* služijo za ta svoj delež vsesplošno pri* znanje. Žena je napravila v narodnoosvobodilni borbi ogromen preokret. Ta preokret je velikanskega pomena in ga je treba pri delu med ženami nenehno naglašati. Zakaj naše žene niso deležne le občedružbenih pridobitev, kot so narodne, gospodarske in socialne, marveč še nekih posebnih pridobitev — enakopravnosti žena. Žene so prišle do dvojne osvoboditve. Pri njih namreč ne gre le za osvoboditev izpod jarma izkoriščanja, zatiranja in zapo* stavljanja, marveč gre tudi za stvar* no priznanje žena kot enakopravnega člana naše skupnosti. Kot dokaz za to, da v naši novi državi skrbimo za uresničenje ženske enakopravnosti v življenju, lahko služijo mnogi ukrepi naše ljudske oblasti, zlasti pa tudi nenehna skrb Osvobodilne fronte za to, da bi se žene v celoti udeleževale vsega našega javnega življenja.
S tem v zvezi je predsednik vlade dejal, da bo treba izvesti mobilizacijo žena za delo, ki je politično družbenega značaja. Pobrigati se bo treba samo še za to, da bodo postale žene še bolj aktivne, toda ne samo v onem drobnem, težaškem delu, marveč tudi na vseh področjih enakopravnega odlo* Čanja. Osnovna naloga ženske organi* zacije je, da mobilizira zaostale žene in doseže pri njih, da se začno udejstvovati v družbenih vprašanjih, v organizacijah naše oblasti in v vseh panogah človekovega udejstvovanja. Želeti bi bilo, da bi žene stalno dajale kar največ kadrov v vse naše forume, kjer se razpravlja in sklepa o premno* gih važnih vprašanjih.
Zaradi bližnjih volitev v slovensko ustavodajno skupščino je predsednik vlade v svojem govoru nakazal nekaj osnovnih pripomb za delo žena pred volitvami ter ugotovil, da pri volivni agitaciji nam ni treba pripravljati zve* nečih programov ter je tudi odveč vsako zapeljevanje ljudstva s praznimi
obljubami. Nam je treba pokazati pri agitaciji samo na naše pridobitve v času borbe in pozneje v času graditve naše domovine. Nam ni treba po terenu obljubljati, kakor so to pred volitvami delale stare meščanske stranke, kajti to za nas sploh ni potrebno. Takšne agitacije se bodo verjetno poslu* ževali naši nasprotniki. Spregovoril je nekaj besed o ostankih tistih ljudi, ki izrabljajo ljudsko demokracijo v tem smislu, da ustvarjajo med ljudmi ne* razpoloženje in bodo morda poskušali
gih. Razkrinkujemo v naši volivni agitaciji tiste, ki skušajo prikazati, kako so Jugoslavija in druge slovanske dežele ločene od ostalega sveta! Razkrinkajmo tiste, ki skušajo prikrivati dejstvo, da fronta ne teče med vzho* dom in zapadom, ampak med onimi, ki so svobodoljubni, in med onimi, ki hočejo živeti na račun delovnega ljudstva.
Predsednik vlade je končal svoj go* vor z besedami:
»Ženske organizacije naj izvrše v
Rimsko znamenje v Drevljah
vplivati na potek volitev samih. Tem ljudem, naj so že zaostali, nerazpoloženi proti naši oblasti ali pa večni godrnjači, je treba pokazati naše uspehe. V vsej naši propagandi pa mora* mo vedno in vselej dosledno stremeti za tem, da ne bo pri nas noben človek zapeljevan in zapeljan, da se ne bo zaradi napačne in lažne, neresnične propagande nihče odločil proti svojim pravim, lastnim interesom. So tudi taki, ki z našimi pridobitvami ne mo* rejo biti zadovoljni, ker sedaj pač ne morejo več živeti od izkoriščanja dru-
prvi vrsti ogromno nalogo, ki je v tem, da odvrnemo zaostale žene od tega, da bi zapadle sovražnemu vplivu. Predvsem pa je pri ženah treba, preprečiti, da bi kdor koli izkoriščal njihova verska čustva za protiljudske namene! Te volitve pa naj bodo dostojen odgovor tudi onim, ki se še niso odrekli poželjivim težnjam, ki nam še vedno mečejo polena pod noge, onim, ki še vedno store vse zato, da bi se mi od* rekli našim narodnostnim in bzemelj-skim pravicam do neosvobojenih slo* venskih, jugoslovanskih predelov!«
Protipostaven postopek koroške dež. vlade
Poročevalski urad OF poroča iz Celovca:
Na ponovno pismeno in ustmeno zahtevo zastopnikov OF je britanski guverner za Koroško, gosp. polkovnik S i m s o n , februarja 1946 odredil deželnemu glavarju P i e s c h u , da poskrbi za obnovitev slovenskih zadrug. Deželna vlada je nato na svoji seji 6. marca 1946 sklenila, da slovenske koroške zadruge načelno obnovi in s tem razveljavi njihovo nekdanjo uki* nitev, ki jo je izvedla gestapo. Ta sklep so objavili v celovškem radiu in v dnevnem časopisju, kljub temu pa se dejansko ni nič zgodilo. Deželna vlada trgovskemu sodišču ni dala nobenega naloga za črtanje nacističnega komisarja, rajhovca Karla Ge i s n e r * j a, prav tako pa ničesar ni ukrenila, kar bi vrnilo Zadružni zvezi njeno samostojnost in obnovilo polnomočja starega odbora. Tako še danes razpolaga z njenim premoženjem Zveza koroških Raiffeisnovk, ki je v nacistični dobi izvedla likvidacijo slovenskih zedrug.
Čeprav še vedno obstoja zakoniti odbor Slovenske zadružne zveze, je deželna vlada na predlog »manjšin* skega referenta« 16. aprila 1946 sklicala sestanek, ki sta se ga udeležila kot »predlagatelja« slovenskih zadrug gg. Val. Podgorc in Hcinrich Oster* mann. Na tem sestanku so sklenili, da bodo namesto nacističnega komisarja imenovali tri nove komisarje. Da bi temu imenovanju dali svoj videz zakonitosti, je bilo sklenjeno, da bi poleg gori omenjenih »predlagateljev«
imenovali načelnika Slovenske zadružne zveze g. Florijana Lapuša za tre* tjega komisarja. Lapuš pa je to nezakonito imenovanje odklonil. Zaradi nepostavnega postopka je tudi trgov* sko sodišče odklonilo, da bi oba nova komisarja vpisalo v trgovski register. Ker bi se morale po gori omenjenem sklepu deželne vlade slovenske zadruge konstituirati, je bila 24. marca 1946 sklicana seja odbora Slovenske zadružne zveze v Celovcu, ki ji je predsedoval načelnik Florijan Lapuš. Na tej seji so soglasno ugotovili:
L Izvoljeni zvezin odbor je edini zakoniti zastopnik slovenskih zadrug na Koroškem. Zato nima nihče pra* vice, da nastopa kot tako imenovani »predlagatelj«.
2. Od deželne vlade se naj zahteva, da da nalog, da črtajo nacističnega komisarja Karla Geisnerja iz trgovske* ga registra in zopet vpišejo slovenski naslov »Zveza koroških zadrug«.
S tem bi bila spet vzpostavljena samostojnost zveze in obnovljena polnomočja zakonitega, na podlagi pravil izvoljenega odbora. Ti sklepi so bili 6. aprila 1946 sporočeni deželni vladi, ki pa na to sploh ni odgovorila. Na tej seji je bila tudi postavljena zahteva, da se zvezi takoj vrne njeno premo* ženje in popravi vsaka škoda, ki so ji jo prizadejali nacisti.
Ker je koroška deželna vlada še naprej vztrajno molčala in je zveza ko* roških Raiffasnovk nemoteno upravljala in šarila s premoženjem Slovenske zadružne zveze, je načelstvo zveze sklicalo 18. julija 1946 izreden obč*
ni zbor v Celovcu. Zastopniki zvezi-nih članic so soglasno potrdili stari odbor in v celoti odobrili njegove za* konite sklepe, ki so v popolnem so-glasu s pravili zveze. Na občnem zboru je načelnik izrecno ugotovil, da je bilo imenovanje komisarjev v naspro-
tju s pravili in protipostavno. O tem je bila s posebno vlogo 17. avgusta le* ta 1946 obveščena deželna vlada, ob-, enem pa naprošena britanska civilna uprava, da zaščiti koristi koroških Slovencev. Kljub tej vlogi pa je deželna vlada 2. septembra 1946 ustoli-> čila gori imenovana komisarja, namreč mgsr. Podgorca in Ostermanna. Slovenska zadružna zveza se je nato odločila, da se obrne na zavezniški kontrolni svet na Dunaju. Zaradi te* ga je bil 14. septembra 1946 sklican zopet sestanek v Celovcu, ki so se ga udeležili: zastopniki deželne vlade, načelnik nemške zveze koroških Raiffeisnovk in novo imenovana »komisarja« slovenskih zadrug. Sestanka se je udeležil tudi zakonito izvoljeni revi* zor Slovenske zadružne zveze g. Kup-per. On je ugotovil, da nobeden navzočih nima pravice, da zastopa Slo* vensko zadružno zvezo, ker nobeden od obeh komisarjev nima zakonitega opolnomočenja, ki bi bilo v skladu s pravili, in prav tako ne more dokazati, da je vpisan v trgovski register. Prav zaradi tega tudi nobeden od imenovanih ne more razpolagati s premoženjem. Na sestanku se je pokazalo, da so nacistični upravitelji hudo oškodo* vali premoženje Slovenske zadružne zveze. In vendar se še danes branijo, da bi izročili to premoženje v roke tistih, ki imajo edini vso zakonito pravico do njega. Iz vsega tega se jasno vidi, da koroška deželna vlada nima namena, da bi popravila krivice, ki so jih zagrešili nacisti, in vzpostavila ta* ko stanje organizacij in njihovega premoženja, kakršno je bilo pred nacizmom.
Pri tem je prav nič ne moti, da je protipostaven predlog »manjšinskega referenta«, naj se postavi tako imeno* vani »odbor predlagateljev« Slovenske zadružne zveze, ki nikdar ne more in ne sme zastopati zveze. Prav ta* ko dež. vlade prav nič ne plaši okol-nost, da sta bila v nasprotju s pravili in protizakonito na nedemokratičen način imenovana »komisarja« za zvezo, ki ima še vedno svoj postavno in po pravilih izvoljeni odbor. Kajti čim se črta iz registra nacistični komisar, je samo ta odbor zakonit predstavnik Slovenske zadružne zveze na Koro* škem.
S postavitvijo komisarjev se hoče deželna vlada izogniti edino zakonitemu odboru Slovenske zadružne zveze. Hkrati hoče s tem prikriti, da so nemški nacisti hudo oškodovali slovenske zadruge, ki so po bilanci iz leta 1937 razpolagale s 3,5 milijona šilingov. In končno hoče s pomočjo »komisarjev« prikrajšati Slovence za to premoženje tudi sedaj, ko je bilo zlomljeno naci* stično nasilje.
Slovenski kmetje in delavci z vso odločnostjo zahtevajd čimprejšnjo razjasnitev in ureditev vprašanja slovenskih zadrug. Kajti samo tako bodo naposled prišli zopet do svojega tako krvavo zasluženega narodnega premoženja.
Razgovor z udarnico Elito Waldhauser-jevo
Pred kratkim sem izvedel, da je ena naših deklet, ki so se vrnile iz Jugoslavije, delala na mladinski progi Brč* ko—Banoviči in bila celo odlikovana z »Udarniško značko« za izredno požrtvovalnost pri delu.
Poiskal sem Elico, da bi mi povedala kaj več o življenju in delu na mladinski progi. Tovarišica Elica mi je rada odgovarjala na vsa vprašanja. Naj v naslednjem na kratko očrtam najin pogovor:
Vprašanje: Povej, tovarišica, kako si sploh prišla do tega, da bi se udeležila gradnje mladinske proge?
Odgovor: Že dalj časa sem bila v Jugoslaviji, kjer sem obiskovala go* spodinjsko šolo. Veliko sem slišala o gradnji mladinske proge Brčko—Banoviči. Smatrala sem. da kot slovensko koroško dekle pri tem velikem delu za izgraditev jugoslovanske do* movine ne smem izostati in zato sem se javila v delovno brigado.
V prašanje: Kaj si hotela s svojo prijavo?
Odgovor: Predvsem sem želela pokazati svojo hvaležnost za vse, česar sem se naučila v šoli čisto brez*
plačno. Poleg tega pa je potrebno, da svet vidi, kam so usmerjene misli in želje nas koroških Slovencev, ki smo sestavni del slovenskega naroda. Dokazati hočemo, da nam je obnova in izgradnja naše matične države izredno pri srcu.
Vprašanje: Kakšno je življenje na mladinski progi?
Odgovor: Na progi delajo vsi brez razlike, fant ali dekle, mlajši ali starejši, mladina jugoslovanskih na* rodov ali mladina iz drugih držav, ki pomagajo pri gradnji proge. Razen telesnega dela, ki traja vsak dan 6 ur, smo se naučili marsičesa strokovnega, organizacijskega, političnega in prosvetnega. Pogosto smo v prostem času lahko videli lepo predstavo v kinu. ob* iskale so nas igralske skupine iz Beograda, Zagreba, Ljubljane in iz drugih mest. Večkrat pa je tudi naša brigada ali četa nriredila kulturno prireditev ali veselico. Življenje na mladinski progi je tako pestro, da si kaj lepšega in bolj zanimivega ne moreš zamišljati. (Podrobnosti o življenju in o delu na mladinski progi glej »Slov. Vest* nik« št. 16.) (Nadaljevanje na 4. strani)
am, kjer teče bistra Žila...
Korotan je čuden svet, še lipa ima hrastov cvet!
Najhujše delo je minulo, minuli pa so tudi naši žegni, ki smo jih letos ob* hajali spet po stari šegi in navadi prav slovesno. Sedaj jih mladina le še »poganja« tja do Šmartna, s katerim so potem vsi žegni za letos končani.
Le pravi domačin ve in razume, kaj pomeni ziljski »žegen«. Koliko je treba priprav, koliko čiščenja in snaže* nja, da je končno vse pripravljeno za ta največji praznik v letu! Pa kako tudi ne! Saj je običaj star in častitljiv in ukoreninjen v našem človeku, da se je ohranil skozi stoletja vse do danes pristen in nespačen, kakor ga opisuje že slavni rojak Matija Majar Ziljski. »Poju, muziciraju in rajaju vsakoga leta slovesno pod lipo j zelenoj, kadarkoli se obhadja v ziljskoj doline žegen, somenj, cerkveni shod. Župc ali fare, v kterih so ti visoki raji i druge ... slavljanske navade obične su sledeče: Gorjani, Čače, Šent Juri, Šent Pavel, Šent Stefan, Blatčani, Borljani, Melvi* če i Brda.«
Nacisti so praznovanje ziljskega že-gna zavračali in v Beljaku niti niso dovolili nastopa s to »slovensko« navado. Vsaj v tem so bili iskrenejši kot koroški »znanstveni« narodopisci Ko-schicrjevega in Graberjevega kova in njihovi »Heimatkrcisi« in »Heirnat-spielgruppe«. Ali ni naravnost smešna trditev dr. Graberja, če pravi: »Konč* no na Koroškem ni nič čudnega, da se jje pri Nemcih, ki so kulturno hitreje napredovali, ta običaj izgubil, medtem ko se je, pri Slovencih, ki so to navado prevzeli od svojih nemških sosedov, dalj časa ohranil. Spet dokaz več, da 'je med obema koroškima narodoma • vladal do danes dolgotrajen mir in da so Nemci tukaj izpolnili visoko kulturno poslanstvo...«
Na Koroškem res ni nič čudnega, tudi ne največja neumnost in podlost, 'če je treba znanstvenih dokazov za stoletno »mirno sožitje« in za dokaze visokega nemškega »kulturnega« poslanstva! Zato je potrebno celo, da se spremeni slovenska lipa v nemško hrastovo drevo ali pa da se lipa in hrast vsaj »objameta v nerazdružlji-vem objemu«. Kaže, da so taki dokazi danes spet posebno potrebni! Zato je bilo prvič v zgodovini potrebno ukrasti celo staro slovensko obredje zilj*
skega žegnanja na ta način, da so Čanjški »kulturonosci« s prevedbo iz* virnega slovenskega obrednega besedila poskusili obnoviti »izgubljeni« nemški običaj. In to spakedrano »obnovljeno« šego ziljskega žegnanja bodo v kratkem predvajali celo v filmu, da bi s tem dokazali nemško lice slovenske Zilje. Slovenski Ziljani odloč* no protestiramo proti taki nepošteni zlorabi pristnih naših navad, proti te* mu najpodlejšemu načinu germaniza*
Bug nam dajte dober čes..,
cije! Vemo in se zavedamo, da so ti skrbni »obnovitelji« od Nemcev pozabljenih običajev isti »kulturonos* ci«, ki pobirajo podpise proti slovenskemu pouku v šoli in ki so poslali v ječo starega zaslužnega župnika, da so lahko zahtevah nemškega duhovnika. Vse kaže, da so tudi dosegli popoln uspeh. Saj jim je novi fajmošter po* magal pri pesnitvi nemškega besedila za starodavno slovensko melodijo. Stare ženice, ki vsak dan hodijo v cer* kev, pa ne morejo k spovedi, ker novi fajmošter še ni imel časa, še manj pa veselja, da bi se naučil jezika svojih faranov. In tako je v Podkloštru. na Vratih, v Št. Pavlu, v Blačah in v Bor-ljah! Povsod poleg šole tudi cerkev pridno pomaga ponemčevati! Saj na Koroškem veljajo druge zapovedi! Glavna se glasi: Le eno je potrebno, da se izneveriš svojemu ljudstvu in poslušaš nemško besedo!
Pa se motijo vsi, ki mislijo, da bodo na ta način slovensko Ziljo pokopali.
(Nadaljevanje s 3. strani)
Vprašanje: Kakšno delo pa je opravljala tvoja četa?
Odgovor: Naša četa je delala nekaj časa pri nasipanju, največ pa pri težkem betonskem delu. V teku enega meseca smo napravili 4 večje in 8 manjših prekopov.
Vprašanje: Kakšno je bilo tvoje delo?
Odgovor: Še z enim tovarišem iz Maribora sva z lopatami mešala beton. Sedaj je za betonske delavce znatno laže, ker so v zadnjem času dobili stroje za mešanje betona.
Vprašanje: Kaj si pri svojem delu ustvarila takega, da si bila imenovana za »udarnico«?
Odgovor: Za udarnika ni dovolj, če samo enkrat prekorači vsak* danje povprečno delo, ampak mora pokazati trajno voljo do dela v razmerju z njegovimi telesnimi sposobnostmi, delati v nadurah itd. Pri na* sipnem delu sem povprečno premaknila vsak dan 2 in pol do 3 kubične metre zemlje, medtem -ko so normal-no računali na vsakega 1 do 1 in pol kubičnega metra zemlje. Pri mešanju betona sem povprečno predelala 1 in četrt kubičnega metra na dan, med* tem ko je bilo sicer treba predelati samo pol kubičnega metra. Poleg tega
sem imela v dveh mesecih nad 100 nadur.
Vprašanje: Kako lahko postane brigada ali četa udarniška?
Odgovor: Čete in brigade se obvežejo, koliko bodo v določenem roku napravile. Če to obvezo prekoračijo, bodisi da delo dokončajo pred dolo* čenim rokom, ali pa da v določenem roku napravijo več, kakor so se obvezale, lahko postanejo udarniške bri* gade ali čete. Tista brigada, ki svoje obveze v največji meri prekorači, pa dobi prehodno zastavico, ki pomeni najvišje odlikovanje. Prehodna zasta* vica se predaja vsakih deset dni.
Vprašanje: Ali tekmuje mladina med seboj samo pri delu ali tudi pri drugih stvareh?
Odgovor: Tekmovali smo na vseh področjih: pri učenju, pri kultur-no*prosvetncm delu, v fizkulturi (nogometne in druge tekme), posebno pa v disciplini in morali v četah in brigadah.
Vprašanje: Kaj ti je na mladin* ski progi Brčko-Banoviči najbolj ugajalo?	'
Odgovor: Najboljši dokaz, da mi je tam prav vse kar v največji meri ugajalo, je to, da sem se takoj spet javila za Brčko—Banoviči, čim sem izvedela, da se pripravlja »Koroška brigada«.	Danilo
Delovno ljudstvo, ki je v žegnanjskih navadah ohranilo spomin na borbo zoper neljudsko gospodo, bo tudi v bodoče kljubovalo vsem nakanam nedomačih mogotcev. Naprej se bomo Zi* ljani borili proti vsakemu, ki nam ho* če vzeti, kar je pristno našega! Tujega nočemo, a svojega ne damo! Kdor pa misli, da lahko zamenja nemškega »Dachs-ija« z našim domačim »jazbe-com«, ta ni razumel globoke vsebine našega narodnega blaga in tudi ne zilj-sekga žegna. Ta ga naj le praznuje z nemško pesmijo, za krasno našo obredno pesem bi bilo preveč škoda! Autohtoni Ziljani bomo pa naprej peli lepo po domače:
»Ste kej bidle jazbeca, na vunej strani grabnča...!«
NASILJE NAD SLOVENSKIMI PROTIFAŠISTI NA KOROŠKEM NARAŠČA
Poročevalski urad OF poroča:
V	petek 4. oktobra so bile racije v Dješčicah, Št. liju v občini Loga vas ter v pliberškem predelu. Racijo so vr* šili organi avstrijskih in zasedbenih oblasti. Racije so bile izvedene z večjim številom angleškega vojaštva in sodelovali so tudi motorizirani oddelki. Hišne preiskave so neposredno vršili organi avstrijskih oblasti, prisostvoval pa je tudi po en član zased* bene oblasti. Pri tej priložnosti so bili v Dješčicah aretirani Zima Pavel, Zima Ana in Finžgar Stanislav. Vzrok aretacije je bil pri Zimi Pavlu ta, ker je imel doma spravljene še ne* razdeljene legitimacije Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Vzrok aretacije Zime Ane je nepoznan. Stanislav Finžgar je bil aretiran zaradi tega, ker so našli pri njem neko knjigo v nemškem jeziku, v kateri je bila objavljena tudi slika maršala Tita. To knjigo je Finžgar kupil v trafiki v Vrbi. Vsi ti do 11.30 ure 5. oktobra še niso bili izpuščeni.
V	nedeljo 6. oktobra bi morala biti v Velinji vasi slovenska prosvetna pri* reditev z igro »Svojeglavček«, kjer je imel Zima Pavel glavno vlogo. Z njegovo aretacijo so obenem preprečili slovensko kulturno prireditev, kar izrecno spominja na stare nacistične re* ceptc in na preizkušene metode vojnega zločinca Maier-Kaibitscha. Ljud* stvo je nad takim načinom ravnanja odgovornih oblasti nadvse ogorčeno in zahteva razčiščenje, kdo nosi odgovornost za ta nasilja.
V	pliberškem predelu so bili areti* rani Milač Lojze, slovenski izseljenec iz Blata, koncentracijski taboriščnik Štefan Martin iz Šmarjetc pri Pliber* ku in provizor iz Pliberka Brumnik France in njegova kuharica. Vzrok njihovih aretacij je nepoznan in so vsi še vedno v zaporu. Vsi aretiranci so izraziti antifašisti in zavedni Slovenci. Kolikor je znano, ni bil aretiran še nihče drug razen antifašistov in zaved* nih Slovencev.
GONOVEČE PRI PLIBERKU
Da ne boste mislili, da pri nas ni za* nimanja za naš list »Slovenski vestnik«, se vam oglašamo, čeprav ne s preveč veselimi novicami. Težko pričakujemo vsake nove številke lista, ker vidimo, da iskreno brani naše koristi in nas vzpodbuja v borbi za naše pravice.
Minula vojna in nacistični režim sta nam povzročila veliko gorja. Najhuj* ši udarec za našo malo vasico je v tem, da se sedem mladih fantov ne bo več vrnilo. Abnarjev in Ambruzov sta bila edina sinova, na katere sedaj onemogli starši zaman čakajo. Nad 60 let staro Ambruzovo mater so gestapovci več tednov vlačili po zaporih, samo ker je žalovala za svojim edincem. Pred tremi meseci pa so jo gestapovski nasledniki ponovno zaprli pod pre* tvezo, češ da so partizani pri sosedu odgnali nekega jugoslovanskega fašista. Vse doslej še ni bilo obravnave in stara ženica je še vedno v zaporu. Da
bi bila mera gorja polna, so kmalu po aretaciji gospodinje neznanci ponoči ukradli 70 let staremu Ambruzovemu očetu, na čigar ramenih leži vse breme Ambruzovcga gospodarstva — edini bencinski motor, tako da si danes sploh ne more več pomagati. Prebival* stvO pa se sprašuje, kako je vse to v demokratični Avstriji mogoče in zakaj se oblast ne pobriga, da bi oškodovana družina prišla do svoje pravice in do ukradenega stroja.
RUDA — GORENCE
V	nedeljo 29. septembra je sloven* sko prosvetno društvo pod vodstvom Mirkota Brumnika priredilo zelo do* bro uspelo veseloigro »Pri gospodi«. Domači pevci so z narodnimi pesmimi prireditev lepo poživili. Obisk je bil zelo številen. Pričakujemo, da bodo mladi prosvetaši pogumno nadaljevali z začetim delom in nas kmalu razveselili z novo prireditvijo.
Dne 1. oktobra si je Zidcjev Berti vzel za svojo življcnsko družico Mark-tlovo Doro. Cerkveni obred je opravil ženinov brat č. g. Franc Brumnik iz Pliberka.
Mlademu paru želimo obilo sreče.
| Smrt Valentina Omanna \
V	četrtek 3. t. m. se je dogodila v Celovcu grozna nesreča. Angleški av* tomobil je povozil nastavljenca dežel* nega gradbenega urada Omanna Valentina. Omann se je ob dveh popoldne peljal s kolesom v urad, ko ga je komaj 200 metrov od stanovanja podrl težak vojaški avtomobil, da je obležal mrtev na tleh. Vozač je vozil naprej, ne da bi se bil brigal za ponesrečenca, sodni zdravnik pa je prišel šele poldrugo uro pozneje na mesto nesreče. Z Omannom, ki zapušča ženo in pet mesecev starega otroka, izgubi celovška slovenska družina požrtvo* valnega tovariša. Doma iz Zahomca na Zilji je bil Potočnikov Tinja jeklen značaj, ki nikdar ni pozabil, da ga je rodila slovenska mati. In tako ga najdemo na delu kot tajnika celovške »Bisernice«, kot odbornika v Mohorjevi družbi in sotrudnika pri celovški hranilnici. Med vojno mora zaradi ovadbe kot zaveden Slovenec iz zaup-niškega pisarniškega mesta na fronto. Ko se vrne po dolgih letih domov, ga takoj spet najdemo kot predsednika Mestnega odbora OF v Celovcu. Zato se je tudi zbralo poleg celovških znan* cev veliko število Ziljanov in Roža* nov v soboto na pokopališču v Trdni vasi, da mu izkažejo zadnjo čast. Poleg zastopnika deželnega gradbeneca urada se je poslovil od njega v imenu Slovenske prosvetne zveze tov. dr. M. Zwitter, v imenu OF tov. Tone Jelen, cerkvene obrede pa je opravil njegov domačin č. g. duhovni svetnik Filip Milonik. Težko prizadeti ženi s sinčkom in Potočnikovi in Primikovi dru* žini izrekamo iskreno sožalje.
Prošnja za potovanje v Brčko-Banoviči
V zvezi s prošnjo za potovanje koroških mladincev na mladinsko progo Brčko-Banoviči smo izvedeli, da se bo vloga obravnavala na prihodnji seji ministrskega sveta, ki bo konec tega tedna ali v teku prihodnjega tedna. Nato pa bo predana zavezniškemu svetu, ki dokončno odloča o rešitvi.
POZIV
Politični interniranci, obsojenci in zaporniki!
Da vam bomo mogli z organiziranim delom pomagati pri popravi škode, ki ste jo utrpeli zaradi internacije, zaporov in obsodb ali pa z izgubo družinskih članov, se oglasite čimprej v nišami »Slovenske sekcije koroške de* želne zveze bivših političnih preganjancev« v Celovcu. Salmstrasse 6.
Vsi, ki ste vprašalne pole sprejeli, jih čimprej izpolnite in pošljite na gornji naslov.
Koroška deželna zveza bivših političnih preganjancev, Slovenska sekcija.
S čim se ukvarja koroška varnostna direkcija
Župnik dr. Ogris odgovarja na podle klevete
r Dne 12. septembra tega leta je celovški list »Volksvville«, glasilo KP za Koroško, objavil pod gornjim naslovom pismo koroškega varnostnega di» rektorja Stossierja, ki ga je ta poslal na Dunaj. V tem pismu omenja koroški varnostni direktor, da bi bilo treba nadzirati zasebno pošto koroške antifašistične mladinke Milene Mohorjeve iz Škocjana ter njenih prijateljev in somišljenikov na Dunaju in drugod. Obenem pismo varnostnega direktorja grdo obrekuje župnika dr. Josipa Ogrisa iz Loč.
V	zvezi s tem smo prejeli od župnika dr. Ogrisa pismo, ki ga objavljamo v celoti.
»Cenjeno uredništvol
Prosim, da objavite naslednje vrstice, ne toliko v lastno opravičevanje (pametnim ljudem ni treba, drugim pa ne pomaga), temveč da bi se osvet* lile na Koroškem vladajoče .intimne zveze’.
,Volkswille’ je prinesel v septembru .zaupno’ pismo celovške varnostne direkcije, ki vsebuje imena koroških Slovencev, med drugimi tudi moje, češ da bi bilo potrebno nadzirati njihovo zasebno dopisovanje. Tam so izrečena tudi razna sumničenja.
V	pismu od 14. septembra sem zahteval od koroške varnostne direkci* je imena obrekovalcev, ker je to moja dolžnost in moralna pravica. Odgovo* ra nisem dobil. Pač pa je bil 21. septembra z dovoljenjem varnostnega urada v celovški .Volkszeitung’ priobčen dopis, ki je v njem na nedvoumen način izrečeno, da so imenovane osebe, torej tudi podpisani, ,na podlagi še nepotrjenih obvestil osumljene prenašanja nedovoljenih poročil’, ali krat* ko in jasno povedano: osumljene vo* hunstva ali špionaže.
Slavni Strossmayer je nekoč rekel o neki vladi, ,da je neumna in zlobna’. To velja tudi o teh ,še nepotrjenih obvestilih’. Neumna so, ker noben količkaj pameten človek ne bo špioniral po pismih, ki so itak podvržena cenzuri. Zlobna pa so, ker je njihov namen očividen, namreč da bi me (govorim le o svoji osebi) na ta način zopet spravili v ječo, ali pa še bolje, v kakšno plinsko kamrico, ker vsakdo ve, da se špionažne zadeve ne jemljejo za šalo.
Če so bila ta obrekovalna .obvestila’ vposlana po ukazu ali iz kakršnih koli lastnih nagibov, posredno ali nepo* sredno, je zaenkrat brez pomena. Va* žno je le to, da se najdejo tisti viri. ki iz njih izhajajo te motne vode. Ker do danes na mojo zahtevo ni bilo odgovora, ga hočem dati sam..
Ti temni viri so pač isti, iz katerih
se vsa taka .obvestila’ izlivajo že od leta 1921. Začenši od priljubljenega pobiranja podpisov in ovadb na urade, podpisanih in nepodpisanih, pa do tistega v neki pisarni pozabljenega koncepta nacističnega krajevnega vodje, katerega original mi je prinesel nacij-sko ječo in 52 mesecev neprostovolj* nega dopusta v pregnanstvu. Po moji vrnitvi so me zopet skušali nasilno odstraniti, toda to se jim je ponesre* čilo. In to blatenje ob 25 letnem .jubileju’ nenehnega, načrtnega preganjanja pomeni pač nov poskus, da bi me za vsako ceno odstranili.
Vsi ti poskusi se vlečejo kot rdeča nit k istim virom, k istim .obveščevalcem’, ki sicer po lisičje spreminjajo svojo zunanjo politično barvo, nikoli pa svoje notranjosti. To so isti, ki so se v noči od 8. do 9. maja 1945 zelo neradi, a zelo spretno preselili iz rjave .Ostmarke’ v .demokratično’ Avstrijo. Navdušeno pa so se vrnili (ne vsi, marsikateri so res spregledali) k staremu delu: da si izravnajo pot v kak nov ,rajh’. Zaradi tega hočejo odstra* niti vse, ki se takemu početju upirajo. Zato je nekdo že lani v varni razdalji 10 km kmalu po moji vrnitvi dal duška svoji žalosti, češ da se je podpisani ,žalibog vrnil’. Zato je neka ,bogover* na’ priseljenka nekaj tednov pozneje pravila, da ima podpisani .ponarejene papirje’ (čemu bi bili ti potrebni in koristni domačinu — Korošcu, ki je že nad 30 let tukaj, je pač velika uganka). Zato so letos spomladi, ko so skušali nekoga drugega spraviti ob službo, a sc jim končno vendar ni posrečilo, mogli tedaj otroci nekaterih prav posebno dobro .poučenih’ staršev, kakor leta 1941 napovedati v šoli, da bom kmalu tudi podpisani odstranjen. Za-
Med vsemi krivimi in lažnivimi preroki, ki so pisali o 10. oktobru 1920 in o tistem »delu nemške zgodovine, ki se je izpolnila na Koroškem«, ne sme» mo prezreti Hansa Steinacher-j a, ki pravi sam o sebi: »Kajti stal sem tako neposredno v dogajanju, da mi ni samo mogoče, ampak sem tudi dolžan, da bolj izčrpno, kot sem to storil doslej, opišem ono dogajanje, ki v vsej stiski Nemčije nima para«. In sedaj, vi bahači z zmago 10. okto* bra, poslušajte izpoved svojega svetlega borca, pred katerim ste se klanjali vsi brez izjeme:
»Na Koroškem se je borila nemška pokrajina, navezana samo na svoje
to so me sedaj napravili za ,špiona\ z raznimi zabeljenimi dodatki iz vohunskih romanov, da bi se enkrat iz> polnila tako iskrena žeja teh ljudi po moji odstranitvi.
Vsi ti poskusi pa naj domačine od* vrnejo od nekaterih, za te ljudi zelo mučnih vprašanj: Kako je bilo tedaj, ko so ustrelili borca — domačina, ki so ga krstili za .bandita’, ko so bili drugi domačini odvedeni v koncentracijsko taborišče; kdo je dal potrebne podpise za izselitev, kdo je .kupoval’ blago in druge potrebščine tako poceni pri izseljenih sosedih itd. Vsa taka neumna vprašanja se najlaže spravijo s sveta na ta način, da se ponovijo gestapovske metode pred 8. majnikom 1945, tako si mislijo prizadeti.
Nedvomno so to tisti viri, ki se iz njih že 25 let izliva neusahljiva reka temnih .obvestil’. To so isti viri, ki so krivi vsega sedanjega gorja in ki ima* jo danes spet odločilno besedo v j a v* nem življenju: od koroške .zgodovinske vede’ in gospodarstva pa do ob-veščevanja varnostnih organov. Žali-bog komandirajo ponekod tudi v cer* kvenih zadevah. Vsi ti se nadejajo, da se bodo njihovi kolovodje kmalu spet vrnili iz udobnih taborišč, k čemur nezavedni in nepoučeni ljudje poma* gajo s svojimi podpisi.
Ti ljudje še naprej živijo v miselnosti minulih let, da smemo biti mi samo sužnji .gosposke rase’. Če pa tega nočemo, smo jim tudi za naprej kvečjemu primerni za ječe, kjer bi se sme* la z nami kakor v minulih letih po mili volji igrati .gosposka rasa’. Kdor pa se temu naziranju upre, je hujskač, šo» vinist. komunist ali kaj podobnega.
Toda svet je od Stalingrada in Normandije že zelo napredoval tudi v tem pogledu, in zato ne bo miroval vse dotlej, dokler ne pride prava demokratična svoboda.
Loče, dne 25. septembra 1946.
Dr. jur. Josip Ogris, župnik.«
lastne sile, ločena od Reicha, ki pa se je vendar ravnala po večnem zakonu Nemcev. Borba do zmage se ni nana* šala samo na boj z orožjem: bila je tudi politična borba, ki jo je nemštvo vodilo z vsemi silami svoje življenj* ske odpornosti. Ne samo napačni, temveč tudi smešni so bili vsi poskusi »avstrijske« povojne dobe, da bi pokazali uspehe Koroške v dvoletni borbi od 1918 do 1920 kot »zmago avstrijske državne misli«. Borba Koroške se je mogla vršiti samo kot nemška borba v zavesti odgovornosti do bodočega Reicha, do narodnosti in do domovi* ne. Tudi to naj dokazuje in izpoveduje moje delo.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM
„Zmaga v nemški noči“
KOROŠKA V BORBI

Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki
Dne 18. novembra 1920 so avstrij* ske oblasti prevzele cono A. Deželni zbor je že na svoji seji 28. septembra, torej tik pred glasovanjem, sklenil svečano zagotovilo, »da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slo* venskih deželanov in skrbeti za njihov duhovni in gospodarski procvit prav v enaki meri kakor za nemške prebivalce dežele«. V razglasu na prebivalstvo plebiscitnega ozemlja je koroška deželna vlada slovesno izjavila: »Obljubljamo vam, da bomo v bodo* če odstranili iz dežele vsak narodni prepir in vsako sovraštvo.«
In kaj pravi k temu zgodovina ko* roških Slovencev?
PREGANJANJE KMETOV IN KMEČKIH FANTOV
Grof Helldorf, grof Thurn in vele* posestnik Voigt so slovenskim kmetom v Selah prepovedali uporabo planin za poletno pašo in jih s tem hudo
oškodovali pri živinoreji. Grof Hell* dorf je v Grebinju odvzel vsem Slo* vencem polja in pognal slovenske najemnike.
Dne 23. maja 1922 so bili na Krča-njah s klici »Hura, Čuši!« napadeni Slovenci Peter Hafner, ki so ga ranili z nožem na glavi in v hrbet, z nožem v hrbet je bil zaboden Boštjan Klade, prav tako njegova žena, in poleg teh so bili ranjeni tudi Nace Hafner in Vinko Preiner. Vsi napadalci so bili znani. 28. julija 1922 je bila v Velikovcu sodnijska obravnava. Eden od napadalcev je bil obsojen na tri dni pogojno, vsi drugi pa so bili oprošče* ni, češ da so bili napadalci »heimat* treuc« fantje, medtem ko so bili na-padenci »jugoslovansko usmerjeni«.
Dne 19. marca 1926 je umrl veliki koroški trpin Pavel Migler v Tinjah. Kot invalid se je vrnil iz svetovne vojne. Po umiku Slovencev je leta 1919 »Volkswchr« napadla njegovo hišo.
Migler se je branil s svojo lovsko puško. Ker je vedel, da se bo tolpa kma* lu vrnila, je pravočasno zbežal na Spodnje Štajersko. Toda zboli mu otrok in Migler se. vrne domov. Ko stoji ob smrtni postelji svojega otro* ka, poči strel in krogla udari tik njega v steno. Migler zbeži. Kmalu za tem jih pride še več nad njega, spet jim uide, toda opazijo ga in streljajo za njim. Mož se poda sam na državno pravdništvo, da bi bil vsaj življenja varen, če ga že zaprejo. Res je državno pravdništvo poskrbelo, da je bil življenja varen. Zaprli so ga. In 25. avgusta 1920 mu požgejo hišo, decembra 1920 pa hišo njegove žene, kamor se je njegova družina po požigu prve hiše preselila. Začel je zidati in si zato kupil konja, pa mu ga je vzel »Hei* matdienst«. Sosedje so mu svetovali, naj proda obe posestvi in sc izseli, da bo imel mir. Nadaljnjih muk ga je re» šila smrt, ko je imel komaj 36 let.
PREGANJANJE SLOVENSKIH DELAVCEV
Zaradi izida glasovanja je moralo večje število slovenskih delavcev zapustiti delo v jeklarni v Borovljah. Ostali so pa starejši in taki z družinami. Poklicali so jih na občino, jim tam izročili zadnjo mezdo in delav-
Prepoved priključitve po saintger* mainskem diktatu in navzočnost mednarodne komisije v Celovcu je vse* nemško misel znatno ovirala... Vendar smo našli vedno spet nove poti, da smo mogli v svojem boju naglaša-ti, da se priznavamo kot eno z Nem* čijo.
Nasprotno pa je bilo v našem glasovalnem boju priznanje k Avstriji po* polnoma brezpomembno. Naš propagandni material besede »Avstrija« skoraj ne pozna.
Zame je veljala samo po sebi ra* zumljiva zapoved, da glasovalne borbe ne vodim za priključitev k Avstri* ji, ampak za velikonemško bodočnost. Glasovi za Avstrijo naj bi zavarovali našo pravico za vrnitev v Reich. Ker pa zaradi prisotnosti zavezniških zastopnikov, predvsem Francozov, ki so piežali na vsako »vsenemško propagando«, nismo smeli kričati »Deutsch* land«, »Oesterreich« pa nismo hoteli, smo si izbrali za svoj bojni klic pač »Kiirnten« in smo v Koroški gledali staro vojvodino rajha.
Spomladi 1920 smo dobili prvo neposredno zvezo 2 Berlinom ...
Zmaga je bila izvojevana, pomno* žena odgovornost za celotno nemško ljudstvo je ostala.
Bilo pa je jasno, da bo dokončen mir v tej deželi šele, če bo »zmago v nemški noči«, ki so jo izvojevali Korošci 10. oktobra leta 1920, branilo vse nemško ljudstvo.
In tako je na starih bojnih tleh Ko<-roške zanaprej posebno močno živela aktivna vera v velikonemški Reich.« (H. Steinacher: »Sieg in deutscher Nacht«.)
Ta velikonemška vera je posebno močno oži\ela vsako leto pri prosla* vah obletnice 10. oktobra pod starim geslom «Karnten frei und ungeteilt«. Pod tem geslom je »zmaga v nemški noči« dovedla do naše izselitve, je v neprikritem sovraštvu do skrajnosti stopnjevanega nacionalnega šovinizma pozabila vse zakone človečanstva ter z uničevanjem in iztrebitvijo ljudi in narodov skozi potoke krvi gazila po poti požrešnega nemškega Imperializma.
Kdo naj po vseh teh bridkih izkuš* njah veruje, da ima današnje geslo »Kiirnten frei und ungeteilt« drugo vsebino?
Preveč nepretrgano sc vleče to geslo od 1920 do danes! Zato ga nujno odklanjamo in se z vso doslednostjo »borimo proti šovinizmu in sleherni njegovi obliki, kajti kakor izvira šovinizem iz zaostalosti, tako je sredstvo najtemnejše reakcije in imperializ* ma. Na osnovi ljudske demokracije se borimo za popolno enakopravnost slovenskega in avstrijskega ljudstva v političnem, upravnem, kulturno-pro* svetnem in gospodarskem uveljavljanju.«
ske knjižice ter jim izjavili, da so odpuščeni. Med odpuščenimi So bili tudi taki, ki so nad 30 let delali v to* varni in pri delu ohromeli ali deloma oslepeli. 13 delavcev se je na vse mo* goče načine trudilo, da bi jih zopet sprejeli na delo. Vse zaman. Ravnatelj Schnetzer je vse prošnje odklonil. Prav tako so bili odpuščeni slovenski železničarji v Podrožčici. Ni zaleglo nobeno posredovanje pr: železniškem ravnateljstvu in ne interpelacije v koroškem deželnem zboru.
PREGANJANJE INTELIGENCE
28 domačih slovenskih učiteljev je bilo odpuščenih. Koroška vlada jih ni hotela sprejeti v službo. Samo štirje so nato ostali na Koroškem in od teh je eden dobil leta 1925 službo v popolnoma nemškem kraju.
Dne 13. marca 1922 se je kakih šestdeset Nemcev pod vodstvom dežel* nega sodnega svetnika Potscha in žu» pana Kanduta v Velikovcu zbralo pred hišo, kjer sta stanovala dr. Petek in bivši nadučitelj v slovenski narodni šoli Kuppcr. Zahtevali so, da morata do 1. aprila zapustiti Velikovec, češ da pozneje ne morejo jamčiti za njuno življenje.
(Iz »Spominov korošk. slov. polit, voditelja«)
(Dalje)

SOVJETOV
<' ■*?
Nekega pomladnega dne leta 1931 se je ustavilo na enem od osrednjih moskovskih trgov, nedaleč od katedrale sv. odrešenja, več vladnih avto* mobilov. Iz njih so stopili Stalin, Mo* lotov, Vorošilov in še nekateri drugi člani vlade.
Ko si je Josip Visarionovič ogledal kraj, je dejal:
»Tukaj bi lahko zidali. Izdajte nalog, da se prično pripravljalna dela.«
Šlo je za tisti veličastni gradbeni načrt, ki naj bi postal največji spomenik Leninu ter prikazal moč in veličino ZSSR.
Takoj nato je sovjetska vlada razpisala natečaj za načrte palače sovjetov.
V teku leta 1932 je prejela juryja več ko 300 načrtov in predlogov od arhitektov vsega sveta. Tega natečaja
so se udeležile skoraj vse umetnostne akademije in šole za arhitekte Evrope in Amerike.
Nato je bila prirejena v moskov* skem Muzeju za upodabljajočo umetnost razstava teh načrtov, ki je imela živahen obisk. Med poslanimi osnutki je bilo lepih in učinkovitih cela vrsta. In vendar ni bilo med vsemi niti enega, ki bi ga vseskozi stroga juryja usvojila. Če pogledamo na načrte za gradnjo palače sovjetov — v obliki globusa, gigantskega traktorja, odsekane piramide itd., moramo reči, da je vendarle prva doba natečaja prine* sla najboljše umetniške domisleke ter mnogo pripomogla k izdelavi dokonč* nega načrta, ki ga je pozneje potrdila vlada.
Na prostranem, razritem stavbišču sredi velemesta stojijo danes mnogoštevilni stavbni stroji in velikanske skladanice gradiva. Na nekem delu stavbišča že štrlijo v višino snopi jeklenih palic železobetona. Eno stran stavbišča obroblja voda Moskve, druge strani pa visoka ograja iz desk, ki skozi njo vodi več vrat. Mnogo dela je že storjenega. Zelezobetonski temelji najvišjih delov palače sovjetov so že šest nadstropij globoko v zemlji. Na temeljih počivajo ogromni jekleni okviri kot podlaga za železobetonsko konstrukcijo poslopja. Do leta 1940 je palača sovjetov rasla v globino, šele nato v višino. Iz dneva v dan priha* jajo na stavbišče neskončne avtomo* bilske kolone z betonom in kovino, ponoči razkladajo cestne železnice, določene za prevažanje blaga, svoja bremena in na bregu Moskve raztovarjajo ladjice tovore železa in jekla.
NAJVIŠJA ZGRADBA SVETA
Nato je delo ustavila vojna. Ustva-ritelji načrta pa niso držali križem rok. S pomočjo skupine inženirjev, kiparjev in umetnikov so izpopolnili načrt tako, da je bil v primeri s prvo zasno* vo daleč boljši. V njegovi zunanjosti je dostojno upodobljena doba velike. Domovinske vojne in junaško delo
dvestomilijonskega sovjetskega ljud* stva. Palača sovjetov bo po načrtu najvišja zgradba sveta visoka n a d 400 metrov.
Trenutno najvišje poslopje sveta, znani new*yorški nebotičnik »Empi* re State Building« bo s svojimi sto nadstropji daleč pod vrhom bodoče palače sovjetov.
Teža palače bo znašala približno dva milijona ton,1 kar je nekako dvestokrat večja teža, kot jo ima Krimski most čez reko Moskvo. Jekleno ogro* dje te gigantske stavbe bo tehtalo več ko 300.000 ton, kar je tolikšna količi* na kovin, da bi zadostovala za zgraditev petih nebotičnikov, kot je »Empi-re States Building« in dveh Eiffelovih stolpov.
Zunanje stene palače bodo pokrite s svetlo sivim kavkaškim marmorjem. Za notranjo opremo so izbrali v vseh republikah Sovjetske zveze posebno učinkovite in odporne vrste marmorja. Zunanja razsvetljava palače sovjetov in kipa na njej bo porabila toliko električnega toka, kolikor ga porabi 40.000 svetilk na 'ulicah Moskve. No* ben glas ne bo mogel od zunaj pro* dreti v dvorane. Masivne stene in bronasti okviri s trojnim steklom bodo poskrbeli za skoraj popolno izolacijo glasu.
PROSTOR ZA 40.000 LJUDI
V	palači sami bodo na vsakem koraku majhni parki in cvetlični nasadi. Zraku, ki bo v palači, bodo lahko umetno primešali osvežujoči duh gozda in morja. Iz slehernega 'sMnoVanja' v Moskvi, ko bo imelo televizijski aparat, bo mogoče prisostvovati vsem do* godkom, ki bodo v velikih dvoranah.
V	velikih in majhnih dvoranah, ležečih v raznih nadstropjih, se bo lahko istočasno zbralo 40.000 ljudi; velika dvorana s kupolo bo lahko že sama sprejela 21.000 ljudi.
Okoli velike dvorane bodo prostor* ne sobane in dvorana za vladne sprejeme, ki bo imela prostora za 2500 ljudi.
Kakšna bo velika dvorana? Sredi nje bo na najnižjem mestu prizorišče, od koder bodo rasle postopoma vrste sedežev v polkrogu kot v rimskem gle* dališču. Prostor za lože, namenjen za prezidij, člane vlade, diplomatski zbor in za zastopnike tiska, bo odrezal okroglino dvorane kot struna na loku. Med zadnjo vrsto sedežev in med steno pokrito z marmorjem bo širok hodnik za sprehajanje. Na njegovih stebrih bo počivala velika kupola. Čez
dan bo imela dvorana sončno svetlobo, zvečer pa bo zagorela stropna raz* svetljava in razlila svojo luč po veli* kanski dvorani, ne da bi obiskovalec vedel, odkod prihaja luč. V veliki dvorani bodo zelo pazili na zvočnost, tako da bo moči slišati na najbolj oddaljenem sedežu glas predavatelja ali pevca in tudi nežne zvoke gosli.
Na kongresih, ki se jih udeležujejo delegacije raznih narodnosti, bo možno govornika poslušati istočasno v različnih jezikih narodov ZSSR in v najvažnejših evropskih jezikih.
Naprava radiotehnične spojke za konference bo omogočila, da se bodo
mogli udeležiti konference funkcionar* ji, ki bodo istočasno daleč od Moskve, n. pr. v Tiflisu, Irkutsku ali Alma*Ati.
Glavni vhod bo zavzemal skoraj vso širino pročelja in bo imel ob strani. obeliske iz porfirja, ki bo na njih vklesano besedilo slavne Stalinove prisege spominu V. I. Lenina. Vhod bodo krasili grbi zveznih republik z grbom ruske federacije v sredini.
»KIP SVOBODE JE ZA POLOVICO MANJŠI«
Palača sovjetov se bo dvigala v treh arhitektonskih razvrstitvah, ki bodo organično prehajale druga v drugo. V valjasti zgradbi bo veliko število nadstropij". Približno v višino sto metrov, kar odgovarja hiši s pet in dvajset nadstropij — bodo stali orjaški kipi junakov, ki bodo predstavljali prijateljstvo in enakopravnost narodov Sovjetske zveze ter njihov boj za svo* bodo in neodvisnost sovjetske domo* vine. Na zunanjih ploščadah sten so zamišljene okrogle, odprte terase, s katerih bo lep razgled na glavno mesto. Najvišja terasa bo pri nogah Leninovega kipa. Do nje bo vozilo hitro dvigalo.
Največji kip na svetu je doslej znameniti ameriški kip svobode na skalnem otoku pri vhodu v new*yorško pristanišče. Kakor znano, so ta kip Francozi leta 1886 podarili Amerikan*
cem. Ta bronasti kip je 49 metrov vi* sok. Še danes je čudo gradbene umet-< nosti. Razsežnosti tega kipa so resnic* no veličastne.
Leninov kip bo še enkrat večji koi kip Svobode v Ameriki in bo 100 metrov visok. Njegov podstavek bo 300 metrov visok orjaški stolp — palača sovjetov.
Ta, visoko nad Moskvo dvigajoči se kip Vladimirja Iljiča,, ki bo ponoči ožarjen z bleščečo svetlobo križnih žarometov, bo mogoče videti daleč po deželi. Palača sovjetov bo stala na največji in najbolj razkošni cesti Moskve. Ta cesta se bo pričela po načrtu za izgraditev prestolnice na' trgu Džeržinskega ter bo vodila mimo trga pred palačo sovjetov v Leninove! gore, za katerimi se bo izgubila v gozd;* ni ravnini.
Da malo primerjamo: Elizejske po* ljane v Parizu so široke 80 metrov, berlinska cesta Unter den Linden 60 metrov, dunajska krožna cesta Ring 59 metrov, Pennsylvanska avenija v( Washingtonu 49 metrov in Mail v. Londonu 40 metrov ...
Cesta mimo palače sovjetov bo pa 250 metrov široka. Vzdolž te mogočne ceste so zamišljene veličastne zgrad*, be in veliki parki s številnimi skupi« nami kipov in vodometov: vse to boj nudilo sliko resničnega veličastva.
Moskovčani bodo v prihodnjih letiK lahko opazovali nenavadno delo: šte-t vilne hiše, da, cele ceste v bližini stav« bišča za palačo sovjetov se bodo za*, čele premikati in mnogo stanovanj*, skih hiš se bo premaknilo za 500 m v stran, bliže h Krimskemu mostu.
Trg sv. Marka v Benetkah, Trg'sv« Petra v Rimu in pariški trg »Etoile«; veljajo kot največji mestni trgi na svetu, vendar se bodo zdeli v primeri z bodočim trgom, ki se bo razprostiral pred palačo sovjetov, neznatni. Okoli palače bodo nastali veliki parki in vo« dometi, ki jih bodo ponoči obsevale! pisane luči žarometov.
Ko bodo nato na Moskvo že legld večerne sence, bo Leninov kip še dol« go žarel v večerni zarji. In zjutraj se bodo prvi zlati žarki vstajajočega son* ca igrali okoli ogromnega lika Vladi«, mirja Iljiča Lenina.
Z vrtoglave višine bo Lenin pozdrav« Ijajoč iztegnil svojo roko nad Moskvo in nad vso neizmerno sovjetsko de« želo.	A. Loginov
ZGODOVINSKA RAZSODBA
Sodba je objavljena ... Sodna raz* prava proti glavnim nemškim vojnim zločincem je končana.
Skozi deset mesecev je mednarodno vojaško sodišče štirih sodnikov, zastopnikov ZSSR, ZDA, Velike Brita* nije in Francije z največjo skrbnostjo in pozornostjo preiskovalo številne dokumente in stvarne dokaze ter zasliševalo priče, med njimi na ducate ljudi, ki so bili preživeli strahote fašističnih taborišč smrti. Te priče so postale grozeči tožniki strašnih zločinov hitlerjevske razbojniške tolpe, ki se je imenovala nemška vlada.
V teku dvanajstih mesecev so sc pojavljale v sodni dvorani niirnber* škega sodišča dan na dan pred očmi sodnikov in vsega sveta grozotne slike iz nedavno minulih dni, številni, nezaslišani zločini, ki so jih bili za* grešili hitlerjevci proti miru in človečnosti, proti splošno veljavnim moralnim načelom in pravilom mednarodnega prava, proti milijonom in milijo* nom oropanih, do smrti mučenih, uničenih in nedolžnih.
Sodišče je razkrinkalo povzročite* lje, organizatorje in voditelje teh nečloveških zločinov, ki so pokrili obtožence z večno sramoto. Odkrilo je in ožigosalo kot najhujše zločine blazne, krvave načrte nemških fašističnih zavojevalcev, ki so pripravljali, organi* zirali in podnetili drugo svetovno vojno, da bi zasužnjili svobodoljubne na* rode in vzpostavili svojo svetovno nadoblast.
Sodišče je obsodilo na smrt poglavarje zločinskega nemško-fašističnega napada. To je pravična kazen, pravično povračilo za strahote vojne, za ne* zaslišane zločine, za bolečine in trpljenje. ki so jih narodi in države pretrpeli od nemško - fašističnih rabljev.
Sodba mednarodnega sodišča je po-
tegnila črto pod dogajanja druge sve*, tovne vojne. S to sodbo je obsojenih na smrt dvanajst glavnih vojnih zlo« čincev, ki so bili pahnili svet v naj« večjo napadalno vojno, kakršne člove« štvo ni nikoli doslej poznalo in ki je osramotila nemški narod, ki je postal žrtev zločinske klike nemških fašistič« nih kolovodij. V tej vojni so združene sile demokratičnih dežel zedinile svo* je napore, da razbijejo zahrbtnega za« vojevalca. Zmagale so nad temno ar« mado hitlerjevskih osvajalcev in osvo« bodile narode nemško*fašističnega su« ženjstva.
V soglasni sodbi proti glavnim ob* tožencem, ki so skupaj s Hitlerjem, Gobelsom in Himmlerjem najbolj od« govorni za to vojno in za zločine nem« ških osvajačev, se zrcali bojna pri« pravljenost Sovjetske zveze, ZDA, Velike Britanije in Francije, bojna skupnost, ki je privedla do svetovno! zgodovinske zmage nad Nemčijo in nad Japonsko. Ni slučaj, da prav te dni v Tokiu zaseda drugo sodišče, ki sodi japonske vojne zločince.
Sovjetsko ljudstvo in vse napredno človeštvo, vsi pošteni ljudje bodo z zadoščenjem sprejeli na znanje sodbo mednarodnega sodišča, ki je bila ob* javljena kot sodba neusmiljene, neiz* prosne, stroge in pravične zgodovine,
Sodba zgodovine je končana. Prvi« krat je zadela pravična kazen orga« nizatorje in voditelje, zasnovatelje in izvrševalce zločinskih načrtov za napadalno vojno.
To je sodba proti napadu in proti napadalcem.
Je strogo povračilo za napad na svobodoljubne narode, ki hrepenijo po miru in ustvarjalnem, graditelj« skem delu .
Zgodovina je izrekla svojo sodbo.
(»Pravda«, Moskva)
Josip Ganin:
Zakaj so se sovjetski kmetje oklenili kolhozov
kolhoznikov kaj malo razlikujejo od udobnosti v življenju meščanov.
Zdaj je že vsem jasno, da bo gmot« no blagostanje kolhoznikov tem več* je, čim bogatejša bo zadruga. Zaslu* žek vseh ni enak. Toda vse vrste do« hodkov pri vseh skupinah kolhozni* kov neprenehoma naraščajo. Končna posledica izobilja v kolhozih bo ta, da bodo živeli vsi kolhozi zadovoljno in kulturno življenje, kar so mnogi kol« hozi že dosegli.
Vsak zadružnik ima lahko eno ali dve kravi, v živinorejskih krajih pa do deset glav drobnice in neomejeno šte« vilo perutnine. Kolhoz preskrbuje svo« je člane po možnosti s krmo, skrbi za pašo in košnjo ter za spravljanje sena. Vse presežke prodajajo kolhozniki na trgu po tržnih cenah. Kolhoz pomaga svojim članom tudi pri prevozu pri* delkov na trg.
Osnovni zaslužek kakor tudi vsi drugi viri dohodkov so torej v prvi vrsti odvisni od rasti in razcveta za*
družnega gospodarstva. Čim bolj raste in se utrjuje kolhozno gospodarstvo, ' temvečje dohodke imajo kolhozniki za svoje osebne potrebe.
Med vojno, ki je prej vedno povzro* čila bedo in obubožan je delovnih kme* tov, so se kolhozniki še bolj prepričali, kako važno je zadružno delo. Kar se ni dalo storiti posamič, so uspešno opravili skupaj, v zadrugi. Tako z družino obremenjena borčeva žena kakor tudi osamljeni starci in osiro* teli otroci, skratka vsi, ki bi jih bila pri zasebnem gospodarstvu vojna pah* nila v bedo, so bili po zaslugi kolhoz-nega reda brez skrbi za svojo bodoč* nost.
Razumevajoč to so si kolhozniki od v mladih do starih prizadevali utrditi svoje kolhoze. Zagotovili so nemote* no preskrbovanje dežele in Rdeče ar* made s hrano, industrije pa s surovinami. Posledica kolektivnega poljedel* stva je bila, da sovjetska dežela v vsej vojni ni poznala lakote, da polje* delstvo ni nazadovalo. Zato zro mili* joni sovjetskih kmetov mirno in sa* mozavestno v bodočnost.
Kako bomo prekrmili živino čez zimo
V stari Rusiji je bilo že od pamti* veka tako, da so hodili od vseh strani skupaj z ženami in otroki s trebuhom za kruhom v mesta milijoni kmetov, ki so bili prišli na boben, ki niso imeli zemlje, ne konj, ne strehe, ne doma, ki so bili prišli na beraško palico zaradi požarov ali slabih letin. Šele kol* hozi so sovjetskim kmetom končno omogočili brezskrbno in kulturno živ* ljenje. Iz vasi hodijo zdaj ljudje v me* sta samo v šole ali pa da se izuče te ali one obrti.
Nobeni sovjetski kmetski družini ne preti zdaj brezposelnost ali katera koli druga tegoba. Vzemimo primer iz življenja. Ribiški kolhoz »Oktober« krasnodarskega kraja, ki je bil med nemško okupacijo izropan in razdejan, je imel že prvo leto po obnovi lepe dohodke od prodaje rib in polj* skih pridelkov. Kolhoz ima 120 ha or* ne zemlje, ki na nji sejejo pšenico, koruzo in sočivje. Nedavno je dobil kolhoz traktor, tovorni avto in pet* najst konj. Obnovil je mnogo med vojno porušenih poslopij. V kolhozu je 211 ribičev. Vsi so preskrbljeni s kruhom, ribami in sočivjem, sladkor, zdrob, milo, manufakturo ter drugo racionirano blago in živila pa lahko kupujejo po maksimiranih cenah. Do* hodki kolhoza so se razdelili takole: 70 odstotkov so dobili ribiči, 20 od* stotkov je bilo določenih za izgrad* njo, 5 odstotkov za vzdrževanje ad* ministrativnega aparata, 1,5 odstotka pa je šlo za uporabo vodnjakov; kar je ostalo denarja, se je porabil za pod* pore starim kolhoznikom in za stano* vanjske in kulturne potrebe. Otroke, ki so izgubili starše, vzdržuje kolhoz iz svojih sredstev. Za podporo demo* biliziranim borcem in njihovim druži* nam je izplačal kolhoz nad 40.000 rubljev. Ta kolhoz ima svoje šole, klub, čitalnice, kino in ambulanto. Med po* čitnicami se lahko vsak kolhoznik zdravi v zdravilišču ali sanatoriju.
Posledica neumornega in nenehnega stremljenja vsega ljudstva, da bi se okrepilo in pomnožilo skupno boga* stvo kolhozov, je, da sc vključujejo v kulturno življenje vedno novi milijoni kolhoznikov. V dobrinskem rajonu voronežke oblasti jc kolhoz Iljičcvega imena. Tudi ta kolhoz so okupatorji izropali in požgali. Zdaj grade hiše vsem članom zadruge, vsaka družina dobi ne samo pripadajoči del orne zemlje, temveč tudi vrt. Poleg tega bo imel kolhoz skupen park, ki bo obse* gal 33 ha. V kratkem bo ves kolhoz elektrificiran in kanaliziran. Kolhoz ima tudi šolo, klub in ambulanto. V splošnem se vse udobnosti v življenju
Težka skrb navdaja že marsikate* rega živinorejca, kako bo preredil čez zimo svojo živino, ker je bilo letos sena in otave v splošnem tako malo. Najbližja in najpravilnejša misel, ki se ponuja v tem primeru, bo pač ta, da bi še pred zimo odprodal kako od-višno govedče. Večina kmetovalcev pa si bo dejala: »Ah, kaj, bo že nekako šlo; bom pač s to krmo, ki sem jo pridelal, malo bolj štedil, pa bom že nekako prerinil čez zimo.«
Toda prav to stališče, ki je tako splošno, je napačno in je često rak-rana naše živinoreje. Zakaj neki? Upoštevati moramo namreč, da se reja živine splača le, če živina dobiva vedno zadosti dobre krme.
Vidim, kakšni reveži smo zvečine v Rožu in v Podjuni. Posestveca maj* hna, zemlja slaba, leto za letom suša in črv in vsak bi hotel rediti čim večje število živine v domnevi, da mu bo več živine donašalo tudi več dohodka. Če pa prav pogledamo, vidimo, da za donosnost in dohodek končno ni me* rodajno število živine, temveč količina pridelane krme. Žival nam more dati samo toliko užitka, to je mleka, prirastka na živi teži, dela, gnoja itd., kolikor je použila krme. Brez nič ni nič in »krava pri gobcu molze«, pravi star pregovor. Zato pri marsikaterem kmetu dajo štiri krave znatno več dohodka, več mleka, ko pri drugem gospo* darju šest molznic. Prirojena molznost vseh je lahko enaka. »Ja, pa gnoj,« bo
rekel zopet kdo drugi, »gnoja bo dalo vendar šest krav več ko štiri.«
Tudi to mnenje je zmotno. Živali morejo vendar le toliko krme prede* lati v gnoj, kolikor je použijejo. Čisto vseeno je, če pokrmimo 50 metrskih stotov sena štirim ali šestim kravam, gnoja bo vedno enako.
V pogledu molznosti pa se pomanjkljivo in nezadostno krmljenje izraža lahko še dosti bolj usodno. To pona-zoruje naslednji primer:
Neki moj nekdanji račun, ki sem ga napravil na hitro in čisto povprečno na podlagi redilnih snovi, ki so v krmilih, nam pokaže, da 500 kg težka krava ob dnevni krmi s 5 kg sena, 3 kg slame in 20 kg pese lahko daje 3 litre mleka. Ob krmi z 10 kg sena in 20 kg pese pa dobimo vsak dan 7 1 mleka.
Deset krav ob prvem, pomanjkljivejšem krmljenju s 5 kg sena itd. nam torej da skupno (teoretično Seveda, d računsko pravilno!) vsak dan 30 litrov mleka, 5 krav ob boljšem krmljenju z 10 kg sena itd. pa daje celo 35 litrov na dan. (Slame tu ne vzamemo v ra* čun, ker je proizvajalna vrednost sla* me za mleko neznatna.)
Primer pa nam jasno kaže, da nam ob celotno enaki količini in kakovosti krme daje 5 krav več užitka, več mleka kakor 10 molznic. Pri tem pa nam teh 5 krav použije vsak dan celih 100 kilogramov pese manj in nam daje manj dela z oskrbovanjem ko omenje* nih 10 krav z manjšo molznostjo.
Karel Grabelšek — Gaber:
Zamedlo je že prvo nedeljo v novembru. Ko so v jutranjih urah bledele zvezde, je bilo še skoraj popolnoma jasno, le od časa do časa je mc* sec zlezel za koprenaste proge. Potem pa je začelo nebo siveti in sredi dopol* dneva se je začel iz te sivine usipati sneg. Ozračje je bilo mirno in snežinke so padale navpično ter se nabirale na odpadlem listju in oveli praproti. Padalo je enakomerno in sneg je bil suh in droban.
Jože in Tone sta se vznemirila. Sprva sta upala, da bo prenehalo mesti, zakaj siva prevleka ni hila videti gosta in se je skozi megle svetilo. Toda ni prenehalo. Po dobri uri je bil že ves gozd pokrit s prst debelo belo prevleko. Postajalo je temnejše in kmalu se ni videlo drugo, kakor padajoče sne* žinke in medli obrisi bližnjih dreves.
V dušo jima je legala skrb. Zdaj bo pot še težja. Štiri dni že tavata po tem velikem gozdu. Sama. Prve tri dni ji* ma megla ni dala, da bi sc razgledala. Hodila sta kakor v začaranem krogu. Po tri, štirikrat sta se vračala skoro na isti prostor. Šele včeraj, ko so se megle dvignile in jc posijalo sonce, sta našla pravo smer.
Padalo je kar naprej. Ležala sta pod gosto hojo, pokrita s šotorskim krilom. Z očmi sta spremljala snežinke, ki so se spuščale izpod neba. Moreča skrb jima je jemala besede. A kljub temu, da sta večinoma molčala, sta vedela, da gloda v obeh eno in isto: Sedaj bo pot nevarna in težka. Izdajal* ska sled se bo vila za njima. Vila se bo iz gozda, čez železnico, čez poti, do kozolcev in hiš. Na noben kozolec sc ne bosta mogla vtihotapiti, da ne bi sled kazala za njima: Tukaj stal Še isto noč se bosta morala vrniti, a zo* pet bo sled kazala za njima.
Toda treba bo iti. Štiri dni se že lovita v gozdu, ne da bi naletela na človeka. Štiri dni že nista imela grižljaja v ustih. Treba bo iti iz gozda, pa če bo sneg še tako globok, nevarnost še tolikšna.
Ležala sta pod hojo in čakala, da se bo dan nagnil v noč, zakaj samo v temi se je bilo mogoče splaziti čez že* lezniško progo. Med tem časom se je snežna odeja debelila in veje hoj in smrek so se šibile pod težo snega.
Ko se je popoldne nagibalo h kraju, sta se dvignila na pot. Sneg jima je segal do srede meč, pa še vedno ni
prenehalo mesti. Sprva sta dvigala no* ge, da sta puščala za sabo le odtise stopinj. Toda svinčena teža, ki jima je lezla v noge, je čez čas spremenila način njune hoje. Noge sta bolj vlačila za sabo, kakor jih dvigala in za njima se je vlekla sklenjena sled, kakor bi nekdo oral v sneg. Sneg se jima je nabiral na podplatih in petah, lezel jima je v čevlje in jima je močil hlačnice ido kolen. Zadevala sta se ob veje, ki so bile pripognjene pod snežno odejo in sneg se jima je sipal na glavo, na obleko in za vrat. Toda tega skoraj nista ne čutila, ne videla. Čutila sta le utrujenost, ki jima je iz nog lezla v telo in v duhu sta gledala železnico, ki se bosta morala splaziti čez njo, široko državno cesto, ki bo tudi ovira na nju* ni poti in nekje v snežnem robu sa* motno kmečko hišo, kjer jima bodo morebiti dali kruha in mleka.
Popolnoma se je že stemnilo, ko sta prišla do železnice. Napenjala sta sluh, da bi ujela stopinje morebitnih patrol ali kak drug sumljiv glas. Toda sneg je dušil vse glasove. Ni bilo slišati govorjenja iz bunkerjev, ki so bili postavljeni ob železnici, da so v njih beli stražili prehode, ni bilo slišati pasjega lajanja od železniških čuvajnic in tudi ropota vlaka ni bilo od nikoder.
Skoraj brezskrbno sta se splazila čez progo. Ko pa sta prišla do državne ceste, kakih tri sto metrov od železnice, jima je bil skoro onemogočen pre« hod. Žarometi osebnih in tovornih av> tomobilov so neprenehoma rezali te-
Seveda se bo marsikateri gospodar tudi še iz drugih razlogov ob pomanjkanju krme težko odločil za odprodajo prekoštevilne živine. Ta ali drugi si bo še mislil: bogve, če bom prihod* nje leto dobil za ta izkupiček zopet enako živinče ali ne. To je seveda, drugo vprašanje, ki s strogo živino* rejskim računom nima prave veze.
Vsekakor bo preudaren gospodar že sedaj v jeseni napravil točen proračun krme za zimsko krmljenje goveje (in tudi druge) živine.
Za ta proračun je potrebno predvsem približno ugotoviti množino in kakovost pridelanih krmil, predvsem sena, slame, pese, krompirja; itd. Prostornine krme, ki nam je na razpolago, ne bo težko ugotoviti, koliko tehta kubični meter posameznih krmil, tudi vemo: 1 kub. m vležanega, dobrega sena 800 do 100 kg, slabega 60 do 75 kg, otave 80 kg, deteljnega sena 80 d6 95 kg, pšenične slame 38 kg, ržene slame 40 kg, ječmenove ali ovsene slame 41 do 44 kg, fižolovke 54 do 62 kg, žitnih plev 260 kg, krmske pese povprečno 685 kg, krompirja 670 kg, okisane kr* me (silaže) 700 kg itd.
Za odraslo govedo računamo pribli* žno na dan 15 kg suhe krme (sena in slame), za enoletno juničko 8 kg, za tele temu primerno manj.
Živina ostane čez zimo v hlevu približno od konca oktobra do konca aprila ali sredi maja, to je povprečno 200 dni. Torej račun, da-li bomo izha* jali s pridelano krmo pri naši živini, ne bo težak.
Pripominjam pa, da pri našem računu, če bi ugotovili, da nam krme primanjkuje, manj ko 10 do 12 kg suhe krme (sena in slame) za odraslo govedo na dan v nobenem primeru ne smemo vzeti. To si dovolimo lahko le v primeru, če lahko poljubno dokupuje* mo močna krmila (otrobe, oljnate tropine itd.). V teh primerih pa bi pri odraslem govedu lahko znižali dnevni obrok krme celo do 6 kg. Primanj* kljaj bi morali seveda kriti s tečnimi, močnimi krmili.
O dobičkanosnem pokladanju krmil v pravem razmerju pa drugič večl
Vsekakor bomo seno dokupovali le V primeru, če gl'dobimo-fffav potenj; ali pa, če gre za ohranitev prav žlahtne plemenske živine. Dokup slame za krmo pa je navadno negospodarski, kajti slama spada v pogledu njene rc-dilnosti \ splošnem bolj »pod vamp kot pa v vamp«.
V normalnih časih s količkaj ureje* nimi in stalnimi cenami je v jeseni v primeru pomanjkanja krme najboljše sredstvo: odprodaja najmanj donosne, slabše govedi. Vedno je bolje pre* krmiti čez zimo malo glav živine, toda te dobro, kakor pa veliko glav slabo in pičlo.	—k.
mo, vmes pa so se premikale dolge kolone vojaških voz. To je pričalo, da še vedno divja ofenziva, ki so jo Nemci pred dobrim tednom pričeli proti partizanom, v kateri sta se izgubila od svoje edinice.
Potuhnila sta se v sneg in čakala'. Ko je nastal med vozmi majhen pre* sledek, sta se pognala čez cesto. Prav takrat so se na nasprotnem robu zlu* ščile iz teme in usipajočih se snežink sumljive postave. »Nemci,« je šepnil Tone, a so že v tistem hipu zaropotale brzostrelke in počile bombe. Planila sta navzdol po cesti in se kakih dve sto metrov niže spustila po strmem robu v dolino. Snežni metež ju je za* kril pred preganjalci, toda globoko razorana sled je kazala pot za njima. Zato sta morala čim hitreje iz doline, iz pasti. Po vseh štirih sta se kopala po strmem robu, z golimi rokami sta grebla mrzel sneg, pa jima je kljub temu drselo, kakor bi ju zavratna dolina ne hotela izpustiti.
Na vrhu sta se za hip oddahnila. Res, samo za hip; Potem sta se spet pognala v metež in sneg. Začel se je •najtežji del poti. Tam, kjer sta bila hotela prečkati cesto, sta vedela za stezo, ki bi ju pripeljala na pot in ta v hribovsko vas. Steza je bila sicer za-metena, toda poznala sta smer in ne bi imela težave z iskanjem poti. Zdaj smeri nista mogla najti. Rila sta v sneg, naprej na piano, potem nazaj v gozd, šla sta v hrib, pa se jima je zazdelo, da sta previsoko in sta se spu*
NAŠA« ŽENA
Bovčarjeva mama - lik slovenske matere
Stara je že Bovčarjeva mama in znana po vsem Rožu. Trdo delo, težka in neizprosna usoda trpeče, delovne, kmečke žene sta spremljali njeno živ* ljenje. Ni samo vzgajala in skrbela za zdravo rast dvanajstih otrok v težkih povojnih letih prve svetovne vojne, svojim otrokom je vsadila v srce tisto nekaj, kar je tako značilno za našega preprostega slovenskega človeka: to je veselo vedrost, poštenost srca in, kar toliko naših sinov prav na Koro* škem rado pozablja in v sebi ubija, — slovensko narodno zavest.
Težak je bil boj za obstanek, ki sta ga bojevala z možem vse življenje. Ko so v Slovenjem Plajberku po prvi svetovni vojni prenehali kopati svinec, sta se znašla pred vprašanjem, kako preživeti številno družino, ki je že tedaj štela dvanajst članov. Po kratkem bivanju v Kotmari vasi sta vzela v najem Bovčarjevo kmetijo na Mačah. Ni bila to lahka stvar, kajti gospodar« ski pogoji za kmeta, posebej pa še za najemnika, so bili takrat vse prej ko rožnati. Ne samo to, da so bili prazni hlevi in shrambe in da je bilo treba redno odplačevati najemnino, kmalu je prišla doba inflacije, ko ni bilo več nobene zanesljive vrednosti. Potrpež« Ijivo in neumorno je delala Bovčarjeva mama in vsa ta težka leta dajala zgled svoji družini. S svojo štedlji-vostjo in skromnostjo je dejansko največ pripomogla h gospodarskemu blagostanju kmetije in družine.
Ko pa so bile premagane največje težave in ko bi morala Bovčarjeva mama končno uživati sadove svojega tru* da in dela, je zločinska in roparska ro« ka udarila na njeno družino in razrušila yzorno družinsko in gospodarsko življenje. Kdor je poznal Bovčarjevo mamo in njeno družino, mi bo pritrdil, da tu ni bilo nesoglasij in družin« skih trenj, da je družina stala enotna kot trden zid, podprt s stebrom vse« objemajoče materine ljubezni.
V taki družinski povezanosti je prejela mama prve slovenske partizane, ki so se spomladi 1943 pojavili na Mačah. Mama in vsa družina je vedela, da>so slovenski partizani tisto svetlo upanje, ki bo razsvetlilo noč trpljenja v suženjstvu. Kajti tedaj so postale najbolj temne slutnje za slehernega Slovenca bridka resnica: domači izda* jalci, Kaibitschevi podrepniki, so začr-
tavali nove meje Slovenske Koroške v Ukrajini.
Luči, ki so jo prinašali slovenski partizani, se je oklenila tudi Bovčarjeva mama, da bi rešila iz grabežljivih krempljev svoje življenjsko delo. S svojim zgledom je potegnila za sabo vso družino, fante in dekleta. Skozi petnajst mesecev je partizanom pekla kruh, dajala in pošiljala jim je hrano v hosto in neštetokrat so se greli in sušili okoli njenega ognjišča. Fantje pa so delali neumorno in vzdrževali zveze na vse strani. Ni ga partizana, ki je tedaj hodil po Rožu in Karavan* kah, ki ne bi poznal Bovčarjeve mame in njene družine.	'
Potem je prišel 6. maj 1944 — črni dan za Rož, ki je prizadejal Bovčar-jevi mami najtežji udarec. Nacistični hlapci so smrtno obstrelili na Bistrici sina Florija, potem pa so navalili na Bovčarjevo hišo, razdejali vse, grozili in pretepali. S solzami v očeh, upognjena od gorja in trpljenja, je zapu« ščala Bovčarjeva mama na čelu sedmih otrok svoj dom, sadove svojih žuljev in svojega znoja, ter nastopila pot pregnanstva. Na policijski stražnici pa se je tedaj boril s smrtjo osmi — Flori.
Enajst tednov je prebila Bovčarje* va mama v celovških gestapovskih ječah, vsa bolna in telesno strta. In vendar je pretepanje in grožnje gestapovcev niso mogle premagati, kajti matere, ki je živela vse svoje življenje samo za dom, za otroke, ne more nihče premagati. Prestala je najtežje preizkušnje in ostala trdna. Za žetev so jo odpustili domov, toda vsi njeni so romali v Dachau in Rawensbriick.
Trpljenje je postajalo vsak dan bolj neznosno. Dom je bil prazen in oro* pan vsega, kar mu je prej dajalo domačnost. Vsi njeni dragi pa so bili daleč nekje v tujini, določeni, da pogi* nejo nepoznani. Vendar Bovčarjeva mama ni klonila, trpela je in čakala...
Potem pa so umolknili trdi in strahotni koraki nemškega škornja po slovenskih tleh in slovenski partizan je zmagal na svoji zemlji. Slovenski tr* pini so se vračali iz pregnanstva, gestapovskih zaporov in koncentracijskih taborišč. In zopet je trepetala Bovčarjeva mama: Ali se bodo vrnili
vsi? — In so se vrnili, zadnji in naj* mlajši šele letos sredi julija. Spet je zaživelo v naši mami novo življenje, vzbudila se je nada, da se bo spet nadaljevalo staro domačno družinsko življenje.
Toda usoda ji še enkrat ni prizanesla: komaj teden dni jo je obdajal ve* seli občutek matere, da ima vse svoje zbrane okoli sebe in že je stala ob mrtvaškem odru drugega svojega sina. Franci, ki je srečno prestal vse trpljenje zadnjih let, je postal žrtev pro* metne nesreče, teden dni potem, ko se je zadnji — Berti — vrnil iz Dachaua. Sedaj počiva poleg svojega brata Flo-
rija na sveškem pokopališču ob strani naših borcev za pravico in svobodo, naših partizanov.
Bovčarjeva mama je samo en primer iz življenja, trpljenja in borbe na* ših žena in mater. Če pogledamo naše matere, se odpre pred nami z žulji, solzami in krvjo napisana knjiga naše zgodovine zadnjih desetletij potujčevanja, knjiga, ki nam jo zasmehujejo in blatijo, ki pa nam je dražja kot vsi' zakladi bogatega sveta. Iz te knjige bo vstala bodočim rodovom naša žena in mati iz najtežjih let slovenske zgodo* vine in sprejela svoje mesto poleg Mi-klove Zale.	Blaž
NASVETI ZA DON IN SE KAJ
Kako spoznamo, ali je med platno primešana bombaževina. Na košček platna, ki ga mislimo preizkusiti, ka* nemo kapljo črnila. Ako se črnilo raz* lije v dveh nasprotnih smereh,‘je v platnu bombaževina. Če pa se črnilo razširi enakomerno na vse strani, je platno iz samega lanu.
Kuhinjska zelenjava v soli. Zelenjavo, ki jo potrebujemo v kuhinji, ka* kor: peteršilj, koromaš, drobnjak, lah* ko tudi mladi bor, si lahko ohranimo za vse leto. Kakršno koli množino ze* lenjave, toda ne skupaj, marveč vsako posamezno vrsto zase, očistimo, temeljito operemo in vodo dobro iztisnemo ali osušimo zelenjavo na prtiču. Žele* njavo stehtamo in jo nato vsako zase prav na drobno sesekljamo. Na 20 dkg zelenjave damo 5 dkg suhe soli; zelenjavo prav dobro premešamo in vsa*
ko vrsto zelenjave vložimo v svoj kozarec. Kozarce neprodušno zapremo ter postavimo na hladen in suh prostor. Pozimi, ko začnemo zelenjavo ra* biti, ni treba, da jo po uporabi spet vedno neprodušno zamašimo, marveč je dovolj, da jo toliko pokrijemo, da se ne praši.
Kako z majhnim trudom očistim vroč štedilnik. Krpo namoči v neko* liko kisa in z njo zdrgni vroč štedil* nik. Videla boš, da bo umazanija kaj kmalu izginila s plošče, ki bo dobila lep sijaj. Biti pa moraš pri tem del« previdna, da se s paro, ki se napravi na vročem štedilniku, ne opečeš.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik listat dr. Matko Scharvvitzl, Wien XVI., Ottakrin* gerstrasse 83. — Tiska: »Globus«, Zeitungs*, Druck« und Verlagsanstalt G. m. b. H., Wien I, Flcischmarkt 3-—5.
Podružnica uprave »Slov. vestnika«, Klagenlurt, .Volkermarkterstrasse 21»L
*sžf>

list Rdeče armade za avstrijsko ljudstvo, vsebuje novice iz vsega sveta, posebej pa še iz vseh slovanskih dežel. Cena posamezni številki 20 grošev. Dobi se pri vseh prodajalcih listov. Mesečna naročnina po pošti (vključno z lepo tedensko revijo »W e 11 * 111 u -s t r i e r t e«) znaša 3.50 šil. — Naroča se pri založbi: Dunaj, Fleischmarkt 5,
stila navzdol, pa zopet navzgor in zo* pet navzdol. Za njima pa se je vila sled, kot bi nekdo oral v sneg. Padajoče snežinke so ju zakrivale, že zapadli sneg ju je izdajal. To ju je gonilo naprej, čeprav so jima postajale noge vse težje od utrujenosti in sta bila vsa prepotena, da se jima je srajca lepila na telo. Neprenehoma jima je glodalo v mislih: Po sledi lahko pridejo za nama in naju dobe.
Medlo je kar naprej in nista videla drugega kot padajoče snežinke, ki so se lovile v zraku, snežno odejo okoli sebe, drevesa, ki so se luščila iz teme in meteža in nekaj metrov sledi za sabo. Gazila sta sneg že skoraj do kolen in kljub temu, da je bil mehak pršič, jima je čimdalje bolj žrl moči. Na* hrbtnika sta ju tiščala k tlom, puška je dobila trojno težo in spotikala sta se ob lastna plašča. Utrujenost jima je hromila voljo in telo. Ustavljala sta se vsakih sto metrov in takrat ju je prijelo, da bi se vlegla v sneg in poča* kala jutra. Toda misel, da ju bodo drugi dan dobili, ker ju izda sled, ju je gnala naprej.
Prišla sta do električnega daljnovoda. Upala sta, da jima bo to pomagalo najti pot. Sledila sta daljnovodu, se vzpenjala v hrib, se spuščala v dolino, rila skozi grmovje, se prekucavala preko podrtih dreves, ki so bila sedaj sko-ro popolnoma pokrita s snegom, in klela, ker jima je drselo, ker sta ju tiščala nahrbtnika in sta jima bili pu-
ški v napoto. Potem sta se domislila, da morebiti gresta v napačno smer in da bi utegnila priti zopet na cesto, kjer se prevažajo Nemci.
Zapustila sta daljnovod in zopet ri* la na slepo. Nista se več ustavljala vsakih sto metrov, temveč sta že po petdesetih metrih morala počivati. Čim dalje močnejša je postajala želja, da bi se vlegla v sneg in počakala ju* tra. Zdaj ju ni več vznemirjala razrita sled, ki se je vila za njima, malo so jima bili mar Nemci, ki bi utegnili priti za njima, zdaj sta že prišla v tisto razpoloženje, ki. ju je varljivo omamljalo: Saj je vseeno, čim prej bo konec, tem bolje. Samo eno jima je še dajalo moč: Nekje v robu stoji osamljena kmečka hiša, tam bosta morebiti dobila kruha in mleka.
Vse naokrog je bila gluha noč. Od nikoder ni bilo čuti pasjega lajanja, ki bi ju pripeljalo k hišam. Kadar sta prišla na piano, ni bilo nobenega zna* menja, ki jima bi pravilo: Tu nekje so ljudje. Bila je le bela, snežna odeja, bila so drevesa, s katerih vej se je otresal sneg in bile so snežinke, ki so se neprenehoma lovile pred njunimi očmi. In še nekaj je bilo: Velika misel v srcu, da stoji nekje v robu osam* Ijena kmečka hiša in da bosta tam morebiti dobila kruha in mleka.
Nenadoma se je v resnici izluščila iz stene. Najprej sta zagledala kozolec, potem še hlev in hišo. Šla sta bliže. Preden sta se približala oknu, sta še malo obstala. »Ali je kdo belih no-
tri,« sta se šepetaje spraševala. »Ali je kmet naš ali njihov?« Samo to. Če bi tisti trenutek začeli streljati nanju, bi niti ne pobegnila. Izčrpala sta se do poslednjih moči.
Potrkala sta, sprva je bilo trkanje rahlo, potem pa vedno močnejše. V sobi je nekdo zakašljal. Potem se je okno odprlo.
»Kdo je? Kaj hočete?«
»Odprite!«
Spet se je okno zaprlo. Potem je v sobi zagorela luč, zaškripala so hišna vrata in na pragu se je pojavil posta-ren kmet.
Prosila sta jesti. Kmet ju je peljal v kuhinjo in jima je dal kruha. Jože je požiral diVje. Tonetu pa ni šel kruh, čeprav je čutil, kako se mu želodec krči zaradi praznine. Telo mu je drh* telo od izčrpanosti, lasje so se mu sprijeli od potu, mokra srajca se je prijemala telesa in ga mrazila. Ni mo* gel jesti, samo pil bi, pil, kot še nikoli, pil, kar koli.
Kmet jima je prinesel iz shrambe velik lonec mleka. Tone ga je zagrabil z obema rokama, ga nastavil k ustom in požiral v velikih požirkih. Mleko je bilo ledeno mrzlo, kar ga ni motilo, nasprotno, tako dobro mu je delo, da bi pil do nezavesti. Izpil je več ko polovico. Potem je dal lonec Jožetu. Tudi ta je pil pohlepno, toda ne tako kakor Tone.
Ko sta se najedla in napila, bi mo-
rala zopet na pot. Kam, to jima je bilo tako neznano, kakor da sta sc izgubila nekje v afriški puščavi. Toda treba bi bilo iti naprej. Videla sta, da je kmet postajal nestrpen, da bi šel rad spat. V sobo ju ni povabil. Treba bi bilo iti naprej. Toda nista mogla. Če bi prišli beli, če bi prišli Nemci, nista mogla.
Prosila sta, če bi se mogla nekam vleči, da se odpočijeta in naspita.
»Tu ne moreta,« je dejal kmet po* časi in s poudarkom, »pridejo beli, pri* dejo Nemci.!.«
Njima je bilo zdaj malo mar Nemcev in belih. Ta trenutek sta hotela samo spati in se odpočiti. Zanju ni bilo več jutri, temveč samo nocoj, ko sta bila utrujena na smrt, ko so jima oči lezle skupaj in je bila v njiju samo ena misel: ležati, spati.
»Nekje morava spati,« je dejal Jože,
»Nekje morava,« je ponovil Tone.
Potem so se nekaj trenutkov gledali molče.
»Morda bi na kozolcu. Gori je seno in vaju ne bo nihče iskal.«
Njima je bilo vseeno kje. Če bi jima kmet rekel: Vlezita se h kravam v blato in bi bila vsa blažena.
Kozolec je bil samo kakih petdeset metrov proč od hiše. Pa še ta daljava se jima je zdela prevelika in sta med hejo merila razdaljo, ki jo bo treba še prehoditi, da bi prišla do cilja.
(Nadaljevanje)