STRAH
V L A D I M I R   P R E M R U
Od nekod je prišlo,
tako tiho, tiho se je priplazilo,
vsa soba ga je bila polna —
strah.
Jaz pa sem čutil, kako ga moje misli dojemajo, kako se ob mozgu
mehčajo kosti — in bil sem ob njem kakor obrežje, ki bije ga venomer viharno morje, da se stresa, čuješ, kako zemlja v globinah ihti kakor mati, ko ji umira edini otrok — po zidu prihaja ta jek! — Strah? Saj ga ni. Saj le krog mene nemir noči in skozi to ozko lino na vratih, ki v štiri polja deli jo križ, je šinil mi strah v kosti, in sedaj ga je polna, polna ta soba, a jaz se borim s seboj, ne z njim in vendar sva si postala eno v tej uri: nerazrešljivo, strahotno občutje kakor pot, ki ji konca ni.
Mene ni strah v tej uri, mislim na ženo, mladost —
veš, žena, v tej noči se bo dvoje porodilo, človek in njegova pot —
Mislim na dneve, ki so mi v iskanju plodnem bili v tolažbo,
so mi bili moč, v njih kakor s plameni ovenčan vidim tvoj obraz
in gledam, kako kamenita se pota vijejo preko zemlje, kako križi
so križci, kako le en dviga strahoten se križ do neba od zemlje. Z njim merim naj moč? Saj ni osušila se kri še v teh žilah! Krog mene je strah, me duši! To je pohod novih moči! Od nekod je prišlo tako tiho, tiho,
skozi okence na vratih je planilo in v tem okencu je križ — vse polne so ga moje noči.
GENERACIJE
S T.   L E B E N
I.
V«Srpskem književnem glasniku» (št. 1, knjiga 29.) graja pisec beograjski dnevni tisk, ker je v poročilu o nekem književnem večeru razvrstil imena M. Bogdanoviča, St. Krakova in R. Drainca v skupino «mladih», Alojzija Gradnika in Nika Bar-tuloviča pa v skupino «starih», češ da je tako ločevanje «mladih» in «starih» izumetničeno, brez temelja v stvareh samih. A v ne-
236