Ali smo res tako bogata družba, da muzej revolucije prepuščamo času?
Naložbe v neproizvodne namene so v Sloveniji že dalj časa ustavljene, oziroma so zmanjšane na minimum. V nekakšnem          .»nacionalnem
paketu« so zdaj ostali le najnuj-nejši projekti. Po podatkih Vladi-mirja Kavčiča, predsednika komiteja za kulturo, se v tem tre-
nutku uresničuje le gradnja ozi-roma dograditev mariborskega gledališča in mariborske univer-zitetne knjižnice, vse ostalo -(obnova narodnega muzeja, gradnja novega objekta NUK in Centralne tehnične kjižnice, raz-širitev narodne galerije \n dogra-ditev moderne galerije) pa je pre-
jemo, bi nas moralo zavezovati, da to revoiucijo in NOB tudi dostojno prezentiramo. Ironija je, da so v prostorih muzeja revolu-cije obiskovalci in seveda delavci muzeja skoraj v življenjski nevarnosti, kot da bi hoteli s tem še bolj ponazoriti razmere iz časa NOB. Ni naš namen ugo-tavljati zakaj za nujna vzdrže-valna dela na objektu niso skrbeli prej \n zakaj za to n\ bilo potrebnih materialnih sredstev. Tudi ni naš namen, da bi dajali kakršnekoli predloge za rešitev problema, vendar se nam zdi, da, če bodo v Črni gori v kratkem odprli že tretji muzej revolucije, tudi Slovenci potrebujemo dosto-jen objekt, kjer bo predstavljena naša polpretekla zgodovina v kateri se je dokončno uresničlla naša samostojnost in državnost. To smo nenazadnje dolžni tudi vsem tistim Ijudem, ki so se za to državnost borili in žrtvovali svoja življenja.
Arhitektka Majda Kregar je denimo predlagala (objavljeno v sobotni prilogi Dela 19. IX. 87), da bi obnovili Ijubljanski grad in tja postavili muzej revolucije. Ne bomo anaiizirali tega predloga, trdimo pa, da je potrebno za muzej Ijudske revolucije (pa tudi za druge »nacionalne projekte«) najti čim prej primerno rešitev, pa ne samo birokratsko, admini-strativno, ali politično, ampak konkretno iri takšno, da jo bo mogoče v čim krajšem času in kar se da ceneje uresničiti.
Nemudoma pa bo treba pois-kati rešitev za temeljito obnovo
stavljeno na nedoločen čas. Tako je tudi z muzejem revolu-cije katerega gradnja novega bi morala biti že v polnem zamahu, pa tega neugodne materialne razmere ne dopuščajo. A še bolj kot gradnja novega muzeja bode v oči že obstoječa zgradba muzeja revolucije v starem, tako imenovanem Cekinovem gradu ob hali Tivoli, ki je že daij časa v razpadajočem stanju. Pred nekaj meseci smo v dnevnem časo-pisju brali, da se je v enem od razstavnih prostorov podrl strop in sreča je bila, da takrat tam ni bilo obiskovalcev. Dejstvo, da so bili temelji SFRJ in SR Slovenije zgrajeni in utrjeni v NOB in., da se na te temelje vedno sklicu-
že obstoječega rnuzeja. Res je, da so strop, v katerega so vložili okoli 40 milijonov dinarjev, že popravili. A kaj, ko celotna zgradba stoji na zelo majavih nogah \n se zaposleni bojijo, da se ne bo podrl še kje drugje. Ne gre pa prezreti, da je tudi spome-niško zavarovana in je zares ne bi smeli prepustiti času. Čas je denar, radi rečemo. In ker ga je v teh zaostrenih pogojih gospodar-jenja vse manj, ga bo treba nemudoma poiskati. Družbena in materialna škoda je že lako velika, da iu jutri ne bo več moč popraviti. Casi so zares težki in nobenega upanja ni, <1a bodo jutri kaj lažji.
Milan Pirker