POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ŠTEV. 2. LETO X 19 3 8 STROKOVNO GLASILO SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠTVA Ta številka ima prilogo „Evgenika4* ............M IIIBIIBIM ■■■'■ .. ...— KEMIKA D P. - ZAGREB priporoča svoje preizkušane domače preparate* STOLEOSAN Standardizirana emulzija najfinejšega ribjega olja z dodatkom kalcija in fosforja s trajnim vsebovanjem A in D vitamina. 1 ccrn vsebuje 1000 edinic A in 500 D vitamina. Deluje sigurno in ne izzove nikakih sporednih pojavov. Originalna steklenica s 175 g. Doza: 1—3 kavine žlice dnevno. Stoleosan omogoča zanesljivo zdravljenje z vitamini in ribjim oljem ter radi odličnega delovanja in nizke cene zasluži pažnjo gg. zdravnikov. NOVOCALCIUM TABL. I Kalcijeva sol gvajakolfosforove kisline. Bogata vsebina gvajakola, kalcija in fosforja mu omogoča zanesljivo delovanje pri tuberkulozi bron-hitidi itd. Cevčica z 20 tabletami. Doziranje : 3—4 krat 1—3 tabl. dnevno. ACITOPHOSAN Spoj ekvimolekul. delov phenylchinolinkarbonske in acetilo-salicilne kisline (tablete in prah). Združuje in potencira delovanje obeh svojih komponent ter je suvereno, hitro delujoče in zanesljivo sredstvo pri vseh revmatičnih in drugih infekciozno-vnetljivih boleznih. Razen tega deluje analgetično. Specifično sredstvo proti gripi. Predpisujte dobre domače preparate! NASLOV UREDNIŠTVA IN ADMINISTRACIJE: ZDRAVNIŠKI VESTNIK - GOLNIK Elastični Hansaplast je indiciran pri vseh vrezninah, vlrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi pri umazanih ranah. V zaščitnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd. Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXIN-om. Bakteriološka lastnost Yxina je utemeljena po oligodinamičnem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega dezodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče. Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogostoma zadostuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev Kdor rabi elastični Hansaplast, znatno prihrani na časa, dela in povojnem materijalu ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE ROGAŠKA SLATINA ima v svojih treh vrelcih „TEMPEL“ „STYRIA“ in „DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. Indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen ingiht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA! VIOANTOE s kristaliziranim vitaminom D, biološki standardiziran. — Hitro in trajno poviša nivo kalcija in fosforja v krvi ter pospešuje izmeno mineralnih snovi. Pri motnjah v rasti kosti, rahitidi in osteomalaciji. Originalni omoti: Vigantol olje: 1 ccm vsebuie 0,3 mg krist. vitamina D = 12.000 intern, edinic Stekleničice z 10 in 50 ecm Vigantol dražeje: 1 dražeja vsebuje 0,06 mg krist. vitamina D = 2.400 int. edinic Škatljice s 50 in stekleničice s 250 komadi VOGAN standardiziran preparat vitamina A. — Vsebina vitamina je stokrat večja kot v dobrem ribjem olju. Dvigne splošno prehrano in pospešuje rast. Odličen profilaktikum proti infekcijam, predvsem respiratornih organov. Indikacije: keratomalacija, kseroftalmija, hemeralopija, počasno zaraščanje ran, peludni nahod; dalje m. Basedow, anaciditeta, subaciditeta, gastritida. Originalni omoti: Vogan olje: 1 ccm = 120.000 int. edinic. — Stekleničice s 5 in 30 ccm Vogan dražeje: 1 dražeja m 12.000 int. edinic. — Škatlje s 50 komadi SKUPNO PROIZVAJATA TVRDKI: j » ßOdf&l-« J UfEMDSIN KA RAJKI ZASTOPSTVA ZA JUGOSLAVIJO: JUGEFA“ K. D. Mr. Dr. LEO NEUMANN Zagreb, Preradovičeval6. Zagreb, Mošinskoga 14. i.IDcrdt ARMSTADT Specifična terapija vegetativnih nevroz Simpatikotonija Tahikardija Migrena Urtikarija Hipermenoreja 6YN ER 6 EN BELLADENAL Vagotonija Angina pectoris Krize radi strahu Epilepsija Spazme Hiperemija Dismenoreja Amfotonija Labiliteta vegetativnega živčnega sistema Vazonevroze Basedow Nočno znojenje Nevroze v klimakteriju CHEMISCHE FABRIK VORM. SANDOZ-BASEL (SCHWEIZ). BELLERGAL Jugoslavensko SIEMENS D. D.. Odelenje za medicinsko tehniko Tyrseva cesta 35 a LJUBLJANA Tyrseva cesta 35a Rontgen-nsprave v vseh izvedbah; Diatermijski in ultrakratko -valovni aparati; splošna elektromedicina. Kompletna dentalna oprema in dentalne potrebščine. Celotna rema za operacijske dvorane, laboratorije, prak-vnika. Mikroskopi, mikrotomi, pr oj e k-jski aparati; veterinarska oprema ZDRAVNIŠKI VESTNIK UREDNIŠTVO IN UPRAVA.: Dr. R. NEUBAUER. GOLNIK. VESTNIK IZHAJA LETNO 10KRAT (MESECA JULIJA IN SEPTEMB. NE IZHAJA). - NAROČNINA ZA NEZDRAVNIKE DIN 90 - CELOLETNO, DIN 50' POLLETNO; ZA MEDICINCE DIN 50'- CELOLETNO, DIN 25-- POLLETNO S T Pi O K O V N O GLASILO SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠTVA ŠTEVILKA 2 FEBRUAR LETO X. A. KOŠIR O NOVEM POVZROČITELJU RAKA (GERLACHovi mikromiceti.) Med onkologi bodo pristaši infekcijske teorije v neznatni manjšini. Da bi nam znane bakterije v poskusu povzročale blastomsko rastenje, ni direktno dokazano. Da pa bi bile pri tem indirektno udeležene, je vsaj verjetno. Končno je vsak činitelj, ki podaljša kronično vnetje, ob katerem se razvija blastom, soudeležen, četudi ni na sebi kancerogen. Doslej pa sta nam že dobro znani dve izjemi, pri katerih smemo po dosedanjih izkušnjah dolžiti takšen virus blastogenih učinko v, to je R o u s o v sarkom pi*i piščetu in Shopejev kožni papilon cotton-tail-zajčkov. V kolikor prihajajo do resnejše veljave naziranja Aaser jeva in Nello Mori jeva (cit. po Gerlachu), bo pokazala bodočnost. V obeh teh primerih pa gre za virus, ki povzroča v primernem okolju in pod ugodnimi pogoji specifične spremembe, ne da bi se tkivska slika bistveno razlikovala. Nekaj v načelu popolnoma drugega, nekak univerzalni bla st omski virus pa je vsaj kot soodločujoč opisan nedavno tega in to po zelo obsežnih bakterioloških preiskavah v laboratoriju zveznega zavoda za zatiranje kužnih bolezni v Mödlingu pri Dunaju. Avtor je temu članku znani bakteriolog dvorni svetnik prof. F. G e r 1 a c h (Wiener klinische Wochenschrift, 1937, štev. 47). Avtor je raziskaval tumorski materijal mnogih živali in človeka. Tumorsko tkivo se je najprej zmečkalo s hidravlično stiskalnico, na kar so precejali sok, razredčen s fiziološko raztopino kuhinjske soli, R i n g e r j e m ali bujonom, skozi vato, odnosno Seitzove čistilne plasti in na to skozi Chamberlainova in Berkefeldova cedila in M a n d 1 e r j e v e sveče ali zelo ugodno skozi Seitzove ek2 plasti. Filtrati so se prenašali na ugodna gojišča in se je iz vseh tumorjev dajal pridobivati tako pri karcinomih kakor pri sarkomih mikroorganizem stalno istih morfoloških kakor bioloških znakov. V citirani objavi je postopek zlasti pri kultiviranju tega virusa precej natančno opisan. Ta opis zadostuje strokovnjaku in temu opisu nimam ničesar pripomniti, ker priča o tradapolnem, natančnem, vztrajnem in strokovnem bakteriološkem, udejstvovanju raz-iskovalčevem. Delo je opremljeno' z nekaterimi slikami kultiviranega virusa. Mene pa zanimajo izvajanja glede eksperimentalnega proizvajanja tumorjev s kultiviranim virusom in to glede opisa teh tumorjev kakor glede njih histološke slike. Omejeval se bom tu le na mišje tumorje, ki so v opisu v večini in ki jih morem po svojih dosedanjih izkušnjah kolikor-toliko zanesljivo ocenjevati. Avtor omenja, da je na raznih živalih poskusil povzročati s svojim virusom eksperimentalne blastome in da se mu je to v 14 od 342 primerov posrečilo. Potemtakem bi bila cepljenja v malo več kakor 4% uspešna. Nato opisuje malo podrobneje poedine tumorje, med katerimi je osem mišjih. Kritična presoja avtorjevih izvajanj bi ugotovila sledeče: Navedeni odstotek (4) je v resnici zelo nizek in nastane tudi pri nestrokovnjaku takoj sum, če je to sploh kakšen pozitiven uspeh ali se morda giba to število v normalnih mejah, to je v mejah spontanih tumorjev. Gerlachovo dokazovanje spominja tu na poročila, ki jih je objavil pred leti L. Heidenh ain o svojih, kakor je sam trdil, uspelih eksperimentih prenosa človeškega blastoma na poskusne živalice s pomočjo blasiomskih avtolizatov. Heidenhainovi poskusi niso* sicer bili takoj zaključeni, kakor bi bilo to želeti in kakor bi bili zaslužili, a so skoraj na vsej fronti izzvali negativno kritiko. Infekcijska teorija je zabeležila nov poraz. Med kritiki Heidenhainovih poskusov se je zglasil tudi Fischer-W a-s e 1 s, ki je a limine odklanjal sleherne poskusne uspehe in razlagal tedanje pozitivne uspehe (6%) kot čisto normalne procente spontanih tumorjev. Četudi poznamo sedaj že nekaj poročil o gostoti spontanih tumorjev v raznih mišjih rejah, ne moremo govoriti o splošno veljavnem odstoku takih tumorjev, temveč postavimo k večjemu neke širše meje. V moji reji je n. pr odstotek kar na slepo izbranih mišk, obolelih za spontane tumorje, precej natančno enak 2, od teh 1.8% za tumorje mame. A tudi nekoliko višji odstotek (štiri ali pa čez) ne sme veljati za abnormalno zvišan, zlasti če ne poznamo pogostosti spontanih blastomov živalske reje, iz katere jemlje raziskovalec poskusne živalice. Iz tega sledi, da štiri odstotki tumorjev še na sebi ne pomenijo nič posebnega. Pač pa bi te številke nekaj pomenile, če bi bil odstotek spontanih tumorjev sicer v oni reji dobro znan. A vse to iz citiranega dela žal ni razvidno. Če pregledamo' sedaj natančnejše kazuistiku mišjih blastomov, najdemo pobliže podatke o osmih miših. Vselej je naveden izhodni materijal, iz katerega so se delale kulture virusa, vselej je razvidno' razdobje med vsaditvijo virusa in živalino smrtjo, manj pregledni pa so podatki glede tumorjev in zlasti njih histološke slike. Tako' je med histološko razlago težko razumljiva opazka «Submaxillaristumor», da bralec ne ve, če gre tu za tumor submaksilarne žleze ali pa za tumor, ki je ležal pod spodnjo čeljustjo. Podobno zbuja izraz «Speicheldrüsentumor», dvome, ali je blastom izhajal iz neke slinavke, ki se pri miški raztezajo precej kavdalno na vrat ali pa je le nastal tam, kjer se običajno nahajajo te slinavke. Izrazi kakor «Pseudodrüsenbildung» ali «drüsenbildendes Zylinderzellen-Ca» so histološko nejasni. Verjetno’ je hotel avtor s tem poudarjati alveolarno zgradbo opisanih tumorjev. Nejasnost nastaja zaradi tega, ker prevzame opisovalec grobo-anatomske pojme in jih aplicira na tkivske enote. Kar pa najbolj preseneča pri teh mišjih tumorjih, je dejstvo, da izkazujejo menda vsi nekaj patološkega žleznega tkiva, kar naj izhaja iz histoloških podatkov kakor: drüsenbildendes Zylinderzellen-Ca, drüsige Hohlräume, drüsenbildendes Karzinom, kleindrüsiges Zylinderzellen-Karzinom. Pseudodrüsenbildung, alveoläres Zylinderzellen-Ca etc. Potemtakem smemo imenovati brez izjeme te tumorje v običajnem žargonu patološke histologije adenome, odn. adenokarcinome eventualno menjajoče se histološke slike, kakor to pač pogosto opažamo pri takih tumorjih. Iz vsega tega pa sledi, da izkazujejo* vse te miške žlezne tumorje, po lokalizaciji tumorje mame. To pa sedaj že prav dobro vemo, da so pri miškah spontani tumorji mame najčešći, saj znašajo preko 90% vseh spontanih mišjih blastomov. Njih lokalizacija zavisi od položaja obolele mame, tumorji Ježijo, če izhajajo iz prve mame, visoko krauialno na vratu v neposredni bližini ustnih slinavk, če pa patološko oboli niže ležeča žleza, se pojavi tumor pač kavdal-uejše, eventualno1 v dimljah, ad anum etc. Vsak ingvinalni tumor miške je predvsem sumljiv na tumor mammae. Redkejše pa se pojavljajo tumorji marnmae na hrbtu, kjer blastomsko degenerira usahlo izvodilo, postlano v obilno maščevje neaktivne mlečne žleze, koje corpus adiposum se razteza daleč dorzalno v interskapularno krajino. A tudi velikost opisanih tumorjev govori za tumorje mammae. Običajno postajajo veliki ko črešnja ali majhen oreh, torej tudi ta znak se natančno ujema. Da delajo spontani tumorji metastaze v pljučih, o tem sem se mogel večkrat prepričati v lastnih preparatih. Jaffe pa navaja tudi zaneske v bezgavkah. Po vseh teh znakih smemo G e r 1 a c h o v e mišje blastome diagnosticirati kot tumorje mammae. Morda bi smeli edino izvzeti prvi blastom, ki se je pojavil po prenosu virusa iz mišjega Ehrlichovega karcinoma. Zadnji primer pa je po mojem mnenju pripisovati direktnemu prenosu blastomskega tkiva, ki ga je avtor porabil iz čistine vsebine in ga sterilno nekaj dni gojil skupaj z virusom. Raziskovalec je tu napravil nehote tkivsko kulturo, ki jo je hkrati z virusom vcepil poskusni živalici. Če bi šlo pri teh prenosih za blastomsko tkivo, ki naj v novem gostitelju izzove novo1 blastomsko reakcijo, bi se za pozitiven uspeh mogel smatrati le oni primer, v katerem je nastalo blastomsko ikivo na kraju vcepitve. A v teh primerih, v katerih hoče avtor razlagati blastome iz delovanja univerzalnega virusa, ki se v kratkem času širi po vsem organizmu, odpade tak ugovor, češ, virus se na nekem kraju le tedaj zasidra, če sodelujejo tudi drugi činitelji, ki so za razvoj blastoma prav tako potrebni. Po vsem tem razmotrivanju smo torej prišli do zaključka, da je odstotek tumorjev, kar se tiče mišjih b 1 a-somov, v obče nizek in da bodo skoraj vsi blastomi tumorji m a m m a e. Ali smemo s tako kritiko odrekati virusu sleherno kancerogenost? Ob tem vprašanju se spomin jam svoječasnih uspehov M u r p h y j e v i h in Sturmovih, ko sta se v posebnih poskusih bavila z učinkom mazanega katrana na pljučne blastomske spremembe pri miškah, ki so tudi izven poskusa izkazovale 5% spontanih pljučnih tumorjev. Tedaj je po katra-njenju kože poskočil odstotek pljučnih tumorjev na, 60—80%. Pri onih miškah je bila torej neka blastomska naklonjenost latentna, očitovala se pa je, če se je živalica izpostavljala pravemu kancerogenemu činitelju (katranu). Tudi v Gerlachovi poskusni vrsti bi bilo kaj takega mogoče, da so> nagibale njegove miške k spontanim tumorjem mammae, a da je zaradi aplikacije virusa poskočil odstotek tumorjev, kar bi bilo vsekakor smatrati za pozitivni poskusni rezultat. Poudarjam pa, da bi bilo to mogoče. S tako' majhnimi številkanji pa stvar še dolgo ni opravljena. Morda pridobi Gerlach za nadaljnje poskuse raziskovalca, ki je pri posebnem mišjem rodovniku v teku več let zanesljiva ugotovil odstotek spontanih tumorjev mammae. Tam naj se izkaže kancerogenost njegovega virusa. Še eklatantnejši pa prepričevalnejši bi bil rezultat, če bi se po vce-pitvi virusa pojavljali tumorji v mišji reji, ki kot čista linija ni nikdar imela primerov kateregakoli spontanega tumorja. Če sploh kedaj, tedaj pride tu do veljave natančno poznavanje uporabljenega živalskega materijala. IZVLEČEK. G e r 1 a c li o v dokazni materijal, ki naj bi dokazoval blastogenost pri raznih elo-veških kakor sploh živalskih tumorjih ugotovljenega virusa, je prepičel. Odstotek pozitivnih uspehov — nekaj nad 4 — ni prepričevalen. Mišji tumorji bodo po večini ■tumorji mammae, toda njih histološki opis ni zadosten. Na podlagi doslej objavljene kazuistike pa se ne da izključiti, da bi virus nekoliko zvišal pogostost tumorjev mammae pri zanje disponiranih živalicah in to v analogiji z Murph y-S turmov i-m i poskusi s katranjenjem mišk, ki so disponirale za spontane pljučne tumorje (5%,)>, a je ta odstotek takoj poskočil na 60—78% po katranjenju kože. Blastogenost Ger-lachovega virusa v takem smislu je sicer možna, a po objavljenem materijalu nikakor dokazana. ZUSAMMENFASSUNG. Autor kritisiert Gerlachs Kasuistik der Mäusetumoren, die alle zusammen höchstwahrscheinlich Mammatumoren sind. Die histologische Diagnose ist im Bericht nicht ganz eindeutig. Mit solch niedrigem Prozentsatz — etwas über 4 — ist die b 1 a s t o g e n e Wirkung der Mikromyzeten nicht erwie-s e n, da dieser Prozentsatz nicht viel vom gewöhlichen Prozentsatz spontaner Mäuse-tümoren abweicht. Leider fehlen Angaben über das sonstige Vorkommen spontaner Mäusetumoren in der verwendeten Mäusezucht, so dass Vergleiche unmöglich sind. Andrerseits kann man eine eventuelle kanzerogene Wirkung der Mikromyzeten nicht ausschliessen in dem Sinne, dass das Virus eine in der verwendeten Mäusezucht schon vorhandene Disposition für Mammatumoren zum Ausdruck gebracht oder gar gesteigert hätte. Das wäre eine Analogie zu den Versuchen von Murphy und Sturm, die den Prozentsatz an spontanen Lungentumoren einer gewissen Zucht (5 %) nach Hautteerpinselung auf 60—78 % hinaufschnellen Hessen. In diesem Sinne würde eine latente Tumordisposition durch die Applikation des Gerlach sehen Virus manifest wrerden. Priv: doc. dr; B. ŠKERLJ ANTROPOLOGIJA V SLUŽBI SOCIALNE MEDICINE Zdravnik v socialno-medicinski službi, kakor n. pr. zdravnik šolske poliklinike, šolski zdravnik, zdravnik zdravstvenega doma, okrožni zdravnik itd., mora poznati prebivalstvo, nad katerega zdravjem bedi. Vedeti mora, kakšno je povprečno zdravje prebivalstva obojega spola in vseh starosti v onem kraju in okolici, kjer službuje. V to svrho mora poznati nekaj tipologije, in sicer konstitucijske in rasne. Zlasti pa je važno, da more na podlagi nekaj mer presoditi tipičnost, normalnost in anormal no st telesnega razvoja posameznika. V to svrho mu pa najbolje služijo antropometrijske metode. Antropolog potrebuje in jemlje pri svojih opazovanjih navadno mnogo mer, zdravniku pa to vobče v njegove praktične svrhe ni potrebno. Toda nekaj osnovnih mer in indeksov mora poznati. Tak «minimalni» program za merjenje posameznika obsega šest meritev, in sicer tehtanje, določitev pljučne kapacitete in sile v roki, določitev celotne višine, določitev oboda g rud ni k a in trebuha. Zdravnik, ki določa te mere, more iz določenih indeksov in razmerij že presoditi, kakšen je pro-band, zlasti če pozna že norme za prebivalstvo, iz katerega izhaja oroband. Teh norm pri nas še nimamo in tako vstaja zdravniku v socialno-medicinski, odnosnoi higienski službi nova naloga, namreč da čim vestneje zbira material, iz katerega bi se takšne norme dale izračunih. Norme so seveda časovno vezane. Kar je n. pr. pred tridesetimi leti bila normalna višina, je HEPAMULT je po Castle-jevem želodčnem fermentu aktiviran jetrni granulat. Po svojt praktični in varčni obliki je posebno prikladen za JETRNO TERAPIJO PERNICIOZNE ANEMIJE IN KOT PRIPOMOČEK ZA ANTIANEMIČNO • RO-BORIRAJOČE ZDRAVLJENJE Doza na dan: 10 gr. Hepamult-granula = 250 gr. svežih jeter. Originalni zavitki: Škatlje po 100 gr., klinični zavitki po 500 gr. REMEDIA KEMIJSKO-FARMACEVTSKA PRODUKCIJA ZAGREB, TRG KRALJA PETRA 9 TROPONWERKE TE°*>N FERRIPAN preparat bakra, železa, jeter in beljakovine PROTI ANEMIJI OMOTI: 50 tablet po 1 gram Din 26'— 100 gr. v prašku (traja za odrasle 10 dni) Din 44'— 250 gr. v prašku (traja za odrasle 25 dni) Din 82-— Preparati se dobe tu Dnevno 3 krat po 1 malo žlico po NOVO TROPON ORGANO-LIPOIDNI TONIKUM, ki se je dobro obnesel OMOTI: 100 gr. v prašku (traja za odrasle 10 dni) Din 42'— 250 gr. v prašku (traja za odrasle 25 dni) Din 80'— v kliničnih zavitkah. di na tekočini. — Otroci polovico. Vzorci in literatura brezplačno na zahtevo pri zastopstvu za Jugoslavijo: „BIOS AN“ MR. PH. VLADIMIR SMOKVINA — ZAGREB - KAPTOL 12. PLJUČNICA Dolgotrajna toplota, zdravilna moč in higroskopične lastnosti napravijo iz A N Tl P H LOG ISTI N E sredstvo, ki je sposobno zboljšati kapilarni krvotok, nadomestiti kongestijo z aktivo hiperemijo, odstraniti toksične pojave in obnoviti normalno plinsko presnovo v respiratornem epitelu. VZORCI IN LITERATURA BREZPLAČNO THE DENVER CHEMICAL MFG. Co. NEW YORK U. S. A. BRAĆA JOVANOVIČ ENGLESKA DROGERIJA KNEZ MIHAJLOVA ULICA 33, BEOGRAD CHEMOLABOR LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 17 V BLIŽINI KOLODVORA Opreme za ordinacij ske in operacijske sobe, instrumentarij, aparati vseh vrst, brizgalke, svila, igle, gumasti predmeti, vata, ovojni Samo kvalitetno blago in obvezilni materijal, mikroskopi itd. itd. ; .................................................................................umni Vodeči preparati železa CHINOFERRIN PURUM, CHINOFERRIN CUM ARSENO, PILLULAE CHINOFERRINI CUM ARSENO Proizvodi Mr. MIRKO KLESČIĆ, lekarnar — SAMOBOR, Savska banovina Literatura po zahtevi! iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiii.iiiiiiiuiiiiHiiiiiiitiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiimnTiTiitiiTTn dandanes lahko že premajhno. Zato je treba norme večkrat kontrolirati, morda vsaj dvakrat v enem stoletju. Razlikovati moramo tudi med srednjo vrednoto (M), tipom in normo (sl. 1). Toda s temi stvarmi se zdravniku ni tip — 3 a i — D M + la + 3 teža, kdo je primerno težak? Tega vprašanja tu ne moremo reševati teoretično, temveč moramo podati nekaj kratkih praktičnih navodil. Najenostavnejši indeks teže je stari Queteletjey, ki kaže, koliko teže v kilogramih ali dekagramih) ustreza l em višine, torej delimo težo z višino v centimetrih. B ročajev odnos med višino- v centimetrih nad 100 in težo v kilogramih je dovolj znan, kakor da bi ga tu razpredli. Indeksov je polno (B o r c h a r d t, L i v i. Erisman, K a u p, R o h r e r, Pirquet, O e d e r*, * Za določanje teoretične teže navaja Matko (Vitamini in njih pomen za človeški organizem, Ljubljana, 1937) poleg B o r n h a r d t o v e metode tudi Oeder-j e v o, in sicer v opombi ’) na str. 7.: «Pri ženah, pri katerih je včasih težko točno določiti obseg prsnega koša, se poslužimo formule O e d e r j a, t. j. oddaljenosti od temena glave do sramnega stika v cm X 2 — 100 kg\» Ta navedba ne ustreza O e d e r-j e v i; kajti citirana formula je po O e d e r j u (1909, Zschr. f. Versieh, med., Bd. 2; S. 13/16. cit. po R. Martino 1. c.) izrecno za moške, doeim se glasi formula za P ig n et, Škerlj, itd.), toda vseh ne moremo obravnavati. Ker pa je P i r -que t je v «Pelidisi» pri nas še vedno zelo v rabi, bodi tu ponovno (gl. moj članek v «Zdravniškem vestniku» 1931) poudarjeno, da za šolske otroke in še manj za starejše in odrasle ni uporabljiv, ker je preračunan za dojenčka! Drug indeks, ki je v rabi, je R oh r e r j e v. ki je matematično dokaj neoporečen, ne daje pa prave predstave. Računa se ga: —------- Normalno ¡e okoli 1.33 pri odraslih, d oči m je pri otrocih teza redno višji. Najbolj uporaben se zdi tako imenovani konstitucijski indeks (k. i.) od Lorentz a. K. i. ima namreč to prednost, da ga moremo določiti za pet starostnih razredov, in sicer tako: I. Indeks za dojenčke in male otroke: 0—2,3 let: višina — teža -j- (višina — 34) . 0,75 — 100. II. Predšolski indeks: od 2,5—6 let: višina — teža — (višina — 123). 0,7 = 100. III. Šolski glavni indeks: od 6—14 let: višina — teža — (višina — 125) . 0,5 = 100. IV. Pošolski indeks: od 14—18 let: višina — teža —-10 = 100. V. K. i. za odrasle, moške in ženske: višina — teža — (višina — 150) . 0,25 = 100. Prvi indeks računamo samo s pol kilograma, vse ostale s celimi kilogrami. Za vse je osnovna vrednost 100. Kar je nad iOO. je premalo kilogramov, kar je pod 100, pa preveč kilogramov. ženske takole (citiram po R. Martinu, Lehrbuch 1. c., str. 177; skoro z istimi besedami tudi v Anthropométrie 1. c., str. 23): «Speziell für weibliche I n-<1 i v i d u en zieht OEDER den Brustumfang bei (podčrtal jaz) : Normalgewicht = PKgr — ( 100 + PKgr X C\ 200 ) pri čemer pomenja PKgr «proportioneile Körpergrösse», C pa srednji prsni obod («das arithmetische Mittel des Brustumfanges in Zentimeter bei tiefster Ein- und Ausatmung oberhalb der Mammae gemessen». Str. 178, Lehrbuch, Martin, 1. c.). «Proportionelle Körpergrösse» pa je, kakor navaja Matko, dvojni razstoj med temenom in dimeljnično zrastjo, toda: s tem ni mišljena običajna točka symphysion, na zgornjem robu simfize, temveč sredina simfize, ki pa je tako blizu zunanjih spolovil, da piše Martin (Anthropometrie, 1. c., str. 10): «Höhe der Mitte der Symphyse über dem Boden. Sie liegt ungefähr 2 cm tiefer als der Oberrand, ist aber nach meinen Erfahrungen nur schwer genau zu bestimmen. Die Messung eines so nahe au den äusseren Geschlechtsteilen liegenden Punktes wird auch meist als sein unangenehm empfunden.» To potrdim lahko iz dolgoletnih lastnih izkušenj pri antropo-metriji. Z ozirom na vse to — na komplicirano določitev višine sredine simfize, ki je kolikor toliko točno določljiva itak samo z a n t r o p o m e t r o m, in na to, da je za določitev teoretične teže tudi po Oederju ravno za žensko potreben prsni obod — pač odpade argumentacija, da je pri ženah «včasih težko točno določiti obseg prsnega koša», v prid Oederjevemu načinu napram B o r c h a r d t o v e m u. Sicer pa niti Borchardtov niti Oederjev način določitve teoretične teže ni niti matematično niti fiziološko utemeljen in ustreza dejstvu približno resnične teže probanda prav tako slučajno, kakor stara Brocajeva teoretična teža, da mora človek tehtati toliko kilogramov, kolikor ima centimetrov nad 100, in mnoge druge. Zgledi: 15-leten deček z višino 165 cm in težo 58 kg. Po IV. indeksu je 165 — 58 — 10 = 97, torej za 3 kg pretežak. — 12-letna deklica z višino 148 cm in težo 35 kg. Po III. indeksu je 148 — 33 — (148 — 125). 0,5'= 103,5; torej za 3,5 kg prelahka. — Odrasla žena 158 cm. in 54 kg. Po V. indeksu (k. i.) je 158 — 54 — (158— 150). 0,25 = 102; torej je ta žena za 2 kg prelahka. Itd. S tem indeksom moremo: torej res primerjati tudi ljudi (otroke) raznih starosti in jim določiti višek ali primanjkljaj na teži. Lorentz pa je šel še naprej. Ugotovil je, da mora biti obod trebuha v določenem odnosu do oboda gradnika, in sicer pri normalnem odraslem moškem 14 cm manjši od prsnega oboda. (Mimogrede bodi navedeno, da naj bi bila pri moških diferenca obeh prsnih obodov 10 cm in diferenca med prsnim obodom pri izdihu in trebušnim obodom tudi 10 cm.) Če je torej diferenca manjša od 14 cm. je na trebuhu preveč tolšče, če je večja, pa premalo — ob normalnem prsnem košu. Za žene in otroke pa Lorentz norm še ni izdelal in tu čaka naše praktike in teoretike še hvaležna naloga, da določijo za oba spola za vsako starost normalne obode gradnika in trebuha ter diference med obema. Iz mnogo tisoč podatkov ne bo težko izračuniti norme. Splošna formula za ta indeks bi se glasila: trebušni obod + x cm — prsni obod == + 0; kar bi bilo pod ničlo, torej «minus», bi kazalo na pretenko tolščno plast na trebuhu, kar je «plusa», pa na predebelo. Lorentz razlaga med drugimi ta-le primer: duševni delavec (ne-sportnik), višina 180 cm, teža 80 kg, prsni obod 80 cm, trebušni obod 80 cm; k. i. = 92,5. t. j. 7,5 kg preveč: diferenca med obodoma po zgorajšnji formuli je: 80 cm + 14 cm — 80 cm — -|- 14 cm. lorej preveč. Diagnoza: preveč trebuha, premajhen prsni obod. Namenoma smo se bavili s problemom teže malo obširneje, ker je posebno važen. Omenili smo pa mimogrede tudi že «pravilni» prsni obod. Vsekakor bodi prsni obod večji od 50% višine. Za posamezne starosti moramo za naše kraje šele dobiti norme. Naj tu opozorim na zanimivo dejstvo, da je pri odraslem človeku prsni obod približno tako velik kakor je dolžina nog. Obod trebuha bodi vsekakor med 40—45% višine, pod 40 je pri odraslem gotovo premalo, 45—50 kaže na dokajšnjo tolstost, nad 50 pa na verjetno bolezensko utemeljeno tolstost. Obod trebuha ustreza pri odraslem nekako dolžini -lakti. Računanje obeh teh indeksov je povsem enostavno: I00 obodov gradnika 100 trebušnih obodov __ i i, ~ visina visina odn. praktični primer: deček z višino 165 cm in prsnim obodom 85 cm. ima 8500 . , ' , ,v x , . , . v; indeks------= 51,5. Ce ima preko trebuha (cez pas) dem, ima ustrezajoči 165 indeks- -----= 45,0 lorej ustrezata oba oboda. 165 Važno je tudi razmerje med vitalno kapaciteto in višino. Lorentz, ki se je s temi vprašanji največ bavil, je dognal, da narašča z višino tudi vitalna kapaciteta. Ustvaril je t. zv. s pi r o - i n d e k s, ki kaže, koliko onJ izdihanega zraka ustreza lem višine. Torej: če pihne kdo v spiroineter 3,751 (t. j. 3750 cm3), in je visok 165 cm. je njegov spiro-indeks 3750 t. j. lem njegove višine ustreza 22,73 pljučne prostornine. Ta indeks se suče pri odraslih moških v glavnem med 20—30, za otroke v rasti srednje mere še niso dognane, vendar pa je pri nas dokaj velik material že zbran in ga je treba le še obdelati. Končno je tudi še važno, da vzporejamo d i n a m o m e 11- i č n i pritisk s težo, torej silo rok s težo. Vobče velja pravilo, da ustreza 1 kg teže tudi 1 kg obojeročnega pritiska. Računa se pa stvar povsem euo- , , pritisk leve -j- desne roke v kg. , stavno take: ------------—— ------------ ludi za ta indeks pa več e teza v kg serije otrok še niso bile opazovane. Pri ženski je ta indeks navadno nekoliko pod 1, pri moškem nad 1. Marsikoga bo zanimalo, ali ima preiskanec, zlasti otrok v rasti, normalno težo, višino, prsni obod itd. V kontrolo posameznih znakov služijo t. zv. norm n e tabele, ki so izračunane iz velikih serij in kjer je spodnja meja normalnosti določena z M — 3 o- in zgornja z M + 3 a (prim. spet sl. l!) Za presojo normalne teže in višine najdemo v ambulancah često še avstrijske normne tabele po Pirquetu ali C amer er ju, ki so izšle kmalu po svetovni vojni. Toda opozoriti je treba, da so «norme» teh tabel za naše kraje prenizke, vsaj gotovo za mestne otroke. Mislim pa, da ni slabo, ravnati se po mestnih otrocih, kajti ob njih bomo prav lahko spoznali in uvrščali razvitost podeželskih. Domačih norm za težo in višino še nimamo. Za višino srednješolcev po razredih (ne po starosti!) so pravkar izšle*). za višino in težo po* starosti se izdelujejo tudi v školi narodnog zdravlja v Zagrebu. Za vse ostale mere, ki jih tu zahtevamo, pa bomo normne tabele mogli izračunati šele po nekajletnem zbiranju materiala. Pri vseh «normah» pa se je treba zavedati, kakor smo že omenili, da kažejo le nek na čas vezan prerez skozi populacijo in da ne morejo veljati več kakor morda pol stoletja. Zato se mi zdi, da je za konstitucijsko presojo p o e d i n c a mnogo važnejše, da so njegove mere v pravilnem medsebojnem razmerju kakor pa. da so posamezne mere v normi ali v tipu. S tem, da je posamezna lastnost normalna, še ni povedano nič za konstitucijo in za zdrave «razmere» posameznikovega telesa, ki ne sestoji iz posameznih mer in znakov, temveč iz kombinacij teh znakov, ki je — skratka — celota. Ne pozabimo tega! 1 ako smo na kratko podali najnujnejše mere in njihove kombinacije, ki morejo nuditi zdravniku v s oci a 111 o-m ed i c i n ski službi dober pregled o zdravstvenem stanju njegovih varovancev, otrok, mladine in odraslih. Mislim pa. da morejo tudi privatnemu, praktičnemu zdravniku tu podane mere in zlasti indeksi nuditi uporabno predstavo o konstituciji in zmogljivosti telesa njegovega pacienta. Slovstvo: Loren t z, F. H.: Die Sportarztuntersuchung. Leipzig J936. Martin, R.: Richtlinien für Körpermessungen. München 1924. Anthropometrie. Berlin 1925. Lehrbuch der Anthropologie (II. Aufl.), Jena 1928. Škerlj, B.- Višina srednješolske mladine v Ljubljani. Soc.-med. pregled IX. Beograd 19" 7. ANALEPTIKUM EKSPEKTORANS CALGIO-CORANIN (Di-piridin- ¡3-karbonska kislina dieiilamid-Kalciumrodanid) „GIBA“ Tablele po 0,4 gr za oralno vporabo pri BRONHITIDAH KATARIH VSLED STAZE " BRONHOPNEUMONIJAH EMFIZEM1H PLJUČNIH EDEMIH PLJUČNIH ABSCESIH itd. Cevke po 20 komadov a 0,4 gr Ojačeni ekspektorativni učinek in stimulans krvotoka in dihanja SESEHSCRJFT POR CHEHISGHE INDOTRIE IN BASEL ZASTOPNIK ZA JUGOSLAVIJO: Mr. Ph. Vladimir Jelovac, Beograd, Kr. Milutina 56 Za rentgenske posnetke uporabljajte samo G E V A E R T Super Rapid Special na modri, nevnetljivi podlagi G EVA E RT dentusfilm na modri podlagi GEVAERT rentgenpapir PARIX 8 za kontakt G EVA E RT Ridax papir za povečave GEVAERT Orthobrom KEMIKALIJE; GEVAERT rentgen razvijalec v dozah po 4*12, 9, 13’|2 in 18 lit. GEVAERT rentgen fiksirna sol v dozah po 5, 10 in 20 lit. Ifl ICC IC VSEH VRST, ENO- IN VEČBARVNE IZDELUJE PO SLIKAH IN RIZBAH JUGOGRAFIKA, d. z o. z. v LJUBLJANI Sv. Petra nasip št. 23 ROBOR za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa. SKALIN proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno in zanesljivo zdravilo za vsa obolenja dihalnih organov. Orig. steklenica 140 gr. Sirup prijetnega okusa.1 REAL PILULE Kombinirani rastlinski in organski laksans. Dovršeni regulator prebavnih organov. Orig. zavitki: škatlja z 25 pilulami. CAMPHOSOL injekcije 10% - vodena raztopina sulfoniranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramus-kularno. V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in 10 ccm. CAMPHOSOL draže sulfonirani preparat naravne japonske kafre v subst. Orig. zavitki: škatlja z 20 dražejami a 0.10 CAMPHOSOL-CHININ injekcije Camphosol 0.20 in Chinin 0.20 vodena raztopina v 2 ccm. CAMPHOSOL-CHININ draže Camphosol 0.10 in Chinin 0.10 HI D RO GEN TABLETE Hydrogenium hyperoxidatum v močnem stanju vsebuje 35% H202. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a 1 gr. KEMIJSKO-FARMACEVTSKI LABORATORIJ MIŠKOVIĆ IN KOMP. BEOGRAD, SARAJEVSKA ULICA BROJ 84. Matiegka, J.: Somatologie školai mladeže. Praha 1927. Škerlj. B.: Indeks rejenosti in teoretična teža. Zdravu, vest. III, Ljubljana 1931. — Über den Wert der Nonngrenzen. Gesundheit und Erziehung XLVIII/1, Leipzig 1935. — Ein Körperfüllenindex Škerlj. Zeitschr. f. Rassenkunde V/t, Stuttgart 1937. Die Anthropometrie im Dienste der Sozialen Medizin. — Der Sozialmediziner im Hygienedienst, in Gesundheitsheimen, an Schulpolikliniken, als Schularzt, Kreisarzt usw. muss auch die normalen Eigenschaften der Population, die ihm untersteht, kennen. Zu diesem Zwecke genügt es im allgemeinen, wenn er sich mit Hilfe von 6 Massen über die wichtigsten Eigenschaften der Bevölkerung seines Arbeitsgebietes orientiert. Diese 6 Masse sind: Gewicht, Körperhöhe, Brust-und Bauchumfang, Yitalkapazität und Kraft. Aus diesen Massen und deren gegenseitigen Verhältnissen kann sich der Arzt ein Bild Uber die Konstitution seiner Schutzbefohlenen machen; er hat aber gleichzeitig auch die Gelegenheit, ein wertvolles Grundmaterial für die spätere statistische Verarbeitung zu sammeln. Auf Grund dieses Materials könnten Normaltabellen für jedes Alter beider Geschlechter errechnet werden. Natürlich ist es aber notwendig, dass alle in Betracht kommenden Aerzte, bezw. Gesundheitsanstalten mit denselben Apparaten und nach genau dergleichen Methodik messen. Apparate und Methode (in engster Anlehnung an Martin und Lorentz) sind im Original beschrieben; ebenso die Indices. Als brauchbarster und einfachster Gewichts-Höhen-Index (Körperfüllenindex) wird der L o -r e n tzsche Konstitutionsindex (K. I.) für alle Alterstufen anempholrlen. Die Bewertung der Person nach den angegebenen 6 Massen und den dazugehörigen Indices dürfte auch für den praktischen Arzt brauchbar sein. Dr. KAMIN - Studenec SODOBNO ZDRAVLJENJE DUŠEVNIH BOLEZNI (S POSEBNIM OZIROM NA SH1COFRENIJO). (Nadaljevanje.) Svoj čas so si pri shicofrenikih veliko obetali od terapije s hormoni in organskimi preparati. Teoretično so bili ti upi kar dobro podprti. Ne samo po A b d e r h a 1 d e n o v i reakciji, ki pokazuje pri shico-frenikih razkroj možgan, spolne žleze in grlače, marveč tudi po mnogih drugih ugotovitkih je kazno, da je ta bolezen — kakor sploh endogene psihoze — v zvezi z vegetativnim in hormonalnim sistemom. S tem pa še ni rečeno, da bi bila shicofrenija primarno endokrinega izvora; taka trditev bi bila za enkrat še povsem hipotetična. Vsi dosedanji terapevtični poskusi —- bila jih je cela poplava — pa so podali več ali manj negativne rezultate. Iz teorije o infekciozni oziroma autotoksični genezi shicofrenije se je pred nekaj leti porodila a n t i i n fekciozna in antitoksična terapija z manganom, berilijem in antimonom. Danes je kot docela neučinkovita že pozabljena. Ko je pred desetletjem po duševnih bolnicah prodrlo in se splošno uveljavilo psihoterapevtično načelo- čim intenzivnejše zaposlitve bolnikov s produktivnim de'o m. je dotlej po zavodih zelo upoštevana hidroterapija dosti izgubila na svoji veljavi. Seveda tudi danes ni mogoče ob gotovih priložnostih pogrešati protrahiranih kopelji, vendar pa se danes kvaliteta psihiatričnega zavoda presoja tudi po tem, za koliko je skrčil število kopalnih kadi. Isto velja glede uspaval. Prejšnja razvada uspavalnih po-večerkov je danes po zavodih odpravljena. Že po tem sumarnem pregledu današnjih somatičnih terapevtičnih smeri — referat more kajpada omenjati samo v bistvu priznane in po uspelih preizkušnjah že udomačene metode, ne more se pa ozirati še na vse druge posamične, dostikrat vprav fantastične terapevtične poskuse — bi se moglo zdeti, da je farmakološka terapija shicofrenih obolenj — bolje rečeno vseli endogenih psihoz — v bistvu fiktivna in brez pravega smotra. Toda tak očitek bi bil krivičen in tudi prav malo umesten. Spomnimo se samo, kako daleč je še marsikaka medicinska panoga od pravega kavzalnega zdravljenja. Ne pozabimo tudi, da je sploh v medicini ne malo odličnih terapev-tičnih metod, ki jih je rodil zgolj slučaj. Vsa ta terapevtična polipragma-zija v psihiatriji, ki se gotovo dostikrat zdi neresna, je končno le pot do učinkovitih terapevtičnih, pa hkrati tudi važnih etiotoških in patogenetskih izsledkov. Velika vrednost sedanje somatione terapije shicofrenih psihoz je že v tem, da tako pogosto: ugodno vpliva na patoplastiko psihoze, torej na sekundarne psihotične simptome. Spričo- dejstva, da se bolezen pogosto vprav zbog teh patoplastičnih momentov socialno šele manifestira, ne bomo podcenjevali terapije, ki sicer proti primarni bolezenski noksi nič ne opravi, ki pa ima svoj socialni, praktični pomen. Kdaj pa bo medikamentozna terapija shicofrenije, v kolikor stremi, da bi segla preko- simptomatičnega učinka, nehala biti «slejko-prej dokaj žalostno poglavje» (Ewald), je seveda še vedno veliko vprašanje. Če vemo, da se nam je od somatičnih terapij, najsi bodo te ali one vrste, obetati pri shicofrenih bolnikih v splošnem le tedaj uspeha, ako je bolezen še kolikor toliko sveža, bomo pri inveteriranih shicofrenikih skušali z nekako psihično ortopedijo doseči, kar je dosegljivega. To- spoznanje je bilo posebno dragoceno za napredek psihiatrične terapije- v zadnjem deceniju. Psihična ortopedija (kolektivna psihoterapija) za shieofrenika je pred vsem delo. Shicofre-nik je tako rekoč pobegnil iz življenja, izgubil je vse odnose z realnostjo, zapredel se je v svoj neistiniti svet in je napram realni okolici nesocialen, če ne agresiven. V psihiatričnih zavodih prejšnjih časov se je takega bolnika najraje prepuščalo- samemu sebi. V brezdelju je postaval in poležaval, počepal okrog v družbi prav tako zanemarjenih, nesnažnih in otopelih tovarišev. Psihiater se je vdajal resignaciji, smatral je sebe in svoje bolničarje le za nadzornike bolniko-v; bolnik je potreben pažnje in usmiljenja, z njim je treba biti neskončno potrpežljiv in mu vse spregledati, saj je za vse svoje dejanje in nehanje neodgovoren. Res so tudi že preje marsikateri psihiatri kritizirali vse različne nedostatke, ki so bili krivi, da so- bili psihiatrični zavodi pač blaznice in ne duševne bolnice. Zasluga, da je danes drugače, gre Simonu. Ta je ob kritiki dotedanjih nedo-statkov in napak v zdravljenju duševno bolnih šel čisto svojo- pot. V njegovi koncepciji «aktivne delovne terapije» mu je eden prvih principov: vsakega, tudi dozdevno najbolj pobebljenega psiho-tika je mogoče še nekje terapevtično zgrabiti. To pa nikakor ne pojde, če ga prepustimo samemu sebi in njegovim simptomom ter ga proklami-ramo kot neodgovornega za vse asocialne pojave njegove bolezni. Treba ga je marveč -na novo vzgojiti, treba je apelirati na to, kar je bolezen v njem še zdravega pustila, apelirati na njegov čut za odgovornost in ga tako naučiti, da se bo prilagodil upravičenim zahtevam svoje okolice, naučiti ga. da ima. kakor v vsakem človeškem občestvu, tudi v zavodu mimo svojih pravic takisto svoje dolžnosti. S i m o- n se vedno obrača na ono, kar je še zdravega in dela proti slehernemu kultiviranju patološkega. Zato naj bolnik dela, v kolikor mu kajpak dopušča somatično stanje, dela naj, čim več zmore; pa tudi v prostem času ne sme imeti možnosti, da bi se zopet zapredel v svoje bolestne simptome. Dela lahko in mora delati 80 do- 90% zavodskih bolnikov. Zaposleni pa morajo biti z resnim produktivnim delom, saj je namen delovnega uspeška ravno v tem, da dvigne bolnikovo samozavest in mu pokaže, da je še česa zmožen. Simon zahteva torej od bol- nika, da dela, da se urejeno vede, da je miren, da je odgovoren za svoja asocialna dejanja, da se v celem tako vede, kakor ki se v isti situaciji vedel zdrav človek. Z drugimi besedami rečeno se to pravi: bolnik lahko svoje bolezenske simptome prav tako ignorira kakor jih namenoma ignorira njegova okolica, ki ji je izročen v nego. Bolnika torej tako rekoč silimo, da duši v sebi svoje bolestne stremitve z vsemi njihovimi na zunaj vidnimi simptomi, da jih pogreza v pozabljenje. Drugi prav tako1 važni terapev-tični faktor pa je sugestivni učinek mase, kolektiva. S tem, da učlenimo bolnika v zavodsko občestvo, ga že začnemo trgati iz njegove izolacije, iz njegovega neresničnega sveta. Psihoterapevtični princip «aktivne zaposlitvene terapije» je pri shico-frenikih torej prvenstveno v tem, da naj bolnik zopet najde kontakt z real -nosijo. Zato pa se je skrbno izogibati vsemu, kar bolnika še bolj tira v avtizem, v njegov irealni svet. Svoj čas'*'so nemirne in nesnažne bolnike iz ljube lagodnosti tako rekoč za trajno izolirali po celicah. Danes bo za-vodni zdravnik izolacijo kar se da redko uporabil in še to le na prav kratek čas. Saj vemo, da primorano samevanje med štirimi golimi stenami v popolnem brezdelju že na duševno zdravega človeka neugodno vpliva, ga sili v bolestno tuhtanje in celo v blodnjave misli; ne redko pa izzove daljša izolacija eksplozijo zajezenih afektov. Koliko bolj bo trajna izolacija kvarno vplivala na shicofrenika, ki ga že bolezen sama tira v to smer; mimo tega je pa škodljiva še tudi zato, ker utirja razne manire, stereotipi je in nemarne razvade. Izkušnje s čim intenzivnejšo zaposlitvijo bolnikov so bile že v prvih letih tako izpodbudne, da je idejo take terapije brez ugovora sprejemal in realiziral zavod za zavodom. Že samo z zavodsko-tehničnega zrelišča pomeni prav znatno izboljšanje, saj socializira bolnike. Pokazalo se je pa tudi, da se je število odpustov dvignilo. Redno delo odkrenja bolnike od njihovih sanjarij, čutnih prevar in blodenj, jih trga iz njihovega ždenja, sprečuje, da bi njihova iniciativnost čisto ohromela, sprečuje nastanek slabih razvad in norčavosti ter jih odpravi, če so se že utirile, pomiri nemirne, jih napravi dostopnejše, spremeni z eno besedo lice zavoda. Aktivna zaposlitvena terapija gotovo ni čudežno sredstvo, ki bi ozdravljalo že po sebi neozdravljive psihotike, toda, kar se z njo doseže, je že velika blagodat; dosegljivo pa je to, da duševno bolni ostanejo' človeki in pa socialno uporabni ali pa da zopet taki postanejo, če so že nehali biti. Na podobne, če ne še večje nevšečnosti in težave kakor pri shicofrenih psihozah, zadeva psihiatrični terapevt tudi pri drugi endogeni psihozi, pri manično-depresivni psihozi (ciklofreniji). Enako, kakor nam je osnovno proces shicofrenije neznan, vemo tudi o pravem bistvu m a n i č n o- d e p r e s i v ne psihoze bore malo. Njen osnovni značaj je fazično nastopajoča čustvena motnja, njena bistvena oznaka so' po eni strani motnje vitalnih čutov, ki pa so si v obeh fazah polarno nasprotne, po drugi pa ritem. Nekaj že vemo o njeni somatični bazi: najbrže gre za konstitucionalno bolezen presnove, ki je izrazito dedna in hkrati v ozkih odnosih z nekaterimi somatičnimi diatezami (protin, diabetes, Basedow, bolezni žil ja). Kolikor toliko nesporno je danes vsekakor, da se v obeh fazah pojavljajo motnje v presnovi ogljikovih hidratov in maščob, v melanholični pa zraven še motnje v presnovi holesterina in v oksidaciji tkiv. V manični fazi pokazuje Abderhaldenova reakcija razgroj grlače, a jeter v depresivni. Iz teh ugotovitkov pa ni sklepati, tako splošno menijo. «la bi šio morebiti za primarno motnjo inkretornega oziroma vegetativnega sistema, marveč je treba iskati vzrok v okvari centralne regulacije. Zdelo bi se potemtakem, da bo- terapija manično-depresivne psihoze ob njeni vsaj približno znani somatični bazi — dasi njenega biološkega jedra še niso našli — lažje računala na uspeh kakor zdravljenje shicofrenije. Toda ta vednost nam malo pomaga, saj smo brez moči, da bi odločilno vplivali na presnovno motnjo in tako za zmeraj prekinili periodičnost bolezni. O kavzalnem zdravljenju torej tudi pri ciklofreniji še ni govora. Vsa uspešnost terapije se zato še vedno more izkazati samo ob posameznih psihotičnih fazah, bodisi, da jih v posebno ugodnih primerih kupira, bodisi, da jih samo omili. Prav tako kakor pri shicofrenih psihozah upoštevajo terapevtična prizadevanja tudi pri ciklofrenikih one bolezenske pojave, ki so na doslej še neznani patogenetski faktor tako rekoč nacepljeni. Pri manično-depresivni psihozi so' to le hormonalno-vegetativni pojavi, kajti takih podobnih momentov, ki nam pri shicofrenih boleznih (obilica patoplastike, vpliv pred-psihotične osebnosti na izoblikovanje in potek psihoze) saj malo naznaču-jejo terapevtične smernice in vsaj za silo kompenzirajo naše neznanje o bistvu shicofrenega procesa, pri ciklofrenikih pogrešamo'. Te hormalno-vegetativne motnje v obeh fazah manično-depresivnega kroga so v zadnjih letih izhodišče za neštevilne terapevtične poskuse. Hormonske preparate vseh mogočih inkretornih žlez, posamičnih in med seboj kombiniranih, vbrizgavajo in dajejo peroralno' tako maničnim kakor še bolj melanholičnim bolnikom. Naštevanje teh sredstev je odvečno. O rezultatih pa ni da bi dosti govorili, so malo izpodbudljivi. Tudi učinek medikamentov, ki vplivajo na n e u r o v e g e t a t i v n o komponento (photodyn, allisatin, dechofin, pilocarpin, gynergen, natrijev jodid pri melanholijah; pri manijah pa atropin, acetylcholin-ephedrin), ni prepričevalen. P i r e t o t e r a p i j a, ki so se z njo že pred nekaj leti prav tako' poskušali kakor pri drugih psihozah, je danes pač odpravljena zadeva. Precenjevanje njenih rezultatov lepo ilustrira, kako upravičeno ravno psihiatra lahko zadene Bleulerov očitek »autitične miselnosti v medicini». Terapija s trajno narkozo pri melanholikih ni indicirana. Dobro se pa obnese v maničnih fazah, predvsem če smo jo aplicirali že v prvih dneh manične razbranosti; tako' se da manični pori vek ne redko kar relativno hitro spodrezati. Poskušamo pa to terapijo samo pri onih maniakih, ki se jim manične faze že dalje časa in pogosto ter v posebno težki obliki spovračajo. Nič manj kakor na področju endogenih psihoz so zadnja leta tudi za epilepsijo iskali novih in uspešnejših terapevtičnih metod. Pri epileptičnem oblikovnem krogu je za terapijo pomembna že diferencialno diagnostična ločitev simptomatičnih epilepsij od genuine skupine. V tej smeri se še vedno' dela na to, da bi se skupina genuine epilepsije še bolj kakor doslej utesnila. Nadaljnje, za terapijo nič manj važno vprašanje, namreč vprašanje po pa-togenezi, po specifičnem osnovnem procesu epilepsije sicer tudi še danes ni razčiščeno, — izven vsakega dvoma je dednost —, vendar je pa vsaj v dobršni meri napredovalo, tako, da so se ob novih patogenetskih izsledkih mogle pojaviti nove terapevtične metode. Iz raznih patofizioloških ugotovitkov sklepajo danes, da sta dva bitna patogenetska faktorja epileptičnega paroksizma: 1. vazomotorne motnje, ki jih izzivajo endokrine in neurovegetativne disfunkcije ter autotoksini; PROTI REVMI V SKLEPIH IN MIŠIČEVJU / IŠIASU KRČEM / ZBADANJU / TRGANJU V UDIH / BOLEČINAM V HRBTU IN KRIŽU / PROTI TRGANJU V GLA VI / GLAVOBOLU / NABREKLOSTI IN OTRPELOSTI MIŠIC PROTI VNETJU OZEBLIN / VNETJU PLJUČNE MRENE PREHLADU / BRONHIALNEMU KATARJU IN SPLOH PROTI VSEM BOLEZNIM NA REVMATIČNI PODLAGI RHEUMATOL po receptu DR. MED. A. DAN1ELI-DANEV Steklenice po 40 in 90 ccm IN UGOTOVILI BOSTE NEVERJETNE USPEHE. Sestavine: PHAKMACEVTiKA Oleum Juniperi bacc. - Rosmarini Melissae - Thymi • Camphorae Eucalypti - Pini silv. - Olivarum D. Z O. Z. LJUBLJANA VELIKA ZDRAVILNA MOC radio-aktivne termalne vode (37°) v zdravilišču RiDIO-THERMA - LAŠKO kronični revmatizmi neuralgije, ischias INDIKACIJE: kronična obolenja črevesja in ožilja ženske bolezni arterioskleroza POMOŽNI ZDRAVNIŠKI PRIPOMOČKI: Elektroterapija, medicinalne, črevesne kopeli z radio-iermalno vodo (Enterocleaner), masaže in d i j etično zdravljenje ZDRAVILIŠČE ODPRTO VSE LETO! Izven glavne sezone, f. j. od 1. septembra do 30, junija nizke pavšalne cene: za lO dni din 600*-, za 20 dni din 1100*-(stanovanje, hrana, kopeli, zdravniški pregled in ostale takse) Informacije in prospekte s cenikom pošlje na željo UPRAVA Z O RTVTi I Š Č A DOBRNA PRI CELJU i396 m NAD MORJEM i NARAVNO - TOPLI 37» C VRELCI ZDRAVIJO S POSEBNIM USPEHOM SRČNE IN ŽIVČNE TER ŽENSKE BOLEZNI. VSA OSTALA ZA OKREPITEV ŽIVLJENSKIH SIL POTREBNA ZDRAVILNA SREDSTVA - KRASNI NASADI, VABLJIVI SPREHODI IN IZLETI V BLIŽNJI PLANINSKI SVET IZVEN GLAVNE SEZONE CELOKUPNO 20-DNEVNO ZDRAVLJENJE ZA NIZKO PAVŠALNO CENO OD DIN 1.100-— DO DIN 1.650-— IZAHTEVAJTE PROSPEKTEll 2. motnje v gospodarjenju organizma z vodo in mineralijami, ki jih takisto povzročajo endokrini procesi, razni toksini in hiperventilacija. Po tej tepriji učinkujejo te fiziološke izpremembe kot nespecifičen dražljaj za napad, ker je zbog njih motena prehrana tkiva; kot specifičen pogoj za izbruh epileptičnega paroksizma pa je potrebna posebna dispozicija za krče, ki pa nje bistva še prav nič ne poznamo. • . ■ r, : •/ Vazokoustriktorna teorija o genezi epileptičnih napadov je bila podlaga za terapevtične poskuse z raznimi v a z o d i 1 at a t o r n im i sredstvi (ace-thylcholin, padutin, entonan, amylnitrit, nitroglycerin); uspehi niso npga-tivni, v kolikor se do sedaj vidi. Še pred nekaj leti je bilo močno zanimanje za dietetic n o zdravljenje božjastnikov. Dietetične kure (suha, gladovna in ketogena dieta) so bazirale na teoriji, da so motnje v gospodarjenju organizma z vodo in mineralijami bitno važne za genezo božjastnega napada. Te motnje povzročajo alkalozo. Daljši post ali hrana skoraj izključno' od maščobe in mesa pa imata za posledico ketozo in hkrati acidozo. Acidoza razvodeni tkivo, ki bolje izrabi ogljik; vse to pa zmanjša vzdražljivost. Danes se s temi kurami več ne pečajo, ker uspehi vsaj pri odraslih nikakor ne ustrezajo in niso v nobenem razmerju s stroški in z napormostjo kure za bolnika. Dokazani pa so uspehi pri mnogih primerih otroške epilepsije. Precej zanimanja je danes tudi za terapijo z borom; njegov ant ¡epileptični učinek bazira na dehidraciji in acidozi. Hemodinamičen efekt se poskuša doseči še z drugimi dehidrativnimi sredstvi, kakor so: puščanje krvi in likvorja, malo soljena hrana, infuzija hipertoničnih raztopin, diurética. ' : Ker je Znano, da se pri epileptiku med kako interkurentno infekcijsko boleznijo včasih napadi zredčijo, so seveda nekateri poskušali oziroma še poskušajo s piretičnimi sredstvi in celo z malarijo. Tu in tam so se pokazali neke vrste uspehi; toda že stari izkusi govore za to, da se pri epileptikih celotno stanje lahko mimogrede izboljša že po kakršnem koli posegu, najsi bo to kaka Operacija, izprememiba okolja, predrugačenje v hrani ali kaj drugega. Verjetno je, da vsi taki faktorji povzroče neki pre-stroj vegetativne regulacije. V gotovih primerih, posebno pri epileptičnem statusu, aplicirajo nekateri lumbalno ali subokcipitalno insuflacijo zraka. Vsi ti mnogovrstni poskusi pa niso mogli izpodriniti že od zdavnaj udomačene narkotične terapije z bromom in luminalom, nasprotno, vse zanimanje se prav sedaj zopet vrača k njej, ker so nove metode bodisi čisto odrekle, bodisi pokazale nezadostno učinkovitost. Poskusi gredo danes v dvoje smeri: Najti je treba še druge derivate barbiturne kisline, ki bi pokazali isti antiepileptični učinek kakor luminal, narkotična komponenta pa, ki pri luminalu moti, bi bila izločena; tej želji precej ustreza prominal. Po drugi strani kombinirajo luminal s kofeinom (coffeminal), bellafolinom (belladonal), kalcijem (dibrochen), bromom, piramidonom. Dočim nam je patogeneza endogenih psihoz danes še docela neznana, sta bistvo in anatomski substrat progresivne paralize že jasna in njena metaluetična géneza končnoveljavno izven vsakegá dvoma: Prav tako je gotovo, da so tako zvani osiščni simptomi (Ho che) neposreden izraz patogenetskega faktorja, namreč destrukcije mozgovne sub- stance; zato so tudi v bistvu nepopravljivi. Obrobni simptomi so po večini odvisni takisto od osnovnega procesa, najbrž od njegovih vnetljivo-toksič-nih komponent; zato so v principu reparabilni. Ker torej poznamo bistvo progresivne paralize, nam je s tem v principu omogočena njena kavzalna terapija. Kot taka velja danes metoda z dra žitnimi snovmi, ki naj se ji vselej pridruži še specifična antiluetična kura. Vprašanje, katero piretično sredstvo doseza pri paralizi terapevtični optimum, je danes dozdevno rešeno: inokulacija z malarijo je po splošnem priznanju metoda, ki ji gre prednost. Kot najstarejša tovrstnih terapij se ponaša z impozantnim številčnim materialom, ki ga je bilo, kar je še posebej pomembno, lahko leta in leta skrbno opazovati. V splošnem navajajo vse večje statistike približno take-le odstotke kot optimumi terapev-tičnega efekta: Pri incipientnih primerih dosezajo popolne remisije tudi 45%, pri mešanem materialu pa 25—35%. Nevarnostni moment se da utesniti tudi pod 1%'. Metodika terapije je docela učvrščena. Dovolj je 7—8 vročinskih napadov. V zadnjih letih so bolj in bolj spoznavali, kako pomemben je za presojo nadaljnje bolnikove usode hum oralni in še posebej likvorjev sindrom. Danes so si v tem vsi edini, da je treba likvor redno kontrolirati, ker s tem lahko najdemo važne migljaje za nadal jnjo prognozo. Stremeti je za tem, da saniramo likvor, kajti pri trajno pozitivnem likvorju je zelo verjetno, da se bo prej ali slej pokazal tudi klinični recidiv, dočim vemo, da je pri trajni remisiji tudi likvor negativen. Sanacija likvorja je po sedanjem prepričanju tako pomembna, da metode, ki z njimi ni mogoče doseči humoralne sanacije, — ne glede na to. da so njih uspehi tudi sicer tako številčno kakor kvalitativno slabši — stopajo- danes močno v ozadje. Tako je popustilo zanimanje za terapijo z rekurensom, ki je sicer prav malo mlajša od one z malarijo-. Še manj se danes terapija paralize zateka k raznim drugim piretičnim sredstvom. Wagner-Jauregg meni glede učinkovitosti posameznih dražil, da so najmanj učinkovita ona, ki ne povzročajo infekcije in niso bakterielnega izvora; bolj že vakcine, najbolj pa infekcija sama. Navzlic terapiji z malarijo, ki ji je za sedaj priznano prvo mesto, pa le še naprej iščejo- novih metod. Pred nekaj leti so posebno Amerikanci začeli izvajati vročinsko terapijo električnim potom,; poskušali so najprej z diatermijo, ki pa so jo- kmalu opustili, na to z ultra visokofrekvenčnimi aparati in končno s kratkimi valovi. Trdijo, da so rezultati odlični, da celo presegajo- efekt zdravljenja z malarijo. Zaključena pa sodba o tej metodi še ni. Ze teoretično pomembni so poskusi, da bi z inokulaci jo živih bledih spirohet vplivali na paralitični proces. Anergija, ki mislijo, da je bitni pogoj za postanek paralize, bi se tako popravila in stvarjali antitoksini, ki bi uničevali spirohete. Poskusov s to metodo, ki datira že iz leta 1924., še ni veliko. Jako pohvalne rezultate dosega kemoterapija s p e t ero v a 1 e n t n i m i arzenovimi preparati (tryparsamide, stovarsol, spirocid). Njena odlika je v tem, da je učinkovita brez vsake vročinske kure; ker sanira tudi likvor, je prav zanesljiva. Remisij so dosegli od 25—35%. Uporabljiva je ta metoda zlasti pri incipientnih paralizah in drugih metaluetičnih obolenjih, kjer utegne postati resen konkurent terapiji z malarijo-. Nevarna pa so ta sredstva v toliko, ker hkrati neredko povzročajo okvaro vidnega živca. Ni treba še posebej naglašati, da so si pripadniki vseh različnih terapev-tičrnih smeri edini v tem, da ni mogoče pri paralitiku začeti z zdravljenjem zgodaj zadosti. Vsakega luetika pozne latence s pozitivnim likvorjem je treba zdraviti z eno* od kur, ki veljajo za zdravljenje paralize. Smoter pričujočega referata ni in ne more biti v tem, da bi nudil zdravniku v splošni praksi terapevtične migljaje in nasvete. Saj bo komaj kdaj hotel prevzemati nase nehvaležno nalogo psihiatričnega terapevta, tudi če bi morda okoliščine opravičevale daljše zdravljenje duševno- bolnega človeka v domači hiši. Verjetno pa je, da ga bodo- tu in tam bolnikovi svojci vprašali za svet in mnenje o kuri, ki jim jo predlaga psihiater; dobro- je tedaj, da ve, kake uspehe obeta in kolikšen je nevarnostni moment. Predvsem je pregled skušal pokazati, da si je današnja psihiatrija tudi s svojimi terapevtičnimi uspehi upravičeno zagotovila svoje mesto v vrsti ostalih medicinskih panog. Literatura: Dattner: Neuere Ergebnisse der Paralysebehandlung und Paralyseforschung. 1'ortschritte der Neurologie, Psychiatrie und ihrer Grenzgebiete 1934. — Enke: Arzneimittelbehandlung in der Psychiatrie. Ftschr. Neur. Psych., 1937. — Ewald: Shizoplirenie. Ftschr. Neur. Psych. Letniki 1929—1933. — Magen au: Über innere Gemeinsamkeiten der verschiedenen Shizophreniebehandlungsmittel und Methoden. Psychiatrisch-Neurologische Wochenschrift, 1937. — v. Me du na: Die Bedeutung des epileptischen Anfalls in der Insulin- und Cardiazolbehandlung der Shizophrc-nie. Psych. Neur. Wschr., 1937. — Müller: Insulin- und Cardiazolbehandlung der Schizophrenie. Ftschr. Neur. Psych. 1937. isti: Prognose und Therapie der Geisteskrankheiten. 1936, Verlag Thieme, Leipzig. — Reiss: Die aktivere Beschäftigungs-hehandlung der Heil- und Pflegeanstalten. Psych. Neur. Wschr. 1929. — Skai weit: Schizophrenie. Ftschr. Neur. Psych. 1936—1937. — Sorger u. Hofmann: Beobachtungen und Ergebnisse bei der Cardiazolkrampfbehandlung’ der Schizophrenie. Psych. Neur. Wschr. 1937. — St au der: Epilepsie. Ftschr. Neur. Psych. 1936. — Stief: Der Wirkungsmechanismus der sogenannten Konvulsionstherapien mit besonderer Rücksicht auf die Insulinschockbehandlung. Psych. Neur. Wschr. 1937. — Wut h: Medikamentöse Therapie der Psychosen. Ftschr. Neur. Psych. 1934—1935. Zusammenfass un g. A. berichtet über die Ergebnisse und Ziele der neueren und neuesten therapeutischen Bestrebungen in der Psychiatrie. Vorallem wird die Behandlung der C'hico-phrenie eingehend besprochen und deren Erfolge und Problematik aufgezeigt. (IZ ZAVODA ZA ZDRAVSTVENO ZAŠČITO OTROK IN OTROŠKEGA AMBULATORIJA V LJUBLJANI. PREDSTOJNIK: DR. B DRAGAŠ.) DR. B. DRAGAŠ SKUPINE OTROK IN MLADOSTNIKOV KOT ZDRAVSTVENI, PEDOLOŠKI IN PSIHOLOŠKI PROBLEM* Velespoštovani zbor! Čim dalje se človek nahaja, v praksi in čim več izkušenj si zbira, tem bolj vidi, kako so si na videz podobne duševne motnje druga od druge različne, in tem teže je o tem govoriti. Pravilno je tako, da pričakuje tisti, ki pri raznih motnjah v razvoju poišče zdravnika, od 'njega obrazložljivo diagnozo, organsko pojasnilo in pomirjevalen recept. * Predavanje je bilo na II. vseslovanskem pedološkem shodu v Ljubljani dne 26. avgusta 1937. Šolska medicina se je prav tako malo kot šolska psihologija ukvarjala s človekovo dušo oziroma otrokovo dušo. Vse vzroke različnih motenj so iskali v dednosti, v napačni prehrani itd. Proti temu so nastopali z nasilnimi ukrepi, namesto da bi nastopali z razumevanjem. Pri zdravljenju duševno-nervoznih in karakternih motenj odraslih ljudi vidimo, kako tudi nevrastenične motnje odraslih marsikdaj temelje na njihovih otroških letih in na pomanjkljivosti v vzgoji in kako odločilen učinek imajo na celo tvorbo njihovega življenja vtisi iz otroške dobe. Iz tega pa tudi razvidimo, v kako izredno veliki meri in sicer za trajno je mogoče vplivati na zgodnjo in vse sprejemajočo otrokovo dušo. Kako so vplivi okolice, torej tudi vsi vzgojni vplivi že od dneva poroda veljavni in pomembni za vse življenje, je znano. Mnogo se dandanes govori o stoletju otroka. Ped tem pa so razumeli zgolj izpopolnitev telesne zaščite za otroka, telesne higijene itd., duševno pa razumemo otroke šele zelo kratko dobo1. — Vsekakor smo danes že tako daleč, da lahko zahtevamo, naj se vsak, ki se bavi z otrokom, potrudi za tem spoznavanjem. Predvsem naj spozna nauk o* «podzavestnem», kajti sicer bo ravnal na prav tako zastarel način, kakor bi ravnal danes kirurg, če bi operiral brez asepse. Kot otroški zdravnik si bom danes dovolil Spregovoriti nekaj besed o skupinah in družbah otrok in mladine, ki dobivajo dandanes poleg roditeljske vzgoje od dne do dne večji vpliv. Dovolil si bom govoriti o motnjah in posledicah, ki bi jih utegnile imeti napačno vodene skupine otrok na otroka v pedagoškem, socialnem in psihološkem oziru. Doslej sem že opazil v svoji zdravniški praksi posamezne primere motenj, za katere upravičeno sumim, da so nastale zaradi tega, ker niso bili voditelji teh skupin kos svoji nalogi. — Pri tem moram pripomniti, da si je moderni psiholog prisvojil izkušnje in spoznavanja modernega zdravnika in da nima vsaj moderni zdravnik v razmerju do modernega psihologa povedati nič načelno novega in nič načelno drugega kot on. Vse te zadeve nas začenjajo praktično zanimati takrat, ko se pojavijo težave v vzgoji in so s tem postale ne samo psihološki, ampak tudi pedagoški ter pedološki problem. Natorp pravi v svoji socialni pedagogiki, da postane človek res človek šele v družabni skupnosti: ta mu ustvarja prehrano in stanovanje, mu daje govor in znanje, izpolnjuje njegovo čutenje in hotenje. Človeške skupine, v katere so posamezniki postavljeni, oblikujejo njihovo sebnost in tudi določajo njihovo zavest. Vsebina in oblike zavesti se spreminjajo — torej niso stalne, toda njena oblikovna sila deluje s staro močjo v zmeraj novih tvorbah. Dojenček najde pri materi ne samo h rano in nego, marveč tudi prvi odnos k «Ti», prvo zaupanje do sočloveka. Rodbina, v kateri predšolski otrok raste, vtisne v njegov spomin veliko več s svojim življenjskim redom, kakor z namenoma postavljenimi vzgojnimi pravili. Ona oblikuje njegove navade, njegov jezik in njegove predstave, daje smernice njegovemu čutenju in hotenju, ki se v poznejšem življenju težko še spremeni. Organizirane družbe otroškega vrtca, zlasti pa šole, razširjajo in urejujejo predstave in pojme pri predšolskem, zlasti pa pri šolskem otroku, ki bi rad hlastno in čimprej zajel in spoznal svet in vse ljudi. Otroški vrtec in šola učita otroka po izdelanem načrtu, da uporablja svoja čutila, svoje roke in svoj razum za višji smoter, in uče ga, da disciplinira svojo voljo spričo reda, na katerega je vsak član vezan. — Poleg teh obstoječih organiziranih dražb dobivajo moč tudi proste, neorganizirane, nevezane otroške družbe. To so v prvi vrsti skupine otrok pri igrah, n. pr. skupina otrok ene soseščine, pa tudi organizirane skupine. ki tvorijo eno celoto. Red in pravila teh skupin so si postavili otroci deloma sami in prav zaradi tega mor amo računati s tem, da i ma j n močan vpliv na njihovo mišljenje, čutenje in hotenje. Tako imamo torej pri otroku razne organizirane in neorganizirane (vezane in nevezane) otroške skupine. Po odpustu iz šole objame mladega človeka delavska (poklicna) združba, la naredi iz dosedanjega uživalca soustvarjajočega člana gospodarstva, razvija v ta namen potrebne spretnosti in znanja, oblikuje pa tudi na široko njegovo življenjsko zadržanje, njegove nazore in stremljenja glede na njegov položaj v gospodarstvu in družbi. V tej dobi prehoda in mladostnih konfliktov se po takih mladinskih združbah izobražuje in izpopolnjuje. Zlasti ga izobražujejo take združbe, ki imajo ne samo delni namen, na pr. okrepitev telesa, ampak izpopolnjujejo1 ves prosti čas z različnimi rečmi — od nedolžne igre pa do razprav O' svetovnih ugankah. Pri teh značilnih oblikah družbe delujeta dom in šola naprej, kakor sta imela v otroški dobi svoj veliki vpliv. Pa vendar imajo te različne otroške skupine, kakor jih srečamo v rodbini, jaslicah, zavetiščih, deejih domovih, otroških vrtcih, različnih otroških družbah, cerkvenih, telovadnih, pri skavtih, abstinentih, ferialnih kolonijah itd. poleg domače hiše — to je roditeljev, velikanski vpliv na vzgojo' otroka in njegov razvoj. Najbolj zamotane so razmere glede umstveno-duševnega razvoja glede na vzgojo otroka in mladostnika. — Njihovo čutenje, mišljenje in hotenje ustvarjajo1 razmere, v katerih otroci in mladostniki doraščajo. — Pomen družb je različen že po' socialnih razmerah. Zelo majhen je tam, kjer ni splošne napetosti med življenjskimi razmerami in med nazori generacij, torej v dobrem kmetskem stanu in dobro situiranem meščanstvu. Otroci teh skupin se obiskujejo v večini primerov — vsaj v kolikor ostanejo v roditeljskem življenjskem krogu, po rodbini in šoli, prevzemajo1 torej gospodarske, politične, življenjske in druge nazore tistega kroga odraslih, v katerem se vrte. Vsekakor pa imajo po naših sedanjih ugotovitvah tudi v teh krogih otroške organizacije vedno večji pomen in sicer tiste, ki so vzgrajene po gotovem načrtu, n. pr. verske in cerkvene družbe, skavti-abstinenti, športne organizacije itd. — Pomen organiziranih in neorganiziranih otroških in mladinskih družb je večji v krogih, ki ne nudijo možnosti doživljajev in svojega uveljavljanja, zlasti v krogih nameščencev in delavcev. Otroci teh krogov so zaradi tesnega skupnega stanovanja od mladih dni vajeni na družbo enako starih. Tudi jim je to potrebno za razvoj njihovega nagona za uveljavljanjem in delovanjem in prizadevanja za doživljaji. Najhvaležnejša naloga vzgoje je, da omogočimo združbe, ki bodo otroke kolektivno’ zadovoljile in zadostile njihovim potrebam. Te potrebe pa se lahko obrnejo pod nekimi nekontroliranimi razmerami v nasprotno smer in napravijo iz združbe neobrzdano sodrga Stremeti moramo zato za tem, da pripravimo primerna igrišča ter delavnice in da bo prire jala mladina igralne in zabavne večere ter potovanja. Nadalje moramo skrbeti za to, da jim olajšamo v prostem času zaposlitev, za katere manjka v roditeljski hiši p O' navadi prostora in orodja, pa tudi svobode in možnosti skupnega življenja in sožitja s tovariši. Te potrebe združb niso utemeljene samo v proletarskih razmerah, ki ne morejo nuditi zadostne izpopolnitve za življenje, dovolj vzgoje, ampak tudi zaradi globljih vzrokov, zaradi ogromne napetosti sedanjega časa, zaradi napetosti v generaciji in med sloji, zaradi hitrega tempa življenja, ki zahteva za ohranitev in napredek idealizma dosti več, kot je zahtevalo včasih. Kaj je torej jasnejše kakor to, da hočejo zastopniki nekih pojmovanj in mišljenj na otroke in mladino vplivati zavestno po posebnih, v ta na- men ustanovljenih družbah, v nekem smislu tudi po starših ali v ta namen za starše ustanovljenih družbah? Omenil sem nekaj takih vzgojnih otroških in mladinskih skupin, med katerimi so važne zlasti družbe in skupine različnih svetovnih in življenjskih nazorov. Poleg teh za otroško in mladinsko skrb vsaj po namenu za veliko maso prebivalstva ustanovljenih vzgojnih družb in skupin jih je cela vrsta, ki pod nekimi predpogoji moč roditeljske vzgoje znižajo in samo roditeljsko hišo v najširšem smislu dopolnjujejo ali nadomeščajo. Vse te združbe, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok: rodbina, šola, predšolske družbe in ustanove, mladinske družbe, si prizadevajo, da vzgoje otroka v značajnega človeka — človeka karakterja. Prizadevajo si, da ga vzgoje v karakter v pozitivnem smislu, torej, da postane osebnost. Njihovi temeljni ukrepi so vzgled, ki ga vodi, da postane samostojen.* * Sicer se to sliši prav enostavno, duševno življenje pa je vendar odvisno od zmožnosti, ki so v otrokovi duši in telesu, od otrokove pripravnosti nagnjenosti in od njegovega razvoja. Poljubne predočbe, misli, čustva, sklepe in odločbe ustvarjati ni kar tako mogoče. V vsakem otroku-človeku počivajo prav posebne moči, zmožnosti, nagnjenja, ki pa se morajo šele razvijati. Kajpada imajo zunanji vtisi na razvoj teh klic močen učinek. V vsakem posameznem človeku delujejo samo tiste moči, ki so že v njem. Iz tega dejstva pa nastajajo za vsakega vzgojitelja, za starše, učitelje, otroške in mladinske voditelje skupin težke naloge. Morajo se namreč kolikor največ mogoče ozirati na otrokovo osebnost. Pri opazovanju otrokovih osebnih lastnosti, ki se odražajo iz otrokove ali mladostnikove razumne volje, spoznamo, da nastopajo le-te že pri otrocih, še bolj pa pri mladini v različnih življenjskih oblikah (v rodbini, zavetiščih, dečjem domu, vrtcu, šoli itd.). Opazoval sem v tej smeri 1800 dojencev, 932 otrok do 1 leta. -1000 od 1.—7. leta in 30000 otrok šolske dobe. V teh skupinah srečamo pogosto tako imenovani oblastni tip človeka in kar neverjetno se nam zdi, da ga je mogoče opaziti že pri najmanjšem otroku in seveda še bolj pri mladini. Njegov smoter je, da vlada! V tem se ne kaže v svojih sredstvih in metodah izbirčnega. V svoji družbi, skupini ali v razredu je vodja, čeprav stoji po svoji inteligenci zelo pogosto pod inteligenco svojih tovarišev. Neverjetno je, kakšno sugestivno moč ima že tako majhen otrok. V razredu opazujemo to v še jasnejši obliki. — Temu nasproten je socialni tip s polnim sočutjem in občutkom povezanosti s svojimi tovariši. Nadaljnji tip je estetični tip, ki je močno usmerjen na vtis in izraz z mnogo fantazije. Nagiba se k temu. da gleda svet z očarjajočimi. jasnimi očmi. Tudi ta tip ima svoje nasprotje v bolj teoretičnem Človeku, čigar čustvo je mrzlo, bedno, borno, la se naslanja na znanje in na spoznanje. Pri vsakem tipu ima resnica vrednost zaradi sebe same. S k r a j ni tip je fanatik. Vpostaviti razmerje z njim je pogostokrat zelo težko, kajti ta življenjska oblika ima svoje korenine v veri. Materialistični tip pa vporablja v svoji materialistični naravi vse za svojo materialno korist. — Ekonomični t i p.* — Teh šest tipov karakterja, ki jih je postavil E. Spranger, ne najdemo nikoli čistih in popolnoma dognanih. Vsaka oblika ima naglas (akcent) osebnosti. * Ta misel se mi zdi težko umljiva, treba jo bo popraviti, morda: njih bistveni namen je, dati mlademu človeku vzgled, ki... * Prav za prav je naštetih tipov sedem! (ali pa sta «materiani tip» in «ekonomični tip eno? Za vzgojo je spoznanje teh naglasov bistvena pomoč. A ne samo na te karakterje volje, ozirati se moramo pri vzgojnem delu tudi na temperamente, ki so rezultat čustev. Zelo pregledno novo terminologijo je dal Kretschner v «Korperbau und Charakter», ki je bolj primerna. Pri otrocih so temperamenti najrazličneje pomešani. — Tudi temperament počiva na nekih telesnih in duševnih zmožnostih, ki so skrite že v otrokovi konstituciji. Vsak ima svoje dobre in slabe strani in je treba, da se razvija in požlahtni. — Vse hotenje je odvisno od stremljenja duše za uveljavljanjem z nazori, predočbami, mislimi, v veliki meri tudi s čustvom. Gonilna moč naravne volje se mora požlahtniti z vzgojo. Tudi nagon za hrano moramo voditi, da se mu otrok slepo ne prepusti. Gibalnim, igralnim nagonom kakor tudi nagonom za uveljavljenje moramo zadostiti in jih rešiti, ker so le-ti pri otroku in mladostniku najživahnejši. Moči je treba zajeti, da se učvrsti in okrepi značaj. Nagonu združevanja in posnemanja stoji nagon za igro zelo blizu. — Ker so ti nagoni nosilci močnih občutkov, ima njihovo poplemenitenje velik pomen. Lastninski nagon kot del samoohranitvenega nagona se pojavi v otroku že zelo zgodaj in ga bomo z dobrim opazovanjem ugotovili že pri dojencu. Oba nagona obsegata v sebi vse ostale nagone. — Nagon za znanjem se razvija iz radovednosti. Izrabljanje in usmerjanje vseh teh nagonov so vse organizacije sprejele v svoj program. Ogromne važnosti za vzgojo je zlasti seksualni nagon. Moramo priznati, da se nanj v vseh organizacijah otrok in mladine bolj ozirajo, kakor pa v roditeljski hiši in v šoli, kjer stoje pogostokrat brez resničnega razumevanja pred otrokom. Predpubertetna doba je čas dviganja moči v otroku; doba med 9. in 13. letom ustvarja v njem željo in veselje ter hrepenenje po pustolovščinah, senzacijah, veselju za junaške pesmi, na zunaj pa marsikdaj željo po pretepavanju, divjanju, nagajanju itd. Vsi ti pojavi nam nudijo za vzgojo dovolj vprašanj in vsak vzgojitelj se mora resno baviti z njimi. — Prevratna doba (nekakšna zaspanost), ki nastopa pri dečkih šele med 15. in 16., pri deklicah med 11. in 13. letom, bi morala vzbuditi večje razumevanje. Te negativne faze, vezane s telesno mlahavostjo, z nazadovanjem dela v šoli, ki je zunanje označena s kazanjem nejevoljnosti in odpora, ne sme noben vzgojitelj prezreti, če hoče vršiti svoje vzgojno delo s polno pozornostjo. Puberteta se javlja pri dečkih povprečno od 14. do 16., pri deklicah od 13. do 14. leta. Proces in napetost teh potekov je pri deklicah in dečkih različna. Pri dečku nastopi nagon z vso močjo. Upehan, godrnjav, razdražen, muhast se deček tedaj zapre vase. Tedaj potrebuje pomoči, ne pa kritike. Polagoma prehaja med odrasle. Pojavljajo se zahteve po redu in strogi nravstvenosti. Tedaj se sklepajo pristna medsebojna prijateljstva. Pojmi o svetu se širijo, smisel za socialna vprašanja raste. — S puberteto nastopa doba dozorevanja. Potreba, da preneha napetost, traja pogosto še več let. Napetost popusti, se izživi v prijateljstvih, sanjarstvu, v zanesenjaštvu, v spoštovanju odnosa do voditelja, do stvarnosti, do narave do umetnosti. Za deklico velja drug razvojni tempo. Godmost nastopi prej kakor pri dečkih, tako tudi vstop v svet. Temu sledi faza rojitve (Schvvarmphase). V atmosferi seksualnosti, ki nas danes obdaja od časopisja do knjig in magazinov, od plakatov do kina, je najboljše sredstvo — pojasnilo! S puberteto se otrok odveže (loči) od roditeljske hiše. Mladinske družbe in zveze tedaj največ pomagajo. Zato je koristno, če postane otrok zgodaj član mladinske družbe ali zveze. Tako se izvrši ločitev od domače hiše polagoma in brez pretresi jajev. Pohoto, strast, naklonjenost k temu ali onemu je treba voditi z razumom v pravo smer. To pa je ravno velika pedagoška naloga! Po puberteti se presnovi vse življenjsko čustvovanje. Mladinskim zvezam in družbam poverjamo veliko nalogo vpliva in delovanja. Veliko je to zaupanje, ki ga jim izkazujejo starši. Te združbe si morajo postaviti jasne smotre. Starši po morajo spoznati in voditi duha in vzgojo teh mladinskih zvez, njih vzgojni program mora biti jasen in odkrit. Vzgoja čustev je vidna naloga teh zvez. V mladini se mora vzbuditi spoštovanje do resnice. To dela človeka srečnega in ga vzpodbuja, da jo išče z veseljem. — Nravstveni občutki imajo velik učinek na voljo. Skupno z mišljenjem tvorijo značaj in z njim končno življenjsko obliko. Z izobraževanjem vesti, z naravnavo volje po vzgledih vzgojitelja, z mnogimi vajami in z dejanji, ki jih je sam doživel, doseže mladostnik najboljši razvoj svojih moči, ki so dremale v njem, ne pa z moraliziranjem! Naše vedenje do sočloveka odreja sočutje; dobrohotnost, prijateljstvo, ljubezen, postrezi jivost, volja pomagati, ki je v otroku najprej posvečena svojcem, naj se razvijejo v socialni čut v otroku in mladostniku. Samozavest, poštenje, občutek časti, bazirajoč na pravilnem spoštovanju samega sebe, se izražajo v pogumu in samozaupanju. Pretiravanje vodi k domišljavosti, precenjevanju, ošabnosti, častihlepnosti. Odpraviti težke občutke manjvrednosti in jih dovajati v času pubertete v zdravo samozavest in častičutje, je pedagoško najimenitnejša naloga mladinskih zvez. Vzgoja čustev dušnosti, religioznosti in estetičnega čuta potrebuje kultiviranih vzgojiteljev. Tukaj so osnove in dedni elementi, ki dremajo v otroku, na dolgo in široko podani. Religiozni čut skupno z nravstvenim čutom pripravi človeku pot do svetovnega nazora. V estetičnem čutu leži bogat vrelec čiste sreče in požlahtnitve. Ti zgoraj orisani pedagoški problemi, ki so rezultat psiholoških dejstev, so temelji vzgojnega delovanja otroških in mladinskih družb in zvez. Vsa ta razlaganja imajo za osnovno misel, naj bi otroške in mladinske družbe in v njih skupine razpolagale s potrebnimi voditelji in da bi vzgojitelji, šola in starši uvideli, da se pojavlja nov močan vzgojni činitelj. A kolikor koristijo, toliko lahko tudi škodujejo, če odpovedo in zaidejo v napačno smer! — Otrok in mladostnik se ne smeta vzgajati s pritiskom in naganjanjem. Ne smemo' ga siliti, da vedno čuti isto kot njegov voditelj, če si la hoče pridobiti otrokovo zaupanje. Njegova pazljivost, njegovo gledanje, doumevanje, razumevanje, njegov prevdarek, njegovo presojanje in sklepanje, njegovo določevanje vrednosti mora biti njegovo lastno delo, ne pa prisiljen, primoran, izvabljen duševni akt. Na vse zadnje je vsa rast delo njega samega. Voditelj mora bit nežen vrtnar, ne pa surov krotilec. Njegova naloga je, da spravi moči do razvoja. Te moči pa so že tukaj, treba jih je samo zbuditi in usmerjati. S tem, da se otroška skupina predstavlja vzgojitelju in voditelju na zunaj kot celota, se pojavi nevarnost, da jih vodimo vse po enem kopitu! V tem je velika nevarnost. Bolje je pustiti jo, naj sama raste in se po indi-viduih razvija! Kajti daleč čez vpliv voditeljeve osebe sega v otroški skupini vpliv otroške celote — na posameznika. Za izobrazbo karakterja je to bistvenega pomena in tega ne smemo prezreti. Vodja močne skupine se ne more udeležiti vseh dušnih pokretov, ki se pojavljajo pri članih, zaupane inu skupine. Tudi je narava sama poskrbela za to, da človek s svojimi nagnjenji ne more trgovati, in kaznuje tiste neresnice, s katerimi se voditelj ponaša, misleč, da bo lahko z močjo svoje osebnosti izobraževal ka- rakter. Imeti odprte oči za vse, kar se tiče otroka in ne 'biti pri tem nasilen poboljševalec, je težak vzgojni problem. Vzgoja je usmerjena na izobrazbo karakterja, ki se ne doseže že s prisiljevanjem v oblike, katere je izdelala organizacija, ne z vnanjim odvajanjem ali navajanjem. Izobrazba karakterja je samostojno delo subjekta, katero more vzgojitelj le pospeševati. Ta izobrazba računa z zdravim razvojem naravnih nagonov in nagnenj, kot sem poprej skiciral. Vladati jim z jasno refleksijo', zahteva, da se subjekt z lahkoto in gotovostjo odloči proti zunanjim odredbam volje ali zanje in da je zmožen s prostim odlo-čevanjem stvoriti si sam načela za svoje ravnanje. Vzgojitelj dobi vpliv na tvorbo karakterja s tem, da podpira refleksije s poukom in ga vodi v svobodnem odločevanju. Če otroku in mladostniku krog prostih odločb in dejanj omejimo, oslabimo' sredstva za pravo, resnično ustvarjanje karakterja. Organizacija pa prenese take omejitve, ker je potrebno. Omejitve si dajejo značaj shrambenega zavoda z mehaniziranim redom. Kjer je to preveč povdarjeno, prideta otrok in mladostnik v položaj, da zahtevata v času, ko prihajata v najhitrejši razvoj moči volje, razširjenje življenjskega kroga. Izobrazbo karakterja moramo pospeševati z vajami, ker bi prišla sicer otrok in mladostnik v položaj, v katerem ne bi absolutno imela pravice za samoodločbo. — Kjer gremo z omejitvami predaleč, odvzamemo pravim koreninam naravstvenega karakterja temelj in hrano. Zaradi tega moramo, da dosežemo naravni razvoj karakterja z umetnimi sredstvi, otroku in mladostniku samo utrditi načela, ki naj bi se sama stvorila. Treba je, da ga na zaželjeni način ravnanja navadimo. Otroška in mladinska organizacija so rastlinjaki, iz katerih rastlino presadimo v odprti vrt, izpostavljen vročini, mrazu in viharjem. In posledica takega položaja? 1. Slabe osebnosti se brez volje pokorijo drugim in postanejo neznosno pedantne; 2. močne narave postanejo surove in odporne; 3. pretežno' razumni otroci in mladostniki pa intrigantski in trmasti. Dokazov zato je dovolj v otroških in mladinskih organizacijah ter ustanovah. 4. Pri otroku nastanejo razni notranji konflikti in s tem preobremenitve duševnega sveta. Takemu otroku škodujemo', in sicer njegovemu značaju ali splošno telesu in duši. To so psihične poškodbe, ki nastanejo iz nesporazuma med vzgojiteljem in gojencem. 5. Nastanejo preobremenitve s tem, da vzgojitelj stavlja razne zahteve, ki ne ustrezajo ne želji in ne stremljenju otroka. 6. Pojavijo se spori med starši in vzgojitelji, med šolo in med starši. Znano nam je, kaj to pomeni. Da je v današnji dobi za te škode dosti prilike, ni treba posebej povdarjati. Zaključek. 1. Skupine otrok in mladine postajajo' večji in večji činitelj pri vzgoji, duševni rasti, razvoju in oblikovanju otrok in mladine, organizacijah itd. 2. Skupine otrok in mladine zaslužijo pri vseh poklicanih vzgojiteljih in javnosti več pozornosti. 3. Prirejati bi še morali tečaji, da bi se odrasli bolj izobrazili in usposobili za vzgojo, da bi bili svoji nalogi kos in bi mogli sodelovati pri nastalih in nastajajočih skupinah in združbah otrok in mladine, ki so poleg roditeljske hiše močen pedagoški, psihološki in socialni činitelj. 4. V domovih za dojence naj sodelujejo vsaj vrtnarice ali vzgojiteljice, ker domovi, žal v večini primerov, ne posvečajo otrokom v duševnem oziru dovolj pazljivosti in otroci zato zaostajajo. 3. Domovi za predšolske otroke ne bi smeli biti v rokah laikov, pač pa zdravnikov in vzgojiteljev' ter strokovnih pomožnih moči in vrtnaric. b. Ustanavljati bi bilo treba razne posvetovalnice, ki naj bi staršem in drugim oskrbovalcem otrok v zdravstvenem in pedagoškem oziru pomagale. 7. Potrebne so opazovalnice za take otroke, ki jih je težko vzgajati. H. Pake naprave bi se dale zvezati z napravami socialnega skrbstva, ki bi pomagale, da se uredijo družinske razmere, h. Pri šolskih poliklinikah treba nastaviti psihiatra ali psihologa. 10. Nadzorovati treba rodbine, ki imajo otroke skrivaj na reji. Otroške organizirane naselbine naj bodo pod nadzorstvom. 11. Nadzirajo naj se rodbine, ki adoptiraj o otroke. 12. Učitelje in otroške zdravnike ter voditelje skupin treba globlje izobraževati v' vzgojeslovju. 15. Postaviti je posredovalce med šolo in rodbino. 14. Otroci, ki imajo napako v čutilih ali duševne napake, naj se izločijo iz organiziranih združb, zlasti iz šole. 15. Ustanoviti bi se morali za posebno nadarjene, slabo nadarjene, duševno nenormalne otroke posebni oddelki. 16. Potreben je institut za mentalno higieno in 17. medicinsko-pedagoški terapevtični oddelek. Življenjske namene in navade, katere so si otroške in mladinske organizacije postavile za cilj, zavržejo otroci po vstopu v svobodno življenje. V težki borbi morajo ti posamezniki opirati svoj način življenja na nova načela, ki so si jih sami postavili. Iz prakse Or. Josip Bežek, Kranj Zanimiv primer ascaridoze Kmečka žena pripelje (3. VI. 1935) svojo leta 1928. rojeno hčerko C. F. iz T. zaradi bolečin v trebuhu v ordinacijo. Pripoveduje, da je prilezlo, ko je bilo hčerki 16 mesecev, 29 glist skozi popek na dan. Bila je v septembru p. 1. devet dni v bolnici zaradi močno napetega trebuha in bolečin v njem. Tudi bljuvala je. Sklistirali so jo, potem, ji je bilo bolje. Zadnji čas dobiva zopet od časa do časa bolečine v trebuhu. Sedaj se je pa vse zaprlo po njej. i blato i vetrovi, bljuje in dobiva hude bolečine v trebuhu, da včasih rjove in se valja zaradi njih. Slabo, mršavo, bledo in izmučeno dekletce ima izredno napet, bobnast trebuh, ves jako občutljiv na pritisk. Pripovedovanju matere, da so šle gliste skozi popek, ne morem verjeti. Preiščem popek, da bi zasledil odprtino, ev. fistulo, videti je pa popolnoma zdrav in v redu. Naročim pa ji, da naj privede dekletce takoj k meni v ordinacijo, ki bo zastonj, če bi še kdaj opazovala, da gredo gliste skozi popek, da se prepričam na lastne oči in ji verjamem. Pol leta nato pripelje mati tisto dekle — pod noč — da vidim glisto, ki gre skozi popek. In res! Skozi popek se rodi ob krčevitih bolečinah 15cm dolga, še živa, glista-ascaris lumbricoides — conduplicato eorpore — z obema šiljkastima kancema naprej. Popek je kakor velik lesnik zbuhnjen, rdeč, vnet. Tina na enem mestu za lečo veliko umazanorjavo odprtino, raztrganih. nekrotičnih robov, skozi katero se na pritisk izceja malo umazane, smrdljive, gnojnikaste brozge. Z zondo si ne upam vrtati in iskati globlje kot dva centimetra, kjer naletim povsod na mehak, elastičen odpor. Svojim očem moram torej verjeti. \ vsej meni dostopni literaturi ne morem zaslediti podobnega primera in ga smatram za edinstvenega — za unicum. Kako naj si ga razlagam? Poznana je v patološki anatomiji zveza popka z ozkim črevesom — ileu-mom — kot ostanek embrionalnega ductus om,phaloentericus-a. Ta ostanek more biti tako širok in prehoden, da se izloča po njem del črevesnega Turnusa pri popku na ven in imamo pred seboj anus praeternaturalis naturatus. Češče pa je ta zveza zelo ozka, odprtina na popku čisto neznatna, da se izceja skozi to fistulo le malo sekreta, dočim, gre blato normalnim potom dalje. Kot zelo pogosti ostanek ductusa omphaloentericusa, saj ga dobimo v ca. 90% vseh sekcij, pa najdemo diverticulum ilei Meckelii. pri odrastlih en meter, pri otrocih pol metra od Bauchinijeve zaklopke, kot prstast izbuhek, 5—50 cm dolg ter 1—5 cm širok, iz črevesne stene, ki ima vse njene sloje. Možnost je torej, da so zajedavci — gliste — v našem primeru zalezli po svoji znani navadi prerivati se skozi ozka mesta in odprtine v tak večali manj dolg divertikel, povzročili ondi vnetje (diverticulitis) in absces, ki se je sprijel s trebušno steno in predrl pri popku na površje; verjetnejše pa je, ker ponovno in na istem mestu, da so se gliste zarile v skoro ohranjen le proti popku obliteriran ductus omphaloentericus. povzročile tu vnetje in s svojim pritiskom, pa tudi vrtanjem predrle nekrotično mesto na izbuhnjenem, vnetem in tankem popku. Da se je razvijal ves ta proces ob težkih napadih krčev pod sliko črevesnega ileusa, je razumljivo. Saj so prav ti Mekelijevi divertikli često vzrok, da se črevesje vname, zmede, pripre ali zažame. V naših primerih je pomagala priroda na svoj duhovit in svojstven način, mogoče še klistir, da se je stvar polegla. Vendar sem materi svetoval operacijo — odstranitev divertikla — ker se je bati, da se bodo slični pojavi ponovili. Do danes mi ni o svoji odločitvi sporočila. Mimogrede naj še omenim, da je zakužitev z askaridami pa tudi z oksiuri v naših krajih zlasti kmečkih otrok izredno in napadno pogosta ter obilna, čeprav ni nenavadna tudi pri odrastlih tako, da sem kot praktični zdravnik prisiljen in običavam po svojih skušnjah pri vseh nejasnih primerih fe-brilne narave zlasti pri otrocih, bolezenskih pojavih s strani črevesja (slab tek, zaprtje in driske, zavijanje) slabem uspevanju in nedoločnih pojavih obče narave (bledcličnost, slabokrvnost, glavobol, nemirnost, slab spanec, epileptiformiii krči, ekcemi), dajati predvsem laksans — kalomel s san-toninom — v največ primerih s promptnim uspehom, ki ga spravljam v zvezo z odpravljenim vzrokom — odgnano glisto. Kot zanimivo storijo pa še, da sem ponovno slišal iz ust naših ljudi, ki pripisujejo glistam, tako veliko važnost, kakor jo mnogo avtorjev tako zelo neupošteva, pripovedko namreč, ki jo je ustvarila fantazija, ki bi jo pa mogel opravičevati naš primer, da pogledajo namreč gliste s svojimi mno-gobrojnimi glavicami (kurja polt, srh na koži») iz kože, ki jih je treba samo posneti z britvico. Sic! Dr. F. Hribar: Gliste v trebušni votlini. Zdravniški vestnik. Leto VIII, štev, 5. Dr. Tone Ravnikar: iz kazuistike težkih oboi jen j po askaridih. Zdravniški vestnik. Leto V, štev. 5. Spezielle Pethologie und Therapie innerer Krankheiten (Friedrich Kraus und Theodor Brugsch, II. Bd II. Teil, Bl. 222 [kap. Einheimische Helminthiasen. Nematoden] prof. dr. E. Peiper, Greifswald). Dr. KREMŽAR — DOMŽALE Primer autohtone malarije Dne 5. oktobra lani je objavil v «Slovencu» dr. Vrtovec, šef Zdravstvenega doma v Mariboru, da se je malarija pojavila na Dravskem polju v občutni meri, kar me je napotilo, da opišem svoj primer malarije, ki sem ga doživel v letošnjem poletju v svojem, zdravstvenem okolišu (Domžale). Po mojem mnenju je autohtona malarija tu neposredno pod Kamniškimi alpami vsekakor nenavaden pojav. Dne 5. oktobra 1937. P. M., stara 35 let, oboli nenadoma zjutraj, ko vstane. Slabosti v želodcu, glavobol, omotica, strahovita mrzlica, težko dihanje, roke in noge so ji kakor odrevenele. Spominja se, da je že prejšnji mesec dobila nekajkrat čudne napade omotice z rahlo mrzlico. To je trajalo le kratek čas in je še ni nikdar tako močno prijelo kakor danes. V malaričnih krajih ni bila nikoli. Aprila meseca letos se je nahajala 14 dni v Savinjski dolini (Sv. Pavel). Maja meseca enkrat ali dvakrat v Laškem. Bila je vedno zdrava. Ostala anam. bp. St. praes. Krepka, dobro rejena. Jezik obložen, grlo bp. Temp. 40,3, pul 114; cor bp, pul. bp, jetra in vranica bp, urin bp, vag. bp, rect. bp, limfoglandule nikjer povečane ali boleče, ekstrem, bp. Diagnosis: status febrilis (influenca?). Tlier. Misleč, da gre verjetno za gripalno infekcijo, centralno pneumonijo... chinin 0,25 i. m. Po injekciji bolnici kmalu odleže. Dne 16. avgusta ponovni napad: medtem je že enega imela, a ne tako izrazitega. Subjektivni znaki na las isti, objektivna slika ista. Nisem se mogel več upirati, da to ne bi bila malarija, akoravno pacijentka ni bila v nobenem malaričnem kraju in ni imela nikoli malarije. Preiskava krvi (dr. Meršol 17. avgusta 1937) je potrdila mojo domnevo; ugotovila je malarijo terciano. Težave, ki jih je imela pacijentka v teku julija meseca, so bili prodromi, ki nimajo ničesar tipičnega za malarijo in v naših krajih tudi ne bi vedel z njimi kaj početi, ako bi se na primer bolnica oglasila zaradi njih v ordinaciji. Ko je stopila na dan z vso silo prva mrzlica (Erstlingsfieber), je postala zadeva zanjo resna. Povečane vranice nisem mogel ugotoviti, kar je bil deloma kriv dobro razvit panniculus adiposus trebušne stene; znano pa je, da se povečana vranica javlja šele v kroničnih primerih in je v akutnih največkrat ni ali jo je vsaj komaj otipati. , Po vsem tem gre za domačo malarijo v mojem okolišu. Po inkubacijski dobi, ki traja maksimalno 50 dni, ni verjetno, da bi se pacijentka inficirala v Laškem ali v Savinjski dolini, dasiravno ni izključeno, da bi se mogel anofeles pojaviti tudi južnejše od Dravskega polja. Opažati je, da se je culex zadnja leta nemalo pomnožil, vzporedno z njim pa skoro gotovo tudi anofeles. Anofeles je doma v okolici Ljubliane; spominjam se, da sem ga našel na Studencu, ko sem tamkaj služboval kot sekundarij (1928). Povod mi je dala bolnica, ki jo je na vrtu nenadoma' po- padla mrzlica in pri kateri je bila ugotovljena malarija. Pri ondotnem ribniku. ki so ga v etapah zasipavali, ni čuda, da je zagledal beli dan tudi kakšen anofeles. V oklici Domžal imamo močvirna tla (obč. Trzin in obč. Dob). Večkratne poplave v zadnjih jesenih — poplavljajo pritoki Kamniške Bistrice (Pešata, Rača in Radomlja) — mile zime, vse to pripomore k razvoju anofelesa, kakor že ugotavlja tovariš dr. Vrtovec v svojem članku; na drugi strani pa so že redki moški, ki so odslužili vojaščino, da bi bili brez malarije. Resume. V. berichtet über einen Fall autochtoner Malaria in seinem Wirkungskreis (Domžale, Slovenien), der in der Nähe der Alpen liegt. Es handelt sich um eine Pat., die nie krank gewesen war, sich nie in einer malarischen Gegend aufgehalten hatte und an Malaria tertiana erkrankt ist. Er meint, der Fall sei etwas aussergewöhnliches, da in diesem rauhen Klima das Vorkommen des Anopheles nicht zu erwarten war. Er bringt dies in Zusammenhang — wie schon andererorts festgestellt wurde — mit den häufigen Ueberschwemmungen in den letzten Jahren und mit den milden Wintern der letzten Jahre. DR. FRANJO SMERDU O reorganizaciji zdravstvene službe na deželi V nedeljo 3. januarja t. 1. se je vršil v Ljubljani občni zbor organizacije banovinskih zdravnikov, kjer je bilo predmet splošne pozornosti poročilo g. dr. Iva Pirca, direktorja Hig. zavoda v Ljubljani, o nameravani spremembi zdravstvene službe na deželi. Mnogo je kolegov, ki niso mogli prisostvovati občnemu zboru, zato je namen tega članka seznaniti v stisnjeni obliki s poročilom dr. Pirca kakor tudi z. izmeno misli, ki jih je nudila razgibana debata, te in seveda vse one, ki se zanimajo za to panogo zdravstvenega udejstvovanja. Že zdavnaj se je pokazala nujna potreba po reformaciji zdravstvene službe na deželi ki ji je bila osnova stara avstrijska zakonodaja. Le-ta ni več mogla zadoščati potrebam novega časa, ko so prenesli težišče zdravstvene zaščite posameznika na zdravstveno zaščito celega naselja in so se pričela uveljavljati načela higijene in socijalne medicine. Nove prilike, novo gledanje na človeka, kolektivizacija in socijalizacija širokih plasti so prinašali nove odločilne momente v zdravstveno skrbstvo. Preorijentacija je postajala čedalje nujnejša. Klinično delo ni več zadoščalo samo po sebi, treba se je bilo prilagoditi toku časa in misliti na čim smiselnejšo asanacijo sredine, v kateri je živel posameznik, ki je bil prej deležen prvenstvene skrbi podeželskega zdravnika. Socijalno zlo vojnih in povojnih let pa je kaj kmalu seglo tudi do onih plasti naroda, ki jim je bilo prej prizaneseno. S padcem življenjskega standarda se je občutno zmanjšala obrambna moč ljudskih plasti, na katere je bilo sedaj treba misliti in jih zdravstveno in socijalno zaščititi. Vidno so se namreč pričele širiti socijalne bolezni, tuberkuloza, rak, rahitis itd., za katere so se izkazale prejšnje individualne zaščitne mere nezadostne. Treba je bilo iti do dna. To sta storili v odlični meri novi panogi zdravstvene dejavnosti: higijena in socijalna medicina. Banovinski zdravnik kot prvi organ zdravstvene službe na terenu je bil čez noč postavljen pred celo kopico novih nalog, ki jih je vsak brez enotnega sistema bolj ali manj zadovoljivo reševal. Predvsem so mu manjkala primerna sredstva za izvedbo teh nalog — o srečni dobi zdravstvenih okrožij tu ne govorim, ker pripadajo preteklosti in so samo še lep spomin ha oni čas, ko je imel zdravnik za svojo asanaeijsko in socijalno delo tudi potrebni denar, brez katerega so ostala poznejša prizadevanja često v škodo njegovemu ugledu. Ti nedostatki so seveda v glavnem povod, da se je pričelo misliti z odločilne strani na preosnovo zdravstvene službe na deželi. Praktični zdravnik na deželi naj bi ne bil več samo pretežno kliničar, ampak v enaki meri zadnji izvršilni člen v verigi higijenske službe, torej higijeničar in socijo-log. Ker pa bi vzrasle že itak težko prizadetemu stanu banovinskih zdravnikov nove naloge in ga strokovno' kot administrativno preobremenile, nudile mu zato pa ničesar ne, gleda večina ta novi načrt infiltracije higijenske službe v dosedanji delokrog z nezaupanjem in s skepso v uspeh. Zato je predlagal dr. Pirc, naj bi ministrstvo za socijalno politiko in narodno zdravje sprejelo načelo, ki ga je že samo priznalo in ki je že deloma uvedeno v dravski banovini. V nekaterih zdravstvenih «bčinah namreč obstojajo zdravstveni domovi, ki so organično povezani s Higijenskim zavodom v Ljubljani. Te zdravstvene domove vodijo po tamkajšnjih navodilih banovinski zdravniki. Na ta način bi ta novi načrt ustrezal tudi banovinskemu zdravniku, saj mu je samo v strokovno, materijelno in moralno oporo. Za njim je vsa močna vsedržavna higijenska organizacija, ki mu nudi ne samo zdravstvenih pripomočkov v obliki instrumentarija, kino-aparature in kulturno-zdravstvenih filmov za predavanja — katera bi šele sedaj prav uspevala in ustrezala svoji zamisli — ampak mu podeli tudi nov organ, ki mu olajša službo na terenu — zaščitno sestro. Le-ta mu more biti v pomoč ne samo pri organizaciji zdravstvene zaščite in socijalnega skrbstva, ampak tudi pomožen organ pri upravljanju administrativnih poslov. Materijelno oporo mu nudi primeren honorar, ki seveda sam po sebi ne zadošča, je pa le dobrodošel v sedanjih razmerah, posebno zato. ker je mišljena vsa preosnova le v razširitvi sedanjega službenega delokroga brez odškodnine — tedaj po službeni dolžnosti. Vsa ta nova preusmeritev zdravniške dejavnosti na deželi pa daje zdravniku tudi moralno oporo, saj ho on glasnik nove dobe, ko bo mogel nuditi pomoč in zaščito onim, ki bi ostali sicer brez nje — v prvi vrsti šolski mladini in mali deci. Hvaležnost mater in njehovo priznanje za zdravnikovo požrtvovalno delo moreta samo ojačiti njegovo življenjsko pozicijo med ljudstvom. V debati so orisali predvsem starejši kolegi nevzdržno stanje banovinskega zdravnika. Pokazali so na niz nerešenih problemov, tako strokovnih kakor stanovskih. Predvsem bo treba v bodoči reorganizaciji zdravniške službe na deželi točno določiti delokrog banovinskega zdravnika od onega, ki naj pripada okrajnemu zdravniku. Po nekem predlogu naj bi slednji bil samo zadnji člen špecijelne higijenske službe, katera bi bila čisto ločena on one praktične, ki jo izvršuje banovinski zdravnik kot zadnji člen v sklopu higijenske organizacije. Nadalje je potrebno', da se zopet vpo-stavijo bivši okrožni skladi, ki šele omogočajo' pravo* in uspešno asana-cijsko delo in kateri so tudi primerni za nujne primere vseh vrst zdravstvenega udejstvovanja na deželi. Pri tem je zelo občutno pomanjkanje upravne oblasti, ki nedostaje banovinskemu zdravniku pri izvajanju različnih. higijenskih — specijelno asanacijskih ukrepov. Z eno besedo — z reorganizacijo' službe banovinskega zdravnika v preventivno smer mu je poleg novih dolžnosti, ki mu jih ta preosnova nalaga — misliti z isto' nujnostjo in doslednostjo tudi na pravice, ki jih naj ima v novem delokrogu, kajti šele socijalna in stanovska zaščita banovinskega zdravnika more nuditi pravo jamstvo za uspeh vsega tega prizadevanja, če nočemo, da ostane naša zdravstvena zakonodaja le kos mrtvega papirja. Banovinski zdravniki pozdravljajo predlagano preureditev zdravstvene službe v smislu dr. Pirčeve zamisli, ki naj bi bila standardnega pomena za vso državo. S temi konkretnimi predlogi smo napravili velik korak v pozitivno smer. Na ta način je pričakovati zboljšanja sanitetne službe kot take, zboljšanje moralnega in materijalnoga položaja banovinskega zdravnika, ki je bil padel v zadnjem desetletju pod kritično točko, nadalje zvišanje nivoja strokovne delavnosti, ki bo bolj povezana in smiselna, obenem ustrezajoča zahtevam oblastev in ljudstva, med katere je bil vrinjen do sedaj banovinski zdravnik po sili neurejenih razmer. Vse to bo pomoglo, da bomo mogli posvečati ljudskemu zdravju ono pravo skrb, ki jo je imel v vidu zakonodavec že prej, kar pa se v praksi ni moglo izvršiti zaradi pomanjkanja sredstev in pripravnega zdravstvenega aparata. Tako bo mogla biti podeželska zdravstvena služba pri nas v doglednem času na taki višini, da bo ustrezala vsem sodobnim zahtevam. DR. A. SLIVNIK — RADOVLJICA Oskrba Slovenije z bolnicami Kolikor so mi bili na razpolago podatki o številu javnih bolniških postelj, sem jih zbral ter prenesel na zemljevid dravske banovine. Pripomniti moram, da privatnih manjših bolnic nisem upošteval, ker so na razpolago le nekaterim manjšim organizacijam, za širšo publiko pa nimajo pomena. Iz gornje slike je razvidno, da imamo v Sloveniji okoli 2800 javnih bolniških postelj. Poudariti moram, da 1000 ljubljanskih postelj nima lokalnega pomena, pač pa so te na razpolago vsej Sloveniji, ker se na teh zbirajo najtežji bolniki. Sicer pa je bivša Štajerska razmeroma dobro pre- Slika dravske banovine s številom bolniških postelj v javnih bolnicah: skrbljena z okoli 1800 bolniškimi posteljami. V oči nam pade pa Dolenjska s svojimi 126 posteljami in Gorenjska kot snežnobela ledina v tem oziru. Dnevno čitamo v časopisju, da ljubljanska bolnica sprejema samo najtežje bolnike ali pa da je sprejem na tem in tem oddelku do nadaljnjega ustavljen. Iz bolnice dospeli bolniki nam pripovedujejo, da so morali spati na tleh ali pa s še enim bolnikom v skupni postelji. Bolniki, ki jih pošiljamo na manjše operacije, se vračajo operirani že po enem dnevu v domačo oskrbo. Marsikateri bolnik, ki rabi za svoje zdravljenje tudi miru, uide po nekaj dnevih zdravljenja neozdravljen zaradi nevzdržnih razmer iz bolnice domov. Primeri se tudi, da bolnik naleze od svojega sodruga v postelji še kako- nalezljivo bolezen, kar predstavlja pač višek bolniške bede v Sloveniji. Stanje je postalo nevzdržno za bolnike, zdravnike'in pomožno osebje. Saj ni mogoče vzdržati reda pri taki obremenitvi bolnice. Zdravljenje se vrši v napravi, ki grozi, da bo zaradi navala vsak čas odpovedala. Zato je nujno, da se pristopi takoj k asanaciji navedenih razmer, in sicer: 1. ) Država naj zgradi popolno medicinsko kliniko v Ljubljani. Ta je potrebna kot vrhovna zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov, raziskovanje bolezni in za vzgajanje zdravniškega naraščaja. 2. ) Banovina naj zgradi eno bolnico za Gorenjsko in eno za Dolenjsko v Kočevju ali Ribnici. Ti dve bolnici sta nujno potrebni. Za Gorenjsko bi bila primerna bolnica z vsaj 100 posteljami, ker bo še v tekočem letu zgradila Bratovska skladnica na Jesenicah za svoje bolnike bolnico s 75 posteljami. Tudi za Gorenjsko bi po mojem mišljenju zadostovalo 100 postelj. Vsaka bolnica naj bi imela notranji oddelek in kirurgični oddelek s porodniškim oddelkom. S tema dvema bolnicama bi se Ljubljana močno razbremenila, ker bi vsi lažji bolniki iskali pomoči v domači bolnici. Veliko bolnikov mora v bolnico le zaradi svojega slabega socijalnoga položaja: ker nimajo za zdravljenje svoje bolezni primernega stanovanja, hrane, ker manjka drv ali pa ker ne morejo zaradi oddaljenosti od zdravnika dnevno na pregled, preobvezavo, po injekcijo itd. Take bolnike ljubljanska bolnica navadno odklanja z navodilom, da se lahko zdravijo doma. Važne so take lokalne bolnice tudi za ponesrečence, ker je vsaka minuta dragocena za ohranitev življenja. Važne so te bolnice za člane bolniške blagajne, ki se vozijo po večini za vsak panaritium v Ljubljano. Tudi slepiči, ki so' dandanes v modi, pridejo v lokalni bolnici posebno v nočnem času prej do operacije, kakor pa če je treba čakati na jutranji vlak ali pa iskati kako primerno vozilo za prevoz bolnika v bolnico. Tudi porodniški oddelek bi imel v glavnem socijalni namen! Da niso žene s številno družino primorane roditi na domu ter za nezakonske matere. Seveda pa bi se vršile vse porodniške operacije, ki bodo izvršene v veliko boljših prilikah kakor se vrše zdaj na deželi, ko nima zdravnik na razpolago niti primerne razsvetljave, asistence, včasih niti primerno velikega čistega lonca, da bi skuhal inštrumente. Nikakega dvoma ni, da so podeželske bolnice popolnoma upravičile svoj obstoj ter da so velika dobrota za prebivalstvo v pokrajini, kjer bolnica stoji. Dandanes imamo dovolj zdravniškega naraščaja ter tudi dovolj izvež-banih specijalistov, tako da bodo lahko nove bolnice odlično zdravniško oskrbovane. Tudi za zdravnike je veliko prijetnejše delo v nepreveliki bolnici, kjer so bolniške postelje higijenično razmeščene ter se lahko posveča posameznemu pacijentu večja pozornost, za kar so pacijenti jako hvaležni. Vidimo, da so nekatere take manjše bolnice naravnost zasl o - Kraljevski dvorski dobavitelj Najmočnejše prirodne oglj.-kisle (CO,) kopeiji v Jugoslaviji. Izredni uspehi pri zdravljenju bolezni srca, ledvic, želodca, jeter, protina, kamnov in notranjih žlez Sezona se prične s 1 majem Bolnikom vedno priporočajte RADENSKE PRIRODNE MINERALNE VODE Mineralna voda ad usum propirum gratis Z RDEČIMI SRCI Prospekte, brošure gratis! „CUMASINA" ZAVOJU MATERIJAL Nov antiseptičen zavojni materijal uporabljiv brez desinfekcije rane, ki pospešuje zdravljenje. Licenca za izdelovanje v Jugoslavij: Kocjančič in drug, tvornica zavojnega materijala, Domžale TEMPO — ROBCI — TEMPO GG. ZDRAVNIKI! Rabite sami in priporočajte svojim bolnikom Tempo robce. Edina res uspešna profilaksa nahoda, gripe in sličnih obolenj. Rabljen robec — v ogenj! Zahtevajte vzorce! Zavitek (18 robcev) din 6'—, z mentolom impregn. din T— DROGERIJA A D R I J A LJUBLJANA, ŠELENBURGOVA ULICA ŠTEV. 7 ZDRAVILIŠČE sprejema celo leto bolne na pljučih. — Zdravilišče je opremljeno z vsem, kar je za zdravljenje pljučne tuberkuloze potrebno. Izredno ugodna lega, sijajen razgled. CENE: v sobi z 1 posteljo Din 100 — v sobi z več postelj. Din 55'— Državni in banovinski nameščenci 10% pop. Informacije daje M ZDRAVILIŠČA pošta VURBERG pri Ptuju Tvornica telovadnega orodja in ordinacijskih naprav ]. ORAŽEM RIBNICA NA DOLENJSKEM priporoča ordinacijske naprave za zdravniško prakso in bolnice dovršene konstrukcije. Zahtevajte ponudbe. Cene brezkonkurenčne. Na razpolago najboljše reference. vele po svojih dobrih uspehih. Nasprotno pa v Sloveniji ni bilo nikjer pritožb, da so te bolnice bile slabo oskrbovane, kar je razvidno tudi iz frekvence v teh bolnicah. Zdravniki v teh bolnicah niso preobremenjeni, zato pa imajo tudi čas za strokovni študij in pa za človeku spodobno življenje. V velikih bolnicah pa postanejo zdravniki žrtve svojega poklica, popolni stroji. In vendar imajo tudi oni pravico živeti spodobno človeško življenje. Res je, da si naberejo nekaj materijelnih dobrin, toda zmanjka jim časa za njihovo smotreno uporabo. Trdim, da zdravnikov ni preveč, pač pa bi bilo potrebno razdeliti delo tako, da bi vsak zdravnik imel še nekaj časa za strokovni študij ter za odmor. Z obema novima bolnicama bi bila ljubljanska bolnica razbremenjena za vsaj dvajset do trideset sprejemov dnevno ali za 73,000 oskrbnin letno, kar je gotovo že upoštevanja vredna postavka. Stroške obeh bolnic lahko računamo na 19 do 20 milijonov dinarjev, kar za banovino ni preveliko breme, posebno če se najame kot posojilo za krajšo ali daljšo dobo. Mogoče bi se banovini posrečilo dobiti posojilo celo brezobrestno. Tudi klinika v Ljubljani naj bi ne bila prevelika. Imela naj bi 800 do 1000 postelj. Ljubljanska bolnica bi ostala banovinska ali pa naj bi jo prevzelo mesto skupno z Okrožnim uradom. Navadno se trdi, da so bolnice močno pasivne. V resnici postanejo pasivne le, ker se zapadli računi od privatnikov, od banovine in države neredno plačujejo, včasih pa sploh ne plačajo. Oskrbnina v Brežicah stane na dan 28.75 din ter zadostuje za vzdrževanje bolnice. Bolnica v Krškem izhaja z oskrbnino 22 din dnevno, oskrbnina v Ormožu stane dnevno 25 din, tako da bi morale javne bolnice, če se jim določi oskrbnina dnevno 30 din, gotovo izhajati. Izdati pa bi se morala stroga uredba o bolnicah, da se vsi zapadli bolniški stroški plačajo vsaj en mesec po odhodu bolnika iz bolnice, oziroma po dostavitvi računa. Ko bi bila v Ljubljani zgrajena klinika, bi se lahko- dohodki v splošni bolnici zboljšali z ureditvijo drugega razreda, za katerega naj bi bila določena oskrbnina 50 din dnevno. S tem bi se omogočila premožnim pacijentom, ki so neradi v velikih bolniških sobah, uporaba sob z eno, dvema ali več posteljami. Bolniške sobe bi se lažje držale v snagi, ki v veliki meri vpliva na razpoloženje pacijentov. Z navedenimi ukrepi bi bolniška nega v Sloveniji dosegla sodobno višino. Mislim, da bi bil program tudi v celoti izvedljiv glede klinike pod pogojem, da smo si sami na jasnem, kaj hočemo! Seveda se kaki fantastični načrti v tem pogledu ne morejo sprejeti, ker nam manjkajo milijarderji, ki bi votirali v te namene denar. Vsekakor pa je v kratkem- času izvedljiv banovinski program, t. j. graditev bolnice za Gorenjsko in Dolenjsko. Za ostale banovinske bolnice pa naj bi se postavil program za sistematsko moderniziranje v teku let. Zastopniki vseh občin radovljiškega okraja so v preteklem letu na številnih sestankih obravnavali to vprašanje. Vsi so uvideli bolniško mizerijo v Sloveniji, vsled česar so sklenili napraviti združenje občin v svrhu graditve bolnice za Gorenjsko. Dasiravno so naše javne dajatve v okraju izredno velike, je večina občinskih odborov sklenila žrtvovati v ta namen enkratno 100%no davčno osnovo. Ker pa imajo nekatere občine občinske doklade že tako preko 100 %, si vsi občinski odbori niso upali sprejeti še nove denarne obveze. Tudi drugi okraji niso gradili bolnic iz svojih sredstev, zato je vsekakor najbolj pravično, da prevzame banovina izvršitev tega minimalnega načrta v svoj program, Arh. IVAN ZUPAN — Ljubljana Dom zdravnika Dom zdravnika, to je problem zase. Ne smemo se omejiti samo na eno zasnovo ali dve zasnovi tlorisa, kajti upoštevati moramo razne specialne poklice, razno prakso v mestu ali na deželi, ozirati se moramo na morebitno javno oziroma družabno udejstvovanje in naposled na udobnost in intimnost družinskega življenja, kar je za podeželskega zdravnika posebno važno. Seveda ne moremo vseh teh posameznih primerov podrobno obravnavati; omejiti se moramo samo na glavne momente, ki jih ne sme prezreti zdravnik kot gradbeni gospodar od nakupa parcele, pravilnega situiranja zgradbe, s posebnim ozirom na lego vrta, do splošne zasnove ordinacijskih prostorov in prostorov za bivanje. Vsakemu večjemu prostoru moramo posvetiti pažnjo, pri čemer se moramo vnaprej ozirati na postavitev najvažnejšega pohištva in na zunanjo in notranjo arhitekturo. Vrhu tega potrebuje gradbeni gospodar številne nasvete glede poslovanja z oblastmi, glede oddaje del graditelju in obrtnikom, glede nadzorovanja itd. Da bo činitelj lažje sledil izvajanjem, prinašamo več šematičnih osnutkov. Poiščimo si najprej parcelo in si v mislih postavimo zgradbo, četudi na tuji parceli. Prvo načelo: vse sobe za bivanje morajo biti obrnjene proti solncu, t. j. na vzhodni in južni strani, tako da imamo razgled na vrt, ki je tudi solnčen. V mnogih primerih je potem dohod do hiše malo daljši in morda kvari njegovo intimnost, vendar pa se dajo taki nedostaki ublažiti z raznimi arhitektonskimi pripomočki, kakor so pergole, grmičevje itd. ( jotovo je pri taki zasnovi greh manjši, kakor pa, če vrt prepustimo severni strani ali pa zapadni nesolnčni strani. Edini kompromis bi bil mogoč tedaj, če je teren valovit ali hribovit in je morda proti, sicer neprimerni strani lep razgled, ki si ga hoče gradbeni gospodar osvojiti. Pa tudi v takih primerih si lahko pomagamo z različnimi pomoli, izzidki, terasami itd. Iz vsega sledi, če ni bistvenih regulačnih ovir, da spada stavba v severno-zapadni del parcele, ne oziraje se na lego ceste. O drugačnem situiranju bi lahko razpravljal edino le tedaj, če je cesta na vzhodni strani. Zaradi boljše ilustracije prinašam nekaj skic, ki bodo bralcem gotovo povsem jasne. Kakor rečeno, bi lahko pri vzhodni cesti zagovarjali tudi situacijo, kakor jo kaže skica 5. Je pač krajši dostop do hiše, na drugi strani pa se mora vrt umakniti na zapad, kar gotovo ni ugodno. Solncu je treba dati prvo besedo! Kar se tiče lepih razgledov je nazadnje tudi res, da je sever časih toliko ugodnejši, ker nas solnčni žarki ne motijo v razgledu. \ sekakor pa sta vzhodna in južna lega stanovanja najlepši. Zapadna stran je pozimi sicer zaželena, ima pa za posledico, da so v vročih poletnih popoldnevih vsi prostori do skrajnosti razgreti. Pri nadaljnji razdelitvi prostorov moramo imeti vedno pred očmi. da je spalnica najvažnejši prostor v hiši, kjer prebijemo eno tretjino svojega življenja, ne oziraje se na kake bolezni, ki nas vežejo na posteljo za daljšo dobo. Za ostale sobe je vzhodna ali južna stran enako prijetna. Soba ali delavnica gospoda je lahko proti severu, če se ves dan uporablja. Dobre» pa je, če zgradimo kak pomol, ki daje solneu pohleven dostop, da je potem delavnica prijazna in da ni preveč mrtva. Soba gospoda, ki se uporablja samo zvečer ob prostih urah, naj bo solnčno ležeča. Otroška soba mora biti vedno obrnjena proti jugu. Kaj pa z jedilnico? To je vprašanje, ki prenese kompromis! Ni prijetno, če solnce sveti pri obedu v obraz. Če leži jedilnica proti severu, si lahko pomagamo s kakim «erkerjem», da solnce poživi jedilnico. Zlasti je prijetno pii zajtrku gledati lepemu solnčnemu dnevu v obraz. Po razporeditvi glavnih prostorov so vsi ostali prostori obsojeni na severno stran, kar pride v dobro razgreti kuhinji, kakor tudi neprijetni bleščečnosti na stopnišču itd. Grupacija tlorisne zasnove tudi že narekuje razdelitev vrta, dohodov, uvozov itd. Vse to mora projektant predvideti. Vrtnar naj naposled samo uresniči zamisel arhitekta. Navedli smo samo osnovna načela, ki jih je treba upoštevati pri zasnovi tlorisa in lege vrta. O vrtu samem bi se dalo še marsikaj reči. kar ni mogoče v okviru tega članka. Pogosto se važnost lepo urejenega vrta pri projektiranju podcenjuje. Morda se k temu problemu povrnemo še v drugi številki. Če preidemo k zasnovi stavbe, se moramo zavedati, da je stavba, izrabljena v višini, cenejša kakor v raztegnjenem, tlorisu. (Dalje prihodnjič.) Dr. Janko Kac t 4. IV. 1938. Zopet je segla smrt v našo mlado vrsto. Dr. Janko Kac je nova žrtev. V tem kratkem času že peta. Dosegel je prvi cilj v svojem življenju, postal je asistent otroške klinike v Pragi, ko je zbolel na Eudocarditis lenta. Vkljub vsem naporom svojega profesorja dr. Brdlika in tovarišev je na povratku v domovino izdihnil. Dr. Janko Kac je bil kot človek izredno simpatičen, vedno optimist. Kot zdravnik je bil vesten in marljiv. Med Čehi je spoznal tudi njih stanovsko samozavest ter se je znal boriti tudi proti pretirani proletarizaciji zdravniškega stanu. Izgubili smo enega naših najboljših tovarišev. Ohranimo mu blag spomin. Dr. Velker. Pomenki K članku dr. Černiča. OSNOVE STANOVSKEGA REDA IN NAŠA ZDRAVSTVENA SLUŽBA Da se sliši tudi druga plat zvona, prosim za objavo sledečih vrstic: V zadnji številki ima «Zdravniški vestnik» posebno rubriko: «Stanovski vestnik». V tej rubriki govori dr. Černič na strani 32, štev. 1, za leto 1938, tako-le: «Kaj nam pove konkretni primer? Operater najde pri operaciji, da je slepič gnil, počen, z gnojnim vnetjem trebušne mrene» itd. Nadaljuje o obducentih v Sloveniji, češ da so «po ne vem kakšni logiki mnenja, da je kriv smrti operater, oziroma tisti, ki je dal bolnika operirati». Končno pravi še: «In nazadnje pride še slovenski obducent, oznanjujoč, da je krivec operater.» Historija nerazpoloženja dr. Černiča napram slovenskim obducentom v množini in ednini glede slepičev je že stara. Prav zdi se mi, da je bilo v marcu 1935, ko je slovenski obducent na sestanku zdravnikov oznanil to-le modrost: «Da se preveč slepičev ven jemlje, ki niso krivi tistega obolenja, zaradi katerega se je laparato-miralo.» Ta opazka ima kot stavek dva dela, ločena med seboj po vejici in ni podobna znanemu izreku: «Ibis redibis non morieris in bello.» Doživel pa je citirani stavek metaformoze. Dne 14. juni ja 1935 se je glasil le še: «Ali se res preveč slepičev ven jemlje?» Dne 20. junija 1935 pa se je pojavil v «Mariborer Zeitung» tak-le: «Wird der Wurmfortsatz wirklich unötigerweise operiert?» V «Zdravniškem vestniku» štev. 1, 1938, str. 32, se pa že stopnjuje v smiselno trditev, da so slovenski obducenti v pluralu in singularu tako rekoč nasprotni vsaki apendektomiji. Če gre v tem tempu naprej, bodo kmalu po logiki obducentov v Sloveniji krivi že celo starši operiranca, ker so mu pač oskrbeli manj vreden slepič. Sta se slučajno vzela dva slepiča, dedno obremenjena in škodo bo trpel njiju skupen slepič. Bajc pa res igra dedna obremenjenost pri vnetju slepiča vlogo. Zdi se mi vsaj, da sem leta 1935. čital nekje v «Münch, med. Wochenschrift» podoben referat od E. Balogh-a. Borchardt: «Perityphlitis v ,N. deutcshe Klinik“, Bd. VIII, 1958, piše, da je po njegovem mnenju normalen slepič pri 40 letnikih izjema. Pa se nadalje vkljub temu izpove v direfencialni diagnozi sledeče: «Na hvalo skupnega dela kirurgov in patologov spada akutna apendicitis danes med najbolje razpasene bolezni. Klinična znamenja so tako tipična, da bi morali meniti, da napačna diagnoza sploh ni mogoča ali pa vsaj silno redka. Nasprotno je dejstvo, kakor ve vsak izkušen kirurg in kar morejo patologi potrditi. Število bolnikov, ki se jim pod to diagnozo akutnega vnetja odstrani slepič, medtem kc. glavnp obolenje («das eigentliche Leiden») ostane nepoznano (sic) in zaradi tega tudi dalje traja, je izredno veliko.» Dalje pravi: «Take številke in izkušnje dor kazujejo, da so pomote pri diagnozi veliko bolj pogoste, kakor jih mnogokje priznavajo in da se jim ni vedno' mogoče izogniti niti v najbolje vodenih klinikah.» In še pravi: «Število ledvično bolnih, katerim se je odstranil slepič, je izredno veliko.» Dalje: «Če izpopolnim (možnost napačne diagnoze) iz lastne izkušnje, je približno 80 različnih bolezni, pri katerih se je napačno mislilo na akutno apendicitis; mogoče jih je še več.» Tako govori kirurg Borchardt. V sklepu pravi med drugim: «Če se zastopa tezo, da apendicitis povzroča tako rekoč vsakoi obolenje v telesu, da slepič, pa če tudi le mikroskopično bolan, more imeti najstrahotnejše vplive na ves organizem, kakor mnogi kliničarji trdijo, potenj, zgubimo vsaka tla pod nogami, potem so apendektomijanr brez indikacije odprta duri in vrata. Takšno naziranje se mora z vsem poudarkom odklanjati. Pri nobenem drugem obolenju niso napačne diagnoze tako pogoste kot pri apendicitidi.» Patologa in obducenta Aschoffa bom citiral krajše. Aschoff L.: «Pathologische Anatomie» iz leta 1928. govori na strani 789.: «Nasproti pa ni mogoče dovolj ostro poudariti, da se pri vsesplošni apej*dicitični bojazni ekstirpirajo v velikem številu slepiči, ki ne kažejo sledu akutnega ali pretečenega vnetja, kjer ni bilo nobene vročine, nobenega peritonealnega draženja, ampak je le močna črvivost povzročala apendicitienemu vnetju podobna znamenja. Preiskava blata bi bila napravila ekstipacijo nepotrebno, razen ako se le-ta izvršuje kot splošna profilaktična mera.» Ali je Aschoffa ali Borchardta, oba gospoda v pravem pomenu besede, že kje in kdo desavuiral, ne vem. Prismojen slovenski obducent trdi samo isto in nič drugega. Kaj pa, če bi bil ipak slovenski obducent mislil s svojo opazko v resnici ono, kar trdi dr. Č., da oznanjuje? Poglejmo literaturo. Gre K. Reschke in napiše: «Die Behandlung der Appedixperitonitis im Intermediär- und Spätstadium.» Žalibog mi je pri roki le referat v «Münch, mediz. Wochenschrift» No. 11, 1935, str. 430. Tu stoji, da je Reschke primerjal uspehe operativnega in konservativnega zdravljenja teh peritonitid. Njegov prednik (Martens), da je bolnike operiral v vsakem stadiju radikalno, Reschke pa jih je v citiranih stadijih zdravil konservativno in je odprl le, če se je napravljal absces. Pri operativnem postopanju je bila mortaliteta 46%, pri konservativnem 16%. Citiram1 ga le, ker je kirurg s svojimi izkušnjami. V «Zdravniškem vestniku» štev. 2., leto IX., stoji na strani 32. izpod peresa dr. Černiča to-le: «Če se komu zde besede, ki sem jih ravnokar napisal, ostre, naj mi ne zameri, saj nočem prav nikomur nič očitati» itd. Poglejmo «Zdravniški vestnik» štev. 11, leto IX., str. 406. Piše isti pisec sledeče: «Pa so prišli novotarji in so rekli, da imamo ,dvoje pljučnih kril* — kako naj bi drugače, če pravi Nemec: ,zwei Lungenflügel1 in da sta pljučni krili deljeni ,v poli*. Za novo-tarjem prihaja novotarček. in napiše v «Zdravniškem vestniku»: ,v sredini srednjega roba zgornje desne pole1 ,— tako imamo naenkrat iz pljučne poli pljučno polo.» Kako od vrha doli! Zakaj ne novotaruh in novotarunček, ki je mogoče res pozabil akcent ali pa ga mogoče ni napravil prepisovalec ali stavec? V isti številki «Zdravniškega vestnika» stoji namreč na strani 415: Nekaj misli o poljudno medicinski literaturi. K dr. Mutkovtovi brošuri: vitamini. Vedi hudir, kdo je dr. Mutkovt? Hribar, Maribor. ODGOVOR NA VRST CE DR. HRIBARJA, OBENEM RAZGOVOR O OPERACIJI VNETEGA SLEPIČA Spoštovani gospod urednik! Po tradicionalni navadi zdravniških listov ste mi poslali vrstice g. dr. Hribarja v pregled s pozivom, da napišem stvaren odgovor, ki ga bodete priobčili obenem z vrsticami. V vrsticah so tudi stvari, ki se mene tičejo, n. pr. ona o dr. Mutkovtovi brošuri. Ona o pljučnih polah je zgolj jezikovna, ki nikomur ne more škoditi, pa naj pišemo ali govorimo ali po starem o pljučnih polovicah ali pa načinu novotarčkov o pljučnih polah. Vendarle je izredno značilna za stvarnost, ker g. dr. Hribar piše: «je mogoče res pozabil akcent ali pa ga mogoče ni napravil prepisovalec ali stavec.» In kako' se glasi zapisani stavek? «V sredini srednjega roba zgornje desne pljučne pole.» Kje tu manjka akcent? Povsem nekaj drugega pa je stvar o operaciji vnetega slepiča! Tu je vsaka nejasnost lahko usodna, in sicer za ceno neštetih mladih življenj — saj vnetje slepiča je obolenje najlepših let! — Kdorkoli o tem govori ali piše, si mora biti svest, da to ni mlatva besedne slame, marveč nadvse odgovoren posel! Predvsem je potrebna ugotovitev, da je trditev dr. Hribarja, po kateri se moje mnenje v* «Zdravniškem vestniku» 1938, štev. 1, str. 32., «stopnjuje v smiselno trditev, da so slovenski obducenti v pluralu in singularu tako rekoč nasprotni vsaki apendektomiji», čisto subjektivna — nikjer in nikdar nisem tega trdil. Za kar gre, je sledeče! Na lastna ušesa in po sporočilih sem že ponovno čul, da slovenski obducenti govore, da*j e smrti operiranca na slepiču kriv operater oziroma tisti, ki je dal indikacijo za operacijo. Moje prepričanje je, da je ta trditev zdravstvena herezija, katere posledica bi bila izguba nešteto mladih življenj, če bi se uveljavila. To svoje prepričanje podkrepljam s tem, da obducent iz zgolj obdukcijskega dognanja nikakor ne more soditi o upravičenosti ali neupravičenosti operacije. Prvič zaradi tega ne, ker slepiča sploh ne vidi, saj mu ga je vzela operacija; drugič ker vidi mrliča ne pa bolnika, ne pozna torej znakov njegove bolezni in stopnje, do katere se je razvila; in tretjič vidi obducent po statistiki v Nemčiji samo 5% vseh operirancev na slepiču, tiste namreč, ki umro, pri nas v Mariboru pa po statistiki iz leta 1937. zgolj 2.14%, kar znači, da mu je v Nemčiji nepoznanih 95% in pri nas 97.86% operirancev na slepiču. Ordinacije na distanco, t. j. brez preiskave bolnika so prepovedane, sodbe na slepo pa krivične! Če bi obducenti svojo krivo vero uveljavili, kakšne bi bile posledice? Naravno, da ne bom operiral prav ničesar, za kar me kdorkoli lahko upravičeno obsoja, pustil bom na miru torej predvsem vse peritonitise. Slovenija je premajhna, da bi smel navesti, kdo vse bi že bil pod zemljo, če bi bil v svoji več kot četrt stoletni kirurgični praksi tako postopal. Toliko pa lahko rečem, da je med njimi nešteto vsakdanjih ljudi, pa tudi takih, ki so na najvišjih našemu človeku dosegljivih mestih. Drugo bistvo zadeve je v tem, dali res operiramo slepiča po nepotrebnem? V najnovejši izdaji «Cliirurgisclie Operationslehre», ki sta jo izdala Sauer-b r u c h in S c h i e d e n , navaja profesor G o e t z e sledeče značilnosti: «Vnetje slepiča je nenadoma življenje ogrožajoče, pogosto in zaradi tega praktično nenavadno važno obolenje.» «Težišče nauka o zdravljenju slepičevega vnetja kot ljudske bolezni je v zgodnji operaciji.» «Praktični uspeh, mnogo rešenih življenj, je pri akutnem slepičevem vnetju kot nikjer drugje v kirurgiji popolnoma jasno na strani zgodnje operacije, ki se ie tisočkrati izkazala.» «Glavne nevarnosti akutnega slepičevega vnetja nastanejo tedaj, kadar proces prekorači območje slepiča. Potemtakem je glavna naloga kirurgije v tem, da prepreči in onemogoči peritonitis in splošno infekcij o.» «Konservativnih načinov, ki bi bili zmožni odločilno in sigurno vplivati na spontano zdravljenje akutnega slepičevega vnetja, nimamo. Vse je obseženo v tem, da spoznamo smer obolenja in v nevarnosti pravočasno zgrabimo tako, da z nenevarno operacijo nevarnost o d v r n e m o. če mogoče, za vedno.» " Toliko nasploh! Kaj pa s primeri, ki diagnostično niso popolnoma jasni? Isti avtor v isti knjigi pravi: «Izjemni primeri pa in predvsem oni z napadi, ki niso prvi — torej klinično atipični pojavi s svojo nevarno nesigurnostjo so tako hudi, da more le sklep za zgodnjo operacijo v prvih 48 urah — tega je ustvarila tisočkratna mnogokrat bolestna izkušnja — pokazati zadovoljiv izhod iz neprijetne dileme; ta doseže najsigurneje pravi cilj, da zajezi nevarnosti, ki so v tem. da se vnetje razširi preko slepičevega območja.» «Najzgodnejšo operacijo smemo po njenih uspehih smatrati za ideal: smrtnonevaruo trebušno obolenje je na mah in za zmerom z nenevarno operacijo ozdravljeno, da rano takoj zašijemo, je principialno zmerom dovoljeno, zaradi tega torej ni nevarnosti za kilo. Indikacija za zgodnjo operacijo je i za bolnika i za praktičnega zdravnika preprosta in prepričevalna.» Tako učna knjiga operativne kirurgije, ki je danes evangelij vsaj eni tretjini evropskih kirurgov. Francoz L e j a r s v svoji knjigi «Chirurgie d’urgence» naglaša, da je treba vsak apendicitis operirati, le čas za operacijo je lahko različen; v gotovih primerih bomo operirali čimprej, vendar bomo v drugih slučajih operacijo odložili, a froid, kolikor krati bomo mogli. Na kongresu ruskih kirurgov v Leningradu maja meseca leta 1927. (glej Zen-tralblatt fiir Chirurgie 1927 (27.), je rekel S. M. R u b a s c h e w : «Slepiča bi morali operiti pač še večkrat iz profilaktičnih ozirov.» V K i r s c h n e r - N o r d m a n n o v i «Chirurgie»» daje prof. L a w e n sledeče smernice: «Dolžnost vseh zdravnikov je, da se strogo drže mukomaizvojevanega, pa za bolnike tako blagoslovljenega brezpogojnega stališča, da je treba akutno vnetega slepiča operirati z g o d a j in da ne poskušamo z neuspešnim zastarelim konservativnim zdravljenjem.» In dalje! «Če preiskava na kliniki, potem ko je izčrpala vsa diagnostična sredstva, ne pride do popolnoma sigurne diagnoze, tedaj smo mnenja, da je treba v takih primerih napraviti diagnozo s pomočjo oper a c i j e.» Svoje izkušnje sem za kolege objavil v «Zdravniškem vestniku» 1937, štev. 3, za občinstvo pa v Vodnikovi pratiki leta 1927.: «O slepiču in vnetju slepiča» ter v «Življenju in svetu», knjiga 18., štev. 4. in 5. pod naslovom: «Ali res operiramo slepiča po nepotrebnem!»? Omenim naj še, da imam v svoji kirurgični praksi na dunajski kliniki, v vojni in v Mariboru tisoče in tisoče bolnikov in bolnic, ki so prišli k meni s težavami v trebuhu, ki so kazale na slepiča, pa sem jih operiral ali dal operirati — vsi, razen prepoznih, katerih je bilo leta 1937 2.14% vseh operirancev — so zdravi in se vesele svojega življenja. Ponovno so mi že zatrjevali kolegi na kmetih, da jim je nerodno pošiljati bolnike z vnetjem slepiča v take zdravstvene zavode, kjer se drže sheme, da operirajo samo v prvih 48 urah; taki bolniki ne ozdravijo, marveč se samo zboljšajo za kratek čas, da potem znova obole, dočim so brezslepičniki in brezslepičnice za vedno rešeni prav vseh slepi-čevih nadlog. V knjigi svojega učitelja prof. Hoclienegga «Lehrbucli der Chirurgie» iz leta 1918. piše II a n s Lorenz: «Velikih in slavnih uspehov kirurgije še ne prizma vajo vsi brez zavisti in odpora, kar smo že omenili v prejšnjem poglavju. Toda z zadoščenjem moramo konstatirati, da je borbo med kirurgičnim in medikamen-toznim zdravljenjem odločilo občinstvo, za katerega kožo vendarle gre; pri večini obolelih ne najdemo pravega odpora, kadar predlagamo bodisi zgodnjo bodisi operacijo v intervalu, zakaj skoro vsak laik pozna med svojimi znanci kak žalosten primer za vrednost internega «zdravljenja» in v najširših slojih občinstva so že razširjeni pravilni nazori o nevarnosti obolenja.» Takih in podobnih mnenj kirurgov bi lahko naštel še brez števila. In patologi? Dr. Hribar navaja Aschoffa iz leta 1928.: «Pathologische Anatomie.» Njegovemu Aschoffu iz leta 1928. zoperstavim jaz istega Aschoffa iz leta 1930. V svoji knjigi «Der appendicitische Anfall, seine Petiologie und Pathogenese» nam pripoveduje, da je preiskal 1000 operiranih slepičev; med temi je bilo 145 takih, ki so Bili slučajno, pri Iaparatomijah iz drugih vzrokov, izrezani. In kaj je dognal? Da jih je bilo 49, t. j 33% vnetih! In tako pride do sklepa: «Na podlagi tega dognanja ne samo, da slepiča smemo, marveč moramo vzeti pri drugih trebušnih operacijah, če operativno primerno 1 e ž i.» Ti bodri uspehi moderne kirurgije so neizpodbitna dejstva, največji kirurgični uspehi nasploh in se prav lahko postavijo ob bok uspehom, ki jih je medicina iz-vojevala s cepljenjem proti raznim obolenjem. Izpreobrnitev patologa Aschoffa jim je v čast in ponos! Dr. Černič. Iz zdravniških društev JI. shod Jugoslovanskega kirurškega društva v Ljubljani Krasno septembrsko vreme je bilo zelo naklonjeno organizatorjem shoda. Za ta shod niso bili organizirani nikaki izleti, vendar so se udeleženci po končanem delu razkropili širom po lepi Sloveniji. Kirurško društvo je prevzelo vse izročilo in zapuščino Jugoslovanskega društva za operativno medicino. To društvo je bilo ustanovljeno v Beogradu leta 1930. Da je to šele drugi shod, je kriva sprememba naslova; saj smo se šele leta 1934. zedinili v tem, naj društvo dobi to ime. V Ljubljani je bila taka prireditev prvič: prvi izključno znanstveni zdravniški sestanek, prvič tudi kirurški. Udeležba je bila velika. Domačih zdravnikov se je udeležilo okrog sto. Razen tega smo pozdravili v svoji sredi odlične tuje goste, naše prijatelje. Prišli so: prof. Gerulanos iz Aten, prof. Jan Jiano iz Bukarešte, prof. Kostlivy iz Bratislave, prof. Greif iz Prage, doc. Rapant iz Brna, doc. Jakšy iz Bratislave, prof. dr. Mikula iz Bratislave, prof. Chia-riello iz Neaplja in dr. Dreyfus le Foyer iz Pariza. Shod je imel na sporedu dva glavna predmeta: peritonitis perforativa in nephrolithiasis. Poročevalci za prvi predmet (peritonitis):. Saltykow, Lavrič in Zalokar ter za drugi predmet: Ko jen in Blaškovič so izdali svoja poročila tiskana pred shodom v obliki knjige, katero je založila in izdala ljubljanska sekcija. Na ta način je bilo delo znatno olajšano in razgovor živahnejši. Shod je bil pod pokroviteljstvom, bana dravske banovine dr. Marka Natlačena, predsednik shoda pa je bil dr. Lavrič. Svečana otvoritev je bila 3. septembra v veliki dvorani ljubljanske univerze. Navzoči so bili: pokrovitelj, rektor, dekan medicinske fakultete, načelnik in inspektor 6. odd. banske uprave, predsednik zdravniške zbornice, predsednik Slov. zdravil, društva, konzul češkoslovaške in konzul francoske republike. Ni moj namen navajati posamezna predavanja, demonstracije in razgovore, ker bo to izšlo v posebni kongresni knjigi. Vse zborovanje je poteklo v lepem, prijateljskem soglasju in z veseljem moremo priznati, da je bil znanstveni uspeh popoln. Ker je bil zbran tako rekoč mednarodni forum, ni čudno, da se je predavalo tudi v francoskem, nemškem, slovaškem in rumunskem jeziku. Razgovor je tekel v domačem jeziku in sporazum s slovanskimi brati je bil kaj lahek. Peritonitis perforativa je tako široko polje, da ga je težko razdeliti. Zato ni čudno, če je ta razdelitev delala preglavice poročevalcem, ki niso prav vedeli, kako naj to medsebojno uredijo. Prof. Saltykow je odnesel v svojem prekrasnem poročilu levji del. Ni samo upošteval morfološko sliko peritonitide, marveč se je predvsem poglobil v razdelitev perotinitide sploh in to s stališča patološkega anatoma. Že ime tega znanstvenika pove dovolj o tehtnosti njegovega poročila. Klinični del tega težavnega predmeta sta obravnavala prof. Zalokar in dr. Lavrič iz Ljubljane. Prvi je poudaril stališče kot ginekolog in porodničar in je razdelil vse vprašanje v lezijsko in tramatično peritonitido. Drugi je podal klinično sliko perfora-tivne peritonitide v kirurgičnem pogledu; naštel je glavne diagnostične in terapevt- ske metode, katere so danes obveljale, oziroma katere se niso obnesle. Po referatu prof. Zalokarja se je razvil širok in stvaren' ginekološki razgovor, v katerega so posegli prof. Durst, prof. Vidakovič in prof. Miljanič. Prof. Blašković je svoje poročilo o ne-frolitiazi obdelal samo s patološko fiziološkega stališa stvarno in sigurno. Klinični del je prof. Kojen z bogatim svojim izkustvom predstavil tako, da je objel res vso snov. Med prostimi predmeti naj omenim le predavanje prof. Gerulanosa o «Typhlitis ptotica» — patološkem procesu, katerega je avtor prvi spoznal in prvi opisal. Prof. Kostlivy je govoril o drenaži abdomena pri peritonitidi. Prof Jiano nam je predaval o svoji metodi plastike pri stenozi ezofagusa. Dreyfus le Foyer ima svojo metodo za ekstir-pacijo prvega rebra pri terapiji pljučne tuberkuloze. Isti je predaval tudi o eks-trapleuralni pneumolizi, nakar je dr. Neubauer pokazal 20 primerov, katere je operiral po isti metodi. O ekstirpaciji in-tratraliealne strume je govoril prof. Greif iz Prage in z diapozitivi osvetlil potek operacije. Docent Rapant in doc. Jakšy sta poročala: prvi o diagnozi in terapiji ledvičnih kamnov, drugi o lirični uretri-tidi in cistitidi. B u d i m 1 i č iz Prage je v debati pri ginekološkem delu perito-nitide govoril o pelveoperitonitidi in sterilnosti pri ženi. O gnojni peritonitidi pri otrocih, zlasti o terapiji je predaval prof. Mikula iz Bratislave. Med domačimi gosti, ki niso člani društva, naj omenim predavanje dr. Lušickega: indikacije za splenektomijo, in prim. dr. Hebeina: di-vertikulosi soesophagi, ventrieculi et duo-deni. Razen omenjenih poročil, predavanj in demonstracij je bilo celo število prostih predmetov, o katerih so govorili odlični člani iz vse države. Naj omenim le imena: Kostić, Krstić, Simovič, Stojanovič, Nižetič iz Beograda, Pliverič, Pejčič, Pa-leček, Riessner iz Zagreba. Tudi Slovenci smo bili s predavanji častno zastopani (dr. Černič, dr. Guzelj, dr. Arko, dr. Peršič, dr. Žumer, dr. Drganc ml.). Vse delo kongresa bo izšlo v posebni knjigi, kakor je to navada po vsakem shodu. Omenim naj le to, da je bilo v teh dveh dneh 56 predavanj in da se je razgovora poleg tega udeležilo 30 govornikov. Dne 3. septembra je bila slavnostna večerja v Kazini, katere so se udeležili vsi gostje in člani. Med povabljenimi pa so bili g. podban, g. župan, prof. Šerko, načelnik 6. odd. itd. Isti dan popoldne po končanih predavanjih je bil občni zbor društva. Za častne člane so bili izvoljeni prof. Gerulanos, prof. Jiano, prof. Kostlivy, prof. Jirasek, prof. Petrivalsky, prof.. Stanišev in prof. Stojanov. Zaradi izrednih zaslug, katere si je pridobil za društvo in domačo kirurgijo, je bil izvoljen za častnega člana general dr. Stajic, dolgoletni predsednik beograjske sekcije. S tem je društvo izkazalo tudi priznanje našim prijateljem, ki niso nikdar pozabili obiskati nas, kadar smo jih povabili. Drugi dan shoda popoldne je g. ban priredil čajanko v banski palači, na katero so bili povabljeni vsi udeleženci shoda. Ogromno delo je bilo tudi vzrok prevelike utrujenosti, ki je zakrivila, da nismo skupno obiskali Bleda, ki nas je po zdravniški komisiji najprisrčneje povabil. Bil je to prvi shod te vrste v Ljubljani in mislim, da smo z uspehom lahko zadovoljni in ponosni na delo, ki je bilo opravljeno. Hkrati pa zahvala vsem onim, ki so pomagali organizirati ta shod, kakor tudi vsem, ki so z materialnimi pripomočki podprli Jugoslovansko kir. društvo, v prvi vrsti g. banu, g. županu in gospodu rektorju. Dr. B. L. IV. Jugoslovanski protituberkulozni kongres Od 22. do 24. maja 1.1. se bo vršil v Herceg Novem IV. jugoslovanski protituberkulozni kongres, katerega priredita Jugoslovensko Ftizeološko društvo in Ju-goslovenska liga proti tuberkulozi. Na dnevnem redu kongresa so sledeče teme: 1. Vakcinacija s Calmette-Generovo vakcino. Referent: dr. Smilja Kostič-Joksič. Koreferenti: dr. Milutin Rankovič, dr. Špica Janovič, dr. Milan Petrovič. 2. Profesija in tuberkuloza. Referent: dr. Bor. Mih\ Djordjevič. Koreferenti: dr. Ante Mudrinič, dr. Jože Bohinjec, Slobodan Ž. Vidakovič. 3. Reforma v specializaciji za tuberkulozo. Referent: dr. Robert Nebauer. Koreferent: dr. Žarko M. Ruvidić. Otvoritev kongresa 22. maja ob 9. uri dopoldne. Prostih tem ni. Nove knjige___________________________ I’ r o f. d r. Vladimir Č e p n 1 i ć : Kratka povijest Zbora liječnika Hrvatske, Slavonije i Medjimurja. Zagreb. S ponosom gledajo hrvaški tovariši na zgodovino svojega društva, ki jo v kratkih, stvarnih besedah pred nami razvija sedanji predsednik Zbora prof. čepulič. Ta ponos je upravičen, saj se je Hrvatom posrečilo dvigniti svoje društvo na zavidanja vreden znanstveni nivo. Posrečilo se jim je pa še več: ostali so složni in so svoje stanovsko društvo oteli — vkljub raznovrstnim težavam in marsikateremu nevarnemu položaju, v katerega je zabredlo v teku desetletij — vsem vsakdanjim prepirom. Društveno glasilo «Liječnički vijesnik» pa že šesti decenij zvesto pomaga društvu pri reševanju njegovih nalog, tako da si društvo brez glasila danes sploh ne moremo predstaviti. Po vsem tem avtor lahko upravičeno zaključuje svoja izvajanja z besedami: «Hrvaški zdravniki organizirani v Hrvaškem zdravniškem zboru usmerijo svoje delo v korist medicinske vede, svojega stanu jn svojega naroda.» Kot dodatek še sledi seznani društvenih funkcionarjev od leta 1874. naprej, pregled števila članov (1. 1874 — 104, 1. 1936. — 774) ter rezimeji v nemščini, francoščini in angleščini. Gotovo ni brez pomena, da tvori zadnjo stran drobnega zvezka slika Hrvaškega zdravniškega doma. Na bibliografijo hrvaške medicinske literature, ki je istočasno izšla se pozneje povrnemo. Dr. R. Neubauer. Dr. B. Konstantinovi«;: La Yougoslavie pour la santé pulique. (Jugoslavija za ljudsko zdravje.) Beograd 1937. 01 str., cena Din 30.—. Po tej knjižici je referent prvič izvedel, da je bil leta 1934. v Beogradu ustanovljen Balkanski institut, ki si je začrtal nalogo, da balkanske narode med seboj in svet z balkanskimi narodi čim bliže seznanja. Knjižica, ki ima po vsebini Poročila li gornjim temam je treba poslati Upravi Jugoslovenskega Ftizeološ-kega društva na naslov sekretarja društva g. dr. Borivoja Mih. Djordjeviča (Smiljaničeva br. 12, Beograd), najkasneje do 1. aprila 1.1. in po zunanjosti očitno propagandni značaj, prinaša statistične podatke o stanju zdravstvenih ustanov in njihovega dela v naši državi. Statistični podatki so nam v splošnem znane in raznih publikacij Centralnega higienskega zavoda. Res prave slike od njih ne moremo pričakovati, ker je zato monografija premajhna. Referentu, ki mu je kot ftizeologu pač tuberkuloza posebno pri srcu, se pa nikakor ne more pridružiti optimizmu, ki veje iz tehle besed: «Na prvi pogled se nam zdi, da delo in število ustanov, ki se bavijo z borbo proti tuberkulozi, ne zadostujejo vspričo ogromne potrebe protituberku-loznega pokreta, toda k sreči ni tako» (podčrtal ref.). Zadovoljnost je največja sovražnica resničnega napredka. Dr. R. Neubauer. Dr. Vuk Vrhova c: Dijabetes i tuberkuloza. Klinična studija. Zagreb 1937. 46 str. (Ponatis iz Liječn. vijesnika.) Na velikem številu bolnikov s sladkorno boleznijo (840) je a. imel priliko zelo temeljito studirati precej komplicirane odnošaje med obema težkoma boleznima. Za pomen vprašanja govori že dejstvo, da je bilo od vseh diabetikov na kliniki ravno 10% večinoma težko tuberkuloznih. A. razčlenjeni materijal, pri čemer pride takoj do precej zanimivih statističnih ugotovitev (pogosto težke ftize pri starih diabetikih). V splošnem potrjuje a., kar smo dosedaj vedeli o pogubni skupnosti obeh bolezni. Za praktičnega zdravnika — pa tudi internistom in vsem drugim specialistom ne bi škodovalo, ako bi se držali tega pravila — je posebno važna zahteva a., da se naj diabetiki najmanj dvakrat na leto rentgenizirajo. Saj je znano, da poteka ftiza pri diabetikih pogostoma prav posebno brez simptomov. V polni meri se tudi lahko pridružujemo izvajanjem a. o pomenu doslednje terapije, ki v enaki meri v pošt e va obe bolezni. Dr. R. Neubauer. D i . V u k V r h o v a c : Voće i voćne dijete u zdravlju i bolesti. Zagreb 1937. 16. str. Predavanje, ki ga je imel a. na ljudskem vseučilišču v Zagrebu, se bavi na poljuden način s pomenom uživanja presnega sadja in sadnih sokov za ljudsko zdravje in ljudsko premoženje. Sličnim stremljenjem bi bilo tudi v Sloveniji želeti mnogo uspeha. Dr. R. Neubauer. Dr. A 1 e k s a n d d e r Si m i o , specijalist za radiologijo v Beogradu: «Fokalna radiumterapija», 120 strani in 62 slik. Knjiga, ki jo lahko postavimo vsaj na isto stopnjo z Rielil in Kumerjevo knjigo iz 1. 1924., je zgoščen pregled celotne ra-diumterapije. Z njo je izpopolnjena občutna vrzel v naši domači medicinski literaturi. Do sedaj smo imeli le posamezne odlomke te interesantne stroke. Poudariti je treba, da je knjiga tiskana v latiti i c i , kar jo lahko dela pristopno vsem našim zdravnikom, ki kot kaže izkušnja, raje posegajo po tuji literaturi, kot pa po domači tiskani v cirilici. Snov je razporejena logično, z ozirom na obseg knjige obdelana izčrpno, brez formul in utrudljivih podrobnosti. V lahko razumljivem tonu so opisana odkritje, svojstva in biološko dejstvo radioaktivnih teles. Cela druga polovica knjige je posvečena terapiji. Slike so posnete v zavodu za radium-terapijo v Beogradu. Avtor ugotavlja, da se podcenjuje ra-diumterapijo in nož precenjuje. Radium-terapevtu se prepuščajo le prepogosto samo inoperabilni slučaji. Predlaga, da tudi Slovani osvojimo, kot Radium institut v Parizu edino le enoto med. Zelo dobrodošlo bo vsem, da omenja in primerja francoske in nemške izraze obolenj. Vsem praktičnim zdravnikom bo dobrodošel članek o negi bolnikov po obsevanju. Odstavek o nevarnosti radiuma, pa bi naj vzeli v premislek vsi oni, ki upravno odločajo o usodi radium-zavodov. Knigo toplo priporočamo. Saj je nastopila doba, ko je kirurgija dosegla že skrajne mere radikalnosti in ne more niti centimeter več naprej. Radium in ront-gen terapija še nista dosegli dosegljivih meja. O tem nas pouči na primer Regau-dova statistika, ki kaže z izboljšanjem tehnike v različnih letih, izboljšanje re- zultatov ozdravljenj ca. linguae. Seveda je tudi tu glavno rana diagnoza. Dr. Jos. Cholewa. Doc. dr. F, Hora le k: Konzervativno zdravljenje ženskih bolezni. (Str 342. Cena 50 Kč. — Brno 1937.) Avtor knjige je brnski ginekolog, ki je deloval dolgo vrsto let na kliniki prof. Miillerja in se je pozneje posvetil privatni, zlasti blagajniški praksi je obogatil češko znanstveno medicinsko literaturo z jako lepo popolnoma svojevrstno knjigo v ginekološki literaturi. Knjiga je napisana tako posrečeno in je tako uporabna — vsaj se iz nje lahko črpajo izkušnje, ki jih je avtor pridobil tekom let pri frekvenci 10.000 zdravljenih bolnic —, da ni čudno, če je bila knjiga v prvem mesecu v nakladi 2000 izvodov razprodana. Pisec knjige zdražuje v preglednem razporedu, opirajoč se glavno na francosko šolo, klinične izkušnje z izkušnjami v privatni ordinaciji ter na podlagi teh navaja najbolj primerno in najbolj uspešno konzervativno zdravljenje, ne da bi se zadrževal pri diagnostiki in kliničnih preiskovalnih metodah ženskih obolenj. Najpomembnejši je način zdravljenja, ki ga pisec zagovarja. Opušča do sedaj še preveč ukoreninjeno lokalistič-no zdravljenje ženskih bolezni, zdravi celega človeka, cel obolel organizem, tako motnje uravnovešen ja koloidov, motnje neurovegetativuega sistema, krvnega obtoka, osnovne preosnove itd., obenem pa polaga pri zdravljenju veliko važnost tudi na prehrano. Snov je porazdeljena v poglavja: O bolečini v ginekologiji in nje zdravljenju (obsega skoro eno šestino vse knjige), o iztoku, o vnetju, o zdravljenju sterilitete, o krvavenju iz ženskih spolovil in njega zdravljenju, o zdravljenju splava, o zdravljenju ovarijalne isuficijence, o zdravljenju deviacij maternice, o zdravljenju uroloških obolenj ter poglavje o antikoncepcijonelnih sredstvih. Poglvaja so vsa zelo lepo obdelana in znanstveno utemeljena. Poleg opisovanja obširnega načina konzervativnega zdravljenja tujih avtorjev, navaja pisec vedno tudi najprimernejše, poenostavljeno in preizkušeno zdravljenje iz svoje prakse; pri preiskavi je zanj tonometer tako važen instrument kot vaginalni spekulum. Zlasti obširno in zanimivo je obdelano poglavje o bolečini ter popolnoma novo in originalno o kongestiji v ginekologiji in nje zdravljenju. S posebno vnemo obdeluje pisec trias obolenj: erozija-cervi-citis-parametritis retrahens ter zdravljenje tega obolenja na svoj preizkušen način. Obsežno je napisano poglavje o zdravljenju krvavenja, kjer zopet upošteva obolenje vsega organizma, oziraje se pri tem predvsem na neurovegativne in notranjesekretorične motnje. Pri poglavju o vnetju adneksov je važna ugotovitev avtorjeva, da je približno ena četrtina vseli adneksalnih vnetljivih obolenj, ki je odporna pri zdravljenju •— tuberkuloznega značaja. Sam pisec se je s tem vprašanjem veliko pečal in omenja tudi Jugoslavijo, kjer je dosti genitalne tuberkuloze (B a r j a k t a i'o v i ć , Draža nič). Vprašanje tuberkuloze je tudi važno pri vprašanju sterilitete in spada tako v današnji dobi k važnemu populacijskemu problemu, kar je upravičena tema zadnjih gin. kongresov. Horalek obdelava to vprašanje v poglavjih o zdravljenju sterilitete, o splavu ter v poglavju o antikoncepeijonelnih sredstvih. Zanimivo je stališče avtorjevo glede fe-brilnih splavov, ker je pristaš aktivistov, predvsem Willeja in Döderleina. V praksi, kjer ne srečamo ravno najtežjih slučajev, tudi za njega veljajo glede’lebril-nega splava in konzervativnega stališča Döderleinove besede, da je to: «eine verhängnisvolle Irrlehre.» Gre tu seveda za nekomplicirane slučaje, t. j. brez vnetljivih infiltracij, brez peritonealnih znakov, kjer naj seveda velja načelo «noli me tangere». Zdi se pa, da je avtorjevo stališče pravilno, če primerjamo indikacijo za aktivni poseg z indikacijo za operacijo slepiča. Kakor pri vnetem slepiču se naj tudi pri febrilnem splavu odstrani čim preje odumrlo, nekrotično, inficirano, smrdeče jajce oziroma ostanke, ki povzročajo širjenje infekcije v okolico. V poglav ju o a uti koncepcionelnih Sredstvih se bavi prav pregledno na prvem mestu s vprašanjem o periodični neplodnosti o znani teoriji : Ogino-Smul- ders- Knaus. O njeni praktični uporabi in zanesljivosti sicer tudi avtor popolnoma ne soglaša in se tako uvršča v vrsto avtorjev, ne absolutnih pristašev kot so: Weinstock, Göszy, Greil, Lee, Emde, Aza, Schumacher, Manulkin, od Čehov Ostrčil, Saidi, Recek in od naših naj-bližnjih ginekologov: Rakuljič-Zelov in Savnik («Zdravniški vestnik» 1. 1934. in 1936.). Vsekakor je treba zaradi sigurnosti k izkušnjam Ogino-Knausove teorije priključiti še mehanično in kemično profilakso, ki jo avtor dalje navaja. Svoje delo avtor zaključuje s pregledom specijalitet uporabljivih v ginekologiji s posebnim ozirom na češke in francoske, ki so pri nas manj znane. Sam se pa sicer v recepturi drži bolj simpatičnega magistralnega predpisovanja zdravil, celo teh, ki so pri nas splošno v gineko-logii v navadi, da se kupujejo pod dragimi zaščitnimi imeni. Pri fizikalni terapiji zelo priporoča uporabo eritematozne doze višinskega sonca, kot refleksoterapijo v smislu Headovih zon. Ta procedura na lumbosakralno regijo in spodnji hipoga-strij kot akupunktura in druge metode na eni strani lajša bolečino, na drugi pa preko simpatika deluje zdravilno. V knjigi najde vsak praktik, posebno pa tudi specijalist v privatni praksi veliko uporabnega vsaj je knjiga pisana iz življenja za življenje. Točno je stališče, ki ga pisec prevzema po Wille-u, da je medicina druga «ex cathedra», druga pri pisalni mizi praktika in ravno iz tega stališča je knjiga tem bolj zanimiva in dobrodošla. Dr. Bogo Skalicky. Stepp - Kiihnau - Schroeder: Die Vitamine und ihre klinische Anwendung (Vitamini in njihova klinična raba). Ferd. Enke Vlg. Stuttgart 1938, 185 str., cena broš. RM. 8-—, vez. RM. 9-50. Prav za prav bi mogla zadostovati ugotovitev, da je to že tretja izdaja knjige, o čiji prvi izdaji smo pred nedavnim na tem mestu referirali. Že druga izdaja je bila bistveilo razširjena in v marsičem izpopolnjena, kar je pač razumljivo zaradi stalnega naraščanja našega znanja o vitaminih v teoriji in praksi. Nekatera poglavja so bila popolnoma spremenjena ali vsaj razširjena in prilagođena novim spoznanjem. Zlasti velja to za poglavje o kliničnih opazovanjih, o B-vitaminu in o novih vitaminih (faktor T in vitamin K). Knjigo kot standardno delo na tem polju ponovno priporočamo. Dr. N. Neubauer. Bailey Perci val: Die Hirnge- schwülste. V nemščino prevedel dr. Arnold Weiss. Založba Ferdinand Enke, Stuttgart. XIV in 415 strani s 157 slikami. Cena RM br. 32.—, vez 35.—. Baileyu, znamenitemu neurologu in neu-rokirurgu čikaške univerze je sodobna neuokirurgija dolžna veliko hvalo. Njegova razdelitev možganskih bul po histo- loških tipih, ki jim ustrezajo tudi klinični tipi z določnim potekom in pogosto določno lokalizacijo je največjega pomena tako za presojo operabilnostl kot za po-stoperativno prognozo tumorja. V pričujoči knjigi je zbral svoja dolgoletna izkustva o intrakranialnih tvorili kot patološko-anatomskih enotah s svojsko simptomatologijo, lokalizacijo diagnozo in terapijo. Klasifikatorno jih deli na pet velikih skupin, ki ima vsaka od njih še številne podskupine. Kliniki teh posameznih vrst tumorja je od celokupnih dvajsetih poglavij knjige posvečenih štirinajst poglavij. Večinoma vsako histološko enoto karakterizira diagnostično dobro opredeljiv kliničen sindrom ali tudi več sindromov. V posebnem poglavju razpravlja o obči diagnostiki možganskih tumorjev, kjer mimo kliničnih simptomnih kompleksov jasno očrta tudi pomen oftalmo-skopije, ventriknlografije in arteriogra-fije. Sledi natančna diferencialna diagnostika. Zaključno poglavje daje dragocena navodila za zdravljenje možganskih tvorov tako glede operativne tehnike kakor glede obsevanja. Knjiga je v vsakem oziru odlično delo. Njen slog je ob vsem nagromadenem bogastvu kliničnih opazovanj in simptomov preprost, po načinu predavanj demonstrirani bolezenski primeri pa podani v ne-nadkriljivi plastičnosti. Zainteresiranemu bralcu bo v polni meri nudila ono, kar bi v običajnih neuroloških učbenikih komaj našel, marveč praktično sila važno poznanje rane diagnoze ter indikacije za operativni poseg. Dr. Kamin. Prof. Dr. K a r 1 Franz: Die Kriegsschussverletzungen der Gelenke u. Knochen der Gliedmassen. Vorträge aus der praktischen Chirurgie, 18. zvezek. — 1937, F. Euke, Stuttgart. 30 strani; broš. RM 1.80. Zbirka predavanj iz praktične kirurgije, katero je svoječasno pričel izdajati Exer, nam prinaša v svojem 18. zvezku poglavje iz vojne kirurgije: Strelne poškodbe sklepov in kosti na extremitetah. Uvodoma navaja avtor statistične podatke iz svetovne vojne, iz katerih razvidimo. da zavzemajo n. pr. možganske in trebušne poškodbe komaj 1%, poškodbe pljuč in prepone komaj 2,6% vseh poškodb sploh, medtem ko dosegajo poškodbe extremitet 63,6% in posebej še poškodbe sklepov in kosti 25,7% vseh poškodb. Spričo teh številk je umljivo, zakaj zavzema v vojni kirurgiji to poglavje eno najvažnejših mest. — Pri poškodbah sklepov je naloga zdravnika ugotoviti, dali obstoja odprta zveza med sklepom in zunanjim svetom. Znano je dejstvo, da se male strelne rane kaj hitro zaližejo in da ostane exsudât v sklepu 48, da celo do 60 ur po poškodbi često še številen. V takih primerih smemo postopati konservativno, v nasprotnem pa, ako imamo odprt sklep pred seboj in najsi je komunikacija še tako' majhna, treba izvesti exei-zijo rane ter primarni šiv v plasteh. Tam-ponado ali drenažo je v vsakem primeru opustiti. Pri težjih poškodbah, kjer je poznejša upostavitev funkcije že a priori izključena, je odločiti med primarno resekcijo oz. amputacijo. Nekoliko različno postopamo pri strelnih poškodbah extremitetnih kosti. Slednje predstavljajo vselej odprte prelome in po vseh pravilih bi bila indicirana primarna Fridrichovaexcizija robov in nato primarni šiv plasti. Izkušnje svetovne vojne so pokazale, da se je pri malih vstrelnih in izstrelnih ranah bolje obnesla stara Bergmannova metoda in da je le pri večjih ranah indicirana kirurška desinfekcija, vendar brez primarnega šiva. V ostalem je način zdravljenja odvisen od časa, v katerem dobimo vajenca po poškodbi svoje roke. — Predavanje je namenjeno predvsem v orijentacijo nekirurgu, kateremu vojna sila potisne nož v roke in ga postavlja pred gotova dejstva. Oslanja se na izkušnje svetovne vojne, omenjene pa niso najnovejše pridobitve na polju kostne kirurgije, katere so si nabrali Italijani pri svojem pohodu nad Abesince. B. B. L’Eczéma, Paris, librairie Maloine 1937. 506 strani. V letih 1954. do 1936. so predavali na kliniki bolnice St Louis y Parizu na povabilo prof. G o u g e r o t a nekateri francoski dermatologi o ekzemu. V pričujoči knjigi je Gougerot razven svojih predavanj o tem tematu zbral tudi predavanja vseh ostalih. Na ta način je omogočil vpogled v nazore različnih avtorjev o ekzemu. Kot ni drugače pričakovati, so mišljenja o tem prastarem in vendar večno mladem dermatološkem problemu zelo različni, tako, da je zopet enkrat doprinešen dokaz, kako daleč snio še od enotne razlage klinike, patogeneze in etiologije ekzema. Knjiga seveda ni namenjena praktičnem zdravniku, pač pa, jo bodo z zanimanjem prečitali strokovnjaki. Oprema in tisk sta odlični. Prof. Kogoj (Zagreb). Feuillets médicaux. Zal. Maloine — Palis. (10. in 11.) Izšla sta dva nova zvezka te klinične enciklopedije s številnimi, jako zanimivimi članki kakor vedno iz peresa znanih francoskih avtorjev in opremljenimi s številnimi dobrimi slikami. To svojevrstno izdajo ponovno priporočamo. R. N. Hovelaque - Mo n od - Evrard: Treize Coupes horizontales du thorax (13 horicontalnih prerezov prsnega koša). Založba Maloine — Paris. 1938. Velefor-mat: 13 fotografij in prav toliko risb. Cena broš. frfr. 175.—, vez. frfr. 215.—. Avtorji medicinsko-kirurške anatomije toraksa, o kateri smo pred kratkim prinesli obširno oceno, so nas sedaj presenetili z čisto svojevrstnim atlasom, ki nad-kriljuje po lepoti in jasnosti slik, po izredni eksaktnosti v vseh podrobnostih — zato tudi format v naravni velikosti — vse, kar smo sličnega dosedaj poznali v nemški in francoski literaturi. 15 prerezov toraksa v ozkih segmentih od 3. do 11. prsnega vretenca bo enako zanimalo anatoma, patol. anatoma, kirurga, internista in — last not least — ftizeologa. Pri pomniti moramo, da obsegajo prerezi v območju spodnjih vretenc seveda tudi precejšen del trebušnih organov, kar pomen edinstvene knjige samo še stopnjuje. Dr. R. Neubauer. M. Maillet: Le nourrisson, Libriaire Maloine, Paris. Knjiga žepnega formata, vsebujoča v kratkih obrisih vse za praktičnega zdravnika in pedijatra važnega o biologiji, higijeni, negi in prehrani zdravega in bolnega dojenčka in zalivančka. Knjiga se odlikuje po svoji enostavni razdelitvi, jasni vsebini in lepem slogu. Kljub zgoščeni obliki so navedene malone vse raznolične hrane in mešanice hran, ki se uporabljajo dandanes na deč-jih klinikah. Natančni recepti bodo dokaj dober priročnik za pripravo teh hran vsakomur, ki ima v svoji praksi opravka z dojenčki. Dr. V. Stacul. P ries el u. Frey: Fettsucht in Kin-desalter. Archiv f. Kinderheilkunde 1938, Verlag Ferdinand Enke, Stuttgart. Cena RM br. 5.—. Na dunajski dečji kliniki obstoja že nekaj let posebna ambulanca, namenjena zdravljenju otrok, ki trpe na tolščavosti (adipositas) in pričujoča brošurica je kratko poročilo o izkušnjah z raznimi oblikami tolščavosti. Po mnenju avtorjev je pretežna večina vseh prekomerno debelih otrok postala debela samo po preveliki množini zavžite hrane (Mastfettsucht) in le malenkostni odstotek je povzročen po notranjekreta-rični disharmoniji, kar je potrdila tudi terapija, kajti kalorična redukcija hrane na 25 do celo 10 kalorij na kg teže je dovedla skoraj vselej do uspeha. Prava dystrophia adiposogenitalis tvori le izjemo. Številne slike pred in po terapiji dokazujejo nazorno gornje navedbe. Dr. V. Stacul. Dr. K. Barth: Wie soll ein Herzkranker leben? (Kako naj živi, kdor je na srcu bolan?) Zal. Vlg. dr. Aerztl, Rundschau — München, 20 str., broš. RM. 0’60. vez. RM. 1-13. O mali knjižici, ki je namenjena v prvi vrsti laikom, bi mogli povedati isto, kar smo že večkrat ponavlja J ob priliki recenzije poljudno medicinskih knjig iste založbe (vrsta: «Zdravnik kot vzgojitelj.») Resnični strokovnjak na res poljudni način pove, kako naj živi bolnik s srčno napako in kako naj živimo, da ne bomo zboleli na srcu. Kar je glavna dika te knjižice in cele serije sploh: bolniku se pove samo to, kar mu res koristi brez vsakega «znanstvenega» balasta in predvsem na način, ki ga še bolj ne ustraši. Take knjige bi rabili tudi v slovenskem jeziku. Dr. R. Neubauer. D r. K. Barth: Aderverkalkung und hoher Blutdruck. (Poapnenje žil in visoki krvni tlak.) Zal. Vlg. dr. Aeztl. Rundschau — München, 28 str., cena broš. RM 0-?5. vez. RM. 1-35 (za inozemstvo). Knjižica iz iste vrste in še povrh od istega avtorja zasluži isto oceno kakor prva. Take knjige res lahko damo bolnikom v roke brez strahu. Poleg tega pa so še prav poceni. Brehm: Življenje živali. Po najnovejši, izpopoljnjeni izdaji priredila Ada Hayne. Založba Umetniška propaganda. Izhaja v mesečnih snopičih po 32 strani a 25 Din. Zdravniški vestnik je že poročal o hrvatski izdaji Brehma. Žal nam je, da slovenske izdaje pri najboljši volji ne moremo biti veseli. O priliki Finkove izdaje Brehma smo lahko zapisali, da je to pravi jugoslovanski Brehm, Fink je zraven svojih odličnih jezikovnih in stilističnih kvalitet uveljavil tudi svoje obsežno strokovno znanje; njegov Brehm je v vseh pogledih prilagojen naši zemlji in njeni favni. Slovenski Brehm je gol prevod nemške izdaje. Pohvaliti je treba jezi- kovno, stilistično stran tega prevoda. Knjigo čitaš, kakor da bi bila prvotno napisana v slovenščini, v lepi slovenščini. To. je pa vse, kar moremo pohvalnega zapisati. Slike so naravnost obupne — «lucus a non lucendo» nam pride na misel, ker je tako stvar zagrešila «Umetniška propaganda»! Kakor so jezikovne sposobnosti ge. prevajalke odlične, tako nezadostno je njeno strokovno znanje. Že v prvih zvezkih gre več napak na ta račun in strahoma se vprašujemo: kaj šele bo, ko pridejo na vrsto nižje živali, ki so laiku še bolj tuje nego sesalci! K sreči so polni nevarnosti «strokovnih» mest samo uvodi, lepo in gladko, s pravim užitkom se čitajo vsi nadaljnji odstavki, po svečeni življenju posameznih živalskih vrst. Škoda, da ni založnik mesto Brelima izbral kakega drugega dela; škoda tudi, da ni ga. Hyne uveljavila svojih odličnih stilističnih darov na beletrističnem polju. K. A. Braun: Medizinisches aus der Weltliteratur (Medicinsko iz svetovnega slovstva). F. Enke — Vlg. Stuttgart 1937. 152 str., cena broš. RM. 5-—, vez. RM. 6*50. A. ki je znan kot pisec knjige «Bolezen in smrt v usodi pomembnih ljudi» podaje v tej zbirki raznih literarno historičnih bolj kot medicinsko historičnih člankov toliko zanimivega, da se moramo zadovoljiti z naštevanjem nekaterih poglavij: «Medicinsko pri Herodotu, medicinsko pri Lukreciji, zaničevalci zdravnikov v 17. veku, Napoleon in medicina, bolezen genija, genij na šolski sklopi, problem smrti itd.» Vse to bo zanimalo ne samo zdravnika, Drobne novice Odlikovanja: Prim dr. B. Lavrič je bil izbran za docenta za topografično anatomijo na ljubljanski medicinski fakulteti, g. docent dr. J. C h o 1 e w a je bil imenovan za častnega člani Društva za pobijanje raka v Beogradu, primarij dr.Fr.Mina r pa za častnega člana Čehoslovaškega ortopedskega društva, čestitamo! Prirodoslovno društvo v Ljubljani je priredilo svoj prvi referatni sestanek, ki je bil po organizaciji, predavateljih in predvsem vsebinsko znanstveni dogodek prve vrste. Od zdravnikov je sodeloval temveč tudi izobražence vseli strok. Vsekakor knjiga, ki se jo izplača brati. Dr. R. Neubauer. Prof. dr. Rehn: Der Schock und verwandte Zustände des autonomen Sistems. Verl. Jul. Enke, Stuttgart. Cena RM 2.60. V znani seriji predavanj iz praktične kirurgije, je 16. zvezek posvečen vprašanju šoka in kolapsa. Razlika med pojmoma kolaps in šok je po avtorjevem mnenju potrebna in bistvena. Šok je posledica traume in izraz dezorganizaeije notranjih funkcij. Pri kolapsu je ta dezor-ganizacija ista, nastane pa radi patoloških procesov v telesu samem. Avtor razlikuje torej samo ekso in endogeno nokso; posledica je pa ista. Pot, ki jo napravi šok do avtonomnega sistema je verjetno skozi živčna vlakna; možnost humoralne poti, v smislu toksikemije avtor odklanja. Operacijski šok je isti kot traumatični. Centrum vprašanja se vrti okrog krvne cirkulacije; ker soi v cirkulaciji spremembe, morajo biti tudi občutne posledice v notranjem prometu. Naštete so v tem poglavju: narkoza, promet plinov, spremembe v telesni toploti. Na avtorjevi kliniki so se posebno zanimali za absolutno merjenje teh toplotnih sprememb s posebno konstruiranimi aparati. Referat je pisan strogo znanstveno in ni toliko vreden za praktičnega kirurga. Vsaka trditev je podkrepljena z lastnimi preizkavami in samostojnim študijem. Zato mogoče celo delo ni pregledno in je premalo razčlenjeno. Tudi nima preglednega resumeja, iz katerega bi se videli praktični zaključki in navodila. Znanstvenik pa bo v tej knjigi našel nove in interesantne ugotovitve pri vprašanju šoka in kolapsa. Dr. Lavrič. samo prof dr. A. Košir s predavanjem o «prenosnih spontanih tumorjih». Iz Miincli. med. Wchsehft. posnemamo, da je bil jugoslovanski izvoz zdravilnih rastlin tekom leta 1937. prav posebno izdaten. Izvažali smo med drugim 252 t kamilic in 153 t lipovega cvetja večinoma v Nemčijo. Umrl: V Parizu R a y m o n d S a b o n r-r a u d, znani dermatolog in izumitelj radio-metra, ki je bil obenem tudi znan kipar in medajler. Iz uredništva Protituberkulozna zveza v Ljubljani v abi gg. zdravnike na s v o j o 7. r e d-ii o letno skupščino, ki še bo vršila dne 24. aprila t. 1. ob desetih v veliki dvorani Okrožnega urada v Ljubljani, Miklošičeva cesta.. — Kolegi, sodelujte pri protituberkuloznem pokretu — odzovite se vabilu Zveze! ... k Seznam časopisov, ki jih prejemamo v zameno za Zdravniški vestnik. (Nadaljevanje.) B. Sorodne stroke in drugo. 26. Farmacevtski vjesnik — Zagreb. 27. Apotekarski vjesnik — Zagreb. 28. Vjesnik lekarnika — Zagreb. 29. Arhiv za herniju i Farmaciju — Zagreb. 30. Jugoslov. veterinarski glasnik — Beograd. 31. Veterinarski arhiv —Zagreb. 32. Prirodoslovne razprave — Ljubljana. 33. Proteus — Ljubljana. 34. Misel in delo — Ljubljana. 33. Naša samouprava — Beograd. 36. Nova pravda — Ljubljana. 37. Časopis za zgodovino in umetnost — Maribor. 38. Glasnik zgodovinskega društva — Maribor. Tovariše, ki se zanimajo za enega ali drugega od navedenih časopisov in bi radi prevzeli referat iz njega za Zdravniški vestnik, naj svojo željo sporočijo uredništvu našega lista. Dotični list ostane potem njihova last. Prosimo tudi one tovariše, ki imajo zveze z inozemstvom, naj nam pomagajo pri pridobivanju novih, zlasti splošno medicinskih listov v zamenjavo z našim Vestnikom. Za Tiskovni sklad Zdrav, vestnika so prispevali: Po Din 200.—: dr. I. Tavčar, Ljubljana; dr. A. Šarić, Slat. Radenci. Po 100 Din: dr. I. Jenko; dr. E. Ilam-merschmidt; dr. J. Kallay; dr. B. Dragaš; dr. L. Savnik, Ljubljana; dr. S. de Gle-ria; dr. A. Novoseljskij, Kranj; dr. B. Weixl, Sv. Trojica; dr. A. Simoniti, Slo-venjgradec; dr. W. Blanke, Ptuj; dr. M. Černič, Maribor; dr. PL Baumgartner, Trbovlje; dr. F. Klar, Dol. Lendava; dr. C. Komotar, Lukovica; dr. A. Slivnik, Radovljica; dr. P. Pehani, Celje. Po 80 Din: dr. J. Arh, Ljubno; dr. F. Pucelj, Kamnik. Po 70 Din: dr. AL Mrgole, Ptuj. Po 60 Din: dr. G. Fedran, Stična. Po 50 Din: dr. J. Tičar; dr. Z. Tominšek; dr. A. Sonc; dr. O. Krajec, Ljubljana; dr. S. Lutman dr. F. Toplak, Maribor; dr. J. Flajs; dr. I. Rajšp, Celje; dr. A. Hrovat, Ormož; dr. K. Stierl, Sodražica; dr. F. Svetina, Št. Jurij; dr. K. Konvalin-ka, Dol. Toplice; dr. C. Porekar, Ljutomer; dr. T. Zajec, Alengeš. Po 40 Din: dr. V. Vrečko. Ptuj; dr. P. Sokolov, Št. Jurij. Po 50 Din: dr. F. Pavlovič; dr. S. Divjak; dr. L. Bezič, Ljubljana; dr. Stj. Ivic, Celje; dr. A. Zorec, Ruše; dr. A. Češarek, Bled; dr. J. Arko, Št. Vid. Po 25 Din: dr. J. Schwischay, Štore, dr. J. Rakež, Šmarje pri Jelšah. Po 10 Din: dr. E. Jenko, Groyer. Ljubljana. — Hvala! Seznam zaključen 1. IV. 1938. KNJIGARNA K LE IN IVI AYR & BAMBERG V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA C. 16 TELEFON ŠT. 32-33 se priporoča za nabavo medicinske literature in vljudno opozarja gg. zdravnike na začasne ugodnosti pri nakupu nemških knjig, ker se do nadaljnjega preračunava nemška marka po din 12■—, torej neverjetno ugodno. Tiskarna «Sava» d. d. v Kranju. — Za tiskarno: Vilče Pešl, Kranj. EPHETONIN HUSTENSAFT Merck pri KAŠLJU Oslov, kašlju Bronhitidi Steklenica s ca. 170 gr. E. MERCK • DARMSTADT Zastopstvo Dr. LEO NEUMAN, Zagreb, Mošinskoga ul. 14 VILA MIRA SOLINE PRI MAKARSKI INFORMACIJE DAJE: VILA MIRA BAŠKAVODA SOLINE (VIA SPLIT) V enem najlepših zalivov Dalmacije leži to idilično morsko kopališče, daleč od vsega vrvenja in vendar v prometnem oziru zelo lahko dostopno. Borov gozd sega prav do plaže. Vsem, ki so željni in potrebni počitka, ta kraj kakor tudi »Vilo Miro“ najtopleje priporočamo Cena Din 50*— za osebo Kopališčna taksa Din 2'— dnevno VSEBINA: Stran Prof. dr. A. Košir: O novem povzročitelju raka (Gerlachovi mikor- miceti)........................................... 41 Doc. dr. B. Škerlj: Antropologija v službi socialne medicine (4 slike) 44 Dr. M. Kamin: Sodobno zdravljenje duševnih bolezni.............. 53 Dr. B. Dragaš: Skupine otrok in mladostnikov kot zdravstveni, pedološki in psihološki problem ........ 59 IZ PRAKSE Dr. J. Bezek: Zanimiv primer ascaridoze......................... 66 Dr. M. Kremžar: Primer avtohotne malarije......................... 68 Dr. Fr. Smerdu: O reorganizaciji zdravstvene službe na deželi 69 Dr. A. Slivnik: Oskrba Slovenije z bolnicami..................... 71 Arh. Ivan Zupan: Dom zdravnika..................................... 74 Dr. Velker: Dr. Janko Kac +................................... 76 POMENKI: Dr. M. Hribar: Osnove stanovskega reda in naša zdravstv. služba 76 Dr. M. Černič: Odgovor na vrstice dr. Hribarja, obenem razgovor o operaciji vnetega slepiča...................... 77 lz zdravn. društev: II. shod Jugosl. kirurškega društva.............................. 80 IV. Jugoslov. protituberkulozni kongres.......................... 81 Nove knjige........................................................... 82 Drobne novice......................................................... 87 Iz uredništva......................................................... 88 VSEBINA PRILOGE „EVGENIKA“: Stran B. Škerlj: Pitheacanthropus erectus (Ob 80-letnici najditelja Eugena Duboisja)................................... 1 L. Pipp: Nazadovanje rojstev, porast povprečne starosti in narodno gospodarstvo.............................. 6 GENETIČNI SEMINAR G. Tomažič: Delovanje heterocigotnih lastnosti pri potomcih prvega rodu . .................................... 11 Književnost: a) domača........................................ 15 b) tuja.......................................... 16 lišče Golnik Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč - in grla v še ozdravljivem štadiju. 3 ôskrbni razredi Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago I — Higienično* dietetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi* cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, lakobëusova operacija. Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik. Pošta — telefon — brzojav: Golnik. Železniška postaja za brzo vlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih. ODDELEK „SANABO-KAŠTEL“ FOUPEX „SANABO-KAŠTEL“ Kristalizirani folikularni hormon v močni dozacljl Injekcije po 500 inf. edinic in 1000 int. edinic v vodeni raztopini Injekcije po 10.000 in 50.000 intbenzoat-edinic v oljnati raztopini Tablete po 5000 int edinic — Supozitorije po 5000 int. edinic AlflENOREJA DISMENOREJA Vzorci TEŽAVE V KLIMAKTERJU in literatura na zahtevo! (^aštel d. d. UNIVERZALNO SREDSTVO PROTI KRČEM GLADKIH MIŠIC SURPARIL (perparin, novatropin, sevenal in amidopirin) , KAŠTEL“ Orig, škatlje s 3 in 6 ampulami Orig. cevčice z 10 in 20 tabletami Orig. škatlje z 5 in 10 supOzlforijami INJEKCIJE TABLETE ; SUPOZITORIJE Indikacije: Ulcus ventriculi et duodeni, holelitiazis, nefrolotiazis, kolitis, spazmi krvnik žil, cistitis, spastična obstipacija. KdšUL d.d Zagreb