Poštnina plaraiia v gotovini.
Cena Din 1*50
\
Vi
15. december 1936
Stev. 7.
O	scela noč! O blažena noč, v kateri se je razodela neskončna božja ljubezen do nas, nevrednih zemljanov.
Vsako leto pohiti moj dnli na ono sveto mesto, kjer sem sam osebno klečal in molil: na kraju, kjer je b <> s e. da me So postal a. in med nami prebivala. L. 1910. sem poromal v Sveto deželo, obiskal svete kraje in bil tudi v Betlehemu. Opolnoči sem vstal s tovarišem in stopal po stopnicah navzdol v skalno duplino, kjer se je pred 1936 leti rodil Zveličar sveta. Sedaj hočem opraviti na tem svetem kraju daritev nove zaveze — sv. mašo. Pri vluxlu v duplino, kjer so postavljeni oltarji, stoji turški vojak s puško na rami. Čemu na. tem svetem kraju straža? Ali zato, ker je prišlo na tem svetem kraju do krvavih pobojev med kristjani raznih veroizpovedi zaradi j>osvetne lasti prostorov? Neverjetni) — a žal resnično. Tam, kjer so angeli peli: »Slava Bogu na višavi in m i r ljudem na zemlji«. tam mora nevernik Turk skrbeti za mir med kristjani.
Ogenj ljubezni, je prinesel Božič na svet in kaj hoče drugega, kot da ta ogenj vname ves ta svet. Pesem ljubezni bi morala doneti po zemlji in med narodi. A kaj opazujemo v tem letu 1936 po rojstvu Kralja ljubezni in miru? Sovraštvo, sovraštvo do uničenja plamti po zemlji. Brat se vojskuje zoper brata.
Mi pa, sinovi Jugoslavije, v is o k A d v i g a m o gorečo plamenico ljubezni, shideč nauku velikega Učenika, ki ga je ljubezen vodila k nam, za nas na križ, sviti emu vzoru, ki je v življen ju hodil za božjim Učenikom, našemu Viteškemu Kralju Aleksandru 1. Ujedinite-Iju. Ljubezen ga je rodila čez Kalvarijo nepopisnih muk, trpljenja, krvavih bojev — do srečne zmage, iz katere je izšla, naša lepa domovina, nam vsem draga in mila Jugoslavija.
Betlehem — Oplenac.
J Betlehemu se rodi ljubezen. Na Oplencu suiva san ljubezni Nesmrtni Duli Kraljevega Srca, ki je potočilo svojo gorko kri v prezgodnji mučeniški smrti, ker je tako vroče ljubilo svoj narod in hotelo ustvariti srečno, mogočno Jugoslavijo.
Čuj nas, dobri gospodar in prvi veliki kralj Jugoslavije!
Jugoslovenska mladina Ti priseg/a za Božič v l. 1936 pri jaslicah, kjer počiva večni vsemogočni kralj sveta pri Tvojem, nam vsem svetem spominu na Te, da hoče posvetiti vse svoje sile duha in volje delu, da izpolni Tvoje, ideale: srečen in zadovoljen narod v močni in nepremagljivi Jugoslaviji.
Bog blagoslavlja naše tlelo.
JANKO BARLE, župnik.
Od abesinske do španske zadeve
Dr. Branko Vrčon (Kratek pregled glavnih
Zunanja politika letošnjega leta je stala v glavnem v znamenju dveh sporov širšega odmeva: italijansko-abesinski spor in spor okoli ne-vmešavanja (ozir. vmešavanja) v španske notranje zadeve. Prvi spor je v svojem razpletu odprl tri težke mednarodne probleme: prostorni sredozemski problem, problem malih narodov in problem ženevske ustanove. Nemško izigravanje abesinskega spora pa je sproti odpiralo še druge politične in druge prostorne probleme, kakor porenjski problem, problem Srednje Evrope. vprašanje zapadnega, vzhodnega pakta itd.
Spor okoli španske državljanske vojne je še’ posebej zaradi izrabe nekaterih velesil grozil, da razcepi Evropo v dva nasprotujoča si ideološka tabora. Prvi spor je bil formalno zaključen 15. julija t. 1., ko so bile ukinjene sankcije Društva narodov, nadaljeval pa se je in se še vedno nadaljuje v problemih, ki jih je sprožil. Skoro istočasno s formalno likvidacijo abesinske afere je vznikla španska afera, ki daje glavno obeležje mednarodni politiki v drugi polovici tega leta. Španija je združila Italijo in Nemčijo, ki sta se že v razpletu abesinske afere druga drugo tiho podpirali, na novem osišču evropske politike: Berlin-Rim, ki ga je nemška diplomacija hotela prikazati kot prvi korak k ideološkemu razcepu v dva tabora. V isto zvezo lahko spravimo tudi drugi poskus nemške diplomacije, ki je vsaj navidezno zasledoval iste težnje: nemško-japonsko protikomunistično zvezo.
Vsi ti dogodki visoke mednarodne politike, ki so navidezno stopnjevali mednarodno' anarhijo do vrhunca, so v bistvu vendarle pripomogli do znatnega razčiščenja položaja. Že tekom razpleta italijansko-abesinske afere se je v taboru takozvanih dinamičnih velesil (Italije, Nemčije in Japonske) opažalo neko tiho sodelovanje, ki ga je tudi brez formalnih dogovorov narekoval vsem trem velesilam isti namen: rušenje obstoječega mednarodnega stanja. Nemčija je v svoje namene izrabljala italijansko - abesinski spor (uvedba redne vojaške dolžnosti, podaljšanje vojaškega roka, vkorakanje v demilitarizirano Porenje, skratka, sistematično kršenje versajske mirovne pogodbe), Italija je v svoji abesinski aferi izkoriščala zmede, ki jih je med velesilami povzročala Nemčija (poskusi iztrganja Francije l iz tako zvane sankcijske politike), zagato evrop- ! skih’ diplomatov pa je med tem na Daljnem vzhodu izrabljala Japonska, ki si je brez posebnih ovir prisvajala pokrajino za pokrajino na Kitajskem.
Z italijansko - nemškim sporazumom z dne 23. oktobra t. I. in nemško-japonsko protikomunistično zvezo z dne 25. novembra t. 1. pa se je zdelo, da zadobiva sodelovanje dinamičnih velesil tudi čisto konkretne oblike. Vsekakor pa se zveza med Nemčijo in Italijo, ki je nastala predvsem zaradi španske državljanske vojne in trenutnega ujemanja tamkajšnjih interesov velesil, ter zveza Nemčije z Japonsko, katere objekt je bil navidezno komunizem, v resnici pa ruska država, nista izpopolnili še z zvezo Italije z Japonsko, kakor je to želela in pričakovala Nemčija, ki je v trikotu Berlin-Rim-Tokio skušala ustvariti blok treh dinamičnih velesil.
Kakšno je bilo v tem razvoju, ki je »tol v znamenju akcij dinamičnih velesil, zadržanje ostalih, tako zvonih statičnih velesil, zlasti Francije in Anglije? V tem pogledu moramo ločiti posamezne stopnje njih sodelovanja v zvezi z razpletom glavnih dogodkov. V italijansko-abesin-ski zadevi je bilo sodelovanje statičnih velesil še zelo nepopolno. Odražalo se je to posebno v zavlačevanju abesinske afere pred Društvom narodov, kjer se Francija ni postavila brezpogojno na stran Anglije v tako zvani sankcijski politiki. Podobno vlogo je pozneje igrala Anglija na-
zunanjepolitičnih dogodkov v'tem letu)
sproti Franciji v vprašanju Porenja in kršitve lokarnske pogodbe. Brvi korak v organizaciji vzajemne pomoči na Sredozemskem morju je bil storjen dne 21. januarja t. I., ko je Eden predloži! svetu Društva narodov sporazum o medsebojni pomoči, sklenjen s francosko, jugoslovansko, grško in turško vlado za primer italijanskih vojaških ukrepov proti Veliki Britaniji. Toda ta sporazum je bil časovno omejen na dobo izvajanja sankcij in je zato z njih ukinitvijo prenehal veljati. Podoben sporazum so na osnovi lokarnske pogodbe sklenile Velika Britanija, Francija in Belgija ob vkorakanju nemške armade v Boren je. Pa tudi ta sporazum je bil prvotno omejen le na dobo do sklenitve nove pogodbe z Nemčijo, v kar so omenjene države tedaj še verovale. Večje zbližanje in zbiranje tako zvanih statičnih evropskih veselil, ki so za ohranitev sedanjega stanja in proti nasilnemu reševanju prostornih in političnih mednarodnih problemov, se je pojavilo šele v novejšem času, ko je polom ženevske ustanove silil vse države k iskanju novih meril v mednarodni politiki.
P<) zakonu o akcijah in reakcijah, ki nastopi v mednarodni družbi vselej, kadar odpovejo vsa druga višja mednarodna načela, je zbližanje dinamičnih velesil, ki se je z italijansko-nemškim in nemško-japonskim sporazumom kazalo že v konkretni obliki, sililo tudi druge države k medsebojnemu zbližanju in podajanju medsebojnih jamstev v primeru kakršnihkoli nepričakovanih napadov.
Napredek
(Sovjetska Husi ja menja ustavo, v kateri
Zasedanje vseruskega kongresa, katerega na-ioga je bila. dati Sojuzu Socialistifeskih Sovjetskih Republik novo ustavo, je končano. Udeležilo se ga je preko dva tisoč delegatov, ki so soglasno odobrili in sprejeli novo ustavo, ki pa se je na največje začudenje vseh ideologov bolj-ševiške Rusije iu tudi Stalina samega posebno na nekaterih mestih močno oddaljila od prvotnega Stalinovega predloga.
»Najbolj demokratična ustava.«
so trobili v svet megafoni, ki dobivajo svojo energijo po nitih Kominterne. »Enaka pravica za vse državljane«, so pisali »demokratsko« nastrojeni listi — glasniki tistih, ki jih boljše plačajo. In vendar je nekaj resnice na tem. Tudi po novi ustavi imajo vsi državljani sovjetske Rusije enako pravic, t. j. nobenih. Vijak birokratizma modelira iz državljanov SSSR tipizirane robote, ki smejo, odnosno morajo napraviti tisto, kar jim malenkostna peščica, dobro organizirana manjšina —r člani komunistične stranke
— ukazuje.
Iz komunizma v fašizem,
to je pot, ki jo je ubral Stalin pri prinašanju nove ustave. Ideal komunističnih ideologov, Marksa, Lassala, Lenina — brezrazredna družba
— dosegljiv preko »diktature proletarijata«, pod katerim so si marksisti predstavljali vedno le diktaturo uzurpatorjev delavskemu razredu, ta ideal je spoznal Stalin kot nedosegljiv in je pričel pripravljati spremembe, ki so stopile v moč s sedanjo rusko ustavo. Iz komunistično urejene države se je dala sovjetska zveza na pot stanovske države, ki pozna delavca poleg kmeta in inteligenta. Ta stanovska država je po novi ustavi urejena na sistemu ene stranke. Vseeno je, kako se ta stranka imenuje. Sedaj ji pravijo komunistična stranka in ona edina ima pravico postavljati kandidate za volitve.
\ tem smislu sedaj že res lahko govorimo o precejšnjem razčiščenju mednarodnega položaja. Ko se je zaradi nemške težnje po razcepu Evrope v dva ideološka tabora mednarodni položaj čedalje bolj zapletal, sta London in Pariz pari-rala nemško akcijo najprej na ta način, da sta pridobila ostale evropske države za politiko nevtralnosti v nasprotju Berlin-Moskva. S tem sta preprečila razcep Evrope v dva ideološka tabora, ki si ga je Berlin zaradi svojih posebnih ekspanzivnih namenov na evropskem vzhodu tako želel. Nato pa sta svojo pasivno reakcijo na akcije dinamičnih velesil še aktivno podkrepila s formalnimi obvezami o medsebojni pomoči v primerit neizzvanega napada, ki sta jih razširila tudi na Belgijo in nekatere druge man jše evropske države. V tem smislu so proti koncu tega leta dajali izjave odgovorni državniki Anglije, Francije in Belgije. Francoski ministrski predsednik Bluni pa je celo opozoril na možnost zbiranja vseh tako zvanih demokratičnih sil (posebno Anglije, Francije in Amerike) kot protiutež proti poskusom dinamičnih velesil, da razcepijo Evropo in svet v dva ideološka tabora, med katerimi bi bil konflikt neizogiben. Poskusi italijansko-angleškega sporazuma glede Sredozemlja, pa tudi nemški poskusi omiljenja protikomunističnih zvez dokazujejo, da je reakcija statičnih velesil pri din; nrčnih silah zalegla in s tem v precejšnji meri omilila mednarodno napetost, ki je posebno v prvi polovici tega leta dosegla lak višek, da se oborožen spopad ni zdel več neizogiben. Tudi v bodoče bodo države, ki stoje izven evropskih in svetovnih osišč dinamičnih sil, rešile svet pred katastrofo, ako bodo med seboj dovolj složni’, da lahko preprečijo, če treba tudi s silo, udarnost njih nasprotnikov.
— nazaj	l/
priznava privatno lastnino in pravico do nasledstva) Nova aristokracija naslona
in se razvija iz članov komunistične stranke. Med tem,1 ko se delavec poti v neznosnih zdravstvenih razmerah po birokratiziranih in zapuščenih tovarnah, se gospodje iz vodstva stranke prav dobro počutijo v udobnih gradičih in palačah, zaplenjenih bivšim carskim aristokratom. Če doživi Litvinov v Ženevi kako hujše razburjenje, ima vedno dovolj dem-rja, da si gre mirit živce na Ažurno obalo, česar si ne more dovoliti noben drug diplomat. Soareje v zunanjem ministrstvu v Moskvi so najboljše posečane, kajti tam se servira kot nikjer mi svetu. Ni dvoma, da so ti aristokratje popustili kmetskim zastopnikom zato in samo za to, da bi imeli opravičilo za bogastvo, ki ga kopičijo sami pod svojo streho.
Trideset tisoč sprememb
je bilo predlaganih k novi ustavi, ki je utrdila to, do česar je moralo neizbežno priti, če so hoteli preprečiti katastrofo sovjetskega gospodarstva. Najvažnejša sprememba od prvotnega načrta, ki jo je napravil sam Stalin, je pa priznanje pravice malemu kmetu do posestva, do osebne lastnine. Šefii stranke so bili presenečeni nad zahtevo delegatov, da se prizna tudi dedna pravica na teh posestvih in niso si mogli pomagati drugače, kot da so jo tudi priznali.
Senzacija s kolhozi
Sovjetska vlada je po katastrofi »Nove Ekonomske Politike« (NEP) ustanovila kolektivna kmetska gospodarstva, kolhoze, na katerih so bili kmetje najemni delavci, ki so za minimalne dnevnice, plačane večinoma v blagu, morali trdo delati za bori košček kruha. Toda ob tej kolektivni proizvodnji je ruska produkcija žita venomer padala in naravnost rešilen je bil pred-
(Nadaljevanje na strani 4)
Vo/jašicam inVo/jašem k
želita
Vese/	Božič	in	Sr
Uredništvo in uprava
Ljubljana, 15. decembra 1936,
Mlada generacija jugosldvenskc nacijonalne. omladine je marsikomu trn v peti. Njeni zdravi pogledi na dogajanja krog nje, njeno obsojevanje starih, nesposobnih sistemov in ljudi, ki naj bi vodili usodo družbe, kateri pripada ta mladina. njeni jasni in določeni načrti za bodočnost ne dajejo miru onim, ki hočejo na račun zapeljanih in kratkovidnih množic iste do skrajnosti izrabiti za u tesen je svojih osebnih interesov. Težko stališče, ki ga ima v tem neenakem boju mladina, nam more biti merilo njenih sposobnosti, njene klenosti in idealizma, kot nam jena drugi strani najvarnejša slika brezupnega strahu onih, ki se z njo spuščajo v boj.
Izgleda, da je znani izrek »namen posvečuje sredstva« prišel že v splošno rabo; da je dovoljeno ga uporabljati ob vsaki priliki, proti vsakomur ter na najnedostojnejši način. Bilo bi nam razumljivo, če bi nasprotniki mlade jugoslovanske nacijonalne generacije uporabljali metode in gesla, ki jih mečejo trenutno njej v obraz, proti svojim dnevno političnim nasprotnikom. Ker pa ni tako, nam preostaja le ena razlaga: zadnje iskre življenja, zadnji življenjski utripi so vedno neverjetno silni: plamen bukne, potem vztrepeta in ni ga več! Tako je. z n jimi: zavest, da je miselnost, ki so' jo zastopali skozi stoletja, preživeta, da ideje, postavljene v bistveno drugačnih okolnostih in času dandanes ne morejo odgovarjati razmahu človeškega duha. zahtevam novega časa, jim pred končnim zastojem daje dovoljenje, da sežejo po zadnjih sredstvih, pa bilo tudi na jne-častnejše narave, v edini želji, z edinim namenom, da naravni razvoj vsaj zaustavijo, če že ne morejo nanj odločilno vplivati.
Ne bi se spotikali ob žive mrtvece, če bi ne bili priče, kako daleč lahko seže strup v agonij: tavajočega telesa. »NAŠA VOLJA«, glasilo omenjene mlade generaci je jugoslovanske nacijonalne mladine, je tudi zašla v ta vrtinec.
Čudno se zdi, da človek, ki se smatra za- zrelega, meče okoli sebe apriorne trditve o nel.i stvari, ki je ne pozna oziroma jo je imel priliko le bežno preleteti z očmi. Čudno se zdi, če človek v svoji mrtvaški gorečnosti zaide tako daleč, da ne zna več razločevati, kaj je modro in kaj rdeče. Najbolj čudno pa je, če človek, ki je bil o nečem danes takšnega prepričanja, pa je to prepričanje pod težo dokazov moral spremeniti, jutri zopet govori o njej v istem smislu. l;ot. doslej! Izgleda sicer smešno, neverjetno, kar smo nakazali, toda: »nič ni tako nemogočega danes na svetu«.
Nismo hoteli s kratkim prikazom tega zanimivega pojava poudarjati njegovo ne vemo kako veliko »važnost«. Le v ilustracijo razmer, v kakršnih danes živimo in v prikaz onih majhnih zaprek, ki se nam, jugoslovanskim nacijonali-stom, stavijajo od vseli strani na pot. naj služi ta drobtinica.
In še nečemu! Zavesti, da mlada jugoslovanska generacija stopa na plan, naj da povdarka; sili in veličini njenega poleta naj doda še večjega razmaha in ognja!
MOST
Podrimo mostove suženjske miselnosti, ki nas vežejo s preteklostjo!
Uprimo poglede v bodočnost!
Naš spas ni v internacijonalah vseh mogočih barv; naš obstoj in naš razvoj imata temelje v zdravem jedru Jugoslavije !
Gradimo most, po katerem bodo korakale čete mladih Jugoslovenov v srečno bodočnost!
Stojmo na braniku našega ponosa — Jugoslavije !
Dogaja se, da iz različnih pogledov na svet nastajajo med pripadniki enega oziroma drugega svetovnega nazora nasprotstva, ki v svoji končni fazi, v stopnjevanju uveljavljanja gotovega pogleda dovedejo tako daleč, da odrekajo nekemu nazoru vsakršno možnost in pravico obstoja ter jemljejo njegovim pristašem legitimacijo za reševanje vprašanj, pa naj si bodo to kulturna, socijalna, gospodarska, politična itd. Zanimivo je to dejstvo radi tega, ker se v podobno kritiziranje in negiranje spuščajo pripadniki onega oz. onih svetovnih nazorov, ki jim ni cilj konstruktivnost, pridobivanje vrednot, ampak absolutni destruktivizem in uničevanje vsega, kav je v napoti njih namenu.
Spoznali ste, na koga se nanašajo te splošne ugotovitve. Nacijonalizem (upoštevamo jugoslo-venskega) je bil že od nekdaj cilj levičarsko n-smerjenih elementov, ki so se našli tudi med našim narodom. Pavšalni očitki, da je nacijonalizem le prazen okvir brez vsebine, golo čustvo sitih ljudi in modna obleka razvajenih meščanov, ne kažejo ničesar drugega, kot duševno manjvrednost onih, ki se teh izrazov poslužujejo ter značilen način »debatiranja« onih razgretih glav, ki same v odrešilnost nauka, ki ga zagovarjajo, ne verujejo, ampak mečejo prazne fraze iz sebe le zato, ker je to momentano »moda«.
Pomilujemo te ljudi! Pomilujemo jih, ker nimajo v sebi toliko razsodnosti, da bi znali ločiti dobro od slabega, da bi znali pogledati življenju, kakršno je, v obraz in po tem urediti svoj življenjski korak.
Iz trte so izviti vsi »na znanstvenih ugotovitvah sloneči zaključki«, s katerimi manevrirajo
IZ V S E B I N E :
A NOVA SOVJETSKA USTAVA
W V ZNAMENJU »MODE«
K DELAVSKEMU VPRAŠANJU f EMIL ADAMIČ KRAIJ IN MLADINA KRONIKA V SLIKAH MALA IRENA PODLISTEK: SREBRNIK »V0LJAŠ1« NAD LJUBLJANO Z NAŠIH ZAVODOV ZA NAŠE MORJE LETALSTVO ELEKTRIČNA STENA ŠPORT, ŠAH
RAZPISUJEMO TRI NAGRADE
ti zapeljani elementi. Stoletna borba na življenje in smrt, ki jo je vodil in jo še vodi jugoslo-venski narod za uresničenje svojega ideala — svobodne in v sreči živeče domovine, so dejanja, pod silo katerih mora skloniti glavo vsak.
To pa je tudi tisto, česar se oni boje: svobodna in v sreči živeča domovina. Ustaljene in uravnotežene življenjske prilike bi jim onemogočile njih ribarjenje v kalnem, njih podtalno rušenje vsega, kar vodi k blagostanju.
Danes, ko je življenjski položaj vsakogar nadvse slab, ko se vsakdo bavi z reševanjem socijal-nih in gospodarskih vprašanj, ko je nacijonalizem zastavil vse svoje sile baš na omenjenem polju, so oni, ki so svojčas imeli usta polna so-eijalne pravičnosti, človečanskega ponosa itd., obrnili tem problemom hrbet in postali iz zagovornikov vsečlovečanskega solidarnega sožuja največji plemenski separatisti, ki ne zamude niti enega trenutka, da ostre in slabšajo že itak napeto razmerje. To je njih delo, v tem je bistvo njih »aktivnosti«. Ruši, pali, pripravljaj revolucijo, kuj iz nevednosti in dobrodušnosti preprostega človeka kapital, ki ti bo omogočil nekoč brezskrbno življenje.
Ko gledamo vse to početje, ves ta propali svet krog sebe, ne moremo brez obsodbe mimo. Ali so to sinovi našega naroda, sinovi očetov, ki so se zato, kar danes imamo, borili radi tega, da jim s krvjo grajeno delo razrušijo lastni sinovi? To so izrodki, ki jih bo nova generacija mladih Jugoslovenov znala pravočasno izbrisati, spraviti s poli, da ne bodo ovirali njenega nesebičnega dela za srečno bodočnost jugoslovenskega naroda in države.
V znamenju „mode“
K delavskemu vprašanju
Težak položaj našega delavca nam narekuje, da v grobih obrisih, bežno, pa kljub Lemu po gotovem sistemu skušamo prodreti v okolja in dogajanja, ki so ostalemu svetu /trav za prav neznana. Skromen prostor, ki ga imamo za to na razpolago, nam bo kljub temu dopuščal, da označimo in presodimo zgodovinski razvoj de-lanskega, vprašanja od prvih začetkov do danes, ko posega v razmerje med delavcem in podjetnikom država potom raznih ustanov, ki vplivajo na razvoj lega za družbo nadvse važnega problema.
*
Če posežemo v
zgodovino
delovnega prava (t. j. prava, ki ureja razmerje med delavcem in nameščencem ter podjetnikom I, ne moremo v starem veku zaslediti nika-kega urejenega razmerja med delavcem in gospodarjem. Glavna in najcenejša delavna moč te dobe je ItiI suženj, ki ni imel nikakih pravic, pač pa samo dolžnosti. Njegova odvisnost od gospodarja je bila popolna gospodar je odločeval o njegovem življenju in smrti.
,	Srednji vek
v to razmerje ni prinesel velikih bistvenih pre-okretov. Srednjeveško gospodarstvo, katerega temelj je bilo tlačanstvo torej zopet odvisnost podložnika-kmeta od graščaka ni položaja delavca izboljšal razen v obrtih, ki so se začele razvijati v mestih, kjer so odpadle najbolj grobe oznake takšnega razmerja.
Prosvilljena doba
in duh francoske revolucije sta napravila konec tudi absolutni podrejenosti služabnika do gospodarja. Upoštevanje človeških pravic je privedlo do nazora, da se človekova svoboda da okrniti samo z njegovim pristankom — torej glede odvisnega dela s sklenitvijo pogodbe.
Napredek — nazaj (Nadaljevanje s strani 2)
log kmetskih delegatov, da se da kmetom, ki kolhoze obdelujejo pravica, da do smrti živijo na enem in istem posestvu.
Padla sla v praksi dva temelja marksistične teorije, na kateri je bila zgrajena nova ruska država. Privatna posest je zopet uveljavljena in priznana je pravica do nasledstva. S tem je prišel proces razvoja v sovjetski uniji v novo fazo, ki brez dvoma še ni zaključena. Dejstvo, da se je Rusija kot najbolj izrazita predstavnica držav z avtoritativnimi režimi postavila na stran takozvanih demokratskih vlad v svetovni politiki, bo neizogibno tudi mnogo doprineslo k notranjemu razvoju v Rusiji sami. Tudi
poudarjanje Rustva
kaže na bodočo smer notranjega razvoja v Sovjetski uniji. Današnja ruska vlada mora neizogibno povdarjati, da je nasprotnica in sovražnica fašizma, sama pa mora voditi državo v sistem, ki je skoro identičen s fašizmom: Privatno gospodarstvo, državni kapitalizem, eno sistem, stanovska ureditev, vse to, kar je danes v novi ustavi najbolj značilno, vse to so sami atributi fašizma. S tem, da je Stalin sprejel take dalekosežne sklepe v ustavo, je priznal, da ni mogel organizirati komunistično državo. Stopil / je v tem oziru korak nazaj, ali vendar v resnici daleč naprej v uspešnem vodstvu svoje države. S tem pa še ni rečeno, da se je odpovedal komunizmu. Kajti komunizem je ona sila, ki jo rabi Sovjetska Unija kot predstražo svojega im-perijalizma v svetil, člani Kominterne so najbolj zvesti špijoni in agenti sovjetske Rusije.
Toda baš to načelo takratne liberalne dobe je bilo ono, ki je dovedlo do neverjetnega izrabljanja delovne moči. Delavec, ki se je svobodno odločil, da stopi v službeno razmerje, je bil radi tega, ker se je liberalna doba docela zadovoljila z načelno ugotovitvijo, da sta si delavec in delodajalec enakopravna, prepuščen slednjemu na milost in nemilost. Lepo je sicer zvenelo: enakopravnost — svoboda, toda življenjska razmerja se na to niso ozirala; moč denarja je tudi tu igrala glavno vlogo. Ta je bila pa na podjetnikovi strani.
Država, katere moč se je začela v tem času dokaj dvigati, je morala slednjič poseči vmes in narediti konec nečloveškemu izrabljanju delovne moči — delavcev in delavk vseh starosti, ki so v nezadostnih h igije tiskih okohiostih morali stotero povračati boren zaslužek.
Ta poseg države v razmerje med delavcem in podjetnikom v tej dobi je upravno-pol'tičnega značaja: najtežje hibe se odpravljajo / upravnimi sredstvi (zakoni in odredbami). Danes imenujemo ta poseg
prvo intervencijo države.
Obstajala je v tem, da so bili odpravljeni glavni nedostatki omenjenega razmerja:	prekomerni
delovni čas se skrajša, izdajo se prepovedi v pogledu zaposlitve žen in otrok, uredijo se najnujnejše liigijenske naprave v delovnih prostorih itd. Ustvarjeni so prvi temelji delavske zaščite; ustanove se posebni organi obrtna nadzorstva ki naj skrbe za pravilno poslovanje v podjetjih.
Vendar ta poseg države še ni zadostoval. Podjetniku je bilo še vedno omogočeno, da diktira delavcu vsebino pogodbe; položaj delavca je ostal še vedno premalo zaščiten. Sledi
dmga intervencija države,
ki posega še globlje. Država zahteva za gotove točke pogodbenega razmerja prisilnosti, t. j. če se obe stranki po svobodni volji odločita za sklenitev medsebojnega razmerja, to lahko sto-vita. Toda pri sklepanju se morata držati gotovih pravil, če so jim ta ljuba ali neljuba; isto velja za prekinitev službenega razmerja.
Do sedaj je država s svojimi ukrepi ščitila ono stranko, ki je bila v svojem razmerju šibkejša: službojemnika-delavca. Ni se pa še spuščala v e ventualno varovanje interesov močnejše stranke: službodavca-podjetnika, kot še ni smatrala za potrebno, da se medsebojni odnosi teh dveh spravijo v sklad z interesi narodne skupnosti. Kljub temu pa si je kapital znal najti poti in sredstva, da je očuval svoj prevladujoči vpliv.
Moč, ki jo je na podlagi državnega posega v razmerje med delavcem in podjetnikom pridobilo delavstvo, se je začela kazati v novi obliki. Položaj, v katerem je živelo delavstvo, je bil sicer kljub temu slabši od podjetnikovega. Zato se je začelo delavstvo organizirati v
sindikatih.
katerih naloga je bila, da z organizirano silo nudijo odpor podjetniku, da ga z bojkotom in s stavko prisilijo do tega, da upošteva zahteve delavstva.
Toda pri enostranskem organiziranju sil ni ostalo. Pod jetniki, ki so bili s tem prizadeti, so se prav tako združili v svoje sindikate — podjetniške sindikate. Nastala je borba. Sprva se je bila z vso ogorčenostjo. Končno sta obe stranki začeli odnehavati: funkcija delavskih in podjetniških sindikatov se je znatno spremenila — prišlo je do medsebojnega sodelovanja pri urejevanju razmerij med delavstvom in podjetniki. Sindikati urejajo vprašanje pogodb, vprašanje delovnega časa, vprašanje mezd (zaslužka) itd. Njihove funkcije se večajo, njih moč raste. Sin-
dikate ne odločujejo v primerih, kjer gr*- za posamezno osebo, ampak za ves sloj, recimo v eni tovarni, ali v več tovarnah iste stroke. Težišče ni več v posameznih pogodbah, kjer bi se določevali svojstveni pogoji za posameznega delavca, ampak stopajo vedno bolj v ospredje
kolekt ivite pogodbe,
pogodbe, ki jih sklepajo sindikati kot predstavniki delavcev in podjetnikov. V njih se za vse določijo enaki delavni pogoji.
Poleg teh stanovskih predstavnikov delavstva in podjetnikov je začela država oblikovati še druge organe, ki imajo nalogo, da zastopajo interese delavstva v posameznih strokah. To so ali
zau pni ki
ali pa
obratni sveti
(odbori zaupnikov). Ustanovljene so bile polre lega tudi stanovske, delavske
zbornice,
katerih naloga je, zastopati skupne interese sta nu, ki ga predstavljajo.
Sindikalizem, ki je zavzel \elik obseg, je pretil potisniti državo popolnoma v ozadje. Z;Mo je država posegla vmes s
tretjo intervencijo
in uredila v prvi vrsti sklepanje kolektivnih pogodb, dalje določevanje minimalnih mezd (najmanjšega zaslužka, ki ga mora zaslužiti delavec oziroma nameščenec).
Razumljivo je, da se je zlasti v sindikalne delavske organizacije pod vplivom slabih razmer, v katerih je živelo delavstvo in pa radi hujskanja brezvestnih plačanih agitatorjev, vnesel marksizem. Načela in cil ji, katera zasleduje, omogočajo, oz. zaustavljajo danes še razvoj tega vprašanja v ono smer, ki pomeni zdrav napredek naroda in družbe. Toda kljub temu se kažejo gotovi obrisi razvoja medsebojnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem. Če moremo o njiju v bodoče sploh še govoriti, ker ne bosta verjetno nastopala več kot osamljena, ampak bosta vključena v neko celoto, katere se bod<j med seboj razlikovale po nujnih naravnih posebnostih teritorija. Gospodarska kriza, ki je zadela ves svet, po drugi strani pa vedno naraščajoči interesi posameznih držav nad ureditvijo tega razmerja, dajejo razvoju delavskega vprašanja svojevrsten pečat. Fašistična Italija je u-stanovila popolnoma svojstven sistem, temelje« na sindikalnih organizacijah delavstva in podjetnikov, ki se druži jo v takozvane korporacije, ki so že državni organi. Njih naloga posega tudi na gospodarsko polje. Nemški sistem je. popolnoma drugačen; v obratu vidi gospodarsko in socijalno edinico. Podjetnik je vodja obrata ter dela skupno s svojim delavstvom po namenu dotičnega obrata za njegov prospeli, pa tudi za prospeli in v korist nemškega naroda in države.
Ta dva primera nam kažeta, v kakšno siuer bo šel razvoj: v gospodarskem in socijalnem življenju ne smejo več prevladovati interesi posameznika, marveč skupni interesi naroda in di-žave.
Današnji številki srno priložili položnice ter prosimo vse one, ki so prejemali list na ogled, da nam nakažejo naročnino.
Ker so posledn je številke »Naše volje« razprodane in dnevno prejemamo številna vprašanja po njih prosimo vse one, ki se na list ne mislijo naročiti, da nam jih vrnejo.
U PRAVA
KRALJ IN MLADINA
Za »Našo voljo« napisal prof. Mile Pavlovič
Zapustili smo domovino s solzami v očeh, z neizrekljivo bolečino v duši. Pozna jesen. Stalno sta nas spremljala dež in veter, sneg in glad. V planinah, kjer ni bilo nobene poti, nas je zalotila huda zima. V rani zori je pot ostra in trda, vsaka mlaka zamrznjena; ko se zdani, je brozge in blata do kolen. Nad glavami oblačno nebo, mrko kot planine okoli nas. Pred nami zamegljena daljava. Gremo —- ne vemo kam, niti to, kaj nas čaka na tej poti. Pri vsakem koraku naletimo na poginule konje, na premrzle, otrple vojake in ubežnike. Neprestano, od kar smo zapustili domovino, se vrstijo slike revščine in bede.
Albanija je bila za nas vratolomnost in pogin. Lačni in izmozgani ljudje ter živina se komaj vlečejo skozi blato. Čim bolj se odmikamo, tem večje je število poražencev. Vsepovsod žalost in trpljenje. Izstradanci prihajajo, dohajajo še bolj lačni in bolj trudni-kot so oni, sedeči na kamenju in v blatu, kjer počivajo in čakajo svojo zadnjo uro.
Po tej poti gre tudi sivi kralj brez kraljevine. Tudi on prenaša isto trpljenje, iste muke. Tudi on je člen dolge verige mučenikov. Trpljenje ga je zenačilo z vsemi ostalimi: deli lakoto, mraz in vse bolesti, ki jih prenaša vojska in ubežniki.
Na suhem, starčevskem licu je začrtana bolečina in trpljenje nad izgubljeno domovino. Z njim so adjutant, zdravnik, en profesor in trije ordonanci to je kraljevo spremstvo skozi Albanijo.
Na meji se je kralj ustavil, obrnil se in vrgel zadnji pogled na izgubljeno domovino. Bolečina mu trga dušo, ustnice se premikajo, šepetajo neznane besede, ki jih nihče ne sliši. V daljavi neme višine zasneženega Paštirka in gorostasnega Koritnika. Prekoračijo Vezirov most. Čim dalj se odmika, tem večje so težkoče in nevarnosti. Pred kraljem in za njim se v nedogled vleče veriga, procesija mučenikov Golgota kralja in ljudstva.
Kral j se otožen in zamišljen premika s svojimi prav tako nemirni spremljevalci, tirni obrisi se izgubljajo v daljavi. Kralj ogleduje bolečino. Tam, preko planin, je najlepša dežela pa svetu
—	domovina. Propadla je, vse je propadlo. Ostalo je samo golo življenje, pa tudi ono se v tej puščavi počasi utrinja. Izgnanci, kralj, ljudstvo. Kdo ve, če bo kdo in kdaj sploh še videl valovite bregove in prijazne doline drage domovine, po kateri se bohoti sovražnik. !\ili takrat, ko je nekoč pred 45 leti med ognjem pruskih pušk in topov sredi zime, med ledenimi ploščami preplaval reko Loiro pri Orleansu, niti takrat kot francoski častnik v pruskem ujetništvu, ko je pričakoval, da ga bodo ustrelili, ni bil tako nesrečen kot sedaj, ko je izgnan iz domovine.
Ljudje se pomikajo kot sence, kot duhovi. Kraljev pogled jih spremlja, gre za njimi; vedno bolj je moten in zameglen. Truden in potrt se spušča na hladen kamen. Črne in grozne misli mil prihajajo. Še dan ali dva, pa ho prišel največji in najlepši krščanski praznik — božični večer in Kristusovo rojstvo. Mesto veselih vzklikov — jok in slok. Vse je utihnilo v žalost . . . Naenkrat se v sredi grobne tišine skozi zrak razlega pesem. Ko vsi jokajo in vzdihujejo, nekdo prepeva. Tanki, zvonki, kovinasti otroški glasovi čudno odmevajo v ledenem zimskem jutru. Zvonka pesem srebrnih glasov se čuje.
Otadžbino, zemljo draga, oj, Srbijo majko mila li češ skršit mrskog vraga i postat češ carevina!
Božični spomin na veliko vojno
Kralj, ki se je že skoro utopil v žalosti, se naenkrat zgane. Vzdigne glavo. Ali so sanje, ali privid? Neverjetno se mu zdi: vedra, vesela pesem, polna nade, upanja in vere sredi tega živega pokopališča in človeških strašil. Obrne se proti oni strani, od koder prihaja pesem:
. . . Kdo je to? Kdo poje, vpraša kralj.
Polkovnik Todorovič, adjutant se nagne k sivemu kralju in mu odgovori, sam ves zaprepa-ščen in ganjen nad pesmijo:
Otroci, Vaše Veličanstvo, mladina!
Otroci. . . Čigavi otroci?
Naši otroci, Veličanstvo ... Z nami je pobegnilo pred sovražnikom tudi mnogo otrok . . . Oni pojejo!
Kralju zažari lice v čudnem, neobičajnem sijaju. Pogled se mu razvedri, iz duše izginejo mračni občutki. V spominih se mu prikaže slika
17. decembra 1888.
se je rodil
na Cetinju
B/agopokojni Viteški Kralj
Aleksander /. Ujedinite/j
otroških let in mladosti. Najlepši čas! Ogleduje izmozgano in lačno deco; glej: ona, mila, vedrih lic, nezavestno, s silo svoje bujne mladosti, polna vere in zaupanja spremlja tudi najtežje trenutke življenje s pesmijo. Srečna mladost, zlata doba življenja! Kralj gleda že nekoliko dni okoli sebe samo mračna in potrta lica. Nihče se ne smeje. Vse tlači mora. Kot da bi nad vsakim lebdel duh smrti — tu pa, sredi grobne tišine vesela mladost poje, kliče in upa. Bodoče poko-I jen je, naši otroci, mladina, lačna, raztrgana koraka skozi albanske soteste in zaseke; glasno prepeva, govori z nebom in Bogom, in veruje, da ho njihova domovina velika in slavna . . . To pomeni mnogo.
Pod visokim zgubanim čelom sivega kralja sla kot žerjavica zablesteli dve očesi. Kot /. nadnaravno silo, s čudežnim balzamom podkrepljena sla oživela moč telesa in duše. Zamrzlo dušo kral ja izgnanca preveva neobičajna toplota. Kralju se zdi ta pesem kol neko znamenje, kot proroška napoved. Začuti v tem trenutku, da ni vse izgubljeno in da bo svoboda in domovina zopet vstala. Domovina je tukaj, v duši teh otrok, te mladine.
Čuteč silno moč, ki mu jo je v dušo vlila ta pesem otrok, se okrene kralj k adjutantu in z veselim glasom reče:
Pustite te otroke k meni. Pokličite jih sem! Rad bi jih videl in se z njimi pogovoril.
Boječe, toda vsi vedri in veseli, polni radosti so obkolili otroci na golem kamenju sedečega kralja. Gledajo ga s toplimi, vedrimi, veselimi in iskrenimi očmi. Ti pogledi grejejo dušo in tope led na njej. Otroci mu poljubljajo rob pla-
šča in roko; od teh poljubov se duša krepi, osvežuje in jači. Neprisiljeno odgovarjajo otroci na vsa kraljeva vprašanja. On pa jih s suho roko boža po laseh in obrazih in se, sam vesel, z njimi veselo razgovarja. Sladke besede so to in balzam za dušo; poljubljajo jo in zdravijo. Ta mladina je vnesla v vso kraljevo družbo jasno in sveže vzdušje. Vse se je preporodilo in poživilo.
Ko so se otroci poslovili in odšli dalje, je kralj naročil adjutantu, da vsem napolni torbice s čokolado in vsem, kar 11111 je poslal Esad paša iz Tirane. Adjutant odvrne, da potem zanj in za spremljevalce ne bo dosti hrane, če porazdeli vse otrokom; kralj pa odvrne osvežen, razvedren in zadovoljen:
—	Čeprav! Naj tudi mi malo gladujemo. Jaz sem dal tej mladini telesne hrane, ona pa mi je dala duševne: povrnili so mi moč telesa in duha, vzdignili me iz mrtvila, vlili mi vero in upanje v svobodo in rešitev domovine. Nič ni 1o, kar jaz dajem njim proti temu, kar so oni dali meni.
In ves osvežen in prerojen se dvigne z mrzlega kamna.
Mladina pa je, izgubljajoč se v megli, ponovno glasno zapela. Iz daljave so se razlegali vedri, veseli srebrni proroški glasovi, polni vere in zaupanja v veliko bodočnost; sivi kralj pa je, poln duševne vedrine in moči, ponavljal njihove besed«' :
»Otadžbino, zemljo draga, oj, Srbijo majko mila ti češ skršit mrskog vraga
i	[»ostat češ carevina!«
Ko so kasneje srečni borci prebili fronto, osvobodili zasužnjeno domovino in slavili uje-dinjenje Jugoslavije, se je kralj Peter 1. često spominjal te nežne in ganljive slike ter spomina in doživljaja ter večkrat govoril:
V	najtežjih trenutkih izgnanstva, v predoru skozi albanske soteske in globoke doline, skozi goline in blato, ko me je hotela žalost že zrušiti, so se pojavili otroci, mladina. Oživeli so me in mi povrnili vero. To srečanje z otroci, njihova vedrost, razgovor in pesem ... To mi je najlepši, najdražji spomin iz teli črnih dni . . .
Vse zimsho športne potrebščine kupite najugodneje pri tvrdki
Predalič &
1J sihljanu
Kongresni trg 4
Zaščitnica ,,Naše volje
Gospa dvorna dama, Franja dr. Tavčarjeva, vdova po našem znamenitem pisatelju, se živo zanima zav napredek mladine: stalno prejema
tudi „NAŠO VOLJO" in nam piše:,
„,Naša volja' je plod mladostnega idealizma. Pojdite po začrtani poti z vso srečo v Novo leto!“
+ EMIL ADAMIČ
Samo moje srce. žalostno bode še, zanj več pomladi ni, zan j več veselja ni.
Utihnila je pesem našega guslarja, našega najpriljubljenejšega skladatelja Emila Adamiča. Nenadoma je ugasnila zvezda na glasbenem nebu, ki je tak« dolgo svetila na naše kulturno polje in ga oplajala kot redkokatera druga.
Sramota
Naš prijatelj nam sporoča:
V	minulih počitnicah sem bil na Belopeškilj jezerih. Ta jezera ležijo eno uro hoda od zadnje jugoslovenske postaje Rateče-Planica.
Ob večjem jezeru je skromna restavracija, v kateri sem se malo ustavil in naročil v slovenščini nekaj okrepčila. Jako sem se začudil, ko me natakarica sploh ni hotela razumeti, dasi sera jo malo prej slišal, ko je izjavila, da razume in govori nemško, italijansko, češko, srbohrvatsko in slovensko. Končno ne bi bilo vse skupaj še nič čudno. Toda kasneje sem izvedel, da je bila ta natakarica Slovenka! Pač žalosten primer dekleta, ki je zatajila svoj jezik.
Prijatelj „Naše Volje'
Umestna gesta!
Na eni izmed ljubljanskih srednjih šol se je dogodil slučaj, ki je z ozirom na svojo globoko pomembnost vreden, da ga zabeležimo.
Na zavodu je tradicija, da dijaki za Božic poklanjajo svojim razrednikom in drugim profesorjem mala, ljubka, lepili darilc polna božična drevesca. Ta pozornost hvaležnih učenčev je tudi popolnoma razumljiva.
V	nekem razredu st* je pričelo tudi letos že zbiranje za to običajno darilo dijakov. Ivo pa je novi razrednik zvedel za to, se je v toplih besedah zahvalil svojim dijakom za njihovo dobro voljo in jih prosil, da za zbrani denar kupijo enemu izmed revnih součencev potrebne kn jige, oziroma preskrbe zanj topel zajtrk.
Besede tega profesorja so v dijakih našle polen odmev in globoko razumevanje, kar je najbolje dokazala zbirka, ki se je s podvojenim uspehom nadaljevala in v veliko veselje Ireh revnih sošolcev tudi zaključila.
Izšel je iz srca naroda. Vsled tega je njegova visoka umetnost niz očiščenih in obrušenih briljantov iz bogate zakladnice slovanske duše. Ali s toliko skrbnostjo, ljubeznijo in geni jalnostjo kot pokojni Adamič, jih ni umel zbirati in ob-delavati pri nas nihče drugi. Kavno v tem je njegova neprecenljiva zasluga za naš narod. Saj je pokazal vsemu svetu razkošje naše narodne kulture ter s svojimi deli doprinesel dokaz duhovne enotnosti slovanskega življa.
Bogat po številu in vsebini svojih del nas je zapustil naš narodni pevec. V svojih srcih pa ohranimo njegovo pesem kot večen spomin na njega in večen opomin na svojo bitnost.
Slava Emilu Adamiču!
»Trije so principi, lega troimenega naroda, ki ga mora jo vodili v bodočnost: en narod, en vladar, ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode!«
Dr. Janez Ev. Krek (l. 1916)
rUX. . ^	Cf'	'J*	l-r*-
<&i
7
-
Obletni«*« smrti koroške«*« horca
Neizbrisni so datumi, ki pomenijo rojstvo ali smrt narodnih velikanov. Njih velika dela, njih borbe in žrtvovanja, ki so jih prenašali iz golega idealizma, nam morajo biti večno svarilo in opomin: ne stojte, ne pozabljajte; borite se dalje!
13. decembra 1935. I. je v Mostah pri Šmohorju v Ziljski dolini izdihnil France Grafenauer, koroški narodni prvak, borec za njegove pravice. Njegova mladost je potekala v domači okolici, sprva kot vsakemu navadnemu zemljanu. Toda njegova živa narava, njegova ljubezen do ljudstva in spoznanje krivic, ki se mu dan na dan gode, sta mu v kasnejših letih dajala razmaha. Pričel se je udejstvovati v javnem življenju ter si takoj pridobil zaupanje vseh Korošcev,postal je njihov voditelj. Kot tak je bil 1. 1897. izvoljen v deželni zbor, čez deset let pa v parlament na Dunaju. Njegova prirodna inteligenca in volja, da pomaga svojim bratom, sta mu dajali moč, da je najenergičneje nastopal proti tlačiteljem ter terjal pravic svojim ljudem.
Radi tega je postal med ondotnimi priganjači avstrijskega terorja najosovraženejša oseba. Neštete ovadbe, ki so jih o njem prejemala obla-stva, so končno le uspele. Grafenauerja so zaprli.
Toda njegova življenjska sila s tem ni bila uničena. V ječi je napisal čez 500 verzov svojega trpljenja: »Moji hudi dnevi« ali, kakor je naslov kasneje sam izpremenil: »Moj profil«.
Ko je bil izpuščen, se je n jegovo delo pričelo znova; začelo pa se je tudi zopet ovaduštvo proti njemu. Zaprli so ga ponovno. Obsojen je bil z najvišjo kaznijo; rešila ga je splošna amnestija.
Prišlo je osvobojen je. Grafenauer je storil vse, da zasigura sonce svobode tudi Koroški. 1 oda prevaral se je. Moral je bežati. Prišel je v Ljubljano. Nekaj časa je bil zastopnik Koroške v začasnem beograjskem parlamentu; toda svoji Koroški ni mogel pomagati. Plebiscit mu je prekrižal vse račune.
L. 1925. se je vrnil na Koroško, kjer je čez 10 let umrl.
Ljubezen do naroda, neusahljiv optimizem in zatajevanje lastne bolečine so bile odlike tega največjega borca Koroške. Njegova nezlomljiva vol ja in samožrtvovanje v korist zatiranemu in tlačenemu ljudstvu nam je vzgled pravega moža, pravega borca. Njegovo življenje je ugasnilo, njegov spomin pa bo seme za novo rast.
KRONIKA
V SLIKAH
Zgornja slika: Olimpijsko odposlanstvo Jugoslavije na. poti k spomeniku padlih bojevnikov. — Leva srednja: Prevzem olimpijske bakle pod Avalo. — Desna vednja: Svetilnik Viteškega kralja v Splitu. — Sred ja gornja: Naši Sokoli v olimpijski vasi.
Srednja spodnja slika: Lokomotive z aerodinamičnimi oblikami se uvajajo tudi pri nas. — Spodnja leva: Otvoritev gradnje univerzitetne knjižnice v Ljubljani. — Spodnja desna: Šola Viteškega Kralja Ujedinitelja v Mariboru (največja šola. v državi).
—■
Mala Irena
Ko se je pred kratkim pojavil ta film na platnu, je ostrmel ves svet pred novim pojavom mlade Geraldine Katt.
»Njen umetniški instinkt ni zasenčen z nobeno rutino, šolo ali igralskim samolaskanjem, njene, skoro tajinstvene elementarne sile, pokažejo vse hibe izumetničen ja odraslih umetnikov in razloge, zakaj ti naši umetniki nikdar ne obvladajo
poslednjih odtenkov visoke umetnosti. Vse neenakosti vloge, ki delajo tako pogosto težke preglavice našim umetnikom, so v veliki meri nanizane tudi v njeni vlogi. I udi ona mora igrati utesnjena v smernicah režije. Ali ona igra ! In kako ie bilo umestno, da so ji pustili krila nepristrižena, tla je imela ta mlada — ali velika
Sam H is:
Srebrnik
Iz ciklusa pustolovščin Mate Saka: »Ilič Afrike«
Obalna krčma »Pri morski deklici« v Saiut Luisu . . . Vsak mornar in vsak tramp jo pozna, odkar je Buli Montan prepovedal Norvežanu Larsenu sesti k njegovi mizi. Skozi dim in opoj alkohola gre beseda o Bullovi zmagi.
Nato pa boš čul o prečudni zgodbi, kako je nekronanemu kralju afriških lovcev Montanu izvabil panter z Balkana solzo na ojeklenelo lice.
St. Luis je majhna luka ob ustju Senegala. Sem prihajajo ljudje po suhem, po morju in po reki; mornarji vseli narodnosti in lovci iz pustinje. Krčme se vrste ob obali. Druga poleg druge zarohni v toplo afrikansko noč. Vse preveč mamljiva je zamolkla glasba, ki prihaja izza priprtih vrat, da ne bi premagala celo teh močnih ljudi, ki so vajeni gledati vsak dan smrti v oči. Mornar med vožnjo ni imel kje zapravljati svojega denarja. Redek je oni, ki pošilja domov. Malokateri teli ljudi z oceana se sploh spominja na dom. Danes je tu, čez dva meseca na drugi strani obale. Njegov dom je ladja, nekdanji svoj dom pa je pokopal v temine svojih kosmatih prsi in le včasih v brezzvezdnih nočeh, ko tam daleč nekje sam sloni na obali, se spomni nanj. Toda ti obrazi se ne zganejo tudi takrat ne, ko delajo obračun svojega življenja. Oni se znajo prevpili in igrati vlogo veseljaka do onemoglosti. Rogajoč je njihov smeh, ko popivajo po krčmah. Zavestno zapravljajo zaslužek mesecev dela. Po
in pristna umetnica — vso svobodo izživljanja in ustvarjenja .. .
V	tem filmu je posebnost, ki ogreje najbolj hladno srce in z nezlomljivo silo zruši tudi najbolj »nepodkupljivo« objektivnost. Ta posebnost je — Geraldine Katt.«
To je odlomek iz enega izmed neštevilnili slavospevov o prvem nastopu mlade umetnice.
Šele beograjski listi so nas opozorili, da je la mlada umetnica, ki si je kot redkokatera na mah osvojila vso filmsko publiko, naša rojakinja kat-nikova, hčerka na Dunaju živečega direktorja jugoslovenskega turističnega biroja.
Uredništvo »Naše volje« se je obrnilo na gdč, Katnikovo s prošnjo, da nam poda izjavo za naš list, ker smo prepričani, da bomo ustregli vsem našim čitateljem in prijateljem, ako o tej naši mladi, talentirani, v filmskem svetu danes tako oboževani umetnici povemo nekaj več, kot je najti v dnevnem časopisju. Gospodična Katni-kova se je z veseljem odzvala našemu vabilu ter nam za božično številko poslala poleg zaprošenega tudi svojo sliko z voščilom našim čitateljem, s katerim je na ta način stopila le še v tesnejši in prisrčnejši odnošaj, dasi si je osvojila njih srca že v svojem filmu »Mala Irena«, ki se te dni predvaja skoro v vsej naši ožji domovini.
Mislimo, da bomo vsem najbolj ustregli, če pustimo, da spregovori sama o tem, kako je prišla k filmu:
»Mogoče zveni neverjetno ali pri meni je bilo v resnici tako. Niti najmanj nisem mislila na film, pač pa sem živela vsa za gledališče. Gledališče mi je bilo vse! /e ko sem bila stara tri leta, sem igrala. Vsekakor le s svojo menežarijo iz blaga. Igre sem si zamislila sama, a moji dobri medvedki, psi in mačke so bili z menoj vred igralci in gledalci. Z desetimi leti sem prišla v gimnazijo. Morala bi študirati, kakor moja sestra, ki je danes medicinka na dunajski univerzi. Takrat je prišel prvi lom. Obsedena sem bila od gledališča, noč in dan sem sanjala le o odru. Vedno, kadar sem pričela o tem govoriti, sem prejela odgovor: Kaj pa bo iz tebe? Glej, da dovršiš svoj študij! Kaj naj bi bilo iz mene, to sem vedela prav dobro. Edino le —- igralka.
polnoči je na obali vse pijano in šele opoldansko sonce prebudi mornarja. Glava mu je težka, jezik zabuhel. Sovraži ves sveit in sebe povrhu in gre na ladjo ...
Črni kontinent je prečrn, da bi si ljudje odre kli svetlih trenutkov, ko v žganju in rumu pozabijo na vse. Afrika je zemlja, kjer ljudje zmagajo in padejo. Če zmagajo, pijejo na zmago, če padejo pa na poraz, a pijejo vedno.
Ta veliki mož z razmršeno brado pije, da bi pozabil, kako mu je nekoč majhna žuželka izlegla pod kožo svoja jajčeca, da mu tudi zdravnikov nož ne more več izrezati tisočev strašnih mučiteljev. Oni pije, da bi pozabil, kako je našel v šotoru kosti svojih prijateljev, ki jih je speče zapustil pred eno uro. Njihovo meso pa je potovalo v milijonih malih želodcev potujočih mravelj proti jugu. Tretji [lije, da ozdravi mrzlico, ki je kinin ni mogel premagati, spet drugi iz veselja, da se vrne domov.
Mnogo je vzrokov, da ti ljudje pijejo. Vsak teh rjavoličnih ljudi ima svoj vzrok. Mnogo jih je prav navadnih. Nekateri vzbujajo smeh, drugi kletev, še drugi solzo, čeprav je to zelo redka cvetlica na tej obali, kjer mladost izgine, komaj se pojavi in ljudje popolnoma pozabijo, kaj
'e 'ok-
Malokdo pije le v zabavo. Tudi ta širokopleči možak, ki je s težkim korakom vstopil malo pred polnočjo »Pri morski deklici«, ima najbrže svoj vzrok. Mnogo ljudi je prišlo nocoj v to krčmo in mnogo jih je odšlo, pa jih nihče ni opazil. Ko pa je vstopil ta, se je pogovor ustavil za trenutek in pogledi lovcev in mornarjev so se zabodli vanj. Novodošlec je korakal počasi in težko po sredi med mizami in se ni ozrl nikamor.
Postala sem trmasta in nisem hotela popustiti. Pričela sem se boriti za to, kar sem smatrala, da je moj poklic in kar me bo vodilo k sreči. K temu me je vodila notranja sila in —- drugače sploh nisem mogla.
Končno se mi je posrečilo izsiliti dovoljenje starišev za pouk v govoru. S 14 leti sem napravila sprejemni izpit v Reinhardtovem seminarju popolnoma proti volji svojega očeta, ki je poskusil vse, da bi propadla. Kljub temu sem zmagala s svojimi 45 kg proti njegovim 110 kg. Bila sem sprejeta in od tedaj se je šele pričelo pravo delo. Mogla sem študirati, imeti skušnje, učiti se vloge bili so blaženi časi. Nekega dne me je presenetilo pismo od UFA-e.
Kako sem hvaležna usodi za vse, kar mi je naklonila. Vendar mi uspeh ni zameglil glave. Vedno sem sama sebi najstrožji kritik, pri svojem delu ne popustim, dokler nimam popolne gotovosti: sedaj je dobro!
Mislim, da je to tudi vsa skrivnost uspeha: nikdar popustiti, vedno izpopolnjevati samega sebe in ne biti zadovoljen, dokler nimate globokega prepričanja, da ste v resnici nekaj sposobni.«
Gospodična Katni.kova si je v tujini sicer ustvarila ime, za katerega jo zavidajo veliki in znani umetniki. Kljub temu pa ni pozabila domovine in njenih lepih krajev. Pri njenem težkem delu ji je velika uteha misel na njo in že danes je vsa prevzeta z željo, da preživi prvi odmor v svojem delu na našem lepem Bledu.
Atentat na Kaabo
Nekontrolirane vesti iz Mecce javljajo, da so le dni pobožni mohamedanski verniki, ki romajo k sveti kocki, imenovani Kaaba, raztrgali na kosce židovskega mladeniča. V znak protesta proti zatiranju Židov v Palestini s strani muslimanskega prebivalstva, je namreč skušal pognati v zrak sveti kamen, pa so ga pri dejanju zalotili.
Mlad človek, oblečen v mohamedanskega romarja, je pri poljubu črne kocke zažgal netilno vrvico bombe, ki jo je položil v vdolbino. Pri-
Tam, čislo na koncu, je opazil prazno mizo in je nameril svoj korak proti njej. Lahko je slišal, da se pogovarjajo o njem, a njegov obraz je bil nepremičen, kot da se pogovarjajo o dežju in vremenu.
Celo med temi zastavnimi ljudmi je bil tujec orjak. Rame so mu bile široke in ravne. Lica je imel kol iz brona; široke ličnice so mu štrlele nekoliko iz obraza. Izraz usten mu je bi! čuden, nekoliko trpek, črnaobrabljene oči pa so mu žarele z ognjem, ki ga vse mrzlice afriških džungel niso mogle pogasiti.
Po sobi se je vil modri dim tobaka in ob mizah je šlo šepetanje:
To je Buli Mont an.
Kdo je?
Buli Montan, lovec na gorile.
-	Naj me vrag vzame, če ga nisem videl v Zanziharu.
V	Capetownu, pri moji duši!
Da, da, saj on se vedno klati po obali. Danes je tu, jutri petdeset milj stran. Skoro v vsaki luki lahko naletiš nanj. Gorile lovi, slonovo kost nabira, pa menda vse bolj za hudiča, kot pa za denar. Denar mu nič ne pomeni, komaj ga dobi, ga že nima. Pravijo, da je nekoč imel silno srečo na lovu in je zaslužil celo premoženje. Pa je vzel čoln, odveslal po Nigru in spuščal Srebrnjake v vodo. Na obali je imel ravno za rum. Ampak Buli je vrag. Povsod ima srečo. Vso Afriko je že obredel, pa ima še vse ude cele.
—	Kje pa je njegov drug?
Saj res, kje pa je Tack? Vedno se držita skupaj, kakor drevo in njegova senca; čudno, da ie danes sam!
Sl ran 9
!SBISSMS
skočivši stražarji so še pravočasno vrgli bombo v stran, kjer je v močni detonaciji eksplodirala in zahtevala 20 človeških žrtev. Verniki so planili po atentatorju in ga tako razmrcvarili, da trupla niso mogli identificirati. Vendar se trdovratno širijo vesti, da je bil lo neki poljski židovski študent. V njegovem stanovanju so namreč našli pismo, v katerem javlja na neki naslov, ki ga do sedaj še niso izdali, da je razstrelil Kaabo. Oblasti so uvedle preiskavo.
kaaba je črn meteor, ki je pred davnim časom padel na zemljo. Nihče ne ve povedati, kdaj se je to zgodilo. K njemu romajo Moliame-danci iz vsega sveta in njih največja želja je, pred smrtjo še enkrat poljubiti sveti kamen in pomoliti v svetišču. O visoki starosti Kaabe pričajo tudi globoke vdolbine, kjer je kamen ves izlizan od poljubov.
Drzen beg iz tujske legije
Dva Nemca sta te dni pristala na Siciliji. Pobegnila sta iz francoske tujske legije v Tunisu in v neznatnem čolniču prebrodila Sredozemsko morje. Bila sta popolnoma izčrpana in sestradana. Pojedla sta vse usnjate dele obleke tako, da je bila njuna prva pot v bolnišnico. Ko so se jima malo vrnile moči, se jima je razvezal jezik. Pripovedovala sta, kako sta utekla iz kasarne, ki leži nekaj kilometrov iz glavnega mesta Tunizije. Tja je namreč bila prestavljena četa, v kateri sta služila. Porabila sta prvi trenutek, da uideta iz »rumenega pekla«, kakor imenujeta Afriko. Arabec, ki jima je prodal čoln, je hotel dvojno zaslužiti. Najprej je vzel plačilo od njiju, nato pa ju je naznanil oblastem. Policijski i-genti so ju zalotili v arabskem delu mesta, ki se imenuje Kazba ter jima napovedali aretacijo. Razvil se je pretep, v katerem so z obeh strani padali streli. Vendar Nemca previdno trdita, da sta streljal;1, v zrak. Izjavljata tudi, da bi se raj«' pustila ubiti, kakor da preneseta še dve leti v tujski legiji. Neki mavrski oštir, pri katerem sta večkrat zapravljala denar, ju je skril in v trdni noči sta se z malenkostnim provijantom ukrcala na čolnič. Pretrpela sta strašen vihar in se sama čudita, da sta si rešila življenje. Ko so ju vpra-
-	Ampak mračen je ta človek ko! oblak.
Le kje je Tack Rdečelasec, da ga nocoj ni z njim?
Montan se pa nikamor ne ozre, naravnost po sredi gre skozi krčmo k mali mizici, ki je bila ;edina prosta, vzame stol in pošto ji pred njim, kakor da premišlja, ali nekoga pričakuje, nato pa sam sede na drugi konec mize.
Dvakrat ruma!
Njeirov globoki glas odmeva skozi sobo.
Najbrž bo Tack šele prišel!
*
Vrata so se s šumom odprla. Velik plavolas mornar je vstopil. S svojimi sivomodrimi skandinavskimi očmi je premeril sobo. Zagledal je prazno mesto ob Montanovi mizi in je pokimal z glavo. Nerodno telo je lomastilo med mizami. Prišel je do stola. Montan je dvignil pogled.
i\i prosto! je rekel.
Norvežan očividno ni razumel in je odmaknil ■stol, da sede.
Zasedeno! je rekel Montan. Glas mu je bil mračen in globok, kakor oddaljen grom.
Rahla zmedenost se je pojavila za hip v svetlomodrih mornarjevih očeh. V sobi je zavladala tišina. Montanove odsekane odgovore so slišali v vse štiri kote. Videli so, kako je veliki pomorščak stal ob stolu in ni vedel, kaj mu je storiti. Njegova srajca je bila odpeta na prsih. V očeh mu je bil čuden mir. To je oni mir mornarjev s severa, ki je kakor tišina temnega fjorda, ko prav noben valček ne vznemiri površja, oni lažni mir, ki mu sledi vihar. Videli so Montana, kako strmi v mizo pred seboj, kakor da je pozabil na moža, ki stoji pred njim.
šali, kaj nameravata sedaj, sta odgovorila, da jima je vsako delo ljubše, kakor trpljenje, ki sta ga prenašala dve leti v Afriki.
Diamant v rani
Južna Afrika izvaža 70 % vseli diamantov na svetu. Zanimivo pa je, kako se podjetja zavarujejo pred tem, da ne bi delavci odnašali diamantov in jili prodajali na svojo roko. Delavska taborišča so obdana z žično ograjo in močna straža pazi noč in dan, da ne bi kdo te meje prekoračil. Delavci imajo dovoljen izhod ie en dan v tednu. Takrat postanejo zopet navadni ljudje. Kljub natančni telesni preiskavi se je vendar pripetilo, da je delavec odnesel dragocen kamenček in z njim zaslužil toliko, da se mu ni ljubilo vrniti v taborišče. Nekoč je ugotovila uprava, da so delavci požrli več kamenčkov in jili v svojem trebuhu odnesli iz diamantnih pol j. Drugič si je delavec z lopato presekal roko in skril v rano posebno lep diamant. Da se zavarujejo proti tatvini, so uvedli rentgenološko postajo. kjer kontrolirajo vsakogar, ki prekorači izhod. Tako imajo ubogi delavci, ki so minimalno plačani, vsak dan v rokah milijonsko premoženje, pa so vendarle bedne pare.
Skice
Poet
V	nočeh piše. Takrat, ko brne udarci brona v noč. Takrat, ko se ruši in krvavo trga v njegovem srcu.
O ljubezni piše, že davno izgubljeni. Doživljal jo je nekoč in doživel. Sedaj ne more več. Sedaj samo še piše, zato piše, da mislijo drugi s srečo v duši nanjo.
Njegova l jubezen je bila pregažena in z blatom oškropljena. Pa ni bil on tisti, ki jo je pregazil in z blatom oškropil.
Ljubil je. Lepo in veliko l jubezen je nosil v sebi. in neke noči se je zgodilo. Videl je. Takrat se je prelomilo v njem. Tiste modre oči, ki jili
Norvežan je pomislil, da je morda napačno razumel. Ta mirni tujec vendar ne išče prepira z njim in je dejal:
No da, sedel bom!
Ni prosto!
Točaji so skočili od pultov in so tiho obstali. Čaše so se ustavile sredi poti od mize do ust. Končno je Norvežan razumel, da mu Montan stola ne dovoli. Nenadoma se je v njegovih svetlih očeh zablisnilo in njegov glas je bil grozeč:
In vendar bom prisedel!
Vsa soba je zamrmrala.
Plavolasec naj sede!
Montan nima nobene pravice do stola!
Ali misli Montan, da je vsa Afrika njegova !
Tack bo že dobil kakšen stol!
Montan je skočil k mornarju. V njegovih sivih očeh je bil čuden pogled. Na njegov glas je umolknila vsa krčma, celo razžaljeni Norvežan je spustil stol na tla. Tako divji je bil ta glas, tako prežet z neznano strastjo, da se je zdelo, kakor da ne prihaja iz tega telesa. Nihče v vsej Afriki ni slišal takega zvoka v tem glasu.
Zasedeno! Za prijatelja!
Montanovo telo se je sunkovito stresalo, ko se je trudil, da se obvlada. Potlačil je vihar vsaj na zunaj. Zopet je bilo mogoče spoznati starega Montana, le žile na sencah so ostale napete, oči pa zalite s krvjo. Ko je izpregovoril, je bil njegov glas globok in miren.
—	Kako ti je ime, mornar?
To ni bilo vprašanje, bilo je povelje, ki je mornarju prišlo iznenada. Kakor da stoji pred kapitanom, se mu je izpolznilo:
je ljubil, so umrle. Na tleli ubitega življenja je kriknilo v njem: »Poet, piši, piši in se izpovej!«
in sedaj piše. V nočeh. Takrat, ko brne udarci brona v noč. Takrat, ko se ruši in krvavo trga v njegovem srcu.
Slikar
Pred platnom stoji s paleto in čopiči. Pred njim leži krajina. Pomlad je. Bela in cvetoča. Pravijo, da je maj. Pa saj njemu tega ni treba praviti, saj on sam ve. Saj je vedel, še preden so vedeli drugi. Nekaj mn je reklo: »Pomlad je!« Pa se je zganil in šel. Vzel je paleto, platno in čopiče. In sedaj slika.
V dolini sije sonce. Po hribčku trepečejo angel jci v belih srajčkah. Ne, saj niso angeljci! Češnje cveto.
in slikar se smehlja. Kako je lepo vse to! Potem gre. Doma postavi sliko na stojalo. In gleda vanjo.
V dolini sije sonce.
In pomlad je.
Češnje cveto.
Kipar
Z dletom v roki dodeluje kamen. Iz tistega belega kosa hoče napraviti - Življenje, tisto življenje, ki ga sam nima več, ki ga je daroval
—	Kamnu.
V delavnico lije umirajoča svetloba zadnjega sonca.
Kipar strini. Z dletom v roki. V življenje strmi.
V Kamen. Bel in mrzel. Življenje pa je toplo, ne, vroče je, razdivjano od neznanih strasti. Torej, ni napravil življenja?
Z blaznimi očmi strmi. Z dvigneno roko. Potem se dleto, kakor blisko zaseka v mrzlo belino. Še in še.
■ Med drobci, od krvave svetlobe obsijanimi išče, išče. Mar ve, kaj išče, sedaj, ko je razbil — Življenje?
Kmalu bo noč.
Tamirov.
— Sven Larsen, gospod!
Tudi ta »gospod« mu je prišel čisto samovoljno. Nekaj je bilo v sivih Montanovih očeh, česar ti ljudje niso bili vajeni, kar jih je prikovalo na sedeže in jim vzelo besedo.
— Nocoj pijem s prijateljem, gospod Larsen!
S pridevkom »gospod« je nehote povišal mornarja v krmarja. Mogoče je tudi to ublažilo pla-volaščevo jezo. Točaj je postavil na mizo dva kozarca ruma. Montan je stal. Mornar se je zazrl vanj, kakor da čaka, naj mu pove, zakaj noče, da bi prisedel. Vsi so pričakovali, čutili so, da se ho nekaj zgodilo.
Brez vzroka se Norvežan ne bo dal žaliti. Od fjorda do St. Luisa vodi pot skozi borbe in pretepe na ladjah in po krčmah in taki ljudje pero Žalitve s krvjo.
Montan se je zganil, kakor da se je prebudil z globokega zamišljanja in je počasi stopal proti sredini prostora, če bi bila tu ženska, bi nagonsko začutila bolest v tej vzravnani postavi, za temi bronastimi lici. Videla bi močnega moža, ki se bori s to bolestjo. Ti ljudje v »Morski deklici« pa so videli le Bulla Montana, zmagovalca afriških džungel, ki je pravkar zopet zmagal.
— Nocoj pijem s Tackom, prijateljem... je začel Montan in zamolklo so donele njegove besede, ko je ponovno zopet govoril in govoril. Čudna zgodba za te ljudi. Tem divjakom, ljudem, ki priznajo Boga, ko ga kolnejo, sebe ko so pijani, sicer pa ničesar na svetu, ljudem, ki žive iz dneva v dan, ki vsako dobro besedo izpljunejo in se napijejo do smrti, tem ljudem, ki ne priznajo nebes in pekla, zasmehujejo ves svet in se rogajo smrti in življenju, se 'y. Buli Montan izpovedal. Možak z blaznimi očmi sredi
Voljaši nad Ljubljano
(Ker smo prejeli opis poletov, ki sta jih absolvirala naša nagrajenca, šele po zaključku lista, prinašamo danes opis poleta naše sotrudnice V. R.)
Aeroklub je povabil redakcijski odbor »Naše volje« na obisk v pristanišče umetnih ptičev, ki so nas potem na naše veliko veselje potegnili pod oblake. Prišli smo na široko ravnino pri Devici Mariji v Polju s prepričanjem, da bo sedaj v dobi počitka mrtvo in prazno. Rili pa smo presenečeni. Delo na aaerodromu je še vedno v polnem teku. Popravljajo aparate, montirajo nove dele, pleskajo »pege« ptičev in jih pripravljajo za spomlad. Hangar je na široko odprt. Najprej nam je prijazni šef aerodroma g. dr. Stane Rape pokazal Pelikana, s katerim se bomo dvignili kmalu v sinje, višave. Letalo je popolnoma prenovljeno in pregledano, in kar je najbolj zanimivo, vse reparature je izvršil šef aerodroma in šef pilot ljubljanskega Aerokluba dr. Rape sam s svojimi ljudmi. Čudili smo se temu, ko nam je vendar znano, da z drugih letališč pošiljajo aparate na draga popravila v inozemstvo. Poleg Pelikana je stalo športno letalo g. Rudolfa Zalokarja, ki ga je konstruiral g. dr. ing. Kuhelj in ki je bilo zgrajeno v Ljubljani. V hangarju je stalo tudi privatno letalo g. dr. Rapeta, ki je krasne temnordeče barve. Z njim je g. šef aerodroma pred kratkim vsled defekta na kolesu napravil svojevrsten pristanek (glej sliko). Aparat je sicer dobil manjše poškodbe, pilot pa si je pri tem vrtoglavem pristanku — strgal hlače. Letalo je že popravljeno in vleteno ter s svojo obliko in barvo vzbuja pozornost obiskovalcev aerodroma.
Neverjetno se nam je zdelo, da s temi ptiči delajo naši piloti taka neverjetna premetavanja po zraku. Izrazili smo »skromno« željo, da bi radi videli kako je vsa stvar videti od blizu. Že se je napravljal g. poročnik Nežmah v usnjato obleko. Dva moža sta pripeljala malo športno letalo iz hangarja, motor je zabrnel, g. Nežmah je sedel vanj in predno smo se mogli začuditi, je že letalo hitelo po aerodromu. Dvignilo se je
beznice, sredi polpijanih mornarjev in trampov v polnočni uri.
*
l*red tri in tridesetimi leti so sedeli majhni fantki v šoli velikega evropskega mesta. Razpo-sajenček je med odmorom ubil steklo na oknu. Na vprašanje učitelja, kdo je bil, je vstal droben dečko in rekel:
— Jaz sem.
Ti? se je začudil stari mož, kajti to je bil priden fantek iz središča mesta, ki se je znal lepo vesti.
— Jaz!
— Oče bo moral plačati, ti boš pa kaznovan! je odločil stari šolnik.
V	odmoru je stopil k drobnemu fantičku krivec, deček iz predmestja:
— Zakaj pa si to storil?
— Beži no, moj oče pač lažje plača!
Obraz mladega grešnika se je zresnil. Ponudil
je onemu roko:
— Bodiva prijatelja!
Tedaj je stresel Bul Montan, gosposki deček iz središča mesta, prvič roko Tačk Rdečelascu, čigar oče je odprl v predmestju nečedno beznico, da je dal sina v šolo in bi rad umrl, samo da stisne na prsi Tackovo vseučiliško spričevalo.
Skupaj sta bila vso ljudsko šolo in prebila vse Božiče, Velike noči in velike počitnice skupaj. Starec iz predmestja je rad sprejemal pod svojo streho gosta iz bogate rodbine.
Skupaj sta bila vso gimnazijo in šla potem na univerzo. Pri nogometnem društvu je bil Buli v napadu, Tack pa v obrambi. Saj to so
in ko je bilo v zraku, nas je pričelo spominjati na ptico, ki se igra nad poljem. Iz višine je pikiralo letalo proti tlom, postavljalo se na krilo, preobračalo se, da nam je zastajal dih. Gospod šef letališča nam je pojasnil, da se te figure imenujejo pike ji, Sandale, tonoji in lupingi. Nekajkrat smo videli celo v izklesanem obrazu g. šefa priznanje.
Prve večerne sence so se že začele plaziti od bližnjega gozdiča, ko so potegnili »Pelikana« iz hangarja in ga pripravili za polet. Takoj smo ga obstopili. Nekam nezaupljivo smo ga ogledovali in otipavali, saj naj bi mu že čez par minut zaupali svoje dragocene kosti. Tmeli smo pač nekoliko treme pred velikim dogodkom, a kdo bi to priznal! Škodoželjni spremljevalci bi seveda takoj mislili, da je to — strah.
Tako sem tudi jaz kolikor mogoče skrivala svoje veselo razburjenje ter delala najravno-dušnejši obraz, čeprav mi je bilo pri srcu približno tako kot na prvi večji smučarski turi: po dolgem vzponu stojiš na vrhu griča in gledaš pred seboj neizmerna pobočja, ki te vabijo s svojo še neomadeževano snežno odejo; nekje pod srcem pa gloda čuden občutek, kot nekaka velika lakota, v grlu tiči ogromen cmok, kolena se ti šibijo . . .
No, pa tudi ravnodušni obraz mi ni nič pomagal. Spremljevalci so mi »v skrbi za moje zdravje« otipavali žilo, ki je po njihovem mnenju — jako močno utripala. Postavljali so radi tega najgrozotnejše prognoze za polet. Pa zmotili so se!
vam španske vasi, pa nič zato. Bil je lep čas življenja.
Vse sva si delila. Nobene razlike ni bilo med mojim in tvojim. Jaz sem nosil njegove kravate, on moje srajce, kakor brata. Celo dekleta sva si delila. On je plesal o pustu z mojim, jaz pa z njegovim. Včasih je pa le prišlo do prepira: kadar je bilo treba storiti kaj neprijetnega ali težkega, sva se vedno pregovarjala, kdo bo to opravil. Drug drugemu nisva dovolila. Navadno sem zmagal jaz, pozneje pa se je obrnilo . . .
Tack je dobil nekje Srebrnjak, ki ga je nosil potem vedno s seboj. Rekel je, da nosi srečo. Nikdar pa ga ni dal iz rok. Bil je nep rep rosi jiv. Jaz sam ga nisem imel nikdar v rokah. Trdil je. da izgubi srečo, če ga kdo drug vzame v roko.
Poslej sva vedno žrebala s tem Srebrnjakom, kadar je bilo treba plačati, naročiti kako stvar ali sploli opraviti kaj neprijetnega, sva srečkala. Kdor je vrgel glavo, je moral prevzeti posel. Tack je vedno metal prvi in čudno —- vedno je vrgel glavo.
Ko sem dovršil univerzo, mi je umrl oče (matere nisem poznal). Ostal sem sam na tem božjem svetu v prijetni družbi denarja, ki mi ga je oče zapustil in svetom pred seboj. Ob tem času se navadno razrušijo prijateljstva šolskih let. Mladi ljudje se razidejo in se polagoma pozabijo. Ko se po letih srečajo, ubira vsak svojo življenjsko pot, vsak ima svoje prijatelje, mordia družino in med njimi je hlad. Mem Bullom in Tackom ni bilo tako.
*
Bil sem nemiren in uporen duh. Doktorsko diplomo sem imel v rokah, bil sem tudi precej
Motor je pel svojo monotono pesem, vedno prijazni, nasmejani in duhoviti pilot je dajal zadnja navodila. Zavili so me, kot bi odhajali na severni tečaj, nataknili so mi ogromne naočnike in me spravili v sedež. Zadnji dobri nasveti spremljevalcev so se izgubili v brnenju motorja — že drčimo čez letališče.
Nenadoma se mi zazdi, da smo obstali: zemlja, ki je prej tako hitro brzela izpod koles, miruje. Seveda, saj je že daleč od nas! Niti opazila nisem, kdaj smo se dvignili. V velikem loku se bližamo mestu. Grad, nebotičnik in vse velike stavbe Ljubljane so tako neskončno majhne; vsa tista mogočnost, ki sem jo občudovala iz žabje perspektive, je izginila. Letimo nad Tivolijem. Bele poti se križajo in prepletajo v smiselnih ornamentih med temnimi progami parka in gozda. Obrnemo se proti severu. Tam prestrezajo vrbovi Kamniških planin zadnje rdeče odseve zahajajočega sonca. Zdi se, da so čisto blizu, ko j tam preko Save, ki kot širok trali seka ravnino. Toliko zanimivega je pod mano; neprestano se nagibam čez rob.
Pilot je najbrže opazil, kako se trudim, da bi čimveč videla, pa mi hoče najbrže »pomagati«: letalo se nagne na levo, nato se v hipu zopet zravna,se nagne na desno . . . To je seveda nekaj drugega, kot mirni polet do sedaj. Začel se jc ples: hudomušni pilot bi mi gotovo rad pognal nekoliko strahu v kosti. V strmem letu se spustimo navzdol, da mi jemlje sapo; nato nenadoma navzgor, da me pritisk naravnost potlači v sedež. Če imam sedaj dosti? O, še dolgo ne, pilot vidi to po mojem veselem smehu! Le počakaj deklica, si misli: letalo so postavi na krilo in prične v tem položaju nenadoma padati. Priznam, v prvem trenutku sem zaprla oči, a takoj sem jih zopet odprla. Škoda bi bila izgubiti tudi drobec teli dragocenih trenutkov. Ne vem. ali smo padali dve sekundi, ali jih je bilo morda pet; še preden sem premagala čudni občutek breztežnosti, sem že zopet občutila vso svojo težo: letalo se je v mogočnem zagonu vzpelo proti nebu. In potem . .. Zopet padec, spet navzgor, navzdol in zopet proti nebu. Z letalem vred je nihalo tudi moje duševno stanje: kol (Nadaljevanje na strani 11)
dober študent — nihče ni niti pomislil na kaj drugega, kakor, da stopim v službo. Jaz pa sem pobegnil od Tačka in sem vse leto potoval po svetu. Tack je bil mirnejši. Dobil je službo in bal sem se, da je ne bi bil žrtvoval meni in odšel z menoj v svet. Pustil sem mu pismo, da ne vem, kam grem, da pa se nekoč gotovo vrnem po slovo.
Videl sem vso hinavščino in burko, ki jo imenujejo tam gori mirno življenje in civilizacijo. Bilo mi je, kakor da bežim pred vsem tem vedno dalje. Saj vem, da me ne razumete, a govoril bom do konca. Ona družba ljudi, ki so na visoki družabni stopnji, me imenuje norca. Njej s-vm človek brez čuta za dolžnost in obenem brez pameti. Koliko so mi deklamirali o dolžnostih do družbe in tolsti podbradki so se jim tresli ob lahnem smehu, ko so me trepljali po rami. Vi teh ljudi ne poznate; oni silno mnogo govore o stvareh, ki jih sami ne verjamejo, a se delajo, kakor da so jim svete, zraven pa mislijo na večerjo ali na odrezano vezalko na čevlju. Saj niso niti slabi, včasih so celo dobri, a ne po prepričanju, ker tega nimajo. Včasih »e mi je obesil tak slamomlatež na pete in mi je v samotni uri govoril stvari, ki so bile celo njemu nepomembne.
Včasih greš po cesti in misliš: biti ali ne bili. Seveda pri tem se ti lahko zgodi, da koga ne pozdraviš — neolikanec si, nemogoč si v boljši družbi; če se ti to večkrat pripeti, si celo norec, ker se ti vsaka burkasta neumnost tega cirkusa ne zdi velevažna. Ko sem hotel v tujsko legijo, so mi rekli, da to ni dostojno mojemu stanu. Jaz pa sem priznal le eno dostojanstvo: človeka. Dostojanstva stanu pa nisem priznal. Hotel senr
Sem ter tja po Miklavževem semnju
»Šibe, korobači, korobači! Dinar komad!« Petorica, desetorica zamazanih, razcapanih dečkov prodaja »na mile viže« svojo kramo, ki gre še kolikor toliko v promet. Dinar komad! Mogoče bo res kupil za dinar sestrici ali bratcu kruha, mogoče pa bo pri bližnji prodajalki kupil za lastno »potrebo« sladkih bonbončkov.
Dve dolgi vrsti na hitro roko postavljenih kolib z najrazličnejšo in najpestrejšo šaro: od najmanjših svetlih igračk do toplega volnenega puloverja, od najbolj grenkih »slaščica«, do najbolj sladkih pomaranč in turškega meda, od črnih spremljevalcev sv. Miklavža do velikih, z žulji pripravljenih košar, napolnjenih s pestro vsebino . . .
Promenada na Kongresnem trgu. Srednješolci, srednješolke. Skrbne mamice brez spremstva otrok, zamišljeni možakarji z budno pazečimi očmi, tu tani k;<k parček, ki hrepeneče zre v pisano robo z mislimi nekje daleč, daleč v neznani bodočnosti. Sem ter tja, gori in doli. Izbiranje, kupovanje, govorjenje, živ-žav. Ne moti mokri in mrzli asfalt, ne moti rahlo naletavajoč sneg, ne moli pozna ura. Miklavž ima svoj god in praznik, mladi so in zdravi!
»Ali bi ji kupil tale srček za spomin?« Premišljevanje, oklevanje. »Mogoče hi bila boljša
mrzlica so me izpreletavali občutki opojne moči, pa tudi popolne brezmočnosti. Kako bi rekla? Strašna blaženost ali blaten strah? ...
Prehitro je minulo, /e smo se spuščali proti letališču, se dotaknili tal in v širokem zavoju obstali pred hangarjem. Škodoželjni opazovalci, ki so se takoj zgrnili okrog mene in me vpraševali o mojem zdravstvenem stanju, so bili razočarani, ker niso opazili nikakih posledic. Na vsa vprašanja sem jim odgovarjala le eno: da sem takoj pripravljena poizkus ponoviti, lega pa žalibog ni zahteval nihče. R. V.
svobode in še svobode. Morda sem tudi iz sebičnosti pobegnil iz mesta, ki me je nanj postavila usoda. Kdo ve?
Nekega dne sem se torej vrnil in stopil pred Tačka, ki je bil eden najboljših zdravnikov v veliki bolnici. Njegov oče se je topil od veselja, da je njegov sin dosegel ono mesto. Hotel sem se posloviti in oditi nekam daleč. Kar je prišlo, je prišlo samo. Jaz nisem kriv.
\ Algeru sva stopila v tujsko legijo, ker so rabili legionarjev za boje z upornimi plemeni. Pravili so, da so boji vroči. No, niso naju razočarali.
Srebrnjak pa je šel z nama tudi pozneje, ko sva šla iskat zlato. Kmalu sva se naveličala izpiranja. Prodala sva vse skupaj za čoln in sva odveslala po reki. Pri veslanju je Srebrnjak padel v vodo. Hotel sem Tačka zadržati, on pa je bil že v vodi in je izginil v globino. Ravno sem pošiljal k vragu vse krokodile, kar jih je v Afriki, ko se je prikazal Taek na površju in sp ležal kar hitro V čoln. V rokah je držal Srebrnjak. Odslej ga nisva več izgubila. Čudno pa se mi je zdelo, da je la razumni človek tako praznoveren.
Poldrugo leto sva lovila slone. Pa me je zgrabilo nekega dne, zapustila sva slonovo sled in sva šla zapravljat, kar sva zaslužila. Prav vse sva zapravila, razen Srebrnjaka. Nato sva šla skozi pustinje, abesinske gore, skozi Zanzibar, Mosom-bicpie v Capetovvn in proti severu ob zapadni obali. Po dolgih letih sva si privoščila počitnice, prav kakor v šolski dobi velike počitnice. Lovila sva leve.
Imenovali so naju ne k. •onana kralja afriških lovcev. Različne države so naju skušale prido-
mala bombonjera?« Bog ve, težko se je odločiti. Žal ni preveč bogat. Pa vseeno. Do zadnje pare! »Koliko stane tistile parkelj?« »Osem dinarjev.« »Za šest ga vzamem.« »Ne moreni, ne morem, mladi gospod; 110 za sedem se bova pogodila.« Zadnjih sedem dinarjev, parkelj bo prinesel radosti in veselje v mlado dušo.
»Paglavec, ali te ni sram?« Štirinajstletno dekle je nepričakovano dobilo udarec s korobačem. Paglavca nikjer več. Izgubil se je v množici, prežeč na novo, primernejšo žrtev. Tam nekje pred Elitnim kinom 11111 je spremljevalec brhkega dekleta primazal toplo zaušnico.
»Turški med, alva, najbolje što postoji!« Krepak možakar s črnimi brki in rdečim fesom na glavi prodaja svojo robo. Iz okolice Prizrena je prispel na sever za kruhom in zaslužkom. Iz klasičnega predela bratske Srbije. Bog dal i njemu obilnega Miklavža!
A ve Marijo je postaren cerkovnik Nunske cerkve že davno odzvonil. Motne leščerbe slabo razsvetljujejo prodajalkam in prodajalcem pisano robo. Ob kostan jarjevi pečici prešteva utrujeno in prezeblo siromašno dete drobiž, ki ga je s prošnjam i in solzami priprosilo.
#
čez leto dni, sv. Nikola, pa zopet!
PRAKTIČNA ŠOLSKA PRILOGA
♦ JE BILA VAM. KI STE PORAVNALI POLLETNO NAROČNINO, OBLJUBLJENA. VSLED TEHNIČNIH ZAPREK (PREOBILICA GRADIVA) PA ŠE NI DOTISKA-NA IN JO PREJMETE Z JANUARSKO ŠTEVILKO.
UREDNIŠTVO.
biti v svojo službo. Midva pa sva preveč cenila svobodo. Črnska plemena so naju smatrala za pol-boga in naju tudi častila tako. Postala sva potujoči zakon Alrike. To pa nekomu ni šlo v račun. Ko sva šl.i skozi Kamerun in Kongo v Gorilji trikot, se je začela skrivnostna borba proti nama. Neštetokrat so naju poskusili ubiti, studenci so bili zastrupljeni. Povsod so naju čakale zasede. Sla sva skozi gozdove in pustinje, čez reke in džungle, maščevalca krivic in prijatelja pravičnih. Vsak dan sva gledala smrt, ki je plavala nad najinim šotorom in se nama nasmihala kot dobra znanka. Za vsa nevarnejša podjetja je Taek zahteval žreb.
V teli letih sem pričel verovati v prijateljstvo, ki ga ne more uničiti smrt, ne trpljenje, ne džungla, ne lev, ne gorila, ki ga ne more po-gaziti niti ženska.
Truden sem. Bolj kratek moram biti.
V triintridesetih letih, kar sva skupaj, sva žrebala neštetokrat. Niti spomniti bi se ne mogel, zakaj vse sva srečkala. Devekrat sva vlekla žreb na življenje in smrt. Čuden je ta Srebrnjak: Tatek je devetkrat dobil. Devetkrat je šel v smrt, devetkrat se je vrnil.
Skozi vse to pa se je vlekla borba na življenje in smrt med skrivnostnim zasledovalcem in nama. Črnci so s praznovernim strahom govorili
o	nasledniku velikega Abd el Senoussija, ki kliče v sveto vojno proti belemu človeku. Od vseh strani sva slišala o tajinstvenih smrtih evropskih kolonistov širom Afrike.
S Tackom sva šla po sledi nepoznanega strašnega bitja, ki ga imenujejo »bič Afrike«.
Tam ob Rumenem jezeru so strašno suhe dežele. Letos je bilo še tako malo dežja in suša
Z naših zavodov
Celje
Celjska gimnazija slovi kot ena najboljših v naši državi. Na to smo celjski dijaki zelo ponosni. Edina napaka gimnazije je v teni, da poslopje več ne odgovarja številu učencev in učenk, ki jih je nad tisoč.
Na gimnaziji in med srednješolsko mladino sploh se jako lep«) razvija dijaško društveno življenje. Najmočnejše društvo je podmladek Jadranske straže, v katerem so včlanjeni vsi dijaki. Škoda je le, da se njegovo delovanje omejuje na organiziranje vsakoletnih ekskurzij na Jadran. dočim v ostalem ne daje svojim članom nikake duševne hrane. Bilo bi potrebno, da se jadranski pokret razširja in utrjuje z raznimi predavanji, sestanki in debatami.
Hvalevredno je delovanje društva jugosloven-skih srednješolcev Sloge, ki ima okoli 400 članov. Res, prava živahnost vlada tu. Šahovski odsek prireja turnirje, dramatski odsek, ki da javnosti vsako leto vsaj po eno igro, pripravlja ravno sedaj »Divjega lovca«, športni odsek prireja lahkoatletske tekme za prvenstvo gimnazije in dvoboje z drugimi gimnazijami. Društvo izdaja tudi svoje glasilo »Borbo«, ki se tiska z ročnim rotacijskim strojem, za kar je potreba mnogo žrtev in časa. Razumljivo je, da je radi majhne naklade list precej drag, vendar nas tolaži dejstvo, da vzbuja zanimanje, ker vsak prav rad rila sestavke svojih šolskih tovarišev.
Iz kratkega opisa prilik vidimo, da celjsko nacionalno dijaštvo pridno izrablja izvenšolski čas za samovzgojo. Da je res nacionalno, je pokazalo ob raznih prilikah, zlasti pa kaže tudi sedaj, ko samo budno nadzoruje svoje vrste in ne trpi, da bi kdo onečastil zavod z dejanjem, ki bi bilo naperjeno proti obstoju in razvoju naše Jugoslavije.	Ci.
Ptuj
S.	decembra t. I. je naraščajski odsek Sokola priredil v gornjih prostorih »Narodnega doma« Miklavžev večer. Prireditev je vsestransko uspe-
je popolna. V oazah vse umira, kajti studenci so usahnili. Midva s Tackom sve šest mesecev jezdarila tam okoli. Ljudje so umirali kot muhe. Črna kuga in malarija sta mogočno gospodarili v spremstvu gladu in žeje.
Pred tremi tedni pa je začela najina bojna sreča pešati. Studenci so bili vsi zastrupljeni. Za najino smrt je nekdo žrtvoval vse ostale ljudi in živali, ki bodo pili iz studencev. Konja sta nama nenadoma pocrkala pod nogami. Taek je našel za ušesi živali malo, komaj vidno ranico. Mehovi z vodo, ki sva jih nosila s seboj, so bili preluknjani.
Vode sva imela za enega moža za en dan. Pota pa je bilo še nekaj več kakor en dan. Jezik nama je bil zabuhel. Smrt je plavala nad nama.
Tedaj se je Taek poskusil nasmehniti. Izvlekel je iz žepa Srebrnjak:
Buli, žrebajva. Eden je preveč izmed naju. Kdor vrže glavo, ostane brez vode. Velja?
Upal sem, da bom vendar tokrat dobil jaz in pustil vodo Tacku. Pokimal sem. Taek je vrgel prvi. Rila je glava. Taek je dobil smrtni žreb, kakor vedno.
Tedaj sva vedela, da je konec. Končno je le prišlo. Taek je spustil Srebrnjak v žep.
Tako! je rekel preprosto.
Pojdi vedno z menoj, morda pa le najdeva
vodo.
Nemogoče. Videl bi, da mi visi jezik iz ust in bi mi dal vode. Tako bi poginila oba. Buli, slutim, da je to konec. Dolgo je trajalo, a bilo je kratko. Sedaj je prišlo . ..
Prišlo je . . .!
la. Miklavž je bogato obdaroval posebno marljive brate in sestre. Po obdarovanju se je razvila prijetna zabava, pri kateri je igral narašča j-ski jazz.
Z ozirom na domačnost prireditve gre vsa čast in hvala skrajno agilnim in vestnim naraščajnikom, ki so porabili ves prosti čas, da so dvorano najlepše uredili in pripravili pester spored.
Žal je bilo med posetniki prireditve opaziti tudi nekaj takih, ki so v srcu precej daleč od Sokola in njegovih idej.
Naj omenimo tudi to, da prireja naraščajski odsek Sokola vsako nedeljo dopoldne redne ie« Stanke s poučnimi predavanji. Predavajo naraščajniki in naraščaj nice same, nakar sledi debata.
Skratka, naraščajniški odsek Sokola pod vodstvom brata Šobra Borisa, je skrajno agilen in požrtvovalen. Želimo, da bi tudi v bodoče, tako kot doslej, razumel svojo nalogo in kazal še lepše uspehe. Treba se je jačati, da se bomo spustili v borbo z onimi, ki nam hočejo kratiti pravice
Ljublj ana
I.	državna realna gimnazija.
Podružnica FS na naši gimnaziji ima letos isto upravo kot lani. Predsednik je Drašček Stojan, tajnik Nahtigal Konstantin, blagajnik pa Fettich Janez. Odbor je jako marl jiv. Poleg rednega dela, t. j. vpisovanja članov, je priredil že dve ekskurziji: eno v Kolinsko tovarno in drugo v tovarno Remec na Duplico pri Kamniku. Pri obeh ekskurzijah je bila udeležba zelo razveseljiva. — Letos se je v okvirju podružnice osnovala tudi smučarska sekcija in leposlovno-umetnostni krožek. Smučarska sekcija je razdeljena na štiri »desetine«, ki jim načeljujejo »krmarji«. Sekcija se prav pridno pripravlja na svoje zimsko delo, saj je organizirala že dva uspela gozdna teka. Tudi leposlovno-umetnostni krožek pridno deluje. Vsakih 14 dni so sestanki. Doslej sta se vršila dva. Na prvem so recitirali svoje pesmi pesniški talenti naše gimnazije, na drugem pa smo proslavili Simona Gregorčiča.
Človek ne more govoriti na dolgo, ko mu ledena roka sega po srcu in mu v grlu gori. Hujše mi je bilo, kot da umiram. Za vraga, saj umreti je lahko, ampak ločiti se . . . Ljudsko šolo, gimnazijo, univerzo skupaj; pri športu, učenju, izpitih skupaj; pod istim šotorom sva spala, jedla, skupaj potovala ta dolga leta, delala, se borila: sedaj pa naj eden umre, drugi živi. Saj vendar ni mogoče. Stopil sem za njim:
—	Skupaj greva! Žreb naj vzame vrag.
Ne. Buli. Bodi mož-beseda. Ostani na sledi »Biča Afrike«!
Hotel je oditi vstran. Ozrl se je in je videl, da mu sledim. Prišel je počasi nazaj in je rekel: Žal mi je Buli. Oprosti! Nato pa me je z vso silo udaril v brado, da sem padel po dolgem v pesek. Bil sem vedno močnejši od njega, tokrat pa sem videl, da se mu ne morem upirati. Izdavil sem neka j, kar je zvenelo, kakor prošnja za Srebrnjak —- za spomin. Na obrazu sem mu bral, da ga ne da rad — nato se je skremžil v nasmeh in mi ga je dal.
Ko sem se opotekel dalje, sem slišal iz teme njegov glas. Pel je. Hotel je ohraniti vez med nama, dokler je bilo mogoče.
Zbogom, Buli! Zbogom, Buli! Zbogoooom Buuull! Buuuiill!
Tedaj je v meni nekaj umrlo pogreznilo se. Bil sem popolnoma sam na širnem svetu . . . Sedaj grem v borbo proti nevidnemu sovražniku!
#
Montan je prestal. Obraz mu je bil strašen, ves izkrivljen od divje bolesti, mračen kot džungla. Dvignil je roko do klobuka. V krčmi je bila popolna tišina. Vsi divji obrazi so bili
Udeležba je bila zlasti na prvem sestanku zelo lepa.
Upajmo, da bo podružnica tudi nadalje tako marljiva. V programu ima še celo vrsto ekskurzij in prireditev. S to željo danes končujem.
III. državna realna gimnazija.
Ko smo končno prišli do lastnega šolskega poslopja, so pričela društva takoj ■/. delovanjem. Upamo, da ho odslej društveno življenje mnogo živahnejše, kot je bilo, ko smo bili še gostje na drugi šoli.
Vsa društva pripravljajo kopo zanimivih predavanj.
6.	decembra se je vršilo predavanje podmladka JS. Govoril je osmošolec Dušan Soban o svojem pešizletu ob naši jadranski obali. Predavanje je bilo opremljeno s slikami, katerih pa je bilo skoro preveč. Bolje bi bilo, ako bi predavatelj več. govoril in predvajal manj slik. Zanimanje je bilo veliko; kemijska predavalnica je bila polna.
Dan za tem smo slišali v okrilju Feri jal nega saveza predavanje »Na olimpijado«. Petošolec Košir Zmago, ki se je sam udeležil letošnje olimpijade, nam je nazorno pripovedoval o bivanju v mladinskem taboru in o olimpijskih igrah sploh. Predavanje je poslušalo precej tovarišev, vendar ne toliko, kot predavanje JS, dasi je bilo to zanimivejše.
Novo mesto
Letošnja medrazredna lahkoatletska tekmovanja za prvenstvo gimnazije so ne vršila, kakor lansko leto, v začetku avgusta na Loki. V vsaki panogi je posamezni razred lahko postavil po dva tekmovalca. Tekmovalo sc je po pravilih lahkoatletskega deseloboja; da bi se pa tudi mlajšim tekmovalcem omogočil uspeh po sorazmernem številu točk, se jim je po' starostni razliki prištelo za vsako leto od 18. leta navzdol po 50 točk. Posameznik je smel tekmovali največ v petih panogah.
Kljub mrzlemu in mokremu vremenu so bili doseženi, v primeri z lanskimi rezultati, narav-
nepremično obrnjeni vanj, kakor v prikazen z drugega sveta.
Montan je potegnil srebrn jak iz žepa in ga je dvignil predse.
-— Glava! je rekel nekdo.
Obrnil ga je in ga je pokazal strmeči množici.
Zopet glava! je rekel, kakor v snu, na obeh straneh glava! Zato je on žreb vedno dobil.
Dvignil je pogled.
Tako! je rekel počasi, — sedaj veste, gospod Larsen, zakaj nocoj ne sme nihče prisesti k Montanovi mizi. Montan noče tujca pri svoji mizi. Nocoj pijem s Taokom Rdečelascem in Tack pije z menoj.
Neka groza se je polastila ljudi.
Nekronani ikrai j afriških lovcev proti Biču Afrike! je dahnil nekdo.
Velik tujec je v tem liipu stopil od vrat. Možje, ki so bili zatopljeni v Montanovo zgodbo, niso vedeli, kdaj je vstopil sloki orjak.
V	počasnih stopinjah tega moža je bilo nekaj posebnega. Spominjalo je na kretanje sitega leva. Široki rameni sta se pregibali leno z noge na nogo. V ozkih dekliških bokih se je zibalo široko gornje telo. Oči tujca so bile srebrno sive. Povdarjene ličnice in nakazana poševna lega oči sta dajali temu obrazu lahen prijeten mongolski naglas. Močno nasprotje je ležalo v temnih laseh, obrvili in srebrom njegovih oči.
Mate Šaka, panter z Balkana! je z zadržanim krikom planil na noge eden mornarjev. Razburjenje je napolnilo prostor.
Mož, ki je zadivil vso Ameriko v svoji borbi proti bandi Red Jacka!
nost odlični uspehi, ki pričajo o povzdigu lahke atletike v Novem mestu. Tekmovanja so se udeležili le trije razredi: IV., V. in VI. Višja razreda se ga nista udeležila vsled pomanjkanja tekmovalcev. Tekmovanja je vodil g. prof. Dobovšek. Zmagal je V. razred z 9063,145 točkami, drugo mesto je zasedel V. razred s 7069,8ft točkami, tretje mesto pa IV. razred s 5363,53 točkami. Zmagovalcu je podaril g. ravnatelj ob priliki proslave 1. decembra krasno prehodno plaketo, ki visi sedaj v razredu.
Pred tekmovanjem se je vršil lahkoatletski dvoboj med V. in VI. razredom, ki je bil obenem izbirno tekmovanje za gimnazijske tekme. Ocenjevala so se prva štiri mesta in sicer: prvo mesto 4 točke, drugo 3, tretje 2 in četrto 1 točko. Zmagal je VI. razred s 61:58 točkami.
Rezultati obeli tekmovanj so naslednji:
(V prvi vrsti rezultati med razrednega tekmovanja; v oklepaju lanski; v drugi vrsti rezultati dvoboja med V. in VI. razredom.)
Met kopja: Kobe Janez VI 39,88 m (40,90 m), Hočevar Silvo V. 39,37 m.
Met diska (1,5 kg): Kobe Janez VI. 34,16 m (34,67 m), Kobe Janez VI. 33,30 m.
Žoga z zanko (2 kg): Ni vršilo! (34,30 m), Kiissel Smiljan V. 40,04 m.
Met krogle (5 kg): Ni vršilo! (10,89 m), Kiis-sel Smiljan V. 10,52 m.
Tel,- BO m: Hočevar Silvo V., Barbič Jože V. 10,4.
7 ek 1500 m: Murn Jože IV. 4:41,1, Osterv Adi VI. 4:45,2.
Skok' v dalj z zaletom: Ni vršilo! (5,31 m), Hočevar Silvo V. 5,55 m.
Skok v dalj z mesta: Skebe Ciril VI. 2,65 m (2,51 m), Skebe	(liri! VI	2,75 m.
Skok v vis z	zaletom:	Skebe,	Kiissel	1,55	m
(1,47 m), Skebe	Giril VI	1,60 m.
Skok v vis z	mesta:	Skebe,	Kiissel	1,24	m
(1,14 m), Kiissel Smiljan V. 1,30 m.
Skok s palico: Ni vršilo! Kiissel Smiljan V. 2,70. m.
Troskok: Mi vršilo! Osterc Adi VI. 11,03 m.
Štafeta 4X.60: Hočevar-Barbič-Kiissel-Mičo v času 34,6; predaja z izmenjavo smeri.
Najhitrejši strelec z revolverjem na zemeljski obli. Večni strel v levo oko!
Oti je razkrinkal Lessiterja!
Našel je pravega Merrimerjevega morilca, in je osmešil Scotland Vard!
Upor Tuaregov je bil zatrt le z njegovo pomočjo!
Kitajske gusarje Ling-Chuja je pometal s-površja zemlje!
Mate Šaka, panter z Balkana . . .
Hnll Montan je videl, kako je nekdo sedel brez sape na stol nasproti njemu. Grozeče se je dvignil. Sreča! je miren pogled srebrno sivih oči. Med ustnicami je ždela cigareta.
Mr. Montan, s Tackom Rdečelascem stanujeva v »‘lii teli lukenj nasproti »Morske deklice«, ki ji!i imenujejo hotel!
Med vihar, ki je šel skozi beznico, je bilo slišali pritajeno renčanje ranjene zveri. Buli Montan je planil v takem zamahu proti tujcu, da je odletela mizica kot peresce in se zakotalila |>o tleli.
Vendar v očeh Mate Šaka ni čital jeze, niti poroga. Nenadoma se mu je zazdelo, da v teh očeh ne more biti laži.
Tack je sicer malo oslabel, vendar vas bo vesel! je mirno rekel Mate šaka.
Asar M’Balovi ljudje niso posebno nežno ravnali z njim. Asar M’Ball je namreč oni tajin-stveni »Bič Afrike«! je Šaka malomarno pojasnil.
Ljudje v beznici so strmeli v Bulla Montana. Po bronastem licu je spolznila kaplja. Mogočna pleča so se za trenutek stresla . ..
!ZD€LUJ€
£ VSEH VRST
.	lOJfgAlltirm
Ljubljana, daimatinova 15 ST|(J) (g {JJjj
Za naše morje
Barka zaplavala
To je naslov knjige, ki nam je bila že davno potrebna. Znani mladinski pisatelj Josip Ribičič je nje avtor. Oblastni odbor JS v Ljubljani je z izdajo le knjige napravil naši javnosti velike usluge.
Knjižica je izšla pred par dnevi. Na 120 straneh šaljivega, zabavnega in neprisiljenego poučnega čtiva prinaša opis naše obale ter otokov od Splita do Dubrovnika. Brez dvoma bo zanimala odrasle in mladino. Med tekst je vpletenih ")8 ilustracij. Priporočamo jo vsakomur (primerno božično darilo) !
Podmladki JS imajo 25 % popusta —■ pri naročilu 10 izvodov poštnina prosta.
Knjigo dobite v knjigarnah ali pri založniku: Oblastni odbor Jadranske straže v Ljubljani, Tyrševa cesta 1 a/IV. Cena broširani knjigi Din 15.—, v platno vezani Din 20.—.
»Podmladek Jadranske straže«, glasilo naše pomorske mladinske organizacije, ki izhaja mesečno v Splitu, prinaša že nekaj časa precej prispevkov v slovenščini. Tako je v decemberski številki namenjenih podmladkarjem iz Dravske banovine celili 6 strani. Revijo toplo priporočamo.
Dopisi
Podmladkov Jadranske straže:
II. državna realna gimnazija v Ljubljani:
Našo trgovsko mornarico nam je. z živo besedo in zanimivimi slikami 2<5. novembra opisal tajnik sekcije PJS, gospod Pirnat. Zbralo se nas je preko 60. Predavanju sta prisostvovala tudi dva gospoda profesorja. Zal je laliko vsakomur, kdor je to lepo priliko zamudil. Delo za JS in naše morje bomo podvojili. Čuvajmo naš Jadran!
Državna realna gimnazija v Mariboru:
Tukajšnji podladek JS je imel 21. novembra zelo živahen občni zbor. Izvoljena je bila sledeča uprava: predsednik: Polak Mitja, tajnik: Sentočnik Leopold, blagajnik: Rode Sonja, revizorja: Vomer Mira in Berlič Zvonko, knjižničarja: (reč Franjo in Vodopivec Lovorka. Odborniki: Kranjčič Jože, Pelovnik Milan in Leban Dušan. Literarni odsek bo vodil Roth Miroslav, glasbenega Sikoršek Rajko, šahovskega Mihorčič Gorazd, športnega pa Linzner Rado. Program našega dela je obširen; hočemo ga izvesti v polni meri.
Mestna ženska realna gimnazija v Ljubljani:
V petek 4. t. m. je naš podmladek priredil svojim članicam lep popoldan. Ob 15. uri so naše podmladkarice napolnile fizikalno dvorano, kjer nam je glavni tajnik podmladkov JS, g, Pirnat, orisal življenje na morju. Lepe slike so spremljale predavateljeve besede. IV) predavanju je odbor poskrbel za zabavo. Priredil je nagradno tombolo. Dobitkov je bilo 15: knjige iniklav-ževa darila. Žal se višješolke predavanja niso udeležile v zadovoljivem številu. Navzoč je bil tudi g. direktor ter poverjenik PJS g. profesor Kuliš.
Tri slike z Jesenic
Na peronu. Vlaki prihajajo in odhajajo. Množica se preriva. Med potujočim občinstvom se drenjajo mladi jeseniški gospodiči in pa seveda tudi šoli dobro odrasle gospodične. Ne vedo kaj početi na Jesenicah je pač dolgčas, kakor puhloglavcem povsod pa so prišli na peron, da razkažejo svojo lepoto, posebno pa še svoje moderne »gvante«.
Potniki gledajo iz vagonov nadebudne »gorenjske Tirolce« in z razno tujo navlako našemljene maškare obeh spolov. Vso Evropo vidijo tu, samo Jugoslavije ne. In tako gre naša slava po svetu . . .
Mimo gruče takih fantalinov in punčar resno zamišljen prikoraka mož iz naših južnih krajev. Saj poznate njegovo nošo. Ponosen je nanjo, kakor smo bili žal nekoč tudi mi ponosni na svojo. Sveta mu je kot zemlja, ki ga je vanjo oblekla.
Nadebudna mladina v smeh!
Prezirljiv pogled skromnega južnega brata premeri takt in kulturo slovenskih mlečnozo-bežev.
V srce sina našega junaškega juga je legla temna senca . . .
Tako smo kulturni. Tako spoštujemo svetinje drugih bratov.
Tako se zedinjujemo . . .
Vlak privozi. Skupina izseljencev izstopi. K meni pride eden izmed njih:
»Kje bo stal kraljev spomenik?«
Ostrmim. Takega vprašanja nisem pričakoval.
Povem mu. Pogled mu obstane v pokazani smeri. Dolgo gleda. Naposled:
»Škoda lega našega kralja! Vanj smo stavili vse svojo nade. Zdaj ga ni. Bog dal. mlademu kralju Petru II. več srečnih dni!«
— Dal Bog! —
»Kako rad bi dočakal...«
— Kaj mislite? —
»Kako rad bi dočakal, da bi mogel priti takrat v Jugoslavijo, ko bo nastopil.«
V srce izseljenega sina je šinil topel žarek upanja...
Vzor ljubezni do narodnega kralja in rodne grude!
Tako uči tujina . . .
*
Pred narodno šola na Jesenicah. V daljo strmi bronasti kip Velikega Kralja.
Njih čaka, ki se vračajo iz tujine, da se, po dolgem času napijejo domače pesmi, domače besede, domače, jugoslovenflke zemlje.
Njim je namenjen kot prvi pozdrav svobodne jugoslovenske zemlje. Njim izpričuje domovinsko ljubav in veličino doprinešene žrtve — On, naš nepozabni Kralj .. .
Njim in Tebi, jeseniška mladina!
Njim in Tebi, jugoslovenska mladina!
Až.
U naj večji izberi in po najnižjih cenah
Vam nudi
vse šolske in risalne potrebščine
tvrdka
BONAČ
niisjjroti glavne pošte
»Vsi hočemo, da smo en narod, da smo v eni državi, t isi smo za enakopravnost vseli plemen !«
Dr. Janez Ev. Krek (l. 1916) *
»Dve ideji sla, ki ne bosta nikoli umrli: da so Slovenci in Hrvati en narod: da spadajo skupaj v državnem smislu in vsled tega tudi morajo priti v skupilo državo!«.
Dr. Janez Ev. Krek (l. 1917 — dunajski parlament)
SMUČARJI (PLANINCI) SPOKTNIK1
S Al U (": A H s 'I' V o ZIMSKO AI.PIN1ST1KO S A N K A N .1 E
Vse potrebščine za:
SO VAM NA RAZPOLAGO V OGROMNI IZBIRI PO ZMERNIH CENAH V TVOR NICI TELOVADNEGA ORODJA, ŠPORTNIH POTREBŠČIN IN SMUČI
D K S A N J E LAHKO ATLETIKO TELOVADBO I.T.l).
N K, P U I'
ŠPORTNE TIM,O VINK
„A L P I N A“.
LJUBLJANA, TVUSKVA CESTA 7
T E 1, E I’ O N ŠTEVI L K A 3 2-92
POPRAVLJAMO ZLOM I.J ENE SMUČI! ZAH T E VAJT E P O N U 1> B E!
;MOCLJlVI ALPINA Č E V L J I
NAJ POPOLNEJŠI NAHRBTNIK
JjJbogi/zrofc
Roman v slikah Električna stena Rise b. Kajin
Dosedan ja vsebina •
Mladi Jugosloven, profesor Ivo in asistentka Marica sta dovršila pri znanstveniku profesorju Kornerju aparaturo, s katero je mogoč* zrušiti letalo na veliko daljavo. Po uspelih teoretičnih poizkusih sta svoj izum izkoristila oh priliki
bega roparjev državne banke z letalom. Razgovoru med izumiteljima in prof: Kornerjem po tem dogodku je prisluškoval Kornerjev služab-nik, vohun tuje države, ki je telefonično obvestil o epohalni izna jdbi svojega atašeja. Na nočnem sestanku med atašejem in služabnikom do-
bi slednji povelje, da ukrade načrte, laboratorij pa spusti v zrak. Služabnik odide takoj na delo, položi peklenski stroj, ukrade načrte in zbeži. Profesor Korner je bil pri eksploziji peklenskega stroja ubit.
Tehnični obzornik
Orjaški zvočniki
V inozemstvu so izdelali zvočnike, kakršnih pri nas še ne poznamo. Z njimi se lahko n. pr. sporazumevajo med seboj ladje na razburkanem morju, preglasijo pa lahko celo šum propelerjev največjih letal.
Najmočnejšo zvočno aparaturo, kar jih je do sedaj izdelala človeška roka, so uporabljali pri Rooseveltovih avtomobilskih dirkah v Mineoli na Long Islandu, kjer so se zbrali vsi slavni dirkači sveta in kjer je hotelo 150.000 gledalcev ne samo videti, ampak tudi slišati, kaj se dogaja na 400 milj, t. j. ca. 750 km dolgi progi (Ljuh-ljana-Berlin).
Na 30 m visokem stolpu, sličnem ogrodju, jo bilo v grupah postavljenih 19 zvočnikov. Vsak je tehtal 300 kg. S tem, da so jih postavili v
Letalstvo
Paličasti model z motorjem
V eni izmed zadnjih številk sem navedel orodje, ki ga pripravite za delo; danes pa pričnimo z materialom, ki nam bo pri gradnji potreben. Največ bomo rabili Tonkin-cevi, event. bambusove palice. Slednje so nekoliko slabše za uporabo in obdelavo, to pa zato, ker imate na bambusovih palicah od časa do časa vozle, ki se ne dajo lepo klati in so za začetnika težko uporabljive. Tonkin-cev je motno rumene barve, ima komaj vidne vozle, je odpornejša in ima debelejšo steno kot bambus, ki je svetlo rumen z gotovim sijajem. Najpripravnejša je debelina 25	30	mm	Tonkin-cevi,	ki	jo	dobite	poceni	pri
vsakem trgovcu, ki dela, odnosno popravl ja dežnike. Za naš moflel potrebujete palice, ki imajo ca 1200 mm dolžine.
Kako cepimo (koljemo) in obdelujemo le cevi?
Ako pridobite pri obdelavi Tonkin-cevi nekaj spretnosti, vam bo ena palica v dolžini 1200 mm zadostovala za 4 do 5 modelov. Najprej treba
grupe, je bil njihov akcijski radij v različnih smereh tako povečan, da je bila vsaka beseda razumljiva pri še tako močnem ropotanju motorjev.
Vsak zvočnik je potreboval 1000 vvattov. Posebne merilne naprave so regulirale jakost in smer glasu.
Milijonske vrednosti v pomijah
40 milijonov kg maščobe gre letno v izgvbo.
S pomijami zavržemo velike količine maščobe, ki bi se s pridom uporabljala v milarski in sorodnih industrijah. Posebno veliko pomij izlijejo v kanale v mesnicah, velikih kuhinjah in klavnicah. Strokovnjaki cenijo, da gre v Jugo-slaviji na la način letno 40 milijonov kilogramov maščobe v izgubo, k;-r predstavlja približno 12—15 milijonov kilogramov čiste masti.
Kako naj dobimo vsaj del te maščobe nazaj?
V	Nemčiji uporabljajo tale način: v 'odtočne eevi montirajo ločilce za maščobo. Ko tečejo pomije skozi te lovilce, pustijo na njih maščobo, katero v določenih časovnih presledkih odvzamejo. Ta maščoba gre potem k zbiralcu, ki ima vse potrebne priprave za čiščenje. Maščoba sena j p rej vsede, potem pa jo denejo v lesene ali pološčene čebre. V natanko določenem času posnamejo čisto mast in jo pošljejo v tovarno miIaT preostale odpadke pa pošiljajo v tvomice fu umetna gnojila, ki izdelujejo iz njih predvsem gnojila za vinograde.
Zavoji iz celofana
Celofan ima v vsakdanjem življenju vedno večji pomen. Uporabljamo ga predvsem za zavijanje živil, katera hočemo ohraniti sveža, t. j., da ne morejo do njih niti zrak, niti voda, niti prali in tudi ne žuželke. Vsem tem pogojem celofan jr ko dobro odgovarja. Toda pravilno za-
iKako cepimo Tonkin-cev ali bambus? Pazite na položaj noža in cevi!
cepiti palico po dolžini na polovico (glej skico!) in to z dobro nabrušenim nožem. Dobljeno polovico cepimo zopet na pol, pri čemer pazimo, da pričnemu z obdelovanjem na notranji strani. Rezilo naj ne bo uporabljeno po početnem urezu kot nož, ki reže, temveč treba s pregibom desno in levo klati cev, kar se po krajši vaji sijajno posreči, t. j. mnogo bolje in gladkeje, kot če bi rezali palico na dvoje v vsej dolžini. Na ta način treba nadaljevati delo in cepiti vsak del zopet na dvoje, dokler ne dobite paličice v debelini, kot vam jo predpisuje gradnja dotič-nega modela, ki je pred vami. Napačno bi bilo poskusiti od debelejšega dela palice odcepiti tanjši. Mnogo preveč materiala bi na ta način potrošili, pri tem pa doživeli razočaran je, ker bi palice lie bile povsod enako debele in bi material za gradnjo ne odgovarjal! Ko postanejo deli, ki jih koljete že precej tenki, najpreje z nožem odstranite notranje debeline na vozliščih, potem boste brez skrbi in gladko razpolavljali tudi tenke dele.
Da ne boste presenečeni po izvršenem delu, naj pripomnimo že sedaj, da bodo palice, ki ste jih naklali, na zunanji strani nekoliko širše kot na notranji, kar pa Vas naj ne moti. Obod palice, ki jo koljete, je zunaj večji kot znotraj in da bo klanje enakomerno, pazite na pripombo, ki ste jo čitali zgoraj: nož treba pri klanju zastaviti na notranji strani! Ko ste dobili potrebno debelino palic, jih obrežite na robeh, ki so širji; tako dobite lepo štirioglate palice, ki jih potem zato. da bodo lepo gladke, obdelujte narahlo s steklenim drobcem, kakor da držite v roki korenček, ki ga stržete z nožem. Drobec stekla ne sme stati navpično na palico, temveč poševno in ne sine biti s silo vlečen! Par poskusov Vam bo dalo vajo in sami boste najbolje zadeli pravilno
držo pri delu. Mislim da ste že vsi uganili, da treba tako obdelovati le notranjo in obe stranski plati palice, dočim zunanja ostane nedotaknjena.
Kako krivimo posamezne palice?
Ko boste videli pred seboj skico krila in krmil,, boste spoznali, da velik del modela zahteva lepo zaokrožene oblike in da treba tedaj palice, ki smo jih naklali, primerno kriviti. Najlepše je to mogoče storili nad vročo paro, enostavnejše pa je, ako imamo na razpolago malo svetilko s špiritom, ali pa tudi le svečo. V zadnjem primeru je mesto, ki pride blizu plamena, kmalu pokrito s sa jami, ki jih je po dovršenem krivljenju treba odstraniti z drgnjenjem. Vroča para dovoli najčistejše delo, treba pa biti previden, da si prstov, ki krive, človek ne opeče. Palica se krivi v poljubni meri, dokler je topla; treba pa jo je potem v zaželjeni legi zadržati, dokler se popolnoma ne ohladi. Pri krivljenju mora biti gladka stran (ona, ki je niste obdelali) sem in tja v plamenu, odnosno v pari, da se ne sežge, odnosno da se krivina enakomerno segreje. Obe roki primeta palico tako, da se palca opirata na
Drža palice v plamenu, odnosno ftari. ko jo krivimo! Pazite, da se. ne. opečete in glejte, da je zunanja stran krivine rumena stran palice!
Primerno darilo
?’š ■'
I ■ i.	.	Vir?''•> j'
L ju b Ijana Wol jbvaPro^aJtM arij in Ircj
piranje takih zavojev je problem, ki ga ni tako lahko rešiti.
Vrečice iz celofana pač ni težko napraviti, toda kako jo zapreti? Z zapogibanjem kot pri papirnatih vrečicah ni tuka j nič pomagano, kajti potem bi tak zavoj ne imel več nobene praktične vrednosti.
Za to delo imamo poseben zapiralni aparat, katerega Iti lahko imenovali varilni aparat. Z uporabo temperature okoli 120° C in posebnega pritiska zapiramo zavojčke s stiskalnico. V kratkem času z majhno vajo zapremo ravno toliko vrečic, kot bi jih lahko z rokami. Čeprav povzroča aparat stfoške s kurjavo — o veliki porabi toika pač ne moremo govoriti — se vendar stroški ne morejo primerjati s prednostmi, ki jih z aparatom dosežemo.
Božični čudež
»Božični čudež« je stojalo za božično drevesce, ki je nekaj popolnoma novega na tem področju — dodana mu je namreč posoda z vodo. Če pri postavljanju ne poškodujemo niti debla niti skorje, ostane smrečica dolgo časa sveža in celo poganja. Drevesce se v veliki meri poslužuje vode in jo v prvih dneh posrka cca 1 liter tlnevno.
Šport
Zima je prišla in r. njo čas zimskih športov: smučanja, drsanje itd. Pri nas v Jugoslaviji je od zimskih športov najvažnejše pač smučanje; saj pravijo, da je pri nas na Bloški planoti — zibelka smuškega športa srednje Evrope.
Smučanje je pri nas zadnja leta postalo pravi ljudski šport, saj smuča vse: staro in mlado. Pa tudi v svetovnih tekmovanjih se je v zadnjem času Jugoslavija dobro — če ne odlično — uveljavila. Sloves naše mamutske skakalnice v Planici se j« razširil po vsem smučarskem svetu.
notranji strani krivine, ostali štirje prsti vsake roke pa silijo palico k krivljenju v nasprotni smeri, kot pritiskata palca. Kar vzemite navadno palico v roke in skušajte jo priviti v lok! Sami boste prišli na pravilno držo rok. Ko ste se prepričali, kako treba, potem šele vzemite palico iz Tonkin-cevi in pričnite, kakor ste o ital i pravkar. Pazite na pritisk, ki ga čutite pri želji ukriviti palico! Šele, ko začutite, da vam palica v roki 'popušča in da se krivljenju ne upira, dajte za-željeno krivino in počakajte, da se mesto, ki ste ga krivili, ohladi, če boste nerodni in na pr.: konce palice, ki jo držite v rokah, zavili v eno ali drugo smer, boste sicer dobili krivino, toda palica ne bo uporabna, ker Vam pri sestavljanju modela izvrnjena krivljena palica ne bo šla v koncept.
Naš trup bo obstojal pri tem modelu iz palice! Vzemite jesenovo palico, ki vam jo bo vsak mizar prav lepo in rad odrezal! Širina palice naj bo 7 mm, višina 9 mm, dolžina pa 800 min. Letnice (tanke črtice, ki jih opazite v lesu) morajo teči od zgoraj navzdol; zakaj bo vsakdo med vami takoj spoznal! Ako bi namreč odrezali palico, pri kateri letnice ne bi tekle vzdolž, bi pri malenkostnem krivljenju palica počila in naravno potem ne bi Vršila svoje naloge, nositi kot trup modela krila, krmilje in celo motor. Zadnjih 50 nun palice morate na treh straneh tako obdelati, da dobite širino 5X5 mm:	zgornja
stran pa naj ostane ravna. Ko ste to opravili, iz-gladite pazljivo vso palico na isti način, kot smo vam rekli pri Tonkin-ceveh.
Krmilje pričnimo delati najpreje, ker boste na njem najlažje vadili potrebne prijeme za delo in boste potem pri večjih ploskvah, ki jih tvorijo krila, lažje in boljše napredovali. Pripravite na način kot smo vam opisali zgoraj, dve
Rezultati, ki so bili lansko leto na njej doseženi (101 m), so sijajni. Tudi naši skakači so se na njej izkazali, saj so nekateri skakali že preko 90 m. Uspehi pa so bodli nekatere narode, ki si laste monopol v smuških rekordih, v oči. Z zahrbtnimi intrigami so dosegli, da je bila naša skakalnica v Planici črtana iz seznama Fisinih skakalnic. Odbor, ki upravlja skakalnico, je zato prišel na idejo, da bi se skoki nad 80 m imenovali »smuški poleti« in bi tako na njej lahko pokazali svoje zmožnosti tudi skakači drugih narodov, ki jim je bilo to do sedaj prepovedano. Stvar se bo obravnavala pred odločilnimi forumi in bomo videli kaj bo.
V	smuških tekih tudi ne bomo med zadnjimi. Naši kanoni, Smolej, Klančnik itd., bodo menda kmalu začeli trenirati v Triglavskem pogorju pod vodstvom JZSS. Upajmo, da nas bodo letos še častneje zastopali, kot so nas lansko leto.
paličici in sicer: 2,5 X 2,5 mm X 70 mm eno paličico, 2,5 mm X 3 mm X 260 mm in eno palico
2,5	mm X 3 X 400, vse iz Tonkin-cevi. Pri teni leži ta stran (rumena) vedno v smeri, v kateri leti model. Ko ste vse to pripravili, vzemite v roke obe najmanjši palici (2,5X2,5X70 mm) in jih na enem koncu obdelajte tako, da obdržijo na kraju še debelino 1,5 miri (šrega) in da štrle navzven I rumena stran mora biti pri tem zgoraj). Ta del obeh palic potem namažite s »Syn-detikonom« ali mrzlim limoni, položite ju na pripravljeno palico, ki tvori trup tako, da se gornji robovi i palice i paličic krijejo in da so šrege pritisnjene na palico. Vse to ovijte z nitko tako, da je nitka ob nitki vse do samega kraja palice.
0K-C-S1.
Desna polovica Vodoravnega krmil ja! Narišite si sami še levo stran, ki je prav taka; potem imate vodoravno krmilje. in lahko pričnete z delom! Pazite na vezave! Ako česa ne razumete, vprašajte! — Slika je pomanjšana v razmerju 1 : 3.
V	zarezo na kraju palice, ki ste jo napravili po priloženi skici, položite sedaj na polovico drugo, že po vas pripravljeno palico 2,5X3X260 mm
I	rumena stran mora biti obrnjena naprej in me-
Sportni drobiž
Olimpijska prvakinja na 100 m prosto Rie Mastenbroek in svetovna prvakinja na tej progi Willie den Onden sta se preteklo nedeljo srečali v tekmi v Rotterdamu. Ta senzacionalna tekma se je končala kot »mrtvi tek«, kf'r sta obe slavni Nizozemki dosegli čas 1:07,0.
•»
Famozni črni boksač Joe Louis je te dni premagal v enem večeru dva nasprotnika zelo dobre ameriške kategorije; prvi je bil knock aut v drugem kolu, drugi pa v tretjem.
*
Jesse Ovvensa že snimajo v njegovem prvem filmu, kjer ima glavno vlogo kot tekač. To je njegov profesionalni debut, za katerega bo prejel 50.000 dolarjev ali 2 in pol milijona dinarjev.
—immmmmmmmmmmmmm^—^^m—mm^^^—mmmmmm
sto, kjer paličico položite predhodno, namažite z limom), nato pa tudi to palico lepo prevežite z nitko dvakrat križem, da dobro sedi. Sedaj napravite še na zgornji strani palice, ki tvori trup, v razdalji, ki jo najdete na skici urez, globok
2,5	,mm, 3 mm širok tako, da se točno ujema z dimenzijami palice 2,5X3X400 mm. Predno ste to palico uložili v urez, namažite z limom in prevežite potem, ko ste uložili, vse skupaj križem z nitko tako, da je tudi tu spoj trdno dovršen. Sedaj pustite, da se vse posuši.
Ker bo eden ali drugi med vami morda mogel uporabljati za vezavo mrzel tim, naj njega dejstvo in način, kako se pripravlja, kratko opišem f
V	vsaki prodajalni, ki se peča s prodajo barv, dobite v prahu tako zvan mrzli lim (Kaltleim). Ako ste si ga nabavili, vzemite najprej, dokler niste dobro navajeni kako se tak lim pripravlja, naprstnik, usujte poln, a ne zvrhan naprstnik prahu na lončeno posodico (nikakor ne pločevinasto!). Nato dodajte prav tak naprstnik vode in vse skupaj mešajte toliko časa, da nastane iz mešanice kaša, odnosno krhki žganci! Naj vas ne moti, da je začetkoma tak lim čisto suh in krhek, prav kakor premalo vlažno testo. Pustite tako dobljeno snov, ne da ste ji pridodali niti najmanj vode (mešali ste morali z leseno deščico stalno v eno smer!) ca 20 minut, nakar boste videli, da se je suha masa pričela solziti. Nastal je lim, ki izredno dobro prime, ne popusti niti v vodi, ko je enkrat osušen in pripraven je za delo! Ni treba hiteti, ker se vaim ne pohladi (saj je mrzel in dober za porabo celih pet ur!) v miru in natančno lahko delate! Napravite lima vedno le toliko, kolikor ga morete v času, ko gradite model, porabiti! Za drug dan vam lim ne more več služiti; napraviti ga morate za vsak dan sproti.
Na božične praznike, ko vrže človek s sebe vse skrbi in si odpočije od preslanega napora, se rad tudi pozabava. Ker vemo, da našim čita-teljern ne bi mogli bolj ustreči, kot če jih razveselimo s kakšnim zamotanim problemom ali križanko, smo se odločili, da jim kaj takega res predložimo. Stvar ne bo lahka! Sicer pa — saj je časa čez pretek, dobro volje gotovo tudi ne manjka in povrhu vsega lepe nagrade, ki jih razpisujemo, niso kar si bodi! Pa, kaj bi se lovili okoli vrele kaše!
Troje stvari vam dajemo v obdelavo:
1. nagradno križanko, za katero razpisu jemo nagrado v obliki, kompletnih smuči;
2. kriminalni problem »Umor«, za katerega pravilno rešitev bomo poslali izžrebanca zastonj na skakalne tekme v Planico (brez-
Vodoravno:	1	in 12 Poaiv uprave »Naše volje«
srednješolcem in naše geslo, s-katerim zmagamo. 2. Bojazen — kratica (lat. predlog) — žensko ime — tvorila dve premici — umetnost (lat.) — električna enota —• grško mesto. 3. Reka v Švici — delci — števnik — prinos medmet — moško ime — inicijulke češkega industri-jalra (t). 4. Škoda — severni narod — milo — je od Ade — odiraj. 5. Znižana nota — severnjaško moško ime
— glej — gora v Grčiji (š je s) — sanj — vrednost ■—■ darilo. 6. Čutilo — - medmet — in (lat.) — reka v severni Evropi — vprašanica — nemški števnik — kemični znak
— srbohrvatska končnica — očanec. 7. Znan nogometni klub — osebni zaimek (srbohrv.) — osebni zaimek — osebni zaimek — števnik — del obraza — povratni zaimek — kratica za delavno enoto — gradbeni produkt. 8. V morje segajoči deli suhe zemlje,-— ameriško gorstvo — prislov kraja — grška boginja zarje — moško krstno ime (deminutiv) — del telesa — turško moško ime. 9. Iioginja prepira — prepečenec — se daje na rane
— takšni (srbhrv.) — nemška reku. 10. Prislov kraja — zimski užitek — dolžinska mera strojni element — veznik — eden od slavnih bratov — nemška kratica za družbo. 11. Mesec — slovanska pijača — reka v Franciji
— zločinec — romunski denar — del kolesa — grški otok.
Navpično:	1.	Nedoločni	zaimek — Bretanec. 2.
Sestavni del proze — nevarna reč (rodilnik). 3. Ploskovna in»ra — novinarska kratica — se dobe pri stiskanju
— ta (lat.) — vrsta žita (fon.). 4. Produkt destilacije premoga — bela roža (grm). 5. Politični sestanek — francosko mesto — rimski samodržec. 6. Del trupa — predlog — predlog — šolska kazen. 7. Ljubljenec staršev — del stenske ure. 8. Soglasnik — dobrotnik — je obdan od vode (rodilnik) — soglasnik. 9. Asirsko mesto — prebivalec francoske pokrajine. 10 Tuga — z elektriko nabit atom — pomožni jezik — letalska akrobacija. 11. Gospodarstvenik — knjigovodski izraz — predlog. 12. An-
plačno potovanje in bivanje ves čas tekem pod skrbnim nadzorstvom); razmišljanje o tem, kaj si kdo predstavlja pod »delo za narod«. Seveda je zadnja stvar popolnoma resnega značaja. Najb'oljši spis bomo nagradili z■ lepo književno nagrado in objavili.
Pogoji, ki smo jih za. nagradno tekmovati je postavili v prejšnjih številkah, ostanejo tudi topot v vel javi. Kratko še enkrat : pravico do konkurence imajo oni čitatelji, ki so poravnali najmanj polletno naročnino (Din 6.--). Rešitve nam morajo biti poslane najkasneje do 2. januarja 1937 na naslov: Uredništvo »Naše volje«, Ljubljana, Masarvkova 14111. Prepozno dospelih in nejasnih rešitev ter spisa ne bomo upo-števali. Žreban je bo javno. Vršilo se bo v nedeljo 3. januarja 1937 ob 16. uri v prostorih uredništva. na kar že danes vabimo vse naše prijatelje.
gleški satirik (fon.) — mladinski list. 13. Češki junak — Azijat (s je z) — predlog. 14. Kaste na glavi — žuželke -— jedilni pribor okrajšava slovenskega literarnega kluba (obratno). 15. Verdijeva opera — okorel. 16. Kratica za element — srce Afrike — gora zapovedi — medmet. 17. Anonsa — slovanski bog. 18. Egipski bog — španski spolnik — nemški osebni zaimek — deli. 19. Naš slikar — otroška igrača — naj bo tvoje. 20. češki politik — rečno krito. 21. Japonska igra (obratno) — členi-ca — tobačnica — prostominska mera — jim (srbhrv.). 22. Visoka planota žalostnega spomina — romunska princesa (sklon). 23. Judovska krasotica — vrsta vina.
Ker je bil list za ki iučen še pred potekom roka za pošiljanje rešitev nagradne križanke v prej-šnji številki, bomo ime izžrebanca in rešitev križanki> prinesli šele v prihodnji številki.
Umor!
I)va dni preti odhodom poslanika Mavretanije na novo službeno mesto v Kades so našli istega v njegovi pisarni ob 8. uri zjutraj ustreljenega. Krogla mu je bila izstreljena iz neposredne bližine. Šla je od spodnje čeljusti v ustno duplino, od tam skozi možgane ter je malo pod vrhom lobanje izstopila. Izgledalo je, da je bil poslanik najprej omamljen in šele nato ustreljen. Vsi
akti, knjige in slično, kar je imel poslanik spravljenega v pisarni, je bilo le še kup pepela v sredini sobe. Poslanikov sluga, ki ga je policijski komisar takoj zaslišal, ni povedal ničesar bistvenega. Ko je komisar po zasliševanju brskal med pepelom, mu je padel v oči košček osmojenega in na pol sežganega papirja, ki je izpledal takole :
X a c i. t. d.
V	b—d i. t. d.
Z k—p i. t. d.
A z—
Ko je takoj nato vstopil dežurni policist in izročil komisarju pravkar prispelo poslanikovo pošto, se je komisar v nadi, da bo mogoče v pismih našel kakšen namig o sprivnostni smrti poslanika, takoj lotil pregledovanja. Odprl je par pisem, med katerimi ga je takoj pritegnilo eno, katerega vsebina pa je bila šifrirana. Pismo se je glasilo takole:
AYZXAYZX
Fčžg hlcnšhšln m j ž žšetzszvs. Šeaszj pi ucršhlc eobiž. Rogpscg ga jan b šgts azšs išhčor cs z*vo-okfh.
Kriti*.
K.er komisar šifre ni mogel razrešiti, jo je takoj poslal posebnemu oddelku policije, ki s*' je s takimi stvarmi bavil. Po trudapolnem premišljevanju in ugiban ju so končno le odkril i skrivnost pisma in s tem tudi skrivnost poslanikove smrti.
Kako? Sestavili so posebno razpredelnico <”rk. kombinirali in... Več ire smemo povedati! Sedite za mizo in poizkusiti š«; vi!
Šah S?
Devetnajsti Trebičev spominski turnir na Dunaju, ustanova, ki naj nudi predvsem domačim mojstrom vsako leto podporo' in redko priliko igranja na mojstrskem turnirju, je letos precej zgrešil svoj namen. Prve tri nagrade so namreč odnesli gostje: Poljak Friedman 11 in pol toeik. Opočenakv (ČSR) 10 in pol, Michel (Nemčijai in prof. Becker ter Spielmann 10, l.okvene in Hubinstein iun. 9 ter Honlinger 7 in pol. Sledi še osem nenagrajencev. Če primerjamo rerultat našega letošnjea nacijonalnega mojstrskega turnirja v Novem Sadu, ki sta se ga udeležila tudi oba zgornja zmagovalca, vidimo takoj neprimerno boljše uspehe naših mojstrov. Friedman je na njem delil četrto in peto nagrado, PHiVan šesto in sedmo, Opočenskv pa osmo nagrad«.
»
V	začetku decembra sta pričela avstrijska mojstra Spielmann in E lisk a se« na Semmeringu dvoboj v desetih partijah za prvenstvo ATHtrije. Prva partija se je po 28 potezi končala neodločeno. Oba mojstra sta imela sličen dvoboj že 1. 1932, ki ga je odločil Eliskases z rezultatom 5 in pol : 4 in pol v svojo korist. Isto se pričakuje tudi letos.
Problem (K. Traxler):
Beli: Kc 7; Dd ; Tb 4; Le 3; kmet c 2. f 3, g 6, h 5 (8).
Črni: Ke 5; Lh 6; Sc 8; kmet c 5, f 5 (S*.
Beli matira v treh potezah.
Rešitev problema v prejšnji številki.
1....	Lc	4,	2.	f 7, Lb 3	(e 6), 3,	d	5	m 4.	-
1....	Le	6,	2.	b 3, Lf 7	(c 4), 3.	d	5	in 4.	i—
2.	.. . Ld 5	(g 8), 3.	f	7	in 4.	—
L ...	Ld	5,	2.	L x d 5,	g 2, 3. La	2	in 4.
1.... Lb 3, 2. S x b 3 —, Kb 1, 3. Le 4 in 4. —
Razpisujemo tri nagrade
3.
2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	17	18	19	20	21	22	23
K	i
R	2 3
1	4
1	5
A	6
	7
N	8
K	9
A	10
	11
	12
j			-	"T" _ 1	TT			u	1 1	_L_		
	™									1 1	:z:	1	
...			_ 		. ..										mm ~ -
											■
							1		•	
	1			i 1	♦	l	1	|		
Urednik Drnovšek Bogdan, cand. iur. - Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12,- Din. - Izdaja in odgovarja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o.	Fr«.,,
Kokolj. - Uredništvo in nprava v Ljubljani, Masarvkova cesta Ulil. - Pošt. ček. rač. št. 17.088. - Tel. 21-09 - »Tiskarna Slatnar« d. z o. z. v Kamniku. (Vodn.k ... K«.m»