i.
, Danica" izhaja vsak petek na celi poli in veljš, po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr. V tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 80 kr.. za pol leta 1 gl. 80 kr., za l/4 leta90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica" dan poprej.
Tečaj XLVII.
V Ljubljani, 2. sušca 1894.
List 9.
JAKOB,
po usmiljenji božjem in apostolskega sedeža
milosti
knezoškof ljubljanski,
v.-em vernikom svo je škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda in Zveličarja našega Jezusa Kristusa!
(Dalje.)
5. Kakor za kerščansko vzgojo otrok, tako nam je sveta družina tudi kažipot, kako se vaditi v kerščanski pokorščini. To je čednost, na kateri sloni sreča in blagostanje vsake še tako velike, pa tudi vsake še tako majhne družbe, in torej tudi sreča družine. V naših časih, ko svetne postave v raznih rečeh proglašajo za pravico biti nepokoren Bogu in mu ne dati, kar je božjega, in ko se posledice teh postav prav močno kažejo ne samo v cerkvenih zadevah, ampak tudi v drugih; v naših časih, ko je posvetna moč in veljava — zares silna, ako se gre zoper neoboroženo cerkev — dostikrat vendar tako slaba, ako je treba ustavljati duha nepokorščine, razpada in upora: ko na mesto postavne oblasti preti stopiti trinoštvo — v teh naših časih pač res ni treba še le dokazovati, kako važna in potrebna je pokorščina. Le kjer je pokorščina, tam je tudi red; brez pokorščine pa je povsod upor in razpad! —
To čednost pokorščine uči nas sveta družina, in v njej zopet prav posebno Jezus Kristus. Ko sta se Jožef in Marija vsled ljudskega štetja, zaukazanega od cesarja Avgusta, vkljub največjim težavam in najneugodnejšemu letnemu času napotila v Betlehem; ko se je Marija pri darovanju Jezusa v tempeljnu podvergla Mojzesovi postavi očiščevanja, ko je Jožef na povelje an-gelovo takoj v pozni noči in brez godernjanja
vstal, vzel seboj Jezusa iu njegovo mater Marijo ter jo rešil v Egipt: ko se je potem na zopetno povelje angelovo iz Egipta povernil ter šel v Nazaret — kaj je bilo vse to druzega. kot pokorščina, z največjimi težavami in trudi združena pokorščina do Boga, kakor tudi do duhovske in svetne gosposke? In ko sta Jožef in Marija potovala vsako leto v Jeruzalem, obhajat velikonočni praznik, čeprav sta imela Jezusa, Sinu božjega v svoji sredi in sta zato vsak dan iz božjih ust slišala besedo božjo, in s tem, kar sta Jezusu storila, v pravem pomenu služila Bogu samemu — kaj je bilo to druzega, kot živ vzgled za nas, kako tudi mi v duhu pokorščine posvečujmo nedelje in praznike? — In ona velika beseda, katero je Marija izprcgovorila: „ecce ancilla Domini," „glej dekla sem Gospodova" — kaj nam kaže druzega, kot tisto mišljenje polno ponižne pokorščine, ki je spremlje-vala Marijo pri vsem njenem dejanju in nchanju? — Pred vsem pa imamo na Jezusu najvzviše-nejši vzgled vsestranske pokorščine. Saj celo njegovo življenje ni bilo nič druzega, kot neprestana, radovoljna in vesela pokorščina naproti volji njegovega nebeškega očeta. Ko vstopi na ta svet, daruje se mu v pokorščini in mu za-kliče: „Glej, pridem; — v začetku bukev je pisano o meni, da storim, o Bog! tvojo voljo." (Hebr. 10, 7.) In ko se je začelo terpljenje, ter je bilo treba zapustiti ta svet, moli zopet: „Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi." (Luc. 22, 42). „Jezus se je samega sebe ponižal ter je postal pokoren do smerti, da. do smerti na križu" (Pilil. 2, 8, 9). Pa on ni bil le pokoren Bogu svojemu nebeškemu očetu, ampak tudi l judem: bil je podložen svojim starišem (Luc. 2, 51). T njegova podložnost in pokorščina naproti stari^
bila je popolna, saj je bila pokorščina včloveče-nega Boga. To ni bila zgolj zunanja pokorščina in ne znabiti prisiljena, ampak notranja, odkri-toserčna in resnična, tako, da je priterjeval tudi njegov razum in njegova volja. Tudi ni bilo le samo kaj slučajnega, ampak celo mišljenje in življenje Gospodovo bilo je pokorščina: „Moja jed je tako je govoril o sebi samem), da storim voljo tistega, ki me je poslal, da dopolnim svoje delo." Konečno bil je Jezus podložen ne le najsvetejšim med ljudmi, svojim starišem, marveč tudi ubogim grešnikom in nevernikom. Celo. ko je od Pilata obsojen v smert, priznava v njem oblast od zgoraj, čeprav je uporabljena zoper vso pravico in postavo (Conf. Joan. 19, 10. 11).
Kolika pokorščina nam torej odseva iz svete družine, in kako bi «e morali tudi mi čutiti dolžne, vaditi se v pokorščini: v pokorščini do Bojra. v pokorščini do starišev in predstojnikov, do dubovskib in svetnih oblastev. Učimo se torej pokorščine od sv. Jožeta in Marije, pred vsem pa od Jezusa, najpokornejšega. Tako našli bo-demo mir in zadovoljnost v svojih dušah in v svojih družinah, in prihranili si bomo marsikatero žalostno skušnjo, marsikatero bridko prevaro. Ker tudi o pokorščini velja, kar velja o materi pokorščine, o ponižnosti: „Kdor se povišuje, bode ponižan: in kdor se ponižuje, bo povišan." (Matth. 23, 12.)	(Konec naal)
„Kdor ni z Menoj, ta je zoper Mene."
—	(Luk. 11,)
Sv. evangelij preteklo tretjo nedeljo v postu pripoveduje, da je bil Jezus iz dveh obsedenih hudobne duhove izgnal. Neutajljiva je resnica, da so bili in še so o vsih časih kteri od hudobnega duha obsedeni. Dobrim se to utegne zgoditi zarad poskušnje njih stanovitnosti, kakor je bilo pri pobožnem Jobu. kar je pa zaupljivo le redkokrati. Večkrat se to zgodi pri grešnikih zarad posebnih pregreh in to za kazen. Pri hudobnih zna vzrok obsedenja biti huda nepokorščina otrok, ktere pa slabi starši preklinjajo in hudobnemu duhu izdajajo. Tako pripoveduje sv. Avguštin iS. Aug. 1. 22. de civ. Dei, 2. 2), da je neka mati deset otrok uklela, jih hudobnemu duhu izdala in to zarad njihove hude nepokorščine. in ukleti deseteri otroci so se kar neprevidoma prečudno na vsih udih jeli tresti. Varite se torej očetje in matere! Bog ne daj otroke preklinjati, če so tudi še tako poredni in nagajivi !
imenuje tudi skopost, lakomnost kot vzrjk obsedenja in to je verjetno, ako se pomisli, kako prečudno se vedejo skopuhi, ter se nameri, da kteri pri kupu deriara za lakoto umerje.
Hudobni duh utegne človeka obsesti zlasti zarad nečistosti, nesramnosti, prešestovanja. Sv. Pavel je bil nekega Korinčana zarad pregrehe kervoskrunstva za strahovanje izročil oblasti hudobnega duha, ne da bi ga pogubil, temveč za strah, da ga je terpinčil in da bi se spreobernil in spokoril. V sv. pismu je imenovan poseben hudoben duh, z imenom Asmodej, ki Jjudi v nečistost draži in obseda. Zato je angelj Rafael rekel Tobiju (Tob. 1.), da tiste, kteri zakonski stan tako sprejmejo, da Boga ločijo od sebe in iz svojega serca, ima hudobni duh v oblasti. Pomenljivo je, da je Jezus dopustil hudobnim duhovom, ki jih je izgnal iz človeka, iti v svinje. (Mat. 8, 30—32.) Ta žival je ravno neka podoba nečistosti in n jeno meso se je j udom gnju-silo, bilo je tudi po postavi prepovedano tako meso vživati. Gerazenci pa so bili poželjivi ljudje in se tudi za to niso zmenili. Na vsak način je bila s pokončava-njem čede njih pože-Ijivost strahovana in ob enem so imeli v tem svarilni nauk, kako ostudna pregreha je nečistost. — Hudobni duh obsede človeka zarad grozovin-skega neusmiljenja, uboja, umora. Tako je Boleslava, ker je bil svojega nedolžnega brata Venceslava umoril, hudobni duh obsedel, ter je strahotno začel divjati. Dva potuhnjena morivca, ki sta bila sv. Kilijana umorila, je hudobni duh v oblast vzel ter sta se med seboj z mečem morila in z zobmi tergala!
Pri velikem številu sovražnikov prave vere dandanes se je bati, da je veliko obsedenih ter jih ima satan v svoji oblasti. Hudobija in zvijača, s ktero se n. pr. ti sovražniki v liberalnih časnikih v „angelje luči44 spreminjajo, kaže, da satan sedanjo dobo zlasti po liberalnem čaaništvu dela in išče svoje kraljestvo razširiti. Pobožnim kristjanom pa se ga ni bati, ker je premagan in uklenjen, kajti gorje svetu, ako bi se odklenil! In „ako bi dnevi ne bili obkrajšani,44 kdo bi se mogel še rešiti?! Tako pa, pravi neki učenik, „je satan lev brez krempljev, drakon brez strupa, pušica brez ostrine, grom brez strele, volk brez zob, ogenj brez vročine...44 Bati se ga nam je le, ako se Boga in greha ne bojimo. Jezus je bolnike z mnogoterimi boleznimi ozdrav-ljal, šli so pa tudi hudobni duhovi iz mnogih, ki so vpili: „Ti si Sin Božji! in jim je zažugal, in jih ni pustil govoriti, ker vedeli so, da je on Kristus.44 (Luk. 4, 41.)
(Prim. Fr. Peikhart, Pred.)
O III. redu.*)
(Govor za pripravo.)
Slišali ste že iz sv. evangelija, da je Jezus šel čez Galilejsko morje in 5000 ljudi za njim. Ti ljudje so pozabili Da jed in pijačo, pozabili na težavo pota, samo da bi videli Jezusove čuda, in slišali nauk iz njegovih božjih ust. Resnično, to so bili pravi in stanovitni nasledovalci Kristusovi. Zavoljo tega jim je pa tudi Gospod skazal posebno milost; pomnožil je namreč 5 kruhov in dve ribi tako, da so bili vsi čudovito nasiteni. Ljubi moji! Tukaj se je uresničilo, kar je Jezus na drugem mestu obljubil, rekoč: „Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo priverženo." — Kdor tedaj Bogu služi, kdor hrepeni po duhovni jedi božjih resnic, temu ne bo manjkalo tudi telesnega kruha.
Ko smo tedaj videli, s kakim veseljem da je množica sledila Jezusu, vprašajmo sedaj sami sebe: Ali smo tudi mi nasledovalci Kristusovi? Bog nas je iz brezštevilne množice nevercev poklical v svojo edino zveličavno cerkev, nam dal vse pripomočke zveličanja, po svojem božjem Sinu nam pokazal pot v nebesa Jezus Kristus je zato prišel na svet, da bi nam z izgledum in naukom pokazal, kako se nam je greha varovati in Bogu služiti. Rekel je: „Učite se od mene!" — „Jaz sem pot. resnica in življenje." Ali smo pa mi na tem potu? Ali smo Kristusovi nasledovalci? Oh le malo jih je med kristjani, ki bi se odpovedali svetu, ki bi se odpovedali nečimer-nosti svetd in stanovitno hodili za Kristusom. Zakaj jih je pa tako malo ? — Oh dragi moji! Pot Jezusova res pelje v zveličanje, ali ta pot je sterma. ozka in težavna, ta pot gre čez Oljsko goro in Kalvarijo. Ali vendar je ona edina prava pot v nebesa. Po tej poti so hodili pervi kristjani, po njej svetniki in mučenci božji. Svet je umen, ali vendar se mu ne posreči najti druge poti v sv. nebo. Tudi mi se moramo podati na to pot. pot križa in terpljenja. ktere se kristjani silno bojč. Pa kdo jim zavdaja ta strah? Trije so najhujši sovražniki našega zveličanja, namreč svet, hudoba in lastno meso. Ti trije sovražniki pa so tako močni in nevarni, da je treba zoper nje res veliko poguma, dobrega orožja in umnega vodstva. Dragi moji. Vse to lahko najdete, če le hočete. III. red sv. Frančiška je tista družba, ki gre pogumno in tesno združena, oborožena z najboljšim orožjem v vojsko zoper le-te sovražnike naših duš. (Tudi pri vas je ustanovljen III. red, in lepo je že število Frančiškovih vojščakov. Dolžnost mi je ob-iskavati podružnice III. reda. V tej zadevi sem toraj danes pri vas, in ker serčno želim od svoje strani nekoliko pripomoči, da se III. red pri vas še bolj vterdi in širi, hočem vam govoriti o njem.) Rečem toraj:
1.	Da je III. red najzdatniši pripomoček v boji zoper sovražnike našega zveličanja, in
2.	Prazni so vsi ugovori in pomisleki zoper III. red.
I.
Človeška duša je silno dragocena. Ona je več vredna, kakor celi svet. Kristus sam pravi: „Kaj
*) Došla nam je prošnja s Primorskega, naj bi „Danica" prinašala kterikrat kake nagovore za III. red sv. Frančiška; dober prijatelj, serčna hvala mu. nam je izročil prav lepih tvarin v ta namen, s kterimi bode gotovo mnogim vstreženo.	Vr.
pomaga človeku, ako celi svet pridobi, pa svojo dušo pogubi!" (Mat. 16, 26.) Da je naša duša velike vrednosti, spoznate pa tudi iz tega, ker je sam božji Sin Jezus Kristus zanjo na svet prišel, zanjo terpel in umeri. Tako namreč piše sv. apostelj Peter: „Vi veste, da niste s trohljivimi rečmi, z zlatom ali srebrom rešeni, marveč z drago kervjo Kristusa.. kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta.- (1.1.18.) Pa glejte, ta duša, kakor je dragocena, ima vender hude sovražnike in pervi med njimi je
A. Svet. — Svet sam na sebi je nedolžen. Bog ga je vstvaril za prebivalisČe^čToveškega rocTu. Vse, kar je na njem, služi naj človeku v korist in veselje. Blagor človeku, ki spozna namen stvarjenja in ki se ga poslužuje le po božji volji. Gorje mu pa. če pozabi pri tem na svoj poklic in išče svoj namen v pozemeljski sreči. O tedaj postane pa svet jako nevaren sovražnik človeške duše, ki zamore človeka nesrečnega storiti za čas in večnost. Glejte, o&enj je silno koristna^snov; kaj bi mi počeli brez ognja! On nas greje, skuha nam jedila, goni parne stroje itd. Toda gorje njemu, ki se z ognjem igra. Mala iskrica lahko vsplamti v velik ogenj, ki pokonča celo naše premoženje in nas spravi na be-raško palico. Takšen je tudi svet Bogastvo in veselje svetd, če ga človek ne vživa zmerno in po božji volji, lahko nas pogubi; ako človek ni posebno previden, hitro se zaplete v nevarne zanjke. ker slabi izgledi in očitno zapeljevanje so v naših časih vsakdanje reči. Svet je podoben pajku, ki muho najprej zaplete v svoje zanjke, in potem naredi z njo, kar mu drago Marsikaterega človeka oslepi zlato ali sploh denar, grešno poželjenje po bogastvu ; druge mika posvetno veselje, čast in si o ve z pri ljudčh. Vsled tega pa pozabijo na svoj namen in poklic in žalijo Boga z grehom, ker služij«» bolj stvari, kakor Stvarniku in se postavijo v grozno nevarnost večnega pogubljenja.
Ml a d en eč zagrešeni. povej mi. kje si zgubil svojo nedolžnost? Ali ne med svetom, v družbi ma-lovrednih tovaršev? Dokler si se deržal doma, dokler si bil v varstvu svojih dobrih staršev, bil si nedolžen vesel in zadovoljen, in vsakemu si brez skerbi pogledal v oči. Delo te je veselilo, žalosti nisi poznal. Prišli pa so tovarši. ter te zvodili iz očetovske hiše, rekoč: Kaj se boš vedno in vedno le matere deržal, fant mora med fante! V začetku si bil bojazljiv, pa družba in slabi izgledi so ti uzeli vso sramožljivost. Sedaj pa te delo več ne veseli, doma ti ni obstanka; postal si samsvoj, starši so ti na poti. Oh. proč je zadovoljnost in mir serca, proč je morda tudi nedolžnost. — In ti deklica, ki si bila poprej ponižna pohlevna, ubogljiva in čista ko angelj, od kedaj pa si se tako spremenila? Oh enkrat sam krat si šla med svet, ▼ družbo ničvrednega zapeljivca in proč je tvoja pohlevnost in sramožljivost, proč je mir serca. — O svet, v tebi so skrite silne nevarnosti za neumerjočo dušo! Zatoraj nas svari sv. apostelj Jakob, rekoč: „Prijaznost s svetom, je sovražtvo do Boga" (4, 4.) In sv. apostelj Pavel: „Ako želim ljudem dopasti, ne morem biti Kristusov služabnik" (Gal. 1, 10.)
Kaj nam je tedaj storiti, da nam svet ne bo škodoval? Na svetu moramo živeti, med hudobnimi prebivati; poslušati moramo njihove pogovore in videti njih slabe izglede. Najbolje bi pač bilo zapustiti
svet, in se podati v samostan, ter ondi živeti v molitvi in sv. premišljevanji. Toda kriistjan, ti tega ne moreš storiti. Ne moreš in ne smeš zapustiti hiše. žene in otr6ke, ker branijo ti vikši dolžnosti. Kaj ti je tedaj storiti, da se med svetom in zavoljo sveta ne pogubiš? — Kristjan, le miren bodi in ostani med svetom, toda odtergaj od sveta, in njegovega veselja svoje sercč, in premišljuj večkrat besede sv. Pavla, ki piše do Korinčanov: „Bratje, čas je kratek; tedaj naj bodo oni, kteri so oženjeni. kakor bi ne bili, in kteri jokajo, kakor da bi ne jokali, in kteri se vesele, kakor bi se ne veselili, in kteri kupujejo, kakor bi ne imeli, in kteri vživajo ta svet, kakor bi ga ne vživali, ker podoba tega sveta prej de.u (I. 7. 29.) To resnico je prav živo spoznal sv^Fr^n-č i š e k; zatoraj je zapustil vse^ karje_jmei1 starše, prijafle in ~ premoženje, ter sledil Tezusu v revščini, terpljenji in zatajevanji. Leta 1221 je pridigal v Tusciji pred silno množico. Pripovedoval je, kako je kratko časno življenje, kako malovredno je časno blago in minljivo veselje sveta; kako pa je potrebna pokora in ljubezen do Boga. Ta pridiga je ljudi tako pretresla, da so vsi hoteli zapustiti premoženje in slediti Frančišku v samostan. O sveti prizor! Sinovi in hčere so dajale, slovo svojim staršem, zakonski $0 si sHgji v rokč. ker vsi so hoteli zapustiti svet, ter podati se v samostane. Frančišek pa ni imel namena razdirati družinstapživljenigl. Sprejel jih je toraj le v duhu za svoje sinove in hčere; in obljubil vstanoviti svetovni red. Veliko je molil za razsvetljenje in čez eno leto napisal je vodilo III. reda, v kteri red lahko vsakdo pristopi, bodisi samskega ali zakonskega stanu, y,	ravno t^0 gotovo do-
seže večno življenje, ko v samostanu, da le vestno spolnuje redovne dolžnosti. 111 red je red pokore, ker nagiba k spokomemu življenju. On uči ljubiti revščino, ponižnost serca; uči ljubiti in z voljo prenašati terpljenje; priporoča mir in složnost. stanovsko čistost, zatajevanje in gorečo molitev. 39 papežev je poterdilo in pripo ročilo ta red. niubojj pa so ga priporočilL sedanji slavni papež Leon \m. TčT ga z okrožnico od 17. sept.	proglasujejo za najzdatniši pomoček zoper
zmote sedanjega časa. Kakšen pa je dandanes duh časa V Da kratko rečem: ljudje se odvračajo od pravega Boga, po vračaj o pa se nazaj k poganskim bogovom. namreč k malikom. Imeli so poganski Rimljani za navadne napake in grehe tudi svoje malike z raznimi imeni, malike za skopost, meseno ljubezen, razkošno razveseljevanje. nezmčmost. pojedanje in popijanje itd. Trije so veliki maliki sedanji čas, kteri m služijo oni, kteri niso na pravi poti: denar, požrešnost in nečistost. Ta služba pa rodi krivično ravnanje, nevošljivost, oderuštvo, jezo in sovraštvo in celo versto gerdih pregreh, ki so naravnost zoper ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubi moji! Kje je iskati zdravila zoper te bolezni, kje je rešitev ? Sv. oče papež mi odgovore, da najboljše zdravilo zoper zmote sedanjega časa je svetovni lil. red sv. Frančiška, po kterem, pravijo, se ho zgodilo prerojenje svetil in vravnanje družbinskih razmer. Oglejmo si nekoliko njegove pravila, in kmalu se bomo prepričali o njegovi visoki vrednosti.
1. Vodilo III. reda tirja od sprejemancev, da^ s^jniroljubi^i. lepega obnašanja; zlasti pa terdni v sv. katoliški veri in podložni Rimskemu pre-
stolu Pqdl£žncsti in pokorščine d^ndanes_ najbolj manjka. Gotovo je, da tudi med namige nekako pogfea tista prav goreča ljubezen do matere katoliške Cerkve, kot nekdaj; ni več tistega spoštovanja do Kristusovih namestnikov, škofov in mašnikov. Tudi manjka |spoštovanja do deželske gosposke, slaba je pokorščina do staršev in gospodarjev. In glejte, vsem tem pomankljivostim pride 3. red v okom, ker tirja od svojih udov pokorščino do papeža, škofov in do duhovščine, on tirja spoštovanje do vsake postavne oblasti.
2 Nadalje tirja vodilo od tretjerednikov, da se v svoji noši in obleki deržč tiste srednje poti, ki se slehernemu spodobi, zderževaje se predrazega lišpanja. — O kako je pač potrebna ta zapoved v naših časih, ko se fantje že nosijo, kot mestni gospodje, in dekleta kot grajske gospodičine. Mnogo denarja se izdava za lišp in obleko. In ker otroci nimajo vselej denarja zanjo, zgodi se, da staršem kradejo in prodajajo na skrivnem žito ali druge reči, in denar zmečejo za ničemerni lišp ali pa za pijačo. Kako modro tedaj ravna vodilo, ko prepoveduje predragi lišp, ki dostikrat ni druzega kot mreža, v ktero se lové serca v pregrešno zavezo. Ni ga lepšega na svetu, kot je ponižen mladeneč, ponižno dekle, opravljeno sicer snažno, a priprosto, ki pa ima v svojem sercu prostora le za enega ljubljenca — Jezusa Kristusa.
3.	Plesov in nespodobnih iger naj se udje skerbno varujejo. Oh mladina, varuj se plesa! Glej, kadar ti v krogu rajaš, verti se hudoba v sredi in se veseli, ker vidi, da v tvojem sercu gine nedolžnost. Ne rečem, da je vsak ples naravnost pregrešen, postavim vpričo staršev med poštenimi ljudmi, kjer ni nobenega spotikleja; pa še tisti ni dosti prida. Sv. Frančišek Salezij pravi, da ples je, kakor . gobe: najboljša ni dosti prida.	:
4.	Največ ljudi se spači in spridi na svetu zavoljo slabih izgledov in branja pohujšljivih bukev in časnikov. Zatoraj pravi vodilo: Udje naj si { rizade-vajo drugim dajati dober zgled, pospeševati pobož-nost in kar je dobrega. Knjig in časopisov, po kterih se je bati pogube čednosti, naj ne pusté prinašati v hišo, in naj ne dovolijo, da bi jih brali podložni. Gorjé pohujšljivcem ! Blagor pa tistim, ki drugim dajejo dober zgled, ne da bi iskali lastne časti, ampak da bi bližnjega spodbujali k čednosti.
5.	In kaj naj rečem o ljubezni? O skoraj je je zginila med ljudmi. Ljudje ljubijo le tiste, kteri jim dobro storé, in le tako dolgo, dokler so jim dobri. To pa ni ljubezen, marveč natodç» sebičnost. Za vsako grenko besedico pa in za vsako še tako malo škodo se prepirajo, kolnejo, se pridušajo, ožarijo in prisega, morda celô po krivem, kar je strah in groza! Vodilo 3 reda nas pa lepo napeljuje k djanski ljubezni, ker veli udom, da naj skerbno gojijo blagovoljno ljubezen med seboj in do druzih, in naj skerbé, kjer jim je mogoče, da se poravnajo prepiri. Razen v potrebi naj nikdar ne prisegajo. K bolnemu tovaršu naj gredo, naj ga tolažijo in zlasti skerbé, da se o pravem času z Bogom spravi. In še po sraerti naj ta ljubezen ne jenja; zakaj udje, ki-SU;
^tj^tjeredniJ^n^rje, so_dolžni spremiti ga k pogrebu __ in_ med potjo zanj moliti j£žnL_Yižnec. Med mašo naj se ga spominjajo, in sto-pivši k mizi Gospodovi na) pobožno molijo za večni
tpir pokojnega. O glejte, v kaki ljubezni so združeni udje IIL reda. O tej ljubezni že peva kraljevi prerok David: „O kako dobro in prijetno je, če bratje v složnosti skupaj živč!" In da se ta ljubezen še bolj vterdi in vžge, obhajajo se redovni shodi, kterih naj se udje po mogočnosti vdeležujejo.
Vprašam vas sedaj, ali ni III. red v resnici neprecenljive vrednosti? Ali ni podoben pogumni armadi, ki gre neprestrašena v boj zoper enega naj-nevarniših sovražnikov naših duš. zoper zapeljivi svet? Zato pravijo sv. Oče v enemvi svojih prezani-mivih nagovorov': Ljubljeni sinovif ^i hočemo, da širite III. red, kolikor le morete, zakai po niem postanejo ljudje jpravi kristjani, n^JsjrsJed zveličavnih ^ap^^i,	prekoristnih prepovedi,
¡po kterih se duše obvarujejo grešnih strasti.
(Konec tega govora nasled.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ternja na Pivki, 21. svečana. Najpervo, gospod vrednik! zahvalim se Vam za izročene mi -darove (večkrat oddane, zadnjikrat zopet 11 gld. nabirk po „Zgd. Dan.") za zgradbo nove hiše Božje v Ternji. Bog po verni stotero vsem dobrotnikom! Poročam Vam, da smo že začeli pripravljati gradivo: pesek, apno in kamenje. Vse nam gre doslej po sreči in z velikim veseljem hodi ljudstvo na delo, ki je tako potrebno in željno pričakovano. Ako se nam oglasi še kaj obilo dobrotnikov, kakor se je to doslej godilo, upamo v dveh letih že opravljati službo božjo v novi cerkvi. Priporočam se Vam in dobrotnikom tudi še nadalje.	P. Bohinjec.
kurat.
Dunaj. (Ako želiš srečo najti...) Star pregovor pravi, da sreča je opoteča. Ne manjka nam vzgledov v življenji, da ni samó sreča nestanovitna, temveč da ji sledi dostikrat celó največja nesreča. Tako n. pr. priden gospodar, ki se poti in trudi za svojo <lružino od jutra do večera, zadene veliko srečko. V silni radosti zanemarja svoj posel, udá se igri. napaja tovariše in tiste „češ- prijatelje," družino oblači in lišpa čez svoj stan, „osrečeni mož*4 najame si nepotrebnih poslov, otroci zanemarjajo učenje, kupci polagoma izostajajo. Ali kaj? Prihodki se usihajo in poslednjič čisto usuše. Denarja, ki so si ga na tako lahek način pridobili, jame zmanjkovati, dela so se med tem odvaddi, vsa nepotrebna navlaka, ki so si jo omislili, potuje v zastavnico, upniki zahtevajo nazaj svoj denar in v hišo vseli se najhujša reva. Tacih ljudi tudi ne jemljejo radi v službo, ker vsakdo jih gleda nezaupno, saj vé, da se dela prav za prav sramujejo, in če se ga loté, jeto samó iz sile, v pomanjkanji in gladu.
Poznal sem tergovca, ki je živel z ženo in tremi otroci sicer skromno, pa vgodno pri mali svoji kupčiji. Dolga ni imel nikacega. Nekega dne pa se je razširila novica, da je ta tergovec podedoval po - nekem sorodniku nad 200,000 goldinarjev. V začetku ni hotel tega nihče verjeti, temveč mislil je, da je to le izmišljena marnja. Še-le, ko so sosedje čez nekaj dni videli, kakú prihaja k tergovcu kočija za kočijo, prepričali so se, da je bila govorica resnična.
Tergovec dobil je res dotično svoto v neki banki, kjer je ležala že dalj časa. Toda kaj je sedaj storil?
Pred vsem zaperl je svojo sicer malo, pa prav dobro prodajalnico, razrnetal blago za slepo ceno, in ker je bilo ravno meseca maja, kupil si je lepo dvonadstropno poletno hišo s krasnim vertom. Naročil je tudi nekemu stavbarju. da naj izdela načert za novo veliko poslopje na mestu njegove sicer male, toda kaj lične hišice. Čez štiri mesece bila je hiša dozidana, toda, o joj! — tudi njegov denar je bil pri koncu in zadnji teden je ravno toliko še imel, da je plačal zidarje, katerih je bilo nad šestdeset. Bolj iz usmiljenja kupil je sedaj bogat, a previden grajščak hišo za prav slepo ceno, ali še tega ni plačal naenkrat, temveč izgovord si je plačevati v manjih mesečnih obrokih skozi dvanajst let kupno ceno. Čez malo časa prišla je tudi njegova poletnica na boben in upniki delili so si izkupnino. Ker družina ni imela sedaj niti denarja v gotovini, niti kake kupčije, živela je večinoma od darov in miloščine, katero so ji dajali dobri prijatelji in znanci, še več, oblačiti se je morala celó v staro, starošegno, obnošeno obleko, katero ji je semtertje kedó poklonil. Za tega kupčevalca in njegovo družino bila je tedaj velika dedščina le velika nesreča
Toda tudi samó vmišljevana sreča, ali tudi samó pričakovanje sreče postane lahko za človeka nesreča. Tridesetletna ženska je imela že dalj časa srečko. Nekaj dni pred srečkanjem pričela je razmišljati. kaj bu počela z dobitkom, če jo slučajno doleti. Več noči v teh mislih ni oči zatisnila in dan pred srečkanjem ni šla nič več na terg. Vprašana, zakaj to? odvernila je, da pač ne more brez varha pustiti množine denarja, katerega ima v omari. Sosedje opazili so precej da ni pri jasni pameti. In res, že naslednji dan spraviti so jo morali v blaznico kjer je ostala do smerti. —
Toda ne samó nepričakovana sreča lahko človeka onesreči, temveč tudi podedovano ali tudi pridobljeno premoženje, ako ni združeno s previdnostjo, zmérnostjo in skromnostjo, škoduje lahko človeku kaj hudó, ali pa ga celó spravi na beraško palico. Tak slučaj videl sem nekdaj tudi jaz sam. V nekem tergu živel je mož, ki je slovel za najbogatejšega daleč na okrog Kupčija je bila brez tekmača in krasno se je procvitala. Siromakom dajal je le malo in še tedaj z največjo ne voljo. Sicer si pa radi divjih psov tudi nihče ni upal blizu hiše. Mož je bil malobeseden, čmeren, prevzeten. Če ga je k io pozdravil, zdelo se mu je komaj vredno, da mu odzdravi. Nečimeren pa je bil brezmerno. Hišo in vse notranje prostore je razkošno vravnal in sploh za nepotrebne stvari zmetal je brez koristi silo veliko denarja. Svoje takozvane prijatelje je z vso zaprav-Ijivostjo gostoval in primerilo se je, da je povabil do sto ali pa še tudi več ljudi. Pametni, trezni ljudje, ki so to videli, so zmajevali z glavó. Da so pa ljudje, ki gledajo le na vnanje, ga zavidali, temu se ni čuditi. Pravih prijateljev imel je vendar le malo, ali pa celó nobenega ne. Take so bile razmere, ko sem spoznal možd pred kakimi tridesetimi leti o svojem štirinajstdnevnem bivanju pri svojem prijatelju v tistem kraju. Minilo je precej lét, ko sem zopet na vabilo svojega prijatelja šel ga obiskat. O bogatinu cul nisem ves ta čas ničesar, dasi tudi ini je bil še vedno v spominu. Mislil sem, sevé, da živi
Še zmeraj v bogastvu in izobilji, kakor pred leti. — Nekega dne se grem sprehajat me»o njegovega doma in zdelo se mi je vse nekam tiho in samotno; iz velikanskih dimnikov ni bilo nikacega dima, nikjer videti kacih delavcev. Vrata na dvorišče so bila od-perta in poleg vrat igralo se je nekaj siromašno oblečenih, umazanih otrok. Poleg glavnih vrat pa je sedel na kamenu stergan berač. Gledam ga in — spoznal sem ga: bil je nekdanji bogatin. Globoko me je pretreslo. Ozrem se še nekolikokrat in videl sem, kako se otroci še z njim šalijo in vanj mečejo kamenje! Kad bi bil stopil nazaj in katerega prijel za lase; toda premislil sem si. Hotel sem kasneje to naznaniti gosposki, toda na prigovarjanje prijateljevo sem tudi to opustil, kajti sicer bi bilo postalo stanje nekdanjega bogatina še slabeje in nesterplji-vejše Prijatelj povedal mi je vso dogodbo. Od takrat ko sem ga pervič videl, pričela je obert bogatinova nagloma propadati. Izdatki ostali so vedno tisti, dohodki pa so se svoj pot zmanjševali. Ker je pa vedno jednako trosil, pričel je delati dolgove in ni se mogel več opomoči. Naposled so mu prodali upniki vse, samo v bližnjem poslopji pustili so mu iz usmiljenja malo sobico. Živeža pa si je moral s svojimi otroci vred prosjačiti pri sosedih.
Ni me kmalu kaka stvar takč ganila, kakor ta pripoved. Dvanajst let je že minolo, kar sem bil zadnjič v onem kraju, in še sedaj ga vidim pred seboj nekdanjega oholega bogatina v siromašni, umazani, raztergani in beraški obleki. Tu sem imel priliko se prepričati, kak6 opotočna in nestanovitna je človeška sreča! Koliko ljudi pokoplje pod svojimi razvalinami. Sprijaznijo naj se tedaj vsi, kterim „sreča ni še podala srečke," s svojo usodo, kajti »najboljši sreča" za vsacega je tisto, kar prinese pridnost, delavnost zaupanje v Boga. Čemu dirjati za negotovo srečo, zraven pa zanemarjati dolžnosti svojega stanu. Kot strupa ogibati se nam je nevarnega razkošja, nepotrebnega, nečimernega razveselje-vanja, prederzne igre in nezmemosti v jedi in pijači. Z Bogom pričeti nam je vsaki dan, z Bogom naj bo dokončan — to je sreča! Sicer pa moramo biti marljivi in dobro obračati čas; leta je zanesljivi naš kapital. Ne zavidajmo bogastva bogatinom! Tudi oni imajo dovolj skerbi in bridkosti in modri siromak bi si dvajsetkrat premislil, predno bi menjal z bogatinom, ako bi poznal njegove razmčre
Janez Repič.
Omladina in mladina.
Prežalostno je brati, kako so zgoli mladi ljudje v Pragi obsojeni v velikem številu, da bodo morali dolga leta in mesce v ječi presedeti zarad hudih pregrčh zoper človeške in božje postave. Kje je vzrok ? V slabi izreji in v zapeljevanji po zanikarnih, zlasti skrivnih društvih. In kdo je kriv? Ali se ni v poslednjih letih vse mogoče počelo, da bi se v pervo razdjala veljava Cerkve, ki je edina zanesljiva odgo-jiteljica mladine, da bi se zaterlo spoštovanje do duhovščine in zaterl njen vpljiv do uboge mladine. Ni dosti, da se je šola ločila od Cerkve, je k temu nastala cela povodenj Cerkvi in duhovstvu nasprotnih časnikov v vsih jezikih in po vsih večih mestih, in teh listov vedno pčhanje je, sv. Cerkvi zveste duhovne psovati in čitatelje hujskati zoper njč in cer-
kveno veljavo. In kolik strah je, ako pošteni kato liški narod zahteva, da naj se šola poverne svoji materi Cerkvi, ako se kaka cerkvena naprava vsta-novlja, ki bi imela kaj več vpljiva do odgoje uboga mladine! Sad teh zanikarnosti dozoruje, mladina, slepo tišči v skrivne rogovilske družbe, napolnujejo se ječe z mladimi hudodelniki vsake verste. To je? hudo prehudo, pa bati se je še hujšega, ker neka demonske moči so velik d61 tako imenovane inteligence terdovratno obsedle. Kakšen duh obširno gospoduje tudi že med občinstvom, kaže med drugim to, da ne manj kot 100 policijstov je moralo pred sodnijskim poslopjem ob sodniji v Pragi vse ulice zasesti z nasajenimi bajoneti, ko se je razsodba raz-glaševala. V dvorani sami je bilo 8 policijstov in neposrednje pred njo njih 40. —
Zatoženih je bilo čez 70 in obsojenih 8 zarad žaljenja Veličanstva, mnogo druzih manjših prestopkov. Dobili so od 8 let nazaj po C, 5 16t, in dalje drugi po več ali manj mescev. Naj veči del bili so mladi ljudje okoli 20 lčt, njih več pod dvajsetim letom. Enemu dunajskih časnikov je bila to „tolpa pouli-čarjev, ki so igrali karbonarje."
Hudobije njih so bile: veliko izdajstvo, razža-Ijenje cesarske rodovine, rušenje javnega miru, vde-leževanje pri skrivnih društvih; tudi vojake so skušali v rogovilstva zaplesti. Skoro vsi so rokodelci» ki so se tudi pri sodbi prav zelo surovo obnašali. Kakošen duh se je razodeval pri njih v verskem oziru, je kazal eden, ki je v nekem zaupnem shodu svetoval, da naj bi podobo sv. Janeza s Karlovega mosta vergli v Moldavo.
Ali ni naj zadnji čas, da bi se iskali pomočki. kako bi se mladina bolje odgojevala, pred hudim zavarovala ?
Pred vsem potrebno je, da bi se za rokodelski stan — pred drugim za rokodelsko mladino — kaj izdatnega storilo, ker tukaj je vir mnozega hudega,, kakor se je videlo v pravdah v Pragi in na Dunaju. Opomniti se smč, da čez tiste večerne šole rokodelskih učencev se velikokrat slišijo pritožbe. Vračaje se domu v nočnem mraku vidijo in slišijo vsaktere napake, kar ne dela nanje dobrega vpljiva. Domu se dervijo navadno med hrupom in priliko imajo pripovedovati si med seboj, kar eden ali drugi napačnega od rokodelskih pomočnikov ali od drugih ljudi.
Veliko bi bilo govoriti tudi o druzih mladih,, ki se o večerih okrog potikajo, iščejo v pozni noči brane po očitnih kuhinjah ali koder si bodi ; pa naš. namen tukaj je le toliko, da omenimo te nevarnosti; reč vravnovati imajo drugi. Dela bi bilo dosti, da bi se mladina od mnozih nevarnosti odvračevala in kerščansko odgojevala. Ako se mladi človek ne vterdi v čednem življenji, da bi sam od sebe spolno val ker-ščanske in cerkvene dolžnosti, se hudega varoval in dobro storil, ako tega ni, je odgoja skažena in človek zgubljen.
Razgled po svetu.
V Siciliji, kakor so časniki že delj časa naznanjali, so bili silo hudi upori in ustaje, tekla je kri in marsikateri, ki so poprej pohujšanje trosili med ljudstvo, so v rogovilstvu z življenjem plačali. Laški li-beraluhi, ki so vsega sami krivi, ne da bi pri sebi
vest izpraševali, so iskali koga, na kogar bi to zlobo zvalili, in našli so kakor povsodi, tudi res katoliško «duhovstvo. Re3 je „Tribuna" v Rimu duhovstvo krivičila, da pri tem ni svoje dolžnosti spoljnjevalo. To „Tribuno" pa, kakor poroča "Ricreazione" v Ter-stu, je nek Don Andrea Trigona pošteno otrčskal, kakor gre takim hinavcem! Povedal je obrekovalcem, kako mora biti slehernemu znano, da pri pervem prikazovanji socijalistiških in anarhistiških početij v Siciliji je le samo duhovstvo pobijalo ta poslednji libe-ralizmov sad. Vstajala so skrivna društva (fasci), pa le sama duhovščina jim je zatlačevala in zabranjevala njihovo razširjanje. Izvir teh skrivnih družeb vč povedati, kako so kleli duhovne, kateri so z leče, v spo-vednici in o vsaki priliki delali proti tistim družbam. Priče tega so socijalistiški časniki, ki so se tu in tam izgnjezdili in ki skoro vedno rujejo zoper duhovne in njihovo djanje. Da pa duhovni niso mogli rogovi-Ijenj odverniti, niso oni krivi, ampah vlada in frama-sonski liberalizem, kajti ravno oni so veči del sicilijanskega ljudstva odtegnili o d d u -hovskega vpliva. Slabi in nič manj kot spoštljivi vradniki so 63 let dolgo vedno po tem dihteli, nas v slabo im6 pripraviti; smešili so nas, in kot bebce kazali, pred vsem ljudstvom onečeščevali in nam plenili tisto spoštovanje, ki smo ga pri njih imeli. V Palermi. Mesini in Kataniji itd. so ravno ondotni vradniki in predstojniki bili zastopniki sovražljivosti proti duhovstvu, protestante so branili in ljudstvo spodbujevali, da naj raji te ubogajo, kakor pa nas mašnike. Ravno ti so tudi samostansko premoženje tukaj pri nas zadegovali, naše cerkve v uboštvo de-vali ali zapirali, potem prepovedovali procesije in praznike, pa so tudi s prav nemoškimi pretvezami prepovedovali zvoniti, odtergovali so duhovnom njihovemu stanu spodobne prihodke, odpravili katekizem iz šol, naše verle duhovne so obrekovali, tirali jih pred sodišča in tudi še v ječo, ob kratkem reči, vse so storili, da bi potergali vezi, ki duhovne z ljudstvom zedinjajo. Cemu tedaj se še čuditi, ako to duhovstvo svojega vpliva oplenjeno, ni moglo povsod odverniti nemira, samosilstva! — Pa nekoliko se jim je vendar le posrečilo. Sej ravno temu psovanemu duhovstvn se je zahvaliti, da se v tisučerlh srenjah ni ravno tako godilo, kakor v kraju Guardinello Par-tinco in drugod. Tako n. pr. kažejo iz Cavicati, kraja s 26000 prebivalci v okraju Girgenti: „Pri nas si je katoliška družba v prid deželi zaslužila hvalo, da po njenem prizadevanji so se odvemili tisti žalostni prizori, ki so se godili po druzih krajih " Ravno to smejo terditi tudi drugi tisučeri župniki in duhovniki. Je-njajte torej napadati sicilijansko duhovščino; tisti češ- pridni prefekti in podprefekti, tisti inšpektorji, delegati in davkarji naj roko polože na serce, in ako Je v njem še kaka iskra odkritoserčnosti, naj povedo očitno, ako so ljudstvo sami napolnili s socijalisti-škimi in prekucijskimi čutili injevsled tega te hudobije izveršilo, naj povedo, pravim, da ga niso zadolžili duhovni temveč oni sami! Naj tedaj rečejo „mea kulpa," in se učijo da Sicilijanec, ako duhovna več ne spoštuje, potem sploh nikogar več ne spoštuje, postane pa nevarna stvar, postane anarhist"
Tako je Sicilijanec krepko zavemil tiste, ki 1 j ud-stvo ločijo od duhovstva. To pa še ni vse: Solnograška „Katol. Kirchenceitung", iz ktere smo to povzeli, ima še čverst pristavek, koliko namreč
se nauk te dogodbe tiče tudi Avstrije. Ako se komu poljubi, naj bere v omenjenem listu 23. febr. štev i ki. članek: ,Der Kleru* und die Ursahen in Sicilien "
Ogersko. Pretekli ponedelek se je v zbornici poslancev pričela razprava o tistem nezakonu, ki ga imenujejo civilni zakon. Ta zakon naj gre „pod smreko," kjer je njegov prostor, od kal vinarje v in framasonov zmedene ogerske dežele se pa Bog usmili! K sreči listi naznanjajo, da se ogerska vlada v zakonskih zadevah že nekako umika, po številu je večino že zdaj zgubila. „Vaterland" 2G. sveč. pravi, da ne vlada \VeckerIe,ampak Košut, ker še zmeraj ta veliki prekucuh od d*leč rogovili, dasiravno je m^nda že skoro na pol mertev!
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec marec (sušeč »
a) Glavni namen:
Pogosto spominjanje na (hdrote rečnega zrdičanja.
(Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII
prihodnjič.)
b> Posebni nameni:
Zveličani Mihael In tovariši močeaci. Vse še neuslišane prošnje in nagloma nastajajoče potrebe. Oščenje sv. Jožefa Obvarovanje pred vojsko in rovarstvom.
2. Praznik as. kervavih ran N. 6. J. Kr. Uorere vdele-ževanje pri bratovsk. pobožnostih Jezusovega presv. Sen a. Vsi posebej priporočeni hudo bolni in terpini.
H. S. Kanigand*. Kerščanski zakonski. Mnoge ubožne družine. Srečna zadnja ura.
Četerta postna nedelja. S. Kazimir. Poljska dežela. Gorečnost v vojski za Kristusa. Lčiteljstvo in u»'enstvo
5.	S. Pavel in tovariši moienci. Vterjenje vere in rednosti. Določno odvračanje prostomišljaške mladinske odgoje.
6.	S. Fridolin. Družba vsih kerščanskih družin. Odvernjenje strašnega pohujšanja. Tisk. Pozidanje pogorelih cerkva in krajev.
7 TomaŽ Akvinskl. Spremenjenje vis. šol v kersčanskem duhu. Množenje bratovšč. Jezusovega Serca v duhovstvu Srenja brez duh. pastirja.
S. S. Janez Od Boga. Iledovi usmiljenja in keršč. ljubezni. Mašniki in obhajanci. Nesrečni posli.
Praznik presv. Kervl Jezusa Kr. S. Frančiška Rimska. Pravo cenjenje visokosti našega odrešenja. PospešiteJji molitvenega apostoijstva.	< Dalje nasl)
Listek za raznoterosti.
Bralcem „Zgodnje Danice" in posebej tretjerednikom. Z današnjo številko se prične daljša versta spisov in podukov za tretji red. Na priporočilo enega naših blagih čitateljev, da naj „Danica" prinaša kaj tacih govorov, smo pridobili lep snopič najboljših govorov od priljubljenega in učenega gospoda iz reda pv. Frančiška ter^jih bode „Danica" redoma prinašala med drugimi tehtnimi tvarinami.
Prosimo torej, med drugimi tretjorednike, naj bi se jih po kacih 5—10 skupaj zbralo ter
vsak dal kake sette in bi si skupaj naročili na „Danico41 ter se tako koristni in ginljivi nauki bolj razširijo med narod. Videli bodo dragi Slovenci, da ravno tretji red je eden naj boljših pomočkov proti hudim ranam sedanjega časa.
Druga prošnja je ta: Ker se je v začetku leta „Danica" na ogled pošiljala tndi nekterim gg., ki poprej niso bili naročniki, naj blagovolijo liste nazaj poslati, da se zamore drugim naročnikom postreči. „Danica" stane za pol leta 2 gld. 20 kr. Napis: Odpravništvo „Zgod. Danice" v Ljubljani.
Ljubljana. < Poslavljenje. Knezoškof v bolnišnici.) Presvitli cesar so podelili gospej prednici usmiljenih sester v Ljubljani zlasti križec za zasluge s krono. Dne 21. februvarija so pa naš milostljivi knezoškof ji izročili ta križec. Pričujoči so pa bili gospodje: dr. Valenta, vladni svčtnik in vodja bolnišnici, gg. misijonarji Izidor Pertl in Karol Heidrih, ter mnogo usmiljenih sester. Knezoškof so imeli primeren govor, prednica usmiljenk se je ginjena zahvalila, in nato je dr. Valenta trikrat živio presv. cesarju zaklical, kar so pričujoči vsi navdušeno ponavljali. Mnogo zaslug si je prednica pridobila za časa svojega kletnega redovništva in 25letnega predništva. Vstanovija je^šolo v dekjiški jirotižajci, hiralnico, mnogo dobrot delilaje dijakom, Ljubljanskim revežem, in je s tim pokazala svojo blago serce; modro je tudi vodila redovnice in mnogo svojih služabnikov in služabnic. Toraj je zaslužila to odlikovanje, česar se tudi vsi vesele, ki je poznajo Tukaj še to opomnimo, da so naš premil. g. knezoškof ob tej priliki v bolnišnici obiskali in silno razveselili čast. gospoda župnika Antona Jakšiča, kteri je zarad bolne noge teden dni bival, prišel zdravit se v bolnišnico in kolikor vemo. se je pozdravil.
Znamenja bodo na nebu. S prostimi očmi, kakor pišejo, je sedanji čas velika maroga videti na solncu. Predsednik znanske družbe v Marseill-u, Flumarion, in Antoniadi v Carigradu sta menda to izpazila, v Parizu so pa umetno merili obšimost te maroge in pravijo, da je 70.000 kilometrov dolga, tedaj (¡krat tolika kot je premčmik skoz našo zemljo. Tudi hočejo vedeti, da v solnčnem ozračji je sedaj silovito gibanje.
Znamenja na morji. Iz Novega Jorka naznanjajo, da se je parni k „Millard" ob obrežji Niaragaua potopil in utunilo je 00 mornarjev! — Velik vihar je divjal in nad 100.000 dolarjev škode vzrokoval v Dallasu in deržavi Texasu v Ameriki. Več poslopij je razdjal; 1 deček je mertev.
Če se nepoklicani mešajo v vladanje sv. Cerkve.... Nadškofija v Zadrebu je izpraznjena že tri leta !
Vojaški nacor, kakor naznanjajo, bode letos za ljubljansko mesto 31. marca, za ljubljansko okolico pa 12—15. marca, in za Verhniko 16. in 17. marca. — O teh prilikah je pogosto tako vriskanje, rujo venje, kruljenje. cviljenje vinjenih in Jiašnopsanitr fantov po mestu, da so ljudje po dnevu in po noči, po hišah in po cerkvah moteni. Velika bi bila dobrota, ako bi se mogla ta gerda napaka, ki je zoper vsaki red, v kozji rog vgnati. — dobrota bila bi za
mladenče same, kterih marsikter je takrat pervi pot v življenji oživinjen in pijan, dobrota za očitni red> ker tisto divjanje je spotikljivo za mladino in otroke* nasprotno nravnosti, zoperno vsakemu postavnemu in olikanemu človeku.
Za ciborij k Mariji Pomagaj. Iz Kranja: Gospa Marenčičeva: 4 krone in tri perstane. — Neimenovana oseba: 1 uhanček, 2 perstana, 2 križčka, & kroni in nekoliko izveljavnega denara. — Neka druga oseba pa 1 gld. — Neimen. piše: „Prosim, obernite ta broš za Mater Božjo „Marijo Pomočnico" na Brezji. To pa iz hvaležnosti, ker smo že večkrat od Nje pomoč dosegli v naših žalostnih okoliščinah, in prosimo ljubo Mater Božjo, da bi nas tudi nadalje ne zapustila, ter da bi vedno ostala nam Tolažnica in Pomočnica. Tisučkrat zahvala ljubi Materi B. na Brezji!u — Enako Neimen. iz Notranjskega: 2 perstana. 1 vratno verižico in 1 brošič, za Marijo Pomočnico na Brezji. Priporočam svojega sina v bramba ljube Matere B. Marije-Pomočnice na Brezji.
Požar v šoli. V šoli v Oskarshamu na Švedskem je med šolskim poukom začelo goreti. Enajst otr6k je zgorelo, ker zarad velikega strahu niso bili zmožni se rešiti.
Dijakov je na gimnaziji v Celji 365, in sicer 238 slovenskih in 127 nemških; v Mariboru pa 399„ t. j. 262 slovenskih in 137 nemških. — Staiarski dijaki močno tiščč tudi v Ljubljano („dijaška miza* ima precejšno število — gimnazijcev in nekaj pripravnikov). Ali bi ne bilo prav, naj bi jih Stajarci pridno pnrlpirali t.er hi obiskovali domače primnazift zlasti celjsko in mariborsko ?
Duhovniške "premembe v ljubljanski škofiji: C. g. Ign. F e rt in, kurat v c. kr. ženski kaznilnici v Begunjah, gre za farnega upravitelja v Fužine. Na njegovo mesto pride č. g. Simon Š m i t e k£-/ kaplan m C-i beneficijat v Gorjah, gre za duhovnega pomočnika na Ig. Č. g. Anton Poljšak, kaplan na Vačah, gre za kaplana v Dol
Sv. Jožefa god bode sv. maša za vse blage dobrotnike naših dijakov, še zlasti za tistev ki bodo pomagali za njih hrano in potrebe v mescu sušcu (marcu). — Ravnokar nam je odnesla ljudska kuhinja 215 gld. 92 kr. za 157 mladenčev s čimur je odrinjen mesec svečan.
Bim. Pišejo, da župnik Kneip ostane do jutri (3. sušca) v Rimu. Sveti Oče in kardinal Monaco rabita vodno zdravilo pod vodstvom Kneipovim.
Č. g. župnik Ant. Jakšič je svoje posestvo a hišo v Kerškem vradno podaril usmiljenim bratom v Kandiji	_
Dobrotni darovi.
Z,i dijaško mizo: Blaga gspč. Marija Pfefrerjeva 4 ;rone. — Č. g. kapi. Jo/.. Cegnar 10 gld.: ..da se zlajSa yninderentspre-chend." • - G. posestnik Jože Krek 5 gld. — Prečastiti g. kanonik Mat. Leben 10 gld. — ..Moj Jezus, usmiljenje!" 10 gld.
Za sv. Detinstvo: Čast. g. Fr. Dolinar, župnik v Horjulu» 3G gld. — ..Moj Jezus, usmiljenje!" 36 gld. — Iz Žaline, 7 gld. 17 kr.
Za cerkev sv. Jožefa v Prjedoru: Gospa Pečnik 2 gld.
Za m is. v Macedoniji: G Ant. Kocmur 5 gld. (za zvonove.)
Za Detoljuba: Č. g. župnik Jan Molj 1 gld.