Poštnina plačana v gotovini.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
CENA DIN 1
Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž!
Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-09,
Ljubljana, dne 20. februarja 1937,
Razjasnimo dejstva!
Obračun
V	časopisju, ki ideji jugoslovenskega na-cijonalizma ni naklonjeno, in javnosti, koje glasnik je to časopisje, se venomer nizajo napadi na našo misel. Ti napadi, ki izvirajo deloma iz prirojene zakrknjenosti* deloma iz privzgojenega sovraštva mogoče tudi iz osebnega razočaranja — in ki so postali v zadnjem času kar sistematični, Se opirajo predvsem na dvoje domnev. Prvič, da Dravska banovina samo daje, a ničesar, ali pa znatno manj dobi, drugič pa, da je jugoslo-venstvo le neka maska, za katero se skrivajo tisti centralisti, ki imajo dejanski profit od centralizma, ki je — tako se govori ■— v najožji zvezi s korupcijo. Ti dve domnevi pa imata svojo zvesto spremljevalko — nazira-nje, ki ga širijo literarne mediokritete, katere se izven najožjih mej svoje domovine ne morejo uveljaviti, češ, da smo jugoslovenski naeijonalisti sovražni slovenski narodni misli.
Upamo, da nam bo kmalu dano govoriti o teh treh vprašanjih popolnoma svobodno, ker le tako bomo mogli z lahkoto.dokazati, kako so te trditve smešne. Vendar pa se tudi danes lahko zadržimo nekoliko del j pri tistem težkem argumentu centralizma in čaršije.
Že v eni svojih prejšnjih številk smo na tem mestu poudarili, da je pri nas vprašanje slabe uprave, korupcije in čaršije tisto, kar je razjedalo in še danes krni notranjo moč države. Toda to je bila le ugotovitev; kdo je tisti, ki to čaršijo podpira in v resnici od nje živi, to je pa druga stvar.
Jugoslovenski narod ni prišel v svobodo očiščen, prost predsodkov in preteklosti. Pre* več je bilo tujih vplivov, preveč svežih spominov na preteklost, pretrda pest, ki ga je tlačila. Kdo bi se potem čudil oni množini nasprotnih nazorov, ki so vstajali v prvih letih po uedinjenju? Ali je nenaravno, da so se med temi nazori pojavila centrifugalna, separatistična stremljenja?
Doslej se nismo v teh separatističnih nazorih zasledili kake posebne globine. Še vedno je vsak spis te branže, vsaka skupščina, govor in resolucija izzvenela v ugotovitvi, da je dobi nacijonalnega navdušenja sledila doba iztreznjenja in sedaj, sedaj je edino pravilno stališče tisto narodno -r- ljubezen gre skozi želodec. Toda pri tem pozabljajo, da so bili Časi nacijonalnega navdušenja, časi našega najlepšega napredka! Kajti narod kot človek lahko ustvarja velike stvari le v zanosu in v takem razpoloženju ni dovzeten za gesla, ki so njegovi duši tuja, čeprav jim je razumsko mogoče naklonjen. Le tako moremo tudi razumeti, da so se take močne separatistične sile pojavile v svojih pravih oblikah šele razmeroma pozno. Njih glasniki, ki napram jugoslovenskim nacijonalistom nimajo drugega, resnejšega očitka kot čaršijo in , prazno besedo o likvidaciji, pa so prav tisti, ki 6 čaršijo stoje in padejo. Kajti glavni njih argumenti — čaršij«, korupcija — so tista kost, ki jo glojejo leta in leta in če tega ne bi bilo, od česa in za kaj bi živeli?
Ali si moremo predstavljati naše sloveno-borske liste, shode in resolucije brez očitkov čaršije in korupcije? Ali si pa moremo predstavljati dobro upravo, poštenost in moralo, pa kljub temu separatistične struje? Kajti, dokler problem slabe uprave in korupcije obstoja, toliko časa t— priznajmo — so separatistični izpadi, brez ozira na to ali jih izvaja Peter ali Pavel, Anton ali Vladko, če že ne opravičljivi, pa vsaj znosni. Tem manj je torej pošteno od teh ljudi, da mečejo vse vzroke in posledice slabe uprave na jugoslo-venske nacijonaliste, ko prav separatisti, kjer jim je to le mogoče, slabo upravo, korupcijo in čaršijo vzdržujejo, da potem vso odgovornost zvalijo na jugosloveneke nacijonaliste in si s tem zopet zagotovijo opravičilo za svojo eksistenco.
Tako je problem naše notranje ureditve in uprave nujno vezan na politične momente, ki se jih ne da negirati. Možno jih je pa uravnati tako, da se g pametno upravo za vselej izpodbije glavne argumente separatistov in federalistov — čariijo in korupcijo —- in jili na ta način dokončno izloči is sodelovanja v državnih zadevah.	—n.
Osnove miru
sprva le ugovori in šele pozneje zanikanja: Jugoslavija se ni oddaljila od politike Male antante in izjava našega zunanjega ministra, češ, da Jugoslavija vodi ne frankofilsko, ne germanofilsko politiko, marveč jugosloveusko (malo demagogije je v tem), naj bi se razumelo tako, da je pač naša naravna politika ona, ki nas je vezala v Malo antanto.
Zelo žalostno vlogo v tem težkem problemu naše zunanje politike so igrali listi, kojih duševno vodstvo je v Vatikanu. Moramo vedeti, da ti časopisi pišejo po intenci j ah Rima, ki je v tem pogledu soglasen z Berlinom, v prvi vrsti proti sovjetski Rusiji. Prav tako pisanje zasledujemo v vseh nemških in itali* janskih listih in bržkone ni slučaj, da je baš ob tej priliki italijanski tisk vehementno napadel Češkoslovaško, čel, da bo izstopila iz Male antante, kot da bi bila politika Male antante že politika fašističnega svetovno-na. zorskega bloka. Toda praško zunanje mini* strstvo je dovolj kategorično demantiralo vse take vesti in nas povsem pomirilo glede bodočnosti Male antante. Dejstvo, da je naše katoliško časopisje zavestno v službi tega kulturno nazorskega bloka, nas prepričuje v tem, kako moramo torej biti oprezni v presojanju dogodkov zunaj. Hvaležni pa moramo biti predvsem rumunskemu in češkemu tisku, ki sta popolnoma jasno osvetlila poti nale zunanje politike, ki je v zadnjih letih dovolj nejasna. Mislimo — in to je gotovo trdno prepričanje vseh jugoslovenekih na* cijonalistov, da se osnovna načela nase zunanje politike, ki so bila položena z ustvaritvijo Jugoslavije, z njenim političnim položajem, pa tudi z naSo preteklostjo in krvavečimi ranami preko zapadne meje, pod n6* beriim pogojem ne morejo menjati Prepričani smo, da je to tudi mnenje odgovornih, brez ozira na to, kako gledajo na ta velevaien problem njihovi priskledniki, ki rotirajo okoli osi Rim-Berlin.
F* o naši z e m 1 J i
Rekli smo vam, <la smo poklicani, da bomo kulturni posredovalci med zapadno kulturo in Balkanom. V Avstriji bi bili lažje vršili to nalogo nego zdaj. Saj naši otroci niti nemščine več ne znajo. In to mora vsak uvideti, da tam doli ni kulture. Kako naj oni vladajo nam. In potem ta balkanska korupcija. Ves denar gre v Beograd. Itd. itd.
Tako govori sedaj skupina pod 1., ko je prišla končno do sape. In medtem so se ji pridružili že mnogi iz skupine 2., namreč oni, ki so se prav nazadnje izpreobrnili. Stvar je čisto naravna. In oni govore zdaj prav tako, posebno kar se tiče denarja.
Na Hrvatskem je isto. Prva in druga sku-pina sta se znašli v skupnem delu in — tretja kot da je izginila.
Prav tako pri nas. »Slovenija« že poziva, naj se v vseh večjih krajih, po trgih in mestih ali celo vaseh osnujejo »slovenski klubi«, ki bi imeli v Ljubljani svojo centralo in dobili natančno evidenco nad mišljenjem, govorjenjem in delovanjem gotovih ljudi, da se sestavi natančen seznam narodnih izdajalcev, t. j. jugoslovenskih nacijonalistov, tistih Slovencev, ki so za to državo delali in trpeli, vseh 18 let od prevrata žrtvovali svoje sile za zmago državne in narodne misli in v zarodku uničevali vse nade zunanjih sovražnikov, ki so jim razni separatisti dajali toliko upanja, da bo Jugoslavija razpadla, ker je umetno sestavljen stvor, ki nima obstanka, zmes, ki samo sebe ne mara, država, zložena iz delov, ki se med sebo j sovražijo.
Zato smo doživeli zahtevo: nazaj pred leto 1918.! Ker so zdaj v polni meri in z jasnimi programi oživele skupine, ki so takrat pred-
Od našega naročnika smo prejeli naslednje vrstice:
Že v začetku svojega obstanka se silno napihuje. Z največjo vnemo razpravlja vprašanje, ali smo Slovenci narod, ali pa pleme, Strašno je jezna, če se kdo ne strinja z njenimi teorijami. Zato se je v zadnji številki obregnila tudi na »Pohod«. Očita mu hlapčevstvo in ga primerja z nekdanjim »Štajercem«. Ne vem, ali Vam se zdi potrebno, gospod urednik, odgovarjati na to neumno čvekanje. Jaz za svojo osebo bi rad vprašal te gospode, ali jim je znano, čigav list je bil »štajerc«?
Vodstvo »Štajerca« je imela v svojih rokah zloglasna »Sudmark«, urejevali so pa list slovenski janičarji, odpadniki in nemškutarji. Pravih Nemcev sploh ni bilo. List je imel za takratne prilike naravnost ogromno naklado. Že iz tega se da sklepati, kakšne prilike so takrat vladale na Spodnem Štajerskem v na-cijonalnem pogledu. Germanizacija je kljub jakemu odporu naprednih elementov tako naglo napredovala, da nas ne bi nič moglo rešiti od propasti, da ni prišlo do svetovne vojne. Utonili bi bili vsi v valovih germanstva, da nismo po srečnem naključju s pomočjo naših dveh najmočnejših bratov splavali na suho.
Danes smo s Srbi in Hrvati pod eno streho in če se nam ne godi preveč dobro, niso temu krivi naši bratje. Smešno je tisto napihovanje »Neodvisnosti«, ki gotovo nikomur ne impo-nira. Srbi so osvetili Kosovo in osvojili vso Južno Srbijo, ki je stoletja ječala pod Turki. Da smo si mi Slovenci priborili nazaj izgubljene dežele in z orožjem v roki prišli vsaj do Celovca, če že ne do Dunaja, to bi pač unpo-niralo. Tedaj bi bilo res vredno razpravljati vprašanje, ali smo mi Slovenci narod, ali pa pleme.
Gospodom iz redakcije »Neodvisnost« se ne dopade izraz pleme in jezno dopovedujejo nekemu jugoslovenskemu nacijonalistu v 3. številki svojega tednika, da plemena ni nikjer med kulturnimi narodi. Da se gospodje ne bi
Pri južnih Slovanih, ki še niso
Jugesioveni
Bolgari ne slave nobenega svojega junaka tako mogočno kakor ruskega carja Aleksandra II. »Osvoboditelja«. Najlepši spomenik v Sofiji je njemu poklonjen in vsako mesto ima po njem imenovano ulico ali trg. Ustavil sem se nekoliko dalje časa pri teh zgodovinskih dogodkih, ker je za vsakega Jugoslovena važno, da jih pozna. V političnih debatah z Bolgari mora vsak poznati vsaj najvažnejša dejstva od osvobodilne vojne leta 1878. dalje pa do konca svetovne vojne. Leta 1885. sta se severna in južna Bolgarija, do tedaj politično samostojni pokrajini, združili v eno kraljevino pod žezlom kralja Aleksandra Batten-berga, nečaka ruskega carja Aleksandra Osvoboditelja. Anglija in predvsem Avstrija sta videli v ojačeni Bolgarski rusko premoč na Balkanu. Tedaj je bil po Avstriji naščuvan srbski kralj
stavljale narod. Kaj čuda, da se čuje dan na dan, da je jugoslovenstvo iluzija, da narod tega nikoli ni želel, da jugoslovenskega čustva sploh nikoli bilo ni, da je to samo fraza nekih nacijonalistov, ki imajo fašistične namene in so pravi izdajalci vseh treh narodov, oziroma plemen Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Tako prihaja obračun. Vse sile so na delu, da med seboj obračunajo. In tako se bo zgodilo, da bodo ostanki bivših nemškutarjev in njih zavezniki samoslovenci, zbrani v »Slovenskih klubih«, poklicali na odgovor slovenske nacijonaliste, dobrovoljce, Sokole, kulturne delavce itd. in zahtevali od njih obračun, ker so izdajali svoj jezik, svoj narod, Slovenijo in bogve kaj še in podpirali vlade, ki so pošiljale denar v Beograd, da si je Srbija opomogla, Slovenija pa obubožala. Vse kaže, da prihaja ta čas, zato je prav, da se nanj pripravimo, kajti sladko je maščevanje. In kdo je zagrešil več gorja, krivice, nasilja itd. v tej državi kot nacijonalisti. Težak bo obračun hi gorje jim sedaj.
Preživljamo velike čase, ki so vredni premisleka. V njih spoznavamo tudi ljudi. Le poglejte jih. Kar spomnite se leta 1918. ali prvih prevratnih dni »Jugoslavija ali smrt« — danes pa: »Smrt Jugoslaviji!« Zanimivo bo pisati zgodovino teh časov. Zbirajte gradivo! Primerjajte izjave vodilnih mož in politikov!
Ustanavljajo se klubi. Za sedaj: srbski, hr-vatski, slovenski. Potem pridejo drugi. Jugoslavija se drobi. Špekulanti so na preži. Vsak bi rad zase svoj košček.
Mi pa stojimo in gledamo. Čakamo, da pride dan obračuna.	J.	B.
preveč razburjali zaradi tega izraza, lahko napravimo z njimi kompromis. Mi trdimo in smo prepričani, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en narod; dosledno temu so Slovenci del tega naroda. Torej niso pleme. Če se gospodje tudi s tem ne strinjajo, naj pa nadaljujejo svoje teoretiziranje, mi pa gremo svojo pot naprej.
Ti naši teoretičarji z največjim veseljem iznašajo tisto, po čem se razlikujemo od Srbov in Hrvatov. Mi pa povdarjamo vse tisto, kar nas z njimi spaja. Mi želimo biti čim tesnejše povezani z našimi brati Srbi in Hrvati, ker mi Slovenci sami ne bi pomenili mnogo — v mednarodnem svetu pa prav nič. Hočemo, da bo naše sožitje v skupni državi Jugoslaviji čim prietnejše, zato ne bomo nikoli ovirali naravnega procesa stapljanja.
Če pa res že mora biti govora o hegemoniji Srbov, pa ponovimo s pokojnim dr. Krekom:
»Hegemonijo bo imel oni, ki je sposoben. Če bodo to Srbi, pa naj jo imajo.»
Vsak ima pri nas priliko opazovati naravni proces stapljanja, ki se brez vsakega pritiska vrši od postanka Jugoslavije. Mislim, Ha je danes prav malo inteligentnih Slovencev, ki ne bi vsaj za silo obvladali srbohrvaščine. Naša deca v soli se kar hitro in brez truda nauči srbolirvtaskih besedi in piše prav lepo cirilico. In ko pridejo naši fantje od vojakov mov, govore vsi gladko srbohrvaščino. To je naravno in se tega ne da zaustaviti. In tudi ni treba zaustavljati.
Naj mi verjamejo gospodje pri »Neodvisnosti«, da mi je Slovenija pretesna. Rad pogledam druge kraje v Jugoslaviji. V Srbiji se počutim ravno tako dobro, kakor doma. In med Hrvati tudi. Govorim srbsko, oziroma lirvatsko ravno tako gladko, kakor slovensko. Pišem latinico in cirilico. Življenje to zahteva. Mi jugoslovenski nacijonalisti se tega res ne sramujemo.
*
(K pisanju lista »Neodvisnost« se še povrnemo. Op. ur.)
Milan Obrenovič proti Bolgarom.
Tako je prišlo do bratomornega klanja pri Slivnici, kjer so bili Srbi tepeni. Tega Bolgari ne morejo pozabiti. Pri vsaki debati o eventualnem sporazumu s Srbi nam vržejo to naproti. In imajo tudi prav. Žalostno je pri tem to, da so Srbi tedaj šli v žerjavico po kostanj za Avstrijo in povrhu so se še spekli.
Bolgari nikakor ne morejo pozabiti Makedonije. Trdijo, da je tam tri milijone Bolgarov. Zanimiva je tudi karta, ki jo je dobil vsak udeleženec zbora za svojo uporabo na potovanju. Nad našo državo je napisano ime Jugoslavija samo do Niša. Od Niša do grške meje pa stoji »Makedonija«. Če citate bolgarsko zgodovino, tedaj izveste, da so Bolgari večkrat imeli zasedeno vso Makedonijo do Albanije. Znan nam je tudi krvav spor leta 1913. med Srbi in Bolgari, ki je sledil po tako zmagoslavnem pohodu proti Turkom. In leta 1915. so Bolgari padli Srbom v hrbet tudi zaradi tega perečega vprašanja.
Omenil sem že parkrat nesrečno Slivnico.
V	Plevnu je celo spomenik na to zmago.
O tihi in postopni likvidaciji
Strah ima velike oči — tako pravi star slovenski pregovor. In ker so okoli »Slovenije« dobri Slovenci — tako vsaj pravijo — in imajo velike oči, imajo tudi strah. Kar ne morejo mirno zamižati in zaspati spričo strašnega dejstva, da jih misli Narodna Odbrana in z njo vsi Jugosloveni baje tiho in postopno likvidirati. Namreč njih, Slovence. Kajti vsi jugoslovenski nacijonalisti so tega mnenja, da je resnično potrebna likvidacija Slovencev, če pod nazivom Slovenci in slovenstva razumemo tisto smetano, ki se nabira okoli »Slovenije«. Da smo si torej na jasnem! Če je tisto, kar smatra »Slovenija« za pravo slovenstvo, tudi resnično slovenstvo, potem smo mi vsi za tiho in postopno likvidacijo. Bili bi za naglo likvidacijo, a vendar je boljše, da se sramoto spravi s sveta brez hrupa in trušča.
20 milijonov za invalide
Skoraj ne mine teden, da ne bi nasa javnost doživela kak vesel dogodek, ki nudi novinarjem dovolj gradiva za zabavo senzacij željnega občinstva. Tako smo dobili za konec pusta pred sodišče afero posebne sorte. Sluga Lakičevič je postal milijonar in oškodoval državo za 20 milijonov. Ali ni čudno, da sluga meni nič tebi nič postane milijonar in da se nihče ne začudi, kako in odkod? Šele, ko je država oškodovana za toliko in toliko milijonov — ki so seveda izgubljeni — pride vse na dan. In razprava — pri kateri sedi 60 obtožencev — odkrije čudovite stvari. Kje so še drugi krivci?
Ta afera je samo eno poglavje iz knjige, kako je vlada reševala črnogorsko vprašanje. Po vojni je postalo črnogoisko vprašanje zelo težko in važno. Črna gora je potrebovala gospodarske moči. Vlada je rešila to vprašanje tako, da je poslala vso Črno Goro v — penzijon. črna Gora je izvršila svoje poslanstvo — hajdi v penzijon. Skoraj v vsaki hiši je bil vsaj en penzijonist in od tega je družina živela. Ker Lakičevič slučajno ni imel penzije, si jo je sam preskrbel. In ker bi bila penzija za slugo premajhna, se je naredil za poročnika. In potem je še drugim pomagal. Zakaj pa ne, če se da. In tako so se gostili ob invalidskem denarju, ko so drugi od lakote umirali. Prav na dan procesa je prišla v Ljubljano vdova po jugoslovenskem dobro-voljcu, poznejšem častniku, ki je prepozno vložila neko prošnjo in zato izgubila podporo za otroke. Koliko ljudi je prosjačilo po Beogradu, pa niso dobili ničesar — oni tam pa so pograbili 20 milijonov. Ali se bo črnogorsko penzijonerstvo izkazalo za nas častno in koristno, bo pokazal čas — kakor je poslala starejše v penzijon, tako je poslala vlada črnogorsko mladino v — šolo. Nadarjen ali ne, hajdi v gimnazijo. Po cele ure hodijo mladi Črnogorci, bosi in raztrgani, mnogi brez knjig in zvezkov v šole. Kaj bo z njimi? Bo že vlada poskrbela. Zraven pa vprašujemo, kam s tem naraščajem. In ob vsakem semestru po šolah revolucije in napadi na profesorje, da svet piše o nas kakor o narodu divjakov. Ali ne bodo taki dijaki pozneje kot uradniki — omogočali take afere, kakor jo imamo pred sodiščem v Beogradu, ker je vse to v zvezi med seboj.
200 milijonov
Pri interpelaciji Milana Božiča glede »Kri-vaje« je prišlo na dan, da je neki nemški Žid Fritz Regenstreif oškodoval našo državo za 200 milijonov. Ta Zid se zdaj s prijateljem Eislerjem in Ortliebom, ki sta mu pri tem pomagala, lepo vozi po Avstriji in uživa uspehe svojega truda. 200 milijonov kakor da ni nič! Saj Bosna ponosna ima še mnogo gozdov. A sramota pred svetom, da je ravno pri nas to mogoče! Da pride tak Žid Regen-
Stoji ravno pred vojašnico in predstavlja bolgarskega vojaka z nasajenim bajonetom, obrnjenega proti Srbiji. Podoben spomenik sem videl tudi v Zaječaru, le da je vojak obrnjen proti — Bolgariji!?
Kako se bo rešil ta nesporazum?
Vsak Bolgar nam Slivnico z gnjevom vrže nasproti, toda takoj umolkne, ko mu očitate, da so se Bolgari v svetovni vojni borili proti Rusom, proti tistim prijateljem, ki so jih osvobodili iz turškega robstva. Tu vidimo, kako si drug drugemu očitamo stvari, za katere prav za prav niti srbski, niti bolgarski narod ne odgovarjata. Vse to nepotrebno bratovsko klanje je bilo v korist samo tujim ve> lesilam. Take in slične misli obhajajo človeka, ko hodi po Šipki in Plevnu.
Pot nas je zanesla tudi
v starodavno Trnovo,
ki leži na severni strani bolgarskega gorovja ob reki Jantri. Vsak, kdor potuje po Bolgariji, naj ne - pozabi skočiti v Trnovo, ne
streif in mi mu damo cele kose svoje zemlje, da jo okrade in odide. Za 200 milijonov bi sezidali vse bolnice, za katere je baje tako težko dobiti denar, in vse univerze, ki so baje zelo potrebne. In še bi nekaj ostalo za kake domače tatove. Ali ni to čudno: Žid pride in odnese 200 milijonov, za kulturne in humanitarne zavode pa ni denarja. Kdo je kriv?
Ven z njimi
Najveličastnejši praznik naše šolske mladine je bil vsako leto sv. Sava. Tudi pri nas se je oživel tako, da smo čutili njegov pomen. Na naših univerzah se je praznoval ta dan slovesno z razdelitvijo nagrad za znanstvena dela, v katerih so akademiki skušali svoje mlade moči. Že nekaj let pa se vrše te proslave na naših univerzah pri zaprtih vratih. To je sramota posebno za beograjsko univerzo, ki jo popolnoma obvladajo komunisti. O tem pišejo »Študentske novine«, ki zaključujejo svoj članek s pripombo, da bi bilo treba univerzo, na kateri se ne sme slaviti praznik sv. Save — zapreti. Gotovo. Jugoslovenski narod ne plačuje milijonov za naše univerze zato, da se na njih vzgajajo komunistični agitatorji. Če se poudarja akademska svoboda itd. — potem mora ta veljati za svetega Savo vsaj toliko, kakor za razne marksistične bogove, ki jih ta mladina proslavlja na naših univerzah, sklicujoča se pri tem na to svobodo. Če pa v Jugoslaviji ni svobode za svetega Savo — in to svobodo mora baje čuvati neka avtonomija univerz — potem ne more biti svobode niti za druge in ne more biti nikake avtonomije, ki bi čuvala protidržavno agitacijo židovsko-komunističnih podrepnikov, ako ta avtonomija ne more zagotoviti dostojne proslave sv. Save. Žal, prišlo je tako daleč, da komunistični agitatorji prevladujejo na beograjskih univerzah in diktirajo pogoje, pod katerimi bi dovolili proslavo svetega Save. »Naša misel« pravilno poudarja, da pod takimi pogoji avtonomija univerz nima smisla, ker pa država ne sme dopuščati, da v njenih zavodih, ki jih je zgradila s težkimi žrtvami ljudskega denarja, da omogoči izobrazbo svoje mladine, da v teh učnih zavodih gospodari nekaj komunističnih agitatorjev in ker bi trpeli tudi drugi, če bi univerzo zaprla, je edino pametno geslo: ven ž njimi. Ven z ljudmi, ki niso vredni, da nosijo ime akademika. Ob letu bi bilo treba pokazati, ali na univerzo spada akademik ali komunističen agitator, ali svoboda ali nasilje, ali sv. Sava ali Marx?
Glose
Jfje je svoboda?
„2>aj, povej mi, brate,
kje kraljestvo svobode je zlate?". . .
,,Pojdi, brate, med J(rvatef“
*
$trossmajer „Mo, \aj pravi$ k izpremembam, veliki vladika. „idi se mi — čez pol stoletja — da razlika ni velika: prej trpeli smo nezgode brez svobode, Zdaj pa od svobode jr^oefe". . .
Simbol demokracije
»Narodna Samouprava«, glasilo JRZ v Kragujevcu, piše v svojem članku tudi sledeče: »Jugoslovenska radikalna zajednica je postala simbol demokracije v naši državi.«. Gospodje od »Narodne Samouprave« lahko dobijo v dokaz resnične demokracije v ljubljanski policijski direkciji najmanj 50 kg zaplenjenega »Pohoda«, prve in tretje letošnje številke!
toliko zaradi njegovega zgodovinskega pomena, kolikor zaradi lege mesta samega. Reka Jantra je tu vsekana globoko v skale in dela čudovite zavoje. Spočetka se sploh ne moreš orientirati, odkod priteka in kam odteka, predvsem tudi zato ne, ker se prav leno pomika dalje. Mesto samo je zidano vrh skal in se hiše vrste druga nad drugo kakor galerijski sedeži v gledališču. Železniška postaja leži nizko doli ob vodi in ko gledaš navzgor proti mestu, se ti vse zdi kot neka nereelna igračka. Majhne hišice z nizkimi in ploščatimi strehami so postavljene tako, da gornji sosed gleda spodnjemu na streho. Ker je mestece precej veliko (15.000 prebivalcev), sc ti zdi tak položaj nekaj neverjetnega. Zato jo
Trnovo s svojo edinstveno lego nekaj,
kar se ne vidi nikjer na svetu. Mesto ima edini hotel »Car Bariš«, ki je dovolj snažen, da se lahko mirno vležeš. Ko večerjaš na njegovi terasi visoko gori nad Jantro in gledaš navzdol v prepad in na ostale dele mesta, ti ta pestra slika ostane v neizbrisnem spominu.
Politični pregled;
Kaj bi rada
mariborska Neodvisnost?
Skozi Kočevsko
Izzivalna predrznost tukajšnjih Kočevarjev in Kočevarašev
Koprivnik pri Kočevju, februarja 1937.
Že večkrat smo opozorili našo nacijonalno javnost o metodah, ki se jih poslužujejo Kočevarji v svrho germanizacije naših ljudi na Kočevskem. Vsa naša prizadevanja žal niso dosegla onega razumevanja, ki bi ga morala. Spričo tega so postali ti apostoli germanizacije v našem kraju že skrajno predrzni, tako, da njih početja niti več ne prikrivajo, še več, ž njimi nas že javno izzivajo. Tako smo imeli čast čitati v zadnjih številkah proslule »Ko-čevarice«, ki se imenuje tudi Gootscheer Zei-tung, kako so s krakerjeviini paketi obdarili poleg Kočevarjev tudi 12 slovenskih šoloobveznih otrok in 8 odraslih Slovencev. Vprašujemo se, ali ni to nesramna predrznost? K temu je potrebno malo pojasnila.
Javnosti morda še ni znano, da veliki dobrotnik tukajšnji domačin, bivši posestnik, sedaj veletrgovec v Ptuju (tukaj se naziva samo Pettau) g. Kraker Andrej, že vrsto let, ne vemo iz čigavih sredstev, podpira siromašne Kočevarje, poleg njih pa tudi dobro stoječe posestnike z raznim blagom, n. pr. obleko in sličnimi stvarmi, poleg tega pa s čednimi vsotami v gotovini. To njegovo, res hvale vredno in obenem socijalno delo, ako smemo tako imenovati, vrši na ta način, da pošilja te pakete naravnost na naslov obdarjencev, seveda vedno le na priporočilo poverjenikov, kateri so vedno le zanesljive in častite osebe; ali pa na način, da naslovi večjo količino blaga na gotove osebe. Te osebe razdelijo to blago le onim ljudem, ki jih smatrajo za vredne, ne morda za potrebne. Zbog tef?a je razumljivo, da ti Krakerjevi zaupniki skrbno preudarijo predno komur kaj podarijo, ker obdaritev mora doseči popolen svoj namen. Taka obdaritev se je vršila tudi letos, na podlagi katere se poznani pisec v Gootscheer Zeitungi baha, da je obdaril tudi 12 + 8 Slovencev. Dragi gospod, k temu vašemu dobrodelnemu činu pripomnimo sledeče: Ali nista po teh metodah delali tudi bivši družbi Schulverein in Siidmarka? In znano je nam vsem, da ni bil namen teh družb samo so-cijalnega značaja. Pri teli schulvereinskih obdaritvah so bili poleg Nemcev obdarovani tudi mnogi Slovenci, med temi veliko število onih Slovencev, ki danes nastopajo kot Vele-nemci in nadaljujejo delo, katero so se naučili od omenjenih družb. Dragi gospod! ali hočete pod firmo Kraker nadaljevati deTn Schulvereina in Siidmarke? Ker sam gospod pisec pravi, da se je obdarovalo tudi 20 Slovencev. Pa ne morda onih Slovencev, ki so zvesti svojemu narodu in ki se ne bojijo javno pokazati svojo nacijonalno zavednost, kakor tudi, da so pripravljeni se žrtvovati za svoj narod in imovino. Pač pa ste posegli s svojo germansko roko po onih, ki ste od njih že nekaj dosegli. Obdarili ste one, ki seveda odobravajo vaše delovanje in Vas pri tem še celo podpirajo. Obdarili ste tudi one, sicer še ne popolnoma v vaše mreže vjete, pa vendar
Naš pokret
SREDIŠNJI ODBOR NARODNE ODBRANE V BEOGRADU
je potrdil novoizvoljene uprave naslednjih naših krajevnih organizacij:
St. Jernej na Dolenjskem:
Upravni odbor: Golob Franjo, šol. upravitelj; podpr.: Šebela Anton, gostilničar in mesar; tajnik: Kovačič Vladimir, učitelj; blagajnik: Škerl Anton, pogodbeni poštar; odborniki: Ban Mihael, trgovec in posestnik; Janževič Franc, sedlarski mojst.; Kos Jože ml., trg. sin, Švigelj Viktor učitelj, Zajc Karol, kap. I. ki. v p.
Nadzorni odbor: Preds.: Kos Jože st., pos. in trgovec; pregl.: Hudoklin Slavko, mizar in posestnik; delov.: Radovan B’ranc, ključavničar.
upate, da se bodo z ozirom na njihovo revščino dali zavesti v vaš krog. Tudi niste pozabili obdariti onega siromaka (seveda Slovenca), ki se zalaga s celimi svežnji nemških časopisov, ne vemo še v kake svrhe. Ali je morda to delo socijalno? Ali je morda to zasluga, da se v hiši tega siromaka, kateri vam udano služi, govori (vsaj poslednji čas), kljub temu, da sta on in žena Slovenca, kočevsko? Ali je morda tudi to socijalno, da se stavi ta siromak v boj za nekaj, kar mu je popolnoma tuje in s čimer kot Slovenec ne bi smel imeti nič skupnega?
Znanemu dopisniku »Kočevarice« bodi povedano, da pazimo budno na vaše početje, katerega imamo stalno v evidenci.
Prosimo pa gospoda Krakerja, ako je njegovo plemenito in človekoljubno delo na-
menjeno zgolj v socijalne svrhe, da blagovoli v bodoče poslati slovenskim revežem namenjena darila na naslov slovenskih organizacij v Koprivniku, t. j. Sokolski četi ali Družbi sv. Cirila in Metoda, kateri društvi imata v stalnem vodstvu vse one Slovence, ki so podpore potrebni in kateri hočeta izvršiti obdaritev z vso točnostjo, radi česar upamo, da nam te skromne prošnje ne spregledate ter, da pridejo do obdaritve tudi oni Slovenci, ki niso zapopadeni v Gootscheer Zeitungi, oziraje se posebno tudi na to, da ste pomnožili svoje imetje kaj izdatno s prispevki vaših slovenskih odjemalcev.
Sokol in Družba sv. Cirila in Metoda v Koprivniku pričakujeta Vaše velikodušne plemenite in socijalne geste in se Vašemu blagorodju v naprej priporočata. Piscu Gootsclieer-zeitunge pa priporočamo, da svoje izzivanje brzda, sicer se bomo k stvari še povrnili, na vse to pa opozarjamo našo slovensko javnost, ki naj ne ostane gluhih ušes.
Narodnjak.
Poglavje o slovenski kulturi
Ne bi se bavili s člankom, ki ga je prinesel »Slovenec« dne 12. februarja t. 1. na uvodnem mestu, če bi predstavljal članek le raz-računavanje med Kopitarjevo in Knafljevo ulico in bi bil torej le nekak izliv sovraštva katoliških klerikalcev proti brezbožnim liberalcem. Ker pa nadaljuje »Slovenec« tudi v tem članku svojo gonjo, tudi — tako med vrsticami — da izključuje »jugoslovensko unitaristično kulturo slovensko kulturo«, da je »takozvani radikalni mladinski tabor« izločil Sokola kot »faktor, ki bi mogel imeti pozitiven in blagodejen, občim naeijonal-nim interesom slovenstva koristen delokrog in vpliv«, pa izjavlja ex kathedra, da je ta »mlada radikalna svobodomiselna struja po-krenila politiko, ki nas je preko narodno-napredne stranke postopoma pripeljala do jugoslovenskega unitarizma, ki se je kakor slana vlegel na žlahtne sadove pristne slovenske ljudske kulture«. Samo vsled tega mu odgovarjamo prav tako tudi mi. Odgovor nam ne bo težak, kajti preveč neiskreni so gospodje, ki pišejo take neiskrenosti, ko se morajo vendar zavedati, da lahko še tako pozabljajo svojo lastno prošlost, pa se jim vendar ne bo posrečilo prevarati nikogar, ki le malo pozna prošlost.
Kot uvod svojega odgovora navajamo list »Straža v viharju«, kateremu prav gotovo niti »Slovenec« ne bo odrekel obeležja katoliškega in vsled tega slovenoborskega glasila. V svoji številki od 11. ferbruarja t. 1. piše o dr. Mahniču, kako je deloval, dokler ni postal 7. februarja 1897. škof v Gorici. Kot zaključek njegovega dotedanjega delovanja ugotavlja »Straža v viharju«: »Med Slovenci je svoje delo opravil. Načelno je ločil duhove, na prvem slovenskem katoliškem shodu je videl uspehe svojega dela« ...
To je bilo delo, ki se je vršilo izpred 1897., ko še ni bilo »mlade radikalne svobodomiselne struje«. Že leta 1897. je dosegel dr. Mahnič ločitev duhov med Slovenci. On je postavil tezo, da je nacijonalizem poganstvo, on je postavljal vse one teze, ki jih je izrazil letošnji katoliški dijaški koledarček s trditvijo, da je vprašanje države istovetno z vprašanjem usode! Vse to je že bilo, slovenski katoliški shodi so že opevali Slovence kot »planinske Hrvate«, ko je prišla mlada radikalno-nacijo-nalna struja in začela klicati stare naše »svobodomiselne« dobričine iz njih zadovoljnega dremanja. Ta mlada radikalno-nacijonalna struja je spoznala vso nevarnost, ki je nastala za Slovence in njih nacijonalni razvoj z uspešnim zaključkom dr. Mahničevega delovanja! Ti mladi slovenski nacijonalisti so storili le svojo dolžnost, če so klicali v skupno fronto vse, ki se niso hoteli zasužnjiti Vatikanu kot glavnemu zaščitniku črnožolte monarhije in »apostolskega« veličanstva.
Res je, dokler se ni dr. Mahniču posrečilo, da je načelno ločil duhove«, so sodelovali vsi dobri Slovenci složno v vseh nacijonalnih organizacijah, tudi v »Sokolu«. Ali so bile te organizacije krive, če so jih morali napustiti vsi oni katoliški duhovniki, ki se niso upali upreti dobljenemu povelju, in vsi »verniki«, katerim so bila navodila duhovščine alfa in omega vsega njihovega mišljenja in postopanja? Dr. Mahničeva »načelna ločitev duhov« je iztrgala iz dotlej skupnih nacijonalnih organizacij vse »katoliške« ljudi ter jih združila v posebno, tem nacijonalniin organizacijam sovražno fronto! To je dejstvo, katerega ne bo mogel zanikati nihče, ki hoče veljati za resnega in treznga, strankarsko ne popolnoma zaslepljenega človeka! In to dejstvo so imeli pred seboj v prvih letih tega stoletja oni mladi nacijonalisti, ki jih »Slovenec« naziva z imenom »radikalni mladinski tabor«. S tem dejstvom so računali ti mladi borci in šli na delo, ki je rodilo res lepe sadove. Šele tedaj je začela CMD resnično delovati, šele tedaj je postal Sokol v resnici Sokol in šele tedaj je nastal oni val nacijonalizma, ki je vodil preko dogodkov v letih 1903. in 1908. tja do srednješolskih štrajkov in do prvih žrtev, padlih v resnični borbi za svobodo Slovencev!
Gospodje, ali ste pozabili na »krvave manšete dr. Orožna«? Ali ste pozabili, da ste hoteli spremeniti barve slovenske trobojke in jih nadomestiti z barvami nekdanjih kranjskih stanov? Ali ste pozabili, kakšno usodo in po čegavi zaslugi je doživel vseučiliški fond?
Lahko bi nadaljevali vprašanja v nedogled in z njimi dokazali, da ste postali »sloveno-borci« šele za varnimi mejami jugoslovenske države, ki je ni ustvarila nobena, niti črna internaoijonala, ki je niso ustvarila plemenska in verska gesla, marveč le muke in kri jugoslovenskih borcev! In kolikor jih je bilo med njimi Slovencev, vsi so bili in so boljši Slovenci kot oni, ki so sanjali o trijalizmu in so se začeli bati za slovenstvo šele potem, ko je bilo to slovenstvo končnoveljavno rešeno in ohranjeno potom jugoslovenske Jugoslavije!
Zavijajte resnico, varajte kolikor hočete, rečemo le to: Slabo za stvar, za katero se je treba boriti z zavijanjem in lažjo! Če ne bi imelo slovenstvo boljših borcev, kot ste Vi, potem bi v resnici propadli!
Napredek
»Narodni val«, list Vladimirja Radiča, piše v zadnji številki, da je program bivše HSS isti, ot pred 30 leti.
Res, lep napredek!
DROBTINE
Ljubljanski »Slovenec« hvali sokolske smučarje?
Te dni je priredila Zveza Sokola Kraljevine Jugoslavije obsežne smuške tekme v Planici. 0 teh tekmah sta »Slovenec« in seveda tudi »Slovenski dom« vse tri dni vztrajno molčala ... Isti čas so sicer politični prijatelji našega »Slovenca« v Narodni skupščini zagotavljali vso pomoč viteški sokolski organizaciji, a to »Slovenca« ni odvrnilo od molka. Vendar pa smemo smatrati baš ta molk kot korak naprej k poboljšanju srčne kulture »Slovenca«, o katere obstoju namreč nekateri že sploh niso hoteli več verjeti! Kajti pri »Slovencu«, ki se je na znan neokusen način po berlinski olimpijadi obregnil ob Sokola, je tudi hoteno preziranje in molčanje o sokolski tekmi daleko razveseljivejše in objek-tivnejše (!) kot če bi »po svoji športni dolžnosti«, oziroma kot »dnevni kronik«, oziroma kot »najboljši list v Sloveniji« karkoli poročal o Sokolstvu!
Pri sedmih debelih kravah.
Dolgo naša raja ni verjela, da se je v Jugoslaviji res skotilo »sedem debelih krav«. Te dni pa so naši narodni zastopniki res naleteli na te krave in pri najbolj debeli tudi dosti namolzli. Po mnenju debelih krav znaša njih letni čisti donos po Din 18.500 na glavo.
Zdaj pridejo na vrsto tudi progovni delavci.
Progovni delavci delajo samo dva dni v tednu, a sedem dni jedo, kakor narodni zastopniki. Obojim gloda kriza sok življenja in morda ne bi progovni delavci nikdar prišli na reelno misel, kako delati samo dva dni v tednu ali mesecu, pa vendar imeti pare! Povišaj si zaslužek na duplo, če treba, na trojno, pa v redu! Ni glavno, koliko dni delaš, nego koliko imaš od tega. Nedavni uspeh narodnih zastopnikov v pogledu povišanja dijet je mojstrski način ureditve krize, duhovit in učinkovit. Ker se je ta način reševanja mizerije enim ohnesel, upajo progovni delavci, da sc bo tudi njim. Kadar se bo to zgodilo, bode tudi lačni ljudje utrgali dinar za olje, da pri-žgo lučko zahvale rešilnemu Jeruzalemu.
Upamo si priznati
»Sloveniji« v tolažbo zapišemo, da se v celoti strinjamo z uvodnikom v 8. številki »Naše misli«. Sicer pa smo mi iste misli že večkrat dovolj jasno obravnavali, le žal, da revica »Slovenija« počasi izgublja spomin. Nazadnje bo pa zopet »Pohod« vsemu kriv! Več previdnosti torej, ljuba »Slovenija«, da Tvoja ideologa Koseski in Šušteršič ne bosta še po smrti žalostna!
Velika pridobitev
1
V,
Mariborska »Neodvisnost«, ki je že sama po sebi velika pridobitev, šteje od 13. februarja med svoje sotrudnike tudi g. dr. Dragotina Lončarja. Res, velika pridobitev!
Trnovo je tudi v zgodovinskem oziru važen kraj. Znano je, da so Bolgari od vsega svojega početka na Balkanu doživeli tri carstva. Prvo je padlo v robstvo Bizanca, drugo srednjeveško pod robstvo Turka. Sedaj imajo svoje tretje carstvo. V drugem carstvu je bilo Trnovo glavno mesto tedanje Bolgarije. Še danes so tam razvaline gradu Aseno-vičev na griču »Carevec«. Dalje je Trnovo tudi za Srbe važnega pomena, ker je tu umrl sv. Sava. Pokopan je bil v neznatni cerkvici 40 mučenikov. Turki pa so njegov grob razdejali in njegove kosti neznano kam odpeljali. Danes je ohranjena samo še
grobnica sv. Save, ki jo Bolgari sveto spoštujejo!
V	Trnovem je končno zanimiv spoirtenik, ki je bil pred kratkim postavljen v spomin vaeh štirih vojn tretjega bogarskega carstva (1878, 1885, 1912-1913, 1915-1918). Zopet nesrečen spomenik, ki iskrenega velikega Ju'-* goslovena globoko zbode v srce!
Pozabil sem pri opisovanju Šipke na veliko arhitektonsko umetnino, ki stoji v vasi šipka
pod prelazom. Tu je namreč ruski samostan s prekrasno cerkvijo, posvečeno Majki Bogo-rodici. Cerkev je zidana v ruskem vzhodnem slogu, na strehi ima deset večjih in manjših kupol, ki so vse pozlačene. Kdor je videl cerkev zidano v ruskem slogu in pozna gotski in rimski slog, ta mora priznati, da ruska arhitektonska cerkvena umetnost daleč prekaša vse zapadite sloge. To ni morda izraz simpatije do slovanskega pravoslavja, temveč to občuti srce. Predvsem ogromne kupole čebulne oblike ti ostanejo neizbežno v spominu.
S prelaza Šipke in Kazanlika smo se podali naravnost
na Črno morje v mesto Burgas.
Jugosloven, posebno mi, ki smo doma od sinjega Jadrana, ne dospemo ravnodušno na obalo Črnega morja. Ono ne predstavlja za njega samo geografski pojem, za njega je Črno morje del njegove domovine. Ko stojiš tik ob gladini Črnega morja, tedaj se spomniš na Devinsko skalo. 1200 km si potoval iz
Trsta preko Beograda do Črnega morja in kljub temu si še vedno doma. Nikoli ne pozabimo, da našo Veliko domovino obliva črno, Belo in Sinje morje. Bolgari pravijo Egejskemu morju — Belo, Jadranskemu Sinje morje! To so prvotni slovanski izrazi za naša morja. In res je Črno morje nekoliko bolj temno, naš Jadran bolj modrikast in Egejsko morje bolj svetle barve. Imeni Jadransko in Egejsko morje sta rimskega, odnosno grškega izvora.
Glede barve Črnega morja kroži zelo prijeten dovtip. Ko je neka skupina Škotov, ki so znani zaradi svoje skoposti, prvič stopila na obalo Črnega morja, so baje skopi Škoti potegnili svoja nalivna peresa, češ, da bi jili z vodo Črnega morja napolnili in lahko pisali . . .
Vsa obala Črnega morja je še malo naseljena.
Zato nastajajo ob njčtri čisto nova naselja, v katerih žive bolgarski emigranti, ki so morali bežati iz Trakije in Dobrudže. Država jim
daje primerno podporo in ker je zemlja rodovitna, nastajajo prav čedna mesteca. Tako smo obiskali naselje Carevo, ki leži južno od Burgasa. Kolonisti so nas prav lepo sprejeli in nam razkazali svoje novo bivališče. V majhni luki natovarjajo predvsem lesno oglje. Tega žgejo v planini Strandrža, ki je pokrita z gostimi bukovimi in hrastovimi gozdovi. Iz Burgasa v Carevo in še dalje proti turški meji do vasice »Bulgarija« smo se vozili po novi cesti, ki jo še sedaj grade »trudovalci« (to so mladeniči, ki služijo vojsko v ženijskih četah in jih država uporablja za gradnjo novih cesti. Zanimivo je, da sem »trudovce« srečal predvsem ob mejah. Ko sem se vračal z gorovja Pirin nazaj v Sofijo po dolini reke Strume, sem tu opazil nešteto »trudovcev«, ki so širili in izboljševali cesto. Ne daleč od doline Strume poteka naša jugoslovenska meja. Zastavil sem si vprašanje: »čemu je potrebna ravno blizu meje tako dobra cesta?« ...	(Dalje	prih.)
•
DOPISUJTE V POHOD!
Iz uredništva
Zaradi preobilice gradiva je moralo večje število člankov in dopisov izostati. Objavljeni bodo v prihodnjih številkah! Prosimo cen j. dopisnike, da to upoštevajo.
Uredništvo.
O Hrenu
»Slovenski dom« se je spomnil tudi Tomaža Hrena, bivšega ljubljanskega škofa. Takole ga kuje v nebesa: Dosegel je, da se je tudi za Kranjsko ustanovila reformacijska komisija, kateri je on načeloval in ki je v letih 1600— 1603 dovršila svoje delo. V boju s protestanti se je posluževal zelo radikalnih sredstev (sežiganje slovenskih knjig), vendar pa protestantske književne tradicije ni Čisto prekinil ...
Torej, tako, naš dragi »Slovenski dom«, Tvoj Hren je še premalo sežigal slovenske knjige in še premalo zatiral slovensko književnost! In vendar si toliko hinavski, da nosijo Tvoji prijatelji velike vence s slovensko trobojko na spomenik pisca te sežgane in uničene književnosti, Tomaža Trubarja. To je pač čisto po jezuitsko, ali, kar je isto, po Hrenovo!
»Mnogoštevilni tuji meniški redi nimajo danes prave pravice obstanka. Tako vzhodna, kakor zapadna cerkev v Jugoslaviji imata svoje domače rede in samo ti imajo kot domači in nacijonalni redi pravico, da smejo delati v cerkvi in med narodom. Dasi so se sestre usmiljenke izkazale kot odlične delavke v bolnicah, vendar jih je treba zamenjati s šolanimi sestrami posvetnega stanu prav radi načela ravnopravnosti. Okrog 5000 usmiljenk stane na leto državo skupno s hrano, stanovanjem, kurivom in razsvetljavo približno 60 milijonov dinarjev. Od tega denarja se steka polovica v osrednjo cerkveno blagajno in to je brez dvoma na škodo državi in drugim cerkvam. Jugoslovenski narod ne potrebuje preveč tujih redovnikov in redovnic.«
Z mnenjem glasila JRZ se povsem strinjamo.
O zvezi s Sovjetsko Rusijo
piše list »Slovak«, ki dobiva politične direktive menda iz istega vira kot ljubljanski »Slovenec« :
»Jugoslavija in Rumunija se izogibljeta vsaki zvezi s sovjetsko Rusijo. Nočeta imeti z njo nikakih vojaških zvez. Popolnoma upravičeno smatrata, da ne more komunizem zmagati, če se antikomunističnim silam pridruži tudi katoliška cerkev. V svetovni borbi bo zmagal tisti tabor, v katerem stoji katolicizem, in ne tabor, ki brani in vodi sovjetsko zvezo, ta krvavi plod židovskega boljševizma. Če hočemo rešiti republiko in v njej Slovaško, moramo stremeti za tem, da se naša država odtrga od sovjetske zveze.«
Žal je list »Slovak« nekoliko napačno informiran. Povsem drugi razlogi so, da Jugoslavija doslej še ni priznala sovjetske Rusije kot oni, o katerih govori ta slovaški klerikalni list, ki dobro ve, da je Češka toliko časa zavarovana od nemških nasilstev, dokler ima za seboj močno Francijo, Rusijo in Malo antanto. Čim bi eden teh mednarodnih čini-tel jev popustil, takoj bi se koža Slovakov prodajala za majhen denar. Toda, Slovaka to ne zanima, važno je le, da je katolicizem izven nevarnosti.
Pozno spoznanje
G. senator Ploj je izstopil iz JNS. Resnično velik dogodek. Tem večji, ker je g. senator izjavil, da izstopa zato, ker hoče delati. Čudno je, da se je spomnil na delo prav ob času, ko se bliža konec njegovega senatorovanja ... Ne dvomimo, da bo njegovo delo sedaj še posebno uspešno in plodovito.
Žuženberg
Nekateri prosvetni faktorji se čutijo dolžne, da v duhu znanega »Slovenčevega« gesla O »sračjem gnezdu« solijo pamet svojemu bližnjemu. Zato je prišlo že večkrat do različnih prepirov med tukajšnjimi nacijonalisti in nasprotniki, V enem takih prepirov se je celo naš šolski nadzornik povzpel do trditve, da so vsi Sokoli komunisti. Čudimo se, da more priti do take izjave oseba, katere skrb naj bi bila posvečena izključno dobri vzgoji mladine !
Op. ur. Mi se takim izpadom prav nič ne čudninio, ker vidimo in vemo, kje je izvor negnusne gonje proti nacijonalistom. Da tej gonji nasedejo tudi ljudje, ki imajo izobrazbo, je tem jasnejši dokaz, kako škodljivo je pisanje naših katoliških listov, katerih uvodničarji menda ne mislijo niti od danes do jutri. Da primer Žužemberka ni edini in da gre pri vsem za sistem, pa naj služi kot dokaz tudi sestavek v današnjem »Pohodu« pod naslovom »Po Brezniku nepravilno«.
Planina
Iz temnih Notranjskih gozdov
Ne mislite si vi meščani, da pri nas v naših gozdovih nič ne napredujemo. Pa še kako! V vsaki hiši, kjer imajo šoloobvezne otroke, imajo tudi dpber krščanski list-inesečnik. Na naših osnovnih šolah se zadnje leto razvija dobra agitacija za tako zvani že omenjeni časopis »Luč«. Kakšen dober namen pa ima ta »Luč« ? Je to knjižici podoben mesečnik, ki vsebuje razen lepih vzgojnih zgodbic tudi uganke in druge take reči. Zraven je pa še listič, ki ima lepo razpredelnico, kamor otrok vsaki dan zapisuje svoja krščanska opravila in dobra dela. Tako n. pr. vpiše, ali je mami drva prinesel, ali je cuker kradel, ali če je bratca vščipnil. Sedaj se lahko veselimo naših potomcev. Med njimi ne bo nobenega hudodelca, ampak bodo sami pošteni in srčni ljudje, za kar se bodo morali zahvaliti v največji meri sedanjim izdajateljem in izumiteljem njihove inventarne knjige za krščansko zveličanje.
V	začetku šolskega leta so morali vsi učenci in učenke na neki notranjski vaški šoli plačati naročnino za vse leto naprej za zgoraj
Iztreznjenje ?
Novosadski »Dan«, glasilo ondotne JRZ, poroča:
»Vse pogostejši neuspehi madžarskih revizionističnih teženj so primorali nekatere madžarske državnike k razmišljanju o tem, kako naj bi se uredil položaj manjšin v Podonavju. Univerzitetni profesor budinipe-štanskega vseučilišča Josip Kovač, je v listu »Pesti naploc< skušal rešiti ta problem tako, da bi Madžarska preselila čim več Madžarov iz odcepljenih krajev nazaj na Madžarsko. Kajti nesmiselne so iluzije, da bi se integralna Madžarska mogla obnoviti brez nekih posebno srečnih okolnosti. Zaradi tega naj Madžari rešujejo tisto, kar se še da rešiti.«
Ta predlog je naletel v slovaških krogih na zelo ugoden odmev, ker danes resnično ni mogoče določiti med Madžari na eni strani in narodi Male antante na drugi strani pravičnih etnografskih mej že vsled tega, ker tudi na Madžarskem živi mnogo Čehoslova-kov, Rumunov in Jugoslovenov.
Isti list piše pod naslovom »Kulturna enakopravnost« :
J) cevni super kratki, srednji in dolgi valovi
Strelska družina v Ljubljani obvešča vse člane in prijatelje strelskega športa, da se vrši sobno streljanje z malokalibrskimi puškami stalno vsak petek v vrtnem salonu restavracije pri »Levu« na Gosposvetski cesti. Začetek streljanja ob 20. uri.
mesečno
Dolgoročni
obroki
Občni zbor krajevne organizacije Narodne Odbrane v Kranju se vrfii 25; februarja ob 20. uri v Narodnem domu. Vse člane vabi k polnoštevilni udeležbi — odbor.
Ureja odbor. - Odgovarja in izdaja aa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. a o. z.: Franjo Kokol j. ~ Tiska Tis karna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. - (Vodnik in Knez)