Leto XXVII. Štev. 26.
Poštnina plačana v gotovini
Lendava, 30. junija 1940
Izhajajo vsak četrtek za sledečo nedeljo
„Naj ne bo krščanske družine brez podobe Jezusovega srca, okrašene od rož in razsvetljene od luči, da bi se okoli nje vsak večer zbirala družina s prošnjo po varstvu in blagoslovu“.
papež romarjem
Letna naročnina: na posamezni naslov 30 Din, na skupni 24 Din, za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev. položnice 11 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
Duh junakov
Bilo je na Vidov dan 1.1389, ko se je bila velika bitka na Kosovem polju. Tokrat so se prvič v zgodovini združile večje srbske in hrvatske čete za skupno borbo proti Turkom. Gibčnost turške vojske in velika premoč sta zlomili odpor srbskih in hrvatskih junakov kljub njihovi brezprimerni hrabrosti. Na bojni poljani je obležala skoro vsa vojska, kneza Lazarja pa so Turki ujeli in umorili.
Kosovska bitka je ostala od vseh dogodkov stare srbske zgodovine najbolj živo ukoreninjena med ljudstvom. V mnogih narodnih pesmih je ohranjen spomin na junake, ki so dali življenje za krščansko vero in svobodo, „za krst častni i slobodu zlato“. Kosovski junaki so postali srbskemu ljudstvu vzor prave domovinske ljubezni, njihov klic po maščevanju pa jih je stoletja podžigal v borbi za obnovitev svobode.
Bilo je to v dobi turških osvajanj na Balkanskem polotoku. Po novi zmagi Turkov nad kristjani pri Nikopolju 1. 1396 je manjši turški oddelek ob Dravi pridrl celo prav do Ptuja, mesto zavzel, oropal in zažgal; to je bil prvi turški napad na slovenska tla. Temu so sledili še mnogi in hujši. Sicer pa so se mesta in gradovi še kako upirali, težje je bilo za kmete, zato so tudi oni začeli graditi takozvane „tabore“: na gričih in gorah okoli cerkvic močna obzidja, okoli že globoke jarke. In ko so na bližnjih vrhovih zagoreli „kresovi“, ki so javljali prihod Turkov, so se podali vaščani v tabor ter spravili na varno živino in imetje. Fantje in možje so se oborožili s sekirami, vilami in podobnim orodjem ter za obzidjem čakali sovražnika, žene, starci in otroci pa so v cerkvi molili za zmago.
Kmet je ob turških napadih največ trpel: sovražnik mu je skoraj vse uničil, cvet mladine je odganjal s sabo in jih vzgajal v odpadnike, narodne in verske, dobro znane „janičarje“. Poleg vsega drugega je bilo treba plačevati še „turški davek“. Ni čudno, da so se začenjali kmečki upori, socialna revolucija. Srednji vek je tonil, vstajale so zarje novega veka.
Mnogo stvari se tako v življenju posameznika, kakor tudi večjih družb ponavlja, ne sicer točno, ampak v gotovih ozirih. Vedno znova se bomo zato morali iz zgodovine učiti. Kar se tiče Turkov oziroma islama, gotovo ne smemo prezreti dejstva, da so napredovali pred vsem pod vodstvom verskega fanatizma in nauka o posebni blaženosti, katere postanejo deležni tisti, ki v boju proti sovražnikom padejo v bitki. Tudi tega ne smemo pozabiti, da je islam edina izmed velikih svetovnih religij, ki je nastopila časovno za krščanstvom in se proglašala za dopolnitev krščanstva. — Morda se ne motimo, če sodimo, da tudi nekatera moderna gibanja in nauki imajo precej sličnosti z nauki islama.
To vse nam dá misliti in izvajati posledice. Gotovo je, da dosega največje uspehe tisti, ki je ves prepričan o pravilnosti svoje ideje in je za izvedbo iste pripravljen vse žrtvovati, če treba tudi življenje. Ni pa potrebno za vse jasno spoznanje. Glavno je, da jih vsaj nekaj jasneje spoznava, drugi bodo že sledili, če bodo videli osebnosti, ki so na pravem mestu in po prepričanju delajo. Vedno so posamezniki vodili: pomislimo le na čarobno moč genijev in svetnikov. Prehodne dobe naravnost kričijo za novimi svetniki.
Vse kaže, da smo tudi mi na prehodu v novo dobo. Ni nam dano videti njenega obraza. Ali eno je gotovo: le delo in žrtve nam bodo prinesle svetlo bodočnost. Slovence, Hrvate in Srbe je že zgodovinski razvoj in
boj proti sovražniku v teku stoletij družil. „Kri ni voda“, krvne vezi so silne. To nam mora biti vedno pred očmi. Duh kosovskih junakov nas mora voditi!
Dve važni izjavi
o našem razmerju do Nemčije in Italije
Iz Berlina poročajo 22. junija : Predsednik ministrskega sveta kr. Jugoslavije Dragiša Cvetkovič je sprejel našega beograjskega dopisnika dr. Walterja Gruberja ter mu dal naslednjo izjavo:
Politika kr. Jugoslavije ima jasne in določne cilje. Ti cilji so izraz stalne težnje, da ohrani dobre in prijateljske odnošaje z vsemi svojimi sosedi, da bi se na ta način v balkanski in podonavski Evropi čim bolj okrepilo konstruktivno sodelovanje med narodi jugovzhoda, sodelovanje, brez katerega ne more biti blagostanja. To politiko, ki je v skladu s pravim razpoloženjem slojev našega naroda, Jugoslavija že več let dosledno izvaja. Ta politika je že rodila dobre sadove v vseh smereh.
Ko je izbruhnil vojni požar, je vlada, ki ji imam čast predsedovati, takoj v duhu te svoje že tradicionalne politike proglasila najstrožjo nevtralnost ter se odločno trudila, da to politiko nevtralnosti izvede na vseh poljih naše države in narodne delavnosti. Takšno jasno in odkrito stališče Jugoslavije je mnogo pomagalo, da se v tem delu naše celine ohrani mir in da narodi tega kraja Evrope ostanejo izven vojnega požara.
Odnošaji sodelovanja in prijateljstva Jugoslavije z nemškim rajhom, so bili vzpostavljeni že mnogo prej, predno je ta močna država postala naša neposredna soseda. Ti prijateljski odnošaji so v teku časa postali čedalje globlji in so prišli do posebno globokega izraza na polju gospodarskih vezi. Na tem poslednjem polju nam obojestranske koristi še dalje narekujejo, da razvijamo čim tesnejše sodelovanje, ki se je tudi v tem času vojnih motenj v polnem obsegu ohranilo ter že s tem pokazalo, kako je zdravo in da temelji na naravnih pogojih. Kajti ne samo, da se gospodarstvi naših držav tako skladno izpolnjujeta, pač pa Jugoslavija poleg tega predstavlja dragoceno vez med veliko industrijsko proizvodnjo nemškega rajha in poljedelskimi državami bližnjega Vzhoda.
Predsednik vlade Cvetkovič je v razgovoru z našim dopisnikom posebno poudaril, da je njegova vlada, ki uživa zaupanje Nj. kr. Vis. kneza namestnika, brezpogojno odločena v vseh razmerah nadaljevati sedanjo pot zunanje politike, ter da predvsem želi odnošaje dobrega sosedstva in prijateljstva z nemškim rajhom razviti na vseh poljih.
Istega dne je naš zunanji minister Cincar-Markovič ob zaključku 6. zasedanja jugoslovansko-italijanskega stalnega gospodarskega odbora v Rimu izjavil:
Zraven Nemčije pripada Italiji najvidnejše mesto v naši gospodarski politiki. Več kot eno desetletje je Italija zavzemala prvo mesto v našem izvozu in uvozu in odločujočo vlogo v pomorskem prevozu in je s tem predstavljala močnega udeleženca pri splošni gospodarski gradnji naše države. To mesto pa ji ni pripadalo samo zaradi slučajnih sijajnih konjukturnih razmer, temveč je to naravna
posledica zemljepisnega položaja in gospodarskega ustroja Jugoslavije in Italije, ki druga drugo srečno popolnjujeta ter sta zaradi tega neizogibno navezani druga na drugo. S tem dejstvom je treba računati in v skupnem sporazumnem sodelovanju čim bolj to stanje izkoriščati. To edino možno stvarno stališče naše države do Italije je danes sorazmerno lahko ohraniti in še naprej pospeševati. Ko se že naravna povezanost naših držav in močne gospodarske vezi med njima niso mogle oslabiti, v času, ko so bili medsebojni politični stiki morebiti manj prisrčni, toliko prej se lahko računa na popolnejšo gradnjo gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo sedaj, ko obe ti dve državi družijo čustva stvarnega prijateljstva. To skupno korist sta obe državi dobro razumeli.
Nista se namreč zadovoljili s tem, da sta pred kakšnimi 16 leti sklenili obsežno pogodbo o trgovinski izmenjavi in o plovbi, ki po svojem bistvu še danes velja, temveč sta se trudili, da bi jo sčasoma stalno spravljali v sklad s spremenjenimi razmerami pri nas in v svetu in sta zato pazili na njeno pravilno funkcioniranje in na neovirano uporabo. Temu cilju služi tudi stalni jugoslovansko-italijanski odbor, ki je zadnje tri tedne zasedal v Rimu z nalogo, da bi za prihodnje leto določil in ocenil obseg ter vrednost obojnega trgovinskega prometa, da bi zagotovil izmenjavo najpotrebnejših izdelkov in da bi zboljšal plačilni promet. V tem je šesto zasedanje odbora tudi uspelo.
Rezultate njegovega dela označuje v prvi vrsti občutno povečanje obojne trgovinske izmenjave, ki ima vrednosti pol milijarde din, da bi se povspela na več kot milijardo dinar-
jev. Danes to ni več brezpomemben sklep, ker so danes na obeh straneh zaradi sedanje evropske vojne skrajno velikega obsega nastopile mnoge izpremembe in motnje tako na tržiščih kakor v transportu.
To povečanje naj kar se da nadomesti pretrpljene izgube. Na obeh straneh so si razen tega zagotovili preskrbovanje v najnujnejših predmetih. Italija nam bo dajala svoje surovine, ki so potrebne za našo industrijo (bombažno in laneno predivo) ali za prehrano (riž), medtem ko ji bomo mi dobavljali naše blago, našo živino, žitarice in les. S tem so zadnja trgovska pogajanja med obema državama dosegla svoj cilj. Medtem ko na eni strani besni strahovita vojna, pa smo se mi s prijateljsko Italijo pogajali in pogodili za eno leto naprej za povečanje obojestranskega preskrbovanja s surovinami. To nam je bilo toliko lažje storiti, ker mirno gospodarsko sodelovanje z našim velikim potrošnikom, oziroma oskrbovalcem najbolje in najbolj popolnoma odgovarja miroljubni politiki Jugoslavije, ki veruje, da je s sporazumnim in pametnim spravljanjem v sklad interesov na gospodarskem polju najlažje izogniti se sporom med narodi.
20. junija je g. Cvetkovič rekonstruiral svojo vlado:
Na mesto dosedanjega ministra za telesno vzgojo ljudstva Jevrema Tomiča, ki je z drugim ukazom postavljen za belgrajskega župana, je stopil v vlado za ministra za telesno vzgojo ljudstva dosedanji generalni konzul v Düsseldorfu in poslanec Dušan Pantič.
Dosedanji belgrajski župan Vojin Djuričič pa je razrešen predsedniške dolžnosti.
Pogajanja za premirje
20. junija je po francoskem radiu govoril predsednik vlade maršal Petain in med drugim izvajal:
„Premalo naraščaja, premalo orožja, premalo zaveznikov“ — to je bil vzrok našega poraza. Zato se je moral francoski narod obrniti na sovražnika, da naj se končajo sovražnosti.
Včeraj je vlada določila pooblaščence, ki naj sprejmejo od sovražnika njegove pogoje za premirje. Za to sem se odločil s trdim srcem vojaka, ker nam to narekuje naš vojaški položaj.
Mi smo upali, da se bomo lahko uprli na črti Somme-Aisne, kjer je general Weygand razporedil naše vrste. Njegovo ime samo je napovedalo zmago. Toda sovražni pritisk na to črto je stalno naraščal. Prošnja za premirje je postala neizogibna po 13. juniju.
V maju 1917 smo imeli pod orožjem 3,280 000 mož kljub temu, da je vojno klanje trajalo že tri leta. V toj bitki ob Somni in Aisnei smo imeli pol milijona manj. V maju 1918 smo imeli ob sebi 85 angleških divizij. V letu 1918 smo imeli na naši strani 58 italijanskih divizij in 42 ameriških divizij. Podrejenost našega vojnega materiala je postajala vsak dan večja in ta podrejenost je bila večja od podrejenosti naših vojakov. Francosko letalstvo se je moralo boriti premoči, ki je bila šestkrat večja.
Francoski narod ne zanika, da je izgubil bitko in vsi narodi bodo spoznali naše žrtve. Sedaj naj še pokaže,
ali je resnično velik! Mi si bomo zapomnili nauk te bitke, ki smo jo izgubili.
Po zmagi 1918 je med nami prevladalo razpoloženje za zabave, ni pa bilo več duha požrtvovalnosti. Ljudstvo je stalno zahtevalo več, kakor pa je dajalo. Sedaj pa se je nad nas zrušila nesreča. Jaz sem bil z vami v slavnih dneh, zdaj sem pa na čelu vaše vlade in bom ostal z vami v temnih dneh. Stopite tudi vi na mojo stran! Gre za Francijo, za zemljo vaših in njenih sinov! Dne 19. junija je francoska vlada prejela sporočilo nemške vlade, da naj imenuje pooblaščence za pogajanja o premirju. Ko bodo nemški vladi sporočena imena, bo nemška vlada sporočila kraj pogajanj in nato vsebino pogojev za premirje. Francoska vlada je takoj imenovala svoje pooblaščence in ti so v četrtek dne 20. junija odpotuvali z letalom, katerega krila so bila belo pobarvana, skozi prve nemške vrste v Pariz in nato v Compiegne. Po odhodu pooblaščencev se je francoska vlada obrnila še na italijansko vlado s prošnjo za premirje. Pri tem je med Francijo in Italijo posredoval sv. oče Pij XII. Italijanska vlada je odgovorila, da bo nemška vlada tudi v njenem imenu predložila Franciji pogoje za premirje.
Francoski pooblaščenci so se z zastopniki Nemčije sešli dne 21. junija ob pol štirih popoldne v gozdu pri Compiegne. Sestanek je bil na prav istem mestu, na katerem je maršal Foch leta 1918 zastopnikom Nemčije (Nadaljevanje na 3. strani)
2
N O V I N E
30. junija 1940.
Nedela
po Risalaj Sedma
Tisti čas pravo je Jezuš vučencom: Varte se krivi prorokov, šteri prihajajo k vam v ovčenoj obleki, znotra so pa zgrablivi vucje. Po njihovi sadaj je bote spoznali. Je-li berejo s trnja grozdje, ali z oseta fige? Tak rodi vsakše dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Ne more dobro drevo roditi slaboga sada i ne slabo drevo dobroga sada. Vsako drevo, štero ne rodi sada, se poseka i vrže v ogenj. Zato po njihovih sadaj je bote spoznali. Ne pojde vsaki, ki veli meni, Gospod, Gospod, v kralestvo nebesko: nego, ki spuni volo Oče mojega, šteri je v nebesaj, tisti pojde v kralestvo nebesko. (Mataj 7, 15—22.)
„Što bo mene spoznao pred lüdmi, ga bom tüdi jaz spoznao pred svojim Očom v nebesih, što pa bo mene zatajo pred lüdmi, zatajo ga bom tüdi jaz pred svojim Očom, ki je v nebesih.“
Te reči so oster opomin onim, ki se zavolo drügih lüdi bojijo javno priznavati Boga i njegove svete istine.
Kak bi se mogeo takši človek imenovati dober kristjan, ki se lüdi bole boji kak Boga? Tisti, ki tak dela, se pregreši proti spoštovanji i časti, štero je Bogi dužen. Pregrešno je, Boga samo na skrivnom častiti, a v javnosti pa ga zatajiti iz straha pred lüdmi. Sveti se klanjati, Bogi pa, ki je začetek i voditeo vsega našega živlenja, pokorščino odreči, to je gotovo zaničevanje Boga samoga.
Što se sramüje očitno pokazati svojo vernost i pobožnost, pregreši se tüdi proti hvaležnosti, štero je Bogi dužen. Če ma kakši preprosti oča sina, ki je postao imeniten gospod, pa se sramüje svojega oče ali svoje matere, ali je, to ne pregrešno? Če oča to zvedi, gvišno je razžaljeni zavolo sina, ki je tak nehvaležen za njegove dobrote. Bog pa ne bi bio razžaljeni?
Istino zatajiti se pravi, zatajiti samoga Boga, ki je večna istina. Iz straha pred lüdmi zamolčati istino je ne lepo, je človeka nevredno. Znamo, da smo deca sv. kat. Cerkve. Kak nedostojno bi bilo, ko bi zatajali to dobro sküpno mater.
Na konci pa čüj! Česa se majo bojati tisti, ki Bogi verno slüžijo? Mogoče praznih govoric? Mogoče zbadlivk i priimkov, s šterimi jih obmetavlejo? Vse to so samo prazna imena ali pa celo častni naslovi za tiste, na štere merijo.
Krščanska mladinska zveza v Šanghaju
Za katoliške mladeniče so v Šanghaju ustanovili posebno novo katoliško prosvetno središče, ki je že peto v tem mestu. 
Papežev jubilejni dar Hrvatom
Papež Pij XII. je poslal po svojem državnem tajniku kardinalu Maglionu apostolsko pismo Hrvatom ob 1300 letnici, ko so se Hrvati pokristjanili. Pismo je naslovljeno na zagrebškega nadškofa dr. Stepinca. V pismu sv. oče naglaša pomen tega lepega jubileja hrvatskega naroda. V svojem pismu sv. oče pravi:
„Ko smo po pričevanju častitega brata zagrebškega nadškofa zvedeli, da se bo letos obhajala na posebno slovesen način 1300 letnica prvih vezi hrvatskega naroda s sv. Stolico, zaradi česar nas je isti nadpastir zaprosil tudi v imenu drugih škofov Jugoslavije, naj pri tej priliki blagovolimo podeliti jubilejne odpustke, odločamo, da to prošnjo dobrohotno sprejemamo, da bi tako verniki prej imenovanega naroda imeli zaščito za dosego pobožnosti v teh tako zelo strašnih in težkih časih.“
Nato sv. oče razglaša, da po-
deljuje „vsem posameznim kristjanom obojega spola, ki se svojih grehov v resnici skesajo, se spovedo ter prejmejo sv. obhajilo in ki bodo od 29. junija 1940 do 29. junija 1941 dvakrat obiskali katerokoli katedralo ali župno cerkev v Jugoslaviji ter tamkaj pobožno molili na čast zakramentu presv. Rešnjega Telesa pet očenašev in pet zdravamarij v čast Materi božji in končno očenaš in zdravamarijo ter Čast bodi Očetu po namenu sv. očeta, popolne odpustke, ki jih morejo le enkrat dobiti.“ Verniki pa morejo pri drugem obisku cerkve biti deležni novih odpustkov.
Hrvatski listi so z veliko zadovoljnostjo prinesli to pismo ter naglasili veliki pomen tega dejstva za ves hrvatski narod. Tudi mi se veselimo tega odlikovanja, ki so ga bili deležni Hrvati ter želimo, da bi vsemu hrvatskemu narodu ta papežev jubilejni dar bil v veliko duhovno srečo.
Maše za mir v baziliki sv. Petra
V nedeljo 23. junija se je prvič brala na grobu apostola Petra v Vatikanu maša za mir s posebno molitvijo, da bi novi red, ki se bo rodil iz sedanje vojne, temeljil na pravici in ljubezni do bližnjega. Ta maša se bo ponovila vsako nedeljo, prenašal jo bo pa tudi radio z uvodnim komentarjem.
Glede sedanje vojne je izjavil
napovedalec, da je treba priznati, da je žalostna posledica svetovne vojne, ker ni prinesla pravega miru, prinesla ga pa ni, ker ni bil mir božji. To sta obžalovala tudi papeža Benedikt XV. in Pij XI., ki sta opozarjala, da mirovna pogodba ni omenjala Boga in da je razen tega mirovni pogodbi manjkal duh človečanstva, usmiljenja in ljubezni do bližnjega.
Šolsko udejstvovanje avstralskih katoličanov
Zaradi delavnosti zveze katehistov sydnejske nadškofije so v dveh poslednjih letih spravili več ko 1000 otrok iz posvetnih šol v katoliške šole. Pristaši zveze katehistov, ki vsebuje zdaj 437 članov, hodijo v državne šole, poučujejo katoliške šolarje, ki so ondi, in obiskujejo njih družine. Nato dopovedujejo staršem, da verski pouk po katehistih ne more nadomestiti vzgoje v katoliških šolah.
O nemškem protestantstvu
Kakor poroča list „Nemško-evangelijska korespodenca“, delujejo v Nemčiji zmeraj bolj na to, da bi bile protestanske cerkve tudi ob delavnikih odprte in bi bile ob raznih urah tudi službe božje za duhovno zbranost in dušebrižništvo. To gibanje je že tako razširjeno, da je protestantski višji cerkveni svet za to službo božjo ob delavnikih izdal posebno knjižico v obliki molitvenika, ki vsebuje v lepi izvedbi izreke iz sv. pisma in nabožne pesmi. Dalje so izdali tudi razna navodila za knjige, ki bi si jih verniki kupili kot duhovno branje.
† MATIJA MALEŠIČ
25. junija dopoldne je v Škofji Loki pri pisalni mizi nenadoma zadela kap okrajnega glavarja g. Matijo Malešiča. Rojen je bil 30. oktobra 1891 v Črnomlju. - Od l. 1921 do 1925 je bil pri civilnem komisarijatu v M. Soboti in Črnomlju. - Ni bil samo dober uradnik, ampak tudi slovenski in katoliški pisatelj. Njegovo največje delo je povest „Kruh“ (Mohorjeva družba, 1929), s katero je v podobno slovensko književnost uvedel našo Krajino, že nekaj let pred našim Miškom Kranjcem. Tako lepo dozdaj še nihče ni pisal o naših sezonskih delavcih, ki jih izžema palir, kakor † Malešič v povesti „Kruh“.
Vrlemu sinu Bele Krajine naša Slov. Krajina ohrani hvaležni spomin. Gospej soprogi, dvema sinčkoma in dvema hčerkama, naše najiskrenejše sožalje.
Večerne molitve za mladino Iz Londona poročajo: Štiri narodne organizacije, in sicer Katoliško materinsko društvo, Katoliška zveza žená, Anglikanska zveza mater in Narodni svet žená, je prosilo angleški radio, naj sprejme v svoje redne sporede večerne molitve za otroke. Kardinal Hinsley in anglikanski primas sta prošnjo priporočila.
Dr. Anton Korošec o zadružništvu
Zadrugarstvo v Sloveniji je rodila nacionalna in gospodarska potreba. Predvsem so bile zadruge potrebne zato, da so izvile slovensko ljudstvo iz oderuških klešč denarnega izmozgavanja. Lahko rečemo, da so to nalogo docela izvršile, čeprav so se pred leti, ko je denar, vložen v denarne zavode, skoraj popolnoma zamrznil, takoj pojavile ljudske pijavke ter nastavile svoje sesaljke na ubogi narod. Sedaj je zopet boljše. Izrabljeni bi morali imena teh oderuhov brezobzirno povedati javnosti, da jih narod enkrat za vselej spozna. Naravno je, da so se z ozirom na oderuške prilike v Sloveniji najprej in v največjem številu pojavile kmetijske kreditne zadruge, hranilnice in posojilnice. Danes štejemo Slovenci 530 kreditnih zadrug, kar še ne zadovoljuje vseh krajev in vseh potreb, a je vendar lepo število.
Ker znaša število vseh zadrug 1227, je jasno, da je mimo kreditnih zadrug tudi druga vrsta zadrug lepo razvita. Najbolj se približajo številu kreditnih zadrug konzumne in nabavljalne zadruge. Te zadruge se najlažje razvijajo med uradniki, lažje med delavci, najtežje med kmetskim ljudstvom, ker kreditiranje ni zadostno in
redno, ker jim manjka dobrega, strokovnega trgovskega uradništva in ker centralizacija zaradi oddaljenosti in terenskih težav ni dobro izpeljana. Tudi proizvajalne zadruge ne uspevajo tako, kakor bi bilo želeti, ne samo zaradi kredita, ampak tudi zaradi pomanjkanja tehničnih voditeljev in strokovnjakov. Odkar dobivamo mlekarske strokovnjake, mlekarske zadruge rastejo, ali se vsaj konsolidirajo. Tudi pri izvozu se slovenske zadruge ne upoštevajo dovolj in se izvoz še dalje večinoma le prepušča kapitalistom.
Težave, ki jih je slovenskemu zadružništvu napravila inflacija, deflacija in gospodarska kriza, so z vsakim dnem manjše in obratovanje zadrug postaja zopet normalno. Ko se je z letom 1923 začela gospodarska prosperiteta, so postale naše kmetijske Raiffeisenovke milijonski zavodi, kar so potem v nastali gospodarski krizi morale drago plačati. Toda od teh ran se je slovensko zadružništvo zopet ozdravilo.
Število vseh slovenskih zadrugarjev leta 1938 je bilo skupaj 257.741.
Zadrugarstvo v Sloveniji se diferencira po političnih strankah in je organizirano v treh centralah: Zadružna zveza, Zveza slovenskih zadrug in
Zveza gospodarskih zadrug za Jugoslavijo, vse tri s sedežem v Ljubljani. In ako so si politične stranke večkrat hudo v laseh, njihove zadruge delujejo v miru, strpnosti, zares v pravem zadružnem duhu.
In sedaj h koncu še eno splošno, toda važno vprašanje: Ali ima zadrugarstvo bodočnost?
V vseh državah, razen Rusije, se je ohranilo zadrugarstvo. Tudi države totalitarnih režimov so obdržale zadruge in jih podpirajo. Njihovi programi ne zanikujejo zadrug, ampak jih uporabljajo v borbi proti ostankom kapitalističnega gospodarskega reda.
Gotovo je:
Sredina med krutim kolektivizmom, kateri uničuje vsako svobodo osebnosti in stvarja človeka za sužnja vsake kolektivne organizacije, in kapitalističnim liberalizmom, kateri se ne briga za eksistenčno mogočnost milijonskega in milijonskega delovnega ljudstva, ta sredina, to je zadruga, ki v sobodnem kolektivu brani vse male ljudi, katera se korak za korakom bori proti kapitalizmu in vendar ne omejuje človeka ne svobode osebnosti, ne svobode njegove vesti. Zadruga je zeleni otok v morju kapitalističnih in komunističnih valov, samo na tem otoku je zavarovana sreča in dostojanstvo človeka.“	(Konec)
Naši stiki z drugimi državami in narodi
s Hrvati
Hrvatski kat. Pisatelj Grgec Petar je napisal na podlagi svojih zapiskov iz svetovne vojne svoje doživljaje. Sedaj je izšel II. zvezek, ki nosi naslov „U paklenom trokotu“ in opisuje boje ob Soči. Lani je izdal I. zvezek „U krvavi službi,“ v katerem veliko govori o zvezah hrvatskih kat. Domagojcev z našim Krekom in njegovimi ljudmi.
Uprava Hrvatske enciklopedlje, ki bo začela izhajati v Zagrebu, je tudi za Slovenijo imenovala častne poverjenike, ki bodo skrbeli za naročnike.
z Bolgarijo
Skupina zastopnikov jugoslovan. delavstva, organiziranega v Jugorasu, je obiskala Sofijo in si ogledala rudniško središče v Perniku. Bili so prisrčno sprejeti.
Pantelejev, pesnik in urednik bolgarske revije Ledba, je v isti priobčil kratko beležko o sodobni hrvatski liriki in prevedel 4 hrvatske pesmi. z Madžarsko
Madžarski trgovinski minister dr. Varga se je več dni mudil v Beogradu in s tem vrnil obisk našega trgovinskega ministra dr. Andresa —V Splitu se je sestala mešana jugoslovanskomadžarska komisija in razpravljala o ureditvi železniškega prometa med našo državo in Madžarsko. z Italijo
v Rimu je bil podpisan gospodarski sporazum med našo državo in Italijo o trgovinski izmenjavi v 1. 1941.
Tržaška zavarovalnica „Assicurazioni generali“ je v 1. 1939 imela v naši državi 10 hiš: 6 v Zagrebu, 3 v Beogradu in 1 v Ljubljani.
„Vtis o mladostnosti, življenski sili in močnem ritmu, v katerem živi vaše ljudstvo, to je bilo zame najzanimivejše in najvažnejše“, je izjavil ital. prosvetni minister Bottai našemu časnikarju.	
z Rusijo
Naša ladja „Lovčen“ je prvikrat pristala v sovjetski luki Odesi. Mornarji so bili zelo slovesno sprejeti.
Po ugodno končanih gospodarskih pogajanjih med zvezo sovjetskih socialističnih republik in kr. Jugoslavijo in po končani izmenjavi ratifikacijskih listin o sklenjeni pogodbi sta se sovjetska in jugoslovanska vlada sporazumeli, da se normalizira razmerje med obema državama z obnovo rednih diplomatskih odnosov in z določitvijo diplomatskih zastopnikov v Moskvi in v Beogradu. Sovjetska vlada je dala agreman za Imenovanje senatorja dr. Milana Gavriloviča za jugoslovanskega poslanika v Moskvi, vlada kr. Jugoslavije je pa dala agreman za imenovanje Viktorja Andrejiča Plótnikova, dosedanjega poslanika na Norveškem, za sovjetskega poslanika v Beogradu. z Nemčijo
Naše ministrstvo je odobrilo ustanovitev popolne nemške gimnazije s pravico javnosti v Novem Vrbasu; gimnazija bo začela delovati ob začetku novega šol. leta in bodo predavali nemški jezik in državni jezik v vseh razredih po 4 ure na teden. Učni jezik je nemški za vse predmete, le državni jezik in zgodovina ter zemljepis Jugoslavije se bo poučeval v državnem jeziku. Profesorji morajo biti jugoslovanski državljani nemške ali jugoslovanske narodnosti.
Finski poslanik dr. Onni Talas po šestletnem službovanju v Beogradu zdaj odhaja za poslanika v Rim. Bil je obenem tudi poslanik na Madžarskem in v Bolgariji. O njem je bilo v naši javnosti kaj malo govora kljub temu, da se je ves posvetil preučevanju razmer po raznih krajih Jugoslavije. Poznamo ga tudi kot gosta na Bledu, kamor se je večkrat pripeljal z avtomobilom. Lahko smo tudi ponosni na njegovo izjavo v kateri je dejal, da ni nikjer na svetu še videl tako lepih krajev, kakor so naši. Bil je ves čas svojega službovanja na tem mestu tudi vnet član Skandinavskojugoslovanskega društva v Zagrebu, in je izrazil željo, da bo ostal tudi v bodoče, čeprav bo v Italiji. Pri nas si je pridobil mnogo prijateljev.
Naši nogometaši so dosegli zelo lepe uspehe v tekmi z romunskimi in madžarskimi.
30. junija 1940.
NOVINE
3
(Nadaljevanje s 1. strani) sporočil zavezniške pogoje za premirje. Kancler Hitler je francoske zastopnike sprejel v prav istem jedilnem vozu, v katerem je maršal Foch leta 1918 predložil nemškemu zastopniku Erzbergerju in njegovemu spremstvu predloge za premirje. Francosko zastopstvo je tokrat vodil francoski general Hutzinger, ob njem pa sta bila še general Bergeret in veleposlanik Leon Noel. Kanclerja Hitlerja pa so pri prihodu v gozd pri Compiegneu pozdravili maršal Göring, admiral Räder, generala von Brauchitsch in Keitel, zunanji minister von Ribbentrop, kanclerjev namestnik Rudolf Hess, ministri Lammers, Himmler in drugi. Pred začetkom pogajanj je bilo prebrano uvodno poglavje v Hitierjevi navzočnosti, ki povdarja vzporednosti in razlike med podpisom premirja v letu 1918 in 1940. Ko je bilo prebrano to poglavje, se je kancler Hitler umaknil in je nadaljna pogajanja vodil general Keitel.
Medtem ko se je Francija odločila za ločeni mir z Nemčijo, pa se Anglija pripravlja na vojskovanje proti Nemčiji in Italiji. Predsednik angleške vlade Churchill je v posebnem govoru dne 18. junija razložil namene angleške politike in pojasnil razloge, zakaj se angleška vojska umika s francoskega bojišča. Ves angleški imperij se bo torej vojskoval naprej proti Nemčiji in Italiji.
Francoski korak je imel po vsem svetu velike posledice. V Ameriki je Roosevelt spremenil sestavo svoje vlade in v vlado pritegnil tudi nekaj članov republikanske stranke. Nova vlada je bila proglašena za vlado narodne obrambe. Prav velik odmev pa je imel francoski korak na Daljnem vzhodu, kjer se Japonska pripravlja, da uredi bodoči položaj francoskih kolonij v tem delu sveta — zlasti francoske Indokine. Francoska mandatna pokrajina Sirija je blizu Turčije in blizu angleških posestev, zlasti pa ogromnih petrolejskih vodov, ki iz Iraka dovajajo petrolej v sredozemska pristanišča v Palestini. Listi zato pišejo, da se bosta tako Turčija kakor tudi Anglija pozanimali za Sirijo.
Značilno je, da sta tako pariški kakor lyonski kardinal ostala ves čas vsak na svojem mestu.
21. junija zjutraj je bivši predsednik francoske vlade Reynaud obiskal maršala Petaina in se z njim dalje časa pogovarjal. Torej ni zbežal v Ameriko, kakor smo zadnjič pisali po poročilih inozemskih listov.
Maršal Petain je 20. junija po radiu pozval Francoze, da se zatečejo v molitvah k Materi božji lurdski, da bi Francija v tem tako strašnem času ohranila svoje dostojanstvo, za moč, da prebije vse trpljenje, ki jo je doletelo. — Francosko časopisje slej ko prej ne izhaja, razen nekaj lokalnega.
Iz Rima poročajo, da so zastopniki Francije in Italije 24. junija ob 19·35 podpisali premirje med Francijo in Italijo.
6 ur po podpisu tega premirja, t. j. ob 1.35 prenehajo na vseh bojiščih sovražnosti na eni strani med Francijo in Nemčijo, na drugi strani pa med Francijo in Italijo.
Francoska, vlada je ukazala naj bo 25. junij dan narodne žalosti. Po vsej Franciji so bile žalne slovesnosti. Zastave so visele na pol droga.
Po drugih državah
Bolgarska vlada je odredbe civilne mobilizacije razširila tudi na industrijsko delavstvo radi vedno večjih stavb v tobačni industriji v Plovdivu in Sofiji. Na ta način bo krivce lahko strožje kaznovala.
V Romuniji se je „fronta nacionalnega preporoda“ spremenila v enotno „stranko nacije“, ki je ohranila parolo, znake in uniforme prejšnje stranke.
Španski listi se bavijo z vprašanjem angleških rudnikov v Španiji in naglašajo velike koristi, ki jih imajo angleški lastniki od tega. Največji tak rudnik imenujejo „gospodarski Gibraltar“.
Glasi iz Slovenske Krajine
SOBOTA
Zaradi uredbe o splošni prepovedi zborovanj v naši državi sporočamo članom in članicam Slovenske dijaške zveze, da tabora v Ptuju od 5—12. jul. ne bo. - Zavodni odbor SDZ Matura na samoupravni gimnaziji. Pod predsedstvom ministrskega odposlanca g. Antona Zupana, upokojenega ravnatelja celjske gimnazije, je bila na soboški samoupravni gimnaziji od 12. do 21. junija matura, ki so jo naredili: Antauer Marija, Balon Franc. Berden Jožef, Berden Štefan, Cug Evgen, Čeh Josip (oproščen ustnega izpita), Čeh Zora, Čisar Štefan (opr. ustn. izp.), Derkač Karel, Dolenc Franc, Elijaš Janez, Gabrijelčič Bojan, Gross Bogomil, Gumilar Marija, Horvat Jožef, Ifko Ivan, Jakus Cvetka, Kohne Emanuel, Košir Darilo, Kukel Gizela, Marič Marija, Novak Alojzij (opr. ustn. izp.), Ogorevc Ivan, Orel Milidrag, Perš Sidonija (opr. ustn. izp.), Požegar Avgusta (opr. ustn. izp.), Skuk Darinka, Rakusch Viljem, Sila Stana, Smej Josip (opr. ustn. izp.), Vučko Anton, Weingerl Aleksander, Žibrik Koloman, Žlahtič Vitomil. Dva kandidata imata popravni izpit iz enega predmeta. To je bil zadnji letnik samoupravne višje gimnazije, na kateri je bila lani po desetih letih spet v Soboti matura. — Znova je nastopila kužna bolezen meningitis, štere žrtev je Gönc Jožef, šolar iz Mostja, ki jo vmro v toj bolezni v bolnišnici. — V bolnišnico je spravlena 18 letna deklina z nekoga kraja Slovenske Krajine, ki je iz Francije noseča prišla i dete zapravila. Sodnijska razprava bo hüdobijo v celoti odkrila, tečas ne objavlamo kraja i imena. — Razpisana je služba cestarja za progo na ban. cesti II/229 Krajna—Sotina drž. meja od km 0.00 do km 4.500.
LENDAVA
Razpisani sta 2 mesti cestarjev: 1. za progo na banov. cesti št. 238 D. Lendava—Pince od km 0.00 do km 7.680; 2. za progo na banov. cesti št. 237 Turnišče—Genterovci od km 0.00 do km 6.427.	_____
Marijini Listi za mesec julij so gotovi i se s tov številkov Novin razpošilajo. V toj številki so objavlene slike naših letošnjih 15 novomešnikov; ki si žele te številko za spomin küpiti, jo dobi na uredništvi Mar. Lista v Črensovcih za dva dinara.
Diplomski izpit, z odličnim uspehom je naredo na srednjoj tehniškoj šoli Kontler Zlatko v Maribori. Maturant je sin g. Kontler Julija i Marije, našiva domačiva, ki vodita šolo v Studencih pri Maribori i sta oba dobila za včenje odliko. Iz „Slovenca“ posnemamo: Na uradno zborovanje učiteljstva iz rudarskih revirjev 20. t. m. je prišlo 150 učiteljev. Za ta zbor je pripravil odlično predavanje znani pedagoški pisateli. Julij Kontler iz Maribora o novi pisavi, ki je iz higienskih, estetskih in pedagoških ozirov mnogo boljša kot nekdanja kaligrafična pisava. Ves okraj bo s prihodnjim šolskim letom preizkusil to zelo simpatično pisalno tehniko v ljudski šoli. Naše čestitke!
Husar Franc iz Nemčije pošila pozdrav celoj Slovenskoj Krajini, posebno svojoj rojstnoj vesi Bakovci.
Dobrovnik. Poročila sta se naša domačina g. Turza Janez, učitelj in Horvat Marija, uradnica v Soboti. Obilo sreče!
Turnišče. Z odličnim uspehom in oproščen ustnega izpita je maturiral v Ljubljani naš domačin Barbarič Štefan, sotrudnik „Novin“. Čestitamo! — Pred kratkim je pri nas bila ustanovljena podružnica Slomškove družbe za lendavski srez; predsednik je šolski nadzornik g. Tratnjek.
V. Polana. Med knjigami Slovenske matice za 1. 1940 je izšla tudi knjiga našega pisatelja Miška Kranjca „Povest o dobrih ljudeh“ (316 strani).
Radmožanci. Ogenj smo imeli Preminoči četrtek. Zgorelo je gospodarsko poslopje.
Ivanci. Ivanje proščenje v nedeljo 23. junija je lepo uspelo.
G. in Sr. Bistrica. Razveseljivo je presenetila zlasti G. Bistrico od kr. banske uprave odrejena komisija, katera je dne 13. junija t. l. na licu mesta pregledala kraj, kje se ima delati nasip proti povodnji. O tem, da bi se delal nasip ravno v tem času, ko so najtežje prilike, smo že popolnoma obupali, ali zahvaliti se imamo našemu banskemu svetniku g. Kleklu in bivšemu narodnemu poslancu g. Klaru, kateri sta si na prošnjo in željo občanov največ prizadevala in posredovala pri banovini, da se je zadeva vendarle dobro iztekla. — Ker so že vse predpriprave za gradnjo nasipa gotove, to je: napravljen in odobren je načrt, na razpolago je že nujno potreben kredit in je podpisan tudi zapisnik o komisijskem krajevnem ogledu od vseh prizadetih interesentov tako tudi od strani veleposestva, ki se je sicer nekoliko upiralo proti nasipu, je le pričakovati, da se bo z gradnjo nasipa skoraj gotovo začelo te dni. — Delo, katero se ima začeti, je za Bistrice zelo velikega pomena; delavci siromaških družin in drugi potrebni zaposlitve, bodo imeli zaslužek. Poleg tega pa bodo obvarovane velike površine njiv in travnikov, katere so bile podvržene stalnim poplavam in s tem deloma odpravljena tudi gospodarska kriza.
Benica. Preteklo nedeljo 23. junija smo imeli v naši šoli sv. mašo, katere smo se udeležili v velikem številu.
Črensovci. Hanc Marija, ki je lani v decembri prišla iz Francije, je v noči od 21. na 22. junij porodila živo dete, je nahala v noči v pšenici, gde so je psi pojeli. Njo so 22. junija odpelali v bolnico v Soboto. 24. junija je 13 letna Žalik Marija iz Črensovec brala travo okoli svoje njive. Najšla je velki prostor povalane pšenice, krvave sledove i 10 falačkov kosti od glave, lobanje, iz šterih se vidi, da so je psi glodali. Z Nerad Magdov, štero je imenüvana pozvala, sta pobrale ostanke, štere so psi nahali. Hanc Marija je spala sama v sobi i je lehko odišla, ne da bi jo domači opazili. Noseča je prišla že iz Francije. — Absolviral je na drž. konservatoriju v Ljubljani instrumentalnega odd. za orgle g. Jože Hanc. Mlademu glasbeniku k njegovemu absolotoriju iskreno čestitamo in mu želimo na polju glasbene umetnosti še mnogo uspehov!
Učiteljska napredovanja. V 8. skupino v soboškem srezu: Ravbar Štefanija, Tišina; Zemljič Marija, Serdica; Ebenšpanger Emilija, Moškon Taljana; Kusovec Antonija, Šalovci; Weiss Alojzij, Vidonci. V9. skupino pa: Banf Štefan, Moravci; Golob Franc, Pertoča. — V lendavskem srezu v 8. skupino: Štular Danijela, Gaberje; Casar Vinko, Gančani. V 9. skupino: Zalokar Antonija, G. Lakoš. Čestitamo!
Po občni državni statistiki pri ministrstvu notranjih zadev je v Sloveniji največ prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu v naši Krajini in sicer v obeh srezih po 87·2%, industrija in obrt pa zaposluje v soboškem srezu 6%, v lendavskem 7·2% prebivalstva.
Razgled po državi
Pri Mariboru med postajama Pesnica in Cirknica sta 21. junija zjutraj skupaj trčila 2 tovorna vlaka: naš in nemški; 6 ljudi je bilo ranjenih, materijalna škoda pa je zelo velika. — Poizkus evkuacije mariborskih otrok v šmarski okraj je dobro uspel. — Tudi šolarji iz naše Krajine so obiskali Maribor in si ogledali njegove zanimivosti.
V Zagrebu so obsodili morilce dr. Šuflaja: Zverger je na dosmrtno ječo, Beloševič je kot soudeleženec dobil 5 let težke ječe, med tem ko je bil Večerinac oproščen. Državni pravdnik pa se je pritožil zoper prenizko kazen. — Dne 16. t. m. je v Zagrebu zborovala Zveza mest kraljevine Jugoslavije. Ljubljano je zastopal župan g. dr. Adlešič. Zveza mest je sprejela važne sklepe glede enotne komunalne politike jugoslovanskih mest. — 24. junija popoldne so slovesno sprejeli vrhovnega verskega glavarja muslimanov Jugoslavije Reis el ulema hehim efendi Spaho. Na postajo so prispeli številni zagrebški muslimani, predstavniki raznih organizacij, člani na-
rodnega političnega vodstva, predstavniki banske oblasti, mestni župan Starčevič in drugi. Muftija v Zagrebu je prvi pozdravil verskega glavarja v daljšem govoru. Verski glavar je šel nato na kolodvor, kjer ga je čakala navdušena množica. Od tam se je odpeljal v hotel „Esplanade“. — Reis el ulema je 25. junija obiskal bana dr. Šubašiča in nadškofa dr. Alojzija Stepinca. — 34. mednarodni vzorčni velesejem bo od 31. avg. do 9. sept. t. 1.
Ladjedelnice v Splitu so morale zaradi pomanjkanja dela odpustiti večje število delavcev. Ladjedelnice namreč nimajo dela, ker je zdaj pomorska plovba po naših morjih precej otežkočena. - Isto je naredila tovarna pohištva Thonet Mundus v Varaždinu. Enako namerava tovarna Tivar.
Pokojninsko zavarovanje trgovskih pomočnikov je obvezno od 1. julija t. l. dalje.
Odkup pšenice in koruze določa nova uredba, ki je stopila v veljavo 24. junija. Za prestopek so določene stroge kazni.
Vojno poročilo
Iz Londona poročajo 24. junija: Francoski general de Gaule je imel snoči v londonskem radiu govor, v katerem je dejal med drugim:
Vlada v Bordeaxu je sprejela pogoje za premirje, pogoje, ki pomenijo vdajo. Ta vdaja je bila podpisana prej, kakor pa so bila izčrpana vsa sredstva za odpor. Ta sredstva so izročena sovražniku, ki jih bo uporabil proti našim zaveznikom. Uporabil bo proti zaveznikom naše orožje, naša letala, naše ladje in naše zlato. Ta vdaja pomeni suženjstvo. - General de Gaule govori vsak večer ob 22 po londonskem radiu. Po generalovem govoru je bila v francoščini prebrana naslednja izjava:
Vlada Nj. britanskega veličanstva smatra, da pogoji za premirje, ki so bili podpisani in s katerimi so prekršeni sporazumi, ki so bili svečano sklenjeni med zavezniškima vladama, popolnoma podrejajo vlado v Bordeauxu sovražniku ter ji jemljejo vso svobodo in vse pravice francoskih državljanov. Z ozirom na to vlada Nj. britanskega veličanstva izjavlja, da vlade v Bordeauxu ne more smatrati za vlado neodvisne države. Vlada Nj. britanskega veličanstva jemlje na znanje predlog o ustanovitvi začasnega francoskega narodnega odbora, ki predstavlja neodvisne francoske osebnosti, katere
so pripravljene nadaljevati vojno ob izpolnjevanju mednarodnih obveznosti Francije.
Isti dan je iz Bordeauxa bilo objavljeno, da je vojni minister general Weygand predložil predsedniku republike Lebrunu v podpis ukaz, s katerim se odstavlja in jemljejo vse vojaške stopnje bivšemu generalu de Gauleu, zaradi govora, ki ga je imel v londonskom radiu.
Zadnje vesti
Francoska Vlada je objavila vsebino pogojev za premirje. Med drugimi pravi sledeče:
Radijske postaje na francoskem ozemlju bodo morale prenehati s svojimi oddajami. Nadaljevanje njihovega dela na tistem delu ozemlja, ki je zasedeno, se bo uredilo.
Mi smo trdno prepričani, da se bo to uredilo na liberalen način. Nemški generalni štab je ta ukrep predlagal zaradi tega, da ne bi bilo mogoče dajati raznih znakov po radiu nasprotnikom Italije in Nemčije.
Stroške za vzdrževanje nemških čet na francoskem ozemlju bo krila Francija. Komisija za premirje, ki bo delovala pod nadzorstvom nemškega poveljstva, bo nadzorovala izvedbo pogodbe za premirje. Ostale odredbe premirja imajo namen olajšati zasedbo ozemlja od strani nemških čet ter vsakdanje delo francoskega prebivalstva. Francija in Nemčija želita, da vsi Francozi nadaljujejo s svojim običajnim delom.
4
NOVINE
30. junija 1940.
Začetek šol. leta
na banovinski kmetijski šoli v Rakičanu pri Murski Soboti
Na banov. kmetijski šoli v Rakičanu se začne novo šolsko leto dne 1. oktobra 1940. Šola je enoletna in traja od 1. oktobra do 31. avgusta. Šolsko posestvo obsega 97 ha obdelovalne zemlje in 24.5 ha gozda. Na tej površini se goje vse kmetijske panoge v takem obsegu, da tvori zavodova kmetija zaokroženo gospodarsko enoto zase, ki zadostuje v dovoljni meri za teoretični in praktični pouk iz vseh kmetijskih panog, predvsem pa iz poljedeljstva, živinoreje, sadjarstva in deloma tudi iz vinarstva. Ob tej razvrstitvi panog si prisvojijo učenci s teoretično izobrazbo tudi praktično znanje, da ga lahko po dovršitvi šole s pridom uporabljajo na domačih posestvih. Vsi gojenci stanujejo v zavodu, kjer imajo hrano in vso drugo oskrbo. Za sprejem je potrebna starost najmanj 16 let in ne večja od 25 let, ter z dobrim uspehom dovršena ljudska šola. Mesečna vzdrževalnina se določi po premoženjskih razmerah prosilcev ter znaša 50 din do največ 300 din.
Prošnje za sprejem (banovinski kolek 10 din) je poslati ravnateljstvu banovinske kmetijske šole v Rakičanu pri M. Soboti takoj, najkasneje pa do 20. avgusta 1940 in priložiti: 1. krstni list, 2. domovnico, 3. odpustnico, odnosno zadnje šolsko spričevalo, 4. spričevalo o nravnosti pri onih prosilcih, ki ne vstopijo v zavod neposredno iz kake druge šole, 5. obvezno izjavo staršev, odnosno varuha (banovinski kolek 4 din), da bodo krili stroške šolanja, 6. obvezno izjavo staršev ali varuha (banovinski kolek 4 din), ki računajo na banovinsko ali kako drugo podporo iz javnih sredstev, da bo njjh sin ali varovanec ostal pozneje na domačem posestvu, v nasprotnem primeru pa povrnejo zavodu iz javnih sredstev sprejete podpore, 7. davčno potrdilo o imovinskem stanju, o velikosti posestva in o višini neposrednih davkov pri vseh onih prosilcih, ki reflektirajo na znižanje vzdrževalnine.
Pridni sinovi manj premožnejših posestnikov pa naj obenem zaprosijo za primerno mesečno podporo pri pristojnih sreskih kmetijskih odborih. O sprejemu se obveste prosilci pismeno. Vsa nadaljna pojasnila daje na željo ravnateljstvo.
Naprošajo se zlasti vodstva kmet. nadaljevalnih šol v posameznih okrajih, da bi vplivali na gojence, da bi jih vstopilo čim več v naš zavod v prihodnjem šolskem letu 1940/41.
PENEZ
London 1 fünt 164—202 Din Newyork 100 do). 4424—5520 Nemška marka 14·30
Jagode, ribizlj, črešnje in sladoled...
ZALAR MARIJA
Krema in torta od rdečih agod. Jagode pretlači skozi sito. Na 1 ½ litra jagod zmešaj, ko si jih pretlačila skozi sito, 4—5 velikih žlic stolčenega sladkorja. Vse mešaj še 15 minut v nekako kremo. V vreli vodi stopiš l ½ dkg želatine, to zmešaš v jagode, vmes vmešaš še po okusu razpenjeno sladko smetano. To kremo postaviš na led. Lahko z njo namažeš biskvitno torto, ker se krema, tako pripravljena, trdo drži na torti. Le nekoliko počakaj, da se strdi krema, potem šele drugo polovico biskvitne torte položiš na kremo. Po vrhu jo tudi namažeš s to jagodno kremo. Po kremi nadevaš še 3 cm visoko osladkan sneg od 4 beljakov, potrosiš pest jagod celih po snegu in postaviš na mizo.
Ribizljevo vino. Ribizelj ima toliko pešk, razmeroma malo mesa in mnogo soka, da se ne dela iz ribizlja drugega kot žolica, ali pa, ker ga je mnogo, ribizljevo vino. Iz soka se dela šato, odcedek pa se lahko uporabi tudi k drugemu sadju za mešano marmelado ali za vkuhane brusnice. Vino v steklenicah od piva je delikatesa. Poliva se z njim fine narastke. ali kipnike, uporablja se za šato, ali se gostu ponudi. Vino od ribizlja diči celo kraljevo pojedino. Z vilicami jagodice postrgaj od stebelca. Tako naj en dan ostane ribizelj v skledi ali v škafu. Preje ga zdrozgaj. Drugi dan boš lažje prešala sok iz jagodic. Na 6 litrov ribizljevega soka daj 2 kil sladkorja in 6 litrov tople vode. Vse zmešano prelij v sodček ali v velike kozarce in daj na sonce, da pri 12° do 15° toplote vre kot vino. Naj bo le s krpico pokrito, da kozarec ne poči pri vrenju. Imej pa posebej par litrov, da dobivaš, kar gre v vrenje. Ko je čisto, to bo po 10 dneh, nalij ostanek iz litra za dolivanje, da bo poln sodček ali kozarec, ali steklenica. Zapri in naj uležava do februarja. Potem prelij v buteljke, ali v flaše
od piva, zamaši, zapečati, tako se drži več let. Le iz debelih sočnatih jagodic se izplača to delo.
Črešnjev domači sladoled. Od 1½ litra kislih črešenj odvzemi peške ter jih kuhaj v pol litra belega vina, 1½ litra vode in 20 dek cukra, nekoliko cimeta, limoninih lupinic, vmešaj vmes mešanico od ene žlice krompirjeve moke, katero si z vodo zmešala in vse skupaj naj še prevre, a naglo. Ko je tako kuhano, toplo pretlači skozi sito, nadevaj na porcelanasto posodo ali takoj odmeri v šalice ali v podolgaste kozarce ter postavi v klet na led. Pa preden daš na mizo garniraj s svežimi črešnjami iste vrste, katere si imela tudi na ledu. Vse mora biti gosto, trdo, pa daj več ali manj krompirjeve moke, da zadeneš pravo mero za ta prefini sladoled, ki ga visoka družba pozna že 30 let. V kuharskih knjigah, niti v Prato, niti v Pester-Küche ga ne najdem. Nemec ga imenüje: Kirsch-Eisschale, ali: Kirsch-Kalteschale.
Vinski domači sladoled, (za več oseb). Mešaj 42 dek sladkorja, 16 rumenjakov in 1½ litra fine sladke smetane na štedilnikoví cevi v kremo, a kuhati ne sme. Kremo prelij skozi sito v lepo skledo. Vmes prilij belo vino, dišeče nalboljše bo maraskino vino, ali naše sortirano, kot pikerc, silvaner, plemenovka, beli tokajec, (če ga dobiš iz Madžarske v dar), a le toliko, da bo okus po vinu. Vse mešaj na ledu, postavi pokrito na led, da zmrzne. Mešaš s šprudeljnom.
Rumov domači sladoled. Naredi šato od 1⁄8 litra belega vina, 7 rumenjakov, 10 dek cukra, to mešaš na toplem s šprudeljnom v kremo. Konečno vmešaš eno ali dve žlički osladkanega ruma, postaviš na led in sladoled je gotov. Vreti ne sme, ko mešaš kremo, le da lepo kipne. Na ledu naj bo 2 uri.
IZPRED OKROŽ. SODIŠČA V SOBOTI
3 članski senat okrož. sod. je razpravljal o umoru nad Casarjem Martinom iz Filovec, ki ga je izvršil Lovrenčec Franc iz Filovec št. 96, srez Dol. Lendava. Obtožnica mu očita, da je dne 13. IV. 1940 v Filovcih telesno poškodoval Casarja Martina s tem, da ga je z motiko sunil v trebuh s tako silo, da mu je počilo tanko črevo, iz katerega se je razlilo blato v trebušno votlino in povzročilo infekcijo, ki je imela za posledico difuzije vnetje trebušne mrene, zaradi katere poškodbe je poškodovani dne 14. IV. 1940 v ban. bolnici v Murski Soboti umrl. — S tem je zakrivo zločinstvo zoper življenje in telo ter bil za to dejanje obsojen na 1 leto strogega zapora in 360 din denarne kazni plačljive v enem mesecu po pravomočnosti sodbe ali nadalje 6 dni zapora. — Obtoženi Lovrenčec Franc in njegov brat Jožef imata v Filovcih vsak svoje posestvo. Obe družini si stojita med seboj v sporu. Na posestvu Lo-vrenčeca Jožefa pa je živel tudi njegov tast Casar Martin, ki je baje obtoženca in njegovo družino obrekaval, da so mu nekaj pokradli. Ta okolnost je imela zanj dne 13. IV. 1940 žalostno posledico. Obe družini sta bili tega dne zaposleni z okopavanjem svojih sosednih vinogradov na Filovskem bregu, kateri kleti stojita druga poleg druge. Obt. je okopaval svoj vinograd z ženo in otroki, brat Jožef pa s svojo ženo, in pok. tastom Casarjem Martinom. Po opoldanskem obedu so z okopavanjem takoj nadaljevali in je ostal v domači kleti samo pok. Casar, da bi s pilo nabrusil svojo motiko. To je opazila obt. žena, ki je prišla pozneje k Casarju pred klet in se nad njim kregala, zakaj jih po vasi obrekuje, da mu kradejo. Tudi mu je zapretila, da ga pojdejo tožit, če ne bo z obreküvanjem prenehal. Pok. Casar jo je zavrnil, da to lahko stori, ker se ničesar ne boji.
Pridružil pa se je tedaj svoji ženi obtoženec, ki je stopil z motiko v roki v klet in se nad pokojnim zdrl „Kaj si rekel, stari?“ Pok. Casar je tedaj obt. opraskal s pilom na desni dlani pod palcem, dočim je obt. s precejšnjo silo sunil pokojnega z motiko v trebuh. Kričanje je povabilo v klet Lovrenčeca Jožefa, ki je brata nagnal, češ da naj gre na svojo zemljo. To je obtoženca razjezilo, da je z motiko zamahnil tudi proti bratovi glavi. Poškodoval pa ga je samo po levi rami, ker se je brat udarcu pravočasno izognil. Iz kleti je tedaj prišel Casar Martin, ki pa se je takoj zgrudil na tla in tožil, da ga vse boli. Domači so ga spravili v posteljo v kleti in ga zvečer odpeljali domov. Ker pa bolečine niso ponehale so ga takoj spravili v ban. bolnico v M. Soboto, kjer je navzlic takojšnji zdravniški pomoči še istega dne umrl. Obtoženec je dejanje na glavni razpravi odkritosrčno priznal. Zagovarjal pa se je, da ni imel namena pok. Casarja Martina težje poškodovati in da ga je sunil z motiko v trebuh v jezi, ker ga je hotel pok. Casar napasti s pilo.
CENE
živine in kmet. pridelkov v okraju Sobota
Voli I. vrste 8, II. 7, III. 6, telice I. vrste 7, II. 6, III. 5, krave I. vrste 4, II. 3, teleta I. vrste 6—7, II. 5—6, prašiči: špeharji 12—13, pršutarji 10—12 din za kg žive teže. — Goveje meso II. vrste prednji del 12—13, zadnji del 13—15, svinjina 14—16, slanina 19—20, svinjska mast 22, surove kože: goveje 12, telečje 12—16 din kg. — Pšenica 220—240, žito 155—180. oves 180—200, koruza 200, grah 500, moka: pšenična 400—450, koruzna 300, ajdova 400—500 din za 100 kg. — Drva 50—120 din za kub. m. — Jajca 0·65 din komad, mleko 1·50—2 din liter, surovo maslo 24 din za kg.
Dih strasti
Kako je dih ljubezni vroč, kako je greh vesti pekoč, oboje pride, mine, sahne, kot temna noč na zemljo dahne.
Glej temno senco tam ob poti, gorje, če samega te kdaj zaloti, da ji nikdar ne prideš v past, poznaš to senco, to je strast.
Preži in čaka, kdaj dospeš, ponuja sad ti, da ga ješ, te s plaščem svojim če obdati, ti mehko posteljo postlati.
Ko sad ugriznil si strupen, ko se ogrnil v plašč si njen, ko legel si, da se spočiješ, ne veš, da s tem strasti strup piješ?
In ko zbudiš se iz strašnih sanj, si mar kaj boljši kakor Kajn? Sam svoj morilce si in tat gorje, gorje ti tisočkrat!
Srečko
Rafaelova Družba
naznanja:
Glavač Mirko, D. Bistrica 26. Od Narodne banke v Maribori smo prejeli odgovor, da je ona izvršila vsa nakazila, ki so bila odposlana iz Nemčije decembra lanskoga leta. V G. Slaveče ne šo penez.
Štere marke se zmenijo. Ministerstvo socialne politike nas prosi še ednok seznam prijavlenih mark i nam naznanja, da se samo tistim zmenijo marke, ki so je sami prinesli domo, ne pa tistim, ki so je küpüvali i ščejo tržiti ž njimi.
Štere marke se ne bodo mogle zmenjati. Nemška Narodna banka je strogo prepovedala izvoz bankovcov po 10, 20, 50, 100 i 1000 mark. Ki takše ma, je nede mogo zmeniti. 
Štere marke ne valajo več. Srebrne marke po edno marko ne valajo več.
Pošta
Slaviček Karol, Šalovci 161. Pošlite nam naslov Ozvatič Štefana, kak ga je on poslao, iz dopisnice ga ne mogoče prešteti. — M. Forjan, Domajinci. Pošilanje listov v Francijo smo začasno ustavili. Od Tonija smo zadnji čas nej dobili pisma. Molimo za njega.
Cena oglasov.:
Cela stran 800 Din, pol strani 400 Din Mali oglasi 15 Din
Poslano med tekstom vsaka beseda 2 Din
Naglejüvač
„Friške, vroče!“
„Vroče, friške“, doni glas klobasičarja po sejmišču, pri vhodu se prerivajo sejmarji z živino, na obrazih se jim bere slabo zakrivana tesnoba, žandar ravnodušno gleda po množici, med katero se kretajo njegovi tovariši. Sončni žarki se blešče v njih nasajenih bajonetih.
Živinozdravnik z brezbrižno enakomernostjo odpira goveje gobce, oči mu pa uhajajo proti sejmski hišici, odkoder mu s polno steklenico nazdravlja župan, mršavi tajnik pa s hudomušno škodoželjnostjo obrača izpiti obraz proti stropu ter se praska pod šiljastim podbradkom.
„Prokleti vragovje, jaz pa toliko teh burkljač!“ Z dolgim pogledom gre od županove slivovke do tajnikove pobožne kretnje. „Le žeri vrag!“ si še zamomlja. Pa se mu vidi, da ni nič hud, izgleda tako, da jima iz srca privošči tako okrepčilo, kakor zabavo. Le malo krepkeje odpre gobce naslednji rogljači, ki ga s plašno začudenostjo pogleda in z zadnjimi nogami gre malo na stran ter kot v nekak protest krepko zabinglja z repom. „Na!“ se dere živinozdravnik, „kljuka, kaj misliš, da si mlada?!“ in njegove oči še enkrat ošinejo okno sejmske
hišice, kjer je slivovka že izginila od okna v notranjost.
Skozi stransko okno podaja prodajalec nekomu par „vročih, friških“ klobas s skopo odmerjenim hrenom. Sloki dolgin jih hlastno baše v sebe, pri tem pa prigovarja močnemu hrenu, ki mu privablja solze v oči. Ali so pa to mogoče solze žalosti nad prekratko klobaso, kdo naj to vé?
Sejm se bolj slabo razvija, tendenca mlačna, „schlechte Zeiten“ kakor to momlja krivonosi debeluh zraven stoječemu navihanemu arijcu, ki mu smeje se odgovarja, da so časi čisto dobri, češ, kako so vsi klobuki mastni.
Ni pravih kupcev.
Okoli mršavih krav se motajo še bolj izpiti mešetarji z zbeganimi kupci. Zakrknjeno nastavljajo prodajalci ceno; „koliko pustiš“, že vseka vmes zadirčni glas mešetarja, v ozadju pa opreza tolsti liferant mesa za narodno vojsko in zaskrbljen tuhta, menda se mu oglaša vest, toda hitro se mu razvedri mračno lice. Najbrž si misli, da so soldati mladi, imajo dobre zobe ter bodo v naskoku premagali staro govedino. Pomoz Bog vojnici!
Ljudje so nekam napeto razpoloženi ter se nemirno mešajo semintja; vse stare krave so mirne, katera je od daleč prišla, posluša svoje stare noge, ki jo bolè in s povešeno glavo niha semintja; išče, kje bi legla, pa
se boji palice od zadaj ter smrdeče brozge pod seboj; druga ravnodušno prežvekuje, tretja zopet samo stoji pri miru, od časa do časa mahne z repom po svojih rebrih, kjer muhe delajo svoj tujski promet. Oh te muhe! Z lahkoživo vnemo so z nečim zaposlene, bogsigavedi s kakim poslom, neuničljiv optimizem se vidi na njih kretnjah, vesele se svoji družabni prireditvi, češ življenje muhe je kratko, le par tednov, zato proč z mračno žalostjo, „carpe diem!“ Koliko je sedaj starih krav na kupu, ki se ne razburjajo nad mušjim plesom na svojih hrbtiščih.
Kaj se bo stara krava razburjala, ko je pa že toliko pretrpela in ji je sedaj že skoro vseeno. Sedaj pa gre od sejma do sejma do konca, ki bo pri konjaču, ali v salamih za uboge ljudi, če ne v „vojnički prinadležnosti“.
Za eno se pogajajo; kupuje jo stara ženica, ki je radovedna, če je krava breja in če ima mleko; brezdvomno je breja in ima osem litrov mleka dnevno.
V sosednem stojišču dela turšč bike. Stoji srpasto. Nagon ga vleče z ritjo in glavo proti kravam. Pa so vezila močna in se ne podajo. Gleda z razprtimi očmi, toliko, da mu ne skočijo iz jamic, steguje jezik proti sosedi, v križu pa ga nekaj trga. Nje-
gov gospodar ga treplja po obilnih bedrih in obenem zagotavlja stari ženici, da sta se njegov bik in tista krava isti dan zabrejala in lahko pravično priseže, da oba skotita na god sv. Male Sekirice. Drugi zlobnež trdi, da ima ta krava še več, kot osem litrov mleka, samo ne eden dan, temveč od velikega petka pa do adventa. Vsevprek je smeh in krohot, hudobna zabava je na višku; stara ženica pa še vztraja pri izbrani kravi. Sprašuje prodajalca, koliko je krava stara, pa že prileti zbadjiva opazka, da je bila že tretjikrat na naboru.
Neki sejmar treplja starico po šibkih ramah in jo sramoti, da ne pozna te krave, katere mleko je pila še kot malo dete.
V tem se čuje ropot motorja, škrtanje zavor, klic, da je Berkovič tu. Zabavajoča se gruča v hipoma razprhne, brezskrbnost izgine z lic, postopoma, kakor se razvedi novica o prihodu velekupca, tako postopoma ugaša hrup ljudi in se čuje samo mukanje goved. Vse gre k svoji živini, le veletrgovčevi podrepniki hite na cesto pozdravljat šefa.
Gruča napoldoraslih deklic pa s trapasto zaljubljenostjo bulji v došlega masivnega in vendar še mladostno gibčnega šestdesetletnika.
(Dalje)
Za tiskarno v Lendavi: Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Ivan Camplin