EL f O RTI N
1968
: i .. ■ •;
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D- S. P- B. Tabor • Mnenje Z. D- S- P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko.
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos. • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L-, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 9G5.927
NAROČNINA: Južna Amerika 600 pesov, odn. enakovrednost v dolarju; U. S- A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Ig-ualdad 1110, VUla Baliester FNGBM, Pela. de Buenos Aires, Argentina
NASLOVNA SLIKA
Ob 25-letnici ustanovitve prve slovenske oborožene sile, ki je v najtežjih časih naše zgodovine kot po čudežu vzniknila silna in ponosna iz krvi, ruševin in pepela Grčaric in Turjaka, lahko v slavo slovenskega naroda ugotovimo, da je neizprosna zgodovina na vseh koncih zemeljske oble že neizpodbitno potrdila dejstvo, da bosta svetla lika slovenskega domobranca in njegovega očeta in vrhovnega poveljnika rodovom vesoljnega človeštva kazala nezgrešljivo pot v svobodo, ker sta ob idejnem ognju svojih zmag in mučeništva prižgala neugasljivo plamenico:
BOG — NAROD — DOMOVINA
Mi legionarji, mi domobranci mi se borimo za svojo zemljo
(Domobranska pesem)
Septiembre 1968	BUENOS AIRES	September 1968
A los 25 anos de un glorioso ejemplo
Una vez teniamos que decirlo. En todos los idiomas del mundo. Porque asi lo exiKe la historia mišma. Y —porque no decirlo tambien— asi lo exige buestro orgullo.
Los eslovenos, la diminuta nacion, eminentemente catolica, en el ex-tremo noroeste de la actual Republica Federal de Vugoslavia, enclavada, de este modo, en el corazon mismo de Europa, ha dado, entre otros, dos faagnificos ejemplos historicos a la humanidad entera.
El espiritu de libertad que ha promovido hace siglos ya, la forma de la eleccion y el ritual de la intronizacion de sus duques nacionales, es-cogidos de entre el pueblo mismo, ha sido incorporado, de acuerdo con los resultados de las recientes investigaciones, en la constitucion de la hoy mas 'igorosa potencia democratica: Estados Unidos de Norteamerica.
Despues de siglos, durante los cuales los frondosos bosques verdes, las montanas nevadas, los lagos y los rios cristalinos, los trigales dorados y las idilicas colinas con fragantes vinedos de los eslovenos, han servido de dique de contencion contra las oleadas del imperio otomano y otras que Itolpeaban despiadadamente hacia la civilizacion cristiana de Europa, esta Pequena nacion, hace exactamente veinticinco anos, ha constituido otro tnaravilloso ejemplo para la humanidad entera amante de la libertad.
Debido a la situacion geopolitica de los eslovenos, el comunismo internacional, en su afan revolucionario, ha elegido esta nacion para el punto de partida hacia la eonquista de toda Europa.
Puesto que los eslovenos eran una nacion demasiado amante de la libertad y de la democracia, como asi tambien profundamente devota a sus tradiciones cristianas, la perfidia del comunismo ateo internacional debia esperar el momento propicio para la iniciacion de su funesta empresa.
Al parecer, ese momento ha llegado con la ocupacion del territorio esloveno por las tropas nazi-fascistas en el ano 1941. Desde el 6 de abril de 1941, fecha del ataque nazi-fascista contra Tugoslavia de preguerra, y hasta el 22 de junio del mismo ano, fecha de la invasion de la Union So-
vietica por las tropas hitlerianas, los comunistas, aun comprometidos por el convenio del ano 1939 entre Hitler y Stalin, colaboraron estrechamente con las fuerzas de ocupacion en la ejecucion de toda clase de atrocidades, ayudando, de este modo, crear entre los eslovenos, profundamente patrio-ticos y amantes de la libertad, las condiciones propicias para la iniciacion de su obra subrepticia.
Los conspiradores internacionales contra la libertad del individuo, al igual que contra la libre y democratica determinacion de naciones enteras, sabian perfectamente bien que un ataque frontal contra el pueblo esloveno, en nombre de la revolucion comunista, habria de fracasar desde el vamos. Es por eso que los comunistas, recien despues del ataque hitleriano contra la Union Sovietica y obedeciendo orden expresa del mismo Stalin, em-prenden su accion siniestra en nombre de la „Kuerra de liberacion“ de los „partizani“ (milicianos partidarios) bajo el mando del probado revolucionark) Josip Broz-Tito.
Sin embargo, el pueblo esloveno habria de reconocer muy prontamente las intenciones verdaderas de los conspiradores, ya que los comunistas, eli-minando a los indiscutidos lideres del pueblo —estigmandolos de traido-res—, masacrando a las familias enteras, quemando iglesias y destruyendo bienes de los propios eslovenos antes que atacando y danando seriamente a las fuerzas de ocupacion, no podian esconder sus cartas por mucho tiempo. A pesar de los increibles sufrimientos bajo la ocupacion de enemigos fo-raneos, a pesar de la „guerra de liberacion" de los comunistas, el pueblo esloveno no se dejo enganar.
Sabiendo que, ya durante el periodo de estrecha colaboracion inicial de los comunistas con las tropas de ocupacion nazi-fascistas, en las mon-tanas libres de Serbia, el general yugoslavo Draža Mihailovič, iniciador in-discutido de la resistencia en la Europa ocupada, habia organizado el ejer-cito de sus „čctiiiki“ (guerrilleros), pronto para iniciar las acciones contra los ocupadores en su debido tiempo, el pueblo esloveno dio espaldas a la perfidia comunista, razon por la cual los conspiradores rojos empezaron a castigar aun mas a sus propios hermanos. En la desesperacion, entre la accion despiadada de sus propios connacionales comunistas y las cruentas represalias de los ocupadores que, debido a la minima importancia de la „guerra de liberacion" de los comunistas, no han emprendido nada contra los mismos, sino que, muy comodamente, se contentaron con seguir exter-minando a la indefensa poblacion. Al martirizado pueblo esloveno le quedo el linico camino posible: la autodefensa.
Como en aquellos lejanos tiempos de las invasiones turcas, repicaron las campanas de los innumerables templos, diseminados a lo largo y a lo ancho de la amada pequeha patria de los eslovenos, y se encendieron las fogatas, llamando al pueblo de los bravos luchadores a la defensa contra la criminalidad bestial de los comunistas. Se organizaron „vaške straže" (custodias de las aldeas) para desbaratar las criminales incursiones de los rojos contra sus propios hermanos, tratando al mismo tiempo neutralizar
de este modo, los motivos para las vergonzosas, despiadadas represalias de los ocupadores contra la inocente poblacion.
En esta situacion, en la historia de la nacion eslovena se ha asomado el mes de septiembre del ano 1943.
El dla 8 de ese mes, hace ahora venticinco anos, capitulo Italia que, hasta entonces, tema ocupada una parte de Eslovenia con su Capital Ljubljana. Ante la penetracion del aun poderoso ocupador nazi que no habia capitulado, los „četniki“ del gral. Draža Mihailovič y los defensores de las Mdeas (vaške straže) en Eslovenia, en esa extrema emergencia, pusieron a Prueba el verdadero patriotismo de los „partizani“ rojos del „mariscal“ Josip Broz-Tito, abandonando la lucha interna con el fin de una resistencia eomun y efectiva contra el restante ocupador. A toda respuesta, los comu-nistas se lanzaron al ataque aun mas furioso contra las defensas naciona-les, dejando al ocupador nazi penetrar, sin molestia alguna, en la parte de Eslovenia ocupada hasta entonces por las tropas italianas.
Bajo semejantes condiciones, los „četniki“ se replegaron a la aldea Grčarice y „vaške straže11 al antiguo castillo Turjak, resistiendo ambos a los ataques comunistas hasta que a los rojos se les uniera la artilleria mo-torizada del ejercito italiano en retirada.
Sin embargo, tampoco esta superioridad inmensa de las fuerzas sitia-doras pudo doblegar a los bravos y heroicos defensores de Turjak que iba a convertirse en el Alcazar esloveno. Solo la traicion de los emisarios co-•Punistas que supieron, subrepticiamente, infiltrarse en la fortaleza, en ca-lidad de refugiados, y la promesa del comando rojo que los defensores de Turjak serian tratados correctamente y de acuerdo con las normas univer-salmente aceptadas Si se rihdieran, los bravos guerreros depusieron las ar-^as, no sin antes jurar que los sobrevivientes seguirian con la lucha contra el comunismo bajo toda circunstancia, si los rojos tambien en esta ocasion rompieran el compromiso pactado.
Y no pudo ser de otra manera! Prevalecieron, naturalmente, los ins-tintos subhumanos de los adictos a la ideologia criminal del comunismo ateo internacional. Centenares de heroicos guerreros, sin armas ya, fueron masi-vamente masaerados en los bosques de Jclcndol y Mozelj y el pueblo esloveno habia recibido la primera muestra de la ,,justicia“ roja en el monstruoso »proceso“ contra los lideres del movimiento nacional, Uevado a cabo en la eiudad de Kočievje, ocupada, transitoriamente, por las bandas comunistas.
Muy pocos guerreros pudieron escapar a la masacre masiva de aque-Uos dias, dispersandose a traves de los bosques y replegandose, parcial-fnente, hacia la eiudad Capital, ocupada ya por el nuevo ocupador aleman, tratando en esa suprema emergencia, salvar la vida siquiera. Detras de ellos, los comunistas comenzaron a repartir los frutos de su „liberacion“ sa-‘lUeando todo, extreminando a la poblacion e implantando el terror nunca iniaginado en el territorio „liberado“, mientras que el nuevo ocupador ale-nian se contentaba con mantener, sin riesgo y esfuerzo alguno, libres las vias de comunicacion con su frente en Italia.
Sin embargo, a jiesar dc osa tremenda experiencia —o posiblemente gracias a ella— en aquellos imborrables dias, el pequeno puel)lo esloveno ha sentado un magnifico, un maravilloso ejemplo para todos los pueblos del tnundo.	Vo
Hace veinticinco anos, en los ultimos dias del mes de septiembre del ano 194^, el diminuto pueblo esloveno ha levantado la antorcha de la su-prema verdad que para su generacion, y ante la conspiracion mundial del comunismo internacional, habria de proclamar el paladin de la libertad John Fitzgerald Kennedy cuando cxclam6: ,,1'agad čada precio, sobrellevad todas las cargas, aceptad todas las dificultades, soportad a cualquier amigo y re-sistid a todo adversario, para asegurar la victoria de la libertad!"
Cuando la noche mas negra se cerro sobre la amada patria eslovena, cuando la tormenta roja se desato con maypr furia sobre el inerme pueblo de los eslovenos, cuando la poblacion del interior del pais, abandonada a la „liberaci6n“ comunista, al parecer, no tenia nada y a nadie que la so-corra, de entre las cenizas, sangre y lagrimas surgio el viejo general Leon Kupnik.
Desde lo mas profundo de su probado patriotismo, con experiencia de su larga y celebre actuacion profesional, arriesgando no solamente su in-tachable reputacion sino tambien su vida, izo pura y limpia la bandera tricolor eslovena, llamando al pueblo a que estreche las filas alrededor de este glorioso simbolo de la nacionalidad y, siguiendo el lema comun del mundo libre: Dios — Pueblo — Patria, trato expulsar, cueste lo que cueste, del territorio esloveno a los subhumanos siervos del comunismo internacional.
Con pequenisimos grupos de guerreros que lograron salvarse de la masacre, echo las bases para el ejercito que dentro de poco tiempo seria llamado a poner coto al sanguinario experimento bolcheviquo on tierras eslovenas. Siabiendo, por su experiencia indiscutible, (jue la ocupacion tenia ya contados sus meses, pero que el pueblo esloveno, despues de la guerra, ha de seguir viviendo, reparando enormes danos sufridos y progresando en libertad y democracia, como asi tambien profundamente convencido que la libertad no tiene precio, organizo —aiin bajo las condiciones adversas de la ocupacion y obligado por esa circunstancia a concesiones inevitables— el ejercito de voluntarios llamado “domobranci” (defensores del hogar, de la patria).
En contadas semanas, el ejercito esloveno de los ,,domobranci" se ha convertido en la gloria de esa nacion y ejemplo para el mundo entero quc la libertad, que el divino Creador destinara como la base de la mišma na-turaleza del ser humano, representa un tesoro tan valioso que es menester ineludible luchar por ella bajo todas las condiciones y en cualquier circunstancia.
Siguiendo el llamado del general Leon liupnik, grupos de hombres ma-duros, adolescentes —y ninos aun— de los territorios oprimidos por las bandas criminales rojas, se unieron a los „domobranci“ dondequiera quc
ellos 'ipareeieran harriendo )as hordas oomunistas del snelo natrlo y re-construyendo ya al pals destruldo por las mismas.
Satisfechos por el deber cumplido, los „domobranci“ esperaban čon-fiados el fin de la guerra.
Mas cual no ser la la desilusion del pueblo esloveno euando, eonrariu-fnente a todos los compromisos interaliados, las tropas sovieticas invadieron a Vugoslavia instalando en Helgrado el gobiemo central bolchevipue bajo fil 'Tiando de su emisario Josip Broz-Tito.
Ante la tremenda superioridad de los ejercitos comunistas unidos, los »domobranci11 optaron por replegar.se hacia el territorio esloveno de Ca-fintia en Austria en busca de la proteccion de las tropas aliadas del mundo democratico Occidental. A ellos se unieron miles de refugiados civiles esca-pando al terror ya conocido del regimen rojo. Pero, atrapado por los compromisos de la trampa que Stalin le habia tendido en las tristemente ce-lebres conferencias de Teheran y Yalta, el Ocidente ha traicionado a esa Pepuena nacion quo tantos siglos —no exceptuando la ultima guerra— de-sangraba en defensa de ese mismo Occidente. Las tropas britanicas de ocu-Pacion en Austria desarmaron a estos bravos, heroicos luchadores por la libertad y por el modo de vivir Occidental y cristiano, encerrandolos en vagones de carga fuertemente custodiados y entregandolos, sin mas tra-'nite, al salvajismo del regimen comunista instalado en Yugoslavia gracias al enorme podor del ejercito sovietico.
Con el correr de los ultimos dias de mayo y durante la primera se-•nana de iunio de 1945, la totalitad de esos heroicos defensores del Occi-donte —mas de 12.000 soldados desarmados—. fueron vilmente masacrados y sus cuerpos tirados a las fosas subterraneas y a los rios.. . y el mundo siguio girando — bajo la impresion de la impertinente, y por oso tanto rnas constante montira de la „guerra de liberacion" comunista de rl’ito en Yugoslavia.
Sin embargo, la verdad acerca de la naturaleza incambiable del co-Omnismo mundial, a pesar de miles de tacticas de camuflage empleadas, hubria de penetrar muy profundo e irremediablemente a la luz del dia. Lo (iue parecia, en su tiempo, un exito tactico al servicio de los intereses mo-Piontaneos, habria de convertirse en perjuicio incalculable para el mundo f'ntcro, y tal vez para muchas generaciones, ya que la humanidad libre ■sigue pagando crueles precios de aquel crror de calculo desde el muro gris 'le Berlin a traves de toda Europa oriental, desde Corea y Vietnam, hasta Cuba y experimentos esporadicos en el resto de America Latina — para citar tan solo unos pocos ejemplos... Y este ))recio tan alto no habra de l’ambiar hasta que čada individuo del mundo libre compenetre en la ver-dad de la naturaleza mišma del comunismo que ha demostrado en sus 50 afios desde la revolucion bolchevique en Rusia que —a pesar de todo dia-l°go y coexistencia aparentemente confortable— los unicos compromisos rlUe cumplira y las unicas concesiones que otorgara seran aquellas que sirvan a la revolucion mundial.
Por esta verdad han muerto los heroes eslovenos de Grčarice y Turjak en septiembre de 1943 como asi tambien los gloriosos „domobranci“ del pequeno pueblo esloveno traicionados por el Occidente en mayo de 1945.
Que estos martires de la libertad sirvan de vigoroso llamado de aten-cion para la humanidad libre del mundo entero, ya que el comunismo no seria mas comunismo si cambiara su naturaleza.
Es por eso que los sobrevivientes de la tragedia eslovena, diseminados por el mundo e incorporados a la comunidad de pueblos libres, evocando aquel glorioso ejemplo claman:
iLIBRES DEL MUNDO, UNED OS! j POR DIOS — PUEBLO — PATRI A!
Junakom Grčaric in Turjaka v spomin
„Samo spomini življenja pravo so, a ne, ki smeh rodil jih veder je v veselih dneh, le tisti, ki so zrasli v boIe6',ni.“
Taiko je Gradnik s^oje dni zapisal in prav je imel.
Nimam namena opisovati zgodovinskih dogodkov, ki so s« pred 25 leti dogajali v Grčaricah, Turjaku in Ro.čovju. Vse te stvari so bile že dlokumentarično napisane in objavljene. Poudarim le eno: Grčarice, Turjak in Kočevje so imena, ki v slovenski zgodovini ne bodo nikdar pozabljena in bodo v večno sramoto in obtožbo onih, ki no jih zakrivili, in v večno čast in slavo onim, ki so tam trpeli in umirali. Res je, stražarji slovenske svobode, človečanskih pravic in naše vdre so danes mrtvi, njihpve kosti so raztresene po vsej slovenski zemlji, toda trdno verujemo, da njihovo mu-čeništvo in njihova mrt ni bila zaman. Oni so seme nove svobode, ki bo nekdaj zasijala našemu narodu, ko ho revolucija „požrla svoje lastne otroke"; in kot vemo, jih prav hitro požira. Poleg tega so naši mrtvi stražarji strašno izpraševanje vesti vseh onih v naših vrstah, ki so s svtltio neodločriostjo, naivnostjo in s svojimi medsebojnimi spori povzročili, da je prišlo do onih tragičnih dteigodkov pred 25 leti.
Grčarice:
Moj zadnji obisk v Grčaricah je bil G. septembra 1943 popoldne. Lep dan je bil. Vedel sem, da so tam zbrani četniki, in ker sem imel med njimi veliko prijateljev, sem se s kolesom odpeljal tja. Na potu tja ni bilo nobenih težav, četniki so praznovali državni praznik. Tone šinkar je imel službo božjo zanje. V taborišču je bilo vse živo. Mnogi so odpirali zaboje hrane in orožja, ki so ga prejšnji dan dobili, jaz pa sem sedel dolgo s
Šinkarjem in Milanom Kranjcem na hlodih pred šolo, pa smo se pogovarjali o naši bodočnosti.
Nikdar ne bom pozabil njihovega navdušenja, idealizma in posebno ljubezni do našega naroda. Pripovedovala sta mi, da morajo počakati v Grčaricah srbske četnike, ki so že v Gorskem Kotarju, nato pa bodo skupno očistili obalski teren za izkrcanje zaveznikov. Taka da so naročila glavne komande.
Kako lepo se je vse to slišalo. Kranjcu pa ni šlo v glavo, zakaj naj čakajo v Grčaricah, ki so strateško največja neumnost. Toda kot vojak se je pokoril povelju, dal pa je nalog za utrjevanje.
Večerilo se je že, ko sem se poslovil. Še enkrat smo stopili skupaj, zapeli nekaj pesmi in nato smo si stisnili roke v slovo, vsi nasmejani, upajoč, na skorajšnjo svobodo. Odšel sem. V gozdu proti Ribnici me je že ustavila partizanska straža. Čisto mladi smrkavci so bili iz Gradnikove brigade. Kot „kurirja“ Tomšičeve brigade so me spustili proti Ribnici. To je bil moj zadnji obisk pri najodličnejših protikomunističnih borcih, kar so v naslednjih dneh tudi dokazali.
Ko danes gledam nazaj, se sprašujem:	kdo je te borce poslal v
Grčarice in zakaj ? Kdo jim je dal povelja, da morajo tam ostati in se boriti do zadnjega moža? Odgovora ne vem.
Usoda Grčaric je znana. Po treh dneh strahovite borbe so Italijani in ne partizani, s svojimi topovi razrušili Grčarice in borci so se morali predati. Z njimi sem bil spet skupaj v kočevskih zaporih...
Turjak:
Osmi september 1943 pomeni kapitulacijo fašistične Italije. Kapitulacija naših okupatorjev. Kaj sedaj ? Danes, po 2'5 letih je popolnoma jasno, da smo bili politično in vojaško popolnoma nepripravljeni za ta trenutek, čeprav kapitulacija Italije ni bila nobena skrivnost. Tako so na žalost vse vaške straže po vsem bivšem italijanskem teritoriju Slovenije ostale brez političnega in brez vojaškega vodstva. V tem dejstvu je glavna tragika vseh dogodkov, ki so sledili po osmem septembru.
Drugi razlog Turjaške tragedije je bila needinost med političnim in vojaškim vodstvom. Vsaka politična in vojaška struja si je lastila pravico dajati navodila in povelja po svojih zaupnikih in kurirjih, povelja, ki so si aeveda popolnoma nasprotovala.
Tretji razlog je bil sovraštvo in nezaupanje med političnimi strankami, kar je bilo posebno vidno med SL, četniki, Stražarji in Vaškimi stražami. V najusodnejšem trenutku našega naroda nismo znali pozabiti in odstraniti naših političnih razlik in rešiti trpeči narod. Zavedam se, da so vse to strahovite obtožbe, toda nihče jih ne bo mogel odstraniti iz žalostne slovenske zgodovine. Ker sem bil sam žrtev vsega tega s stotinami drugih slovenskih borcev, ki so zaradi tega izgubili svoja življenja, mislim, da imam pravico in dolžnost to povedati. To dolgujem mrtvim borcem, ki so pred svojo smrtjo jasno videli to krivdo in vsi imeli le eno željo, da bi vodi-
znati krivdo seveda vedno boli; toda kdor je mož, bo to storil. Teh pri-telji naroda nikdar več ne vrgli v klavnice cveta slovenskega naroda. Priznanj še redno čakamo.
Ni moj namen popisovati na tem mestu zgodovinski potek Turjaških bojev, raznih vojaških posvetov na Turjaku ali /apotoku, ali morda opisovati krivdo posameznih vojaških poveljnikov ali posameznih političnih voditeljev v Ljubljani ali na terenu; vse to naj popišejo zgodovinarji in mnogo tega je že napisanega. Jaz sem bil le eden od črede, ki je preživel Turjak in bil, priča strahotne borbe, trpljenja in končne izdaje. Nikdar pa seveda ne bom pozabil junaške borbe turjaških branilcev in njim v čast naj napišem vsaj nekaj vrstic.
Koncentracija turjaških borcev se je vršila v soboto in nedeljo, 11. in 12. septembra. Ntekateri poveljniki Vaških straž so imeli navodila, da je ta koncentracija potrebna, kajti na Turjaku se bo oi'ganizirala slovenska narodna vojska, ki bo šla naproti Angležem proti Trstu. Poveljniki VS niso nič radi sprejeli ta “navodila”, kajti, prvič: zapustiti so morali svoje domove in vasi, ki so jih branili pred komunisti že več kot eno leto in pol; in drugič: nič radi niso slišali, da bo poveljstvo sedaj prevzel nekdo, ki ni bil nikdar na terenu, ki ga niti poznali niso. Oni pa so prenašali težo komunistične borbe že dolge mesece. Poleg tega niso imeli nobenega resnega zagotovila, da se Angleži res nameravajo izkrcati pri Trstu in če se ne, kaj bodo Nemci naredili z njimi.
Vsi ti tehtni pomisleki so prišli jasno do izraza na prvi seji na Turjaškem gradu v nedeljo popoldne. Usodno je bilo seveda tudi to, da tako-imenovano „politično in vojaško vodstvo" ni bilo na terenu, ampak so rekli, da je bilo v Ljubljani. Vsaka zveza z Ljubljano pa je bila pretrgana. Tudi kurirji, ki so bili po tej seji poslani v Ljubljano po “navodila”, so bili na potu v Ljubljano pri Škofljici ubiti od partizanov. Tako je bil Turjak prepuščen samemu sebi, brez pravega vodstva, političnega in vojaškega.
Partizani so seveda vse to prav dobro vedeli, zato so naredili sklep, da mora Turjak pasti v njihove roke; saj je bil na Turjaku zbran cvet protikomunističnih borcev. Po padcu Grčaric 10. septembra so takoj premaknili vse svoje razpoložljive sile v smeri proti Turjaku in grad popolnoma obkolili. Tu se je koncentriralo več kot 1.500 komunistov. Takoj v ponedeljek se je pričela borba na življenje in smrt. Borba je trajala ves teden, predaja se je izvršila v nedeljo, 19. septembra, okrog ene popoldne. Turjaka seveda niso zavzeli partizani, ampak Italijani s svojo “topniško brigado”, kar celo Saje prizna v svojem “Belogardizmu”.
Med Turjaško borbo je prišlo dvakrat do premirja; prvič v torek popoldne in drugič v četrtek popoldne. Obe premirji sta seveda imeli samo en namen:	prevara. V času premirja so si utrdili svoje položaje okrog
gradu, posebno na Marofu, in poleg tega postavili italijanske topove z italijanskimi topničarji na primerna mesta, tako da so popolnoma obvladali s topovi grad od vseh strani.
Poveljniki Turjaka ;o pristali na te premirje, da pridobe na času in
Danes so že možje in žene, toda takrat še otroci pod vodstvom verskih in kulturnih vzgojiteljev pozdravljajo generala Uupnika, in dajejo svojevrsten poudarek slovenskim protikomunističnim plebiscitom
•se pripravijo za izpad, na tihem so pa tudi pričakovali kakšno pomoč, ali vsaj navodil iz Ljubljane, ki je vedela, kaj se na Turjaku dogaja. Seveda. Ljubljana ni ničesar storila.
Zahteve turjaških častnikov so bile: pogodba o medsebojnem nenapadanju, prosto zono za operacije proti Nemcem in tudi partizani naj imajo svojo zono. Seveda partizani niso pristali na noben pogoj. Zahtevali so brezpogojno predajo in popolno razorožitev. Ob drugem premirju so partizani Po ženah poslali v grad pismo s sledečo vsebino:
Da se prepreči nedolžno bratomorno prelivanje krvi, zahtevamo, da takoj položite orožje in se pridružite NOV in PO Slovenije.
lOOK daje amnestijo vsem organizatorjem, voditeljem in aktivistom bele garde. Prilagamo prepis teksta o amnestiji. — “Smrt fašizmu, svobodo narodu”. — Politkomisar: Dule, Komandant: Pero Popivoda.
Dejansko v gradu ni nihče verjel v partizanske obljube, vendar je bilo Partizanskemu poveljstvu poslano pismo, v katerem je bilo poudarjeno, da samo napadalci morejo preprečiti prelivanje krvi, da smo redna jugoslovanska vojska, ki operira po navodilih zaveznikov, da je bil njihov predlog sporočen divizijskemu poveljstvu in da, dokler ni odgovora od tam, predlagamo premirje.
Med tem časom so partizani razpostavili italijanske topove okrog gradu in komaj je ženska delegacija s pismom odšla iz gradu, se je začelo strahovito obstreljevanje iz vseh topov. V dveh urah smo našteli 395 težkih granat iz italijanskih topov. Zidovi stoletnega gradu so se začeli rušiti, rušili so se stropi, vse je bilo v dimu in prahu. Sredi ruševin so se borci borili kot levi, odbijali so napad za napadom v petek, soboto in nedeljo zjutraj. Seveda te borbe ne bom nikdar pozabil, še manj pa pozabil junaštva turjaških borcev, ki so brez hrane in vode vzdržali te strahotne dni.
Partizani sami, kljub temu, da jih je bilo nad 1500 okrog gradu, ne bi nikdar zavzeli gradu. Grad so dejansko razrušili Italijani s topovi. Da pa so partizani mogli vdreti v grad, jim je pomagal izdajalec Prajer. Ta se je vtihotapil v grad z delegacijo žensk že v četrtek, ko so partizani prosili za premirje. Grad je dobro poznal, saj je imel gostilno tik pod gradom. Z njim so prišli v grad tudi trije študentje, ki so nosili v svojih nahrbtnikih vrvi. Seveda so lagali, da so dezerterji od partizanov. V noči od sobote na nedeljo so se vsi štirje spravili v podstrešje, tam navezali za ostrešje vrvi in jih spustili doli po obzidju in sicer na kraju, kjer je bilo nemogoče videti iz gradu in tudi nemogoče obstreljevati. Partizani so privezali na vrvi lestve in po njih prilezli v grad prav nasproti glavnega vhoda v grad. Od tam so popolnoma obvladali vse dvorišče in glavni vhod. Začel se je strahoten boj na dvorišču. Dvakrat so jih borci vrgli nazaj, toda, ko je bil ob drugem izpadu komandant France Kadunc ran jen in se je ob istem času vnelo skladišče municije, je v gradu nastala strahotna panika. Izpad je bil nemogoč. Prajer je dobro opravil svoje zločinsko delo. Sam se je pozneje bahal: “Turjak ne bi bil padel, če ne bi bilo mene.” In najbrž je to resnica.
Usoda Turjaka je bila zapečatena. Borci so prihajali iz stolpov in grajskih lin. Pogled nanje je bil strahoten. Padla je odredba: predaja. Te besede protikomunistični borci niso nikdar poznali v vseh svojih borbah. Morda jih bo svečana obljuba amnestije le rešila, če pa bodo komunisti svojo obljubo prelomili, so svečano prisegli, da se bodo vsi oni, ki bodo preživeli, borili do zadnjega moža, da očistijo našo zemljo komunističnih morilcev.
Fantje so položili orožje. Odšli smo iz gorečega gradu na cesto ob gradu, ki pelje na Marof. Tu se je začelo ropanje, pretepanje, pljuvanje na nas. Najbolj so se odlikovale partizanske vlačuge. Italijanov je bilo med njimi kot listja in trave in so ponosno vpili, da bodo naredili iz nas salame in rižoto. To pretepanje in sramotenje je trajalo kaki dve uri.
Nato so nam zvezali roke z žico po dva in dva in po sredi kolone so dali debelo vrv in nas nanjo navezali. Navezali so nas tako tesno skupaj, da niti hoditi nismo mogli. To je bil seveda za partizane najzmagoslavnejši pohod. Na čelu kolone je bil italijanski tank in na vrhu tanka je zmagoslavno sedel Prajer, za njim pa 350 parov zvezanih protikomunističnih borcev. Na Marofu smo morali leči na tla. Novo pretepanje in sramotenje. Nekateri komunistični oficirji so jahali konje preko žrtev, ležečih na tleh. Okrog nas pa veselica, prepevanje, pitje, harmonika, vse “za pravdo in svobodo slovenskega naroda”,
Ko so bili že vsi pijani, so končno odločili, da mora kolona ujetnikov Preko Rašice v Velike Lašče. Na tisoče ljudi je stalo ob cesti na tej dolgi križevi poti. Ponujali so nam vodo in hrano; toda nihče ni smel vzeti niti trohice. Bile so matere, očetje, dekleta in otroci ujetnikov. Ob vsej tej poti ni bilo slišati drugega kot jok slovenskega ljudstva; na drugi pa vpitje in harmonika komunistov.
V	Laščah je bila seveda veselica. Vsi terenci so bili tam zbrani; in seveda tudi komunistična komanda: Jožko Brilej, Tone Fajfar, Edvard Kardelj. Fajfar in Kardelj sta ponovno zagotovila amnestijo vsem, „ker smo imeli vsaj toliko soli, da smo se predali”.
Takoj smo začeli uživati sadove amnsetije. Terenci so začeli izbirati svoje žrtve, jih pretepali in sramotili. Odgnali so nas kot živino v lesene silose tik pod kolodvorom. Začeli so takoj izbirati poveljnike in voditelje, 12 po številu. Devet so jih na mestu ustrelili, trije so pa ušli. Drugo jutro so jih še šestdeset ustrelili. Ponoči so vsi pijani streljali v lesene barake. Mnogo je bilo težko ranjenih.
Za duhovnike in bogoslovce so pa imeli poseben načrt, še isto noč — okrog devetih zvečer —so nas zopet navezali z žico na vrvi, nas odpeljali na postajo in nas tam zmetali v živinski vagon ter s slavnostno okrašeno lokomotivo odpeljali proti Kočevju. “Prvi partizanski vlak na svobodnem ozemlju”, so se bahali. Nikdar ne bom pozabil mladega, prisilno mobiliziranega stražarja na vlaku, ki je jokal kot otrok, ko je videl našo mizerijo. V temi je pristopil k meni in mi dal malo sladkorja, ki ga je imel zavitega v papirju: „To je vse, kar imam,“ je dejal, „pa dam tebi, da boš vedel, da nismo vsi zverine." Revež je jokal vso pot do Kočevja.
V	Kočevju so nas spet kot živino, zvezane z žico, odpeljali v kočevski ffrad, kjer so nas zaprli skupaj s četniki iz Grčaric.
Strahotno življenje v teh zaporih je bilo že ponovno opisano. Tudi slavni Kočevski “proces” enaindvajsetih. Za vse druge pa, ki niso bili na “procesu”, je pa veljala Kidričeva odločba: „Proti beli gardi je mogoč samo en postopek: postopek fizičnega uničenja.11 To se pravi: pobiti vse, ki niso komunisti. To je komunistična amnestija.
Tako je tudi bilo. Ko so postrelili one s procesa, so prihajali vsako noč dvakrat ali trikrat v naše zapore, poklicali dva ali tri iz vsake celice, jih zvezali in s kamijoni odpeljali na morišče.
Toda kljub trpljenju, mučenju, lakoti, žeji, nesnagi, v kateri smo živeli, kljub ušem in raznim boleznim, morala borcev ni nikdar padla, in kljub vsemu nagovarjanju se niti eden ni udinjal komunistom.
Zbrani smo bili v teh ječah ljudje vseh političnih nazorov, vseh strank, Politiki in vojaki. Dovolj smo imeli časa pretehtati preteklost; tudi vse politične in vojaške napake. Vsi brez izjeme pa smo spoznali, da smo bili samo žrtve politike. Vsi smo bili pripravljeni darovati svoja življenja. Morda bo Paša žrtev odprla oči odgovornih, da se kaj takega nikdar več ne bo zgodilo.
Od 19. septembra do 29. oktobra se je število jetnikov vedno manjšalo. Vsaka noč jih je vzela nekaj. 29. oktobra nas je ostalo samo še 54. Ker so
se Nemci približevali Kočevju, so nas spet navezali na vrv in odpeljali v Grčarice, nato pa v Medvedjek, kjer smo imeli svoje taborišče in politično šolo. Bilo je strašno. Mraz, nič hrane in vode, ki je bila 4 ure hoda v dolini. Tu smo na večernih zborovanjih prisostvovali strašnim mučenjem ujetnikov, ki jih nismo poznali. Neki 'Mariji so odrezali prša in ji živi potegnili čreva iz trebuha, ko je bila z žico privezana na drevesu. Ustrelili so neko spolno vso okuženo partijko. Njene zadnje besede so bile: „živel Stalin! Živela KP.“ Te likvidacije so se vršile vsak večer. Žrtev seveda nismo poznali.
V onih dneh so Nemci začeli ofenzivo proti Medvedjeku. Sklenili so, da nas morajo vse pobiti, ker bi jim bili pri begu samo v breme. Za sklep smo zvedeli po svojem zaupniku. Zato je bila tedaj zadnja možnost za pobeg. Od 54 nas je samo osem pobegnilo, drugi so bili vsi postreljeni. Od teh osmih sva, kolikor mi je znano, danes samo še dva pri življenju; ostali so bili pozneje ubiti kot domobranci ali vrnjeni iz Vetrinja v Jugoslavijo in ubiti.
Ko gledam nazaj na te žalostne dneve pred 25 leti, se sprašujem: Zakaj ?
Nobenega dvoma ni, da nosijo glavno odgovornost za vse te pokolje komunistični zločinci, katerih edini načrt je bil: likvidacija vseh, ki ne trobijo v njihov rog. Toda do tega ne bi smelo priti nikdar, če bi bili v onih usodnih dneh edini, če bi politično in vojaško vodstvo našega naroda v onih dneh spoznalo, da je treba reševali narod, ne pa se prepirati med seboj. Tako so Grčarice, Turjak in Kočevje samo posledica naše politične nezrelosti.
Borci iz Grčaric in Turjaka, — samo Bog ve, kje danes počivajo vaše izmučene kosti in vaša trupla; toda spomin na vas, vaš zgled ljubezni do Boga naroda in domovine ne bo nikdar umrl. Vi ste naši svetilniki, vi ste naša pot, vi ste nam pokazali, kako je treba za narod trpeti in umirati, če naj narod ostane živ.
Večna vam hvala in čast.	Preživeli Turjačan
OB 25-UETNIC1 MUČENIŠTVA JUNAKOV IZ GRČARIC IN1 TURJAKA, KI JE POSTALO V SVETLEM ZGLEDU POSVEČENO SEME PRVE SLOVENSKE NARODNE VOJSKE DOMOBRANCEV, PRIL1JMO NOVEGA GORIVA MAŠI NAČELNI ODLOČNOSTI, DA V BOJU PROTI MEDNARODNEMU KOMUNIZMU NIKDAR IN POD NOBENIMI OKORNOSTMI NE BOMO POPUSTILI, AMPAK DA BOMO PONESiLI NJIH VELIČASTNI ZGLED IZ RODA V ROD V VESOLJNI FRONTI SVOBODOLJUBNEGA ČLOVEŠTVA ZA
BOGA — NAROD — DOMOVINO!
2.'?6
Ob spominu na padle sokole-eetnikc
Leta 1918 je zasijala jugoslovanskim narodom Srbom, Hrvatom in Slovencem dolgo pričakovana svcbcida. Letos mineva 50 let od tega zgodovinskega dogodka. Petdeset let smo starejši in bogatejši na izkušnjah, hi so 'bile včasih polne sončnih žarkov, včasih pa grenkobe in trpkih spoznanj.
Marsikdo je uspel v teh letih življenja, marsikomu ni šlo vse po sreči. Posebno za protikomunistične borce je bila usoda mavrica .različnih barv. Enim je naklonila preganjanje, trpljenje in prerani grob — Bog ve, kje Pod stoletnimi drevesi in grmovjem. Drugim je prinesla prijetno, pa tudi neprijetno zamejsko življenje. Tretjim je bilo usojeno pripogibati brbot z vetrom na vse strani.
Letos poteka tudi 25 let, odkar so se protikomunistični borci junaško borili proti rdečemu zmaju na vseh krajih Slovenije in na vseh koncih •Jugoslavije. Letos, oo četrtini stoletnice tistih črnih dni se bomo poklonili spominu mrtvih, ki so dali svoja življenja na Turjaku in v Kočevskem Kogu.
V teh krajih so bili tudi sokoli in četniki pred smrtjo strašno mučeni. Odpeljani na morišče, pred izkopane jame, pred naperjene komunistične puške. Streli iz pušk so prekinili življenja nepozabnih junakov sokolov in četnikov. Med temi junaki in žrtvami počivata med ostalimi v skupni gomili, danes že prerasli z gozdnimi pre;-astki, zadnji starosta Sokola Vič brat Uudi Marinčič in njegov rodni brat in zadnji telovadni načelnik viškega •Seikola brat Milko. Dva dobrosrčna, poštena in inteligentna sokola — tako kot so bili drugi odločni protikomunisti.
Samo zaradi tega sta brata Marinčiča z ostalimi sokoli in četniki bila mučena in obsojena na smrt. In zaradi te ljubezni do svojega naroda, do svobode in resnične demokracije bodo ti padli junaki ostali nam svetla luč resnice, kajti, k(Jjr se je kjerkoli bori! proti komunističnemu zlu, kdor se je boril za svobodo in poštenost — ni umrl. Za njimi ne žalujejo samo domači in prijatelji, za njimi žaluje nebo, zrak, vsa priroda.
Danes v marsikateri hiši na vseh delih sveta še živijo soborci: četniki, sokol5 in domobranci. Vsi čutijo, da so veliko dolžni tistim, ki jih ni več: čutijo svetlobo in toplino v svojih srcih ob misli na vse te ipadle junake in se jih spominjajo z vso hvaležnostjo in spoštovanjem. Marsikdaj natočijo čaše ter nazdravijo v spomin padlim borcem, borcem za svobodo, svobodo Jugoslavije in svobodo sveta.
Počivajte v miru! — Zdravo!
*
Gomile naših padlih borcev nas še danes spominjajo, da se vselej in in povsod zavedamo, da smo napravili samo pol poti v protikomunistični
borbi v starem kraju. Zato: kjcrkoli in karkoli smo, ne bodimo mlačni, ne vrzimo putke v koruzo!
Zavedati se moramo, da danes komunistične sile bijejo boj v Vietnamu z vsemi sredstvi, da bi uničile amerikansko in zavezniško demokracijo in vojsko ter tako osvojile svet. Komunisti pojejo o miru — toda 0 miru pod rdečo zastavo. Zavedati se moramo, da dan za dnem ameriški in zavezniški vojaki omahujejo v smrt. S svojo krvjo nagajajo zemljo, ker ljubijo svobodo, ker hočejo, da bodo narodi in z njimi posamezniki sami krojili svojo usodo.
Zato je naša dolžnost, da Ameriko in njeno borbo proti rdečemu zmaju podpremo z dušo in telesom, podpremo moralno, materialno in če je trebil, tudi z življenjem. Ameriški vojak se ne bori samo za svobodo in blagostanje svoje dežele in Vietnama, bori se za blagostanje, svobodo in mir vsega sveta.
Samo z zmago nad komunizmom, bo sen naših padlih borcev dopol-. njen in naša krivična usoda preteklosti bo bolj svetla v sedanjosti in pri-hodnjosti.
• t 'Ti'
M. Jakopič:
SEPTEMBER
Petindvajset 'let...
Deset tisoč dni,
kar so ugasnile plamteče oči,
svetle oči svobodnjakov.
. f	.tv ...	’
1943
i	m	.
w\l\.	. v> .	'	•	.
.r ...	t id ... 3!
'	,.u :i*. fig.' ,
'■ r. • ’ • .	'1	• "•
...- ■	i' riivdi-i.
C	9	•. ^	v ■
' .T • V».‘ •	V "t . "'j
.v . v ■	-
Dvaintrideset ranjencev ustreljenih -v mlado srce. Zadnji pciljub rožnega venca, ki so rosile ga solze in blazino pošastna senca tiste noči.
Kletev jn smeh, pljunki v obraz —	•
mrtvim in živim.	-
Svoboda!? Velika laž!
Grozeča Golgota vsem,
ki so hoteili živeti
Golgota naroda, razpetega na križ.
V .i
• ir-
Navček je jokal, ljudje, polje in živina.
Satan je hodil z dvignjeno glavo.
Na okna je trkala smrt — kot za stavo
so se odpirala žrda samotnih morišč.
Preko slovenskih vasi so razpeli težki miltvaški prt,
podboji zaznamovani s krvjo
kot Izraelcem nekoč so oznanjali smrt.
Tekla je krj v potokih. Tekla na Turjaku iu v Velikih Laščah, Mozlju in Jelendblu. Tekla v Kočevju, tekla v Grčaricah. Tekla, kot bi bila tuja, ne naša.
Takrat ste 'bili prvič prodani. Prvič, kmalu .drugič in zdaj vas prodajama tretjič. . .
Tudi mi, ki smo vam stiskali roke nekoč in vas klicali: junaki!
Postali smo prazni, plahi, slabiči in obešenjaki!
v •
Petindvajset let, — kct bilo bi včeraj!
Tistih lepih mladih dolenjskih stražarjev n j več. Fantov, ki stali kot hrasti na moji vasi so, fantov, ki hrepeneli so kot nagelj pod noč hrepeni tam med dekliškimi križi —
O soncu, o svetlem toncu. ..
In je zadrhtel j m zakrvavel, moj Bog; .
cvet, položen na krvavo prst, za trpek spomin,
za ljubezen, ki rie meri časa si z uro ha steni. Samo s srcem, delom božjih rok.
11 ..L mt.*«
r! ,
.eu :!■'
■	■ h •• r	iv	.
•• ... • ■ ■ . . ■■
#	'	r	-	• • A . .: N.
Gorenjska je dala Permeta, fanta, zalega, tihega.	.;
Štajerska je poslala Žuraja. Dolenjska Kadunca in stotine drugih.	-v	. i ,,> •
Zakaj? Kdo jih je klical 'na' prve okope, '	-•<•
kdo je njih sVeto žrtev ocenil?	v
Odgovori si sam, moj brat! ::	«.• b i
SPOMINI NA ZAČETKE OOMOIRANSTVA
Naša postojanka v f?režah pri Ribnici js imela kakih 30 borcev, samih domačinov. Ustanovili smo jo, da bi se postavili v bran proti komunistom, ki so zavratno izdajali naše zavedne ljudi Italijanom. Vsi vemo, kakšna usoda jih je čakala. Stradanje in počasno umiranje v taboriščih, ali pa hitra smrt pred puškami Italijanov; kot talci za zločine, katere so povzročili komunisti, ida so se na ta način 'iznebili svojih nasprotnikov. Koliko ljudi je dalo svoja življenja, vedo samo Bog’ in pa krvniki slovenskega naroda.
Gb italijanskem razpadu smo se umaknili v Ribnico, kjer sta se nam pridružila podpolkovnik Dežman hi dolenjevaška posadka. Skupno smo se podali preko Male gore v Dobrepolje, od tam pa v Turjak. Naš umik se je vršil preko gozdov in po stranskih poteh, kajti po glavnih cestah so se že prevažali v zaplenjenih italijanskih vozilih partizani.
Spominjam se gradu, kjer sem našel mnogo znancev. Kar verjeti nisem mogel, da nas je toliko protikomunistov. (Navdušenje in morala za borbo sta bili visoki. Strahu i;red partizani nismo poznali, kajti kadairkoli »mo se srečali v borbah, so bili oni tisti, ki so bežali.
Po kratkem počitku je 'bila naša skupina poslana na Za potok, kjer smo držali položaje. Sreča moja je bila kot vedno, da sem bil eden izmed šestih '{prostovoljcev, ki so bili določeni za patrolo nazaj na Turjak. Nismo se preveč dolgo zadržali v gradu. Vrnili smo se po isti poti. Razlika je bila samo ta, da so nas pri Želimlju napadli partizani. Imeli so oklepni voz. Toda izognili smo se jim brez vsakih žrtev.
Na ZapotOku sta bila med drugimi poslanec Škulj in podpolkovnik Dežman. Slišal sem g. Dežmana, ki je svetoval, da se naj umaknemo v Ljubljano. Njegov nasvet je obveljal, kajti po kakih dveh dneh smo se začeli umikati preko Barja proti Ljubljani.
Streljali smo vso pot. Naša sreča je ibila, ida so bili med partizani sami mobiliziranci, s katerimi sem prišel v stik pri domobrancih, iko so pobegnili, in mi povedali, da so skoraj vsi streljali v zrak, samo da je pokalo. Kolikor mi je znano, med nami nismo imeli nobenih izgub; niti ranjenih ne.
V Črni vasi, smo čakali, da se je poslanec g. Škulj vrnil iz LjuLljane, kamolr se je šel razgovarjat za našo predajo. Po njegovi vrnitvi smo morali odvreči vse orožje in v četverostopih smo odkorakali v Ljubljano; razoro-ženi, toda ne premagani. Seme in kal bodečega domobranstva.
KAJ VEM O GENERALU RUPNIKU
Pokojni dr. Celestin Jelenec mi je večkrat omenil, da bo pisal o generalu Rupniku. — Mogoče je začel pisati že prav v slutnji bližnje smrti, da bi tako izvršil poslednjo pošteno dolžnost, za katero je menil, da jo mora še opraviti pred odhodom na častno mesto mož v spominu svojega naroda, članek je namreč verjetno zadnje, kar ie pokojni :lr. Celestin Jelenec zapisal; zakaj neizprosna dekla božja mu je kar sredi nedokončanega stavka vzela svinčnik iz utrujene roke... — Zato mislim, da se ob ponovni obletnici mučeniške smrti gen. Leona Rupnika najlepše oddolžimo njegovemu svetlemu spominu, ko na tem mestu jlrinašamo pričujoči spis tudi kot našo pietetno poklonitev še enemu slovenskemu poštenjaku — dr. Celestinu Jelencu.
Inž. A. Matičič.
Tudi za generala Rupnika lahko veljajo besede nemškega pesnika Schillerja o vojskovodji VVallensteinu v Tridesetletni vojni:
Ljuba v in graja strank potvarjata značaja mu podobo v zgodovini.
Njegovo ime sem prvič slišal, ko sem v beograjskih dnevnikih bral poročilo o njegovem velikem govoru proti komunizmu, ko je bil vojaški komandant v Kragujevcu.
Moj sošolec in stanovski tovrjriš dr. Josip Ažman mi je pravil, da sc je Rupnik, ko je bil kot mlad oficir na Vojni šoli na Dunaju, mnogo družil s slovenskimi visokošolci in javno kazal svoje slovensko čustvovanje.
Pokojni polkovnik Vladimir Vauhnik mi je pripovedoval, da je njegovo narodno izpostavljanje, k:o je bil na Vojni šoli, dalo povod za 'disciplinsko cenzuro, ki ga je kasneje ovirala, da ni mogel redno napredovati v gene-ralštabni službi. 1K0 pa sc je med prvo svetovno vojno tako izkazal s svojo sposobnostjo, da so prav zaradi njega spremenili dotični reglament, je lahko napredoval. S tem da je indirektno pripomogel k napredovanju še nekaterim drugim oficirjem, ki so bili disciplinirani po istem reglamentu.
Ko je 'postal poveljnik za utrjevanje v Sloveniji, je objavil v dnevniku Jutru članek z naslovom »Dolžnosti jugoslovanskega oficirja", v katerem je razložil svoje misli, kakšen naj bi bil vzor oficirja jugoslovanske vojake. Takrat sem prvič videl tudi njegovo sliko, objavljeno v zvezi s tem člankom.
V tem času sem v svojem poklicu zastopal neko stranko v postopanju o določitvi odškodnine za odvzeto zemljišče. Takrat sem videl tudi njegov odločni, pokončni podpis: Lav Rupnik.
Po začetku druge svetovne vojne je vojaško poveljstvo v Ljubljani
prirejalo za rezervne oficirje stlrokovna predavanja o aktualnih vojaških vprašanjih. Tako predavanje, ki sem se ga udeležil tudi jaz, je imel tudi general Rupnik, in sicer o francoskem in nemškem utrjevalnem sistemu. Takrat sem ga ■prvič osebno videl. Predavanje je začel v domači slovenščini in se je opravičil, da bo nadaljeval srbohrvatdko, ker mu v našem jeziku manjkajo tehnični izrazi. Prepričevalno se je zavzemal za nemški sistem in sem mu moral dajati prav. Govoril je prosto celo uro. 'N!isem opazil, da bi bil uporabljal kake zapiske. Po predavanju mi je prijatelj, ki je sedel poleg mene in je imel za jezik boljši posluh od mene, pripomnil, da govori odlično srbohtvaščino.
Ko je 25. marca 1941 tedanja jugoslovanska vlada podpisala s Hitlerjem tripartidni pakt in se je 27. marca izvršil preobrat, sem v ponedeljek 31. marca do-bil vpoklic v vojsko po svojem 'razporedu z dolgim naslovom pomočnika komandanta štaba stana grupe armije v /apirešič pri Zagrebu. V torek, 1. aprila sem odšel v Zaprešič, kjer sem zvedel, naj odidem v graščino Novi dvori, nekdaj last bana Jelačiča. Tam sem zvedel, da je poveljnik prve armijske skupine general Milorad Popovič, šef generalnega štaba pa Rupnik. V okviru moje oblasti je bilo, da je najlepšo sobo v graščini dobil general Rupnik.
V	sredo ali morda šele v četrtek se je v Novih dvorih pojavil tudi Rupnik. Ko se mu je ves oficirski zbor uradno predstavil, je vpraševal vse tiste, ki je njih priimek zvenel slovensko, od kod prihajajo. Po razstopu so nas drugi oficirji, ki so prišli iz vseh delov Jugoslavije, dražili, da smo si Slovenci že spet preskrbeli protekcijo.
Od takrat z Rupnikom nisem več prišel osebno v dotik«,.-ker sem imel svoje delo v drugem delu graščine.-Tudi se je v četrtek ali petek popoldne odpeljal za en dan v Ljubljano. Pač pa mi je profesor Šubic, ki je bil zaposlen kot risar v njegovem oddelku, rekell, da hodi po sobi gcir in dol ili da-sam s seboj govori-: Luda kuča, luda kuča.*	■
V	nedeljo 6, aprila sem ob 6. uri zjutraj pri graščinskem; oskrbniku;. Gaspariču, Slovencu iz Prlekije, ki je prejšnji dan dal zaklati prašiča, pokušal : ocvirke.- Rilo^je lepo pomladansko-'jutfo. Takrat je visoko po pebu plulo-detalo.v smeri proti Zagrebu. Za njirh še drugo, .Kar zagrmi nekje izpod Sušod-grada topovski strel in za njim še drugi in tretji. Beli oblački-šrapnelov so začeli Obkrožati letali. Vojna se je začela. Že zgodaj dopoldne je prišlo poročilo, da so letalu razstrelila železniško progo med Zagrebom in Siskom in se je Rupnik odpeljal. ogledat položaj.
V	ponedeljek i.7. aprila se je vsa naša komanda preselila v Kerostinec onkraj Save pri Zagrebu, Samo jaz sem ostal v Novih dvorih, da sem odpravljal v Kerestinec zakasnele mobilizirance. V sredo 9. aprila semi-bii tudi jaz odpoklican v Kerestinec. Že naslednji dan, v četrtek 10. aprila-x$fP je pa vsa komanda, preselila v Petrinja. Samo-Rupnik ni prišel v Petrinje.
.;>•	.-	:i '.S	’	' •
* Norišnica, norišnica — Op. ujed.
Povedali so mi, da je ostal v Zagrebu. Ko sem odpravil svoje delo v dveh šolskih poslopjih, sem o'dšel v mesto. Ko smo ,se pripeljali v Petrinje, sem namreč na neki hiši videl velik napis: Dalmatinsko vino. Tja sem se namenil. že na trgu pa mi pride naproti občinski pandur z bobnom in za njim gruča mladih ljudi. Ko je odbobnal, je prebral razglas, da se je ustanovila nezavisna država Hrvatska. Žeja me je minila in sem se vrnil h komandi, kjer so pa že tudi bili obveščeni.
V tednu po Veliki noči sem se vračal v Ljubljano. Sredi noči sem prišel čez most preko Sotle. Na štajerski strani stoji ob mostu na desni strani ceste lepa enonadstropna hiša. Tam sem videl čuden prizor. Na vrhu visokega mlaja je visela velika rdeča zastava s kljukastim križem, pod njo pa manjša belo-plavo-rdeča zastava.
Nekaj dni potem, ko sem prišel v Ljubljano, je prišla k meni gospa Rupnikova me vprašat, kaj vem, kje je ostal njen mož. Nisem ji mogel dVugega povedati, kakor da je ostal v Zagrebu in da lahko pričakuje, da se bo srečno vrnil, ker da Hrvatje izpuščajo Slovence domov.
Morda mesec dni pozneje sem v Ljubljani na ufici videl generala Rupnika v civilni obleki. Kmalu na to je njegovo ime vzbudilo pozornost, ko so komunisti, ki so do takrat izvršili nekaj atentatov, pripravili tudi nanj atentat in je bil ta atentat prvi, ki jim je izpodletel.
Takrat je v ljubljanski Zvezdi še sedel visoko na konju kralj Aleksander, umetniško delo kiparja Dolinarja, in bodel Italijane v oči. Tedanjemu ljubljanskemu županu dr. Adlešiču so Italijani predlagali, naj bi sam na tihem prestavil ta spomenik z javnega trga v muzej na dvorišče. Župan je odklonil, da bi on odstranil z javnega trga spomenik, ki ga je svoj čas sam prevzel v svoje varstvo. Italijani so nato spomenik sredi noči razstrelili, dr. AcTlešič je pa odložil županstvo. Povedal mi je, da hp njegov naslednik general Rupnik, kar sva oba smatrala za prečno rešitev, ker za. ljubljansko prebivalstvo ni vseeno,, ali sedi na Rotovžu neki italijanski cpmmendatori; ali celo fašist ali domač človek.
Rupnik je ob prevzemu županstva ,vzbudil med Ljubljančani mnogo dobre volje, ker je izdal slovesen manifest z naslovom Ljubljančani! — Lubianesi! Kar je humor ljubljanske ulice bral: .Ljubi Janezi!	-
Pirisel je zlom fašistične Italije, sledili sta katastrofi na Grčaricah in na Turjaku, —- Ljubljano so zasedli Nemci. V tedanji zmedi je storil Rupnik uslugo prebivalstvu Ljubljanske pokrajine, da je prevzel mesto pre-zidenta Ljubljanske pokrajine. Takrat sem bral v Jutru, da so mu Nemci na Bledu 'dali za nalogo skrbeti:
1.	za red in varnost,, v pokrajini;
2.	za čisto, to se pravi nekoCumpirano upravo;
3.	za prehrano prebivalstva.
Ta naloga se giblje v okviru mednarodne haaške konvencije, ki pri-zpaya prebivalstvu v okupiranih deželah med vojno nekaj pravic in mu nalaga nekaj dolžnosti. Ne nalaga pa prebivalstvu, da bi bilo okupacijskim silam lojalno. Rupniku pripada tudi zasluga, da... —
DVOJE PRIČEVANJ O TURJAKU
Četrt stoletja mineva, odkar je tik F^'ed vrati Ljubljane padel grad Turjak, katerega so po zlomu Italije branili Vaški stražarji in napadali komunistični partizani.
Padec tega starinskega gradu je eden temeljnih, osrednjih dogodkov komunistične revolucije v Sloveniji. Zato je nujno, da se ta dogodek osvetli od vseh strani, ako nočemo, da ostane v analih zgodovine zapisana le komunistična verzija.
V ta namen sem obiskal dva preživela turjaška borca ter ju naprosi! za kratek razgovor o tem dogodku
Slovenci smo nagnjeni Ik sentimentalnosti; in tako je verjetno glavni varok zbiranja vaških stražarjev na Turjaku v sentimentalni primerjavi slovenske revolucije s špansko. Takrat vodilni predstavniki Vaške straže, odnosno poveljniki važnejših edinic so smatrali za primerno, da tudi slovenska (protirevolucija dobi svoj Alcazar. In Turjak je nudil vse pogoje za to.
Morda je v tej sentimentalnosti tudi vzrok, da v gradu ni bilo pravega poveljstva, odnosno tistega, kar se v angleščini imenuje “chain of eom-mand”. Glavno besedo so imeli kaplani in pa člani akademskea kluba StVaža, čeravno sta si obe priči edini v tem, da Stražarji niso prav nič „politizirali“.
Odločilno vlogo pri padcu Turjaka so vsekakor igrali italijanski topovi. Tu se priči ločita v mnenju. Prvi je prepričan, da bi grad prej ali slej padel tudi Urez sodelovanja italijanskih topničarjev, dočim je drugi mnenja, da je treba padec trdnjave (pripisati učinkovitosti teh topov.
Pri omembi italijanskih topov odnosno topničarjev, pa je važno tudi vprašanje: kakšno je bilo zadržanje navzočih Italijanov. Komunistični dokumenti namreč govorijo o tem italijanskem sodelovanju, češ, da gre za enostavno uporabo vojnih ujetnikov. Z drugimi besedami: ko so partizani razorožili dotično topniško edinico italijanske vojske, so topove in vojake kot ujetnike uporabili pjri napadu na Turjak, odnosno že prej na Gračarice.
Obe priči zavračata to razlago. Italijanski topničarji pred Turjakom v ničemer niso delaili videza vojnih ujetnikov; bili so oboroženi ter so se popolnoma neovirano gibali med partizani in partizankami.
Med vprašanji v zvezi s Turjakom, je tudi vprašanje nemške pomoči. Zakaj ni prišla oblegancem na pomoč nemška vojska, ki je takrat že bila v Ljubljani samo nekaj kilometrov od Turjaka ?
Nad gradom naj bi vihrala slovenska zastava, ki naj bi jo opazilo nemško izvidniško letalo. Nemško poveljstvo naj bi zato, 'to je vsled slovenske zastave na gradu, prepustilo branitelje njihovi usodi. Žal pa je to samo ena razlaga in danes je tudi nemogoče dobiti človeka, ki bi se zatrdno spominjal, ali je, ali ni nad gradom vihrala slovenska zastava.
Po mnenju enega od preživelih pa so imeli komunisti okrog Turjaka obroč globinskih zased in bi bila potrebna cela divizija vojaštva, da bi se prebila do gradu. Morda je v tem razlaga.
Ob vdoru v grad so komunisti v kleti pomorili vse ranjence; menda okrog 30. Podobna usoda je doletela tudi večino ostalih preižrtvelih borcev. Več ali manj neprizadeti so ostali le številni bogioslovci, ki so se v grad umaknili z odhajajočimi edinicami vaških straž.
Kako sta se rešili preživeli priči? Enemu je uspel pobeg, ko je bila njegova skupina gnana proti Ribnici, drugega pa je (rešil komunistični tere-nec iz domače vasi, ki ga je prepoznal med ujetimi vaškimi stražarji.
Grčarice in Turjak sta dokaz, da v vojni ali revoluciji ni prostora ne za naivnost ne za sentimentalnost. Ena in druga je usodna. Komunisti so večino bitk v Sloveniji izgubili: one pa, ki so jih dobili, so izrabili brez sentimentalnosti in naivnosti v svojo največjo korist.
In še: v razgovopu so bile morda najpogostejše besede: „Tega se pa žal ne spomipjam več .. . zdaj je že 25 let od tega, to sem pa pozabil.“ Ni mogoče dolžiti posameznikov; krivi smo vsi. Morda je največ tolažbe v dejstvu, da sploh ne vemo, kaj vse smo že pozabili...
P. B.
ČETRT STOLETJA
(Padlim slovenskim Sokolom v spomin)
Pomladi leta 1941 so vsa domoljubna sokolska gesla nenadoma zado-bila nov prizvok. Sokolski prapori, zaviti v črno platno, so šli v skrivališča; sokolski domovi so morali sprejeti med isvoje stene sivozelene tujce, v sokolska gnszda pa so bila položena kukavičja jajca tuje, komunistične propagande.
V času, ko je bil narod baztepen, ražbičan in razkosan, je doživljal enako usodo, tudi slovenski Sokol. Iz kukavičjih jajc so se izlegli nesokolski izrodki, ki so nato zasejali zmedo med nared in sokolom zameglili poglud.
A nc1 vsem!
Jeseni 1943 stoji sredi svobodne slovenske zemlje četa zgrajenih, svobodnih Sokolov.
Domala visi so v njej, ki bi danes vodili njihov polet. Zahrbtnost rdečih in topovi sivozelenih so cipravili svojih
Slovenski Sokol je pokopan v Mozlju!
Tako «o bila zlomljena .kriki ideji, ki je pred st>.) leti prilila /. bratskega severa ter jei prepojila narod z duhom odporništva in željo po svobodi. Svetili zgled junakov z Grčaric je njeno naj pope dne^ie potrdilo.
Med vtsemi, ki so padli, so najbolj pozabljeni. Cel1.) njihov skrajni idealizem ne najde vselej razumevanja; nad njihovo žrtvijo pa visi oblak dvoma.
Nas ki smo jih poznali, to ne boli. živijo v nias in so del naše preteklosti, naše' mladosti.
Nihče nam jih ne vzame.
Mrtvi bratje, junaki, mučenci: — Zdravo!
F. Slak
Politični umor ali izdajstvo?
Po drugi svetovni vojni se je v Ljubljani vršila tragikomedija, kateri so 'dali 'naslov: ,,Razprava proti Rupniku in soobtožencem'1. Na tem teatr-skem odru so kriminalci sodili človeka po načinu srednjeveških feudalcev in ga obsodili na smrt. Ta človek je bii general Leon Rupnik!
Ob spominu na velike ljudi se običajno (poglobimo v njihovo veliko delo za narod, znanost, ali karkoli že. In kadar pišemo o teh stvareh, jih moramo poznati.
Generala Rupnika sem v svojem življenju videl od bliže samo dvakrat; ob pogrebu kočevskih junakov na Orlovem vrhu leta 1943 na Ljubljanskem gradu in -pa na protikomunističnem zborovanju na Grosupljem leta 1944; obakrat kot domobranec.
Radi se sklicujemo na naše politične voditelje, ki so krmili čolnič naše narodne usode v mirnih in nerazburkanih valovih. Postavljali spomenike. Povzdigovali in napihovali smo njihove rasluge za narod; postavili »mo jih na tron!
Po pogrebu dr. Korošca je rekel moj pokojni oče: ,,Slovenci smo pokopali zadnjega voditelja, ki je delal za narod!"...
Očitno je mislil političnega! Prav je imel!
Revolucija in okupacija sta dokazali, kako se godi narodu z velikim številom, vodičev — brez voditelja. Ko smo se znašli po 8. septembru 1943 popolnoma v komunistični republiki, pod terorjem, kakršnega si danes že sami ne moremio več predstavljati, smo se spraševali: ,,Kje so naši voditelji?" Čakali smo, upali, trpeli... zastonj! Po padcu Turjaka in Grčaric je izginilo še zadnje upanje...
V vsej tej grozi je le počasi prodrl žarek upanja ob novici: „General Rupnik je ustanovil Slovensko domobranstvo iz ostankov strankarskih in skupinskih vojsk!"
Narod — do vratu v dušljivem močvirju pa je zagrabil za roko rešitelja-vojakra. V vsej tej gTozi in obupu je bil vendarle še nekdo-, ki je bil pripravljen žrvovati se za narod, pozabiti na svojo čast in iz ljubezni do tega naroda stopiti na pot modernega Matije Gubca, po srednjeveški feudalni gospodi obsojenega „izdajalca“ — junaka!
Človek bi pričakoval, da bomo Slovenci kot katoliški in kulturni narod postavili — vsaj v svobodi stvari na svoje mesto!
Z zanimanjem sem vedno bral razne komentarje, pisanja, ugibanja in in želje po raznih emigrantskih časopisih. Nisem si pa bil na jasnem, čemu o gen. Rupniku talk molk? Ali ni žrtvoval vse, kar more človek žrtvovati — svoje življfenje?
Žal sem začel razumevati stvari, katurih med revolucijo ne bi moge! dojeti in še manj sprejeti! Zastonj pa si stavljam vprašanje: Ali smo Slo-
Če je le mogel, se je general Rupnik rad sestajal s svojimi domobranci. Na sliki ga vidimo v razgovoru s skupino gorenjskih fantov, protikomunističnih borcev.
venci res vse to, kar si domifiljamo, da smo? Katoliški, kulturni, demokratični in ne vem kaj še vse! Ako smo, potem postavimo stvari na svoje mesto! Dajmo tudi mrtvim junakom priznanje, ker smo živim kričali: „živio“ tedaj, ko nam je' tekla voda v grlo in smo njihovo žrtev visoko cenili. To je vsekakor nujnost kulturnega in vernega naroda!
Ako bo potem, ko se bodo megle, dim in fantazije polegle, in bo preko grozne naše dobe iposiijalo sonce resnice, kdo pisal dramo naše preteklosti, 1k> lahko upravičeno zapisal tako, kot je bilo prikazano v drami Device Orleanske, (za televizijsko oddajo!:
Po njeni obsodbi na smlrt s sežigom žive na grmadi je eden izmed sodelujočih pri procesu ves obupan prišel k vladarju. Vladar se je živčno sprehajal po sobi, ni pa Šel gledat, kako so .Tohano sežgali. Menih pa je jokal: „Vse je zgorelo, samo srce je ostalo; in to srce so vrgli v reko . . Čemu si dopustil, da je bila sežgana?"
Vladar je mirno odgovoril: „Obsodil je nisem jaz, ampak cerkev! Ničesar ni bila kriva, to je bil politični umor...! Zanj: se ni trdna opravičevati" .. .
Ob koncu igre Johana, sedaj svetnica, vpraša 'brutalnega angleškega vojaka, ki je prišel nazaj naravnost iz pekla, da njo vidi: ,,Kakšen vtis imaš o Johani?"
Vojak odgovori: „Kaj vsi ti številni Utalji in kapetani in škofje in advokati in njim enaki! Oni so tie samo pustili v jarku izkrvaveti do smrti. Naslednja stvar je, 'da sc sestaneš z njimi tam doli; za vso publiciteto, katero so dali .. sebi... —
P. G.
IMUZNANJE KKEZ PRIDRŽKA
Na Trški gori je začelo dozorevati prvo grozdje, ko se je z naglico bližala nova nevihta nad bičano domovino. Razvoj dogodkov je bil tako nagel, da je vsak pričakoval nekaj velikega — bistveno novega. Negotovost in nejasnost sta bili pomešani z upi, da bodo bližajoči se dogodki morda prinesli le kako rešitev domovini.
Tudi pod Gorjanci in v dolini Krke je bilo ozračje napolnjeno z upi, čaprav ni nihče vedel, kaj naj pričakuje. Legionarji na tem področju so bili v tesni medsebojni vezi. Prekaljeni v borbah so mirno čakali, kaj prinese bližnja bodočnost. Komunistični zločin, izvršen zadnjega julija v Družinski vasi, jim je jasno in ponovno pokazal, da je vsak kompromis s komunisti nemogoč.
Napeto je bilo tedaj ozračje in nihče ni vedel, zakaj. Nejasnost odnosov med legionarji in četniki, ki so taborili na Otočcu, je 'to napetost še stopnjevala. Vsi so bili protikomunisti, vsi idealisti — a kljub temu so bili ned njimi odnosi hladni. Zakaj, to ni prav vedel nihče od borcev, ne na eni, ;ae na dragi strani. Od »zgoraj" pa ni bilo ne pojasnil, ne direktiv.
To žalostno stanje so spretno izrabljali komunisti in ga vnovčili v Svojo korist. Sredi avgusta so s silovito močjo napadli četo v Beli cerkvi in to postojanko skušali za vsako ceno zlomiti. Istočasno so držali v šahu 'postojanko v Škocjanu in četniški odred, da ne bi kdo od teh mogel priti na pomoč obkoljeni postojanki. Borci so vzdržali! Ne minometalci, ne topovske granate, ne elitne jurišne komunistične enote niso mogle zlomiti borbenosti idealistov. Zmagali so in odšli v protinapad.
Jasno pa je bilo že tedaj, da komunisti načrtno koncentrirajo svoje sile in se pripravljajo na nekaj še večjega. Mar so oni vnaprej vedeli o italijanski kapitulaciji in da bodo Italijani njim izročili svoje orožje? Ka-
korkoli že, gotovo je, da so vedeli več kot legionarji, in da je bil njihov načrt za slučaj kapitulacije do podrobnosti izdelan.
Šele proti večeru 8. septembra so posamezne enote pod Gorjanci prejele poročilo o kapitulaciji Italije. Kaj bo to pomenilo, je bilo vprašanje slehernega borca. Mar to pomeni konec vojske za našo domovino in pričetek svobode? Prihod Anglo-Amerikancev, ali še večje trpljenje? Odrejena je bila stroga pripravljenost in sklenjeno je bilo, da bodo edinice sprejele borbo s komer koli, ki bi jih napadel, pa najsi bodo Nemci ali partizani, še tisto noč so bili poslani kurirji v Novo mesto po navodila. Toda navodil ni bilo. Eden izmed odgovorov iz poveljstva v Novem mestu se je glasil: „Nimamo nobenih navodil. Delajte po svoji uvidevnosti in možnosti."
Imenovan je bil poveljnik za vse enote okoli Novega mesta, toda z zadnjim vlakom, ki je še vozil, se je odpeljal v Ljubljano, ne da bi pustil kakršnega koli namestnika ali navodila.
Čete iz Bele cerkve, Št. Jerneja, Škocjana in Krenovega so po medsebojnem posvetovanju odločile, da zasedejo Novo mesto in izvrše tam koncentracijo sil. Ko so na večer 9. septembra enote II. bataljona dosegle Novo mesto, so z žalostjo ugotovile, da je Novo mesto popolnoma nepripravljeno, in da ni bila izvršena nikakšna mobilizacija, čeprav je o tem bilo govora vse leto in je bilo v ta namen v Novo mesto poslanega preko leta mnogo orožja. Še več; novomeško zastopstvo je odlašalo toliko časa s prevzemom oblasti, da je potem, ko je dospelo na poveljstvo italijanske divizije, spoznalo, da se z Italijani že pogajajo komunisti.
„Zasedba“ Novega mesta ni prinesla pozitivnih rezultatov, razen, da se je s to koncentracijo zbralo nad 1000 borcev in da je ta vojska tedaj dobila tudi svojega poveljnika.
Italijani so s svojo celotno divizijo skrbno pazili na to, kaj počno protikomunisti. Divizija „Isonzo“ je dobesedno obkolila legionarje in jih pod Pretvezo, naj gredo skupaj z njimi „zaveznikom“ nasproti, hotela pri Soteski izročiti komunističnim brigadam, ki so tam čakale v zasedi. Istočasno z obljubo, da bodo protikomuniste privedli v njihove klešče, so Italijani izročili komunistom vse težko orožje s tanki in oklepnimi avtomobili vred. Komunistične delegacije so se mirno vozile z italijanskimi avtomobili med Sotesko in Novim mestom, medtem ko so imeli legionarji zvezane roke. Izdana je bila stroga naredba, da bo celotna vojska razorožena, če pade en sam strel.
Vodstvo v Novem mestu se je poskrilo, vojska pa je v italijanskem obroču korakala proti Jurki vasi in Toplicam. Bila je razdeljena v šest bojnih skupin. Poveljniki teh skupin so v soglasju z borci popoldne 10. septembra zahtevali od poveljnika, da prebijejo italijanski obroč in odidejo v Gorjance.
Pozno popoldne je vojska v strelskem stroju zares udarila iz obroča Proti škrjancam in Pogancem. Italijani so bili tako presenečeni, da se sploh znašli niso in ni padel noben strel. Vsaka skupina je imela določeno smer pokreta in točke, kjer naj se vzpostavi zveza med njimi. Končni cilj Pa je bil Št. Jernej in nato — Gorjanci.
Ta pohod je bil naporen in poln peripetij. Dvoje borb je žilo zaznamovanih na tem potu: pri Št. Joštu in pri Gaberjih. Zveze so bile pretrgane in kurirji so prinesli poročila, da je Št. Jernej zaseden po partizanih. Po glavni cesti med Št. Jernejem in 'iNovim mestom pa so nenehno drveli oklopni vozovi in tanki, s katerimi so rokovali partizani.
Kam sedaj?, je bilo vprašanje, kajti zbirna točka je bila nedosegljiva. Mnenje borcev III. in VI. skupine je bilo: — proti Gorjancem, dočim so begunci, ki so se pridružili vojski, svetovali Zameško, kjer so bili Nemci. Nihče kajpak ni mogel vedeti, kaj in kako bodo Nemci reagirali.
Borci niso hoteli odložiti orožja, kajti enoglasno so ponavljali, da se bodo borili, dokler domovina ni svobodna. Šele potem, ko so kurirji prinesli poročila, da je večina borcev ostalih skupin že v Zameškem, pa tudi povelje, da se jim tudi ostale skupine pridružijo, je bil odrejen odhod iz Maharovca proti Mršeči vasi in Zameškem.
V komaj 24 urah so komunisti skoncentrirali svoje sile in jih pognali v boj proti enotam v Zameškem. Pri belem dnevu so jih pognali v borbo. Spredaj so bili novomobiliziranci, zadaj politični komisarji, po cestah in poteh pa tanki in blindirani avtomobili. Napadali so iz Št. Jerneja, Grobljev, Ostroga in Št. Jakoba. Uspeli so z zažigalnimi izstrelki zažgati vas Črni breg in delno tudi Mršečo vas. Hiše so namreč imele slamnate strehe.
Legionarji so se borili kot levi in odbili naskok za naskokom na celotni fronti, ki se je raztezala skoro 3 km ob reki Krki, Reka je bila branilcem v veliko pomoč in nikdar ne bomo vedeli, koliko partizanov je utonilo v Krki v tisti osem ur trajajoči borbi. Najhujši pritisk so partizani izvajali oh cesti pri Mršeči vasi, kjer je bil most, kajti ugotovili so, :la ne bodo lahko prišli preko reke. Kljub silnim izgubam niso odnehali in so potiskali prisilne mobilizirance po čistini proti Krki. Pozno popoldne so iz Cerkelj priletela tudi nemška letala in neusmiljeno obstreljevala partizansko vojsko na odprtem Št. Jernejskem polju.
Proti večeru so legionarji odšli v protinapad in prodrli vse do Št. Jerneja. Ob cesti je ležalo partizansko orožje ter razbiti tanki in avtomobili; mrličev pa toliko, da jih je bilo nemogoče šteti. Morala borcev je bila na višku in še tisto noč so prosili za municijo, da udarijo za komunisti.
Nihče pa ni vedel, da se je v tem času odigrala žaloigra v Grčaricah in da je bila tragedija Turjaka v polnem razmahu. Tisti, ki so tedaj bili z borci pri Zameškem, bodo priznali, da teh borcev nihče ne bi zadržal, da bi skozi gozdove pohiteli proti Grčaricam in Turjaku — svojim soborcem na pomoč. Toda ni bilo ne zvez, ne povelja, ki bi usodo teh morda lahko spremenilo.
Pri Zameškem je bila dobojevana prva domobranska bitka. Ta bojna skupina je bila ono domobransko jedro, ki je komunistom pokazalo, s kom bodo imeli opravka odslej.
Ko po 25. letih gledamo nazaj na tiste dogodke, ne moremo prezreti dvoje dejstev. Idealizem in borbena vrednost mlade slovenske vojske na eni
strani, na drugi pa popolna nepripravljenost in neorientiranost vodilnih faktorjev.
Če kdaj, je tedaj — oh septembrskih dogodkih leta 1943 slovenski narod bil na odločilni prelomnici, ki bi lahko pomenila popolno uničenje partizanstva na Slovenskem. Zamujena je bila ugodna in morda zadnja prilika. Morda je prav tu pričetek zadnjega dejanja slovenske narodne ža-loigre.
Domobranstvo pa je svojo nalogo vestno izvršilo. Kdor blati to vojsko, je nikdar ni poznal in nikdar doumel njenega idealizma in ljubezni do slovenske zemlje. Vojščaki, kakršnih verjetno ne bomo nikdar več imeli, so padli na braniku pogumno in zvesto in samo njim gre vse priznanje brez vsakšnega pridržka.
H KT%JWI “SVETI URH”
V zviMtfieitjt« proputfandc, luži in hutlobije
n.
Še en razlog za izdajo knjige
Razmere po revoluciji so se uredile, časi ustalili in umirili. Bojev ni več. Prišla so leta posprave tudi za OF in preživele partizane, ki so si med revolucijo Obtežievali vest z mnogimi zločini. Spomine na borbo v revoluciji pa ne zaznamuje drugo kot potoki prelite krvi, morje solza in gore trpljenja nedolžnih Slovencev.
Vsa ta prelita kri že dve desetletji vpijie po poravnavi krivic, — vpije po zadoščenju.
Ka.k0 zadušiti ta klic nemirne vesti? Kako poravnati krivice? Od komunistov toga ni pričakovati. Tudi sami od sebe tega ne pričakujejo. A klica po krivicah in nedolžni krvi ni mogoče zaduSiti.
■Našli so zasilen izhod, da potolažijo svojo vest!
Pravijo: Res je, da smo mi z revolucijo začeli in pobijali ljudi, oni, na drugi strani pa so se branili s tem, da so pobijali revolucionarje na naši strani. Pobijali smo mi, pobijali so beli. Torej smo vsi enaki. T0 je sedaj njihova tolažba.
Nekdo nam je iz domovine pisal, da med bivšimi partizani v domovini kroži sledeča verzija: Na enem hribu smo stali komunisti in vpili — belogardisti! Na drugem hribu so bili belogardisti in vpili — komunisti! Tisti, ki je ipa stal v dolini med obema hriboma je pa slišal samo: isti! isti! isti! — S temi stvarmi se sedaj tolažijo.
Zadeva pa ni tako enostavna. Komunistični zločinci so morili nedolžne ljudi, dučim smo protikomunistični borci preganjali zločince in morilce ter njih pomagače. Po njihovem merilu bi torej morala biti vsaka policija zločinska, ker preganja zločince.
In v potrditev tolažba starih partizanov je izšla knjiga SVETI URH. Berejo in si mislijo: Kaj bi si belili glave in grenili življenje, saj smo vsi enaki.
III.
Kaj je resnica o SVETEM URHU?
Naj po gornjem, precej dolgem uvodu odgovorimo na to vprašanje, ker gotov0 naše borce in druge bralce zanima, kaj dejansko je na vsem, kar opisuje Podbevškova v svoji knjigi.
Sveti Urh jje podružnična esrtkvica župnije Sostro, ki se nahaja kakih 8 km vzhodno od Ljubljane na desnem bregu reke Ljubljanice- Cerkvica stoji na griču nad vasjo Dobrunje. Bližnje vasi pa so: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor, Sostro, Podmolnik, Sladinja vas, Češnjice in Orlje.
Okrog cerkvice je bilo malo obzidano pokopališče. Na vzhodni strani cerkvice stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopjem, ki je služilo za me-žnarijo. Tu ni bilo stalnega župnika ali Sploh duhovnika.
P0 napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941 je Komunistična Partija Slovenije ustanovila Osvobodilno Fronto in ji na zunaj poverila osvobodilno borbo proti okupatorju, dejansko pa je. bila naloga OF, izvesti komunistično revolucijo med slovenskim narodom.
Seveda pravi nameni OF niso bili takoj znani. Vsled tega je k OF pristopilo tudi precej poštenih ljudi z namenom, da se bore proti okupatorju. Ker je pa OP1 vedela, da bi jo mogli ti pošteni ljudje, ko bi zvedeli za njene prave namene, zapustiti, so iz vsakega, ki se jim je pridružil, hoteli napraviti — zločinca. Dali so mu orožje in nalogo, da morri izvršiti tak ali drugačen zločin. Ako je nalogo sprejel in izvršil, poti nazaj zanj ni bilo več, moral je ostati med zločinci. Ako pa je kdo tako nalogo odklonil •— je bil likvidiran.
Tako je O F r( Urutirala prve zločince. Na njon0 povelje so začeli moriti poštene Filovence tako v Ljubljani sami, kot na podeželju. Hoteli so se znebiti vsib, za katere &o mislili, da jim bcdi0 nevarni pri začetku in razvoju komunistične revolucije.
Tudi okolici Sv. Urha niso prizanesli. Umorili so Ivana Pavčiča, Jakoba Cankarja ter poklali tri družine. Iz Zgornjega Kašlja so na Pugledu, blizu Sv. Urha, umorili Marijo Pogačnik. NeiVaj dni po njenem umoru so pa odvedli tudi njenega moža, Feliksa Pogačnika v bližini Sv. Urha v gozd, ga strašno mučili, nato pa umorili. (O tem in drugih umorih bomo zapisali več podrobnosti v kasnejših poglavjih.)
Vsi ti umori so st' zgodili še v poletju 1942 in sc torej OF ne more izgovarjati na kako obrambo proti nasilju. Italijani kot okupatorji v Ljubljanski pokrajini pa niso ne ščitili prebivalstva ne poii.feedovali za zločinci.
Pciitenim ljudem torej ni preostajalo drugega kot samoobramba. Iz ene ali več vasi so ge zbrali in skupaj varovali svoje življenje in svoje imetje pred zločinci. Straže po vaseh so se imenovale ,,Vašlke straže".
Prva Vaška straža je bila ustanovljena 17. julija 1942 pri Sv. Joštu nad Vrhniko, torej več kot eno leto pozneje, odkar je OF začela z umori poštenih ljudi. (Ve,č tisoč je bilo teh nedolžnih žrtev.)
V oktobru 1942 je bila ustanovljena tudi Vaška straža v Bizoviku. Tej sta bila podrejena še dva voda: pri Sv. Urhu in v Dobrunjah. Ob ustanovitvi je bil poveljnik v Bizoviku Jelo Calpuder, pri Sv. Urhu pa Ivan Habič. Poveljnik straže v Dobrunjah je bil Lojze Dežman. Za kurata teh treh edinic je pozneje bil pokojni dr. Peter Križaj. Seveda so tudi njemu naprtili kopico izmišljenih dejanj in ga pozneje tudi obsodili.
Po razpadu italijanske vojske 8. septembra .1943 so položaj pri -Sv Urhu prevzeli dbmobranci.
IV.
Kaj pa grobovi pri sv. Urhu?
Franček Saje navaja v knjigi Belogardizem na strani 480, da je bilo pri Sv. Urhu pomorjenih nad petsto ljudi. Podbevškova (pisateljica knjige SV. URH) izjavlja, da leži med Sv. Urhom in Orl jem grob pri grobu, ki s« vsi žrtve belogardistov.
Ko so po "osvoboditvi”, po maju 1945 začeli raziskovati okolico Sv Urha in odkopavati grobove, s® vsega izven pokopališkega obzidja izkopali 87 grobov. Med izkopanim je bila tudi mula.
Kdo je bil pokopan v teh grobovih ?
31. avgusta 1942 so Lahi tam ustrelili (i domačinov komunistov koi talce zaradi požiga skladišča veVške papirnice.
18. septembra 1943 sq partizani napadli postojansko Sv- Urh. V tem boju je padl0 veliko partizanov. 28 partizanov, med njimi dve partizanki, so bili po boju tam zakopani, če so pa tam našli več kot toliko grobov, sc. bili grobovi tistih, ki so jih komunisti sami pomorili.
Kaj je zagrešila Cerkev in duhovščina?
Kakor smo že ugotovili, da je namen knjige SVETI URH umazati vse, kar ni hotelo — čez rlrn in strn v OF. Ako bi 'k<io, ki razmer ne pozna, knjigo bral, bi dobil napačen vtis, da je duhovščina, kakor tudi škof Rožman sam javno kot ktik propagator govoril In nastopal na političnih in 'protikomunističnih taborih in morda na škofiji zbiral orožje in z denarjem
podpiral borbo proti komunizmu. Vsega tega seveda ni bilo. Prav tako se tudi duhovščina ni vtikala v 'borbe proti zločincem. Edina zveza klera z borbo so bili vojaški kurati ki jih je glavni vojni kurat dodeljeval večjim edinkam in pa zlasti tistim, ki so za kurate prosile. Vsi ti se pa v splošnem v borbo in vojaške zadeve niso vtikali.
Eno Pa Je bilo res. Še pred drugo svetovno vojno, ko je nevarnost in propaganda komunizma naraščala, je škof Rožman in večina duhovščine svarila vernike pred nevarnostjo komunizma.
Že med revolucijo pa se je škof Rožman zameril OF, ker ni hotel obsoditi tistih, ki so se komunizmu uprli in preganjali komunistične zločince. Seveda je še manj priporočal vstop v OF.
Cerkev, škof Rožman in večina duhovščine so storili samo svojo dolžnost, ker so vernike svarili pred komunizmom.
Papež Pij XI. je leta 1937 izdal obširno okrožnico 0 brezbožnem komunizmu in zaklical v svet: „K'omur je mar krščanske kulture s komunizmom ne bo sodeltoval!“ In ta klic so ponavljali tudi škof Rožman in večina slovenske duhovščine. Žal, da je mnogo Slovencev ta klic preslišalo!
Knjiga Sv. Urh zlasti napada tedanjega sOstrškega kaplana g. Filipa Žaklja, češ da je ljudi odvračal od	komunizma	in	jih vabil	v Katoliško
Akcijo. K temu naj pripomnimo samo	to, da bi vsi,	ki so se	vdinjali komunizmu in postali zločinci bolj modno	ravnali, če	bi	poslušali	kaplana Filipa Žaklja in se raje pridružili K. A.	Prepričani	smo, da je	to marsikdo
pozneje spoznal — a žal prepozno.
Kd0 jc pravi krivec?
Kdo je torej pravi 'krivec vsega gorja v Sloveniji v letih 1941—1945 ? Povedali smo že, da sta KPS in OF zanetili pod krinko Osvobodilne borbe •proti okupatorju >— komunistično revolucijo. Krivi so pa tudi vsi tisti, ki so brezvestnim in v Moskvi izšolanim kriminalcem nasedali in verjeli njihovim vabam in obljubam in z lahkoto zavrgli svoje poštenje, svojo vero in milost in s svojimi zločini sedli za vrat poštenemu slovenskemu ljudstvu-
SLAVA SVETLIM JUNAKOM GRČARIC, TURJAKA IN SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA, KI SO NAS S SVOJIM BOJEM IN S SVOJIM MUČENIŠTVOM POSTAVILI ZA ZGLED VSEMU SVOBODOLJUBNEMU ČLOVEŠTVU!
Tema za razmišljanje:
Ljudje, ki umrjejo za resnico, postanejo nesmrtni. In če je ves narod sposoben umreti za resnico, bo tudi dosegel nesmrtnost, v zgodovini človeštva.
Rabindranat Tagore
ZA BELEŽNICO
Žrtve morajo biti...
V	belgrajskem kinu „20. oktober “,ki nosi ime po datumu, ko so leta 1944 sovjetski oklepniki ustoličili s krvjo stotisočev nedolžnih žrtev boljše-viške revolucije okrvavljene Titove razbojnike v prestolnici Jugoslavije, je med predstavo dne 13. julija t. 1. pod sedežem neke gledalke eksplodiral peklenski stroj, ki je težko ranil 9 oseb, lažje pa 25.
Ne da bi s tem le količkaj manj obsojali takšen način borbe, pri katerem trpi nedolžno civilno prebivalstvo, si vendar ne moremo kaj da ne bi krvavordečih nasilnikov vprašali, kako jim je kaj pri duši sedaj, ko je začelo treskati okoli njihovih glav, če se še spomnijo, kako so oni za časa tuje okupacije, ko je narod imel zvezane roke, takšne svoje zločine opravičevali s skomiganjem ram: „Žrtve morajo biti!“
Kako se pač zgodovina ponavlja! In če je to res, da se zgodovina ponavlja, kako je rdečim oblastnikom pri duši, če pomislijo, kaj jih torej še čaka...!
Poka, poka . . .
Poznani član sovjetske akademije znanost, 57-letni znanstvenik Andrej Saharov, nosilec Stalinovega odlikovanja, ki je pomagal razviti sovjetsko vodikovo bombo, je pred kratkim napisal esej 10.000 besed, ki tajno kroži med sovjetskimi pisatelji, znanstveniki in umetniki pod naslovom: „Kaz-mišljanja o napredku, mirni koeksistenci in svobodi duha".
V	njem je med drugim pribil:
Po 50 letih popolne kontrole nad mišljenjem vse dežele iz-gleda, da se vodstvo boji celo vsega, kar samo kaže na debato. In vendar sta svoboda duha in debata edini jamstvi za znanstveni, demokratični dostop do politike, gospodarskega razvoja in kulture. Cenzura ni samo ubila žive duše sovjetske literature, ampak duši sveže ideje tudi na drugih področjih.
Na osnovi takšnih ugotovitev Andrej t-iaharov zahteva odpravo' GLAVLIT-a, vsemogočnega oddelka, ki hdi nad vso tiskano besedo, in poziva k novi, liberalni tiskovni zakonodaji. Nadalje obsoja tudi zapor pisateljev Julija M. Daniela, Andreja Sinjavskega in drugih, kakor tudi vseh ostalih obsojenih intelektualnih disidentov. Skratka: Odločno zahteva takojšnjo izpustitev vseh političnih zapornikov. In kot da vsega tega še ne bi bilo zadosti, pravi, da mora Sovjetska zveza „brez nadaljnega podpreti demokratične reforme v Čehoslovaški.. . “
Poka, poka...
Dom potrebnim
Naša vera nas uči, tam pomagat, kjer boli.
Naj bo Turek al’ kristjan, reven aPbogat,
v pomoči vsakomur le bodi brat!
(Pesem iz prve svet. vojne)
Za nami je že 23 let, odkar je slovenski narod doživel najveejo kalvarijo v svoji zgodovini. Tisoči so dali življenja, uničeni, raztepeni in raztreseni širom slovenske zemlje, kjer počivajo v skupnih grobovih, čakajo dneva, ko jih Gospod, Stvarnik, naš Bog in Oče obudi poslednji dan. Ni znamenja križa, ne prižgane sveče; le mah pokriva njihove gomile in spomladi se razcvete beli teloh, kot v opomin na novo obletnico njihove krvave daritve Bogu, Narodu in Domovini na oltar.
Odšli so; sedaj so nemi v grobovih, toda iz večnosti nam kličejo: „Ne, dragi rojaki, ne potrebujemo vaših solza, ne pletenega venca; še sveče, ki jo veter ugasne, ne prižigajte! Prižgite raje plamenico ljubezni v svojih srcih, gorečo s plamenom ljubezni do bratov, ki živijo sredi med vami, ki so pomoči potrebni. Narodi sveta plačujejo svojim invalidom zasluženi pokoj, vi pa jih največkrat porabite za kamen spotike svoje politike."
Sveti apostol Pavel pravi: Pa če bi imel moč, da bi gore prestavljal, pa ne bi imel ljubezni, bi bil kakor ubit zvon v puščavi. Dragi Slovenci! Zgradili smo svoje domove; tudi domovi skupnosti so dobili svoje zemljišče. Ni nam preprečil vroči poletni dan, ne vlažna deževna zimska doba nas ni odvrnila od našega napora pri gradnji lastnega in skupnega doma. Svoboda v novi domovini in naša narodna zavednost sta nas podpirali k temu tako upravičenemu podvigu. Toda kljub temu, da nam moči že pojemajo, saj so bila leta trdega dela, da telesno in duševno še čutimo utrujenost, mi dovolite, da — predno se vsedemo k tako zasluženemu počitku — zagrabimo še enkrat za kramp in lopato, da postavimo še tisto, kar bi moralo že stati. V spomin na svoje drage postavimo še streho tistim, ki jim je usoda iztrgala moč in zdravje, da so ostali danes igrača bolezni, starosti in onemoglosti!
2 5 fi
Naj ta spomenik ljubezni in zvestobe Bogu, Narodu in Domovini ne bo nobenemu Slovencu še novo breme poleg težkoč vsakdanjosti, temveč zadoščenje in umirjenost v nas samih, da smo izpolnili poslednjo zapoved kot posameznik in kot narod. Ljubi svojega bližnjega tako kot sebe, odstopi vsaj drobec tistega, kar imaš! Bog — Narod — Domovina ti bodo hvaležni.
Ne v imenu posameznika, ne v imenu kake organizacije naslavljamo te besede na vso slovensko javnost, temveč v imenu vseh onih, ki so naše pomoči potrebni, vas prosimo: Podprite ta novi dom, ki bo v ponos, bližnjemu v pomoč in narodu v korist, ki bo nosil ime našega največjega borca za svobodo in za vero:
SLOVENSKO ZAVETIŠČE DR. GREGORIJA ROŽMANA
Jože Žerovnik 1. r.
predsednik pripravljalnega odbora za slovensko zavetišče
HA UREDNIŠKE MIZI
Popravek: V gradivu za zgodovino turjaške tragedije, ki ga je TABOR prinesel v prejšnji št. 8/1968, so se vrinile nekatere tiskovne napake. ■— Končna fraza zadnje vrstice na str. 206 se pravilno glasi: kaplanu g. Duhovniku, ki pravi, da jo je oddal Vaškim stražam. — V tretji vrsti prvega odstavka na strani 207 mora za besedo taktike stati še besedica itak. — Prav tako se v predzadnji vrsti na str. 207 beseda opozorjen pravilno glasi opozarjal. — V tretji vrsti 5. odstavka na strani 208 se v hotelu Miklič pravilno glasi v hotel Miklič. — čeprav je stavec na svojo roko popravil slovenščino, za kar mu gre samo pohvala, je vendarle treba pripomniti, da v 1'okopisu gen. Rupnika, ki je priobčen na str. 208, ne stoji priloženemu, ampak priležečemu. Isto velja za opis štampiljke na str. 210, kjer prepisovalec fotokopije povelja ni zapisal štambilja, ampak štampilja; ter ne vogalu, ampak oglju. — Hvala.
V TISKOVNI SKLAD so darovali: (v USA dolarjih)
ZDA
DSPB Tabor Mihvaukee ....	10.—•
Mejač Franjo .............. 3.—
Jakoš Ivan ................ 3.—
Kotar Rudi ................ 2.—
Kunover Ivan .............. 2.—
Mejač Miha ..................... 2,—
Galič Lojze ................. 1.—
Kralj Dimitrij .............. 1.—
Bohte Ivan .................. 1.—
Jaklič Lojze ................ 1.—
Bambič Ivan ................. 1.—
Primožič Ivanka ............. 3.—
Rev. Blatnik Franc ........... 0.50’
Kolenc Toni ................... 0.50
SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA.
VSEBINA
A los 25 anos de un glorioso ejemplo ................................ 225
Junakom Grčaric in Turjaka v spomin ................................. 230
Ob spominu na padle sokole-četnike (F. Vičan) ....................... 237
September 1943 (M. Jakopič) ............................................ 238
Spomini na začetke domobranstva (J. G.) ............................. 240
Kaj vem o generalu Rupniku (Dr. Celestin Jelenec) ................... 241
Dvoje pričevanj o Turjaku	........................................ £44
Četrt stoletja (P. B.)	  245
Politični umor ali izdajstvo? (F. Dlak) ............................. 246
Priznanje brez pridržka (F.	G.) ...................................... 248
H knjigi “Sveti Urh” ................................................... 251
Za beležnico ........................................................... 255
Dom potrebnim .......................................................... 256
Na uredniški mizi ...................................................... III
s 3 : 'I;
TARIFA REDUCIDA
Coneeai6n N9 8133
FRANOUEO PAGADO
Concesi6n N9 2619
Registro Nac. de la Prop. Intel. No. 965.927