Silili El - ■ !■ ■ im ■ ;■ ■ ti ■ :■■■■■ tm—m ■ ■■■■! Ipl' * ;«U ■ ■ "l ■■■■■j 1:15151 iii:: ■ Znanstvena mila „Leonove družbe" Letnik IV. Zvezek 10. LiubUana. ime Tlak KatoUike Tiskarn«. sr m m m, ■ | ■ :: :!: ■ ■ £££r*S '' '■ 'f£r}-l'Šp i j£ ;:■:/ - c-- < ■ -?sj, •J' Š- ; . letnik a Zvezek 10. Vsebina. . MB?3Ž**5rT Äv =t >-..'>4 r**.*£Ajj jtri ; H^-sÄ-äJS- *jf\' ;- 5^/Ä^ * S' ■ >^:.. . ■ .. •• fl»3Nai 3^ -ž*'* ' ^4äjp ür V'«ri?'; r’iÄ"' • 4. Svobodno krščanstvo. (Franc Terseglav) ........................ .'Vi; Nekaj literarnega. (Venceslav Bele) Z :v. ^-if ^.;; . . . . I* Kastelčeve zapuščine. (Ivan Grafenauer) . .• V.,:,.. ;.*. .'c, '.. Nove knjige i Knjige Družbe sv. Mohorja za !. 1910. — Knjiga o lepem vedenju. — Socialna obnova u krščanskom duh^T;.^—.• Druge doposlane knjige: Telesni naš postanek, razvojiir %ŽS, konec. — ZapuStenost i podivjanje djece i mladežl . .'. Listek: Veda in vera. — O načinu kritike, — Religiozna dekadenca zapada. — Dr. A. Ruville o Kristusu. — Hinavščina moderne kulture .......... . . '.■ .'. . Glasnik »Leonove družbe« . . .V - Kazalo k četrtemu letniku »Časa«. $ $!&k- ^ iV’- A j#*':- iisr*~iS*£c, »čaš« izhaja po desetkrat nja leto. Naročnina: 5 kron, za dijake 3 krone. Za člane »Leonove družbe« je naročnina platana z letnino. (Letnlna xednlh članov 10 kron, letnina podpornih članov 6 kron.) Naročnino sprejema od Leonova družba v Ljubljani. on j=vw &g£č -'.v- O "3' c sr.Kr-- : ?tt8x£r,-rr.•'* o jpfrSaS&tt&u. •- . .--s»«- . -S.vRfSar’1 r: MB .. . to® 20$Swjs ^^pjška Katoliška Tiskarna v Ljubljani Ji - ■ i—v -*- ** kr ->i : ,j<'.-5fc«ssr;■ ' si, J".1#»® Svobodno krščanstvo. Franc Terseglav. 2ezus ni bil Kristus, ni bil mesija, ni bil sin božji: to je do-| mnevni rezultat liberalnega protestantovskega bogoslovja.1 s Vzlic temu pa ta teologija od modernega človeka zahteva, da v Kristusa veruje, se vanj poglablja in »z njim živi eno življenje«. Kakšna pa bodi ta vera ? se povprašujemo. Vera v Boga ne more biti, če Jezus ni bil Bog; torej vera v človeka. Pa kaj in zakaj naj verujemo v Jezusa človeka? Jezus je bil največji religiozni mislec, v njem se je versko mišljenje in čuvstvovanje človeštva povzdignilo do viška; njegove verske predstave o Bogu-očetu in njegovi etični pazori so nedosežni — tako nam odgovarjajo. Toda moderni človek ima zoper to velike pomisleke, zakaj zanj ne morejo biti niti verske predstave, niti etična načela Jezusova absolutno odločilna in dejansko pri mnogih tudi niso. V Jezusa človeka ni mogoče verovati, naj se protestantovsko bogoslovje še tako prizadeva povzdigniti njegovo »versko osebnost in posebnost«, in po pravici očita Orientalist Vollers2 protestantovski liberalni teologiji, da je vero v Kristusa, kakor je živela v »pra-občestvu«3 in še živi v katolištvu, ubila, še več! da je sploh vse izpačila, kar je človeštvo od nekdaj pa do danes upravičeno smatralo za vero. Toda protestantovsko bogoslovje išče kljub temu neumorno poti iz te zagate in literatura o tem je v zadnjih dneh zelo na-rastla;4 največ pa je v tem oziru vpoštevanja vredno in značilno 1 »Čas«, št. 1 in 2, 6, 7 in 8. (1910.) 2 »Čas«, št. 6. (»Kristusov problem«, opomba na str. 256.) 3 »Praobčestvo« (Urgemeinde) in »prakrščanstvo« (Urchristentum) sta izraza, ki sta se v modernem bogoslovju splošno uveljavila. Kli sta ta pojma dejansko upravičena in kako jih je treba prav umeti, bomo imeli še priliko pojasniti. 4 Omenjamo le nekaj poglavitnejših protestantovskih del o vprašanju, jeli modernemu človeštvu mogoče še verovati v Kristusa in kar je s tem majhno delo heidelberškega teologa I.Weissa: »Jezus v veri prakrščanstva«, ki je pravkar poseglo v takozvani »boj za Kristusa« in nam zelo jasno odkriva tozadevno stališče sodobnega protestantovskega bogoslovja.1 Zakaj je to delo značilno? Ker izkuša 1. opravičiti potrebo vere v Kristusa tudi v današnji dobi, ker 2. čudovito spaja globoke resnice, zajete iz evangelija, s temeljnimi zmotami prote-stantovstva in ker hoče 3. spraviti z evangeliji v sklad moderno malovernost in nevernost. Prav ta slednja tendenca je za prote-stantovske bogoslovce naše dobe značilna in na tej tendenci temelji takozvano svobodno krščanstvo — Freies Christentum —, ki je dandanašnji postalo veliko in usodno gibanje. Weissova temeljna misel je: veruj o Jezusu karkoli hočeš, kristjan si kljub temu lahko! J. Weiss izvaja sledeče: Ne gre za to, kako se je v pra-krščanstvu razvijal Kristusov nauk in nauk o Kristusu, za kaj so Kristusa smatrali, gre le za to, kakšno je bilo notranje, religiozno razmerje prvih Jezusovih učencev do svojega mojstra. Ce do-ženemo, kako je krščansko praobčestvo v Jezusa verovalo — ne da bi se pri tem ozirali na sporne dogmatične formule —, potem se lahko vprašamo, moremo li tudi mi tako vanj verovati kakor njegovi učenci? In Weissu se zdi da. Zakaj prvotno krščansko občestvo je verovalo v Jezusa Kristusa na trojen način: pred nastopom apostola Pavla so apostoli in učenci videli v Jezusu iz Nazareta človeka preroka, ki jeza božje vladanje namenjen in si je s svojim življenjem božje sinovstvo in slavo zaslužil; apostol Pavel je v Jezusu videl povišanega, ki se je — sam z Bogom eno — odpovedal božanske nature in do človeka ponižal; evangelist Janez pa ga slika kot Boga-človeka v popolnem pomenu, ki je človeštvu razodel božje resnice — luč in milost. Prvi Jezusovi učenci so videli vero vanj v tem, da so ga posnemali, Pavel bolj v tem, da ga molimo, Janez pa v tem, da v zvezi: Henrich Weinei: Ist das »liberale« Jesusbild widerlegt? (Eine Antwort auf seine positiven und seine radikalen Gegner mit besonderer Rücksicht auf H. Drews, Die Christusmythe) 1910 in Jesus im neunzehnten Jahrhundert, 1907. — W.Bousset: Jesus, 1907; Was wissen wirvon Jesus? 1906 — Arnold Meyer: Was uns Jesus heute ist, 1907 in Das »Leben nach dem Evangelium Jesu«, 1905. — Navedeni pisatelji so vsi teologi. 1 Jesus im Glauben des Urchristentums. Johannes Weiss, Professor der Theologie in Heidelberg; Tübingen, 1910. v njem spoznavamo Boga in njegovo besedo. Prakrščanstvo pa tega ni ločilo — Weiss noče, da bi ga tako umeli — ampak vsi ti trije »tipi religije v Jezusa« so se med seboj spajali, drug /'"V drugega prehajali in tako je tudi dandanašnji. Genesis* se je okoli Kristusove dobe pismeno izdelal, ostala rabinska literatura pa pohaja šele iz zadnjih desetletij drugega stoletja po Kristusu. Viri te literature pa — ustmeno učenje po pismoukih — segajo v Kristusovo dobo in še daleč pred njo. Za umevanje Kristusove dobe je izmed rabinske literature najvažnejša mišna (n:$p), ki je najstarejša kodifikacija tradicionalnega judovskega hteva silne stvari, pa ne kakor da bi jih bil sam izmodroval, ampak ker ga žene višja moč; on oznanja novo dobo, a ne sanjari — vsi čutijo, da ima nekoga za seboj, od katerega ima vso oblast in spoznanje. Tako se vse slutnje in čuvstva zgoščujejo v sodbo: vstal je velik prerok med nami, mož božji; on ima duha božjega, in ne samo njegove besede, tudi njegova dejanja kažejo, da je Bog z njim.1 (Luka 24, 19; Äpost. dej. 10,38.) Kadar moli, ga Bog usliši kakor Elijo; on ima vero, ki ga ne vara, zapoveduje tajinstvenim močem, ki jih more le Bog dati. Tako vzbuja v ljudstvu strah in začudenje, pa tudi zaupanje in ljubezen. Zakaj vzlic svoji vzvišenosti in veličanstvu je drugačen kakor krstnik Janez; on veliko zahteva, a daje človeku tudi pogum za dobro; ne trešči grešnikov k tlom, ampak jih povzdiguje k sebi; njegova prava in etike. Mišna je bila pismeno redigirana proti koncu druge/m. če se peče kruh za dom, 'As pa, če se peče za prodajo). 10. Orla: o prepovedi zauživati sad od novozasajeiiih dreves prva tri leta. 11. Bikkurim: o prvencih poljskih sadežev. Od drugih poglavij omenjamo le najznačilnejše: poglavje Erubin: o zvezi ločenih prostorov v svrho svobodnejšega gibanja na dan sobote; Beza: o tem, ali se sme zaužiti na praznik zleženo jajce; Machširin: o tekočinah, ki padajo na sadeže in jih s tem napravijo nečiste ali ne; Tebul jom: o nečistosti, ki se je kdo iznebi s kopeljo, a mora čakati do solnčnega zahoda, da velja za popolnoma čistega; Iadajim: o nečistosti rok in njih izčiščenju; Ukzin: o tem, kako se onečistijo sadeži, ako se njih peclji dotaknejo kaj nečistega. Razen stvari torej, ki so velikega ekonomskega in javnohigienskega pomena, se nahajajo traktati, ki izpačijo moralo do gole malenkostne kazuistike, ki jo je Jezus Kristus tako goreče šibal. 1 To je edino mesto, kjer Weiss namiguje na Kristusove čudeže, sicer pa se te stvari z veliko skrbnostjo ogiba. In vendar so čudeži največji kriterij mesijanstva! m »Čas.* oseba izžarjeva toploto, presrčnost, Ijudomilost. Tako si osvaja srca, gane vest in zagotavlja vse, ki so v njegovi bližini, da Bog, o katerem govori on, ni Bog neusmiljenega obsojanja, ampak oče svojim otrokom, od katerih hoče popolno vdanost, ljubezen in zaupanje« Na ta način Weiss opisuje, kako je prišlo v Izraelu splošno do velikega gibanja, ki je v Jezusu videlo mesijo. Množice so seveda kljub temu dvomile, zakaj to ni bil mesija, kakršnega je pričakoval narod, pač pa so učenci, prevzeti od moči Jezusove osebnosti,1 vednobolj spoznavali njegovo mesijanstvo. Toda ta začetna mesijanska vera učencev — tako nadaljuje protestantovski bogoslovec — je imela prestati hudo izkušnjo, zakaj Jezus jih je začel učiti, da mora mesija trpeti. (Mat. 20; 17, 18, 19.) In mesija je res trpel in kakor hudodelec umrl na sramotnem lesu; učenci pa so se razkropili in lotila se jih je silna pobitost, ki se najbolj zrcali iz besed učencev iz Emausa: »Mi smo upali, da bo on res odrešil Izrael, zdaj pa je pretekel že tretji dan, odkar je umrl na križu!« Kar naenkrat se izvrši preobrat: učenci začenjajo veselo oznanjati, da je tisti Jezus nazareški, ki ga je dalo najvišje svetovalstvo križati, vstal od mrtvih in da ga je Bog naredil za Gospoda in za Kristusa. (Äpost. dej. 2, 36).2 Kako to? Gotovo je, da so na učence vplivala prikazovanja Gospodova. Weiss opomni, da se glede tega, kako si je ta prikazovanja, takozvani velikonočni dogodek, treba 1 Tu tiči zopet zmota, oziroma dvoumje, ki vede do velike zmote. Weiss postavlja po zgledu cele protestantovske individuališke bogoslovne šole vero učencev izključno le na vpliv Jezusove osebnosti. »Čeprav dejansko ni bil mesija, sin božji, je vendar tako na učence vplival« — to, se nam zdi, je najgloblji zmisel te misli. V tem nas potrja sledeča Weissova razlaga znane Petrove izpovedi, da je Jezus res Kristus, sin Boga živega (Mat. 16, 16): »Če se bodo obljube in prerokbe izpolnile — in izpolniti se morajo kmalu — v tem sl nas ti potrdil — potem nam ni treba čakati na drugega, potem si res ti tisti, po katerem bo Gospod dovršil svoje delo!« — Zmisel evangelijev je pa ta, da je Jezus Kristus izpričal, da je Bog, po svojih čudežih, prerokbah, brezgrešnem življenju in visokosti misli. To je razlog »vpliva njegove osebnosti«. 2 To je iz prekrasnega Petrovega govora pred Judi na binkoštni dan. Kdor ta govor premotri v celoti (Rpost. dej. 2, 14—36 inči.) in premisli priliko razlitja Duha Svetega, takoj uvidi, da je Peter govoril o Jezusu Kristusu, Sinu Božjem, kakor je pisano v prerokbah; Weiss pa tendenčno poudarja le stavek: »ki ga je Bog naredil za Kristusa«, kakor da bi bili učenci verovali bolj v Jezusa človeka, ali kako si on to misli, ker jasen ni in si sam vedno oporeka. tolmačiti, ne bo prerekal: gotovo pa je, da so učenci imeli ta prikazovanja za resnična, da so nanje, ki so bili možje trezne pameti in zdrave narave, mogočno vplivala in da so nanja zasnovali svoje življenje in delovanje ter so zavoljo njih trpeli preganjanje. 1 Vendar pa, meni Weiss, niso prikazovanja Gospodova, vstalega od mrtvih, — mogla edina in sama na sebi roditi tiste vere, zavoljo katere so šli v smrt, marveč le v zvezi s tem, kar so od Gospoda vedeli, ko je bil še med živimi: vstajenje ni rodilo nove vere, ampak jo le poživilo.2 Weissu se zdi, da bi prikazovanja Gospodova samanasebi ne mogla provzročiti popolnega »preurejenja vseh vrednot«, kakor so je izvršili apostoli, ki so križanega Jezusa proglasili za kralja Izraela in učili, da je trpljenje znak bogoljubnega življenja in križ pot do slave.3 Res, da se jim je prikazal kakor kralj iz drugega sveta, a če ne bi bili že za časa njegovega življenja kolikortoliko prepričani, da je bil on izvoljenec božji, če bi bili na njem opazili bolestno sanjavost in zamaknjenost ali pa prazno domišljavost ali pa samo-varanje ali pa omahovanje in dvojenje, bi mu ne bili tudi preko smrti ostali zvesti. Pa bodisi kakor že koli, praobčestvo je verovalo, da je Jezus mesija. Tu pravi Weiss lepo: »Ne moremo si zadosti živo predstavljati, kako čudno je moralo vplivati veselje učencev na 1 Zakaj protestantovski teolog iz tega ne sklepa dalje, kakor to dela katoliško bogoslovje? 2 Seveda se to ne sme umeti tako kakor to umeva najbrže Weiss, ki hoCe s tem omalovaževati pomen vstajenja in vstajenje, ki mu je neprijetno, takorekoC potisniti v kot. Zakaj vstajenje je bilo po Pavlovih besedah največje jamstvo za resničnost mesijanskega poslanstva in »brez vstajenja bi bila prazna naša vera«. Brez vstajenja bi bila vera v Kristusa v uCencih bržkone zamrla. Tendenca Weissovih izvajanj je oCividno ta, da bi položil najveCjo važnost na Jezusov etiCni nauk, ki da je v zvezi z njegovo osebnostjo najbolj vplival na uCence — Čudeži pa so mu nevšeCni, kaj še čudež vseh Čudežev, vstajenje, ki najbolj izpriCuje božjo naturo Jezusa Kristusa! Vstajenje ni prigodno, ampak je bilo po odrešilnem naCrtu nujno potreben dogodek. V tem oziru nam mora biti pač apostol Pavel, ki ga tudi Weiss zelo povzdiguje in ima za pravega Kristusovega uCenca, bolj merodajen kakor moderna protestantovska teologija I 3 Tu je treba pomisliti, da so Judje splošno verovali, da je trpljenje in sramotna smrt znamenje božje jeze in Kristusova smrt na križu božja sodba, znak zavrženosti. Opomniti pa je treba, da ta verska predstava ne temelji Cisto na Svetem pismu, zakaj v knjigi Jobovi in v psalmih, pa tudi drugod, tudi praviCnik trpi. njihove judovske sodeželane; kako so se zdeli slednjim .sladkega vina polni*, ko so v mnogoterih jezikih oznanjali .velika dela božja*. Za množico sc ni nič izpremenilo — isto rimsko suženjstvo, ista pusta enakomernost vsakdanjega življenja brez tolažbe, ista bogooddaljenost kakor doslej — in ti ljudje trdijo, da je tu mesija, sredi potrtega melanholičnega rodu odmevajo njihova srca samega veselja, hvale in slavospevov!«1 Sicer učenci mesijevo kraljestvo še vedno le pričakujejo, njihove oči so obrnjene v prihodnost, v kateri ima mesija šele priti v vsej svoji slavi in mogočnosti — in v tem se ne razlikujejo od sodobnih judov — toda oni so kljub temu blaženi že v sedanjosti. Čeprav namreč Kristus še ni porazil vseh svojih sovražnikov, ni upostavil trona Davidovega na zemlji, da bi pravičniki za vedno zavladali nad nasprotniki božjega kraljestva in čeprav ima dopolnjenje vsega šele priti, kakor je Gospod sam obljubil — čeprav je izrečno poudaril, da niti angeli v nebesih, niti sam sin božji ne ve ne ure, ne dneva — so se učenci zavedali, da je kraljestva teme konec, da je kraljestvo božje, dasi še ne dopolnjeno, pa zagotovljeno in dcčim hodi po svetu satan, da z zvijačo pogublja duše, se v nebesih glasijo zmagalni spevi.2 Razpoloženje krščanskega pra-občestva ni pesimistiško, eshatološko, kakor da bi vsled pričakovanja skorajšnjega konca sveta pustili, naj se svet suče, kakor se hoče, marveč optimistiško in delavno, naperjeno na moralno pre-rojenje človeštva.3 Zakaj Jezus ni za učence samo Kristus, vladar 1 To razpoloženje prve krščanske občesti sredi potrtega judovstva opisujejo Apostolska dejanja prekrasno s temi-le pregnantnimi besedami: ,,Ka9-’ rjudpav x* rcpooxapxspoüvxsj önoä-opaSöv 4v tip Eapip, xXftvx4£ ts xax’ olxov äpxov, naTsXa|ißavov tpoiprjs iv ä'faXXtaoti xal dipeXöxrjxi xap9£a{ aivoövxss xöv D-söv xal ixovxsj X“Ptv "P&S £Xov xöv Xaöv.“ (2,46—7. V Weissu je glede citata najbrže tiskovna pomota.) — Kakšna veselosrčnost in navdušenost za one žalostne čase političnega suženjstva, najhujših notranjih strankarskih bojev in prepirov ter grozodejstev med Judil (Glej Schürerja: Geschichte des jüdischen Volkes, I. zv.) 3 Glej grandiozno sliko boja med ženo in kačo in nebeško vojsko v XII. poglavju skrivnega razodetja; tako so čutili že prvi kristjani. 3 V tem oziru protestantovski bogoslovec J, Weiss ni zapadel tisti zmoti, ki jo po zgledu drugih protestantovskih bogoslovcev (n. pr. Schweit-zerja) pogreva v zadnjih dneh znani bivši profesor katoliškega bogoslovja na monakovski univerzi Dr. Jožef Schnitzer, ki v svoji brošuri »Hat Jesus das Papsttum gestiftet?« (Augsburg, 1910)na temelju zelo slabih argumentov trdi, da Kristus ni ustanovil primata niti kdaj mislil ga ustanoviti. Temeljito je Schnltzerja zavrnil bonnski katoliški bogoslovec nebes in zemlje, ki je prišel in ima s še večjo slavo priti, ampak tudi njihov gospod, xvgiog, katerega molijo in ki se mu smejo bližati, kojega milost je vedno z njimi,1 ki jih vseskozi preveva, jim podeli dar govora, usposobi za heroična dejanja ljubezni, napolni z vero, ki prestavlja gore in užge v njih požrtvovalnost do smrti ter prve kristjane vname s tolikim prekipevajočim navdušenjem, da si danes tega ne moremo več izlepa predstavljati. Vrhutega pa je večina prvih kristjanov Gospoda Jezusa osebno poznala. Weiss dobro opominja, kako se je ravno za časa Jezusovega razširjeval kult Mithre,2 kult neosebnega miti-škega božanstva. Pravtako, meni Weiss, bi se bil lahko razširil kult neosebnega mitiškega Kristusa,3 pa bi se pravtako kakor Dr. Fritz Tillmann v knjižici »Jesus und das Papsttum (Köln, 1910). Schnitzer se zlasti na to opira, da je bila religija Jezusa in njegovih učencev bistveno eshatološka, da je Jesus sam veroval in učil, da bo sveta skoraj konec, vsled česar ni mogel misliti na to, da ustanovi cerkev, ko bo itak vse kmalu poginilo v svetovnem požaru! Kako je ta domneva v kričečem nasprotju s Kristusovim evangelijem, veselim oznanilom, to je že protestant Rdolf Harnack pokazal (glej: Lehrbuch der Dogmengeschichte 4. natis, Tübingen, 1909,1, 67). Kar se tiče eshatologičnega svetokončnega momenta v evangeljih in krščanskem praobčestvu, obravnavajo o tem na katoliški strani temeljito zlasti: Tillmann: Die Wiederkunft Christi nach den paulinischen Briefen (Biblische Studien; Freiburg im Breisgau, 1909); Le Camus: L’oeuvre des Äpötres, 3 zvezki, Paris, 1905; Knabenbauer: Jesus und das Weitende (Stimmen aus Maria Laach, LXXIV, 1908). 1 Primerjaj pozdrav svetega Pavla Rimljanom: 'H x«p‘S wo xuptou ijpffiv TrjaoO XpioxoQ pstä jiavxcov bptöv.“ (Rom. 16, 24.) To je bil pravi pozdrav prvih kristjanov. 2 Dr. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda (I. zvezek, Družba sv. Mohorja, Celovec, 1910), pravi, da so se celo še v čglliem stoletju po Kristusu v naših krajih zidali templji v čast Mithri (str. 12). Ta kult so razširjali posebno rimski vojaki. Zato nahajamo n. pr. v naših pokrajinah Mith-rov kult povsod, kjer so bile rimske posadke, ali cele templje, kakor v Ptuju, ali pa samo njemu posvečene podzemske jame, takozvane mitreje. Taka jama se nahaja še dandanes blizu Čr n o ml j a; v njej je vdolben relief Mithre, ljudstvo pa imenuje ta kraj »ajdovščino« kakor tudi drugod po Slovenskem, kjer se nahajajo ostanki mitrejev. Tudi v Ljubljani se je našel votivni oltar Mithrin. (Splošno opisuje Mithrov kult najboljše Cumont, podatke glede Kranjske sem izvedel mimogrede od dr. Grudna.) 3 To je seveda zelo sporno, ker nikakor ni dognano, ampak naravnost izključeno, da bi bili v tedanji dobi kje dani pogoji za kult kakega mitiškega »Kristusa«, kakor trdi n. pr. Drews v svoji »Kristusmythi«, ker takega mitiškega »Kristusa« niso poznali. To je čisto nedokazana domneva nekaterih modernih orientologov. Sicer pa bomo o tem ob priliki še razpravljali. Mithrov ne bil dolgo obdržal. Kristus-Bog je bil za učence obenem človek-Jezus, ki so bili z njim osebno občevali, in ta okolnost je silno utrjevala krščansko zavest. Lepo pravi Weiss, da so učenci krščanstvo »kot prve priče realnega in osebnega življenja Gospodovega napravili za najblagodejnejšo duhovno moč v svetovni zgodovini«. In ravno zgled življenja tega Jezusa jih je navajal k temu, da so polagali največjo važnost na to, da ga posnemaj o.1 Tako se je začelo novo življenje krščanskega praobčestva, čudovito in prelepo življenje! Tu moramo Weissa zopet navesti dobesedno: »Danes se nam zdi samoposebi umevno, da so pravica in ljubezen in zvestoba važnejše reči kakor obdesetenje različnih poljskih sadežev in da čistost srca pred Bogom več velja kakor snažne roke, toda kaj je pomenilo to naziranje in čuvstvovanje uveljaviti celo v malem krogu, ki je vzrastel v judovstvu, tega si ne moremo izlepa več predstavljati. V prvem poglavju pridige na gori je izporočilo zbralo mogočne Jezusove besede ..., v katerih nas predvsem presenečajo velikanske zahteve, ki jih stavlja Jezus na naše samopremagovanje; vse merijo na strastvenost in počutnost judovskega ljudskega življenja, naj se javlja v jezi in kletvini ali v psovki in priseganju ali v neukročeni sli in starojudovski maščevalnosti ter sovražnosti. Temu nasproti pridiguje Jezus ne samo zunanjo disciplino, temveč te stvari zamori v njihovi korenini s tem, da vzbudi čut odgovornosti pred vsevidnim očesom božjim. S tem položi sredi judovske »pravičnosti«, izpačene v juristično kazuistiko, temelj resnično etiškega življenja, ki temelji v zvezi z Bogom. Jezus premaga malenkostni maščevalni nagon tega naroda s tem, da zasadi v srce svojih učencev ljubezen do sovražnikov in jih stori voljne, da se odpovedo celo lastnim pravicam. Če si predstavljamo občestvo, ki si sredi pritiska in preganjanj predočuje te skoro nadčloveške zahteve — ponujati sovražniku lici — in izkuša po njih živeti, potem si moremo šele ustvariti sliko, kako je v njih deloval dalje duh Jezusov. Nič manj, če si predočujemo, kako so prvi kristjani zabičevali 1 Tu je treba protestantovskega bogoslovca zopet popraviti: ne samo Jezusovo bogoljubno življenje in »vpliv njegove individualitete«, ampak predvsem to, da je tako brezmadežno bogoljubno življenje moglo biti le življenje Boga, ki se je posebno s svojim vstajenjem za Boga izpričal, jih je nagibalo k temu, da ga posnemajo, da mu postanejo kolikor mogoče enaki in deležni njegove večne slave. Portate De um in corpore vestrol je vzkliknil sveti Pavel (Korin. I. 6, 20). postavo vestnosti, da ni smeti videti pezdirja v bratovem očesu, na bruno v lastnem pa pozabiti. To je velika reč, da majhno občestvo, ki se je zavedalo, da je izkusilo posebne milosti in je poklicano za velike stvari, resno stremi za čistim življenjem in resno vpošteva nauk: ne sodite, da ne boste obsojeni; posebno med judi, ki so itak nagnjeni k temu, da hitro obsodijo, je bilo to nekaj čisto novega.1 Zato se nam te besede Jezusove o skrbi (za večni blagor) in božjem sinovstvu zde kakor oaza sredi puščave globoko potrtega in čmernega rodu. Nikjer se morebiti ni najbistvenejše bistvo Jezusovo tako neizkaljeno in prepričevalno izrazilo kakor tukaj v tem veselem zaupanju v Boga, harmoničnem skladu med življensko resnobo in veseljem do življenja — to je čisto nov način življenja.«2 t0 je učencem dajalo moč, da so tudi oni izkušali tako živeti. Posnemali so ga zlasti v ljubezni, in njegove besede, da je prišel na svet, ne da bi mu drugi stregli, temveč da on drugim služi, so bile motto njihovemu delovanju.3 In prekrasno pravi Weiss V tem oziru, da »so učenci to ljubezen bržčas udejstvovali z neslovitimi in neznanimi dejanji požrtvovalnosti in samopremagovanja ob posteljah bolnikov in dušah grešnikov, kar je bilo morebiti še bolj v zmislu in duhu Jezusovem kakor oni sijajni in entuziastiški čini, ko so nekater-niki žrtvovali celo svoje premoženje, kakor nam poročajo Dejanja Apostolska«. Prvi učenci so molili in bdeli, vzeli na rame križ Gospodov v svesti si, da »gre pot k popolnosti skozi trpljenje« Skratka, njihova vera je bila: posnemanje, imitatio Christi, in molitev k povišanemu! Tako Weiss. Koliko je na teh izvajanjih resnice, deloma globoke resnice, katoličan lahko na prvi pogled čuti in opazi; koliko zmote, smo že omenili in zavrnili. Vendar pa tudi to, v čemer ima Weiss prav, niti oddaleč ne dokazuje, kar bi on rad hotel. Prvi učenci so Jezusa posnemali, ker so bili prepričani, da je Bog, 1 Podobno govori na katoliški strani o značaju in zmislu Jezusove gorske pridige že omenjeni J. Tillmann v »Jesus und das Papsttum«, str. 16, 17 in 18, kjer pobija Schnitzerja, ki velike zahteve gorske pridige smatra za svetomrzne in nerazumljive, če se ne vpošteva vera Jezusova v bližnji konec svetovja. Kakor se vidi, je bivši katoliški teolog daleč pod protestanti I 2 Tu moremo Weissu prav posebno pritrditi, na vsak način pa umeva Kristusa veliko globlje kakor — Schnitzer. 3 Lepo je to misel glede na poklic duhovništva v modernem svetu poudaril svoj čas dr. Krek na shodu katoliškega dijaštva; posebno danes je spričo preganjanj, ki jih trpi cerkev, vredna, da se globoko premisli. ki more tako živeti in more tudi od nas zahtevati, da, kolikor moremo, tudi mi tako živimo, nikakor pa versko življenje prvih kristjanov ne dokazuje, da je zadosti, če moderni človek posnema Kristusa, kolikor more, zgolj iz spoštovanja do njegove zgolj človeške osebnosti ali pa vsled njenega mogočnega sugestivnega vpliva — vprašanje pa, je li Bog, oziroma mesija, da je postransko! Weiss to misel sam pobija, ko opisuje mesijansko vero prve cerkve! Zato pa so tudi njegova nadaljnja razmatranja o »veri Pavlovi« in »veri Janezovega evangelija« popolnoma irelevantna. O Pavlu razmatra tako lepo in globoko, kakor malokateri protestan-tovski bogoslovec,1 toda kaj ima dejstvo, da je apostol Pavel, ki je, kakor Weiss odločno poudarja in temeljito dokazuje, v Jezusa prav tako veroval kakor prvi učenci in vsa pracerkev, postavil bolj v ospredje Jezusa Kristusa, nebeškega sinu Očeta, ki se ni obotavljal sprejeti podobo človeka in se ponižati do smrti na križu — kaj ima to opraviti s pisateljevo tendenco, da je pravtako opravičeno, če moderni človek veruje v Jezusa Kristusa povišanega ali če ga ima zgolj za človeka? Kakšna absurdnost! Saj tudi tu Weiss sam priznava, da je Pavel (in isto poudarja glede Janeza) veroval v Jezusa Kristusa, Boga in človeka, pravtako kakor vsi drugi učenci, in pobija tiste protestantovske bogoslovce, ki trdijo nasprotno — kako naj potem sledi iz tega, da je pravtako upravičeno verovati v Kristusa Boga, kakor je upravičeno verovati v Kristusa, ki je »manj Bog« ali sploh le človek? Weissova temeljna misel je zmotna misel in sploh ni več krščanska misel. Krščanska je le tista misel, ki vidi v Jezusu Kristusu to, kar je po Weissovih izvajanjih v njem videla že prva 1 Protestantovski teolog W. VVrede (»Paulus« — Religionsgesdiicht-liche Volksbücher) je postavil trditev, da nima nebeški Kristus, o katerem govori Pavel v svojih pismih, niCesar opraviti z zgodovinskim Jezusom, o katerem Pavel ni nič vedel in ga tudi poznal ni. Pavel je častil le tistega judovskega mesija, v katerega je kot jud itak že veroval in ga v svojih pismih teološko izpopolnil. To gorostasno trditev, da je Pavel pisal o fantomu, o svoji lastni umišljenini, je pograbil neteolog Drecvs, ki se je povzpel v svoji Christusmythe do še gorostasnejših trditev, češ Pavel je brez ozira na Jezusa, ki sploh nikoli ni eksistiral, modroval o tistem »Kristusu«, oziroma parzovskem saoshyantu ali marduku, ki je živel tedaj v orientalski mitologiji. Weiss Wredeja temeljito zavrača iz Pavlovih pisem samih, ki Jasno dokazujejo, da je Pavel pisal o zgodovinskem Jezusu, katerega je sam poznal osebno in v katerem ves živi. Primerjaj o Pavlu: Krek, Zgodbe Svetega Pisma (1910) zlasti poglavje: Pavlov značaj. cerkev: Boga in človeka. Vsaka druga misel je nekrščanska misel in mora krščanstvo do dna razrušiti, kar moderni protestantovski teologiji po pravici očitajo mnogi svobodomiselni misleci, ki imajo protestantovsko vero v Jezusa za hinavsko, ali pa vsaj za veliko samoprevaro. In ta nekrščanska misel se čedaljebolj razširja, kar dokazuje najbolj letošnji »Svetovni kongres za svobodno krščanstvo in religiozni napredek«, ki je zboroval od 5. do 10. avgusta 1910 v Berolinu in ki se ga je udeležilo blizu 2000 zborovalcev iz vseh delov sveta. To svobodno krščanstvo ni nobeno krščanstvo in svobodnokrščansko gibanje je nekrščansko in proti krščansko gibanje, ki nima zlasti še s »prakrščanstvom« prav nič skupnega. Če se Weiss prizadeva spraviti tisto moderno versko indiferentnost, ki se razodeva v tem, da se vprašanje, je Ii Kristus bil Bog ali ne, smatra za nebistveno, in ki se najbolj javlja v »svobodnokrščanskem« gibanju, v sklad z vero prakr-ščanstva, se je temeljito zmotil. To dokazati je bil namen te naše razprave. O □ O □ D O svetovnem kongresu za svobodno krščanstvo in religiozni napredek v Berolinu, na katerem je govoril tudi prof. Masaryk iz Prage o »religiji in zdržnosti«, je objavila od katoliške strani obširno objektivno poročilo »Äugsburger Postzeitung«, izmed revij pa obširno »Historisch-politische Blätter« (7. št., 1910), krajše »Hochland* (1. zvezek, 1910). Protokol o kongresu še ni objavljen — izide te dni — pač pa je dozdaj objavljenih nekaj posamnih govorov nekaterih nemških protestantovskih teologov. Tu podamo kratko skico po »Hochlandu« in »Hist.-pol. Blätter«: Začel je na tem kongresu, na katerem je včasih en sam dan predavalo 20 govornikov! s predavanjem Ädolf Harnack (»Das doppelte Evangelium im Neuen Testament«), ki je izvajal, da je vsak izrek Jezusov nesprejemljiv, če se ne zlaga s tem, da je bil Jezus zgolj človek. Bousset je Jezusa označil za »simbol«, iz katerega je kakor v Buddhi in Mozesu odsevala večna veljavnost religije. Tröltsch je zagovarjal svobodno krščanstvo — svobodo od dogem in cerkve — obenem pa zahteval, da svobodni kristjani ostanejo v zvezi s tradicionalno cerkvijo in spoštujejo ortodoksno tradicijo. Znani Murri je povedal isto, ko je poudarjal, da hoče kljub svojim moder-nistlškim »svobodnokrščanskim« nazorom ostati član katoliške cerkve. S o d e n je zahteval, da mora vsak religiozni napredek »čistost, globokost in moč religije« pospeševati, ne pa ogroževati. Carpenter iz Oxforda je slavil zasluge nemške blbliške kritike za poglobijenje vere v Angliji. Moore, Ämerikanec, je trdil, da ga je ravno kritika pripeljala do vere. P e a b o d y je pripisoval zaslugo za racionalno umevanje krščanstva nemškim teologom. Avstralec Jones je povedal, da v Avstraliji najbolj berejo jenskega teologa Wendta, in Armenec Ter Minassianz je povedal, daje rajni shizmatični armenski »katolikos« poslal več mladih redovnikov namesto na katoliške univerze študirat na protestantovske. T i t i u s je spravljal v sklad moderno etiko s krščansko, Baumgartne) je v prid religiji zahteval ločitev šole od cerkve, W e i n e 1 je zahteval popolno versko svobodo pastorjev in teologov od oficielne cerkve, socialni demokrat Maurenbrecher, ki se veliko peča s krščanskim religioznim problemom, je proglašal popolno identiteto krščanstva s socializmom, pastor Gounelle je zahteval, da se krščanstvo odpove onostranskim interesom in se peča zgolj s »kraljestvom božjim na zemlji«, socialistične nazore je razvijal tudi holandski pastor Bak-ker. Traub je »socialistične kristjane« dobro pobijal, zakaj krščanstvo je več kakor zgolj socialno delo. Maurenbredierja je zelo izdelal pastor Pfannkuche. Pastorica Effie Jones, ki opravlja dušnopastirsko službo neke unitariške občine v Waterlooju (Iowa, U. S.) je zahtevala od oficielne cerkve več umevanja za žensko psiho, prof. Gunkel iz Gies-sena je zagovarjal radikalno kritiko glede na Stari Testament, Wobber-m i n je predaval o svoji stroki, religijski psihologiji, profesor na visoki šoli za cestne in vodne zgradbe v Peterburgu, Poljak Merczing, je poročal o poljskih unitarcih (poudarjal je zanimivo dejstvo, da so poljski unitarci že v 16. stoletju učili marsikaj, kar danes oznanja Lev Tolstoj), francoski pastor Giron iz Amsterdama je dejal, da vprašanje o mesijanstvu Jezusa ni zgodovinsko, ampak zgolj religiozno in da Jezus »vira religije ni izčrpal«, judovski profesor od čikaške univerze, Hirsch, je pripovedoval, da ameriško judovstvo svete knjige še bolj radikaluokritično razlaga kakor nemški protestantovski profesorji. Sabatier iz Pariza, znani raziskovavec življenja in dobe sv. Frančiška Asiškega, je govoril jako lepo in priporočal konfesionalni mir in spravo, 261etni Funk, bivši katoliški semeniščnik, je pa slavil modernizem, za kojega je papeštvo »premagano stališče« in ki se kljub temu zlaga s »pravim katolištvom, kakor odseva v spisih svetnikov«, 78 letni profesor filozofije na berolinski univerzi A. Lasso n se je edini med živahnimi ugovori zavzel za ortodoksijo, zavračal svobodnokrščanske nazore s stališča lutrovstva in odrekal moderni dobi zmožnost novih verskih tvorb. Profesor Bonet-Maurg iz Pariza je povedal, da v Parizu »reformnojudovski« pastorji pridigujejo protestantom, protestantovski pastorji pa judom; sivolasi judovski profesor filozofije na marburški univerzi, H. Cohen, pa je govoril o »pomenu modernega judovstva za religiozni napredek«. Krščanstvo mu ni nič, judovstvo pa absolutno veljavna religija, ki je tudi za moderno dobo najbolj primerna, ker ne pozna spora med, vero in vedo, postavlja težišče vere v tostransko življenje, judovska mesijanska ideja pa pomenja »udejstvenje nravnosti na zemlji«. Podobno je govoril jud Claude Montefiore z Angleškega, ki je evangelije slavil kot sad judovstva, odklanjal Pavla in poudarjal, da takozvani svobodni kristjani ne smejo napadati ne judovske, ne krščanske ortodoksije, ki imata velike zasluge za človeštvo. (Med njegovim govorom so mnoge ženske jokale.) Christof Schrempf, profesor iz Stuttgarta in zelo originalen človek, je napadal vsakršno kompromisarstvo, pobijal tiste svobodne kristjane, ki se nočejo ločiti od cerkve in izborno odkrival slabosti liberalne protestantovske teologije; proglasil se je za popolnega individualista, označil nebesa za neznanko in svaril svobodne katoličane pred stremljenjem po popu-lariteti. Poučno je bilo poročilo japonskega protestantovskega misionarja Minami iz Tokija o religioznem stanju Japonske. Nekaj drugih buddhistov iz Indije je prosilo, naj se Indijci ne nadlegujejo s krščanskimi misionarji, paC pa naj se jim pošiljajo znanstveniki in pedagogi, znani Hyacint Loyson pa je v svojem sklepnem govoru izjavil, da je katoliška cerkev izgubljena, hvalil judovstvo in narisal v duhu vero bodočnosti, ki bo spajala judovske, mohamedanske in buddhistovske elemente. Rezultat tega prečudnega kongresa? Nobene besedice o odrešenju, milosti, večnem blaženstvu (izvzet je le Ä. Lasson, ki je bil bela vrana na tem kongresu), pri unitarcih sploh popoln ateizem; bilo je vseskupaj skrajen verski individualizem, ki ima skoro le ime od vere! Kongres je pokazal popolni razpad prote-stantovstva. Značilno in usodno znamenje, ki bo imelo dalekosežne posledice, kakor je na kongresu poudarjal sam profesor Tröltsch iz Heidelberga. Nekaj literarnega. Venceslav Belž. (Dalje.) Muth se je lotil tudi Lovrenca Krappa, ki je očital Lohru in njegovim sotrudnikom, da stojijo v Muthovi službi, in ki je nastopil listi čas s svojo pesnitvijo »Christus«, vseskozi religioznim delom. V »Hochlandu« mu je očital Muth, v »Liter. Warte« pa Schmidt, da ima zahvaliti svoj veliki uspeh le bleščeči formi, za katero se pa skriva nič ali le malo resničnega čuvstva. Ta dvojna obsodba je hudo zadela tudi Kralika, ki se je zelo zavzemal za Krappa. Tako se je vedno bolj gibalo literarno življenje; »Hodi-land« je bil svojemu programu zvest in dosleden, — še predo-sleden: — kritičen nož, neizprosno oster; — list, torišče delovanja vseh struj, le da niso bile protikatoliške; zavzemal se je nemalokrat za protestante in druge, medtem ko je obsojal katoliške umetnike. — Res se da delati tudi s protestanti v tem in onem — a pri tem se pokaže vedno velika nevarnost z ozirom na načelna vprašanja; popolnoma nepristranski ostati v načelnih, v versko specifično različnih, oziroma konfesionalnih stvareh je težavno, skoro nemogoče, a od druge strani tudi nevarno. In ne samo nevarno, — ampak tudi krivo in napačno je poudarjanje religioznega momenta samo, vkolikor vse druži, konfesijo priznavati le, vkolikor ne povzroča razpora in ločitve, držati se nad konfesijami, biti katoličan, vkolikor bi bil lahko tudi protestant, vkolikor je katoliška vera splošno krščanska, — izogibati se je pa, vkolikor je specialno rimsko-katoliška. — Toliko bolj nevarno in sumljivo je bilo Muthovo ravnanje, ko se je širil duh moderne reforme. V Ameriki srečamo v nekako istem času vplive in posledice amerikanizma in imen: Gibbons, Ireland, Spalding; na Angleškem: Tyreil, Hügel; na Francoskem: Loisy, Houtin, Le Roy; imamo lyonski list »Domain« in krog njega so uredniki: Blondel, Fonsegrive, Klein; v Italiji Murri in Fogazzaro z listom »Rinnovamento«; v Nemčiji Schell, Erhard, Müller. — Ideje katoliškega reformnega modernizma je zanesel na leposlovno polje Fogazzaro in jih poosobil v svojem romanu »II Santo«.1— Kakor brž se je pisatelj sam izrazil, da ni ta roman samo umetnina, ampak da je resen program reformnega gibanja — modernizma, je bila Cerkev prisiljena izgovoriti svojo besedo, — svojo sodbo, in roman indicirati. — Kmalu potem, ko je ta roman izšel, ga je začel priobčevati v prestavi »Hochland« 2 _ Dasi je »Hochland ustavil nadaljevanje, kakor hitro je bilo delo od Cerkve obsojeno, — je bil vendar ta dogodek zelo kritično znamenje za »Hochland« in velike važnosti za vse gibanje; mnogi so to prestavo Muthu zelo zamerili, med njimi v prvi vrsti Kralik. — Mnogi so se začeli že prej obračati od »Hochlanda«, ker se jim je zdela njegova tendenca preveč prosta, preveč svobodna, preveč modernistična, njegovo stališče premalo odločno, premalo pozitivno, premalo katoliško. Nekako v tem času je izdal A. Pöllmann brošuro: »Rückständigkeiten«;3 posegel je z njo v boj in pravdo o beletristiki. Pritožba o inferiornosti je precej opravičena, — a treba je tudi pogledati včasih nekoliko nazaj, da se ne izgubi stik z minulostjo, s preteklostjo, ki je vendar precej donesla in ustvarila, — ne pa strmeti in stremiti samo naprej. Treba pa je tudi stika z religijo: poezija brez religije je nemogoča 1 Doba romantike je velika doba, ki druži vero, filozofijo in umetnost v enoto na pod- 1 Primerjaj: »Katol. Obzornik«. X., str. 133.; Fr. Terseglav: Fogaz-zarov >11 Santo* in Dostojevskega »Bratje Karamazov«. — »Čas«. I„ str. 265. Dr. A. Ušenlčnik: »Katoliški modernizem«. — »Stimmen a. M.-L.« LXX., str. 91. in 315.; H. Baumgartner: Fogazzaros neuester Roman: »Der Heilige«, — Fogazzaros religiöser und literarischer Standpunkt. 2 »Hochland« III. 2., str. 16. (= April 1906.) s Gesammelte Aufsätze. Ravensburg 1906. Alber. lagi skupnega svetovnega naziranja. Muth in »Liter. Warte« nimata nikakega stika s to veliko dobo. — Pöllmann je tudi prvi opozoril širšo javnost na nasprotje med M ut h o m in Kralikom, kar je bilo dotedaj znano le ožjemu krogu literatov, ker Kralik ni še polemično nastopal proti Muthu. Na V. splošnem avstrijskem katoliškem shodu so si katoliški avstrijski nemški literati, dunajski novoromantiki, utrdili stališče proti nemškim katoličanom, proti Muthu, »Hochlandu« in njegovemu krogu. — Pod vplivom tega shoda je izšel v drugi polovici 1906 poseben oglas, ki je oznanjal nov katoliški leposlovni mesečnik z imenom: »Der GraU.i — Za izdajatelja lista je bil podpisan Richard von Kralik. — Kdo in kaj je ta Kralik?2 Kralik je bil rojen 1. oktobra 1852. v Eleonorenheinu na Češkem; svoja mlada leta je preživel večinoma v Linču; pozneje je študiral na Dunaju, v Bonnu in v Berlinu. Leta 1877. in 1878. je potoval po Italiji, potem po Grškem. Vero je izgubil Je v mladih letih; vzgojen je bil v liberalnem duhu; pozneje se je priklopil socialni demokraciji in postal odločen, fanatičen demokrat; v Rimu je hotel podati socialnim demokratom novo vero, nov katekizem, ustvariti jim je hotel tudi novo Uijado. Ä na Grškem, na potovanju, ki je bilo posvečeno umetniško-prosvetnim študijam, se je izpreobrnil; izprevidel je, da je edino v pozitivni veri temelj resnične prosvete, resnične umetnosti; da izvira vsa prosveta le iz verskih, religioznih tal. Vrnil se je na Dunaj in posvetil vse svoje moči, ves svoj čas čudovito vztrajnemu delu: hotel je podati svojemu narodu veliko, resnično prosveto, ki je mogoča le na odločno katoliškem, rimsko-katoliškem stališču, — kar je spoznal po mnogih dvomih in bojih. — Spisal je mnogo: filozofične, estetične, kulturelne, literarne, zgodovinske 1 Monatssdirift für schöne Literatur. Herausgeb. Fr. Eidiert. Wien, Verlag Älber. Ravensburg. 2 Kogar bi utegnila Kralikova osebnost bolj zanimati, naj čita v njegovi »Literaturbewegung« poglavje »Es weht der Geist, wo er will.« — Äli pa brošuri: a) Innerkofier: Rieh. v. Kralik. Baden-Bad. 1904. Weber, b) Dr. Truxa: Rieh. v. Kralik. Wien—Leipzig. 1906. Fromme; ali: »Gral.« II. Str. 10. Literarische Selbstporträts: Rieh. v. Kralik; »Hochland.« III. 2. Str. 351. Dr. Ranftl: Richard von Kralik als Essagst; »Die Kultnr.« VIII. Str. 43. Dr. W. Oehl: Ridi. v. Kralik als Lyriker i. t. d. študije in razprave; spesnil je mnogo epičnih in liričnih in dramatičnih stvari; predelal je mnogo narodnega blaga. — V vseh svojih delih se kaže odločnega romantika; on gleda s starimi romantiki svet kot estetičen problem; on je nasprotnik racionalizma in zagovarja proti njemu poezijo vere; bojuje se proti kulturi materializma in povzdiguje svet religioznosti, čuvstev, tradicije, idealizma; na vseh poljih naj bo preteklost podlaga prihodnosti, posebno pa v umetnosti in poeziji; zato naj bo tema dvema vir narodna umetnost in narodna poezija, zato spoštovanje pred starimi spomeniki in pred spomini, ki so nanje navezani! — Najvišji cilj mu je enotna, organična, dvigujoča prosveta, tesno združena na enotni podlagi pozitivne — katoliške vere. V oglasu, ki ga je izdal Kralik za novi list, stoji med drugim: »Značilna posebnost, ki da j a novemu listu opravičenost samostojne eksistence, naj obstoja v tem, da pridejo pozitivne strani katoliškega stališča na vseh poljih literature do kolikor mogoče popolnega in čistega razvoja. Izdajatelji so odločeni pripraviti svoje katoliško stališče brezobzirno do veljave.« Pozitivno, odločno katoliško stališče je najbolj značilno za »Grala«, ko je hotel biti nasprotno »Hochland« osrednje glasilo vseh struj pozitivno krščanskega prepričanja, — nič manj naprednih, modernističnih (Schell, Fogazzaro), — zmerno protestantovskih (Lienhard), — kakor konservativnih, rimskih. Ta neodločnost v načelnih stvareh je za »Hochland« značilna; list, ki hoče delati v katoliškem duhu, ki hoče pospeševati prosveto v tem duhu, ne more poznati, ne sme poznati nič razen — enega katolicizma, — razen enega konfiteorja in ta je rimski, — je Petrov; zato ne sme in ne more nikakor biti dovolj »religiozno dolžnost poudarjati pred vsem v tem, kar druži vse kristjane«, — ne sme in ne more se principielno, vedoma in hote izogibati »specifičnih, konfesionalnih diferenc«. — Samo ena je resnica — in ta ostane vedno in povsod resnica — v umetnosti in poeziji nič manj kakor v religiji! — Ni torej dovolj želeti, da se pesnikovo »svetovno naziranje pokaže — povprečno bolj v splošnem zmislu pozitivnega ali negativnega svetovnega naziranja — in le izjemoma v specifizirani obliki cerkvene izpovedi,«1 in ne samo, da ni to dovolj, — ampak napačno je, — 1 »Hochland«, I. 1. Str. 101. načelno krivo. — Čemu naj bi se katoliški pesnik ne smel pokazati pravega in celega katoličana, čemu naj bi se skrival za plotom splošnega naziranja — in se smel le izjemoma pokazati pri pravem oknu — edino prav »specifizirane« oblike cerkvene izpovedi! — Kaj nasprotuje to morda umetnosti, — ali se strinja to morda s katoliškim prepričanjem! Kmalu so se začeli boji; v vsakem listu je bilo treba odgovarjati »Hochlandovim« sestavkom in Muthu, »Liter. Warte« in Schmidtu, ki je že neposredno pred izidom »Grala« svaril pred konfesionalno smerjo v literaturi in ki je začel potem listu očitati, da je prekonfesionalen, prekatoliški. — V avgustu 1907 je priobčil o priliki splošnega katoliškega shoda v Würzburgu župnik Mumbauer v »Ällgem. Rundschau« članek: »Ein literarisches Ghetto'Turlile Katholiken?« — Ta članek je bil naperjen proti Gralovi — »ozkosrčnosti«. Največ povoda k boju pa so nudile od obeh strani razne kritike in ocene. Dne 8. septembra 1907 je izšla znamenita Pijeva enciklika proti modernizmu: »Pascendi«. — Kralik je dokazal, da so njegovi nasprotniki (Muth, Schmidt, Mumbauer) v nasprotju z glavnimi idejami in izvajanji enciklike. — Polemika, ki se je vnela radi tega, se je končala začasno od Muthove strani z obljubo, da poda, razjasni in označi svoje stališče v večji brošuri; Kralik je čakal na brošuro. Koncem leta 1907. je nehala izhajati Pöllmannova »Gottesminne« in koj nato je začel s pričetkom leta 1908. p. dr. Ekspedit Schmidt izdajati nov list »Über den Wassern«.1 Schmidtu je literatura nekaj samo narodnega in nima z religijo in konfesijo nič opraviti! Ämpak čudno, zakaj bi ne imela tudi vera, tudi konfesija, ki je vedno nekaj bolj pozitivnega, bolj stalnega, bolj objektivnega in še posebno katoliška, — ki je bolj trdna in stalna — kakor vse narodnosti, — zakaj bi ne smela tudi ona imeti svoje velike besede v literaturi, ki hoče biti katoliška — ali vsaj za katolike! — In če mora že biti narodna — in je narod veren, religiozen? Kralik je z nestrpnostjo čakal od Mutha obljubljene brošure, — a preden je izšla, je skoro dokončal on sam brošuro: »Die katholische Literaturbewegung der Gegenwart.«2 Knjiga podaja 1 Halbraonatsdirift für sdiöne Literatur. Herausgeber: Dr. P. Expe-ditus Sdimidt 0. F. M. Verlag d. Älphonsusbudihdlg. Münster. 2 Ein Beitrag zu ihrer Geschichte. Regensburg. Verl. J. Habbel. 1909. 30* izvrsten, precej natančen pregled vsega gibanja, posebno pa v zadnjih desetih letih. Žal, da je pisana v nekoliko preostrem tonu in da postaja avtor včasih preenostransld; mnogo bolje bi bilo, če bi bila knjiga pisana »sine ira et studio« z mirno, trezno objektivnostjo. Kralik definira s Pöllmannom umetnost kot »čutno upodabljanje večnega in vedno in povsod pomembnega, kar je tudi vselej lepo. To večno, pomembno pa je religija«.1 Naloga in namen njegovega dela in dela vseh Gralovcev je povedan v besedah : »Mi nočemo pospešiti s svojim delom samo čuvstvovanja, ampak razjasniti tudi razum, krepiti voljo, mi nočemo predvsem preobjestno rajati v lepih čuvstvih, barvah, zvokih, oblikah, ampak mi hočemo izkusiti upodobiti in izraziti pozitivno vsebino, bogato snov religioznih in narodnih dobrin v najbolj prikladnih oblikah. In ta naš program je, da do skrajnosti izrabljamo moderni izraz, tudi »bolj napreden« kot onih (scil. Muth et cons.). Tudi naši veliki nemški romantiki so izšli od sličnih subjektivističnih principov kakor dekadenti, a oni so prišli do polnih objektivnih vrednot. Zato nadaljujemo njihovo delo, delo Novalisa, Schlegelna, Görresa, Brentana in Eichendorff a.2 Iz navedenega je razumljivo in naravno dosledno stališče Kralikovo in kroga, ki se je strnil krog njega, in krog »Grala«; to stališče je odločno katoliško. Njihova naloga je kulturna naloga, kultura pa je samo ena in ta edina kultura je bila od prvih začetkov v svojem bistvu katoliška in ne sme in ne more biti nikoli protikatoliška, tudi indiferentna ne sme biti in ne more biti; odtod njihovo odločno katoliško stališče. — Ä svojo nalogo hočejo vršiti tudi po umetnosti, literaturi, po poeziji, — zato jim je poezija — z Aristotelom — nič manj filozofična, nič manj po resnici stremeča kakor veda, — zato pa mora ostati poezija, — kakor umetnost sploh, — v stiku z religijo, — in ta stik je utemeljen že v bistvu stvari; pred tem stikom, pred to zvezo se morajo razbiti vsi znanstveni napadi skepticizma, agnosticizma, materializma, ateizma, panteizma, evolucionizma, — pred to zvezo se morajo razbiti vsi napadi modernizma, ki hoče ločiti vero in znanost, ki hoče pretvoriti religijo le v stvar duše, v stvar srca, ki mu je le religiozno čuvstvo in religiozna zavest najvišja norma, religiozni doživljaj najvišji evangelij in z razodetjem enake vrednosti in veljave. 1 Str. 61. 2 »Gral.« I. Str. 2*18. »Jaz sem nasprotnik modernizma, a smatram se najbolj modernim ljudem. Jaz se bojujem proti naprednemu katolicizmu iz ljubezni do napredka.«1 Nič čudnega, da je »Gral« in v prvi vrsti Kralik začel s tega odločnega stališča boj proti onim, ki so hoteli ločiti umetnost in religijo, ki niso hoteli v poeziji religije kot vez, ampak samo narodnost, ki so odklanjali »konfesionalno« poezijo in hoteli le splošno krščansko, splošno — ne pa specifično katoliške, ki so hoteli le iz čuvstva porojeno umetnost in odklanjali intelektualni moment. — Nič čudnega, da so jim očitali modernizem: Muthu, Schmidtu, Mumbauerju i. t. d.2 Za časa, ko je pisal Kralik svojo »Literaturbewegung«, je izšla Muthova knjiga: »Die Wiedergeburt der Dichtung aus dem religiösen Erlebnis. Gedanken zur Psychologie des katholischen Literaturschaffens«.3 Nekoliko težavno je presojati to knjigo, ker je Muth včasih precej nejasen in ne dovolj precizen v izrazih in izvajanjih. — Že besede iz naslova: »aus dem religiösen Erlebnis«, spominjajo precej na modernizem;4 a dasi- ' »Gral.« II. Str. 272. 2 »Es gibt eine »Moderne« mit eigener Philosophie, Ästhetik, Ethik und Weltanschauung, und den Inbegriff ihrer Prinzipien nennt man Modernismus. Ihre Grundgesetze lauten: Älles ist relativ. Es gibt keine ewigen Wahrheiten, kein unbedingt Wahres, Gutes, Schönes. Älles entwickelt sich.alles verändert, verkehrt sich. Es gibt keine Äutorität, keine Pflicht. Die Triebe haben Recht. Die Treue muß der schamlos en Aufrichtigkeit des Trieblebens weichen — usw. Das lehrt Nietzsche, das lehrt Ibsen, das lehrt Dehmel, das lehren, ja das »lehren« alle »modernen« Dichter und Erzähler. Darum sind sie Äntikatho-liken. Und diese moderne »Lebenskunst und praktische Lebensweisheit« hat nach ästhetisdier Notwendigkeit den »modernen« Stil, die moderne Technik emanieren mäßen. Und darum ist der Versuch, der katholischen Literatur die moderne Form aufreden zu wollen, nicht trennbar von der Konsequenz, ihr audi den modernen Gehalt aufzuzwingen. Darum hängt der Kampf gegen die angeblich veraltete Form zusammen mit dem Kampf gegen eine angebliche Prüderie und angebliche konfessionelle Engherzigkeit. Darum bedeutet die Veremundus-Broschüre — gewiß nicht vollbewußt, aber objektiv — einen Vorstoß desModernismus im allgemeinsten, — kulturhistorischen Sinn.« (Kralik, Literaturbewegung str. 37.) 3 Jos. Kösel. München-Kempten. 1909. 4 Primerjaj n. pr. »Stimmen a. M. L.« LXXV. Str. 133. — Otto Zim-merman: »Das religiöse Erlebnis.« — Man erlebt Gott, Christum, den Kern und das Wesen des Christentums. Und hier versteckt sich hinter dem ravno so nekateri očitali Muthu modernizem in med njimi v prvi vrsti Kralik — ne sicer verskega, pač pa kulturnega, — mu ga vendar ni tako lahko dokazati, — posebno ker se on sam neprestano sklicuje na svojo ortodoksnost in pravovernost in jo tudi na razne načine izkuša dokazati. — On priznava, da »brez religije umetnost sploh ni mogoča, ker ta lahko vzklije samo iz pravega razmerja človeške prostosti k naravi«.1 Religiozni doživljaj mu ni nekaj samo individualnega, samo subjektivnega, — a v svojih izvajanjih spominja nekoliko na »religiozni doživljaj« in na »religiozno zavest« modernistov; — posebno pa še, ker se Muth tako bojuje proti specifično katoliški umetnosti, — poeziji, — proti katoliški tendenci, ki pa ni včasih drugega nič kakor samo katoliški duh, iz katerega se je porodila umetnina. Vidna tendenca, tendenca, ki bi bila prvotni namen poezije, umetnine, — se z namenom umetnosti seveda ne strinja; če pa je umetnina specifično katoliška, ni še radi tega tendenčna, ampak je prav lahko prava in resnična umetnina. Če mora ustvarjati in podajati pesnik iz notranjega doživljaja, — ki pa mora biti vedno združen z objektivnostjo sveta, življenja, večnih postav in resnic, — kar priznava tudi Muth, — ali bolje, — ki se mora iz te objektivnosti, iz tega realizma poroditi, — zakaj bi ne smel ustvarjati in podajati na podlagi notranjega doživljaja, ki je specifično katoliški; — ali pa bi morda katoliški umetnik ne smel živeti specifično katoliškega notranjega življenja? — In kje dobi katoličan večjo objektivnost, kakor je objektivnost njegove vere, — »specifično« katoliške — rimsko-katoliške vere? — Je li potem specifično katoliška umetnina nedovoljena, je nemogoča? --umetnina se mora poroditi iz religioznega doživljaja, — tako hoče Muth; — in če je ta doživljaj specifično katoliški, — je li potem nedovoljena umetnina, ki bi se porodila iz tega intenzivno in resnično religioznega doživljaja? In kar se teologije tiče in njene zveze s poezijo, — bi jo Muth rad izločil iz poezije. Res, da je teologija znanost, res, da nima umetnost namena podajati znanosti in poučevati, — a kljub temu sta obe vendar lahko v zvezi. — V članku »Enzy- Wort eine ganz falsdie Religionsphilosophie und falsche Lehre von Glauben: das Erleben wird zum religiösen Schlagwort, ähnlich wie das Äusleben zum ethischen. 1 Str. 4. klika und Literatur«! piše Kralik: »Četudi ne gojimo tu teologije, se vendar pravo, globoko, genialno, korektno stališče v teologiji tesno strinja s pravim stališčem v umetnosti, v poeziji, v litera-turi.« — Teologija nam podaja najvišje resnice, — umetnost pa mora biti združena ‘ z- resnico. Ä kako naj se druži teologija z umetnostjo, nam dobro pove Megenberg:2 »Kjer se združijo teo-logična korektnost, jasnost in natančnost z umetniškim čuvstvova-njem in stvarjanjem, z dalekovidnostjo in velikosrčnostjo, tu so zanešene teologične misli in celo katoliško versko in svetovno naziranje v sredo literalnega in splošno umetniškega življenja. One postanejo plodovito seme, ki vzraste zopet skupno z delom literatov in umetnikov in pospeši to, kar oznanja Kralik kot program krščanskega literarnega delovanja. Tako postane teologija tudi v umetniškem življenju skrivnostipoln kvas, ki prekvasi celo literaturo.« Kakor se Muth ne strinja z Megenbergom glede teologije, — tako tudi glede filozofije ne;3 Megenberg hoče namreč, da se morajo umetniki vglobiti v filozofijo, posebno v Äkvinatovo. — Toliko bolj pa se strinjata oba z ozirom na evangelije: »Klärung des Dichtergemütes durch das Evangelium — das könnte in der Tat einen Sonnenaufgang bedeuten!« — ponavlja Muth4 z Me-genbergom.5 Kakor prej, tako bije Muth tudi v zadnji brošuri (»Wiedergeburt der Dichtung«) boj proti tendenci: »Krščanski pesnik je pesnik najgloblje življenske resnice. — On ne uči religije in resnice v svojih delih; te ležijo v njih zaobjete kakor razum v naravi.«6 On ne uči samonamena umetnosti, — proti takemu očitanju se odločno brani, — ampak, kakor že omenjeno — trdno vero 1 »Gral.« I. Str. 273. ss. 2 »Wartburgfahrten.« Str. 72. 2 »Der Weg unserer Klassiker über Kant war ein Um weg, vielleicht ein notwendiger Umweg, aber deshalb nicht schadlos für die Frische und Naivität mancher Dichtung, besonders Schillers. Der Weg unserer neuzeitlichen christlichen Dichter über Thomas wäre nicht minder ein Umweg — und dabei nicht einmal ein notwendiger, nodi schadloser, denn ihnen sprudelt in lebendiger Frische und ungehemmter Tradition der Urquell aller sittlichen und religiösen Inspiration — das Evangelium.« 4 »Wiedergeburt.« Str. 41. 5 »Wartburgfahrten.« Str. 109. 6 »Wiedergeburt.« Str. 71. v njeno nepremagljivo silo, ki naj vpliva in deluje sama po sebi. — Ti nazori, ki so včasih videti korektni, včasih pa nekoliko čudni, — postavljajo Mutha v jasno nasprotje s Kralikom in »Gralom«. Kakor odklanja Muth tendenco, tako jo Kralik zahteva. Nil nimis! Oba gresta včasih predaleč. Drugo nasprotje, ki obstoja med Kralikom in njegovimi pristaši na eni, med Muthom in njegovimi pristaši na drugi strani, je nasprotje romantike in klasicizma. Kralik je romantik in krog »Grala« so zbrani samo novoromantiki; Muth pa se drži bolj klasicizma in poti, ki jo vodi in kaže protestant Lienhard proti Weimarju v svojih »Wege nach Weimar«;1 le od klasicizma upa in pričakuje on, kar želi in zahteva od poezije in ker hoče od poezije, od umetnosti le »globoki mir srca«, ker hoče, da vpliva ta le s svojo lastno silo, — je tudi naravno, da odklanja tendenco. Končne zmage klasicizma je on gotov;2 klasicizem mu je popolna izenačba in sorazmerje vsebine in oblike; romantiki hočejo duha odeti z naravo, klasična umetnost pa hoče naravo prepojiti, razjasniti, poplemenititi z duhom; romantik hoče zbuditi v nas le hrepenenje po enoti, klasik gre dalje: on poizkuša zadostiti hrepenenju, — četudi le začasno; klasična umetnost nam nudi resnično prostost, romantična nam samo vzbuja zavest prostosti; romantična umetnost je umetnost nemirnih časov — in v toliko danes tudi moderna, — a tej dobi bo sledila mirna doba klasicizma; romantična umetnost je res bolj prikladna krščanskemu čuvstvu o neznatnosti vsega pozemeljskega kakor klasična, ki presaja večno v čas; na različne načine lahko izraža in zbuja romantična poezija krščansko hrepenenje in pozc-meljsko nezadovoljnost, klasična pa jih kolikortoliko uteši in zadovolji; romantična umetnost bo vedno posredno ali neposredno pospeševala religiozne interese, — tudi klasična je globoko spojena z religijo, samo na drug način: romantika ima z religijo skupno pot in skupno stremljenje do cilja, klasično umetnost pa 1 VI. Bde. 1906 — 80. Stuttgart. Greiner u. Pfeiffer. 2 >Es kann kein Zweifel mehr bestehen, daß unsere literarische und künstlerische Entwicklung dem Verständnis eines neuen klassischen Ideals zudrängt. — Das Streben nach sachlicher Ruhe und objektiver Klarheit, das sichere Gefühl für die Grenzen der verschiedenen Künste, das vorsichtigere und bewußte Äbstandhalten des Künstlers von seinem Werk, nicht zuletzt das Ringen nach einer Geschlossenheit des Geisteslebens, — es sind Vorboten.« »Wiedergeburt.« Str. 86. veže z religijo doseženi cilj. — To so Muthovi nazori o relaciji romantike in klasicizma. Tako hodita Muth in Kralik s svojimi po dveh potih. In tako bi sedaj lahko vprašali: Čigava je bodočnost? Ali morda rajši: Kje in kdaj se ti poti zopet združita? Vstal je mož, ki je izkušal rešiti tudi to uganko, — ki je hotel združiti ti dve nasprotni si struji v katoliški literaturi. Ta mož je Meyenberg s svojo knjigo »Wartburgfahrten«. V tej knjigi izkuša med drugimi problemi, ki jih rešuje, — združiti vse literarne struje nemških katoličanov — oziroma glavni dve z njihovimi vejami. On priznava tem in onim mnogo dobrega, a popolnoma se ne strinja z nobenim. — NaWartburgu bi rad združil njihova pota. Meyenberg je našel na Wartburgu združeno znanstvo, umetnost, poezijo, glasbo, prosveto, religijo, nravnost, notranjost, življenje, delovanje — v krasnem programu. Tu imamo srednji vek z vsemi njegovimi pevci in vitezi ; tu imamo katoliško življenje, a tudi šibkosti in enostranosti časa; tu imamo čas reformacije, njene smeri; tu imamo protireformacijo in njene toke; tu imamo duševne boje; tu imamo v bližini klasicizem, — Goetheja, Schillerja, — Weimar, — tu novouspevajočo romantiko do Wagnerja, do novoromantikov; od tu vidimo prihod nove dobe na Wartburg in v njeno okolico, — njene religije in konfesije, njene kulturne in socialne smeri. Prav ima Lienhard, ki pravi, da morajo zbujati taka mesta v nas in t u d i res zbujajo novo življenje, — kulturno in umetniško življenje, — zunanje in notranje življenje k harmonični celoti. — V harmoničen kulturni in umetniški program Wartburgove ideje treba združiti tri stvari:1 Kralikovo toplo, p rogra matično, globoko katoliško mišljenje in čuvstvovanje naj deluje, naj vpliva v narodnem slovstvu — ne z moralizujočim kazalcem, — a z navdušeno silo značaja in iz pesnikove doživljene notranjosti. Muthov apel na čut resničnosti, na lastno kritiko, na največje probleme v literaturi, na čuvstvovanje in soč uvstvovanje s sedanjostjo, njegova plemenita irenika, njegov krščanski idealizem. — A pri vsaki in posebno pri literarni ireniki je treba, da iz nje jasno, plamteče svetijo katoliški principi; pri Muthu in njegovem listu se v tem oziru še marsikaj pogreša. 1 Str, 71. ss. Tretje je Lienhardovo vztrajno in čudovito razumno vodstvo in spremljanje na pota proti Weimarju; on vodi novo dobo domov; on razume njeno upravičeno samolastno umetniško stvarjanje; on vodi to dobo iz impresionizma in pesimizma k veličini, k idealnosti, k plemeniti zmernosti, k harmoniji klasične dobe; to je velevažen pojav, poizkus, ki bi mu najrajši prorokovali zmago. Veliko delo bi dovršil, kdor bi srečno združil moderni čut resničnosti in potrebo nazornosti sedanje dobe s čistostjo misli in oblik klasicizma. — Možna je združitev potov na Wartburg in z Wartburga, potov, ki jih hodijo Gralovci in potov proti Weimarju. Možna je deloma ena pot skozi narodno literaturo! Tu se dotika Schmidta. — Ä ker je prava, resnična harmonija le v krščanstvu, — le v katoličanstvu, se ni mogoče zadovoljiti samo z Weimarjem, ker ne sme katoliško prosvetno delo nikoli pregledati, kar je pozitivno krščanskega, nadnaravnega, cerkve, dogem in njenih konsekvenc: ker tu je korenina vse njegove sile. — A krščansko svetovno in versko riaziranje, umetniško pojmovano in doživljeno, bi bilo zmožno kot tretji višji moment združiti to, kar je velevrednega v moderni umetniški smeri, zmerno harmonijo klasicizma, s svojo lastno lučjo, s svojim lastnim žarom v eno veliko celoto. Štiri zahteve stavi Meyenberg na katoliškega pesnika:1 Prvič mora imeti katoliški pesnik zelo globoko, popolnoma čisto, cerkveno — versko prepričanje, on se mora vmi-sliti, vživeti v verske resnice, mora jih doživeti v sebi. Ostro in jasno izražajo ta program Kralik in prijatelji Gral-bunda. Drugič mora biti katoliški pesnik globoko prepojen in prevzet s pravim naziranjem o Bogu in svetu; — to je tesna zveza med religijo in prosveto, med mišljenjem in življenjem, med cerkvijo in znanostjo, med splošnočloveškim in narodnim in individualnim. Tu je zopet — Muthov program velikega pomena. Tretjič mora katoliški pesnik v šolo; učiti se mora, poznati mora preteklost in sedanjost. To mu omogoči jasno in ostro kritiko o racionalizmu in pesimizmu, enostranskem realizmu in deka-denčni umetnosti sedanjih dni; omogoči mu, da se lako fino, nežno, razumno vživi, včuti, vmisli v vsebinsko in formalno pomembne solnčne strani naših dni. Tako nastane res času primerna, moderna umetnost. 1 Str. 113. ss. Četrtič mora katoliški pesnik — kakor človek, ki živi od znotraj na zunaj, tudi od znotraj na zunaj ustvarjati in delati. — In »Wartburgprogramm«, Megenbergov program, ki tako dobro ume pota proti Weimarju, a obenem odklanja nekrščanstvo in polkrščanstvo weimarskega klasicizma, ume tudi prav dobro iz Weimarja oznanjeno notranjost pesnika, umetnika, — ume boje, trpljenje in borbe klasikov s svetom krog njih in v njih — po harmoniji bitja in stvarjanja, po izboljšanju pojmov zunanjih stvari in obenem po umirjenju notranjosti. Edino krščanski program lahko popolnoma doseže polno globino in izenačenje one harmonije, ki so zahrepeneli klasiki po njej. — Pri tem pa ni Megenberg popolnoma proti romantiki; z Eichendorffom piše: »Es sei mit einem Wort: eine der Schule entwachsene Romantik, welche das verbrauchte mittelalterliche Rüstzeug abgelegt, die katholisierende Spielerei und mg-stische Überschwenglichkeit vergessen und aus den Trümmern jener Schule nur die religiöse Weltansicht, die geistige Auffassung der Liebe und das innige Verständnis der Natur sich herüber gerettet hat.«1 Megenbergov program poudarja torej izraženo, odločno, jasno in korektno katoliško nazlranje o svetu in o Bogu; to na-ziranje se mora združiti z iskrenim sočuvstvovanjem s sedanjostjo, z globokim razumom za njeno čuvstvovanje, za njene potrebe, a združiti se mora tudi z učenjem od sedanjosti; ne sicer z učenjem, ki bi samo suženjsko in slepo posnemalo, ki bi stopicalo po že izhojenih potih, ki bi se pogrezalo v dekadenco, ampak zmagonosno učenje, ki je obenem samostojno stvarjanje, porojeno iz globine osebnosti, kateri je prešlo katoliško naziranje v mozeg in meso, v duh in čuvstvo. — »Tu bi se srečali poti Karola Mutha, Kralika, Ekspedita Schmidta, deloma tudi nekdanje .Literar. Warte' in posebno tudi cilji p. Pöllmanna in ,Gottesminne' in na dolgih kosih pota tudi Lienhardove ,Wege nach Weimar'«.2 Še nekaj je našel Megenberg na VVartburgu, kar bi jih utegnilo združiti, namreč poosebljenost izraženega programa — sv. Elizabeto — ideal »lepe duše«, ideal, ki so ga klasiki sicer zamislili, a ne domislili. »Die schöne Seele«, kakor sta jo razvila Goethe in Schiller, ni še zadosten in zadovoljiv pesniški ideal, ampak 1 Str. 95. 2 Str. 79. ta duša mora prej v visoko šolo Ignacijevih eksercicij in šele v tej šoli postane v resnici lepa. Tako lepo dušo je našel na Wart-burgu poosebljeno v sv. Elizabeti; slutil jo je tudi Lienhard,1 a ni je popolnoma doumel in pojmoval. Kaj bi rekli k vsemu, kar smo premislili in pregledali ? Boj, ki se je vnel v nemški katoliški literaturi, ni tako malo važen, kakor bi se zdel na prvi pogled: na dnevnem redu so važna in načelna vprašanja. Vendar se je precej grešilo na obeh straneh, ne samo Muth s svojimi izvajanji, ki izkušajo izključiti iz umetnosti specifično katoliške umotvore in ki v mnogem precej spominjajo na novodobne moderniste, ampak tudi Kralik, ki hoče, kakor ga je umeti, samo tendenčno, specifično katoliško umetnost. Kakor bi morali pritegniti s Kralikom vsled njegovih jasno izraženih, odločnih in korektnih katoliških načel, tako mu vendar ni mogoče slediti v vsem, ker je tudi on pre-enostranski; kakor je umetnost lahko religiozna, ravno tako ni potrebno, da je vsa umetnost religiozna. Boj ni še nehal, in tudi ne neha tako brzo; duhovi so še preveč razburjeni, skoro vsi nemški katoliški listi več ali manj posegajo vanj; od vseh strani nastopajo možje, ki pritegnejo s tem ali onim ali pa izkušajo posredovati. Dober je sicer tak boj, ker se v njem dela; vsak hoče pokazati, kaj je in kaj zna, vsak hoče pokazati, da ni več inferiornosti, vsak poizkuša dvigniti literaturo, tisti, ki se mu je zdela prej inferiorna, ker jo hoče rešiti inferiornosti, in tisti, ki negira njeno inferiornost, ker hoče z dobrimi deli dokazati, da je ni. Ä kolikor je boj dober, v kolikor je nekako tekmovanje, toliko je tudi nevaren, v kolikor se začenjajo cepiti najvišja načela, če ne teoretično, pa faktično in praktično. Želeti je, da bi se ta boj dobro končal. Želeti je tudi, da bi mi, ki smo še vedno pod vplivom nemške literature, nekaj profitirali od tega boja; da bi naši literatje in naši kritiki in naša glasila in naši uredniki preštudirali osrednja vprašanja tega boja sebi in nam — naši katoliški literaturi, naši beletristiki v prid in v prid vsem tistim, ki žive od te naše katoliške duševne hrane. 1 Die hl. Elisabeth. Trauerspiel in 5 Rufzügen. Stuttgart. 1904. Iz Kastelčeve zapuščine. Objavlja Ivan Grafenauer. 57. Na polovici pole, preganjeni v 4°, sta napisana na 1. in 2. strani ravnokar omenjena t r i o 1 e t a, na 3. in 4. strani pa Zadna pesem, ki je tiskana v Kr. Čbelici, V., str. 41.—42. Triolet (prvi): natančen prepis po popravljenem lističu (ne-glede na naglase in ločila.) Meni neznana roka je popravila sledeče: 1, 4, 7 ti — 2 Kar z pšico — 8 mene z psico - K. je popravil v 6. verzu zdihlej v -ljej. — Druga meni neznana roka je zapisala pod pesem s svinčnikom sodbo: gut. — Triolet (drugi, zdaj z napisom) je kakor prvi prepis z lističa brez izpremembe razen v nekaterih naglasih in ločilih. Brez popravkov. S svinčnikom je zapisala druga meni neznana roka sodbo: Niente: heißt nicht viel. — Zadna pšsem. Druga neznana mi roka, ki je zapisala sodbo trioletoma, je zapisala poleg naslova s svinčnikom: das hintere Lied? spodaj pa sodbo: gut —; prva neznana roka pa je popravila Zadna v Poslednja, v 5. verzu pa milene v miljene. Popravljena pesem odgovarja, neglede na nagi. znamenja in ločila, skoro popolnoma tisku. Razlike; 9 Zdih'vanje — 12 in 15 särce, Šarce —. — 58. Na enakem listu je dvakrat zapisana pesem Delavno särce (str. 1 —2 in 3—4). Str. 1. Delavno särce. Kadar roža se razcveta, Bčela va-njo se zavija, Ino rada v perju vjeta Med — živlenje svoje — pije. 5 Koj, ko jutro se zazori, Iz panju zleti' na polje, In med cvetje se šot(5ri; Srečna je in dobre volje. In brez truda do večera, 10 De se noč na zemljo vleže, Med si bčelica nabira, Na noge, onožje veže. Dčlavno skrči. Drugi prepis (str. 3.-4.) odgovarja natančno prvemu, le: 32 B zaspalo —. Oba prepisa je najprej Kastelic popravil s črnilom; V.2. B-. zavije, prv. kakor v A: ~a —. V.4. AB življenje. - V. 15. AB Kar si med devicam’ vstala, Milka draga, roža moja, Si porote sercu dala, De zdaj leta brez pokoja. Koj, ko dan zazna se beli Ve že, kaj 'ma opravila, Vstane, se napravi k’ deli, K si mu ti ga naročila. V angeljsko lepoto tvojo Se zamaknjeno zavije, Kakor bčela v rožo svöjo, In sladkosti iz nje pije. Misli, kako je mogoče V slajših glasih te slaviti; Mile sklada pesmi vroče: De nemila nimaš biti. — Tako bode vedno pelo Ti in slavo ti dajalo De na večer še veselo V tvojim cvetju bo zaspalo! 59.—60. Na dveh takih listih kot št. 58. sta zapisana dva soneta in ena pesem. Prepisa sta si prvotno enaka; oba je potem popravljal Kastelic, prvega pa sta imeli v rokah oni isti osebi kot št. 57.—58. — Tu natisnem prvotno besedilo št. 59,; ostalo se najde pod črto. Sonet. Jetnik zapert u sponah v tamno ječo Z trepečim sercam sodbo pričakuje — särcu. — V. 18.] Ve, kaj ima. — V. 19. k —. Prvi prepis je potem popravljala prva gori mi neznana roka: V. 1. Kadar roža se] Ko se (popr. Kadar) rožica. — V. 3. Nad pčrju: (kril'cah). — Zraven je potem K. zapisal s svinčnikom na rob: Od nje krilica objeta. — V. 25. kako je] kak bi blo. — Pod drugi prepis pa je zapisala druga gori mi neznana roka čisto pravilno sodbo (s svinčnikom): zu weibisch. — Iz sloga in vnanjega momenta, ki je enak kot v št.57., se mora sklepati, da je pesem Kastelčeva; enako naslednji dve številki. Sonet (prvi). Razliki proti B (št. 60) neglede na nagi., ločila in izpuščaje: 2 B sodbe — 14 B zgine —. Popravki: V. 1. u sponah], A v verigah (prva neznana roka z rdečilom) — V. 2. sercam] K. popr. A: särcam, prvi 15 Str. 2. 20 25 30 Dan teške, noč še teži spone kuje, Obup razjeda dušo mu gorečo. 5 Zakaj sodnik prinesti zna mu srečo, Ki 'z udov jekla težo mu iz[z]uje; Ä1’ de ga v grob, u dom miru zasuje, Kjer smert mu rano ohladi skelečo. Tako ne ve, kdor v serce černo rano 10 Dobi ves nepreviden, kje hladilo Za bolečino bode mu podano. Ne ve, kako de bolj bi zanj-ga bilo, Ä1, smert, al’ nösit’ grenke bolečine, De rana mu v ljubezni zvesti sgine. Str. 2. Sonet. Zemlje vesoljne skorja je debela In dolgo za prekop neobčutljiva, Zaklade drage terdno v sebi skriva, Mogočne, jo prekopat’, hoče dela. 5 Pa vunder si umetnost pot nadela V zaklade skrivne; srečo v njih dobiva, Plačilo za terpljenje, trud uživa, In žulje v miru celi si vesela. Ä1 k’ sercu tvöj’mu, k’ skali, nepomaga 10 Umčtnost ne, terpljenje ne nobeno, Ne omeče te pesmi, solze, draga! Serce terpeče, v tvöj’ lepot’ zgubljeno Ne smž več upati za trud plačila, K’ dozdej se tvoja milost ni zbudila. neznanec z rdečilom: sercam — södbo] A prv. nezu: södbe — V. 3 .A Kast.: težke — A prvi nezn.: težji — V. 5. A (prvi nezn. z rdečimi številkami): mu zna prinesti — smert] ,4 Kast. smärt — V. 9. serce], A Kast. särce, neznanec z rdečilom: serce — V. 12. A nezn. z rdečilom: bi bolj zanjega bilo — prej je nekdo (K ?) s svinčnikom de bolj popravil v: bl bolji — V. 13. Ä1’, al’, izpuščaj je prečrtan — smert] K.: smärt, nezn. z rdečilom: smert—. Sodba drugega neznanca o tem sonetu (v A, s svinčnikom) je: gut. — Sonet (drugi). Popravki (kjer se posebej ne pove, v >4): V. 3. terdno] K.: tärdno, nezn. z rdečilom: terdno — V. 5. vunder] AB Kast.: vendar — zgoraj v A nezn. s črnilom: vendar — V. 7. terpljenje], K.: tärpljenje — nezn. je ä nad besedo z rdečilom prečrtal, podobno v. 10. — V. 9. sercu] K.: särcu, nezn. z rdečilom: sercu. — V.9. tvoj’mu sercu (nezn. s številkama). — V. 12. Serce] Kast.: särce. — Spodaj (vyl) sodba drugega neznanca (s svinčnikom): gut. — Oba soneta kažeta močan Prešernov vpliv. Milki. Kaj češ, Milka, mi podati Za pesmico mojo sladko? Mene moreš v nji poznati, Ako ravno ti dam kratko. 5 Daj oči' mi tvoje mile, Oči jasne, vroče strele, K’ so se m’ v serce zasadile, Mir serca mi oduzele! Daj mi usta nelažnfve, 10 De živlenje iz njih pijem, In v sladkosti raja žive Serce svoje si povijem! Daj mi serce tvoje blago, Lepšiga mi ni zaklada 15 To je meni čez vse drago, To je möja pesem mlada! F. Pesmi neznanih avtorjev. V tem poglavju sem združil pesmi raznih neznanih pisateljev, ki jim zazdaj očetovstvo sploh ni mogoče določiti, ali pa le brez zadostne gotovosti. Najprej priobčim one pesmi, ki so pisane s Kastelčevo roko, potem ostale. 61. Loka, na posameznem listu v 40, s Kastelčevo roko pisana pesem. Loka. Mizhno v’ prerojeni Loki je seleni, Is okolnih ko vafi Lepfhi kakor ftrune 5 Eola v’ hlad’ lune Lefem glaf svonov doni. Milki. A in B soglašata popolnoma neglede na nagi. in ločila. — Popravki: V.5. tvöje] popr. (AB) svöje — enako v. 13. — V.8. Popravki prve neznane roke najprej zgoraj: Mir iz njega mi uzele — potem spodaj: In mi mir iz njega vzele. — V.9. AB popr.: nelažnjive — V. 10. AB popr.: življenje — V. 13.] Besedni red določajo Številke s črnilom (čigave?) tako: Daj mi svoje serce blago. — Spodaj (v/1) sodba drugega neznanca (s svinčnikom) : gut. — Str. 3. Str. 4. Lahko Filemona, Lefinga, Zenona Sabim v' zhifti fapizi; 10 Talja tudi zhuje Ko na Pindu fluje V’ loki polni radofti. Potok rahlo bega Prek zvetezh’ga brega, 15 Kot Aganife fhumlja; Muren fpeva v’ travzi, Str. 2. Na drevefah flavzi, Kof s’ fhkerjanzhikam kremlja. Liltiki migljajo, 20 Favni de fheptajo, $kor bi miflil, med febö; Sbrane u meglize Plefhejo mufhize Jatno snamvajo nebo. — 25 §vet me ftrah obdaja, Srnama me fprehaja, P’jan verelja vef gorim; V’ duhu fe savsamem, Komej fi verjamem 30 De v’ telefu The shivim. 62. Na enakem listu kot št. 31. je zapisana pesem $ufha; čigava je, ne vem; pisava je Kastelčeva starejšega tipa. §ufha. Kaj fe ljudftvo tamkej ftrinja, Svon od dalezh fem doni? Blede liza jok fpreminja, Prah fe femtertje kadi. 5 Al fovrashnik ropat’ fili? Al poshiga in mori? Al fte kugi fe ognili? Al vaf zhert is hifh podi ? Lej! natora vfa shaluje, 10 Selen travnik rumeni, Beli limbar omaguje, Ga ftudenzhik sapufti. Zera ferpa ni brufila, Kofiz merve ne kofi, Str. Str. 3 15 Flora ni zvetiiz fadila, Suha trava ne rofi. Ternje brinje fe perzverkne, Gojsd rumen in puft ftoji, Tla vfe fonzhni shark sakerkne, 20 Semlja poka, vsa reshi. [Shuka v’ blati sdaj pojemle, Medved sraven krav medli, Volk per ovzi v’ fenzi dremle, $he mefo mu ne difhi.]1 25 Bifter konj fe opoteka, Shiv fhkerjaniz oferfeli; Tiha ovza milo meka, Vfe sdihuje, kar shivi. Mlin je jenjal klepetati, 30 V’ fuhim brodu zholn leshi; Mati hzherki nima dati, Tud le kruhka naj sheli. ßtara teta slo sdihuje, De nedolshnoft tud terpi; 35 Rada nozh in dan prezhuje, Zhe le ftradesh kdaj mini. Leto bo se kmal’ nagnilo, Suha semlja ne rodi, Sime nizh ne bo mudilo 40 $tifkat revnih naf ftvarf. [Zhe nafledkov dolge fufhe Naf tud kuga ne sgrefhi, Stifka sdaj nedolshne dufhe, Potlej fploh jih sadufhi! —]2 45 Dela to ferze bolezhe Ino ftarzhik govori: »Shibe naf tepo gorezhe,3 Bog pravizhen naf fvari.4 Mar to nifmo saflushili, 50 K[j]er njegove fmo dari Nehvaleshno mi savshili, Kar hvaleshnim [po] podeli? —5 1 Ta kitica je prečrtana. 2 Ta kitica je prečrtana. 3 Popr. rudezhe. 1 Popr. kroti. 5 Popr. Ko jih hvaleshnim podeli. — Serza k njemu povsdignimo, Naj naf sheja pokori, 55 Stanovitno ga profimo, Kdorkolj profi, sadobi! — 63. Pomlad. Pisal jo je Kastelic na posamezen list v 4°. V slogu je pesem nekoliko podobna »Postojem človeškega življenja« (št. 47.—48.). Spominjata pa obe pesmi tudi na** (Jos. Žemlja) v Čbelici III. in IV. Str. 1. Pomlad. Veter is lafhkiga femkaj perpaha, Semljo pokrivfhi fneg more kopnit’. Kmet jo vefelo na polje permaha, Gre [fi] sa drevefam obras fi potit’. 5 $onze vifoko na nebu pergreva, Selfha, sverine is fpanja budi; $laviz v’ selenim germizhi prepeva, §hinkovz fe sheni, sa babzo grizhi. Sherjav ’s samorfkiga lefi pobegne, 10 Laftovze v’ ftarimu gnesdi fede; Urno jo fniza v’ gojsde potegne, Poljfki fhkerjanzi fejati vele. Vfede paftir fe med vjolize v’ fredo, ’S verbe mushene pifhalke ravnä, 15 Kukovze petje prefhteva sa zhedo, Gornik vefelo vinograd kopä. Vezh ne bo burja po gorah divjala, $lifhi fe potak po kamnju fhkrebljat’; Vezh ne bo semlja pod fnegam smersvala, 20 Shaba fkobaza na fuho raglat! Str. 2. Göre prekrivajo vejze selene, S’ zvetjem osalfha fe vertno drevö; Vinfka she terta mladike poshene, Semtertje roshze difhezhe zvetö. 25 Sonze omaje buzhelzi noshize, Mersle meglize rasshene zefir; V’ polju ifkrajo, ko svesde, rofize, Ejol vetrovam vkasuje zdaj mir. Peviz. Pomlad. V.l. popr.: popaha — V.21. je začet že na koncu prve strani: Göre [prihajajo]. 64. § lad n oft. Kastelic je pesem napisal na prvo stran v 8° preganjenega kvartnega lista. V pesmi (4 kitice) toži neznani pesnik, kako »Nevfmileno dela — Sladnoft is mano« (1—2), tako da vse poka po njem in da »reva« ne ve, kako bo prenesel »Te-shave lete!« (16). 65. Kmet od Zhebelize. Kvartni list, preganjen v 8°; roka Kastelčeva. Str. 1. Kmet od Zhebelize.* 1. Kaj fi fhe gofpoda smifhla, De fhe kmeta huj pertifka, Nove bukve Zh’bel’zo na fvitlobo da, Brati sheljne bolj flepi, golfa. 5 2. Sim v fejmi kupil zh’bel’zo novo, Miflil v nje bo branje l’po gotovo, Bukev imenu revesh fini verjel, Pa fim fe mozhno neveden vjel. 3. Shelil fim she zh’bele bolj rediti, 10 Uka sa nje lepfhiga dobiti, Smote, fpake, kvante prav gerde Na debelo noter fe dobe. 4. Dvajfetizo jem ni posherla Sanjo v ognj bo fe vderla, 15 Sabavlize doft ko b’ bral, V’ kremple vragu b’ fe podal. 5. Grem is mefta bukve v roke vsamem Pregledat in brat jih jamem Str. 2. Jesa vshge me tko fim klel 20 Berfh de b’ fhkrize slod vfe vsel. 6. Srezha me gofpod, me pregovarja S mano fe prijasno vkvarja: Lepe v nji befede fe dobe, Bukve pa vendar nifo sa te. 25 7. Bil le revesh pred to vedil Smote te ne bil b’ naredil. Shkodo sdaj terpim le fam Dnarje m’ povernite, vam jih dam. 8. Obmolzhi gofpod in gre od mene 30 She defetize m’ ne sashene. * Nota Ven dan je sloshena, ne po pevfkih vladinah, ko v’ sa-zhetku, pa pametni odpuftite! Opomba pod pesmijo. Sej sa dvajfetizo m’ tolko ni, Zhe fe vrednoft kaj sa njo dobi. 9. To pa le ne gre mi v’ glavo, De uzhiti le befedo pravo, 35 Morijo fe take burke brat, K’ fo pijanzov, ponozhnjakov fad. Str. 3. 10. Pametnih je vmes pa malo Miflim pa de b’ fe le vkup feshgalo, Nauk! de morem drugkrat tresel bit, 40 Zhe hozhem dobre bukve k’pit. 66. Slaviču. Na kvartnem listu sivega papirja; pisava Kastelčeva, pesem morda tudi. Slaviču. Plavaj skoz azurne zrake, Plavaj dragi slaviček! Cez globokih brezdnov mrake, Cez bregovje vzemi tek. 5 Dokle krajov daljnih sredo Gledaš rajsko pred seboj, In pod uno zvezdo bledo Topiš let veseli svoj. Hiti skoz zeleno vežo 10 Vinske tärte plodni rod, Kjer pod grozdja sladko težo Draga moj’mu sarcu hod’, Dni zgubljenih tek žaluje, Dni prihodnjih upa slast, Str. 2. 15 Solze briseč zarezuje Ime moje v stari hrast. Ljubi jo v obličje gladko, [Nje pogled prijazno pij) Pij nje pogled mileni, 20 V nežnosarčnih glasih sladko Poj ljubezni srečo ji. Pričaj: žarko solnce zgine, Krepko hrastje zlomi se, Krona pade, narod mine, 25 Tvojega ljubezen ne! 67. Dva epigrama na posameznem listu v 4o. Pisava je Kastelčeva; mislim, da epigrama tudi. Ljubljansko močirje zidanemu mostu. Dokler ti z kračo debelo Mirno sred mene čepiš; Rajalo bodem veselo — Krajna zastonj me krotiš! Ljubljanica Ljubljani. Res lepo si strugo meni potrebila — Lepši z mostam — trinogam — je zajezila! 68. Slovenske barve; posamezen listek v 8°. Roka Kastelčeva, pesem bržkone tudi. Slovenske barve. Nedolžnosti (!) in mfra Je — belo — znaminje dragö — Kdorkoli to nosit’ zatira, Nam izmetalo je gerdö! 5 Ce stanovitnost nam odreči, Kdor barvo modro nam gerdf; Je priča terdna, naši meči De kralju vselej so zvesti! Kdor drago znaminje podati 10 Ponemškovavcam hoče v dar — Timu Slovenija ni mati, Mu slava naša nič ni mar! Rudeče naše so pasice, Podjopič tak prileže se — 15 Rudečo ljubijo Krajnice, Ljubezni drago znaminje. Str. 2. Te barve spredniki ljubili — Bel, moder ino rudeč trak Slovenci bodemo nosili 20 Ti v kljub — nemškutarski bedak! Slovenske barve. Pesem je nastala, to se vidi, 1.1848. — Novice VI. (1848) str. 174. (18. kozoperska) se prinesle PoženCanovo pesem „Naše barve“. — Kastelic je našo pesem potem še popravljal. V. 2.] Je bela barva znaminje — V. 3.] Kdorkol nositi jo zatira — V.4.] Gerdö nam izmetalo je — V. 8. Prvotno: De kraljem bili. — Popravki v 4. kitici pa ne dajo pravega zmisla. Red kitic je s svinCnikom določen: 1, 3, 2... — 69. Podershuliza, 12 vrstic dolga pesem, pisana s Kastelčevo roko na posamezen list v 8°. Vsebina: Podržulja se ponuja fantom. 70. Ne z ljubim omožena (7 štirivrstičnih kitic). Kastelic je pesem zapisal na list v 8°. Vsebina: Žena toži radi neljubljenega moža in si želi prejšnjega ljubega. 71. Pesem brez naslova (3 kitice), pisana s Kastelčevo roko na list v 8°. Vsebina: Fant se vsiljuje dekletu. 72. Ljubezen premagljivka (2 kitici). Pisava Kastelčeva, list v 8°. Vsebina: Najsramežljivejša se vda ljubezni. — Pesmi št. 69—72 utegnejo biti Kastelčeve. 73. Ju ter ni 's d ih le ji. Pisala neznana roka na prvi dve strani kvartnega lista, preganjenega v 8°. Juter ni ’sdihljeji.* Vezhni Ozhe! k’ Tebi vftaja, K’ Tebi s’ fvitam vred hiti, K’ Tebi fe moj duh vsdiguje. S’ jutram hvalit’ Te sheli 5 Ti po nozhi varval mč; S’ belim dnevam hvalim Te. 2. Kakor jelen sa ftudenzam Od velike sheje grč, Tak tud shelno ferze mojo 10 Sa Tebo odpira fe. Ti ga k’ febi povsdiguj S’ boshjo rofoj napolnuj. 3. Naj me, Jesuf moj! obdaja Miloft ferza Tvojiga, 15 Naj po ftermi, vofki ftesi Roka Tvoja me pela. Ako pefham, — sajdem fi, Profim Te, pomagaj mi! 4. Zeli fvet mi nima v’sčti Moji dufhi fladek mir, Mir fe le per Tebi vshiva, Moj Raboni, moj Paftir. * Übersetzt nach Kilbert. Str. 2. 20 Kdor fe Tebe prav dershi $e hudobe ne boji. 5. 25 Jesuf, Ti ljubes’n moja! Vef fe Tebi isrozhim; Naj she pijem, jem alj delam K’ Tvoji zhafti naj ftorim; De bi moje dele vfe 30 Tebi dopadlive ble! 6. jesuf! ljubej dufhe moje, De bom Tvoj, ohrani me; Dokler bom na semlji shivel Dihal bodem le sa te. 35 In po zhafnej fmerti naj Bodem Tvoj na vekomaj. 74. a. Na listu v 4° je zapisala neznana roka pesem »Slovo« in odlomek druge pesmi. Nadaljevanje se je izgubilo. Roka je tista, ki sem jo v št. 57.—60. imenoval prvo neznano. — V desnem kotu prvega lista je datum; »v Moravčih 21/7/38«, ki pač ne velja za naš prepis, pač pa za original. Slovö Misli name! Ce sim še tak deleč preč od tebe Ah, serce, kak ljubim tebe! Samo tebe sim večkrat prösil: 5 Ne pozabi name! Misli name! K’ pojdeš po zelenim polji, K’ boš plave rožce brala De so rožce, ki jim se pravi; 10 Ne pozabi name! Misli name! Ko pojdeš po zelenim gojzdi K’ boš tičke slišala pčti To so tičke, ki jim se pravi: 15 Ne pozabi name! Misli namel Ce mi smert živlenje vzame 1 Pesem je bržkone prevod iz nemškega, Kjer moje oči otemnejo Ko se več vidila ne bova. 20 Ne pozabi name! Str. 2. Misli name Ko spet skupej prideva Tam kjer se zlata krona plede Za naj, ki sva zvesto ljubila: 25 Ne pozabi name. Zdravica.1 Bog oče je vstvaril So s’ trudam kopali Visoke gore 10 Dolenski možje Noter je zasadil So preše stiskali Te terte mlade. Za gorenske ženč. 5 Mladike so zrasle Cel teden se trudim S te cerne zemlje Za krajcer skerbim So grozdje rodile 15 Nedelje se troštam Za vince sladke. In pit’ ga želim. Me žena ogleduje Prav’: ljubi mož moj! In tak še zdihuje: 20 Naj pit grem z taboj! 74. b. Enak list ko prejšnji; roka ista. Oba lista sta pač del večjega rokopisa, ki se je izgubil. Str. 1. Cula v goši tam leži Zraven nje gorjača spi' Iblajtar iše, se poti Nič vunder ne dobi 5 Tu imamo kratek čas Dekleta rade jmajo nas, Po hribih in na dolni kraj So nam vse ljub’ce frej. Ta rajža je nesrečna bla 10 Straža nas je vjšla bla Juhe, juhe, ne maram nič Sej je tobaka več. Pa se tako tud pergodi, De me straža dohiti' 15 Juhe, Juhč, ne maram nič Sej imam dnarcov več! 1 Pesem je nekoliko narodni podobna; enako tudi naslednja. Morda je res kaka kitica narodna, pesmi kot celoti gotovo ne. — 3.1 Mene möja mati kregajo Kjer te štimam Vsi sosedje na naj gledajo Kjer prideš k nam. 5 Vem, de ni nič zato Ce le ti mene doboš Tvöja bom Str. 2. Vse deklčta na naj gledajo Ce govor’vä 10 Vse krivo čez naj sklepajo Če vkup sed’vä. Näj reko, kar hote, Najne serci vkup derže Dokler žive. 15 Ker si undan memo mene šel Sej se že nis’ ozerl Pa s’ še pre hitro od mene šel Veselje zderl. Jest sim hötla, de b' se bil 20 Se en malo daljej pomudil Veselje vzil (!) Če v nedeljo vkupej prideva Ti kaj povčm, Kako se jesiki vežejo 25 V’ kljubu vsim ljudem. Tvoja sim, ti si moj. Večno hočem bit’ z taboj Če si ti z manoj. 75. Na prvi strani v 4° zganjene polovice pole je zapisala meni neznana roka, ista kot št. 74, samo z lepšo pisavo, pesem »Prošnja do noči«. Prošnja do noči.2 Ljubomirna, tajnosenčna Neumljivo sladka noč, Spröstri krila zvezdovšnčna, Vlij na zžmljo svöjo moč. 5 Äh dopolni zaželjenost Dvojne pröSnje mi nocöj: Naj hči tvöja — pozabljivost Skerbno bdije nad menöj. 1 Bržkone prevod iz nemškega. 2 Bržkone po nemškem originalu prirejena. In razsej vse cvetje milo Svojih srečonosnih sanj, De se serce bo zavilo Z bolečino svöjo va-nj; De bežalo bo v zavetje Tvoje iz življenja dne, Kjer ga mami vsih stisk vretje In zataplja ga v gorje. IV. Bokopisi narodnih pesmi in razno. Ker mi je prostor omejen, moram samo nakratko našteti, kaj se nahaja narodnih pesmi1 in drugega drobiža v zbirki. 76. Polovica pole, zganjena v 4<>; roka Kastelčeva: »Jeft nifim ferza taziga« (str. 1.); »O preljubi profti ftan« (2—3); »Turfhki rop« (3—4). 77. List v 40; roka Kastelčeva: Zakon: »Oj, zakon, zakon, kak si svet!« (1 — 2). 78. List v 4°; roka Kastelčeva: »Snoči so se fantje tepli« (1-2). 79. List v 4°; roka Kastelčeva: »Starčik« (1—2). 80. Polovica pole, preganjena v 4»; roka Kastelčeva: »Od Sonca in Zorina« (1—2); »Ljubica je rožice plela« (3). 81. Polovica pole, preganjena v 4»; roka Kastelčeva: »Tam, kjer sonce gori grede« (1—2); »Fantovska postelja« (3). 82. Polovica pole, preganjena v 4°; roka Kastelčeva: »Ma-verca« (1—2). 83. Kos obširnejšega rokopisa, polovica pole v 4°; roka Kastelčeva. V levem kotu prve strani stoji številka 2. — Odlomek pesmi (4 verzi), 3. »Otroci gor ustajajte« (podobno Štrekelj 1.289. — str. 1—2), 4. »Men fe je nekaj sanjalo« (podobno Strekelj 1.131 dalje. — str. 2—3), 5. »Preljub’ svet Bolantin« (podobno I. 616 dalje. — str. 3—4), 6. »Tit stoji stoji beli grad«, odlomek, (str. 4). 84. Polovica pole v 4 o. Roka Kastelčeva (?). Rokopis je prepisan po daljšem (Vrazovem) rokopisu. — 20. »Stani, sinek! stani« (str. 1.) — 31. »Da bi jas znala, keri je moj« (podobno Strekelj. 11.1027. — str. 2—3) — 35. »Mati mela hčerke tri« (podobno Strekelj I. 209. — str. 2—3) — 54. »Oh, zakaj so meni te bistre 1 Številke 76.-85. sem izročil v porabo prof. dr. K. Streklju. noge« (3) — 56. »Na sveti ga velkše žalosti ni (3) — 58. »Da bi žveglico mela« (str. 3) — 63. »Moj ljubi je lep« (str. 3—4). — 64. »Stoji mi, stoji poljice« (str. 4) — 65. »Mati je hčerko pitala« (podobno Strckelj, II. 1154). — Rokopis se je nadaljeval, a ni ohranjen. 85. »Volk ribe lovi«; polovica pole konceptnega papirja v 4°; roka Kastelčeva. Pravljica je bržkone prirejena po nemškem. 86. »Die Trennung«, Canzonette nach Metastasio. Kvartni list v 8°; roka Kastelčeva. 87. »Die böse Spinnerin Marie. Nach einem Volksmärchen«, pisana s Kastelčevo roko na desni polovici obeh strani polovične pole. Dodatek. Naj sledi kot dodatek k objavi rokopisov »iz Kastelčeve zapuščine še pismo Prešernovo z dne 24. velkiga travna 1824«, ki je last monsignora T. Z u p a n a na Okroglem: z njegovim dovoljenjem ga tukaj objavljam. Pismo samo je deloma že porabil msgr. Tomo Zupan sam v Ljubljanskem Zvonu II. (1882), str. 468 do 469, in citiral sem ga tudi jaz v svoji »Zgodovini novejšega slovenskega slovstva«, I., str. 75. in 77.1 Fr. Prešeren staršem. Na Duneju 24. velkiga travna 1824. Lubi ftarlhi! Slo me je vefelilo, de fte fe per ti perloshnofti na me fpovnili, sato ker mi to nasnanje da, de vafha lubesen do mene, (ok)2 def lim glih she tok dolgo od Vaf lozhen, ni fhe vgafnila. Jeri fe pofebno sahvalim sa nje pifemze, v katerimo mi Vafhe shelje in po nje mifle tudi shelje ftrizov nasnanje da. Meni je prov slo shov de Vam upanje Vafhe fpolniti na morem. Ja ke bi bil od konza to vedil kar sdej vem, to fkufil kar fim sdej fkufil, 1 Lastnik pisma ga misli izdati kot facsimiie v knjigi, ki jo pripravlja o Prešernu in njegovih sorodnikih. 2 Kar je v oklepaju tiskano, je Prešeren v pismu prečrtal. toko bi jeft gvifhno nikol na bil vidil Duneja; al sdej je preposno. Dokler tizh po drevju okoli fkazhe, (fe m) ga jed v tizhenzi na-ftavlena prijasno k’ febi vabi, al ker fe je on jedra enkrat sa-tiknil, potlej (fa) ga pokrov sapre, in on na more vezh nasaj. Ja tok fo tudi meni vrata saperte proti domo. Sramota, sgubleni zhaf, sgubleni perjatli, nova samera mi (hujfhi) branjo v Teologio nasaj jiti, in jeft Vam odkritoferzhno povem, de fim terdno fklenil velike teshave raj preftati, in vfako rezh pred fkufiti, koker ta ftan v katerga fim fe podal sapuftiti, in kateri mi je bil gvifhno namenen. Ja jeft fim fkori previfhan de mi je bil ta ftan namenen, ker fim bil v Lublani tok nifim nizh pravga vefelja do tiga ftanu imel, pa me je vender nekaj jeft fam navem kaj ven na Dunej gonilo, in ker fim od konza perviga leta fhe fkori v ferzi fklenil, ja she tovarfham pravil, de bom nasaj fhu, je na enkrat ftiftenga perfhla, fim berfh dobro flushbo dobil, in vfe fe je toko na-kluzhilo, de fim druge mifli ratal, In sdej mi fhe ta ftan koj dovel dopade, Sato zhe Vaf bo kdo prafhal al rajtam kdej nasaj k Teologiji jiti, mo le (reti) režite, de te mifli vezh nimam. Ke bi to fturil toko, bi me mogil vfak sa nafpametniga dershati. Tri leta bi mogel sgubiti, dva leta dalej ftudirati ftar fim she dofti, in fholfkiga prahu fit do vrata. Kaj bi Vi rekli, ke bi kdo en vert s shlahtnimi dervefi nafadil, in ker bi she jablane ali hrufhke ali druge dervefa toko podrafle, de bi vpanje imel kmalo fad od njih dobiti, ke bi sdej temo na enkrat (notri pod) v’ glavo (perfhlo) padlo dervefa vfe pofekati, in en fevnik (!) is verta narediti. Ker toko rezhi ftoje, toko bote farni lohko sapopadli, de na morem vezh nasaj pred pridti, predem na bom dushelfko slushbo v Lublani ifkal. — Strizi mi na tri pifme nizh na odgovore, jeft rajtam de me je kdo per njih pozhernil. Ke bi ftiftenge na blo, bi mi blo prov hudo fhlo, toko je pa fhe sa preftati. Ke bi me imelo kej na enkrat pertifniti, toko she od Gofpod Naboifa al pa od drugih perjatlov pomozh dobim. — Gofpod Naboif mi je rekel, de bi vaf profil, Shagarjo (vim) povedati, da fe (jim) mo sahvali, sato ker (fa) Naboifovo kajsho dobro ofkerbi, in de ga profi de bi vfe kar je treba sa popravlenje prefkerbil, zhe kajsha tolk noterna nefe, toko bo she on vfe povernil. Miklavfho (!) nej jo pa nikar zhef (!) na da. Poharjov Matia vfe posdravi, jefen bo venisfhtudiral potlej pa na ve kam fe bo obernil, morebiti bo fhu v Gorizo, al pa na eno Grajfhino na dolenfko, al pa bo na Duneju oftal, al pa bo v’ Lemberg k’ Ofenekovmo shu (!), kamer bo bel mo kasalo. Jcft fim vaf rajtal ob vkanzah objifkati, al zhe bo per ftrizih samera guerala tok na bom mogil domu pridti, sato ker bo zerenge manjkalo. Boln fhe nifim bil ker fim na Du-neju, na kvartirju fim pa per prov dobrih ljudeh, kateri prov radi poftreshejo, in sa en dejl fim bel kentent koker lani. Sdravi ofta-nite in vfe fnanze (!) perjatle, in shlahtnike posravite. Vafh Frenze. Seftre pofebno posravim, in Jero profim de bi me fpet kej kmalo pifala Prefhern m. p. 1-------------------------------- I —-I ------------ '' —T-T1 Popravki. Str. 121., verz 25. naj stoji: rotarfko. Str. 123., verz 65.: nalhga; verz 75.: vrtane; verz 78.: beredilhe. Str. 124., verz 102.: polne-majo; verz 88. (opomba): krevljalto. Str. 132., 3. vrsta od spodaj beri: sdravljize, sdravizo. Str. 137., 4. vrsta od zgoraj beri: Licofovi; 16. vrsta: Pevzu; 24. vrsta (odstavek) Vidi se ... (str. 137,—138.): Žigonov rokopis (ZSM. V.) je prepisan po našem, ne narobe. (Glej posebni odtisk, ki v kratkem izide!) Str. 139., verz 21. (Ne zak. mati): nebam; verz 1. (Ženska zvestoba): lep. Str. 140., verz 23.: obiskat. Str. 143., verz 121.: gospodičen. Str. 145., vrsta 11.: Blaznikovemu. Str.212., vrsta 9.: im6 (drugič)!; vrsta 17,: ftrafhneji. Str.213., vrsta 11.: Serz6. Str. 214.,verz 17.; Hiido. Str.215.,vrsta 16.; opomba 2) je Prešernova. Str. 217., vrsta 10. (podčrtna): De arte... Str. 222., vrsta 11. (podčrtna): Cvetnika. Str. 223., verz 17,: r6f; vrsta 2. (podčrtna): haec; vrsta 3. (podčrtna): futilem. Str.225., predzadnja podčrtna vrsta: Käk. Str.226. vrsta 1. (podčrtna): Čbelica; vrsta25.: Wiederhohlung. Str. 228., Gasele4., verz 5.: nedolshen. Str. 231. (opomba): Prešernova. Str. 280., vrsta 9.: slata? Str. 372., Mazhik, verz 3.: vesvanje. Str. 376., verz 55.: nevesti (I). Str. 377., verz 77.: I' mesto s’. Str. 386., vrsta 2. (pod črto): Grise. Nove knjige. Knjige Družbe sv. Mohorja za 1. 1910. Sedmero (proti doplačilu celo osmero) knjig je razposlala letos Mohorjeva družba svojim 85.789 članom. Poleg krasnih dr. Krekovih Zgodb sv. pisma (16. snopič, prihodnje leto izide zadnji in bo to epohalno delo srečno dovršeno) je izobrazbi odmerjena le še »Zgodovina slovenskega naroda«, ki jo piše marljivi naš zgodovinar prof dr. J. Gruden. Te knjige smo zares veseli. To delo utegne biti za Zgodbami najlepša knjiga, kar jih je podala družba slovenskemu ljudstvu, če bo le družba obračala nanje (glede slik in vnanje opreme) tisto skrb, ki jo zasluži. Upamo, da nam izpregovori še o tem lepem delu strokovnjak. Za verski napredek je priredil tajnik V. Podgorc pouk o sv. izpovedi. Vse druge knjige so odločene razvedrilu. Radi verjamemo, da ljudstvo povesti morda najrajši bere, vendar se nam zdi četvero (ozir. petero) knjig za zabavo malo preveč. Sodbo o njih prepuščamo leposlovnim listom. Omenimo le kot lep dar Medvedove »Slovenske legende«. Kar se pa tiče tiste pravde o pisateljih, se nam zdi, da tajnikov odgovor dotičnikov ne bo zadovoljil. Res je, pravi tajnik, da knjiga, ki jo izda družba, poviša pisateljev ugled, res je pa tudi, da pisatelj poviša družb ugled. S tem stvar ni rešena, ker je vprašanje, ali družba potrebuje ugleda od takih pisateljev in pa, ali sme družba takim pisateljem utrjevati med ljudstvom ugled. Ne rečemo, da je odgovor tako preprost, ker ni tako preprosto vprašanje, kdaj je pisatelj tak, da ga treba od dela za ljudsko izobrazbo kratkomalo zavrniti, vsekako pa nastane v ljudski duši neko razprtje, ako mu družba predstavlja za učitelja moža, ki ga ljudstvo pozna kot sovražnika prave ljudske blaginje. (Cf. Gangl »Trije rodovi« in Gangl v Belokrajini!) Ur ban us, Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana 1910. Založila Katoliška Bukvama. Str. XIV-j-239. Cena 3 K. Naša doba je doba demokracije. S tem pa ni rečeno, da se morajo izobraženci privaditi prostaščini, marveč prav nasprotno, izobrazba in olika se morata posplošiti, le da se ima zabrisati in izločiti, kar je v vedenju takozvanih boljših slojev pretiranega ali »frakarskega«, da rabimo nelep, a točen izraz. Če naj se pa olika posploši, je treba ljudstvu pouka, zakaj tudi lepemu vedenju se je treba priučiti. Zato pozdravljamo »Knjigo o lepem vedenju« in le želimo, da bi prišla v roke vsem, ki so željni pouka, in željni bi ga morali biti vsi. »Knjiga o lepem vedenju« kaže najprej na nekatere tipične pojave v življenju in vedenju, ki so naravnost sirovi in ki jih moramo iztrebiti, če sploh hočemo uveljaviti pravo izobrazbo in oliko. Na tej podlagi podaja potem knjiga splošna določila in temeljna pravila o oliki ter potrebna navodila za razne prilike in potrebe. Ta pozitivni del je pisan za vse, tudi za tiste, ki se že štejejo med olikance, zakaj tudi ti ne vedo vselej, kako se vesti. (Morda se je spustil Urbanus tuintam celo predaleč. Poglavje o pojedinah bo n. pr. malokomu služilo.) Vsekako je bila taka knjiga potrebna in Katoliška Bukvama si je pridobila za naše ljudstvo nove zasluge, da jo je oskrbela. Dr. L. D e ho n, Socialna obnova u krščanskom duhu. Socijalne konferencije. Preveo ih Zbor franjev. bogoslov. mladeži »Jukič«. Zagreb 1910. Naročila sprejema: Franjevački samostan, Sarajevo (Bosna). Francoz dr. L. Dehon je imel v Rimu devet konferenc o socialnem vprašanju. Te konference je objavil v posebni knjigi, ki so jo- sedaj prevedli frančiškanski bogoslovci v Sarajevu tudi na hrvatsko. Dr. L. Dehon riše postanek in bistvo socialnega vprašanja, zmotne struje (socializem in anarhizem) ter socialno misijo Cerkve in krščanske demokracije. V posebni konferenci govori še o misiji tretjega reda v naši dobi glede na socialno vprašanje. Konference obsegajo premnogo dobrega. Dr. L. Dehon obvladuje snov kakor malokdo. Prav s francosko duhovitostjo kar siplje misli in zglede ter z živahnimi apostrofami kliče na socialno delo. Seveda se konferencam pozna, da so bile govorjene. Dehon riše s krepkimi potezami, mirna, znanstvena metoda mu ni mar. Zato bodo zopet kakor nalašč za govore. A. U. < ............ D:ggEgB5gCD= . =3 Druge doposlane knjige: M. Černič, Telesni naš postanek, razvoj in konec. Gorica 1910. Medicinec M. Černič je napisal brošuro o človeškem telesnem postanku in koncu (z anatomičnimi slikami). Ne omenjali bi je, če bi ne tičal v njej velik zofizem. Brošura hoče delati propagando za materializem. Smrt riše kot veselo izpuhtenje v zrak in očiščenje od bakterij.. . Toda kdor govori o telesnem postanku človeka in o telesnem njegovem koncu, ne govori o vsem človeku, zato pojmuje tudi smrt le enostransko. Kaj bi rekli mesarju, ki reže meso in zasmehuje psihologe, ki proučujejo psihične živalske pojave, češ kje je v teh kitah in žilah kaj psihiličnega ? Tak mesar je medicinec M. Černič. W. Ljubibratič: Zapuštenost i podivjanje djece 1 mladež!. Spljet 1910. Naklada knjižare sjemeništa. Cena 30 v. To je dobra knjižica, ki dokazuje, kako potrebna je podvojena skrb za zanemarjeno mladino. E"] : □ □ □ □ □ □ m Listek. Veda in vera. — V kritiki M. Ro-stoharjevega dela »Uvod v znanstveno mišljenje« (Čas, 1910, zv. 1. str. 86) sem dejal, da se dr. Rostohar nelogično in po krivici zaletava v vero. Zakaj Rostohar mora sam priznati, da je »razlika med avtentičnimi in avtoritativnimi istinitvami le relativna, ker morejo biti končno tudi prevzete istinitve avtentične« in da »imajo torej avtoritativne istinitve vsekako veliko znanstveno vrednost«. To se pravi: Da priznamo kako dejstvo ali trditev, ni nujno treba, da stvar sami opazujemo in doženemo (avtentična istinitev), temveč zadoščuje, če se lahko opremo na spoznano in priznano avktoriteto drugih (avtoritativna istinitev). Tako je na vseh poljih cela vrsta resnic, ki ni treba, da bi jih vsak sam vedno iznova dognal, temveč jih prejmemo kot dognane po avkto-riteti. V astronomiji, fiziki, mehaniki, celo pa v zgodovini je tako. Ko bi človek izločil iz obsega svojih spoznav vse neavtentične, avtoritativne spoznave, bi mu pač le malo ostalo. Äko pa je tako, in vsi priznavajo, da je — sem sklepal dalje — zakaj bi ravno Kristusova avktoriteta ne imela nobene veljave? zakaj se jaz ne bi mogel zanesti na Kristusa, če sem po zgodovinskih študijah prepričan o njegovi presežni avktoriteti? zakaj bi bila ravno Kristusova vera manj vredna ? da, zakaj ne bi mogel seči še dalje ? Äko se prepričam, da mi po Kristusu govori Bog, zakaj bi bila božja vera manj vredna kakor človeška vera P Ako se lehko zanesemo na človeško avktoriteto — in malone vse življenje je osnovano na tej avktoriteti — zakaj se ne bi zanesel na božjo avktoriteto, ki je vendar absolutna? S tega stališča je torej nelogično in malomodro priznavati »avtoritativne istinitve«, a zametati božjo vero kot »suženstvo uma«. Poleg vede v polnem pomenu ima torej svoje mesto vera in tudi božja vera. Dr. H. Tu m a je čital mojo kritiko in v »Naših Zapiskih« (VII, 1910, 288) tole zapisal: »Dr. Uše-ničnik podaja povečjem dobro kritiko, dokler se bavi s pravo vsebino dela, zahaja pa v stranpoti iskaje rešitve vprašanja v katoliškem zmislu...« Po dr. Ušeničniku »je vsako spoznanje po prirodnih zakonih nemogoče in mogoče le eno spoznanje, ki izhaja iz neznanih sil izvun človeka, ki se v človeku javlja kot božje razodetje. Za dr. Ušeničnika je torej teorija spoznanja v bistvu nemogoča, ker spoznavanje ne izhaja iz človeka in človeške družbe, ampak mu je diktirano«. Nemalo sem se začudil, ko sem čital te stavke. Äli tako silno nejasno pišem, da me niti dr. H. Tuma ne more umeti, ali pa se dr. H. Tuma vede in hote izmika pravemu vprašanju. Kdo taji um in umske sile? Cerkev? Äli ni ona, ki je zavrgla na vatikanskem zboru kot herezijo nauk, da človeku ni mogoče s svojim prirodnim umom spoznati Boga? Kdo torej bolj priznava dostojanstvo človeškega uma, Cerkev ali moderni agnosticizem? Äli ni zopet Cerkev, ki je na vatikanskem zboru odločno izpovedala, da ima um- tudi glede vere svoje pravice, da namreč umu pri— stoji dognati avktoritete evangelijskih naukov, ker, pravi, sicer vera ne bi bilo pametno (rationabile) dejanje. Cerkev torej nikakor ne uči, da izhaja vse spoznanje iz razodetja, temveč uči, kakor moderni, le bolj jasno, da more človeški um premnogo resnic sam spoznati, da pa človek vendar dejansko mnogo resnic verjame; loči pa se Cerkev od modernih v tem, da logično priznava poleg človeške avkto-ritete tudi božjo avktoriteto in zato poleg človeške vere tudi božjo vero. To je katoliško stališče, to pa je tudi edinopravo naravnofilozofično stališče. Äli je mogoče tej teoriji logično prerekati veljavo? Seveda nekaj drugega je z božjo vero samo. Äko kdo a priori taji Boga, on ne more prerekati katoliški priznani teoriji logične veljave, seveda pa ta teorija glede božje vere zanj nima vsebine. Kako naj se opira pri svojih spoznavah na božjo avktoriteto, če sploh Boga ne priznava? A za samo teorijo spoznanja je to brez pomena! Tudi on mora hipotetično priznati, če je Bog, kakor je splošno prepričano človeštvo, da mu pristoji kot absolutnemu bitju brezpogojna vera. Dr. A. U. O načinu kritike. - Na g. dr. Jos. Tominška notici v 9. št. »Časa« naj-prvo nisem bil namenjen odgovoriti, ker je zadeva premalenkostna za besedovanje v znanstveni reviji. Tudi lahko vsakdo sam še enkrat prebere mojo notico o Bleiweisu (Čas IV., št. 7- 8.) in lahko razvidi iz ZSM IV, 198., da je bil dr. Orel za stalno za urednika izbran šele na Sedlnitzkega poziv januarja ali februarja 1. 1842., lahko torej primerja in sodi — gosp. dr. Tominšku ali meni v prilog. — Isto-tako lahko tudi bravec sam spozna, da g. dr. Tominšek ni bil upravičen izpremenlti moj »popr.« v »glej*, proti kateremu sem se po vsej pravici uprl, ker ta beseda pomeni: »po tem viru sem posnel svoj podatek*, ampak kvečjemu — sporazumno seve z avtorjem — v »izpopolni« ali v »primerjaj«, proti čemur ne bi bil rekel ne ene besede. — Nekaj drugega pa je, kar me sili govoriti. In to je način kritike, to so ona splošna nedokazana očitanja, s katerimi je g. dr. Tominšek opremil svojo drugo notico. — »Ali znanstveniki res nimajo drugega posla, nego v tujem zrcalu iskati samega sebe?« Kje je dokaz za to očitanje? — Na očitajoče retoriško vprašanje, ali po mojem popravku (v Času IV. 151.) Stritarja kaj bolje poznamo, odgovarjam, da predmet popravka ni bil Stritar, ampak pogrešek urednikov. — Äko meri tudi ona primera o orehih in klobasah name ter opazka o takojšnjem prodajanju na književnem semnju (to prodajanje samo na sebi pa ni ravno tako slabo, ampak je koristno in zdravo), kje je »tertium comparationis« ? Če pa ne, potem »non erat his locus«. — V toliko sem žal moral govoriti osebno, ker taka očitanja v stvarno kritiko ne spadajo in so — brez dokaza — zgolj žaljenje. Ta način kritikovanja pa je šega tudi pri drugih kritikih, ki žele, da se občuduje njihova duhovitost; raditega te opazke niso odveč. Ivan Grafenauer. Religiozna dekadenca zapada. — Zadnji svetovni kongres za svobodno krščanstvo v Berolinu (od 5. do 10. avgusta 1910) je dokazal, da je premnogo Inteligentov, ki se imenujejo »svobodne kristjane« in se vnemajo za krščanstvo brez dogem, že docela odtujenih vsaki religiji. Krščanska je le še etiketa, pod to etiketo pa se dobro počuti tudi popoln ateizem. »Mrtvi brzo jezdijo«, kliče poročevavec v »Hist. pol. Blätter« (1910, 7. zv. str. 531). Pokazala se je moč negacije in onemoglost vodene religioznosti brez krščanske vsebine. Dr. Ä.Wurm razmišlja pravtam (stran 512—8) o usodi evropskih narodov, ako se bo razvoj v tej smeri nadaljeval. Äli ne bo »ira Dei«, božja jeza, ki go- Listek. m vori o njej tako strašno apostol Pavel, prepustila teh narodov samim sebi, da bodo iskali in iskali novih religioznih, nravnih in duševnih osnov ter se ob tem ugonobili? Cerkvi je obljubljena trajnost, ni pa obljubljena narodom. Celi narodi so že zavrgli Cerkev in potem niso več našli pota do nje. Rpo-stazija je nekaj strašnega. Poganski narodi so ječali v zmotah in hrepeneli po spoznanju, apostatje izgube z vero tudi dovzetnost za spoznanje. To so resne misli, vredne vsega premisleka. Vendar se nam zdi, da dr. Ä.Wurm gleda prečrno. Ali se ni v zadnjih desetletjih krščansko ljudstvo versko kar prerodilo? Kdaj je bilo toliko globoke religioznosti, ki se kaže zlasti v evharističnem gibanju, kakor je je dandanes? Težki boji Cerkev seveda še čakajo. Velik del inteligence je še vedno ne le odtujen, temveč globoko sovražen Cerkvi in krščanstvu in vsaki religiji sploh. Framasonstvo je prevzelo vse nje mišljenje in čuvstvovanje. To sovraštvo še vedno narašča in bo še naraščalo, ker se liberalizem mora končati v radikalizmu. Mladi svobodomiselci bodo odkriti ateisti. Toda vzporedno bo rasla tudi krščanska zavest in odporna sila ljudstva in njegove inteligence, če se bo le tako neutrudno delalo na vseh poljih, kakor se dela sedaj, v prvi vrsti seveda na religioznem polju. Mi imamo trdno upanje, da bo iz viharjev, ki bodo še prihruli, krščansko ljudstvo izšlo zmagovalno. Kako bo s protestantovskimi narodi, to je seveda drugo vprašanje. Tam gre razkroj dalje in dalje. Morda ljudstvo spozna, da ga pastorji ženo naravnost v ateizem. Zdi se nam, da je prote-stantovsko ljudstvo v duši še tako katoliško, da bo prebolelo to težko krizo. Dr. fl. Wurm kajpada ne sodi tako. Po njegovem mnenju se razpad ne bo ustavil, marveč bo šel dalje, četudi se dovrši morda šele čez sto- letja. Bodisi tako ali tako, resnično je, kar poudarja Wurm, da se Cerkev zopet pazneje ozira na vzhod. Ali ne bo morda zagospodovalo kdaj Evropi »žolto pleme«, in ali ne bi bilo bolje, kakor trošiti sile v brezplodnem izpre-obračanju odpadnikov, obrniti se na to še ne izrabljeno in izživelo pleme, na Japan in na štiristomilijonski Kitaj ? Ni brez pomena, da se vedno bolj poudarja misijonsko vprašanje. Na katoliškem shodu nemških katoličanov je zaklical opat Norbert, mož, ki pozna razmere, s pretresljivo silo besede: Sedaj ali nikoli 1 Nekaj, kakor plameneče navdušenje križarskih vojsk, se je začelo lotevati krščanskih src. Kakor mogočen jutranji zor, pravi po pravici dr. Wurm, sije ta silna ideja v teme zapada. Ex Oriente lux! Dr. Ä. Ruville o Kristusu. — V svojem najnovejšem delu »Das Zeichen des echten Ringes< piše konvertit zgodovinar Ruville o Kristusu (str. 3^—5) : »Jezus je Bog. Izredno popolni in prepričevalni so dokazi za ta stavek. Zlasti zgodovinar, če je pošten in vešč v svoji stroki, se ne more odtegniti temu prepričanju. Če kdo hoče proučiti kako zgodovinsko dejstvo, kako zvezo, kak namen osebnosti ali karkoli, mora natanko presoditi vire, bodisi ustna sporočila ali pismene svedočbe in z njimi zvezane naprave ter tako domisliti odgovor na vprašanje. Potem treba nanovo preiskati, ali se ta odgovor v vsakem oziru strinja z viri. Če se, se lahko smatra odgovor za resničen. Izkušen preisko-vavec mora spoznati zmotno rešitev, če niso viri le prenedostatni, na nesoglasjih. Mogoče je sicer z veliko bistroumnostjo, s porabo vseh možnosti, tudi tako rešitev prilagoditi in spraviti v nekako soglasje, toda vedno bo vsa rešitev nekaj prisiljenega, kar ne zadovolji. Tainoni se sicer zadovolji, ker nima boljšega, a v dnu srca tudi sam ne veruje in se boji vsakega novega odkritja, ki utegne vse prevrniti. Pravi uCenjak ne okleva, temveč odkrito prizna, da je bila rešitev kriva ali vsaj neverjetna. Prava rešitev se javi navadno s polno jasnostjo. Je kakor ključ, ki odpre vsa vrata, ne samo do umevanja dotičnega dejstva, temveč obenem do raznih drugih skrivnosti, ki so z njim v zvezi; je kakor luč, ki razsvetli temo. Učenjak jo sprejme z veseljem in prepričanjem, željan potrditi jo še z drugimi odkritji. In ko izkuša napačno rešitev vsak učenjak drugače prilagoditi virom, se tu eno tolmačenje bistveno ujema z drugimi. Tako je tudi, ko gre za Kristusovo osebnost. Äko si ga mislimo zgolj kot človeka, se kopiči težava na težavo. Treba je prevelike bistroumnosti, prebogate iznajdljivosti, da se spravijo viri, sveta pisma stare in nove zaveze, s to mislijo v soglasje. Brez zadostnih razlogov treba črtati, zametati, tolmačiti, dopolnjevati, pri-dajati osebam svojstva, nagnjenja, namene, ki jih niso imele, tajiti in prevračati dejstva tako dolgo, da se pokaže zgolj človeški obraz Gospodov, kajpada do zlä potvarjen. Treba je obenem sprejeti polno neverjetnosti, če ne nemožnosti. Tudi dela vsak pre-iskovavec drugače in pride tudi do drugih zaključkov. Mislimo si pa Kristusa, kakor si ga je mislila že najstarejša Cerkev, kot Boga, ni nobenega resnega nesoglasja. Nasprotno, vse se razloži zadovoljivo, in čim globlje preiskujemo, tem popolneje. Svetla luč posije v teme. Preproto sveto pismo, stari in novi zakon, kar oživi. Krasne resnice sijejo, žare in se iskre iz njega. Globljih nasprotij med raz-iskovavci nikjer ni več. Povsod soglasje in edinstvo. Ničesar ni, kar bi moglo bolj prepričevalno dokazati, da je rešitev prava in resnična.« Hinavščina moderne kulture. — Da je vnanji napredek moderne kulture velikanski, kdo bi to tajil? Ä žal, da tega ni mogoče reči o notranji, duševni kulturi. Kjer zamrje religioznost, tam zagospodujejo najnižji instinkti. To dokazuje tudi moderna kultura povsod tam, kjer se je boljalimanj oprostila blažilnega vpliva krščanskih idej. Moderno svobodomiselstvo je sirovo in podlo. Kjerkoli svobodno zavlada, se takoj razkrije kot bestija. Bestialna je bila francoska revolucija, ki je bila nekak prvi pojav »svobodne misli«, in bestialna je bila zadnja portugalska revolucija, ki so jo framasoni priznali za svoje delo, a navdušeno pozdravili vsi svobodomiselci. Tu se je živo videlo, kaj je svobodomiselcem svoboda: svoboda požigati, moriti, onečaščevati vse, ki drugače mislijo. Nekaj nepopisno grdega tiči v svobodomiselstvu. To ni le besno sovraštvo do krščanstva, ampak obenem neka bestialna pohot, da oskruni, kar je drugim svetega. In svobodomiselstvo še govori o kulturi 1 Bolj prav bi se reklo, da je svobodomiselstvo velika sramota dvajsetega stoletja I ni Glasnik »Leonove družbe«. Bedni član: Prof. dr. Jos. Mantua ni, ravnatelj kranjskega dež. muzeja. ITrpilnik : dr. ft. UŠenlčnik. □ Prilog „Času“. B0B051 suma. PRILOG „KATOLIČKOG LISTA". GODIŠTE I. BROJ I. UREGJUJU: Dr' 30SIP PAZHAN i DR- ED6AR LEOPOLD. ZAGREB. TISKARA HRV. KATOLIČKOG TISKOVNOG DRUŠTVA. 1910. Klty Ky Modernistička Kristologija. Napisao dr. Josip Marič. Ecce positus est hic... in signum, cui contradicetur. Lk. 2, 35. Preda mnom je jedna od najljepših propovijedi Bnurda-Ioue-evih i to o muci i smrti Isusovoj. Veli on: ako bi se ikad propovjednici mogli — čini se — stidjeti svoje službe, to bi bilo sigurno u dan, kada im valja govoriti o čudoviiom po-niženju Boga, što ga propovijedaju; u pogrdama, što su mu bile nanešene, o slabočama, što ih je osječao, o njegovoj tuzi, muci, boli i smrti. Ali — nastavlja B o u rd a I o u e — propovjednici ne samo ne treba da se stide; ne, oni mugu da se diče poput apostola sv. Pavla s evandeljem, jer je evandelje križa „sila Božja na s pasen j e svakom e, koji vjeruj e.“1 Jest; mi sa sv. majkomCrkvom ponosno ispovije-damo Isusa Krista, drugu Božansku o s o b u, koja jeuzela čovječju narav, da nas m ukom i s m r č u svojom otku pi i spase. Evo prave i jedinn istinite K r i-stologije. Ova je Kristologija vazda imala i sve če do konca svijeta iinati najljučih protivnikä. Vazda se ispunjaju ri-ječi, što ih je Simeon rekao Mariji, inajci Isusovoj: „Evo, o vaj je postavljen na propast i uskrsnuče mnogih u Izraelu, i u znak, kome če se p r o t u s 1 o v i t i.“2 Koje čudo dakle, da katolička Kristologija imade svoju veliku povijest. Meni je ovdje na umu, da se osvrnem samo na novije doba. Ako ikada, to se osobito danas mnogo govori o tobožnjernu kristološkome problemu. Upravo u današnje doba zastupnici 1 »Oeuvres complčtes de B o u r d a I o u e“, sv. II., str. 637. — R i in 1 j. t, 16. 5 Lk. 2, 34. 35. Svjedočanstvo iz 6. stolj. za nepo-grešivost papinu. Crkveni oci papu ne zovu da je nepogrešiv (infallibilis), ali prem oni ne rabe taj izraz, to jasno drugim riječima i činima tu prednost pape priznavaju. Nu sada je neki armenski teolog poslao P. Hurteru list, iz kojega pro-izlazi da se na istoku več u 6. sto-Iječu rabio izraz nepogrešiv (infallibilis) za - v. oca papu, a pošto je to skupocjeni prinos za dokaz iz tradicije s obzirom na dogtnu o papinoj nepogrešivosti to ču ga ovdje saop-čiti (cf. Zeitschrift für kathol. Theologie 1910. str. 219). „Habemus Armeni quandam Epistolam lohannis hieroso-lymitanoruin episcopi (57 2/3 - 59 2/3) ad Abatem Albanorum catholicum, jam saeculo VI. ex graeca in armenam translatam linguain. et anno 1896. ex Karapet Vardapet (Eibhmiatzin) in lucern editam, cuius deest gr aut lat. textus, quae tarnen, de doctrina qi .o-que infallibilitatis rom. Pontificis cla-rissimam facit mentionem docetque perspicue (p. 7). ,Nos tarnen, sancta seil. Ecclesia, dominicam habemus vo-cem, quae dixit Petro, Apostolorum capiti, dans ei Primatum fidei firmitatis ecclesiarum: Tu es Petrus (armen, vem) et super hanc petram (vem) aedificabo Ecclesiam rneam, et portae (inferni) non praevalebunt adversus eam (Matth. 10, 18), cui et claves coeli et terrae dedit, Petro; cuius fidem ad hoc usque tempus sequentes discipuli eius et doctores catholicae Ecclesiae alligant atque solvunt, malos alligant et solvunt a vinculo agentes poeni-tentiam, in principiis vero sanctae et primae et venerabilis Sedis eius suc-cessores sani in fide, infallibiles secundum dominicam vocein, (armen, ansjral, an=in, s;cal aut sjjalakan fallibilis’. Gmuinitas Epistolae in dubiutn vocari nequit, neque existit contradictio quaedam chronologica, ut in Praefacione satis probat Editor (schismaticus)“. Biblijski zavod u Rimu. U tom no-vom zavodu, koji se je provizorno smjestio u „Collegium Leonianum“, započela su predavanja 5. studena. K prije, več u „Kat. Listu“ spomenutim profesoritna nadošao je i glasoviti P. Eltrle, koji če predavati o paleogra-fiji. U tom se kolegu nalazi muzej i biblioteka hiblijskog instituta, koja je .na najinodermje uredjena. U loj če biblioteci biti izloženo za čitanje 240 časopisa, koji služe biblijskim ili srod-nim granama znanosti. Odtnhh se je odazvao lijepi broj slušatelja — imade ih 116. Po narodnostima imade 36 Talijana, 24 Franceza, 13 Nijemaca, 10 Spanjolaca, 8 Belgijanaca, 5 Ho-landeza, 5 Austrijanaca, 3 Sjev. Ame-rikanca, 2 Armenca, 2 Irlandeza, 2 iz Kanade, 2 Meksikanca, 1 Brazilijanac, 1 Luksenburžanin, 1 Maronit, 1 Poljak i 1 Uruguajac. Biblijski institut izdaje i svoj list pod naslovom „Acta Pontificii instituti biblici (Nuntia de Rebus instituti)“, koj izlazi kod M. Bretschneidera u Rimu (Vin del Tritone), pojedini brojevi stoje 20 cent. Ista če knjižara i ostale publikacije bibl. instituta izdavati. Apologetika na „Institut catholique“ u Parizu. Na katoi. institutu u Parizu drže se svake godine redovita apolo-getička predavanja, kod kojih se oso-bito obaziru na savretnena relig. pitanja. Predavanja su za sveučilištarce i za ostaiu inteligentne publiku. U programu za god. 1909.^1910. nalazimo nekoliko zanimivih i savre-menih predavanja. Tako če Gaudeau predavaii od 8 studena 1909. do 17. siječnja 191U. svaki ponedjGak u 5 sati po podne o racijonalnoj kritici savremenih bezvjerskih morala, a Man-genot od U. travnja 1909. do 13. lip-nja 1910. o sinopiičkim evangjeljima. U utorak u 5 sat po podne počam od 9./XI. kroz tri mjesec«, predavati če Constant o početku protest, reforme u Engleskoj, Eduard VI., a od veljače Paquicr: Dogmatičke kontroverze u XVII. stolječu i protestantizain a od svibnja Pisani: Crkva u Parizu za revolucije 1796.—1802. U četvrtak kroz cijelu godinu predaje lebreturi o poganstvu i krščanstvu u IV. stolječu isto tako u petak Boxler: o vjeri Grka. U korizmi o. g. predavati če Lam rzeile: Savremeni socijalni problemi. Osim toga svake srijede biti če razne konferencije. Znanstvena katol. literatura u Ja-panu. P. Drouart de Lezey misijonar u Tokiju nakanio je upozn iti Japance znanstveno-popularnim djelima naj-boljih katol. učenjaka o goručim pi-tanjima sadašnjosti. Stoga je godine 1909. počeo izdavati t kova djela. Do sada su izašle več tri knjige i to: Svr-huvnost u svijetu od glasovitog pariškog geologa Lapparent-a, „Bogosfooska Smotra" izlazit če kao Prilog „Ä7/. Lista“ kao integralni njegov dio. Izlazit če 4 puta na godinu, t. j svaka tri mjeseca u opsegu od 6 i pol štampanih araka. Dobivat če ju svi pretplatnici „Ratofičkoga Lista“ za istu dosadanju pretplatu od K 10 za domače, a K 12 za one, kojima se poštom šalje. Pretplata pak za samu „Bogosfooska Smotru“ iznosit če 5 K, za bogoslove 3 K. „Bogosfooska Smotra" donosit če oveče radnje i to po strukama bez obzira na starost i prednost pisca: iz dogmatike, biblijskih znanosti, povjesnice crkvene, morala, jusa, pastorala i ostalih bogoslov. praktičnih disciplina. Iza toga imat če: a) Bogoslovsku kroniku; b) Recensiju djelä i nekojih radnja u Smotrama; c) Pregled snioträ slavenskih i neslavenskih te d) bibliografiju. Urednici „Bogosfooska Smotre“ jesu dr. Josip Pazman, kr. sveuč. prof. i urednik „Ratof Listau i dr. Edgar J. Leopold. Preplatu prima Uredništvo „KAT. LISTA“, Zagreb, Kaptol 29. ■ ---ife^-: ■**•» 6-fe*i ••"/2£ ■ . ■' ■ '-"&. . •* v-tf • ^ BK' ' '1-S r *,«««• .-’? Sf^-'- J? *äc Li i ,Tr %%s;— ,v,^v^vä, s R. • r?F-»*?,? r> •»% feiimmmmßmmm fy -Sr - ■■■ V^OC- y^Sr. ’ ' -. ' '... ^ ^ 1: - «V^wL ' & -.Jtčlf-"'- V*t . ;vW-^^iTW^ÄC,?.- r "£■ ■'• V JÖkr?K^;*^ - .w ^xr'irMF- at-'Ha. •^r<--T- ■ -1 53> -iS-te^Waf'.f^S^Ä- *-* •> ’ä : -:' 3U^ X-’t« ^aS£ :?*Sfc* • *sa « Ä«.V' ^rJ*->>•■>■ -• - '-U- ■■»;•.- .. i&:-»fe.^r. j£g^?« ;Qj»'P^m^#}gagfeM •.•.•;■*>/*£&£• ifc5'^ -.^■•' t -'S-' ^--. ...' • ■ ■’-• ••....*•■.•.••• •^.''•s. ■ -< j--.." 1 .‘V-;-' ■ ■v--\.:.’if>^v-. i ,-. • ■:• :-jfe s^Ssa^J»- ' '.'^ £ks£■v^ÖSgyS .ü; ' '#.-.>*3 -: :^r. /■"> -ifr * UJP®*-*r ■■"- '-■ I - , - ~- -, ■ -jg*. $®vv- - - * - -;s. sl 4ä^&&#ämSI, te