Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

74580

JOS. C. OBLAK:

KRPANOVA

KOBILA.

LITERARNA DEBATA OB
OBLETNICI CANKARJEVE
SMRTI.

(PONATISK.)

V IJUBLJflm 1920.
ZALOŽIL KONZORCIJ.

JOS. C. OBLAK:

KRPANOVA

KOBILA.

LITERARNA DEBATA OB
OBLETNICI CANKARJEVE
SMRTI.

(PONATISK.)

V LJUBLJANI 1920.

ZALOŽIL KONZORCIJ.

74560

saMU-Mi

PREDGOVOR.

Ob prvi obletnici Cankarjeve
smrti se je vnela med dr. Oblakom
in dr. Tavčarjem velezanimiva lite¬
rarna debata, pisana v sicer živah¬
nem, a vseskozi dostojnem tonu,
kakoršnega žal v .naših javnih po¬
lemikah nismo bili vajeni. Že radi
tega smo se odločili, da to polemiko
izdamo v skupni brošuri..

Zbrani članki pa so važen done¬
sek k življenjepisu velikega sloven¬
skega umetnika, čegar ime je za¬
slovelo širom sveta kot enega naj¬
večjih slovanskih in še posebej jugo¬
slovanskih duhov. So pa tudi preva-
žen donos za spoznanje Ivana Can¬
karja ne le kot umetnika nevo tudi
kot človeka, o katerem so v ne¬
poučenih krogih nastali napačni poj¬
mi, da, zli predsodki in hude zmote.
Da se ti predsodki razženejo in
pojmi razbistrilo, je glavni namen
objave teh tudi sicer simpatično ter
iskreno pisanih člankov.

Zavedamo se, da v njih ni izčrpan
cel Cankar — človek in umetnik, o
katerem se bodo pisale še — knjige.
Kako neki! Takega namena tudi niso
nikdar imeli; to kaže že njih vsebina.
— Saj so v bistvu polemika o kon¬
kretno postavljenih tezah, ki se za-

3

1 *

govarjajo in pobijajo. Nič več in nič
manj.

Vsekakor so važen donesek za
monografijo tega velikega moža, ki
nam jo bo podala bodočnost — in
del naloge sedanjosti, da »zbere in
reši poizgube najpodrobnejši mate-
rijal o Cankarju človeku«, — pa tudi
umetniku. Med vrsticami in v njih
je gradiva dovolj. V kolikor pa se¬
gajo članki čez okvir debate, preko
spornih točk tudi na stranska polja,
v del naše polpretekle zgodovine
ter obsegajo referate zlasti o dra¬
matičnih delih Cankarjevih, pridobi¬
vajo le na vrednosti in zanimivosti.

Čisti dobiček je namenjen za
Cankarjev spomenik, ki ga je malo¬
kdo tako zaslužil kakor — on, ki bo
našel hvaležnost naroda, kakor je to
že usoda velikih mož, — še le po
— smrti. —

Založništvo.

4

I.

Ob prvi obletnici smrti Ivana
Cankarja in uprizoritvi njego¬
vih „Hlapcev“.

Čudna je usoda velikih mož —
In to ne ravno samo pri nas — in
vendar zopet — naravna in umljiva.
Vstanejo in zažarijo kakor komet na
nebu, -— povzpnejo se visoko nad
splošni duševni nivo. Njihova doba,
v kateri so živeli in za njo delali, —
jih ne razume, in njih veličino spo¬
znajo in pojmijo šele — poznejši ro¬
dovi . . .

Vzemimo samo našega Prešer¬
na! Kaj nam pomeni Prešeren da¬
nes, čez polstoletja od njegove
smrti, — in kaj je pomenil tedaj, ko
je živel in ustvarjal svoja nesmrtna
dela!? In še čez desetletja, ko je bil
pokopan! Saj je nastopila celo do¬
ba, ko je neomejeno vladal kulturni
in politični samodržec Bleiweis, in
je veljal za največjega slovenskega
pesnika eden najneokusnejših stiho-
tvorcev — pesnik ropotač Jovan
Vesel Koseski, dočim je bil onemu
slovenskemu kulturnemu in politič¬
nemu naredniku Prešeren —- za¬
ljubljeni pijanček, ki je zlagal na¬
rodu nekoristne erotične — »pes¬
mice« .In treba je bilo našega du-

5

hovitega ustvaritelja Martina Krpa¬
na Franceta Levstika in Josipa Stri¬
tarja, da sta ga »izvlekla« tako re¬
koč iz blata in iz smeti, v katere so
ga zavrgli nevredni njegovi potomci
— prvaški zakupniki tedanje slo¬
venske politike in z njo tesno zdru¬
žene literature, — njega —nesmrt¬
nega pesnika in predstavitelja naše
kulture pred vsem svetom ...

Marsikdo vpraša: ali je to mo¬
goče? Da, mogoče in — naravno!
Prešeren je vzrastel nad tisti splo¬
šni duševni nivo, v katerem je živel
in ki je pozneje še — padel, — pre¬
hitel jih je za — desetletja in šele
pozni potomci onih, nad katere se je
vzpel, so ga — dohiteli in — umeli
njega in njegovo veličino . . .

Zdi se, da nam je usojeno, da se
nam porodi nekako vsakih petdeset
let en tak velik mož, —• in zdi se. da
se godi prav isto z našim Ivanom
Cankarjem, največjim za ali poleg
Prešerna... Za ali poleg — kdo bi
tehtal! Kaj treba Cankarju primer¬
janja !

Tudi Cankar se je povzpel daleč
nad nivo svoje dobe. — in smelo
trdim, da še davno ni prišel čas. ko
bodo ali bomo pojmili njegovo -- vi¬
šino ali pa globokost... Tudi raz¬
umeli ga bodo šele — poznejši ro¬
dovi ... Saj je danes še velika ve¬
čina ljudi, ki jim je še danes največji
pisatelj — Jurčič, — Cankar pa —

6

nerazumljen, »nepojmljiv in medli«

— sanjač! — naš Cankar, ta riaj-
razboritejši in najplemenitejši tol¬
mač čuvstvovanja človeškega srca
ter obenem najgloblji mislec, psiho¬
log in filozof, ki je najgloblje prodrl
in s čistim in ostrim pogledom pre-
rnotril najskritejše kotičke človeške
duše in srca . . .

Čudno, — kaj ne? — Toda ven¬
dar — naravno! Nič za to! Morda
bodo morali tudi njega nekdaj — iz¬
vleči iz blata prav kakor so nekdaj

— Prešerna, — njega — pesnika
»Podob iz sanj« ... Čim pozneje ga
bodo dohiteli, — tem večji je bil v
svoji dobi, tem višji je bil nad njo!
In celo jako verjetno je to: saj v da¬
našnji povojni dobi splošnega propa¬
danja morale in z njo tesno združe¬
ne — kulture ni pričakovati, da bo
svet hitro — napredoval, marveč
poprej — nazadoval. Ali pa bodo
morda delali izjemo — združeni Ju¬
goslovani? Kdo ve? Titanska du¬
ševna sila bi pač morala tičati v
ras . . .

Podobe iz sanj! Kaj leži pač med
Vami in — Prešernovimi poezijami!
Koliko lepega in slabega , koliko zr¬
na in plev! A kje. imamo delo, ki ni
se moglo primerjati in kosati s tema
dvema knjigama!

Reklo se je svoj čas: da nimamo
ničesa drugega kot oni drobni zve¬
zek poezij, lahko bi stopili pred

7

svetovno tehtnico kulture in samo¬
zavestno položili to drobno knjigo
nanjo. Danes lahko rečemo isto, ko
imamo svoje — »Podobe iz sanj«.
Da ni napisal ali-spesnil Cankar ni-
česa drugega kot to, dozdaj najlepšo
in najglobljo knjigo slovensko vseh
časov, — morali bi ga imenovati
največjega slovenskega genija: z

njo bodo stopali še naši pozni, pozni
rodovi z mirno samozavestjo na
svetovni forum, pred svetovno kul¬
turno tehtnico!

Dvomim, da se tega danes splo¬
šno zavedamo — celo naravno je,
da so danes Cankarjevi — naj se mi
oprosti ta Cankarja skoro žaleči iz¬
raz — »čestilci« bolje pojmovalci, ki
razumejo in občutijo z vso dušo in
vsem srcem njegovo globoko — po¬
ezijo in filozofijo, — v manjšini! Ni¬
smo mu še dorastli. Prehitel nas je.

Eno pa je gotovo: ko bodo že
davno pozabljena imena, raznih, ki
so stopali pred njim in bodo stopali
za njim, in jih bo objela noč,—-bosta
še svetili dve zvezdi na našem kul¬
turnem nebu: Prešeren in Cankar!

Niko- Bartulovič, — Hrvat — je
bil tisti poklicani, ki je prvi pokazal
Ivana Cankarja pred letom dni pod
utiso-m njegove smrti v vsej njegovi
veličini, — s tem pa nočem kratiti
velike vrednosti krasne študije na¬
šega dr. Prijatlja, ki žalibog še ni
zagledala belega dne v tisku . . .

8

Ni ga modernejšega slovenskega
pisatelja, ki bi se bil mogel odtegniti
uplivu demonične sile Cankarjevega
duha in njegove genijalne besede in
zdi se, kakor da bi se pri nas o tem
še ne smelo pisati... Nič za to! Pi¬
sali bodo zanamci. Saj bi danes to
komaj razumeli, in morda bi se na¬
šel celo kdo, ki bi proti temu — pro¬
testiral! . . .

Eno leto je minilo, odkar nam je
telesno umrl. Pogreb, dva, trije ne¬
krologi in potem — konec. Prešeren
leta 1849!-

Ob obletnici njegove smrti igrajo
njegove — «HIapce». Niso njegovo
najboljše delo, — a eno tistih kras¬
nih dramatskih Cankarjevih del, ki
razodevajo resničnega mojstra —
umetnika mo ideji in psihološkem
problemu, (kdo in kaj je hlapec?),
duhovitih refleksijah in notranji glo¬
bočini in ne iščejo efekta samo v zu¬
nanjih — faktih. So pa pristno Can¬
karjevo delo, iz kterega veje —
njegova — beseda, ki nam vendar
kliče celega Ivana Cankarja v spo¬
min, takšnega, kakor je bil, — če¬
prav se nam ni razodel v «Hlapcih»
v vsej svoji veličini in globokosti,—
celega Ivana Cankarja pravim. —
vsaj ob obletnici njegove smrti...

In kaj se je vedelo povedati o
njem in njegovih »Hlapcih!« Prav¬
zaprav — nič! Da kaže delo umet¬
niške vrline! Dobro! Ktero sloven-

sko dramatsko delo lahko poka¬
žemo danes, ki bi bilo doseglo sle¬
herno dramatsko delo Cankarjevo
po svoji notranji umetniški vred¬
nosti. ki je trajna, ako abstrahiramo
morda tehnično stran, ki igra vlogo
pri zunanjem efektu največkrat na
račun notranje vrednosti? Cankar je
do danes ne-le naš največji pisatelj
sploh, nego je tudi naš največji dra¬
matik. ki nam je podal poleg vsega
eno najoriginalnejših, najfinejše ob¬
čutenih del. — visoko —- globoko
veličastno pesem hrepenenja v dra-
matski obliki — «Lepo Vido». Kak¬
šne bedastoče so se pisale o tem
njegovem nerazumljenem krasnem
delu, ki je tudi eno izmed tistih, kte-
ro bodo razumeli in vedeli — sit ve-
nia verbo — ceniti šele zanamci!
Preveč »lirična« se nekterim zdi. in
premalo — faktov se zgodi na —
odru. pravzaprav nič. — in — »lepe
Vide» od nikoder ni, ki bi «ob morju
plenice prala» . . . Seveda! Ker naj
je Cankar hotel ali bi po mnenju
raznih kritikastrov pravzaprav mo¬
ral dramatizirati — (morda ala Voš-
njak!) — narodno pesem, da bi za¬
dostil vsaj — naslovu! . . .

Ali pa je morda res treba danes
celo «braniti», da se tako izrazim, —
Cankarja proti onim. ki nimajo —
okusa, pa vendar hočejo soditi
umetnost zgolj po okusu in ne tudi
po pojmovanju?! Mislim da ne! Saj

10

je Cankar sam suvereno odgovoril
vsem tistim v enem svojih največjih
umotvorov — v »Beli Krizantemi«,
ki je v bistvu literarna polemika, a
umetnina, kteri ne moreš v naši in
morda celi slovanski literaturi no¬
bene enakovredne postaviti ob
stran razun njegove — Krpanove
Kobile... In vendar- : -

Nič za to! Saj so celo »Hlapci« v
Zagrebu, ko so jih igrali pred leti,
bili — nerazumljeni — hladno spre¬
jeti. Čisto naravno! Saj so «Hlapci«
pristno slovensko delo, vzeto iz pri¬
stno slovenskega miljeja — iz dobe
mračnjaštva, kakoršne Hrvati do-
zdaj še doživeli ali bolje občutili
niso, — iprava fotografija našega
duševnega proletarijata iz polpre¬
tekle, a še danes občutene dobe, —
delo, ki je bodo razumeli s polno
dušo le — Slovenci, čeprav morda
šele v bodočnosti. Nikdo še ni tako
globoko pogledal v to bedno dušo v
tistem miljeju, v katerem so se ro¬
dili, po svoji umetniški koncepciji in
psihologiji mojsterski »Hlapci«, v
katerih je pokazal duševne hlapce v
vsi naravnosti in — slabosti.

Na razna tujerodna druga dra¬
matična dela jednake in manjše
umetniške vrednosti nas spominjajo
»Hlapci« ali vsaj na njihov milje.
Učitelj Jerman nas spominja na
Flemminga v »Flachsmannu als
Erzieher«, župnik zopet na kaplana

n

v Halbejevi »Mladosti«. Toda —
kaj se to pravi »spominja?« Milje
je podoben in soroden, a Cankarjevi
značaji so vendar čisto drugi, čisto
njegovi in zopet čisto slovenski, in
iz njih govori čisto Cankarjeva filo¬
zofija, ki je nekaterim danes »še«
— meglena ...

In tako je moral konstatirati gle¬
dališki kritik, da je ob prvi obletnici
Cankarjeve smrti, ob premijeri nje¬
govih »Hlapcev« v — Ljubljani »sa-
moobsebi umevno« manjkalo v sicer
dobro obiskani hiši gornjih »deset-
tisoč«. Kaj se to pravi »gornjih de-
settisoč?« Gornji desettisoči so bili
neglede na njih stan in njih — žep
ravno tisti, ki so bili v gledališču pri
tisti tihosvečani predstavi in kterim
je vzplaval tisti večer pred duha cel
tisti veliki Cankar iz »Podob iz
sanj« in tudi »Lepe Vide«, ktero ho¬
čemo videti prav kmalu v tihem
uživanju. Brez tistih »gornjih deset-
tisoč«, ktere misli g. —n—, ki pa
niso... Saj bi je itak ne razumeli!
Ouod erat demonstrandum. In stavil
bi skoro, da bi se kmalu oglasil eden
izmed tistih ter dejal: ta-le pa piše
reklamo za Cankarja ali celo za —
njegov spomenik, ker je fasciniran
njegov osebni čestilec. Ni me sram.

Kaj potrebuje Cankar — rekla¬
me in osebnih čestilcev!? In to še¬
le ali že — danes?

12

Premišljevanje o Krpanovi
kobili.

Ta prvi dr. Oblakov članek je bil
povod, da se je razvila obširna dis¬
kusija in literarna debata med njim
in dr. Iv. Tavčarjem, ki je pod na¬
slovom »Premišljevanje o
Krpanovi kobili«*)  odgovoril
v bistvu tako-le:

... Ali tudi mi ki živimo v seda¬
njosti, smo prepričani, da je sploh
pretiranje znak današnjega časa:
svet hodi po glavi:

Hoče se vpeljati neko diktaturo
v literarnem življenju, in zbrala se
je rdeča armadica, ki hoče to dikta¬
turo s silo spraviti do veljave. Vsa¬
ka diktatura ima pa nekaj odioznega
v sebi, vsaka diktatura je teptanje
svobode in predvsem svobode mi¬
šljenja . . .

Diktatura v literaturi je še manj
opravičljiva kot druge diktature, ker
nas hoče prisiliti, da se naj bi brez

*) Ker je izšel ta odgovor v „Slov.
Narodu", nismo v položaju, ga ponatisniti
v celoti, nego le glavne, bistvene  od¬
stavke, ki so bili zopet povod nadalnji po¬
lemiki: — to velja tudi o drugih dr. Tav¬
čarjevih člankih, ki jih tudi prinesemo po¬
zneje z bistveno vsebino, v kolikor iste v
svojih člankih doslovno ne citira dr. Oblak.

13

ugovora podvrgli sodbi na polju
okusa in lepote, z eno besedo na
polju umetnosti. V tem oziru veljajo
sicer večni zakoni: pa tudi ti zakoni
niso dosti točni.

Nikdo si torej ne prisvajaj kon¬
čne ali pa še celo nezmotljive sodbe
na njivi umetnosti!

Okus je različen in zato je raz¬
lična tudi sodba.

Sodba dr. Oblakova velja za nje¬
ga samega in izključeno je, da bi
smel to osebno sodbo drugim vsilje¬
vati . . .

Spis, ki mu priznavam najboljšo
voljo, ki mu priznavam, da ga je g.
dr. O. zajel v vrelcu najčistejšega
navdušenja, hoče vpeljati nekako
diktaturo — neke gotove literarne
klike, ki nas hoče z vso močjo pri¬
siliti, da pripoznamo, da je Ivan Can¬
kar velikan vseh velikanov — nekak
drugi Prešeren, nas v resnici na¬
pravlja za glavo krajše, z drugo be¬
sedo on nas fizilira, duševno sfizilira
in sicer zategadelj, ker diktatura
Cankarjevih čestilcev ni tako pro¬
drla, kakor so to pričakovali . . .

Ivan Cankar je bil velik talent
to mu vsak pripoznava — bil je prvi'
stilist, kar jih je dosedaj rodila slo¬
venska zemlja —glede drugega so
pa dvomi dopustni.

Med drugim trdi, da je Cankar¬
jeva »Krpanova kobila« literarno
polemično delo, s katerim ne more

14

tekmovati - nobeno drugo delo v
slavjanski literaturi — vsaj pri¬
bližno tako se je izrazil. Ker so mi
Cankarjeva dela, prešla že nekoliko
iz spomina, sem vzel to »Kobilo«
znova v roke. Ko sem jo prečital, je
sodba moja drugačna, in nikakor ne
pritrjujem dr. Oblaku, da je ta »Kr¬
panova kobila« najboljše delo take
vrste v slavjanski literaturi. »Krpa¬
nova kobila« je pravzaprav zbirka
kratkih podlistkov, ki sami na sebi
ne vzbujajo posebne pozornosti.

Obračajo se tudi proti Govekar¬
ju, ki je tiste dni brez sredstev potil
svoj krvavi pot pri slovenskem gle¬
dišču. Govekarja je Cankar raztrgal

— vsaj Cankar je bil tega mnenja,

— če je pa s tem kaj dokazal, in če
je bil upravičen, da hodi kakor po¬
žrešen lev okrog, zelo dvomim.

Ta lev je potem padel na Prešer¬
nov spomenik, ter pri tem raztrgal
še drugo žrtev, našega nedolžnega
in ponižnega kiparja Zajca.

Naše glediške in umetniške raz¬
mere so bile tisti čas pač take, da
smo se morali zadovoljiti z močni¬
kom . . .

»Krpanova kobila« ima predgo¬
vor, v katerem nam opisuje Cankar
metamorfoze svojega umetniškega
delovanja in mišljenja: pri »Marga¬
reti v Istri« je bil romantik, pozneje

— na Dunaju — se je prelevil v na¬
turalista, ali nekaj podobnega, ko-

15

nečno je bil pesimist, kateremu se je
vse studilo. Postal je duševni nihilist,
ki je čutil potrebo povedati, da vse,
kar je slovenskega, pride lahko pod
nič, ker ni vredno, da eksistira. Kar
se tiče jezika, je ta predgovor prava
visoka pesem slovenske stilistike,
kar se pa tiče vsebine, je pisan pre¬
cej tako, kakor je pisal Heine svoje
»Reisebilder«, recimo svoje »Die
Bader von Lucca«, samo da ima
Heine več dovtipa, kakor ga kaže
Cankar.

Tudi Heine je imel navado, da se
je iz pesniških višin kar naenkrat
spustil nizdol, ter obtičal v prahu
vsakdanjosti. Tako Cankar! Iz tega
prahu je pobral svojo »Dunajčanko
Matildo« — ali kakor se je že ime¬
novala — in njen izrek: »Was geht
Sie das Gesindel an!«

Cankar je torej slovensko dru¬
žbo, predvsem napredno stranko —
kar se tiče strankarstva, je znano,
da je on sam bil mož dvakratnega,
trikratnega prepričanja! — vzel pod
svojo metlo.

Da je imel Cankar kaj legitimacij,
ki bi opravičevale tak napad na
stranko, ki je v svoji sredi štela ven¬
dar mnogo poštenih mož, o tem uvo-
mimo . . .

Dostikrat pa imam vtis, da adepti
Cankarjevi še danes kranclajo »Kr¬
panovo kobilo« le radi tega, ker je
bila ta žival tako hudobna, da je se-

16

kala s svojini kopitom okrog sebe,
in sicer proti napredni stranki. Na¬
vdušenje, ki ga kažejo gotovi krogi
za Cankarja, ima nekako politično
ozadje.

Tako se je ti gospodi posrečilo,
da so obdali Cankarjev grob z neko
neprijetno soparico, ki ne pripušča,
da bi se mogel človek v ljubezni pri¬
bližati ti pisateljski gomili . . .

Pri koncu bi svetoval, da naj
naše gledišče priredi ciklus, pri ka¬
terem naj pridejo na oder Cankar¬
jeve drame. Ali o teh predstavah
mora biti dovoljena svobodna kri¬
tika.

(Konec.)

II.

Krpanova kobila.

»Napačno rabljena in delu¬
joča domišljija je največji
naš sovražnik. Poznam lju¬
di. ki so vedno nesrečni in
nezadovoljni, samo za to.
ker si domišljujejo. da jih
vse zapostavlia' in slabo go¬
vori o njih. Mislijo, da so
cilj vseh mogočih napadov,
zavisti in ljubosumja — v
tesnici ie pa vse to domiš¬
ljija in nima niti sence opra-

17

a

vičenosti.« — (Dr. Orison
Swett Marden — »Moč mi¬
sli«).

Kadar me napade nejevolja — in
kdo na svetu ni temu izpostavljen?
— vzamem rad v roko angleškega
filozofa Mardena in — ozdravljen
sem Tako se godi večinoma ljudem
impulzivne narave boli ali manj ve¬
hementnega značaja. Ni zavidati te
vrste Hudi ker niso preveč srečni in
zadovoljni Dr Ivan Tavčar ie im¬
pulzivna narava in zelo vehementne¬
ga značaja — nai mi oprosti to ka¬
rakterizacijo. saj mu io ie dal oni dan
sam »Slovenski Narod«, ki mu stoji
zelo blizu. Taki liudie radi streljajo
preko cilja in postanejo črnogledi. In
to ni čuda. Od vseh strani streljajo
nanj. da ie človeku včasih narav¬
nost žal zanj. Zato se ni čuditi, da je
postal dr. Tavčar, ki ie oo svoji na¬
ravi blaga in mehka duša — tudi čr¬
nogled in da strelja včasih celo proti
namišljenemu cilju, katerega sploh
ni, in to boli ali manj vehementno.
Kakor se sicer paradoksno sliši,
utegne imeti angleški filozof prav, če
pravi, da ie orožje mehkih narav ro¬
batost. prosim pa. da me g. dr. Tav¬
čar ne ume krivo v tern slučaju, ker
nisem s tem deial. da ie bil robat, kar
bo takoi razvidel iz sledečega:

Napisal sem — nai se mi oprosti
to neskromnost — ob obletnici Can-

18

karjeve smrti spominski članek in
sicer za »Slovenski Narod«, čegar
sotrudnik sem sedai nad 28 let in
naj se mi oprosti, ako si nadenem
sam tudi epiteton »stalen in zvest.«
Storil sem to zato. ker se mi ie zdelo
umestno, da se spominjam te oblet¬
nice tudi v »Slovenskem Narodu«,
ko so prinesli vsi drugi slovenski listi
ob tej priliki krajše in daljše članke,
— torej ob obletnici, ki ne bo tako
kmalu postala obsolentna, dokler bo
sploh živel narod Slovencev. Srbov
in Hrvatov.

Bog mi je priča, da ta moj skro¬
mni pijetetni spis ni imel nobene osti
proti nikomur ali celo — kakega po¬
litičnega ozadja — najmanj pa proti
dr. Tavčarju. Mislim, da ie pač vsa¬
kdo. ki je bral ta članek, imel ta utis
ter mi to lahko tudi g. dr. Tavčar
verjame! Za Boga, saj bi vendar v
nasprotnem slučaju ne bil oddal spi¬
sa v uredništvu »Slovenskega Naro¬
da«, čegar šef ie dr. Tavčar sam!
Uredništvo mi ie ta spis vrnilo —
prvega v 28 letih mojega sotrudni-
štva — v moje precejšnjo začudenje:
češ, da se dr. Tavčar z njim povsem
ne strinja. Oddal sem članek druge¬
mu naprednemu listu »Napreju«, ki je
sicer ob obletnici že priobčil krajši
članek Albrehtov, a je tudi moi čla¬
nek z veliko hvaležnostjo sprejel in
ga objavil.

19  2 *

Tako sem torej zašel — v »rde¬
čo armadico. ki hoče vpeljati nekako
diktaturo v literarnem življenju . . .«

V še večje moje začudenje pa »e
na ta moj članek po precej dolgem
času odgovoril gospod dr. Tavčar
sam v »Narodu« pod naslovom »Pre¬
mišljevanje o Krpanovi kobili.« V
dvojnem oziru sem bil presenečen.

Po celi vsebini in morda še bolj po
tomu, ki sicer vehementnemu dr.

Tavčarju vsaj v političnih polemikah
ni navaden, a bi moral vsaj vladati v
kulturnih in literarnih diskusijah m
torej biti — nepresenetljiv . . .

Torej se da vendar v kulturnih
rečeh pomeniti tudi drugače kakor
sta se svoi čas menila »diktatorček«

Tominšek in »diktator« Aškerc — s
poleni in krepelici.

Dr. Tavčar ie podčrtal »konec«,
vendar pa njegov članek vsebuje tak
nagovor in take trditve, na katere ie
čisto nemogoče se izogniti odgovoru.

Povsem odveč pa ie njegova končna *

opazka, da ni hotel osebno žaliti ni¬
kogar, da pa je svobodno, da se ga
radi tega odgovora osebno napada,
kolikor se komu ljubi. — Decentne-
mu nagovoru naj sledi decenten od- k

govor.

Jaz za svojo osebo bi bil torei iz
tega »boja« odnesel še precej zdra¬
vo kožo. Ne tako — Cankar, za kte-
rega pravzaprav gre . . .

20

;

Za svojo skromno osebo ne bi
odgovarjal sploh ničesar ali k večje¬
mu to, da so dr. Tavčarjeve besede:
»da je proti temu, da bi se tisti, ki
gotovi sodbi o Cankarju ne pritrjuje¬
jo, vlačili na morišče in se duševno
nekako tako pobijajo, kakor so pobi¬
jali ruski boljševiki rusko meščan¬
stvo, da sem s svojim člankom —
njega (dr. Tavčarja!) sfiziliral in de¬
jal, da so vsi, kar jih noče prenašati
diktatorske nagajke. — neumni itd.«
— tako strašno pretirane licentlae
poeticae, katerih a priori ni jemati
dobesedno — da pa se to rado zgodi
impulzivnim naravam, kterih se po-
Joteva včasih črnogledost, — prime¬
roma najhujša nesreča, v ktero more
zabresti človek, kakor to trdi filozof
Marden . . . Tudi dr. Tavčar je ne¬
srečen.

Toda o Cankarju ie napisal dr.
Tavčar pri tem take, — nai mi opro¬
sti ta izraz — gorostasne trditve, da
radi svojega kulturnega naziranja ne
morem istih preiti, če že ne iz pijetete
do pokojnega Cankarja. Posebej
zato ne. ker ie bil dr. Tavčarju ravno
moj skromni članek povod, da jih je
napisal — brez slabega namena,
morda nehote vsled bujne svoje fan¬
tazije in vehementne narave. — mor¬
da nekaj, kar mu je že dolgo ležalo
na duši ...

21

Ako bi se hotel spuščati za dr.
Tavčarjem na polje pretiravanja —

— bi ravno tako lahko trdil, da je dr.
Tavčar imenom neke »klike«, ki no¬
če pripoznati Cankarja, sfiziliral vse
tiste, katerim pomenja Cankarjeva

— »stilistika« — (ti moj ljubi bog. dr.
Tavčar vidi v Cankarju samo naj¬
boljšega stilista!) — višek umetno¬
sti, tista smer, katere najodličnejši
zastopnik ie on, in zlasti romantične
stvari kakor so »Mrtva srca« ali pa
tudi »V Zali« — oa ne . . .. duševno
sfiziliral tisto »kliko«, kateri ie spo¬
min na največjega slovenskega lite¬
rata čist in svetal kakor kristal —
brez vse sopare in megle —; sveto
ji je ime. zapisano na enem tistih
belih lističev v blato teptane krizan¬
teme ‘siromaka, ki je pa ostala po
Cankarju in samo po njem vsled nje¬
gove zmagovalne duševne sile —
brez vsake pomoči kakega »dikta¬
torstva« in tudi dr, Tavčarjeve —
zbog enega samega velikega prepri¬
čanja in vere v lepoto in resnico —
bogastvo bogatega . . .

Sicer pa se veselim, da se je da¬
nes, »ko vse hodi po glavi«, ko se vse
peha za materijalnim blagom, ko se
ves idealizem in vse rodoljubje pota¬
plja v blatu naignusnejšega egoizma,
ko vse pleše okoli zlatega teleta —
(celo dr. Tavčarju se kar nehote vsili
ptimera o kroni in šterlingu) — tega

22

najkarakterističnega znaka današnje¬
ga časa, --da se ie torej v

teh časih sploh še mogla razviti in to
celo v slovenskem političnem dnev¬
niku kulturna debata, ki se tiče vred¬
nejšega in resnejšega predmeta in se
vzdiguje nad nivo našega žalostnega
vsakdanjega životarjenja. Zato bi
morali biti prav za prav dr. Tav¬
čarju hvaležni.

Gotovo sva si z g. dr. Tavčarjem
edina v tem, kar ie že naš neupoglji¬
vi in duhoviti Levstik v polemiki z
enim od »noviške gospode« (Petrom
Hicingerjem), ki tudi ni priznavala
niti — Levstika — niti Prešerna, za¬
pisal koncem svoje kritike 1. 1857./8.
vsekakoj v nekem jezikoslovnem
boju: »Čemu se bojimo kritike, ki ji
vendar ne odidemo? Zadela nas bo
gotovo, če danes ne, morda jutri...
Vsak človek ima prost jezik, da po¬
šteno pove. kar misli o poštenih re¬
čeh: vsakemu bodi med nami prosto
še pero. da tudi pošteno  piše, kar
in kakor hoče v poštenih  rečeh!
To ie sodnikova skrb, da ne zatrobi
kake neumne, ker bi se mu potem
krohotaje smejal, kdor bi ga slišal:
tisti pa, kogar ie napak sodil, vem,
da bi ga za vselej k pokoju posadil.
Kdor Slovencem dobro hoče, na) z
mano reče: »Bog živi kritiko!« —
Zlate besede! Tem bi še pristavila:
Bog živi svobodno besedo na polju

23

kulture, lepote in okusa! Razlika je
pri tem samo ta, da moja malenkost
v resnici ni nikomur kratila te svo¬
bode, — dr. Tavčar pa jo ie — z za¬
vrnitvijo mojega spisa in ne v zad¬
nji vrsti z apodiktično podčrtanim
»koncem« svojega v enem oziru do¬
sti boli — če že hočemo rabiti ta iz¬
raz — diktatorskega odgovora.

Živela svoboda. Radi mene pa si
naj izpiše v »Slovenskem Narodu«
makar Luigi Calco celo svojo lite¬
rarno dušo brez vsake kritike, — alt
potem naj bi bil dr. Tavčar priobčil
tudi moj člančič! Saj s tem še ni re¬
čeno, da bi se z njim identificiral, in
lahko bi bil nanj svobodno odgovori)
v svojem listu. Za večjo pravico bi
potem pisal proti diktaturi v litera¬
turi, čeprav ie v resnici ni! Saj se
menda tudi ne identificira z vsemi
podlistki »Slovenskega Naroda« ne¬
ke pos’ebne brezbarvne in plitve
struie, ki iih včasih z angelsko potr¬
pežljivostjo prenaša čitaioče občin¬
stvo ...

*

Dr. Tavčarja ie razvnela najboll
teza. da ie Cankar poleg Prešerna,
ali za Prešernom naivečii slovenski
literat. Ako bi dr. Tavčar ne bil dru¬
gega pobiial kakor to trditev, bi mo¬
gel vpoštevati njegov podčrtan)
konec. Niti njegove očitno krive tr¬
ditve, da sem postavil tezo, da je

24

Cankar za nas »nekak drugi Preše¬
ren«. ne bi pobijal, ker ie zmota in
nesporazumlienie čisto očitno. Pre¬
šeren in Cankar sta tako samosvoji,
skoro bi rekel nasprotujoči si indivi¬
dualnosti v naši literaturi, da jih
sploh ni mogoče primerjati po —
žanru in struji. Vsak po svoje sta
kulturni veličini in granitna mernika v
zgodovini naše kulture. Saj je Pre¬
šeren naš prvi nesnik-umetnik. Can¬
kar pa predvsem umetnik-prozaist!
Ako pa sem torej trdil, da se porodi
nekako vsakih 50 let en tak veliki
mož, in da je Cankar za ali »poleg
Prešerna največji« in še pristavil:
Kaj treba Cankarju primerjanja in
tehtania, -nisem trdil tega, kar izvoli
trditi dr. Tavčar. A to bi bila malen¬
kost.

Toda dr. Tavčar se čuti tudi radi
tega duševno sfiziliranega, ker sem
trdil, da se je Cankar dvignil nad
nivo svojega časa, vsled česar ga
bodo splošno priznavale in — raz¬
umele šele prihodnje generacije, In
se čuti zato proglašenim za neumne¬
ga — prosim, to ie njegov izraz. —
Tavčar pravi: prepustimo to sodbo
bodočnosti! Toda njegovi trditvi, da
je dokončna in nezmotljiva ocena
Cankarjevih del danes — nemo¬
goča,  si usodam ugovarjati. Še po¬
sebej glede — »Podob iz sanj«.

25

Dr. Tavčar vidi pri tem »dikta¬
torje in diktatorčke« in literarne bolj-
ševike, on vidi neko kliko, »ki hoče
bičati vsakega, ki ne prisega na go¬
tove teze in nazore«. Treba ie precej
fantazije, da se morejo roditi v oči-
gled mojega skromnega spominske¬
ga člančiča take misli, — besede pre¬
tiranosti, ki morajo gotovo boleti ti¬
stega boli. ki jih ie zapisal, nego
onega, ki jih bere naravnost z nekim
sočutjem.

Vse to pa gre na rovaš tiste im¬
pulzivne narave, ki je rodilo dr. Tav¬
čarju že toliko nesrečnih ur in ki mu
ne pripušča, da bi našel tisti trajni
mir in mirno razpoloženje, ki nam je
rodilo eno najlepših del naše litera¬
ture, tisto nežno iesensko cvetje nje¬
gove še vedno mlade duše . . . Pro¬
sim, jaz ne pretiravam in »pošteno
trdim o poštenih stvareh«, da, ako bi
Emil Leon  ničesar drugega ne
zapustil, kakor samo »Cvetie v je¬
seni«. bi bil zdaj eden naših najbolj¬
ših pisateljev; le škoda, da ne najde
več takih momentov dr. Ivan
Tavčar,  ker so ga dostikrat docela
absorbirali tisti večni tudi nekulturni
in malovredni osebni boji na škodo
slovenske literature, ki bi bila sicer
za marsikako cvetje Emila Leona
bogatejša.

Kar pa ie dosegel Emil Leon v
svojem „cvetju“, to je dosegel in še

26

neizmerno več Ivan Cankar v svojih
»Podobah iz sanj«. — Vsakemu svo¬
je: Emilu Leonu, njegovo »Cvetje«,
Cankarju »Podobe z sani«. — »delo
svetovne višine« — njegovo — pro¬
sim za svobodo okusa! — Belo kri¬
zantemo, in še toliko in toliko drugih
nesmrtnih del!

Čisto naravno Je. da je moj spo¬
minski člančič omenjal ono najzna¬
čilnejše delo Cankarjevo, in se
sukal. — ker so se ravno ob tej ob¬
letnici igrali »Hlapci« — okoli teh.
— Pri tem sem se spominjal Can¬
karja kot našega največjega drama¬
tika.

Dr. Tavčar na se ie spravil na —
Krpanovo kobilo! In utis imam, da je
Tavčar, ki so mu Cankarjeva dela
prešla že nekoliko iz spo¬
rni n a in je torej »vzel kobilo« —
znova v roke (ipsissima verba!)«, —
po tei »kobili« meril in izmeril celega
Cankarja . . .

Mirno je prezrl »Podobe iz sanj«
in vsa druga dela in zapisal tezo, da
je Cankar duševni nihilist. In zakaj?
Zato ker ie raztrgal sedanjega in
bivšega sourednika »Slovenskega
Naroda« Frana Govekarja in ker je
napisal tisti konec predgovora v
»Krpanovi kobili«, v kterem se ob¬
regne ob rodoljube in dolgo vrsto
slov. politikov in tisti — »lepi« Pre-

27

šernov spomenik . .. Zato dr. Tavčar
ta konec iztrga in doslovno citira —
čeprav ie teža in višina te »visoke
pesmi« vse kje drugje_

Diktatura in diktatorčki, Fran
Govekar in Krpanova kobila, rodo¬
ljubi in rodoljubarstvo — to so po¬
glavja zase; o vsakem bi se dalo
napisati knjigo. In knjige se bodo pi¬
sale o Ivanu Cankarju prav tako.
kakor o Prešernu ali tudi Levstiku,

— in prav specijelno o »Krpanovi
kobili« (kakor o Prešernovi »Novi
pisariji«), ki čaka svojega — Žigona :
tako ga čaka tudi poglavje, kako je
sijajni Cankarjev talent vplival na
sodobnike — literate — tudi na —
dr. Tavčarja, — kar mu ne šteje v

— slabo...

Radi te diktature se baje »dosedai
še ni spisala niti ena objektivna sod¬
ba o Cankarju«, Bog se usmili! —

Ker si ne upam trditi, da se dr. Tav¬
čar ne zanima za naše literarno živ¬
ljenje in naš literarni pokret, pravim,
da je pozabil na vse tiste različne 4

pravične in nepravične kritike o
Cankarju. Cankar ie doživel kritike

— tudi nepoštene, tako, da se je mo¬
ral braniti. In prav je bilo. da jih je
doživel, ker sicer ne bi imela naša li-
teratura enega najlepših njegovih
umotvorov »Bele krizanteme«, ki ie
kot polemičen spis prava in resnična
umetnina.

28

Sploh je dr. Tavčar v svojem pre¬
mišljevanju načel vse polno vpra¬
šanj, od kterih pa nobenega ni rešil,
— kakor jih ne bom rešil jaz na
skromnem prostorčku podlistka.
Prepuščam to zmožnejšemu duhu in
spretnejšemu peresu.

»Podobe iz sanj« in »Prešernove
poezije« — pa sta dva granitna mej¬
nika v naši literaturi — dokončno !n
nezmotljivo ugotovljene vrednosti!
»Krpanova kobila« pa je in ostane
kulturni dokument prve vrste in važ¬
nosti prav tako kakor »Nova pisa¬
rija«. Kdo bo iskal v »Podobah iz
sanj« — duševni nihilizem, kdo ne
more čutiti in razumeti tiste globoke
filozofije, ki leži v njih in more videti
v istih samo Cankaria dobrega sti¬
lista? Zato bi prosil g. dr. Tavčarja
in nikar mi naj tega ne zameri, da naj
»vzame znova v roko«razun
»Kobile« še »Hlapca Jerneja«. »Na
klancu«, »Križ na gori«, tudi »Marti¬
na Kačurja« in »Hlapce« pa seveda
tudi — »Podobe iz sanj«, ki so mu
najbrže tudi prešle — iz spomina . . .

Ako bo potem še trdil, da je Can¬
kar samo naš najboljši stilist in samo
talent — potem je seveda najin
»ukus« in pojem o lepoti in globo¬
kosti umetniških del tako različen in
nepremostljiv, da je težko razprav¬
ljati.

29

J

Prepričan sem, da bo prišel z
drugimi vred do sklepa, da ie Cankar
do danes naivečii jugoslovanski ge¬
nij, — in ne samo talent, ki bi se
eventuelno mogel še le razviti, nego
talent, ki ie dosegel svoio višino,
ktere dozdai še nikdo videl ni . . . Ali
pa mi nai imenuje kteregakoli Slo¬
venca, Hrvata ali tudi Srba. ki bi se
mogel po tei višini vzporediti s Can¬
karjem! Bratje Hrvatje in Srbi sami
to radi »rinoznajo in se klanjajo temu
velikemu duhu, ki ie poveličal nele
svoj mali narodič nego celo Jugoslo¬
vanstvo ... In tega mnenja so tudi Čehi.

Toda kai vse to. — ko oa je Can¬
kar spisal tudi — »Krpanovo Kobi¬
lo« (!) — Le-to mu šteje dr. Tavčar
zelo v zlo, ker je »kakor požrešen
lev« raztrgal Govekarja, ki je tedaj
pri slovenskem gledališču brez sred¬
stev — krvavi pot potil ... In hu¬
dobna je bila ta kobila in brcala je
nekam sitno okoli sebe. Storil je
Govekarju krivico in morda tudi
komu drugemu, raztrgal je rodolju¬
be in politike in celo nedolžnega
Zajčka . . . Zato ie nihilist . . .

Tudi naš ljubi, visoko cenjeni hu¬
morist in satirik Milčinski si ie privo¬
ščil te vrste ljudi, ki jih misli Ivan
Cankar, a nikdo še ni trdil da ie Mil¬
činski — zato duševni nihilist — pač
pa, da ima izvrstno pero, da ie tudi
več kakor dober stilist in da ima tudi

30

— prav! Torej, kar se teh laži-rodo-
Ijubov in podobnih »poštenih« mož
tiče. — to ie poglavje zase. a že dav¬
no precej in hvala bogu preboijeno...
Toda Cankar ni napadal strank, nego
izrodke v istih. Na kateri njivi ne
raste tudi pleveli?

Oba sta jih obdelala: Cankar in
Milčinski, vsak po svoje — a oba
edina o duševni kvaliteti in moralni
ceni vseh. Vsak humorist je boli ali
manj hudoben v gotovem pomenu
besede. Mora biti . . . Milčinski še
celo zelo! In tudi Cankar ni bil brez
humorja. Če pa ni imel tistega boli
površnega humorja, ah' — dovtipa,
pa je imel zato temvečjo porcijo tiste
globoke, genijalne satirCr ki stoji do-
zdaj nedosežena v naši in recimo ju¬
goslovanski literaturi.

Cankar je torej zakrivil »Krpano¬
vo kobilo«, razžalil je Govekarja in
rodoljube. Konečno je celo umrl In
vršil se je njegov znani pogreb z raz¬
nimi okolnostmi. — res brez vse nje¬
gove krivde: kajti ni zapustil nobene
poslednievoljne naredbe glede tega...

Vse to skupaj je povzročilo, — in
zdaj čuimo nemile in trde besede:

»Obdali so ta grob z neko soparo
In meglo, ki ne dopušča, da bi se člo¬
vek mogel v ljubezni približati tej pi¬
sateljski gomili.«

Te besede je zapisal dr. Tavčar,
pisatelj nežnega cvetja v jeseni. In

31

nam je težko srce ... Z njimi se je-
samega sebe sfiziliral. Oziroma svoje
»premišljevanje«. Kar se pripeti v
najboljši rodbini najboljšemu člove¬
ku. Moj skromni člančič nima pri tem
prav nobene »zasluge«, ker iaz ubogi
David niti s fračo nisem pomeril na
— njega . . . Recimo, da jih ie napisat
dr. Ivan Tavčar — politik, ne pa
Emil Leon — umetnik.

V tisti gomili pa spi nevzdramno
spanje mož z belo krizantemo, apo¬
stol resnice, lepote in ljubezni, ki jo
ie iskal in — našel; — v nji je našel
mir, katerega je v svojem trnjevem
in boja polnem življenju iskal in —
ne našel . ..

Kdo ie obdal grob Cankarjev s
soparo? Kdo se mu ne more pribli¬
žati v čisti ljubezni?

V ljubezni je dvignila Cankarja
na svoj ščit mladina, v ljubezni se
približujejo vsi ti in oni njegovemu
grobu, ker v ljubezni, resnici in le¬
poti je živel in zmagal in živel bo —
kljub Krpanovi kobili, čeprav je bila
tako strašno hudobna in požrešna...

Kdo je večji, Cankar ali Prešeren,
to vprašanje prepustimo zgodovini.
Lsojam si pa biti mnenja, da je dr.
Tavčar storil njegovemu spominu
krivico bolj ali manj zavedno, — od¬
govarjajoč na moj članek v mislih,
da ima skrito ost in kak očitek na-

32

perjen zroti njegovi sicer visoko ce¬
njeni osebi kot literatu in človeku....

»Podobe iz sanj« iz leta 1917. mu
gotovo niso plavale pred očmi, ko
ie pisal to svoje premišljevanje o Kr¬
panovi kobili.

Pa tega še ne dosti, — vrhu vse¬
ga mu še očita:

Imel ie troino prepričanje!

S to svojo tezo je dosegel dr.
Tavčar v svojem premišljevanju
svoj višek, oziroma — nižino. To Je:
postavil se je na stališče strankar¬
stva. Raz isto hoče Cankarja litera¬
ta potisniti z najvišjih vrhov, na ka¬
terih ga hoče imeti neka »klika in
diktatura«, dočim ga on hoče imeti .
pri sebi bolj v nižini.

Ta teza res ni na višini.

Vem, da mi g. dr. Tavčar tega
nikdar ne bo odpustil, toda jaz zaje¬
mam iz čistega studenca... Zato ne
bom prosil milostne sodbe božje ...

Kaj bi rekel n. pr. dr. Tavčar,
ako bi se drznila kaka »literarna
tercijalka« ali kak »diktatorček ne¬
opravičeno trditi, da je n. pr. dr.
Tavčar svoje prepričanje menjal te¬
daj, ko je napisal neko premišljeva¬
nje o Evharestiji — on, ki ie svojčas
dopuščal, da se ie pisalo v »Narodu«
o Haecklu in Darwinu. soloh stvari,
ki so se brale pozneje le v »Svobod¬
ni misli«, — on, ki je razvijal zad-

33

s

Tijič svoje literarne nazote o slav¬
nem, lepem literarnem delu »Dekle¬
tu Elizi«, a je sprejel kot sourednika
»Narodovega« — naturalista Gove¬
karja. Oj robatosti, s katero bi bil
odgovoril!

Naš veliki Cankar, mož trojnega
prepričanja, pa leži v grobu z belo
krizantemo in se sam osebno bra¬
niti ne more, a se mu tudi braniti tre¬
ba ni. Braniio ea njegova nesmrtna
dela, ki odtehtajo stotisočkrat te
skromne, čeprav iskrene vrstice. Le
ta dela so en sam veliki, monumen¬
talni in granitni protest proti nelju-
bezniivi in težki trditvi...

Strankarstvo! Ne bom se spuščal
, na to polje. Toda Cankarja soditi po
strankarstvu kot literata in to celo
pri naših, strankarskih razmerah,
ko so breznačelni osebni boji tako
na površju, da moramo včasi kar sti¬
kati po smeteh in blatu oo — nače¬
lih. — ie vendar — oprostite. — ne¬
koliko presmelo ... Toda res je —
Cankar je pisal menda v vse sloven¬
ske liste in bil pri tem-— organiziran
socijalist. In to naj ie njegov greh!

Če nai velja ta teza o trojnem
prepričanju, potem imamo pri nas
pač velik del najboljših kulturnih de¬
lavcev dvojnega in trojnega prepri¬
čanja ... Celo politik naprednjak Iv.
Hribar je pisal, če se ne motim,
pred nedavnim časom članek v —

34

»Slovenca«. Bog ve, ali ima on tudi

— dvojno prepričanje! Moja malen¬
kost je včeraj še pisala v »Narod« in

— še bom, če se nisem ali bom s te¬
mi podlistki o Cankarju preveč —-
zameril, — sem torej tudi mož dvoj¬
nega, — pardon! — trojnega prepri¬
čanju! Kajti naročen sem in celo —
berem  tudi »Dom in Svet« in »Slo¬
venca« ... Pri tem me tolaži zavest,
da nisem v najslabši družbi...

Tako se večkrat zgodi, da stori
umetnik umetniku veliko krivico.
Večkrat sem že slišal — tako zlasti
med glasbeniki: ta in ta nima no¬
bene prave sodbe in smisla za delo
svojih vrstnikov, dasi je sam pro¬
duktiven član te družbe. Nekaj čud¬
nega in paradoksnega! Pa je ven¬
dar tako. Izvršujoči umetniki so do¬
stikrat slabi kritiki. Res ni vse za
vsakega . . .

' * *

Cankarjev rodoljub govori . . .
»vem natanko, česa bi bilo treba in
kako bi moralo biti. In kljub temu
da to vem, ne "storim, česar bi bilo
treba, ne trudim se. da bi vzdignil
narod k sebi. temveč lezem sam v
najgloblje njegove luže, zatajujem z
udanim srcem svoje prepričanje in
sem na ta prijetni način svojega ro-
doljubja mučenik, kjerkoli me člo¬
vek zgrabi. »Siromak se je zmotil.

35

3 *

Nt treba, da bi on vlekel narod v
svoje višave, temveč hudo je treba,
da se vzdigne iz svoje lene, gnile,
po neizobraženosti smrdeče samo¬
zadovoljnosti do višine svoje¬
ga naroda.  Tako so se vzdignili
Jurčič, Kersnik, Trdina, Levstik,
Tavčar, in narod kii je stal nad nji¬
mi. jih je sprejel z obema rokama«.

Tako Cankar v svoji Krpanovi ko¬
bili. Tako pač ne piše mož. ki »dev-
lie vso slovensko kulturo v — nič«.
— nihilist, ki mu je vsa slovenska
kultura nevredna, da eksistira.

Cankar sam ni bil krivičen dr.
Tavčarju — literatu.

To je razvidno že iz gorajšnjega.

Ta »Kobila« pa ie po Tavčarju —
»pravzaprav samo zbirka kratkih
podlistkov, ki sami na sebi ne vzbu¬
jajo« — posebne pozornosti, — »ne¬
kak političen spis«, »ki se mora ce¬
niti po predpisih, ki veljajo za poli¬
tične spise sploh« — »nekaj eno¬
dnevnega!«

Nekaj enodnevnega! Ta kultur¬
no zgodovinski dokument, ki ne bo
nikdar izginil iz naše zgodovine!

V tisti spor med Govekarjem tn
Cankarjem se ne spuščam. To je po¬
glavje zase. — zanimivo in obširno,
Kos naše kulturne zgodovine leži v
njem. Knjige.

36

Cankar je iskal vedno in povsod
le resnico in lepoto. Tudi v »Ko¬
bili« . . .

Bil ie večkrat napaden. Moral se
te braniti.

Zato prepustim zopet besedo
Cankariu samemu. Naj govori sam
Iz knjige, ki je izšla tri leta pozneje:

»Poglejmo si iz lica v lice:--

Kdo si ti. ki si pljunil na mojo
umetnost ter mi navsezadnje očital,
da jemljem pošteno plačilo za pošte¬
no delo? Ali nisi tisti človek, ki je
zatajil in prodal svoje prepričanje za
velik kos kruha in ki prodaja in zata¬
juje svoje prepričanje dan na dan, z
vsako besedo, govorjeno in pisano?
Ali ne čutiš, da so tvoje rovtarske
pridige gol napuh in gola ošabnost?
Skrij se v noč. da te ne vidi oko ne¬
prodanega človeka!

Nič zamere — bodita vam napuh
in ošabnost, tradicija izza Bleivei-
sovih dni! Takrat ie bila govorjena
slavna beseda: »Pogine naj pes!« —
in blešči se še dandanašnji na grbu
slovenske umetnosti . . .

Umetnik je prolet v meščanski
suknji . . .

Na, pometač, moje pero, ti pa mi
dai svojo metlo, da bom enkrat v
življenju veselo zažvižgal!

Brezpravna svoboda umetniko¬
va je vsa njegova radost in bridkost.
*

37

»Ta narod, ki je trikrat petsto let
trpel in tlačanil — ta narod da bi
imel kulturo? Ta narod, ki je ubog
in zasužnjen, lačen in žejen — ta
narod da bi imel kulturo? Tako je

rekel in sodil Wastian.-

Po domače torej: narod, poživim
se, ker ti človečanstva živ krst ne
verjame! Pravijo, da si berač —

obleci beraško srajco!-

Že slutim zarjo tistega dne, sluti
io vse moje najgloblje in najčistejše
hrepenenje. Ne, ne hrepenenje sa¬
mo! Moje delo je slutnja zarje, vsa¬
ka rnoia beseda in vse moje živ¬
ljenje. Že slišim dleto, ki kleše gra¬
nitni temelj novi zgradbi...«

Tako ie mogel pisati le mož, ne¬
prodan in čist. mož enega samega
velikega prepričanja in vere v slo¬
vensko bodočnost in kulturo, mož,
ki ie to kulturo resnično ljubil!

Besede, kakršnih bolj ali manj po¬
dobnih ni čula naša javnost, odkar se
je moral boriti duhoviti Levstik proti
brezokusnemu samodržcu Bleiweisu
za se in za — Prešerna.

Premišljena je bila moja primera
med Cankarjem in Prešernom, toda
ne toliko glede njihove umetniške
individualnosti kakor gleda razmer
in dob, v kterih sta živela in se uve¬
ljavljala ... Hotel sem pač čisto splo¬
šno opomniti, kako se ie moral vsak
veliki duh boriti proti pod njim sto-

38

ječim. S tem pa seveda še nisem de-
ial, da ie Cankarjeva doba povsem in
v vsem jednaka Levstikovi.

Kakor ie zmagal Prešeren in
Levstik, tako pa bo zmagal tudi
Cankar. Zmagal oa ni oo diktaturi
diktatorjev, nego oo diktaturi lepote
in resnice, ki ie večna.

*

S tem bi bil ta »boj« v tei smeri
končan.

Šlo pa ie vendarle več ali matij
za — osebo velikega našega mojstra.
Očitalo se mu je trojno prepričanje
in — skoro bi rekel — averzijo do
naše kulture. To bi utegnilo vreč!
slabo luč nanj morda boli kot člo¬
veka nego literata ... Šlo ie za ne¬
kaj bolj, rekel bi, podrejenega. Kdo
bo danes diskutiral in se prepiral o
zasebnem življenju Franceta Pre¬
šerna! Imel sem vsai utis, da je šlo
za nekaj podobnega ... In čuti! sem
srčno potrebo — zlomiti sulico za ne-
omadeževan njegov spomin, ker nam
ie vsem mil in drag ... Apostrofiran
in v vlogi skromnega branitelja ...

Tudi motiv dr. Tavčarievega pre-
mišlievanja se mi vidi boli ali manj
oseben . . . Čutil se ie oo krivici pri¬
zadetega. V takih zadevah ie videti
dr. Tavčar zelo rahločuten . . .

Vendar pa bi bilo skoro žaljivo
zanj. ako bi hoteli iskati v tej pole-

39

miki zgolj osebnega in ne tudi višje¬
ga momenta.

Mislim, da se ne motim, ako tr¬
dim, da gre v bistvu vendarle tudi
za — boj med staro in novo strujo,
za boj med različnimi — da se poslu-
žim dr. Tavčarjeve verzije — okusi
in naziranji v umetnosti.

Morda za začetek. Ali morda tudi
za konec? Boj med staro in novo
strujo še ni doboievan . . .

Pri tem oovse razumem duševni
položaj dr. Tavčarja.

Človek postane starejši in se rad
ozre nazaj na delo svojega življenja.
Pa vidi, da se majejo temelji, na
kterih sloni večji del njegovega lite¬
rarnega dela . . . Skoro je že izpre¬
gel .. .

Med tem je vstala mogočno nova
brez vsakega dvoma poglobljena
smer, obrnjena v notranjost človeške
duše in njenega čuvstvovanja za¬
metujoča tisto plitvo nanizovanle
zunanjih dogodkov v boli ali mani
psihologično utemeljeni zvezi, tudi
gotovo romantično smer in tudi vso
tisto teatraliko, proračunjeno zgolj
na zunanji efekt. Tudi slog ie posta!
drug.

Pa vstane in vzcvete mu na jesen
zopet njegova duša ... Objel io je
med tem že novi tok — to se jasno
vidi tudi na njegovem delu. A ven-

40

dar ga je morda čas med tem že ne¬
koliko prehitel...

Postal je namreč — tako se nje¬
mu vsaj dozdeva — sam »žrtev«
svoje lastne teze.

Sam pravi: »Diktatorstvo je pa
še manj opravičljivo v literaturi ka¬
kor vse druge diktature, na polju
okusa in lepote, z eno besedo na po¬
lju umetnosti. V tem oziru veljajo
»večni« zakoni, ti pa niso točni . .
Tudi okus je »različen«. Ali z drugi¬
mi besedami: »okus« se menja, stru¬
ja pride in — gre ... V marsikate¬
rem oziru ima dr. Tavčar prav. V
tem ravno tiči zanj tisti tragični mo¬
ment. Subjektivno namreč.

Ako se dene vsa njegova dela na
rešeto novodobnega »okusa«, odpa¬
de pač marsikaj. Ostane pa tudi še
zdaj na površju »Cvetje v jeseni«,
slike iz škofjeloškega pogorja, 400u
i. dr. Dosti za nas! — On pa ima
morda subjektivni utis in zavest, da
je to premalo — zanj ... Nehote mu
uide trpka beseda . . .

Prepričan sem, da ta višji prin-
cipijelni boj še ni — končan. Dvomim
celo vočigled impulzivne in vehe¬
mentne narave dr. Tavčarjeve, da
niti pričujoči, ki se je sukal bolj ali
manj okoli osebe Cankarjeve, — če
prav je stvar v tem oziru čisto jasna.

V tem oziru vem, da sem se spu-
stil apostrofiran — v neiednak boj

41

toda s poštenim srcem in odkritim
vezirjem brez vse nečimurnosti. Saj
sem se izpostavil ne — za se. nego
za dobro in pravično stvar. Vem tu¬
di, da bi dr. Tavčar rad oziroma
lahko vsak čas zamenjal fini literarno
polemični rapir s krvavo in težko
politično sekiro. Krvavel je že mar¬
sikdo pod njo!...

Tudi se odkrito zavedam, da bi
bil legitimiran izbojevati ta boj pokli-
canejši. na leposlovnem polju aktiv¬
no delujoči literat. Dr. Tavčar ima
pred mojo malenkostjo svoje »Cve¬
tje« in za seboj — slavno literarno
preteklost, — jaz pa samo svoje
skromno, še prosto pero. ki se ie
drznilo zapisati, ali imelo vsaj — če
mi hoče to priznati — voljo zapisati
»pošteno besedo v poštenih rečeh«...

Pred leti (1903/4) sem se osmelil
napisati v »Slovanu« nekako kritiko
Aškerčevemu »Zlatorogu« v obliki
daljše študije, v kateri sem primerjal
Baumbachovo in njegovo delo. Se¬
veda sem se odločil za — Baum-
bacha. On ie zavihtel sekiro. Imeno¬
val me ie — germanofila in ne vem
kaj še . . . Izkrvavel nisem ... Ali
tudi Aškerc ni obdržal svojega —
bičati vsakega, ki ne prisega na
prava...

Mislim, da tudi meni ni treba pri¬
pomniti, da nisem hotel v tej pole¬
miki prav nikogar žaliti osebno.

42

Nato je odgovoril g. dr. Tavčar
pod naslovom

»Krpanova kobila«

v bistva to-le:

Moti se dr. Oblak predvsem, če
morda živi v veri, da sem jaz morda
njegov podlistek »Ob obletnici Can¬
karjeve smrti« smatral za napad na
svojo osebo, da sem radi tega zašel
v nekake domišljije.

Da ne pišem preveč, bodi samo .
povedano, da je naša kritika zašla
v neko nenaravno, zoprno, skozi in
skozi bolno hvalisanje, za katero bi
se človek ne zmenil, če bi ne tičala v
njem velika nevarnost za naše že
itak skromno slovstvo. In recite, kar
hočete, v to hvalisanje so potegnili,
največkrat iz političnih vzrokov —
na dr. Oblaka tukaj niti iz dalje ne
mislim — tudi Cankarja.

Vzemimo slučaj pisatelja Vlad-i-
mira Levstika. Med vojno je spisal
svoje »Gadje gnezdo«, markantno
delo, in človeku se je kar srce širilo,
če je čital z vnemo in ljubeznijo ta
spis mladega literata.

Ali sedaj ti pricapljajo naši mo¬
derni kritiki in med vrsticami ti po¬
vedo, da veje v »Gadjem gnezdu«
nekaj Faustovega in pa še celo nekaj
Sofoklejevega duha . . .

Dr. Oblak zastopa še danes mne¬
nje, da je Cankar največji genij, da
mu ga ni para med Hrvati in Srbi, in

43

da ga moramo vsi častiti kakor ne¬
kakega literarnega boga. Tukaj se z
dr. Oblakom — in naj se prepirava
vse leto — ne bova zjedinila. On mi¬
sli, da ne gre tu za diktaturo klike,
temveč za diktaturo lepote, prepor-
no pa je — in tu polagam naglas —
ali bo mogla lepota Cankarjevih del
vzdržati to diktaturo . . .

Ne ugovarjam, če se hvali Can¬
karja, sem pa proti vsakemu hvali- -
sanju. V tem tiči razlika med mano
in dr. Oblakom. In takoj tudi pri¬
znam, da sva oba veliko pisala, da se
pa ni doseglo soglasje. Zatorej se ne
bom spuščal v tisto podrobnost, s *
katero je pisal dr. Oblak svoj odgo¬
vor. Čestiti nasprotnik je ostal pri
svojem prepričanju in jaz ostajam pri
svojem! Čemu bi torej prelivala čr¬
nilo. Dr. Oblak hvali, in to hvalo
prenaša tudi na druge, še celo na
mene, pisatelja. Dal mi je toliko le¬
pih besed, da sem z njimi lahko na¬
polnil vse shrambe in shrambice, ta¬
ko. da bo po moji smrti te hvale še
dosti ostalo.

In tu moram opozoriti, da se pri
nas v literaturi danes preveč hvali.
Vsaka figa, ki se vrže na literarni
trg, se poprej sev rž v maslu naj-
mastnejše hvale . . .

Cankar je v »Krpanovi kobili« —
katero imenujem političen spis. in
katera bo kot političen spis v nekaj
letih pozabljena — imenoval svoje

44

politične nasprotnike »Gesindel«. Pi¬
sal je tudi posebno delce o človeku z
dvojnim prepričanjem, in ker je rad
veliko govoril, se je par mesecev
pozneje zvedelo, koga je hotel mr¬
cvariti s tem »dvojnim« prepriča¬
njem .Resnica je: o mrtvih, ki poči¬
vajo v grobovih, nil nisi bene. To pa
velja le za zasebno življenje dotič-
nika. Literati in politiki so, kar se
tiče zasebnega življenja-v grobu rav-
notako nedotakljivi, kakor vsak drug
človek; za spise, ki jih pusti za seboj
in za dela, ki niso spadala v zasebno
življenje, pa odgovarja vsakdo tudi
v svojem grobu. Za psovke, kakor je
»Gesindel«, je Cankar odgovoren tu¬
di še v zemlji, vsaj toliko časa, do¬
kler žive tisti, katerim je ta »Gesin¬
del« metal v obraz.

Svet in dr. Oblak sta danes pre¬
pričana, da vse, kar spišem, izhaja
iz tega, ker sem postal — kakor se
dr. Oblak jako galantno izrazi —
»starejši«, in da opazujem, če se ozi¬
ram nazaj na delo svojega življenja,
da se majejo temelji, na katerih slo¬
ni večji del mojega literarnega in
drugega dela. Dr. Oblak je dalje
mnenja, da »sem že skoro izpregle-
dal, in da se nahajam pod kolesi mo¬
gočne, nove, brez vsakega dvoma
poglobljene smeri, ki je obrnjena v
notranjost človeške duše in njeno
čuvstvovanje, zametajoč plitvo na-
nizovanje zunanjih dogodkov v bolj

45

ali manj psihologično utemeljeni zve¬
zi«. Kar se tiče moje starosti, se skli¬
cujem na besede Schleiermacherje-
ve: »Dass du ein Tor warest zu
weissagen aus der Zeit auf die Kraft
des Geistes. dessen MaB jene nimmer
sein kann. Ein leeres Vorurteil ist
das Alter, die schnode Frucht von
dem triiben Wahn, dal3 der Geist
abhange vom Korper.« — Kar pa se
tiče sodbe novi smeri in njenega za¬
htevanja nanizovanja zunanjih do¬
godkov, izrekel je dr. Oblak sodbo,
ki je popolnoma zgrešena. Umetnost
je večna, oblike njene se spreminja¬
jo; in če se spreminjajo oblike, ne
more se trditi, da je postala umet¬
nost druga. Vsaka oblika je lahko
umetna, in tako je še danes Homer¬
jeva »Ilijada«, ki je samo »nanizova-
nje zunanjih dogodkov«, eden naj¬
večjih umotvorov.

In če že bere dr. Oblak angleške
filozofe, naj bere tudi Tomaž Mooro¬
vo »Lallo Rokh«, ki je velik roman¬
tičen umotvor. Ali misli mož, če je
zaljubljen v Cankarja, da so pred¬
vsem radi tega »poetične povesti«,
na katerih je tako bogata angleška
literatura, izgubile značaj umetnosti,
ker je nastopila smer, ki vlači na kli¬
niko človeško dušo. in dostikrat se¬
cira pri tem nekaj takega, kar je le
karikatura človeške duše? Brez hi¬
storične povesti, pravi Herder, si
literature misliti ne more. In zatorej

46

romantika v literaturi ne bo nikdar
zamrla, pri čemer nam ni treba mi¬
sliti na tako imenovano »modro ro¬
žo« Novalisove nemške romantike.

Daljšega odgovora ne dajem, pač
pa hočem še tu in tam spraviti v tisk
kako kritiko o tem ali onem Cankar¬
jevem delu, da se vpelje pametna
kritika o tem našem slovstveniku, ki
mu bo pravična, ki pa tudi ne bo
prezrla njegovih hib.

III.

Konec Ouverture.

Te vrstice niso nikak odgovor.
Kratek resume, izraz veselia in —
opomnia.

Ni ie sodbe in tožbe na svetu, ki
bi se ne dala izpodbijati, celo meri¬
torno. To ve vsakdo, ki živi v prav¬
dah.

Pa nisem eden izmed tistih, ki b>
se ne da! prepričati, in da ne bi pri¬
znal svoje zmote, ako pride nasprot¬
nik s prepričevalnimi argumenti.

V stvareh okusa bi se lahko pre¬
pirala celo leto. pa bi ne prišlo do
soglasja. Tako ie zapisal g. dr. Tav¬
čar. in iaz mu dam prav.

Pravda pa ni nastala samo radi
takih stvari. In rad, srčno rad bi pri¬
znal. da sem se glede njih — recimo
zmotil.

47

Očitno nesporazumljenje radi pri¬
mere Cankarja in Prešerna oziroma
njihovih dob, je bilo hitro odpravlje¬
no. Zdelo se je. kakor da je bila to
glavna stvar. Pa ni bila! O. dr. Tav¬
čar ie izustil nekaj trditev, kj so od
okusa povsem nezavisne in glede ka¬
terih bi bila sodba mogoča. Ne bom
iih ponavljal, ker nočem postati su¬
hoparen — če s tem že nisem postal..
K večjemu to bi pripomnil, da ima dr.
Tavčar vendarle nekoliko prema  j-
h n o mnenje o slovenski kulturi, ko
piše o tistih malih eksistencah, ki so
»gomazile z njim vred po slovenski
literaturi«. Vsekakor pa manjšo
kot Cankar, ki je baje vso »to slo¬
vensko kulturo v nič deval« ...

Kjer pa ie pravda, ie treba sodni -
ka. Dr. Tavčar sam apelira na — zgo*
dovino ali bolje bodočnost in odkla¬
nja mlado hvalisavo kritiko. Moja
malenkost tudi. Posebno še zato, ker
ima ista glede živečih vse mogoče
ozire, pri čemur igra veliko vlogo —
tista »auctoritas viri«. Zgledov ne
manka, tudi v zadnjem času.

Pravkar čuiemo starejšega kriti-
ka-pisate!ja v »Domu in Svetu« o za¬
res lepi knjigi Izidorja Cankarja »S
poti«: to ni več slovensko, nego ev¬
ropsko  delo;... Kaj bi rekel o>
* Ivanu?

*

48

Kako je prišlo do polemike, je
znano. Mnogo se ie pisalo, — to je
res! A kaj je ostalo še na rešetu? -
Psovka »Gesindel«, ki jo je položi!
Cankar v usta Marietti ali Matildi,
ki jo je »baje pobral v prahu«, a si je
morda ohranila več lepote v svoji du¬
ši kot marsikaka druga v svojem zu¬
nanjem blesku pod krinko navidezne
morale ... Za to psovko ie Cankar
odgovoren, čeprav spi že pri Sv.
Križu. (§ 496.?) Na vsak način se ho¬
če naprtiti Cankarju, da ie ta izraz
metal v obraz celi stranki. Ne bi pri¬
šlo do soglasja, tudi če bi citiral celo
»Krpanovo kobilo«, iz katere izhaja,
da je Cankar žigosal celo vrsto ljudi
brez razlike strank, nas vse in kon¬
čno samega sebe v globokem samo-
spoznanju ... Toda izraz — moj bog
— je skoroda neparlamentaren, reci¬
mo, da ie »psovka«. Takim in podob¬
nim .nespodobnostim* pa se ni ognil
niti sam veliki pesnik Prešeren, v ka¬
terega smo vkljub temu »zaljubljeni«
vsi, če se hočemo posluževati take
verzije ... Tudi dr. Tavčar piše o ka-
naljah ...

Največji geniji sveta niso brez
peg, ker so pač tudi samo ljudje,
tudi Cankar ne! Moj spominski čla¬
nek teh peg ni omenjal — zato je
»hvalisal«! V takih člakih navadno
ne kažemo na slabosti velikih mož.
in če bomo pisali ob prvi slavnostni

49

4

priliki počeščeia spomina Franceta
Prešerna, ne bomo govorili o njego¬
vih napakah, nego bomo povdarjah
ono. kar ga dela velikega.

Dr. Tavčar sam nima nič proti
temu. da Cankarja hvalimo. On sam
občudcje mnogo njegovih del in vi¬
soko pesem njenega sloga z drugo
besedo: veliko lepoto velike nje¬
gove umetnosti. Kar sem si usodil
temu še dodati bolj ali mani podrob¬
no o Cankarjevi globoki filozofiji in
psihologiji. — ie znano. V čem torej
tiči razlika in v koliko nisem imel
prav.oa naj pokažejo šele razmotri-
vania o posameznih Cankarjevih de¬
lih. kterih se vsi odkrito veselimo.

fn s tem sem došel do najpo¬
membnejše izjave našega visoko ce¬
njenega slovstvenika g. dr. Tavčarja
v njegovem zadtiiem odgovoru. Obe¬
ta nam »kritike o tem ali onem Can¬
karjevem delu. da se unelle pametna
kritika o tem našem slovstveniku.
ki mu bo vsikdar pravična, ki oa tudi
ne bo orezrla njegovih hib«. — Torej
vendarle tudi podrobnosti! Takih kri¬
tik ne odklanja. — to kenstatira lo¬
jalno tudi g. dr. Tavčar sam. — niti
moi malenkostni navduševalni spis.
Izpod temperamentnega peresa teht¬
nega moža. kakor ie dr. Tavčar, nam
bodo vsem užitek.

Zahvaljujem se g. dr. Tavčarju za
prepriiazno povabilo, da se bova še

50

kdaj mirno raztovarjala o zakonih
lepote in posameznih Cankarjevih
delih. Ne vem na, ali bova mogla iz¬
hajati pri tem od premise, da se mo¬
derna smer umetnosti razlikuje zgolj
po obliki, in da vlači na kliniko člo¬
veško dušo in dost ; krat secira nekaj
takega, kar je le nje karikatura«. Po¬
sebno še pri Cankarju.

Prijel ga bom za obljubo. Vse do-
zdanie pisanje pa naj je bila le —
ouvertura?

IV.

Na otoku.

Nato je sledila dr. Tavčarjeva
kritika o Cankarjevem delu »Na
o t o k u» s sledečimi bistvenimi
mislimi:

Ravnokar čitam v »Napreju«
podlistek »Rdeča tnarela«, ki pravi,
da ni nič lažjega ko pisati o umet¬
nosti . . .

V zmoti je, ako absolutno zanika,
da naša umetnost, predvsem naše
slovstvo, ne bi smelo biti v kaki tes¬
nejši zvezi z zemljo, na kateri živi¬
mo. Vzlic »rdeči rnareli«, katero je
najmlajši »Naprejev« podlistkar pri¬
vlekel izpod strehe, je morda le res¬
nica, da ima naša literatura pred¬
vsem obdelovati domače gredice,
ker drugače dostikrat ne bo 'imela
prave sreče.

51

4 *

. . . Sicer pa se mora pisatelj za¬
vedati. da piše predvsem za svoje
ljudstvo, in to ljudstvo ga mora ume-
ti, če noče, da ostane sam v pu¬
ščavi !

Tukaj je tudi Cankar izgrešil
včasih svojo pisateljsko nalogo, kar
sledi najbolje iz tega, da je dostikrat
tožil, da ga narod premalo čita, kar
ga je — naj pravijo njegovi prijate¬
lji, kar hočejo — silno peklo.

Da izpolnim svojo obljubo, priob¬
čim danes kratek razgovor o Can¬
karjevem spisu »Na otoku«.

To njegovo delce ni obsežno,
vendar pa nosi na sebi vse znake,
vse vrline in nevrline Cankarjeve
pisave. Dejanje se vrši na tisti znani
kliniki, kjer se secirajo duše. Bolje
rečeno: »Na otoku« obsega zgolj le
povest izmučene, raztepene in kon¬
čno opešane človeške duše, in pre¬
pričan sem, da ta kratka povestica
velja med pisateljevimi čestilci za
biser, ki bi se lahko uvrstil med »Po¬
dobe iz sanj«.

Spisek obsega zadnje poglavje
France Kosirnikovega životopisa.
Obseg je kratko ta-le:

Cankar in prijatelj dr. Robida se¬
dita v neki lopi v Tivolskem parku,
ali pa kje drugod. Kraj je obdan z
visoko železno ograjo, kakor jih ni
mnogo v Ljubljani. Zategadelj se ne
more trditi, da je France Kosirnik
živel ravno v Ljubljani. — Cankarju

52

in Robidi se hipoma pridruži dostoj¬
no napravljen človek bledega lica.
Prične jima pripovedovati, ne da bi
jima pustil do besede — povest svo¬
je duše in sicer nekako tako, kakor
Wordswiorthov stari matroz, ki je
moral vsakemu, ki mu je prišel na¬
sproti, govoriti o belem albatrosu,
katerega je bil nekje pod južnim kri¬
žem ustrelil. France Kosirnik pripo¬
veduje, kako je odplul z barko na
morje, kako se je barka razbila, in
kako je bil potem vržen na otok, kjer
ni bilo nič druzega, kakor človeške
čeljusti brez zob, debel črn prah in
kraško robovje. Reši se na to ro¬
bovje, opazi pa kmalu, da ga prega¬
nja nekako poldrugi meter dolga- in
ravnotoliko visoka, orjaški želvi po¬
dobna zver. Ta lazi in lazi toliko ča¬
sa za njim, da ga konečno doteče in
ugonobi, tako da France Kosirnik, ko
ga Cankar vpraša: »In kaj je bilo
potem?« žalostno odgovori: »Saj

vendar vidite, da sem umrl!«

To je vse. Sedaj pripoznam, da je
v detajlu cela stvarica, kar se tiče
»nanizanja« zunanjih dogodkov, pi¬
sana silno virtuozno in krasno. Kako
je ta revež France Kosirnik begal po
samotnem otoku, kako se je pri tem
zadeval ioib skale, kako je pri tem
oprašil svoje telo, kako je prah me¬
šal s svojo krvjo — to je v resnici
detajl, kakor bi ga bolje nikdo ne
mogel popisati in opisati!

53

Ta detajl pa je v tem slučaju sa¬
mo nekaj postranskega, ta detajl ni
in noče biti glavna stvar Cankarje¬
ve novelice.

če smem napraviti tako primero,
bi tukaj spomnil na Velaquezovo
podobo princa Baltazarja. Glavni del
podobe je kraljevi princ, postranska
stvar pa je krajina, ki obdaja konja
in jezdeca. Ta krajina je slikana s
tako virtuoznostjo in s takimi bar¬
vami, da pravijo strokovnjaki, da
Velaqueza v tem dosedaj še nikdo
ni prekosil.

Vzemimo sedaj, da bi bila konj
in jezdec slabo slikana — kar se pa
pri Velaquezu ni zgodilo — potem
bi se vzlic krajini ne moglo trditi, da
se je mojstru podoba v celoti posre¬
čila!

In tako namreč Cankarjev spis
»Na otoku« v svoji celoti vsaj name
ne napravlja umetniškega vtisa. Isto
je tudi pri mnogih drugih Cankar¬
jevih spisih.

Tisto, kar nam pripoveduje pisa¬
telj o notranjih bojih Franceta Ko¬
sirnika, ni nikakor dovršeno, ni nič
posebnega in tudi nič tacega, da bi
se obenem, ko opazimo zvijanje Ko-
sirnikove duše, zvijale tudi naše
duše.

Gledati človeka, kojemu se kro¬
jijo možgani, je nekaj žalostnega —
kaj umetniškega pa imajo bolniki, ki
nastopajo v blaznosti, komaj na se-

54


bi. Glavni vtis. ki ga nam napravlja
France Kosirnik, je pač, da se nam
vse misli združijo v eno: čedno oble¬
čeni človek je zblaznel!

Pisatelj je ta vtis deloma sam za¬
krivil, ker je pri tisti priliki vzel
seboj svojega prijatelja dr. Robido.

Kakor pri drugih prilikah je tudi
pri tej novelici precej nejasnosti in
sicer v glavni stvari. Premalo jasno
je povedano, kaj je pravzaprav
Franceta Kosirnika spravilo v silno
nezgodo, o kateri pripoveduje vsa¬
komur, ki ga hoče slušati. Kaj po¬
meni ta želva? Ali je to strah pred
smrtjo?

Čedno oblečeni junak pravi sicer:
»Skrb — to je vse trpljenje življenja.
Vesolen pojem, beseda vseh besed;
vse je v nji: žalost, sram, ponižanje,
razočaranje, in glad, in blaznost in
smrt.«

V želvi torej lahko opažamo bo¬
jazen pred smrtjo, opažamo lahko
tudi tisto skrb, ki tare in zatare člo¬
veka, opažamo pa lahko še druge
stvari, ki človeku ustvarjajo strah.

Kak strah nam je tukaj hotel po¬
pisati Cankar torej ni jasno ... Prej-
kone strah pred smrtjo. Ali v tem
pogledu so drugi ta strah že bolje
opisali, n. pr. Edgar Alan Poe, Rii-
ckert. Maupassant.

Sedaj ko sedi moderna s svojim
naturalizmom na prvem mestu, do¬
be se ljudje, ki trdijo, da je v lepo-

55

slavju, oziroma v umetnosti vse do¬
pustno. In veliko jih je, ki prihajajo
z obrabljeno frazo »naturala non
sunt turpja.«

Meni se pa vidi, da je v tem oziru
še vedno merodajno tisto, kar je pi¬
sal Lessing v svojem »Laokoonu«:
»Ostudnost je izključena iz umetno¬
sti!« — Ker pa je pojem ostudnost
včasih subjektiven, mora se pisatelj
tudi po tem ravnati. Če bi se n. pr.
v moderni prikazal roman, katerega
glavni junak bi jedel potvice, po¬
tresene z muhami in kobilicami, ali
pa večerjal ragout, napravljen iz
debelih rdečkastih glist, bi tak ro¬
man v Kitajski morda imel svoje
občudovalce, pri nas pa bi bil nekaj
ostudnega in slabega.

Lessingova načela pa veljajo tudi
za grozno in strašno, kar ni izklju¬
čeno iz umetniških proizvodov —
glavnega dela umotvora, pa ne more
tvoriti, ker bi drugače občutek "ro¬
že zadavil občutek lepote.

Cankarjeva novela »Na otoku«
ne obsega ničesar ostudnega. Učin¬
kovati pa hoče ta spis z grozo in
strahom. Po mojih mislih se pisa¬
telju ta poizkus ni posrečil, ker iz
njegovega »Otoka« ne puhti tista
groza, ki omamlja in pretresa čita-
telja.

56

v.

Literarni razgovori.

(»Na otoku« in — »Moje življenje«,
Cankar in dr. Tavčar.)

Zadnjikrat me je dr. Tavčar
vljudno povabil, da se bova kedaj
mirno razgovarjala o zakonih le¬
pote, in če hočem tudi o posameznih
delih našega Ivana Cankarja. In te
obljube našega čislanega slovstve-
nika dr. Tavčarja sem bil vesel, in
še posebej njegovega prijaznega in
častnega povabila. Kako sem zašel
v to literarno debato, je znano. Pač
nikdo mi ne more očitati, da se tudi
jaz »v trop, ki se poti in trudi, vri¬
niti želim«...

Nekam čudno me pa dime, ko se
je lotil dr. Tavčar baje izpolnjujoč
svojo obljubo, Cankarjeve črtice
»Na otoku«. Postavil je na čelo svo¬
jega premišljevanja neki članek iz
»Napreja«, v katerem je nekdo de¬
jal, da danes ni nič lažjega, nego pi¬
sati o umetnosti, — da pa ta njegov
sklep še ni radi tega utemeljen, ker
danes pri nas res že vsak o umet¬
nosti piše in pisari. — Ako je hotel
s tem tega ali onega udariti in
morda tudi mene, bi bilo to pač na¬
pačno stališče, ker bi se to dejalo
toliko, kakor če bi se postavil gle-

57

dališki ravnatelj ali pa tudi drama¬
tik na stališče, da nima gledališko
občinstvo nobene besede, in ravno
tako ne glede pisateljev čitajoče ob¬
činstvo. S tem pa ne mislim tiste
nerazsodne, za umetniško pojmova¬
nje nevzgojene, oziroma negodne in
tudi nesposobne mase, kateri odre¬
kam pa že prav vsako besedo po¬
sebno pa še glede visoko stoječega
Cankarja. Zadnjič je z nekakim za¬
doščenjem konstatiral spoštovani
moj nasprotnik, da sem čisto od¬
krito priznal, da Cankar ni tako
prodrl v mase, »kakor bi to radi vi¬
deli njegovi častilci«. To pa 'prav
ničesar ne izpremeni na umetniški
kvaliteti in višini našega Cankarja;
saj vemo, kako je s tisto maso in
tisto popularnostjo. A propos! Vče¬
raj in zadnjič je na primer na kon¬
certu triumfiral nekdo nad — na¬
šim Lajovicem, — pri masi namreč r

— nekoč so venčali »Krpanovo ko¬
bilo« vzpričo Cankarjevih dram:
in oni dan je pri nekem društvu, —
si licet parva componere magnis.

— zmagal tako-le Stanič nad lepo¬
slovcem, prirodoslovcem ter enem
najrazboritejših slovenskih planin¬
cev — Franom Erjavcem... Na
to nič ne dam. Zato prosim, da se
me ne ume krive, ako reklamira n
besedo pri umetnosti za tisti dot
kritiškega občinstva, ki mu jo daio
višja inteligenca in vzgojeni ali bol}

58

ali manj prirojeni čut za umetnost...
Temu delu občinstva menda tudi
velečislani gospod nasprotnik ne
odreka pravice govoriti in pisati o
umetnosti... Tudi bi ne bilo to v
s oglasiti z onim vabilom. Rad pa že
v naprej priznam, da se lahko mo¬
tim in tolmačim dr. Tavčarja uvod
napačno, kar je pa konečno postran¬
ska stvar. Naj me smatra za enega
izmed onega dela, ki si usoja od •
govarjati in ugovarjati temu, kar se
mu ne vidi prav ...

Moja malenkost je ob tisti spo¬
minski priliki omenjala najmarkant-
nejša in — least not least — naj-
krasnejša dela našega Cankarja, ter
dal primernega izraza veličini teh
del. Dr. Tavčar pa me je zavrnil,
da je moja hvala pretirana, ter ko¬
nečno obljubil, da bo dokazal preti¬
ranost te hvale, zahtevajoč svobod¬
no kritiko posameznih Cankarjevih
del, in jaz sem to njegovo obljubo
z veseljem pozdravil...

Pa si izbere sedaj g. dr. Tavčar
čisto kratko novelico, obsegajočo
nekaj nad deset strani, ter hoče na
podlagi te novelice dokazati, da ni¬
mam prav. Pokazati hoče, da je
Cankar eden izmed tistih modernih
prosektorjev človeških duš, ki sku¬
šajo »secirati« nekaj, kar je le kari¬
katura človeške duše.

Dr. Tavčar misli, oziroma ie pre¬
pričan, da je s svojo kritiko o tem

59

»Otoku« svojo obljubo izpolnil. —
Potem sem pač jaz to obljubo krivo
umel in tolmačil, — in moje veselje
je bilo prezgodnje. Na ta način
g. dr. Tavčar ne bo dokazal ničesar
in midva ne bova prišla na ta način
nikdar skupaj. Dočim išče moja
malenkost v najlepših in največjih
delih Cankarjevih njegovo do sedaj
Še od nikogar doseženo veličino,
imam o dr. Tavčarju utis, da hoče
iskati v majhnih novelicah — Can¬
karjeve pege. V tem pač leži med
menoj in dr. Tavčarjem veliko di-
jametralno nasprotje, ki vodi vsa¬
kega od naju le še bolj v nasprotno
smer.

Kakor sem jaz razumel njegovo
obljubo, in ako bi jo res hotel iz¬
polniti dr. Tavčar v tem smislu, po¬
tem bi se moral pač lotiti kakega
markantnejšega dela Cankarjevega,
morebiti tistega monumentalno iz¬
klesanega hlapca Jerneja, ali pa tudi
tiste psihološko globoke, umetniško
divne povesti idealista Martina Ka¬
čurja, Križa na gori, Na klancu, Po¬
dob iz sanj i. dr. Nikar pa tiste no¬
velice, katere sploh ni nikdo do se¬
daj kritiziral tako, kakor dr. Tav¬
čar. Niti Niko Bartulovič, ki se je
gotovo detailirano poglobil v posa¬
mezna dela našega Cankarja, tega
delca ne omenja, in tudi slovenska
kritika ga ob priliki izdaje »Krpa¬
nove kobile«, v kateri je bil ta pod-

60

listek ponatisnjen, ni omenjala. Nio
je pač na tej »Krpanovi kobili« za¬
nimalo vse kaj drugega, pomemb¬
nejšega, kakor ta, sama na sebi ma¬
lenkostna, a kljub temu tudi prav
lepa umetniška novelica.

Da pa dr. Tavčar nekako gene¬
ralizira, češ, da kaže ta novelica
»vse vrline in nevrline Cankarjeve«,
je po mojem mnenju le nekoliko, re¬
cimo, riskirano že radi tega. ker je
od časa kar je zagledalo tisto delce
beli dan, preteklo več kot 10 let. V
tej dobi pa je dosegel Cankar višino,
ki jo. imenujejo Grafenauer, Bartu-
lovič in drugi — »evropsko«. A
propos! »Njegov«, dr. Tavčarjev
Finžgar je zadnjič tudi nekaj podob¬
nega trdil o Izidorju Cankarju.
Dr. Tavčar me je krivo umei, ko
tako mimogrede omenja, češ, da
sem se jaz »skliceval« na Finžgarja.

— Narobe! Kar se tiče tiste mlade
hvalisave kritike »literarnih fig«,

— da se poslužujem dr. Tavčarje¬
vega izraza, — mu dam popolnoma
prav. Berem pa o istem delu kri¬
tiko v »Ljubljanskem Zvonu«, ki je
precej podobna oni v »Dom in Sve¬
tu« — s to razliko, da se je tu dosti
mlajši kritik suvereno obregnil ob
Haeckla, — imenujoč ga — »pro¬
staškega pseudo-filozofa« ... Menda
ni hotel s tem zadeti tudi onega ve¬
likega prirodoslovca...

61

Pa to je postranska stvar in ni,
da bi se lovila za besede.

Samo nekaj bi še hotel omeniti,
prej ko preidem v detajle, videč, da
dr. Tavčarja pri kritikah dirne ta
ali ona beseda. Čisto prav ima, da
odklanja naravnost škodljivo hvali-
sarstvo v recenzijah, kjer niso na
mestu, (proč s tisto primero s Fau¬
stom!) — a ne morem se strinjati
s tem, da odklanja prav vsako pri¬
mero naše literature s svetovno.
Imam namreč utis — morda se tudi
motim, — da dr. Tavčar sloven¬
skega pisatelja sploh ne smatra
zmožnim producirati kaj enako¬
vrednega tujerodnim umetnikom,
ustvariti recimo kaj »evropskega«,

— ravnotako tudi ne Cankarja., da
ne govorim o Prešernu. To stališče
je napačno, — da, posledica pred¬
sodka proti lastni kulturi in narodu

— in je ravno tako nezdravo in
škodljivo po načelih psihologa in fi¬
lozofa, ki sem ga svoj čas že ome¬
njal. Saj tako stališče ne pomenja
drugega kakor drugi ekstrem, v ka¬
terega preveč temperamenten člo¬
vek tako lahko zaide, posebno v
polemikah; pomenja ravno tako pre¬
tiranost kakor tista hvalisava ^kri¬
tika, ki hvali vsako na trg vrženo
figo. Zakaj ne bi mogel sin malega,
inteligentnega naroda, ki je dal že
toliko korifej na znanstvenem polju,

— enkrat tudi na polju umetnosti,

62

beletristike — ustvariti nekaj, kar
mu daje mesta na svetovnem tori¬
šču? Saj je znano, da si inteligenca
malih kulturnih narodov pridobi
povprečno primeroma dosti širjega
obzorja, bistroumnosti že vsled pri¬
merjanja, učenja in tudi znanja več
jezikov že v prvi mladosti, poleg
naravne inteligence in srčne izob¬
razbe — vso podlago, ki jo potre¬
buje za svoj razvoj tudi — resnični
umetnik in genij. Zato se mi čudno
in nerazumljivo vidi, da piše v tem
smislu dr. Tavčar tudi tedaj, kadar
gre za primerno oceno in primerja¬
nje našega največjega pisatelja, ki
ga je dozdaj rodila slovenska mati.
Zakaj naj bi ne imela Grafenauer
in Bartulovič prav, ako ga postav¬
ljata na evropsko višino? Zakaj naj
ne bi bile besede Bartuloviča. ki
pravi: »Da je Cankar živeo u En-
gleskoj mesto u Sloveniji, bio bi do-
živeo Byronov nastop; — več dru-
gom svojom knjigom bio bi postao
slavan, prvom ne,« — resnične?

Ne bom se prepiral več o tem, ali
je Cankar do danes največji naš ju¬
goslovanski pisatelj, čeprav dr. Tav¬
čar ne imenuje ni jednega, ki bi mu
ga vzporedil. Dobro! Pa bodimo
skromni, — kot narod namreč! Saj
moja malenkost ni bila, ki je Cankar¬
ju prvenstvo priznala. Ti glasovi so
prišli od onstran Sotle, iz Srbije, go¬
ri s češkega severa... Ali smo rav-

63

no mi Slovenci poklicani odrekati
mu to, kar mu priznavajo iskreno in
pravično naši bratje, je pač drugo
vprašanje, za katero pa v tej fazi
najine polemike že davno več ne
gre..,  Zdi se mi pa, da dr. Tavčar
povse prezira dejstvo, da je Cankar
res eden tistih pravih slovenskih li¬
teratov po poklicu, »rodjen genij«,
ki je posvetil vsled notranjega zva-
nja celo svoje življenje umetnosti,
da je zanjo živel in umrl. Večinoma
vsi drugi naši »hvalisam« in »ne-
hvalisani« pisatelji-umetniki pa so

— sit.venia verbo — bolj ali manj
amaterji... To se pravi, da jim vsaj
pisateljevanje in umetnost ni glavni,
oziroma ni edini njihov poklic. Can¬
karju pa je bilo ena sama velika
vsebina njegovega bitja in žitja;
s kako resnostjo je vršil to svoje
zvanje in poslanstvo, odseva že iz
tistih odlomkov, ki jih je napisal
svoj čas svojim p. n. recenzentom
in doktrinarjem in jih hočem citi¬
rati ... Ne zdaj ampak pozneje, ko
pridem do detajlov, do podrobnej¬
šega razmotrivanja o »Otoku« in
tistega »kamna izpodtike« — do ti¬
ste »nesrečne« Cankarjeve in Kosir-
nikove — želve... Besede, kr jih je
zapisal Cankar tisti procesiji, ki je
šla za njim »kakor drhal za uklenje-
nim ciganom«, in mu klicali: »glejte
grešnika!« gledajoč mu samo še na

— suknjo...

64

Ponovno moram pobijati poleg
drugih tudi tisto trditev, da se o
Cankarju ni pisala do sedaj no¬
bena nehvalisava kritika . . . »Ve¬
liko hudega so mi rekli; — go¬
vorilo pa je sovraštvo, kakor ga je
vselej bil deležen človek, ki hodi
sam in po svoje« ... Tako je moral
konstatirati Cankar že leta 1910. v
svoji »Beli krizantemi« ...

Šlo je tedaj za boj med novo in
staro strujo... Ali Cankar pravza¬
prav ni priznal formelno in se ni bri¬
gal za nobeno — šel je samozavest¬
no svojo pot v — višave, kakor sta
mu neusmiljeno »ukazovala srce in
vest«, a je vendar ostal v svoji neiz¬
merno ljubljeni domovini, zajemajoč
iz nje kot pravi narodni pisatelj...
(Rdeča marela). Ustvaril nam je bil
hlapca Jerneja... Njegova struja, ali
bolje — Cankar sam je tedaj že
zmagal. Brez dogme in stranke. Ab¬
solutno, — pri vseh, ki so bili dobre
misli... Izvzet seveda tisti gotovi
del mase... Drznem si zapisati, da
Cankarja odrekam v gotovem smi¬
slu vsaki kliki in vsaki stranki...

*

Med nama ne bo prišlo nikdar do
popolnega soglasja; in tega najbrže
ne namerava niti dr. Tavčar niti mo¬
ja malenkost. Vsaj nasprotje med
najinima stališčema že z ozirom na

65

K

gori navedeno je bistveno. Dr. Tav¬
čar se bori za romantične in zgodo¬
vinske »poetične povesti«, za goto¬
vo smer in se sklicuje pri tem na
Herderja...

Tako mimogrede je oni dan citi¬
ral tudi v dokaz neodvistnosti duha
od materije versko dogmatično tezo
teologa Schleiermacherja, ki je ve¬
ljala še za časa. ko se je Kant La-
placova teorija preklinjala za brez¬
versko ; tedaj še ni stala verska
dogma na stališču, da je pravzaprav
ta teorija že davno zapopadena od
vsega početka v svetem pismu* ...

Napisal bi sedaj stavek, po kate¬
rem bi z dr. Tavčarjem radi njego¬
vega »cvetja v jeseni«, če so vsi
drugi pogoji podani, čsito dobro iz¬
hajala brez tiste boli ali mani staro-
verske hipoteze. Pa je zadnjič dr.

* Pa radi tega menda ne bo prišlo
zopet do kake bitke radi monizma in dua¬
lizma, — Če pade po meni še kdo iz one¬
ga taborja radi eventuelno krivo razume-
vane opazke glede Hackla, čigar »prosta¬
ške pseudofilozofije« v detajlu z ono opaz¬
ko ne zagovarjam  — potem joj me¬
ni! Bilo bi preveč . . . Saj se je obregnil
vame celo oni »rdeči marelar« v krivem
tolmačenju, češ da sem se »zaletel« men¬
da tudi v narodne pisatelje in umetnike —
in to menda  samo zato, ker sem si
usojal barniti Cankarja pred nekaterimi res
neopravičenimi očitki.

P  *

66

Tavčar rekel, da mu tisto ni po-
všeči, in da ima tega doma dovolj
polne shrambe . . . Zato ga ne za¬
pišem.

Pri tem razmišljanju sva že za¬
šla na polje dveh svetovnih naziranj;
eno ustvarja naše čuvstvovanje in
naša fantazija, drugo pa stroga real¬
na znanost. Da je romantična smer,
katere eminentni zastopnik je dr.
Tavčar, zelo pristopna fantastične¬
mu svetovnemu naziranju in posred¬
no tudi religijoznemu čuvstvovanju,
je pač jako naravno. Skoro bi si upal
zastopati tezo, da igra pri svetov¬
nem naziranju veliko vlogo sodba na
polju okusa in lepote, glede katere
veljajo sicer »večni« zakoni, pa ven¬
dar tudi ti niso zadostno točni, ka¬
kor pravi dr. Tavčar sam.

Skoro bi tudi dejal, da mi i Can¬
kar potrjuje to tezo. Saj je tudi on
romantik v gotovem smislu. — »kla¬
sik slovenskega romantičnega sim¬
bolizma«, — in zopet v gotovem
smislu realist in naturalist, — a ne v
vulgarnem pomenu besede. Vendar
je bil, kakor rečeno, samonikel ta¬
lent, ki je hodil suvereno svoja pota
in samozavestno krenil v višave, —
on, ki ni dal deliti svojega dela v
»perijode« in svojega življenja pod
rubrike a, b, c. (»Moje življenje« I.)
»Ali je Cankar hudomušno zloben!?«
— je vzkliknil njegov dobrohotni re¬
cenzent, ko je izšel hlapec Jernej,

67


rogajoč se tistim »posmehovalcem«
in »capljačem«, ki so se lovili za njm,
prodajajoč svojo absolutno »temo«
za tisto — Cankarjevo, ne vedoč, da
vlada pri Cankarju tema le zato, ker
je luč privil, ki jo more odviti vsak
trenotek, in »smatrajoči svojo abso¬
lutno praznino brezzračnosti za Can¬
karjevo eternost« ... Kakor da je
Cankar hotel nalašč zmešati štreno
in glave — vsem tem in onim...

Tudi njega znači neko globoko
prepričanje, ne tisto konfesijonelno
versko naziranje, nego tista globoka
vera, »ki jo je bil ustanovil za člove¬
ško dušo sam Bog in katero so šele
pozneje v pohujšanih časih skvarili
čemerni pismarji in farizeji.« (Moje
življenje VI.).

»V teh grenkih mislih pa je bil
Bog sam s svojo ljubeznijo. Svoje
najbližje, ki sem jih do tega hipa ko¬
maj zdaleč poznal, sem ugledal ne¬
nadoma v topli, jasni, ljubeznivi
luči. da bi jih po vrsti objel in polju¬
bil ter jih prosil odpuščanja. Šele v
žaru ljubezni zagleda človek vse
mnogoštevilne črne pege na svoji
duši. Nobena ne ostane skrita, no¬
bena ni pozabljena, niti ena se ne da
za zmirom zbrisati. Spovednik
odpušča grehe, »ki ne bodo odpu¬
ščeni ne na tem, ne na onem svetu«.
Srce ima svoj poseben katekizem,
toda kar je v šoli in v cerkvi smrten
greh. je srcu vesela prigoda; toda

68

smrtnih grehov, ki jih verno zapi¬
suje srce, ni v šolskem katekizmu.«
{Moje življenje XII.).

Tak je evangelij, tako je sveto
pismo in vera genija Cankarja, ki pi¬
je v zakristiji mašno vino iz keliha, a
mu srce tega greha ne zapiše; pa je
večerjal in ni pomislil na mater, ki
je sedela na pragu in ni večerjala.
— In to je bil njegov smrten greh ...
Nič evharistije in konfesije, nič
Schleiermacherja, a vendar globoka
vera filozofa in plemenitesra misleca.

S tem razmišljanjem sva zašla od
glavnega predmeta nekoliko na
stransko polje, na katero tako rad
uhaja moj čestiti nasprotnik s svoji¬
mi citati.

Pa se vrnimo k tistemu »Otoku«,
ki ga je vzel dr. Tavčar na svoje
kritično rešeto, hoteč s takimi raz-
motrivanji vpeljati »pametno in pra¬
vično kritiko o našem Cankarju«. Ta
način kritiziranja pa se mi ne zdi
pravičen. Zdi se mi, kakor da bi ho¬
tel n. pr. kdo pokazati pege na Pre¬
šernu, — (tudi Prešeren, kakor
vsakdo — in vsak genij ima take
pege), na ta način, da bi vzel kako
manj posrečeno Prešernovo pesem
ter hotel pokazati svetu češ: »Glej¬
te, tudi takele pesmi je zlagal Pre¬
šeren, — ergo dokaz, — da Preše¬
ren ni tako velik, kakor se ga sploš¬
no »hvalisa« in pretirano povzdigu¬
je!« Jaz pa pravim, da bi narod, ki

69

bi tako »kritiko« akceptiral, in to
celo ob kaki slavnostni priliki, ne
bil vreden, da se mu je veliki Pre¬
šeren sploh rodil. In to velja muta-
tus mutandis tudi glede Cankarja.
Usojam si trditi, da je Prešeren
vkljub tistim manj posrečenim
pesmim ravno tako velik — in Can¬
kar radi novele »na otoku«, tudi če
bi se mu res ne bila »posrečila« —
nič manjši.

Nasprotno: prepričan sem, da bo¬
do imele take kritike celo to dobro
stran, da nam bodo pokazale Can¬
karja v vsej njegovi veličini, in bolj
kot kedaj sem danes prepričan o
vsem, kar sem zapisal o Cankarju v
tistem spominskem članku, ki je dal
povod tem literarnim diskusijam.

Opazko dr. Tavčarjevo pa, da
obsega tista novelica zgolj le pri-
povest opešane človeške duše, in da
ta kratka povestica velja med Can¬
karjevimi častilci najbrž za biser,
ki bi se lahko uvrstil med »Podobe iz
sanj«, pa moram zavrniti kot celo
neumestno.

Ostanimo torej na »Otoku«. Te
novelice nikdo ne uvršča med »Po¬
dobe iz sanj«, ali tudi to si usojam
pobijati, da ta Cankarjev spis »v
svoji celoti ne napravi umetniškega
utiša, kakor mnoga druga Cankar¬
jeva dela«.

Dr. Tavčar imenuje črtico »na
otoku« povest opešane človeške du-

70

še, — in s tem je tudi že pokazal,
raz katero stališče hoče meriti tudi
to delce, ki je otrok izrazite simbo¬
lične romantike. Dr. Tavčar zapiše
tele pomembne besede: »To delce
kaže vse vrline in nevrline Cankar¬
jeve«. in prične takoj s tem, da mu
je stvar premalo jasna, torej ponav¬
lja nekaj, kar so nasprotniki Cankar¬
jevi navajali sploh proti simbolizmu:
—»meglenost«. Moj čestiti nasprot¬
nik piše, da mu je ta »opis delova¬
nja razkrajajočih rnožgan« nekam
nejasen, in da takorekoč ne ve, kaj
je Cankar s to novelo pravzaprav
hotel. Pa si usojam ugovarjati, da
temu vendar ni tako. Dr. Tavčar
pravi: »Vse premalo jasno je pove¬
dano. kaj je pravzaprav pripeljalo
Kosirnika v silno nezgodo,« in to bi
bila že ena pega na Cankarju. Can¬
kar naj bi vsaj povedal, na kateri
bolezni trpi tisti čedno oblečeni
človek.

V tem se mi vidi, da se je dr.
Tavčar postavil prav specijelno nri
tem delcu na napačno stališče, tako
raz stališče umetnosti kakor este¬
tike. Zavzel je neko doktrinarno sta¬
lišče, katero moderna umetnost od¬
klanja. posebno še Cankar. Toliko
svobode, prostosti in okusa moramo
že pustiti in prisojati umetnikom, da
svojemu okusu primerno prikrojajo
ne-le obliko, nego tudi vsebino svo¬
jega umotvora. In ta okus jim dosti-

71

krat ravno brani povedati in raz¬
kladati marsikaj, česar si ta ali oni
želi in bi on tudi — povedal. V ti¬
stem hipu, ko bi jel pripovedovati
Cankar po znanem načinu in »nani-
zavati« tiste dogodke, bi bil že vzel
svojemu umotvoru, — tudi to nove¬
lico imenujem umotvor, — tisti
umetniški pečat, ki je vtisnjen Can¬
karjevim delom sploh, — vzel bi
svojemu umotvoru tisti nastroj
(Stimmung), tisto umetniško kon¬
cepcijo. Bilo bi to črtici izvestno v
kvar, ker bi bilo tisto pripovedova¬
nje tudi čisto odveč. In tu sva zopet
z dr. Tavčarjem na polju okusa, kjer
se križava in kjer ni in ne bo sogla¬
sja; in če citirava vse Laokoone in
Herderje celega sveta...

Meni je stvar čisto jasna — da
celo dr. Tavčarju samemu. Čisto
lepo nam pripoveduje, kako je hotel
Cankar simbolizirati strah pred
smrtjo, ali skrbjo, le to mu ni čisto
jasno: ali smrt, ali skrb. To pa je či¬
sto vseeno: Smrt, skrb, ali tudi kri¬
vična usoda, ki sledi in preži na člo¬
veka od zibeli do groba. Recimo,
da bi bil hotel simbolizirati Cankar
skrb, kakor je to storil Rudolf Hawel
v dramatični obliki v svoji »Materi
skrbi«, ki je šla pred leti čez odre z
velikim uspehom in sem poročal o
njej svoj čas obširneje v »gledališ¬
kem pismu iz tujine« v »Slovenskem
Narodu«. To je simboliziral Cankar

72

tudi v tej novelici, ki je pisana, ka¬
kor dr. Tavčar sam pravi, »silno
virtuozno in krasno«, mojstrski in
genijalno. Tudi ta novelica nosi pe¬
čat one velike Cankarjeve umetno¬
sti. Skrb in usoda in misel na smrt,
ki jo prenaša tako malo ljudi s sto-
jičnim mirom fatalista, muči marsi¬
koga kot Erinija. V blaznosti se ta
misel le potencira in bolestno raz¬
vije. To je Cankarjev simbol. On ni
hotel podati nikakega popisa delo¬
vanja razkrajajočih se možganov 'in
raz svoje stališče se ne morem na¬
čuditi dr. Tavčarjevemu stavku:
»Človek pa si nehote misli, da stvar
ni mogla tako končati, da je bil nav¬
zoč dr. Robida, kajti prepričan sem.
da bi dostojno oblečenega gospoda
prijel za roko ter ga peljal tja. ka¬
mor bi ga bil vsak pametni človek.«
Kakor na eni strani razvidim, da je
dr. Tavčar umel Cankarjev simboli¬
zem, pa mi daje misliti ravno ta sta¬
vek, kakor da ga isti dr. Tavčar ni
napisal. V tem oziru je pač meni
dr. Tavčar nejasen v svoji kritiki, ne
pa Cankar v svoji novelici.

Toda dr. Tavčarju ni všeč tista
želva, in s tem prihaja do kapitelna,
ki izključuje ostudnost iz umetnosti.
— In vpraša: ali je hotel Cankar s
tem morda kaj ostudnega? Ne! Kaj
je ostudno? — Tu sva zopet na polju
okusa, »katerega zakoni niso večni«.

73

Kar je veljalo za Lessinga za
ostudno, nad tem se danes marsikdo
več ne izpodtika in tudi dr. Tavčar
ima stvari v svojih spisih, ki bi bile
kedaj več ali manj izključene.

Simbolist Cankar hoče »zbuditi
stud in grozo pred smrtjo«, in si iz¬
posodi tisto želvo> katero je morda
res videl v svoji domišljiji bolnik, —
torej nekaj tacega, kar bi morda po
dr. Tavčarju kot ostudno ne spadalo
v umetnost. Pa bi skoro dejal, da bi
ravno v istem hipu izpodnesel svojo
in Lessingovo teorijo, ko bi hotel
izključiti ta Cankarjev simbol. Can¬
kar bi bil morda moral vzeti vsaj
kako estetičnejšo žival, recimo
leva...

Toda tako ne bo šlo. To je čisto
postranska stvar, in mi Cankarju
lahko pustimo raz vsako stališče, —
tudi raz Lessingovo, — njegovo
želvo.

Pa je neko čudno naključje s to
želvo. Najdem jo namreč tudi v
»Gadjem' gnezdu« (VII) Vladimira
Levstika, ki ga oba z dr. Tavčarjem
visoko ceniva.

Dejstvo, da se dva odlična umet¬
nika poslužujeta želve, — Levstik
celo za opis vojne grozote: spopada
dveh polovic zemlje, dveh besnih
želv-velikank, ki trgata druga drugi
drob iz života, — že precej govori
za to, da ta primera ne more biti ta¬
ko zelo nesrečna in neokusna.

74

Ali dr. Tavčarja moti navzočnost
tistega znanega psihijatra dr. Ro¬
bide, ki ni peljal nesrečneža »tja,
kamor je spadal«. Bože mili! Bog ve,
ali je bil tedaj sploh dr. Robida po¬
leg! Kako vseeno je to za bistvo te
povesti! In naj mi verjame g. dr.
Tavčar, da niti vprašal nisem prija¬
telja dr. Robide. — dasi sem imel
prilike dovolj za to, — da-li je bil
morda res on tisti, ki je Cankarja
peljal na tisti »otok«. Ker je to tako
irelevantno kakor je okolnost, zakaj
je Kosirnik prišel na ta otok, in za¬
kaj ni tega čedno oblečenega človek
isti dr. Robida v tistem momentu pe¬
ljal nekam, kjer bi ga rad videl ta ali
oni recenzent . . .

Dr. Tavčar trdi, da je Cankar si¬
cer hotel naslikati grozo, da se mu
je pa ta poizkus »ponesrečil«, ker se
pri zvijanju Kosirnikove duše ne zvi¬
ja tudi tvoja. »Zato ta povestica ni
nič posebnega.« (Zakaj pa si jo je dr.
Tavčar potem kot nekak eksempel
izbral?) Ker ta groza ne omamlja in
ne pretresa, in ker je Riickert grozo
pred smrtjo, pa tudi Edgar Alam
Poe, to drugače popisal, pa tudi
Maupassant. Cankar bi bil pač naj¬
bolje storil, da bi bil kar — kopiral.
Prepričan sem, da ni imel Cankar
pred očmi niti Riickerta niti Edgar
Alam Poea. Ali to občutim, da je tudi
»Otok« delo umetnika, četudi ne na
isti višini, kakor so slike groze v

75

»Podobah iz sanj«. Tudi to občutim,
kar je hotel Cankar položiti v to no¬
velico, tisto štimungo, in da ni bil za¬
davljen v njej občutek lepote, ker
stvar ni pisana le virtuozno, nego
tudi krasno ... In to je, kar je Can¬
kar znal in hotel. Nič opisa razkra¬
janja možganov, nego simbolično
predočenje strahu in skrbi.

»In moje srce je bilo neizmerno
žalostno«. — S tem je Cankar-umet-
nik povedal vse, kar je hotel in tudi
— dosegel.

Ali vendar kakor rečeno: »Na

otoku« je eno izmed stotine umetni¬
ških del, ki nam jih je napisal veliki
Cankar, vendar pa ni tako, da bi
mogli po njem meriti celega našega
Cankarja. Kaže pa nam, na kakšen
način hoče dr. Tavčar pisati o Can¬
karju in njegovi struji.

Pa se ie zatekel dr. Tavčar zopet
na stransko polje — k slikariji in ti¬
stemu Velasquezovemu jezdecu, češ,
Cankar je opisal okolico krasno in
virtuozno, — ali želva je njegova
nesreča...

Ne vem, kje je tisto zapisano o
Vela i zquezu. Če bi dr. Tavčar pove¬
dal, kje, bi pogledal, ali je prav tako.
Laokoona sem bral pred 25 leti za
maturo, ga poznam, sedaj pač čitarn
rajše novejše stvari n. pr. Maeter¬
lincka. pa ne maram nič citirati. Tu¬
di Aškerc je citiral vse mogoče, ko
je branil svojega »Zlatoroga«, svoje

76

heroje in junake in svojega »Primo¬
ža«, pa ni nič zaleglo, okus pa —
naj se mi oprosti — imam sam . . .
Prepričan sem, da se Cankar ni učil
svoje umetnosti pri Lessingu, ali ka¬
teremkoli poetiku. Ti se citirajo le
takole v polemikah, za kako argu¬
mentacijo, ki pa po navadi ne drži.

Dr. Tavčar se sploh rad sklicuje
in primerja literaturo s slikarsko
umetnostjo. V koliko se krije slikar¬
ska umetnost s poezijo in literaturo,
v kateri igra psihologija in filozofija
tako veliko, največ celo glavno vlo¬
go, je poglavje zase. — Marsikaj
imata skupnega — naravno: že

vprašanje okusa, ali je tudi vprašanje
ki privede v detajlu do velikih ne¬
premostljivih divergenc. Filozofija in
slikarija pa nimata malo ali nič
skupnega.

In ^di se mi, kakor da se je hotel
dr. Tavčar postaviti na stališče raz¬
nih poetik. ki predpisujejo umetniku,
po katerem pravilu in kaj bi bil mo¬
ral pisati in kako bi moral povedati,
da bi bilo prav. Imenoval bi to este¬
tično pikolovstvo.

Človek dobi utis, — kakor da je
dr. Tavčar zašel v tisto družbo dok-
trinarjev, ki so že pred leti hoteli
Cankarju predpisovati: »Veha, na
desno jo kreni!« drugi zopet: »Na
levo se drži, neroda«, — češ, da je
zgrešil vedoma ali nevedoma ravno
cesto.

77

»Da je bilo po mojem, bi Vas bil
vse po vrsti ubogal in užival bi da¬
nes beli kruh vašega češčenja«. Ta¬
ko je odgovoril Cankar in — šel
svojo pot, kakor mu je to ukazovalo
njegovo umetniško čuteče srce ...

Zato tudi danes, ako bi živel, ne
bi mogel ustreči dr. Tavčarjevi želji,
da bi na svoji noveli tudi le besedico
izpremenil, ali kaj pristavil... če¬
prav bi ne prenesel mirno očitka, da
je sam kriv, da delo ni dovršeno,
brez umetniškega utiša, ali z drugimi
besedami: površno, nepremišljeno.

Cankar je na to že sam odgovo¬
ril :

»Poznam ga; siromak dela noč
in dan, v svoji izbi, na cesti, v ka¬
varni, v krčmi, v družbi, celo v spa¬
nju; od tistega trenotka, ko je napi¬
sal prvo besedo, ko mu je zapel v
srcu prvi verz, ni zapravil niti ure.
Delo ga je objelo z obema rokama
in ga ni izpustilo več, — neusmiljeno
je, ne dovoli mu počitka ...

»Da naglo piše, pravijo, in da se
prehiteva; poznam ga in vem, da
tista govorica ni resnična, pa če so
jo razustili pismeni ljudje. Ni ga člo¬
veka, ki bi tako počasi in trudoma
delal... besedo za besedo, stavek
za stavkom, kakor jagode na rožni
venec. Nekoč se je ukvarjal leto dni
z eno samo novelo ... in nazadnje so
razglasili modrijani, da je/vihravo
zverižena ... Ideja plane -v dušo, z

78

njo plane tisoč obrazov, tisoč zaplet-
kov — izlušči idejo, očisti jo, zaluči
v kot vseh tistih tisočero obrazov in
zapletkov, zakrči ideji najbližjo,
gladko pot, brez ovinkov, mostov in
plotov — to je umetnost, to je delo!
Vsaka beseda, ki jo napišeš, mora
takorekoč dišati po tisti poglavitni
ideji, drugače je beseda nepotrebna;
vsak obraz, ki ga pokažeš, mora
imeti v očeh. na licih, na ustnicah
izraz tiste ideje — drugače je nepo¬
treben ... Ali je umetnik umetnik,
ali ni; sredi med umetnikom in ne-
umetnikom ni ničesar in »vihrav«,
»površen umetnik« je nesmisel...«

*

Toda več jasnosti! Tako hoče dr.
Tavčar. Tu sva že zopet na čisto
subjektivnem polju relativnosti. Je
že tako. Enemu je stvar jasna, dru¬
gemu ne, in konečno je to odvisno od
razpoloženja, v katerem uživamo
umotvor. Razpoloženje, — od tega je
odvisna dostikrat tudi kritika kakega
umetniškega dela, pa tudi, in ne v
zadnji vrsti od predsodka, s katerim
se umetniku bližamo ...

Dr. Tavčar rad prihaja z drastič¬
nimi primerami. — Pa mi prihaja na
misel tista znana pripovest, kako je
razložil neki korporal možem, ki ni¬
so razumeli bolj ali mani poetične
verziie o preteči nevihti: »Gospod
hautman so rekli, da bo dež...« To

79

je bilo pač jasno povedano za vsa-
koga. A kje je ostala recimo — sit
venia — poezija?

Naj mi ne zameri dr. Tavčar te
primere. Zapisal sem jo v razpolo¬
ženju in pri občutku, ki sem ga imel
pri njegovi prispodobi o tisti indijan¬
ski župi z glistami in kobilicami. Res
nisem mislil pri tem nič osebnega.

Toda Cankar sploh ni v onem
smislu modernist, kakor ga hoče
predočiti dr. Tavčar. On ni nikdar
zašel v tisto ekstremno, takozvano
»nejasnost« in »meglenost«, ki jo ne¬
kateri odklanjajo. Cankar je simbo¬
list v gotovem pomenu besede, in
je ravno to njegova prednost, da je
— dosti jasen.

Vkljub temu so mu nedobrohotni
kritiki očitali, — da so imeli sploh
kaj — ta naglavni greh ...

Cankar se je razgovarjal s svo¬
jim prijateljem — tudi on je imel
prijatelje, ki so ga razumeli — in se
je razvil sledeči razgovor:

»Tudi v jutranjem solncu sem že
videl Ljubljano: v maju. Tista svet¬
loba je lila od vsega čistega neba
tako nemirno in omamljivo, tako je
opajala oči ter jih vabila v sanje, da
so bile konture mesta še bolj zabri¬
sane in zastrte, nego jih zastira je¬
senska megla. Vse ena sama celotna
podoba, ena sama celotna lepota,
brez tistih vsiljivih, klepetavih po¬
drobnosti, ki žalijo oko, cepijo po-

80

dobo in ubijajo lepoto. Ob pustih
dneh, ko je solnce leno in zaspano,
se prepirajo ter blebečejo te po¬
drobnosti vse navzkriž; oko ne ve,
kam bi pogledalo, zato ne vidi ni¬
česar in je zlovoljno; še v brezme-
sečni noči bi videlo več!«

Posvaril sem prijatelja:

»Ne razlagaj te modrosti recen¬
zentom ! Očitali bi ti, da poješ hvalo
nejasnosti in meglenosti, naglavne¬
mu grehu, za katerega mi nikoli ne
bodo dali odveze ... Pojdiva v gozd.
v ta čudežni hram lepote, nejasnosti
in meglenosti!« —

Zdi se mi, da je zgodba o Apelu
in kopitarju neumna bajka. Apel po¬
stavi na ogled podobo:

»Pred njo s kopiti čevljarček se po¬
stavi ;

ker ogleduje smoleč obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.«

Ne. Apel ni popravljal ničesar,
kajti vedel je, da resničnost umo¬
tvora ni odvisna od števila jerme¬
nov. Tisto bajko si je izmislil recen¬
zent. ki je ime] že v starem veku
navado, da je tiščal svoj dolgi nos
v umotvor, pa zato ni videl celote,
temveč je prešteval gumbe na suk¬
nji in jermene na čevljih. Kakor je
bilo, tako je ostalo . . .

Nič se ne zmeni in nič ne oma¬
huj, če govori recenzent o nejasno-

81

c

s ti in meglenosti in če celo zahteva
določeno število jermenov! Člo¬
vek, ki uživa umet nost s
čistim srcem, te bo spo¬
znal, umetnika,  in te bo vesel.
— Če recenzentje knjige ne razu¬
mejo, pošlji jim otroka, da jih po¬
uči. Natanko razumem zgodbo o
mladem Kristu, ki je v tempelju sta¬
rim farizejem sveto pismo razla¬
gal.«

*

In še eno čudno vprašanje ali
'pripombo pristavlja dr. Tavčar:
»Kaj takega se sploh ne more zgo¬
diti!« Ne vem, kaj hoče s tem dr.
Tavčar. On sam pravi, da je to po¬
vest blazneža, — ali je potem celo
raz njegovo stališče nemogogče, da
vidi tak nesrečnež v svoji domišljiji
to, kar nam Cankar popisuje? Kaj
ko bi hotel kdo pri tistih »poetičnih
povestih« staviti tako vprašanje?

82

VI.

DE MORTUIS NIL NISI BENE

Na »literarne razgovore« gosp.
dr. Tavčar ni dalje reagiral, pač pa
objavil pomembni spis z ozirom na
»Dom in Svetovo« Cankarjevo šte¬
vilko. Med tem §e izšla namreč ta-
kozvana Cankarjeva številka »Dom
in Sveta«, v kateri je priobčil nje¬
gov brat Karol nekaj njegovih za¬
sebnih pisem. Izidor Cankar spis o
literarnem dijaškem društvu »Za¬
druga«, Finžgar poleg spominov tu¬
di nekaj pisem Cankarjevih, zade¬
vajočih afero radii honorarja za ro¬
man »Martina Kačurja«. Poleg dru¬
gih je objavil dr. Puntar daljši spis
o Cankarju in Stanko Majcen študi¬
jo »Umetnik in družba« z ozirom na
Cankarja kot ustvaritelja novega
stanu. — O. dr. Tavčarju so dala
objavljena pisma v tej številki po¬
vod, da je priobčil pomembni spis
pod naslovom

»De mortuis nil nisi bene!«

ki je izzval zopet odgovor in čegar
bistvena vsebina je:

V zadnji dobi je izšla Ivan Can¬
karjeva knjižica »Moje življenje«.
Obsega nekoliko mojstrskih črtic,
pri katerih se čitatelju duša razvedri

83

in razveseli. Tukaj me vodi Ivan
Cankar kar po pisanem vrtiču, kjer
cvete vse polno malih, pisanih cve¬
tic, in najlepše od teh utrga in mi
jih ponuja.

V takih črticah je Cankar v res¬
nici pravi mojster. Iz neznatnega
stolče takorekoč nekaj posebnega,
kakor bi iz umazane školjke iztisnil
mal, a vendar dragocen biser.

Svojo mater — in kdo ni imel,
kar nas je rodila kmečka koča, take
matere! — to svojo mater je Can¬
kar proslavil, in človeku, ki se je
včasih ogibal njegovega cinizma,
silno dobro de, da je nekaj materi¬
nega srca prešlo tudi v njega.

Vzemimo n. pr. »Firbec«. Nehote
se mi je začelo kaliti oko, ko sem
čital to tragično pripovedko ne¬
srečne pasje rodbinice . . .

Vrhunec umotvora pa niso. Glo¬
boko torej obžalujem, da Cankar ni
imel prilike ustvariti večjih umo-
t v q  r o v , ki bi bili v soglasju z
njegovimi črticami. Tako pa je naj¬
boljše, kar nam je zapustil, zapustil
v svojih črticah in te se bodo čitale,
ko bodo glavna njegova dela le ma¬
loštevilnim prihajala še v roke.

V ravnoisti dobi je izdalo ured¬
ništvo »Dom in Sveta« posebno Can¬
karjevo številko.

Nerad, pa vendar odkritosrčno
povem, da čitatelj, ki ima kaj dobre¬
ga okusa, te številke ne bo pohvalil.

84

Priznam, da je težko izdati ostalino
pisateljev. Kdor pa izda zasebna
pisma kakega avtorja, ta mora biti
mož finega okusa in — dovolite mi
ta dostavek — finega takta.

Pisma pisatelja sodijo le tedaj v
javnost, če nam kažejo ležečega v
grobu v zlati luči, in če povišajo in
pomnože ime pokojnikovo. To jc
ena.

Mislim, da je Goethe nekje za¬
pisal. da velik poet more postati le
oni. ki je ob enem velik značaj.

S pismi dokazovati, da je bil pi¬
satelj neznačaj, da je v pijanosti, ka¬
kor vsak drugi izgubil zanesljivost
svojih nog, da je bil hudoben, da je
najboljšega svojega prijatelja ogrizel
in opikal — to bi moralo biti prepo¬
vedano. In sicer za vsako ceno!

V tem oziru nosi Cankarjeva šte¬
vilka »Dom in Sveta« težko butarico
pregreh.

Najprej je Izidor Cankar, ta zelo
simpatična oseba v naši literaturi,
prijavil dolgo razpravo o nekem di¬
jaškem društvu.

Kako seje ta mladež med sabo
zmerjala, to širše javnosti gotovo
nič ne briga, ali konečno zbuja ven¬
dar nekaj zanimivosti, če vidimo v
muzeju polomljenega konjička, s ka¬
terim se je veliki mož, po katerem
je muzej imenovan, igračkal v svo¬
jih otročjih letih. Zatorej Izidorju
Cankarju ničesar ne očitam.

85

Oreh pa je delal monsignor Karol
Cankar, brat pokojnega pisatelja.

Bratu človek marsikaj piše, ker
meni, da to, kar je pisal, ne pride
nikdar v javnost.

Vse, kar se je priobčilo, doka¬
zuje, da je Ivan Cankar, vmešavši
se v politiko, igral nekega malega
Neptunčka, vihteč svoje papirnate
vilice, o katerih je mislil, da bi z
njimi razdrobil svojega političnega
nasprotnika.

Iz vsakega pisma diha nezdrava
zaljubljenost v samega sebe in pre¬
tiravanje svoje lastne cene. Monsi¬
gnor je pravzaprav svojega brata
slekel, ter ga sedaj javnosti pred¬
stavlja neoblečenega.

Njegov lastni brat nam je razodel
sedaj, da je bil malenkosten značaj,
da značaja dostikrat sploh imel ni in
da je v mladem človeku vse skupaj
še vrelo, in da se je pri tem skuhalo
dosti otročjega, kar bi bili Cankar¬
jevi čestilci lahko zamolčali in svetu
prikrili.

Če korespondenco kakega pisa¬
telja daješ v javnost, nimaš pravice
v tisk poslati insultov, katere je po¬
kojnik zakrivil proti tretji osebi. Taki
insulti so vselej sirovi, in kaj druzega
biti ne morejo. Te sirovosti se ude¬
ležuješ sam, in tvoja krivda je dosti
težja od krivde pisatelja, ki je pismo
pisal v trdnem pričakovanju, da ne
pride v svet.

80


In tukaj si morata izprašati vest
monsignor Cankar in župnik Finžgar,
— ki tirajo take izbruhe v javnost.

V tem slučaju je monsignor, ne da
bi mignil s trepalnicami, vrgel v svet
celo kopo pisem, ki obsegajo najgrše
osebne napade.

Prva žrtev teh napadov je naš
ubogi Aškerc, ki je zaslužen sloven¬
ski poet, in ki nikakor ni vreden, da
bi monsignor iz Sarajeva vozil ko¬
pice gnoja na njegov prezgodnji
grob, Mi si Aškerčevega spomina ne
damo onečediti, ter občutimo, da je
bila Ivana Cankarja sodba o tem pe¬
sniku napihnjena ostudnost, ki ni
spadala v javnost.

Drug je Funtek, ki danes še živi.

Tega moža postavlja častna šte¬
vilka »Dom in Sveta« na nekak sra¬
motilen oder, ravnotako, kakor Go¬
vekarja. No Govekar ima dovolj hu-
rnora in debelih živcev, da se zaradi
Cankarjevih krepkih izrazov ni raz¬
buril. to tem manje, ker je Cankar
ž njim zadnja leta zopet prijateljsko
občeval. Gotovo je, da bi Cankar
svojih psovk in trditev, zapisanih
pred 25 leti, na koncu svojega živ¬
ljenja ne ponovil.

In konečno je Finžgar priobčil še
»Kačurjeva pisma« ter ž njimi pri¬
občil napad na »Slovensko Matico«.

Vse polno nas še živi, ki smo že
takrat bili pri »Slov. Matici«, in se¬
daj moramo črtati, da smo druhal, da

87

smo barabe, tolovaji in bogzna še
kaki človeški izvržki, ker nismo ho¬
teli kupiti mačka v vreči, ter smo
tudi Ivanu Cankarju nasproti posto¬
pali tako, kakor se postopa proti
vsakemu drugemu pisatelju, poseb¬
no, če je mlad človek, ki sveta še
ne pozna!

Napadeni bodo pisatelju Cankar¬
ju odpustili, ker smrt vse to samo-
obsebi poravna.

Odgovorni so tisti, ki so ponovili
blebetanje in zabavljanje, ter jih ta-
korekoč vzeli iz mrtvih ust mrtvega
Ivana Cankarja.

Pregrešili so se predvsem proti
staremu izreku: De mortuis nil nisi
bene! Če so ponovili Cankarjeve na¬
pade, potem so grdo govorili o Can¬
karju samem. —

88

VII.

Nil nisi bene?

(»Dom in Svet«. Cankar in dr.

Tavčar).

I.

Kakor je hvale vredno in me je
v splošnem iskreno razveselilo, da
je »Dom in Svet« posvetil celo šte¬
vilko spominu Ivana Cankarja, ta¬
ko me cela ta številka po svoji
uredbi in v detajlu ni zadovoljila.
Naj bo dovoljena o tej številki od¬
krita beseda — sine ira et studio
— tudi moji malenkosti.

Ona naj bi nam podala verno
sliko našega najodličnejšega, literata.

Usojam si izreči in zastopati
mnenje, da nam ta številka ni po¬
dala prave slike. Zdi se, kakor da
hoče risarija Helene Vurnikove na-
značiti tudi literarno vsebino cele
številke ... Tudi vse slike Can¬
karja nam ne podajajo njegove pra¬
ve podobe. Najboljše slike, to je
Bertholdove, ki je izšla svojčas v
»Demokraciji«, in je še najvernejša
slika našega Ivana Cankarja, ne
najdem v tem »Dom in Svetu«. In
kakor npk čuden »slučaj usode« te
številke se mi zdi, da je lastnoročna
risba Cankarjeva »otrok« najboljša,
kakor so najboljše stvari v številki

89

od Cankarja samega pisane črti¬
ce .. . In še posebej »slučaj«, da
nam v tej številki podajajo najbolj¬
še in najkarakterističnejše poteze
Cankarjevega obraza Smrekarjeve

— karikature.

Tako se je zgodilo, da članek
enega pisatelja pobije teze drugega
referenta, in da celo pobija eden in
isti referent v svojem članku same¬
ga sebe — v par odstavkih pozneje

— potem ko je nekaj bolj ali manj
kategorično zapisal . . . Tako nam
ostane v celi tej številki najlepši in
najpremišljenejši članek Stankota
Majcena »Umetnik in družba« .

Moje pripombe veljajo predvsem
članku dr. Jos. Puntarja, naslovlje¬
nega »Ivan Cankar«.

Dr. Puntar je napisal ob koncu
svojega sestavka, kakor da je čutil,
da utegne biti njegova slika Ivana
Cankarja pomanjkljiva, tele po¬
membne besede: . . . »da je pra¬
vična sodba o Cankarju kot pisate¬
lju silno težka naloga, češ, da je bil
prekomplicirana romantiška nara¬
va« ... Dr. Puntar je zapisal o
Cankarju stvari in neke teze, ki bi
me utegnile spraviti iz ravnotežja,
ter so mi narekovale pikre besede v
pero. Ker pa stojim na stališču, da
mora biti javna diskusija umerjena
in vseskozi spodobna, hočem se
držati tega načela tudi napram dr.

90

/

Puntarju, kakor se ga držim v dis¬
kusiji z dr. Tavčarjem.

Cel opis napravlja name utis —
prosim,, da se me razume — neke
prikrojenosti, da, vidi se mi, kakor,
da imam pred sabo nekako stran¬
karsko pobarvano sliko — in to
jemlje dr. Puntarjevemu članku ve¬
liko vrednosti — Proti taki sliki bi
bil — o tem sem v dno duše prepri¬
čan — Cankar sam kar najodločnej-
še protestiral. Ne rečem, da se je to
zavedno zgodilo, da, celo prepričan
sem, da je imel dr. Puntar najboljšo
voljo in je pisal iskreno. Nosi pa nje¬
gov spis pečat fildstroznosti in nekaj
doktrinarskega na sebi — torej ne¬
kaj. kar je Cankar-umetnik in člo¬
vek naravnost sovražil.

Že tisto pripovedovanje o Can¬
karju, kaj je takole v gostilni govo¬
ril, in čez koga je takole udaril, ka¬
že, na kako podlago so postavili —
to ne velja samo za dr. Puntarja —
nekateri člankarji svoja razmotri-
vanja.

Dr. Puntar je vse to zapisal o
Cankarju, češ, da ga je spoznal leta
1917 in da je tedaj mnogo občeval
z njim. Zato misli, da je pogodil pra¬
vo sliko o njem kot pisatelju in zla¬
sti kot človeku. Dr. Puntar je mlad
profesor in naj mi oprosti, da si
drzne napisati tudi moja malenkost
nekaj pripomb k njegovi sliki o Can¬
karju. ki sem ga poznal prvo leto,

91

ko je stopil v tisto literarno »Zadru¬
go«, t. j. od leta 1892 sem, jn sem bil
torej nekak njegov sovrstnik.

Dr. Puntar pripoveduje o Can¬
karju stvari, iz njegovega zasebne¬
ga življenja, ki so za spoznavanje
njegovih del tako čisto brez pome¬
na, da sem se čudil, da jih je sploh
zapisal. Vmes so tudi zapisane stva¬
ri, naj mi oprosti to mojo sodbo —
ki vsaj name — napravljajo u t i s
neokusnosti.

V tej točki sva se enkrat našla
in sva edina s spoštovanim dr. Tav¬
čarjem, ki je napisal zopet raz dru¬
go stališče članek »de mortuis nil
nisi bene«, kateremu pa si bom tudi
dovolil pristaviti, oziroma nasproti
postaviti nekaj svojih opazk.

Zdi se mi, kakor, da sem potis¬
njen nazaj v dobo, potem ko je umrl
veliki Prešeren, — v dobo, ko niso
imeli nujnejšega dela. kakor stikati
po njegovem življenju, šteti vse tiste
»firkelčke« in imenovati vse tiste
oštarije, v katerih je Prešeren ve¬
dril in preganjal svojih skrbi oblake.
In tako nam danes tudi dr. Puntar in
drugi pripovedujejo o tistih četrtin-
kah pri Štruklju itd. itd.

*

Vsako izkoriščanje Cankarjeve
osebe bolj ali manj zavedno v stran¬
karske svrhe, in naj si bo bo SLS ali
JSDS, bi bilo odiozno in neprimerno.

92

Tudi v tej točki se strinjam popolno¬
ma z dr. Tavčarjem, ki je lojalno pri¬
znal, da me ne šteje med tiste, ki bi
se v tem oziru le količkaj pregrešili,

— in že radi te njegove poštenosti,

— ga, kakor sploh, visoko spoštu¬
jem. Ne rečem, da je dr. Puntar kaj
takega vedoma ali namenoma za¬
grešil. Ali njegov spis bi vsaj utegnil
napraviti ta utis in vsaj zbuditi sum.
da je zatajil Cankar napram tistim
Krekovcem svoje prepričanje in
svetovne nazore.

Verjamem, da je bil Cankar med
tistimi, ki so bili na strani Krekov-
cev protiŠušteršicijancem. Kateripo-
šteni slovenski človek pa ni bil
tedaj na strani d r. K r e ka
proti Šušteršiču?  V njegovi
družbi so mogle vztrajati samo mo¬
ralne propalice — ne le politične,
nego tudi kot ljudje in privatne
osebe...

Ravno v istem času je napisal
Cankar najkrasnejši nekrolog o poli¬
tičnem in kulturnem delavcu Kreku,
kar smo jih sploh brali — za »Na¬
prej« ne pa za »Slovenca«. To se je
zgodilo prav v istem času, ko je to¬
liko občeval s Krekovci. Ne rečem

— saj je Cankar tedaj pisal tudi za
»Dom in Svet«, in »Slovenca« stro¬
go literarne stvari, toda o — Kreku
je pisal v napredni list in tako skoro
na demonstrativen način pokazal, v
katerem taboru da je.

93

Ravno tako si dovoljujem opazko
glede tistega poudarjanja »sprave«
Cankarjeve z Bogom, ki jo je Finž¬
gar tako vse drugače, tako lepo dis¬
kretno, rekel bi skoro poetsko popi¬
sal. Nimam konečno nič proti Finž-
garjevemu opisu, mestoma je celo
krasen, ker nosi pečat poezije.

Ali tisto doktrinarstvo — naj mi
oprosti dr. Puntar to odkritost, — mi
preseda. To, kar je bilo pri Cankarju
bolj ali manj formaliteta — saj dr.
Puntar sam pravi, da je bil Cankar
najnesebičnejši in najpravičnejši člo¬
vek na svetu, ki je dejal, da brez za¬
držka in vsaki moment pove lahko
javno o sebi vse — je nekaj tacega,
o čemur se drugje sploh ne govori.
To je že pri nas Slovencih neka po¬
sebna specijaliteta, rekel bi pomanj¬
kanje neke finese čustvovanja, da se
ob smrti naših velmož vlači na dan
tisto, 'kar je po Cankarjevem zakle¬
njeno z devetimi ključi v najskritejši
kamrici srca. Ko izgovoriš tisto be¬
sedo, je že tudi pjofanacija tukaj.
Tako se nekako izraža fino čuteči
Cankar o takih stvareh . . .

Kar gabi se mi, če se spomnim,
kaj se je v tem oziru počelo z Ašker¬
cem ob njegovi smrti, ko so se pre¬
pirali o tem, ali je bil v tistem mo¬
mentu zaveden ali ne, kako se je ne¬
okusno razpravljalo o tem ob smrti
Dermotini itd. Pri tem gre. za mo¬
ment, iz katerega vendar ne moremo

94

sklepati največkrat ničesar, in je tudi
čisto brez pomena, ker imamo
soditi človeka po celem
delu njegovega življenja,
ki leži odprto pred nami,

Naj mi veruje g. doktor, da sem
v, tej točki prepričan, da govorim iz
srca premnogih brez razlike strank
in tudi v duhu velikega pokojnika in
njegovega finega okusa. Nai mi ver¬
jame, da proti njemu ni namerjena
nobena osebna ost, ker je on krenil
za drugimi skoro nevede in že ne¬
kako iz navade . . .

Zastonj boš razlagal kaj tacega
banavzarju, in skoro prepričan sem,
da ne bo sicer dr. Puntar, ki ga ne
smatram za takega, pač pa kdo drugi
na neokusen način blinil stvar na¬
prej. Temu mora biti — naj bo to
enkrat odkrito in jasno povedano!
— vendar tudi pri nas že enkrat
konec.

»Dinge, die man nicht sagt . . .«

II.

Zdi se mi, da se smatra pri nas
zares, da ni nič lažjega kakor pisati
take »študije«, češ ker ni treba pri
tem dosti premišlievania in se to za¬
piše kar tako ... Temu pa ni tako.
Ravno take stvari so silno delikatne
in vsega premisleka vredne, zlasti
če gre ori tem za nenavadnega člo¬
veka kakor ie bil n. pr. Cankar.

95

To pa ne velja samo za dr. Pun¬
tarja. nego zlasti tudi za druge član-
karie. ki hočejo n. or. iz raznih ošta-
riiskih Dogovorov izvajati vse mo¬
goče konsekvence. So včasih tudi
neokusnosti, ki bi iih iaz nikdar ne
hotel obelodanlati.

Eog ve, ali je Cankar res tudi ta¬
ko govoril in ali ga ie dotionik tudi
tako razumel. Cankaria je bilo vča¬
sih sploh težko razumeti. Meni so
merodajna njegova dela,  in v
teh delih vidim samo niegov neoma
deževani čisti cilj: resnica, lepota
in pravica do skrajnosti. In po teh
delih ga sodim brez ozira na tiste
oštariiske pogovore, ali pa tudi za¬
sebna pisma. — pa naj se tičejo ista
dekadence ali pa naturalizma ...

Zato naj bi se vsakdo ogibal na¬
pisati nekaj, kar bi moglo vzbuditi le
senco suma, da zasleduje pri tem ka-.
terikoli stranski namen, zlasti tudi
strankarstvo, ali celo potisniti v
ospredje svoj lastni — iaz. kar men -
da skuša neki drugi brezpomembni
v »Dom in Svetu« objavljeni (ne dr.
Puntarjev) članek.

O dr. Puntarju pa imam utis. da
se je postavil boli ali manj zavedno
na visoki piiedestal nekega varilstva
in očetovstva na stroške svojega
navideznega varovanca.

Take stvari se dogaiaio večkrat
čisto nevede in nehote, ker stvar ni

96

dosti točno in jasno izražena. Devet¬
krat si bom premislil, predno izre¬
čem kako kočljivo sodbo o svojem
orijatelju. ki ne igra iavno nobene
vloge, devetkrat devetdesetkrat pa
si jo bom premislil, predno io bom
zapisal o prijatelju Cankarju, tistem
geniju, ki ni prenesel v življenju no¬
bene krivice, a ie tudi on sam za¬
vedno  nikomur ni storil.

Podpišem rad dr. Puntarjev«
sodbo da ie bil Cankar res tisti ne-
sebičnež in najresnicoljubnejši člo¬
vek. »ki ie ljubil pravico in resnico
nad vse. da je bila Cankarju laž tuja.
in da ie z lahkoto in brez ovinkov
govoril kakor otrok najbrezobzirnej-
šo resnico, za katero se ie bilo raz¬
vnelo njegovo do skrajnosti nese¬
bično srce.«

Ne motilo bi me konečno pri tem.,
ako trdi dr. Puntar, da nimajo tisti
tako neprav, ki pravijo, da ga ravno
radi tega štejeio tako socijalisti ka¬
kor SLS »med svoje«... Naj ga --
»štejejo«! Pri kateri stranki pa je ti¬
sta pravica in resnica, in pri kateri
ne. -o tem nai se pomenijo med se¬
boj politiki. — mene to kot neaktiv¬
nega politika manj zanima ... Ali
Cankar je hodil svojo ravno pot.
nrav nič vijugasto, kot pravi apostol
resnice in lepote in kot takega ga
odrekam vsaki kliki in vsaki strank,
in tudi dr. Puntarjevi. Gotovo pa je.

97

7

da bi tudi danes bil na strani zatira¬
nih in da bi vkljub svoii moški ume: -
lenosti poslednje svoie dobe tudi v
Jugoslaviji nrav tako — sit venia
verbo — »zabavljal« vsaki stranki,
ki bi ščitila, nodnirala ali — pomilo-
ščala razne verižnike in izkoriščala
brez ozira na to. ali so njeni pristaši
ali ne ...

Reklamirati Cankarja za kako
stranko, tudi za konfesiio. bi bilo
abotno. Tu mi pride na misel slavm
Masarvk, ki je tudi globoko veren
človek kakor Cankar, ki ima vero.
»kakoršno rnu io ie vsadil v srce sam
Bog. katere pa ni v katekizmih, in ki
so jo skvarili oozneie čemerni pis-
marii in farizeji« ... tisti Cankar, ki
protestira proti temu. da bi se fibstr
sko delilo njegovo življenje v oen
iode in niegova dela ood rubrike a, b.
c. (»Moje življenje« I'

Zato napravlia name članek utis
filistroznosti. ter pogrešam v njem
res vsako veljko potezo in »velik
koncept« pri vsem poveličavaniu in
povdarianiu velikega Kreka, ki ga
vsi priznavamo ...

Ali vse to bi bila konečno po¬
stranska stvar in bi nalašč radi tega
ne pisal teh pripomb, da ni isti dr.
Puntar poleg vse hvale Cankarjeve¬
ga značaja zapisa! te-le malo premiš¬
ljene besede: »Kar se volie tiče. ie
bil Cankar izreden tsicl) slabič.«

98

Človeka kar zaboli, če to bere; —
kaiti s tem ie storil Cankariu največ -
io krivico, ki se ie sploh kedaj o Can¬
kar iu zapisala. Znano ie. in Cankar
nam sam pripoveduje, kako težko in
trudoma da ie pisal.

»Nikoli nisem lahko pisal,« pravi
tudi v »Podobah iz sani«, — besede,
o katerih brezpogojni res¬
ničnosti  pač nihče ne more dvo¬
miti; sai ie to tisto pravo brezobzir
no, ickel bi. čisto cankarjansko ir.
značilno priznanje, ki stoii v nasprot¬
ni z boli ali mani zavedno in neči
rnerno bahavostjo drugih oovpreč
nih zemljanov, ki ne sežeio Cankarju
po talentu in duhu niti do gležnjev,
pa trdiio da iim ie vse —■ lahkota ..
So pa tudi njihova dela po tem ... In
če pogledamo Cankarjeva? Dela —
»slabiča volje«?'

»Poznam ga siromaka, dela noč
in dan ... Od tistega trenotka, ko je
napisal prvo besedo, ko mu ie zapel
v srcu prvi verz. ni zamudil niti ure.
Delo ga ie objelo z obema rokama in
ga ni izpustilo več, — neusmiljeno je.
ne dovoli mu počitka ... in zdi se mi.
da si počitka niti ne želi. da bi mu
bilo dolg čas, če bi pisane podobe
ne plesale več pred njegovimi očmi.
če bi se žalostne in vesele misli ne
igrale več v njegovi glavi, če bi nje¬
govo srce ne občutilo več hrepenc-

99

7 *

nia no lepoti, če bi njegovo uho ne
poslušalo zvonkih besed ...

Kadar bi se vse to zgodilo, bi
bilo glorije konec in recenzentie bi
govorili resnico — resnico o utruje¬
nosti. o površnosti, o čemernem
krušnem delu. Mislim oa. da se ni
koli ne bo zgodilo — kajti sam bi
občutil prei nego vsi. da se bliža
mrak ...«

»In če bi občutil da se bliža
mrak?« •

»Bi recenzentje ne imeli več
posla.«-

In sedaj ti pride dr. Puntar in za
piše tiste nekrilate besede! In zakaj'ž
Ali morda zato. ker Cankar ni dovr¬
šil tistih študij? Ali pa morda zato.
ker se slučaino ni držal gostilniške
ure in ostal v družbi svoiih prijate¬
ljev morda dalje, kakor ie bilo do¬
menjeno, in je njemu (dr. PuntaTr
iu) - hu! — »prelomil« besedo? Ka¬
ko krivo sodi velikega človeka Can¬
karja. ki ie neutrudno in trudoma pi¬
sal, ki nam ie zapustil toliko nesmrt¬
nih del. — njega, ki ie koncen¬
triral vso svojo voljo in
vso energijo v to. da po¬
stane kot umetnik nekaj
popolnega, in ie to tudi
— d o s e g e 1 ! Vse drugo: ma,teri .
jelno blago, zdravje in take »malen¬
kosti«. ki so omejenemu in sebične¬
mu filistru glavna in najimenitnejša

100

stran življenja. ki ne zamudi tudi pet
minut, da ne bi prišel o pravem času
k mas;tni večerji, — vse to ie bilo
Cankarju hekuba. — nekaj, za kar
sploh ni imel volje ... Ali so vsa ta
velika dela: »Za križem.« »Križ na
gori,« »Na klancu«, »Martin Kačur«
in eno najlepših in najoriginalnejših
pa tudi nerazumljenih del »Lepa Vi¬
da«, vse njegove drame in konečno
»Podobe iz sanj« delo volje slabiča ' J
Nasprotno! Naravnost gigantsko vo¬
ljo in energijo nam kaže Cankar v
svojih delih, — v stremljenju za tem.
da doseže svojo umetniško višino, in
s to voljo nam ie ustanovil nov stan.
S Cankarjem je stopila v slovensko
družbo nova sianovska zavest, vsled
niegove velike neupogljive volie.

»Ne vem. ali se je že kdo pred
mirn otresel tako odločno spodobnih
služb in koristnih opravkov kot on
in si v tem samem in edinem zname¬
nju ustvaril obstoi. Zdi se mi, da so
tisti, ki so tako življenje dozdai tve¬
gali. obtičali v poizkusih.« — Cankar
— »slabič« ie to zmogel.

»To je posebnost Cankarjevega
življenja. Stari ie to, ki se zaveda.
Neizbežen poklic, ki si ie sam uteha.
Bodisi da napoči zlata doba. bodisi
da ie še daleč, pozvani so ... in ena
ie vez. ki spaja izobčence družbe,
najsi iih je obsodila pravična, a mrzla
moč filisteistva. naisi stoje po milosti

101

lastne volje izven družabnega reda.
V brezupni osamelosti izobčitve s
svoiirn hrepenenjem po idealu člove¬
ške diužbe oploiaio svet,«

S temi besedami ie Stanko Maj¬
cen v svojem krasnem članku izpod¬
bil v istem listu dr. Puntarja ... Meni
se pa zdi, da Cankarja še po njegov'
smrti — nerazumljenega — izobeu-
iejo ... Njegova doba še ni prišla...

Ravno tak občutek imam, kakor
da bi hotel kdo danes razlagati; Pre
šeren je bil majhen značaj, ker ie rad
hodil — recimo — v gostilno in ker
ie imel — ah, pa sai se mi kar gabi
ponavljati in zapisati tiste — oprosti¬
te ta izraz — bedarije iz Ble:weisove
in precej podobne poznejše Mahni¬
čeve dobe...

Nai končam to poglavje z bese¬
dami Cankarja samega •

»Oko ozri se nazaj, prav do mra¬
ka otroških let! Kam ie letelo vse
hrepenenje, komu ie bila darovana
najboljša moč srca in ra¬
zuma,  odkod ie vrela, kam se p
vračala vsa radost in bolest? ... Mo¬
re delo ie knjig^ ljubezni odpri jo
domovina, da boš videla, kdo ti ie
pravičen sin! Dal sem ti. kar se m
imel.  če ie bilo veliko ali malo -
Bog ie delil. Bog razsodi! Dal sem tr
svoie srce in svoj razum, svoio fan¬
tazijo in svoio besedo dal sem ti -—
svoje življenje — kai bi ti še dal? . . -

102

A dr. Puntar je zapisal še druge
samozavestne besede z istega pije-
destala češ. da je edino res klasično
delo Cankarjevo »Podobe iz sanj«,
seveda je pristavil pri tem tisto »kla¬
sično umerjenost«. Pri Cankarju P a
sicer pogreša neke klasične umerje¬
nosti, češ, da najbrže zato, ker —-
starih klasikov ni posebno poznal!
To naj je vsa skrivnost, zakaj se kla¬
sična umerjenost prione šele prt
»Podobah iz sanj« ... Brez ozira na
pomanjkanje logike je to stara preče;
obrabljena doktiinarska teza, na ka¬
tero pa danes v teh realnih časih
nikdo več ne verjame. Ne upam sl
trditi, da imamo za to klasično izo¬
braženost. ker smo se učili aoristov
in čitali v šoli stare klasike, kakor
se jih uač čita v gimnaziji. Seveda so
bili tega krivi slabi profesorji, —
vsaj jaz nisem imel te sreče, da bt
bil kdaj slišal v višji gimnaziji kako
globljo diskusijo. Samo prestavljali
smo brez vsake kritike, brez vsega
opozarjanja na to in ono. kar bi ime¬
lo smisla ... Realec Cankar pa je
študiral stare klasike sam in je več
vedel o njih in se bolj poglobil vanje
kot marsikdo izmed nas, kar nas je
trgalo hlače v tistem starem poslop¬
ju pred Vodnikovim spomenikom.
Seveda ni poznal aoristov in iregu-
larnih glagolov in vsega tistega, s
čemur smo ubili gimnazijci po nepo-

103

trebnem toliko drazega časa, — ne
da bi se bili kdaj uglobili v resnično
poezijo. Ne rečem, da ima tista for¬
malna — prosim, da se me razume
— »klasična« izobraženost dosti za¬
se, toda tega, da bi se ne mogel
umefcnik-genii brez nje dvigniti na
tisto višino, tega dr. Puntar menda
noče trditi. Sicer gre res tu samo za
besede in fraze in ni, da bi se zanje
lovil. Ako niso dela, kakor »Za kri¬
žem«. »Na klancu«, »Križ na gori«,
»Martin Kačur«, in posebei še eno
Cankarjevih nailepših. naioriginal-
neiših in naiglobokejših del »Lepa
Vida«, klasična dela v tistem pome
nu besede, kakor se io navadno poj¬
muje. — kaj imamo potem Slovenci
sploh klasičnega?

Jaz bi samoprosil enkratvse tiste
ki sedaj tako pavšalno pišejo o Can¬
karju, naj se postavijo samo na rela¬
tivno stališče — če že nočejo na ab¬
solutno — in nai imenujejo vsaj
nekai slovenskih del. ki bi se jih
po globokosti misli in čustvova¬
nja in psihologiji, da ne rečem sa
mo v slogu, moglo vzporediti s kate¬
rimkoli gori imenovanih. Prosim:
Ni se treba pri tem prav nič ozirati
na sodbo Bartuloviča, ki se je po¬
globil v posamezna dela Cankarjeva
in bil po svoji sodbi vesten in teme¬
ljit ... Kar na dan s prosto kritiko!
Z vsemi »napakami« in »grehi« na

104

■dan! Samo ne pavšalnih sodb, ki se
včasih glasijo, kakor da dotičnik
sploh večji del Cankarjevih del bral
ni, še manj pa razumel! Samo —

»Otoka« nikar!-

Pa vse to Cankarju nič ne škodi.
Preko vseli podobnih razmotrivanl
bo šla zgodovina, in vrzel, ki jo je
zapustil Ivan Cankar, je in bo vedno
večja. In čim več časa bo preteklo
od Cankarjeve smrti, tem večji bo
stal pred nami in za nami kot granit¬
ni mejnik v naši kulturi.

In tedaj bodo razumevana tudi
niegova pisma, ki iih ie priobčil mons.
Karl Cankar, bolj kakor sedaj, če¬
prav bo pretekla že daljša doba, od¬
kar so bila pisana.

S tem sem prišel do tistih pisem,
ki so vzbudila toliko nevolje in potis¬
nila našemu staremu znancu g. dr.
Tavčarju zopet pero v roko...

Ni prav storil monsignor, da jih
k že zdai priobčil. — toda kar je, je.

— A dr. Tavčar mu šteje to za velik
greh, ki mu ga ne bo tako kmalu od¬
pustil ... In zakai?

»De mortibus nil nisi bene«!

Pa zopet ne zato, nego prav za
prav zato. ker so v pismih napadene

— žive in mrtve osebe... In kaj še
sledi iz tega in iz vseh teh pisem po
dr. Tavčarju?

105

»Da je predstavil monsignor
Cankar svojega brata neoblečenega,
da je bil malenkosten značaj, ali da
prav za prav včasih sploh ni ime>
nobenega značaja, da je bil surov,
ostuden, domišljav in ne vem, k_ai
še«. Prosim te besede so doslovno
citirane!...

Ubogi Cankar! Oziroma uboga
oba brata Cankarja! Sicer je »za¬
krivil« ta »greh« že davno pred mon-
signorjem Cankarjem dr. Prijatelj s
svojim znamenitim delom »Kersnik
in njegova doba«, v katerem je na¬
ravnost nagromadil celo kopo taki;?
zasebnih pisem Levčevih in drugih
takih gospodov, ki so še vsi tedaj ži
veli. — Pisma jako kričeče vsebine f

Sicer je oni dan v »Narodu« nek!
Kremen (kdo je to? Jaz ga ne po¬
znam) priobčil neko »koresponden¬
co«, ki je čisto navaden pamflet in
kaže tam. kjer ironizira »mater —
mučenico — svetnico« kaj malo
srčne kulture ... Z njim bo morda
obračunala zgodovina, jaz se z njim
— nepoznanim — ne spuščam v de¬
bato. Ne vem, ali se dr. Tavčar, k!
ga čislam kot boljšega človeka, —
strinja s tistim podlistkom. Dvomim.

Toda vrnimo se k Prijatlju! Te¬
daj se je menda Malovrh nekaj iz-
podtikal nad tistimi pismi, ali niko¬
mur ni v glavo padlo, zlasti Da ne dr.
Tavčarju, očitati radi tistih psovk, ki

106

jih je dr. Prijatelj priobčil z »ušescl«
in »brez ušesc« s pikami (...)  in
brez pik, — Franu Levcu in drugim
takim spodobnim gospodom »od sta¬
nu« kakor se pravi — surovost, brez-
značajnost, napihnjenost in kar je Še
drugih takih lepih lastnostij člove-
ških...

Fran Govekar pa je v »Slovanu«
napisal o Levcu sledeče:

»Zopet ie ugasnil velik slovenski
talent, izginila je eminentna produk¬
tivna sila, moder in krepak krmar
našega slovstva, mojster-učitelj na¬
šega jezika in stila, sejalec dobrega
fikusa in moderno elegantne literarno
forme... Po svoji estetski in lite¬
rarni izobrazbi, finem čutu in okusu
na višku svoje dobe stoječ, ie bil Le¬
vec vzor urednika in literarnega
mentorja. Nihče ni znal tako kot
on ... Kamor je stopil, je vzcvetelo
in zapelo ... Bil je od Boga blago¬
slovljeni sejalec ... Njegov mehki,
izredno simpatični glas, duhoviti po¬
gled. ljubezniv humor itd.«-... Nil
nisi bere! »Zlata luč« ...

In jaz mu pritrjujem, čeprav ni¬
sem absoluten pristaš — »zlate
luči« ...

Toda — :  Cankar — to je nekaj
druzega! On ie bil tedaj, ko ie pisal
ta pisma, star 20 do 22  let — štu¬
dent — ! In to je grozno! Difficile
est...

107

Jaz sem v tem oziru precej siten
človek, ki ne nosedam po iavnih lo
kalih — in mi ostane nekaj časa. da
precej natančno prebiram sloven¬
sko literaturo. Tudii si marsikaj prav
dobro zapomnim, kar berem... Pa
imam tudi to .prekleto navado, da
predno kaj in o čem pišem, tisto
stvar vsaj — preberem . . ,

IV.

Tako sem bral v tisti Prijateljevi
knjigi, da so rabili tisti vzvišeni poli¬
tični in zasebni prvaški veleznačaji
izraze, katerih en sam odvaga vse
»bedake«, »filestejce« in podobne
Ivana Cankarja, ki se je izogibal pri
tem vsaj — prirodopisu živalstva ...

In tako sem tudi opazil, da ime
nuje Levec v nekem takem zasebnem
pismu dr. Tavčaria'»brezznačajneža«
(in tega ni pisal kot 22-letni mlade
nič'), »ki bi bil v stanu radi svoje
kandidature pobirati s puščico po
cerkvah«; menda isti Levec. — če se
ne motim — (Prijateljeva knjiga ima
640  strani!!) si ie v takem zasebnem
pismu izposodil za karakterizacijo
»prijatelja« neko sicer jako koristno
in poželjeno domačo žival, ki pa ne
velja za njenega žitia za posebno
čedno — kot psovko, ki je niti ne na¬
pišem . . .

108

Ne enega, ne drugega ne odobra
vam.

O dr. Tavčarju pa se bere. da je
imenoval tisti čas — prosim — na¬
šega finega Stritarja »obrekovalca
prve vrste« itd. . . Skratka: nudijo se
nam o takratnih prvakih — (ki so
bili tedaj vsi dosti več kot 24 let sta¬
ri!) slike s prizori za bogove'

Nasprotno pa ie Levec v pismu z
dne 11 febr. 1871. — zopet zasebno
pismo nevesti') pisal o »obrekoval¬
cu« Stritarju tako-le:

»Stritar! Ali ga hočem imenovaf
svoiega prijatelja"? To ie moj učitelji
Deset let starejši po rojstvu, sto
let starejši po sodbi svoji od mene.
Blaga duša, kakor nihče drugi; ka-
valii! »Ce človek vse razmeri, nič ne
zameri«, ie njegovo geslo, po kate¬
rem se vedno ravna. Duhovit, dov-
tipen. da mu ga ni para. občutljiv, ko
malo kdo. občutljiv t. i. rahločuten«.
(Stritar — Prijatelj »Antologija«, ki
sem si io oprostite — tudi kupil in
bral.)

In ta kavalir Stritar bi tudi sigur¬
no drugače sodil Cankarja, kakor —
dr. Tavčar, ki »ni nič razmeri! in vse
— zameril«. Stritar ie bil samo prva¬
kom nepriljuden. Nekaj podobnega
vidimo tudi pri Cankarju. Le-tem ie
postavil trajen spomenik v svojih
dunajskih sonetih, in zagodel jim ie
tako-le:

109


»Hinavca." pismouka, farizeja
še božji sjn ni mogel sam trpeti. —
kako bi iaz ga mogel rad imeti,
iaz, na človeštva deblu šibka veja?

Soneti moii. menim dosti pričajo:

S prvaki nisem bog ve kai priljuden:
njih grehe in sleparstvo pridno bičajo.
A iaz jih bičati ne bodem truden,
dokler slepiti se ne naveličajo:
nad vse oa mi hinavec ie ostuden!*

Ker ie bil Cankar vse prej kot hi
navec in ni imel nič takih prvaških
lastnosti, bi vse uvidevajoči Stritar
presojal tudi niegova pisma kot 22 -
letnega mladeniča »priliudno« in s ti
sto moško umerjenostjo kakor nas
»premišljeni« pisatelj« Finžgar tista
glede Martina Kačurja ...

Tako neusmiljeno »slekel« in »ne-
oblečerie« predstavil ni t«ste gospode
— žive in mrtve — še nikdo kakor
dr. Prijatelj, ki ie tudi iemal tako-
rekoč »iz mrtvih ust — blebetanje
in zabavljanje« . . .

Postreglo bi se pa lahko že z dosti
lepšimi značajnimi potezami prežive
čih »prvakov« — iz poznejše dobe
ko ie Krsnik že davno legel v groD...
Kar se še vse lahko zgodi pri primer¬
ni inieiiativi in drezanju ...

Monsignor Cankar ie v primeri z
dr. Prijateljem. — nai bo potolažen

110

1

— pravo jagnje božje ... A danes le¬
ta 1920. po Kristusu beremo — nota-
bene pod naslovom »De mortuis nil
nisi bene« — take-le besede:

»Vso surovost Cankarjeve objav¬
ljene korespondence oišem na konto
razburjenosti. . Privlečejo pisatelja
iz groba ter ga coram puhlico prisl
liso. da zabavlia. kakor navadno za
bavljaio gotovi oivski krogi ....  Vr¬
gel ie v javnost celo kopo nisem, ki
obsegajo naigrše osebne napade . . .
Aškerčevega spomina si ne damo
onečediti ter občutimo, da ie bila
Cankarjeva sodba o tem pesniku le
napihnjena ostudnost, hudobnost« itd.

Človek bi vzpričo Prijateljeve
knjige skoro ne verjel, da ie dr. Tav¬
čar kaj takega napisal: predpostav -
Ham namreč, da io ie bral. Bog ve,
ali je Levec in drugi ta zasebna pi¬
sma Krsniku, katerega edinega nam
slika dr. Prijatelj v »zlati luči« pisal
za javnost, in ali ie imel dr. Prijatelj
od Levca in drugih dovoljenje, da
tista zasebna pisma obelodani . .
Kar ie tudi vseno. Kar ie. ie . . . In dr.
Prijatelj ima lahko mirno vest...

Mene ta stvar ne zanima, ker ne
jemljem te stvari tako tragično, ka¬
kor dr. Tavčar, in ker smatram in
upoštevam, da so vsi ljudje pod ko-
žo-krvavi. in ne samo— Cankar . . .
(Kako strašno krvav je bil n pr. - -

ut

to tudi vemo sedai deloma iz zaseb¬
nih pisem, — »Veliki oče« BlervveisP'

Kako že pravi nekje sv. pismo o
pezdiriu v očesu svojega bližnjega in
o brunu v lastnem?

Zato sem za kolikor možno »zlato-
luč« in tudi ne bom zapisal takih be
sedii. kakor so gori citirane, ampak
bom citiral dr. Tavčarjeve besede, iz
»De inortuis ni! nisi bene«:

»Pač ie bila od nekdaj na svetu-
navada, da tisti, ki svojemu bližnje
mu niti jermena odvezati niso vredni,
na tega bližnjika najbolj zabavljajo,
take navade se v literaturo ne smejo
uvajati«.

Podpišem- S pristavkom, da pa
to velja tudi za članke pod naslovom-
»De mortuis nil nisi bene« . . čeprav
se isti tičejo — »samo« takega člo¬
veka, kot ie Ivan Cankar! . . .

In če prebiram tako-le Prijatelje¬
vo znamenito knjigo, pridem do skle¬
pa. da je bil v primeri z vso tisto go
spodo, ki nam io ie Prijatelj tako ne-
usmilitno slekel razim Jankota Krs
pika, ki je bil tudi v resnici jako blag
in fin značaj — Cankar že kot 22-
letni fant še precejšen »svetnik« in - -
značai . . . Seveda oni so sami »noli
me tangere« — samo ubogemu neab-
solviranemu »tehniku«, a tem dovr-
šeneišemu umetniku človeku in pisa¬
telju brez službe Ivanu Cankarju, -
(ki je ustanovil nov stan. ali se ga

112

menda od gotove strani ne prizna¬
va?) — se zamerijo celo njegova
študentovska pisma! Po njegovi smr¬
ti nai se sme pisati o njem. kar se ko
mu poljubi, dočim so ga za njegovega
življenja vsaj od te strani pustili lepo
na miru. Oni bodo najbolje vedeli, —
zakaj . .

Zadnjič sem ogorčeno odklanjal
nek članek v dnevniku v kate¬
rem je nekdo očital dr. Tavčarju
osebno mržnjo do Cankarja; — in
uredništvo »Napreja« mi ie lahko za
pričo, da sem spisal orotičlanek, ki
pa ni bil priobčen. Danes pa so mi jeli
vstajati v duši lahki dvomi o tem. ali
se vendar ni med dr. Tavčarjem in
Cankarjem nekaj zgodilo — česar ži
va duša ne ve — kar je povzročilo
neko napeto osebno razmerje med
njima, oziroma vsaj na dr. Tavčar¬
jevi strani. Jaz vsaj drugače ne mo¬
rem pojmiti, da se dr. Tavčar na
svoja stara leta radi par dijaških pi¬
sem Cankarjevih razburja in si kali
svoj dušni mir, ter rabi pri tem tako
neverjetno — recimo — nemile in
neuvidevno pretirane izraze . . .

Ali pa je temu kriva morda neka
sicer meni neumljiva osebna užalje¬
nost radi tega ali onega članka o
Cankarju, da tira temperamentnega
in vehementnega dr. Tavčaria v neki
razgretosti do takih izjav. Reči mo¬
ram odkrito, da si res ne morem raz-

113 8

lagati, da bi mogel pri mirno pre
vdarnem in uvidevnem motrenju ta¬
ke zaupne, za iavnost nenamenjene,
žal že danes obelodanjene diiaške
korespondence med rodnima brato¬
ma, — ko se besede še manj tehtajo

— priti do take težke in res neupra
vičene kritike.

Odkrit sem v svoii diskusiji in
iskreno povem, da sočutim. kako si
dr. Tavčar tako po nepotrebnem za-
greniuie svoie življenje, česar ta naš
zaslužni mož gotovo ne zasluži, in
naj mi iskreno veruje, da mi ie prav
žal, če ie ta mola domneva resnična.

Tudi odkrito izjavlliam. da ne bi
nikdar priiel v obrambo Ivana Can¬
karja peresa v roko. ako bi me k te -
mu ne silila z neodoliivo silo neka
notranja srčna potreba, katere bi za
vse na svetu ne mogel — prema¬
gati . .

Razumem in upoštevam, da pravi
dr. Tavčar, da tiči v vsakem človeku
surovost, in tudi razločujem med hip
no izbiuhnelo surovostjo in duševno
posurcvelostjo. ki ie nekaj trajnega
A poznam še drugo, dosti hujšo člo¬
veško slabost. To ie — nečimurnost.
ki se včasih pari v lepi harmoniji ali

— kakor hočete — tudi disharmoniji
s surovostjo v človeku in se včasih
v starosti potencira in razvije do ne¬
žnosti ... In te lastnosti na primer

114

vkljub vsemu blagi Cankar skoroda
ni poznal...

In sedaj si oglejmo nekoliko bližje
ta pisma! Kaj pa je pravzaprav
na niih?

V.

Zakaj gre pravzaprav dr. Tavčar¬
ju? Zdi se na prvi hip. da mu gre za
»insulte« (sic) na naslednje pošten¬
jake -- žive in mrtve — na Funtka,
Aškerca m bunčico »svojega oče¬
sa« ter v zadnjem času zaveznika
»debelih živcev in humorja« — kakor
pravi — Frana Govekarja. — Pra¬
vijo. da ima dr. Tavčar posebno
srečo .

Skoroda ni prav. da je obelodanii
momsignor Cankar tisto pismo, v ka
terem se imenuje naš Funtek. Reči
moram, da me je srce zabolelo, ko
sem bral tisti neparlamentarični iz¬
raz. toda stvar dobi takoj drugačno
lice. ko bereš prihodnje pismo, kjer
govori Cankar prav spoštljivo o
Fnntku svojem prijatelju proti istemu
bratu.

Ako bi ne bil Funtek ničesar dru
gega podaril svojemu narodu, kako:
tisti umetniško popoln prevod »Zla¬
toroga«, ne bi bil zaslužil take titula-
ture. Povsod Funtek ni na višku in
tudi tisto delo. kateremu je pravza¬
prav veljal tisti nesrečni izraz, ni
prodrlo . . .

115

8 *

Moi Bog! Kdo v življenju ni še
rabil v hipnem razpoloženju neparla¬
mentarnega izraza—tudi kot mož —
ne samo kot 20-letni mladenič! Tud»
jaz se očitno obtožim, da sem že
grešil v mislih in besedah ... In tudi
dr. Tavčar ni čist tega greha Toda
radi tega mi ne bo nikdar v glavo
-padlo, stigmatizirati koga za suro-
veža in hudobo. In to celo ne po 25
dolgih letih! Kakor ne gre očitati post
mortem Cankarju radi tega surovosti,
hudobije, ostudne napihnienosti itd.
tako tudi ne bo nikdo mislil, da ie res
Funtck to. kar ga Cankar imenuje z
ozirom na tisto delo. — Mož, ki moro
podati takega slovenskega »Zlato¬
roga*. ki ie kot prevod umetnina,
mož. ki premore »Tekmo«, gotovo
ni »bedak« v nobenem oziru . ■ . Zato
tudi tistega izraza 21-letnega Can¬
karja ni jemati tako strašno tragič
no in ga radi tega ni treba »postav -
liati na sramotilen oder«.

In Funtek kot razumen in previ¬
den mož tega izraza in tudi poznej¬
še njegove kritike o tistem delu
Cankarju nikdar zameril ni . . .
Zato ni v tem slučaju smrt prav nič
»samoobsebi poravnati imela. — in
sulica dr. Tavčarjeva na Funtka ie
bila zastonj in odveč zlomljena...

Cankar ie pozneje tudi javno na¬
pisal svojemu bratu naznanjeno kri¬
tiko. Ko ie Funtek napisal svoio

116

»Tekmo«, je bil tudi Cankar, in smo
bili vsi o Funtku čisto drugega mne
nia. In danes ie predsednik društva
leposlovcev .. .

In sedaj prideš na vrsto ti naš
ubogi Aškerc, »s svojoj dolgoj bra-
doj!-< Koliko se ga je kritiziralo, — ne
samo od strani Cankarja! Celo mola
malenkost ie na tem nekoliko partici •
pirala in se mu — silno zamerila. Tu¬
di vemo, kako ie Aškerc odgovarjal
s »cepcem«. Kako se ie čudno obna¬
šal napram Franu Govekarju kot
uredniku »Slovana«, ker ie priobč’1
tisto študijo o »Zlatorogu«, ki je bita
celo mojemu dobremu znancu Funt¬
ku vse prerahla in premila' — In rav
notako se ie znesel nad »Ljubljan¬
skim Zvonom« ter ga radi neke ne
čisto ugodne kritike — prav po pr-
vaško užaljeno vrnil in — odpo¬
vedal ...

In dr. Tominšek mu ie v i a v n i
polemiki javno  v »Slov. Narodu«
zaklical: »Tako star in slaven go¬

spod. pa tako otročji!«

Boga mi! In obnašanje Aškerčevo
ni bilo prav nič boljše napram Gan-
kariu. In če ga ie ta-le Cankar v
privatnem pismu proti svoiemu bratu
malo poščegetal. — moi Bog! kdo bi
mu to zameril! »Ostudne napihnjeno¬
sti in hudobnosti« pač v tem ne bo¬
mo iskali . . .

117

Nihče mu ni »onečedil« njegovega
groba, niti Karol Cankar in še naj¬
manj ca Ivan. ker ie bil tedaj, ko mu
ie Cankar tisto posvetil, še — živ .. .
Sai se ie Aškerc tudi sam branil, ka¬
kor ie vedel in znal, — s kakim uspe
hom, nam ie vsem znano. Za ta ne¬
uspeh pa ni odgovoren niti Ivan niti
Karl Cankar, nego naša kritična lite¬
rarna iavnost, ki Aškerca v poznej¬
ših letih ni več priznavala, pač pa le
Gorazda, ki ie še tedai živel, ko ie
Anton Aškerc — kovalec pesmi iz
^Jutrovega« in stihotvorec »Primoža
Trubaria«, »Junakov« in podobnih
kot pesnik že davno umrl...  In tega
»Gorazda« ie tudi Ivan Cankar viso¬
ko cenil in spoštoval in ie to tudi v
svoii ostri kritiki o »Antonu Ašker¬
cu«, — ko ie bil še živ. — čisto
odkrito in iskreno z vsem priznan¬
jem povedal. Greha s tem Cankar
prav nobenega storil ni .. .

So liudje. ki so v polemikah in v
zasebnem občevanju precej robati, a
so vendar v bistvu blage in nesurove
duše. Tu mi pride na misel meni iako
simpatični in vse prehitro pozabljeni
— Hinko Dolenec. Kdo ni poznal te
stare čez vse poštene kraške grče.
ki v svojih izrazih res ni bil izbirčen*
In vendar moram reči. da se je tud;
meni kalilo oko. ko sem bral tiste
njegove nežne črtice o prirodi, in vi¬
del, kako bije za to trdo kraško skor-

118

io tako nežno in blago čuteče pošte¬
no srce. In vendar še ni nikomur v
glavo padlo, da bi deial o Hinkom
Dolencu, — da ie bil v življenju su¬
rov. čeprav morda robat. Ravno tako
dobro vem. da tudi dr. Tavčar ni tak.
kakor se včasih kaže, — ker je tem¬
peramentne narave, ki se rada zaleti,
nairaiše pa takrat, kadar piše o »pri
iateliu Cankarju« ...

Poznam pa ljudi, hladno preračun
iaioče. brez temperamenta, ki ne ra¬
bijo nikdar in nikjer nobenega nespo¬
dobnega izraza, pa so vendar dosti¬
krat perfidne kreature ... Pa so mi
robati Dolenci in Tavčarji še ven¬
dar ljubši kot oni . . .

Zato mi ie tudi Cankar še vedno
liub in drag kljub vsem pismom, ki so
se objavila. Ker vem, da jih ie pisal
eden naiblažiih in nainlemenitejših
liudi, kateremu je šlo najprej za —
resnico katero ie vedno iskal, četudi
ne vedno našel ... — Zmotiti se, pa
ie človeško, in naivečii geniji so pod
kožo — krvavi in tudi ljudje. In se
tudi lahko zmotijo . . .

Očitati pa mu radi tega javno hu¬
dobnost, napihnjenost, surovost,
brezznačainost. pa se mi vidi silno
—- recimo — neprimerno.

Česa vsega ne zagreši 22-letni
mladenič in sploh mlad človek' Če se
spomnim na tista leta! .. Eni so prav
po živinsko temeljito študirali križe

119

vačke statute in res »po kravje« pili
— (seveda je tudi on pil, toda njemu
se to zameri, ker on ni postal »dr.«
Cankar kakor »dr.« Prešeren, — ta
krušni doktorat, — dostikrat plašček
za veliko revščino menda pri nas še
vedno nekai izda-) — drugi so zopet
hodili kazat pod Tivoli svojega re¬
zervnega lajtnanta — drugega res¬
nega posla nekateri itak niso poznali.

Študent Cankar pa se ie že tedaj
resno ukvarjal z umetnostjo, s to nje¬
mu iiajliubšo, seveda nekriževačko
»zabavo«. In tedaj ie ta-Ie naš ljub
»ostudni, hudobni, domišljavi in na¬
pihnjeni« — (oprostite, da sem se ra
di teh izrazov bolj smejal, kakor je¬
zil) —• Ivan Cankar pisal tista grešna
pisma, sicer polna literature, svo
jemu bratu in pri tem — »zabavljal«
temu in onemu. In — pri Bogu! - ■
reči moram, da si ie on boljši del iz¬
volil . . .

Ni mu bilo tisto početje njegove
okolice všeč —

Tudi moja malenkost je bila —■
javno se obtožim — deloma med ti¬
stimi. čeprav sem vsaj včasih splaval
vrh luže, ker ie tičalo v meni vendar¬
le še nekaj »Zadružana«; — to mi iz
pričujejo tisti letniki »Naroda«, »Lj.
Zvona« in zlasti »Plan. Vestnika«, in
prosim, da se mi ne očita radi tega
napihnjenosti in hudobije . . .

120

In v tistih časih ie bilo. ko se je
v tistih pismih zaletel Cankar tudi v
tedanjo »gnilobo« in gotove tedanje
boli ali mani rodoliubarske gospode
impotenco. — In za tem grmom tiči
zajec.

Ko sem bral sedaj take reči v ob¬
javljenih zasebnih pismih, sem se
nehote nasmehnil in posla! tako-Ie tih
in skromen pozdravček proti nebes¬
nim višinam, s katerih gleda Ivan
Cankar doli na ta — žalostno smešni
svet, ki je včasih boli veliki blaznici,
kakor pa »božjemu kraljevstvu« po¬
doben . . . !n sem si mislil: ubogi in
zopet srečni Cankar, to-le bo pa zo
pet nekaj za tvoje »filistejce!« Od
obeh stranii bo prišlo! Ena bo izkori-
ščevala proti drugi, napadala, — »za¬
bavljali« pa obe!. . .

Priletelo pa ie sedaj za enkrat od
—- ene, — kajti »Dom in Svet-a« ne
smatram še za politični list.. .

In smelo trdim: da ni monsignor
Cankar priobčil tega dela pisem, imel
bi zdaj Ivan Cankar v grobu svoj za¬
služeni mir. Kaj Funtek, kaj Aškerc
in kai Govekar! —

Tedaj so bile čudne razmere pn
nas.

VI

Tedaj so bile pri nas čudne raž
mere. Razmere občne podivjanosti
na vseh straneh, ne samo »liberalne«.

121

Mladim študentom, ki smo instink¬
tivno čutili nek odpor, so se zdele
»nezdrave«, mladi Cankar pa je vi¬
del v njih — »gnilobo«.

Prišle so razne čudne afere. Ne
vem, ali spada v to poglavje tudi za¬
deva Vencajz-Kušar. Prišle so afere
dr. Majaron - uredništvo - Malovrh-
Hribar, prišla je »Bela Ljubljana« itd
— na vse se spominjam, — prišla je
splošna volilna pravica, konečno dr.
Ravnihar, Robida-Schweiger itd.. —
bile so stvari v stranki, ki se niso
zdele zdrave ... Tedaj je bila prilika
, pokazati velike značaje ...

Neverjetno dobro so bili — (zakaj
bi bili prizadeti molčali!) — informi¬
rani o tem študentje na Dunaju, ki so
se zgražali za hip, potem pa okrcani
od prvakov — svojo itak ne preveč
resno žalost »topili« naprej, — je bil
vsaj tituluš ...

Da vse te razmere in razmerioe
niso odšle ostremu in jasnemu očesu
našega Ivana Cankarja. — je pač
jasno.

Tedaj pa so frčali po zraku tudi
razni »falotje in barabe«, »lumpje in
cigani«, »roparji in tolovaji«, »svojati
in drhali«, da se je temnilo nebo! Te¬
mu so očitali, da ie kradel, onemu, da
doma pretepa svojo ženo, temu zopet
njegove nezakonske otroke ...

122

Po mestu so nosili podobo staro¬
ste Sokola, ki je bil dostojen mož, z
grabljami in ga kinčali s frankfurta-
rico ... Čez nekaj let pa ga zopet
dvignili na svoj ščit...

Ni čuda, da so v tem milje ju slu¬
čajno tudi venčali v št, Peterskem
predmestju -- »Krpanovo kobilo« ...
Nosili so okoli javno po mestu nočno
posodo v znak zmage, oziroma po¬
raza nasprotnika. — ta pravi simbol
tiste »lepe« dobe. Rekli so, da tehtajo
moč in disciplino. Bila je to čudna
tehtnica, uteži na njej so bila vedra,
napolnjena z gnojnico, ki je tekla v
rekah, da je smrdelo do neba!

Seveda vse za narodov blagor!

»In od teh ljudi smo se imeli mi
zorni mladeniči, mi »nada, a ne po¬
nos«, katerega najmanjši pokret se je
briskno odklonil, — učiti —narodne¬
ga dela — seveda za narodov bla¬
gor...

Jaz se samo čudim ,da je iz tiste
podivjane dobe izšlo še sploh kaj ne¬
pokvarjenih ljudi — na čelu vsem
orvi jugoslovanski naš nisateli Ivan
Cankar! Tedaj ko so je valjala go¬
tova gospoda pa tem blatu in bro¬
dila po tej gnojnici, tedaj je naš
Cankar, tedaj že deklariran talent in
umetnik, na Dunaju trpel bedo in
pomanjkanje . . .

Poslal je »Matici« Martina Ka¬
čurja v svesti si, da je to delo nekaj

123

vredno, in — bogme — ta zavest ni
bila neupravičena. No, in ker denarja
ni bilo hitro, se ie v sili in jezi izpo-
zabil — moj Bog! in v privatnem
pismu vzel iz tistega duhtečega šop¬
ka tedaj navadnih psovk iz našega
časopisja razmeroma še najspodob-
nejšo...

Nikakor ne odobravam tega
»Barabe in falote« je pristavil doktor
Tavčar sam. Čudo pa ne bi bilo, akc
bi si bil tudi te izraze naših tedanjlr:
listov ravnotako — zapomnil, prisvo
jil in porabil...

V to šolo pa Cankar ni hodil - •
saj se mu je gabila. A nehote se mn
je vrinila — bogu bodi potoženo — v
tisto pismo beseda »drhal«.

Z vsem rešpektom, ki ga je dol¬
žan - če že gremo na leta — naš
štiridesetletni mladi mož skoro četrt
stoletja starejšemu gospodu, si oso¬
jam vprašati javno gospoda doktor
Tavčarja:

Kdo je bil sokriv na tedanji občni
podivjanosti? Ni ga bilo velikega
značaja, ki je edini po Goetheju, ka
kor dr. Tavčar pravi, zmožen biti
velik literat in pesnik, in bi bil zakli¬
cal in ukazal svojim »hlapcem«: do
tu in ne dalje!

In če je Cankarju ,v jezi ušla tista
nesrečna beseda v zasebnem pismu,
mislim, da smem izjaviti v imenu
vseh njegovih prijateljev In čestilce«.

124

v imenu »klike«, ki je in kj je ni, - •
slovesno in določno:

Nikdo iz tiste dobe. ki nosi ktero-
koli sokrivdo na tistih razmerah, ni¬
ma, - da se poslužim dr. Tavčarje
v ega izraza — najmanjše legitimacije
valiti na tisti sveti in posvečeni grob.
okoli katerega stoti vsa mladina brez
razlike strank z odkrito glavo. —
očitka surovosti in neznačajnosti!

Fini in premišljeni Finžgar je tem
»Kačurjevim pismom« pridodal svoj
komentar, ki se glasi: Prvo pismo —
slika njegovega materijelno bednega
stanja na Dunaju: drugo — jezen, za¬
dirčen izliv njegove naravnost divje
govega velikega poštenja, da je kri¬
vico takoj popravil, ki jo je skoro ne¬
zavedno zagrešil. To je edino možen
komentar modrega in umerjenega
moža. kakor je naš Finžgar! Komen¬
tar od strani dr. Tavčarja in njegova
ških izvržkih,o osamljenih možganih,
o barabah in tolovajih, katere besede
Cankar niti rabil ni. ie pa pisal milo
rečeno prav čisto odveč. Najmanj pa
ie zaslužil Finžgar kako — brco.

Cankar je torej tisto svojo »kri¬
vico« že za svojega življenja porav¬
nal, - od napadenih Matičarjev mu
nima nobeden ničesar odpustiti...

Cankar je obžaloval in popravil
celo to. kar je pisal čisto zasebno, —
ne spomnim se pa, da bi bil kdaj kdo
od tiste gospode, ki je brlizgala tisto

125

duhtečč reč okoli sebe ter javno
rabila še stokrat grše besede, kteo
teh besed lavno, ali tudi sicer kako
preklical in obžaloval. Zato si usojatn
staviti vprašanje: Kdo je bil pošte-
nejši? Kdo je bil značajen in kdo
brezznačajen ?

Vzpričo tega moramo reči: Ivan
Cankar je bil značaj. — in bil je lep
značaj!...

Pa naj mi verjame dr. Tavčar, da
niti tistega javnega »zabavljanja« in
zmerjanja, ki je bilo tedaj v »modi",
ne jemljem tako strašno tragično, ka¬
kor on tista »Kačurjeva pisma«, ko
trdi, da so mogli ta »nemogoč na¬
pad« roditi le od »vina omamljen'
možgani«... Da je bila tedaj tista
gospoda, ki je take izraze rabila sle¬
herni dan »javno in eoram puhlico«,
skozi leto in dan nekako v perma-
nenci — pijana, tega g. dr. Tavčar
menda vendar ni hotel trditi, pa bi
konsekventno moral... Pa ne jem¬
ljem tega kakor rečeno, tako Magič¬
no. In zakaj? Ker vem, kako lahko
človek skoro nevede in nehote zaide
v tisto mlakužo. — in to iz lastne
izkušnje.

Nikdar nisem rad tulil v politični
rog, razun tista leta na Koroškem,
ko sva ustanovila z dr. Mullerjem
napredni list »Korošec«, ga urejevala
iti tudi — pisala sama.

126

Tudi nikdar nisem smatral tistega
tuljenja, kakor mnogi, za višek kul¬
ture in narodnega dela, kar mi je pri
neslo vse — povsod če le možno kje
kako zamero, ali zamerico, — poseb
no ker nisem vajen klanjati se gotovi
domišljavi — po Cankarju tudi im¬
potentni gospodi ... na kar sem
samo ponosen.

Toda vselej se mi je gabila tista
gonja, ki je bila tedaj pri nas na vi¬
šku, in še sedaj mi postane zopemo
in mrzlo, če se spomnim, da sem mo
ral včasi nehote stopiti v tisto mla-
kužo. v kateri so malo - da - ne
pogaženi na dnu plavali, ali bolje re¬
čeno tičali v blatu principi, nazor,
in programi in kakor se že te lepe
reči v politiki tolikrat po nemarnem
imenujejo...

Ker pa se ie tisti list še precej
ogibal osebnostim in surovemu pc,-
domače primoiduševskemu tonu, se
mu je to — kar je jako značhno za
tedajne naše razmere — tudi bolj ali
manj javno očitalo... In zato se
menda tudi ni držal več kot tri, štir:
leta, kar je še posebej nekaj značil¬
nega.

VII.

(»Za rtarodov blagor«.)

To bi bile torej do dr. Tavčarju
odločno slabe strani te objavljene
korespondence, ali vsaj dalo bi se o

127

tem prepirati. Dobrih strani pa dr.
Tavčar v svoji razgretosti spioh ne
omenja, čemur se konečno niti ne
čudim.

laz pa si drznem temu nasproti
izreči in zastopati javno mnenje, da
so ta pisma poleg Majcenovega član¬
ka in Cankarjevih stvarij najzname¬
nitejše, kar nam podaja »Dom in
Svetova« »častna« številka. Želja dr.
Tavčarjeva, da bi se ta Cankarjeva
številka kmalu pozabila, najbrž ne
bo izpolnjena, ker sem prepričan, Jia
bo iz te številke črpal še marsikak
zgodovinar še važne podatke za
umevanje Cankarjevih del. Pa pro¬
sim ne zaradi tistega članka o dija¬
ški »zadrugi«, ki ga imenuje Izo
Cankar dijaška kratkočasja, ampak
ravno radi Cankarjevih p J
sem.  ki so tudi iz poznejše dobe
(tudi iz leta 1910. do 1917.), v 'kate¬
ra padejo najznamenitejša Cankar¬
jeva dela.

Radi žigosane gnilobe takratne
dobe, v kateri so se prestavljali tak.
kozolci, se pač ni izplačalo dr. Tav¬
čarju postavili v »muzej velikega
moža« k drugim igračkam še ko
njička, ki je krščen na ime »De mor-
tuis nil nisi bene«, ter smešiti istega
Cankarja, ki teh kozolcev ni poma¬
gal prestavljati in odobravti, kot
»Don Kišota« s papirnatimi vili
cami...

128

Take in podobne članke moramo
pač prepustiti zgodovini, ki bo z nji -
mi obračunala.

Kakor pa ima vsaka stvar na sve¬
tu poleg senčnate tudi svojo soln-
čnato stran, tako jo ima celo tista
doba gnilobe v gotovem oziru.

V tistem gnusu nad njo je nam¬
reč zorelo in dozorelo v duši naše¬
ga Cankarja prvo naše kla¬
sično dramsko delo  — poleg
»Lepe Vide« — in menda edino, s
katerim lahko stopimo med najširji
svet. Tedaj je tudi cvetela pri nas
neka »turistika« posebne sorte ...
Ko sem se šopiril tiste dni doli po
bosanskih planinah im hrvatskih do¬
linah. mi je dejal takole prilično nek
tak jugoslovanski »sluga ponižan«'.
Ej, svaki Slovenac je planinac i tu¬
rista! Pa sem si mislil: dragi brate,
tudi Vi ste! V tisti gotovi bolj alt
manj politični smeri namreč ... Bilo
je to neko posebno hribo- in jamo
iaztvo v dobi političnih zvez z na¬
šimi narodnimi sovragi, katerih ofi -
cijelni zastopniki so bili degener.
rani grofje in baroni in drugi taki
fevdalni gospodje, za katerimi so se
pehale in lazile vanje malodane vse
— slovenske - stranke. In tam on -
stran Sotle — bogu bodi potoženo —
ni bilo dosti bolje. — jugoslovanske

129

mu človeku bi se bilo moralo gabiti
<io solz ... Nemec ima za to posebne
krepek izraz, in ker ne pišem pri
vatnega pisma, ga ne morem repro¬
ducirati, še manj pa prestaviti...

In tedai so vstajali v duši Can¬
karjevi razni Gorniki, Drozdi :  Grud¬
ni ter — Ščuke, — in rodila se je
krasna salira, — genijalr.o delo ko¬
maj nekaj nad 25 let broječega Can¬
karja ...

Funtek meni. da so te figure in-
ternaeijonalne in da jih je najti po
vsem božjem svetu, in daje s tem
drami še večji, rekel bi splošnejši
pomen. So in zopet niso, — toda
Cankar jih je gledal doma. Saj so te
rastlinice tako bohotno rastle, uspe
vale in »cvetele« v vsej svoji tragi-
komiki doma na domačih tleh ... Za¬
to je napisal tudi — tragikomično
komedijo... Je prav pristno speci¬
fično domače delo. ki pa more vsled
svoje globokosti brez skrbi na pot v
širni svet... Naš slovenski »Rev; •
zor«...

Na njemu lastni način je strgal
Cankar tisti dobi in raznim vodite¬
ljem krinko raz obraze, — predstavil
nam jih je — da se poslužim doktor
Tvčarjevega izraza — »neobleče-
ne« In ko je govoril Ščuka tisti svoj
govor in je vse občinstvo spontano
— quasi per inspirationem — zaplo¬
skalo, tedaj sem videl prihajati Can-

130

karjevo dobo z velikimi, sigurnimi
koraki... Dr. Tavčarju pa je bila
izpolnjena oni dan izražena jako
umestna in pametna želja, da se
priredi cel ciklus predstav Cankar¬
jevih dramskih del. Izpolnili so mu
io naši akademiki. Lepše in primer¬
nejše tega cikla niso mogli otvoriti
kakor s predstavo komedije »Za na¬
rodov blagor« ... Naj si jo pride
ogledat. Priznal bo, da je to krasno
ogledalce teganjih, sedanjih in naj-
brže tudi bodočih dnij, vsedotlej,
dokler bodo živeli na svetu majhni
in grešni ljudje, — dokler bo torej
sploh obstajal ta grešni svet, o kte-
rem pravi Cankar, da ni ne »slab In
ne dober«. t s

Prigovor v tehničnem oziru, :la
nastopajo včasih osebe, kadar autor
ravno »potrebuje«, ne velja in to
tem manj, ko gre za bolj ali manj
groteskno komedijo, — in ni skoro
drame na svetu — niti Schaekespe
rove niti Ibsnove, ki bi ne imela ta¬
kih napak, če bi jih hoteli iskati kot
take.

To je prvo naše klasično dram¬
sko delo, pravim, trajne vrednosti.

Ako je bil dr. Puntar pri zadnji
pedstavi, mi bo najbrž tudi on to
pritrdil. Ze davno poznajo to delo
Čehi. Naši severni bratje morda
sploh umevajo in cenijo Cankarja

131

9 *

bolje kot mi, — kakor da ne bi bi!
kri naše krvi...

Zagrenjenost Cankarjeva, nje¬
gov sarkazem in njegov bič nam
postajajo vedno bolj razumljivi In
opravičljivi, če ne celo opravi¬
čeni ...

Domovina mu je postala velika
dolžnica, in ta dolg mu ne bo nikdar
odplačan in tudi tedaj ne, ko se bo
dvigal sredi bele Ljubljane, če bo
hotela ostati bela, njegov spome¬
nik ...

Postavila mu ga pa ne bo tista
gotova gospoda, katero ie bičal, ne¬
go doraščajoča in sedaj zoreča mla¬
dina.

Naši akademiki so bili, ki so to
skoro da pozabljeno delo zdaj — iz-
kcfpali. Kar je dobro in slabo zname¬
nje za nas, — dobro za sedanjost in
prihodnjost, slabo za našo pretek¬
lost.

Leta 1906 se je pri nas prvič
uprizorilo. Kdo je od tedaj ponovno
uprizoritev tega dela zadrževal?
Menda ni treba iskati vzroka prt
prizadeti gospodi.

VIII.

Ker dr. Tavčar ni našel oziroma,
— da mu ne delam krivice. — ni
omenjal tudi dobre strani tistih pi¬
sem Cankarjevih, katere sicer ni

132

moč prezreti, — hoče storiti to moja
malenkost. —

Že v tistih pismih se kaže ves
Cankarjev značaj kot umetnika ln
človeka. Vsa veličina njegova leži v
tem, da z brezprimerno brezobzir¬
nostjo in odkritostjo priznava in od-
‘ kriva svoje slabosti, s katerimi Je
»spred in zad olepljen, ki so mu vir
veselja in razigranosti«, pri tem se v
polni meri zavedajoč svojega talenta
in svojih zmožnosti. V tem odkritem
spoznavanju svojih slabosti, kakor
se to čuje paradoksno, leži vsa njego"
va — moč . •.

Najmanj pa zasluži, da bi se ga
radi tega kamenjalo. In prav nič se
mu ni treba sramovati teh pisem, če¬
prav je par insultov v njih, ker tudi
v nedozorelem Cankarju vidimo že
tiste značilne in lepe poteze, ki jih
kaže tudli poznejši Cankar'skozi ce¬
lo svoje življenje . . .

Stari in moderni psihologi pravi¬
jo. da se človek v marsičem predru¬
gači v svojem življenju, da pa osta¬
nejo človeku mnoge bistvene
poteze njegovega značaja od najzor-
nejše mladosti do njegovega groba,
in ravno zato so tudi ta Cankarjeva
pisma in celo Izidorja Cankarja spis
o tisti »zadrugi« vendarle če ne že
znamenit, pa jako značilna za pre¬
sojo in umevanje vsega Cankarje¬
vega žitja in bitja.

133

Kakor že povdaria Finžgar glede
Kačurjevih pisem vso poštenost
Cankarjevo, tako vidim jaz v tem
njegovo poštenost, kako je bil n. pr,
pravičen proti dr. Tavčarju in na¬
ravnost kavalir ..

Ko so se v gotovi dobi vsi nava¬
lili nanj. je bil Cankar eden izmed ti¬
stih, ki je bil na njegovi strani in de¬
jal v nekem pismu, da se mu kar
»gabi tisto rogoviljenje« in odločno
odklanjal insinuacijo, da je z Jako¬
bom Rudo hotel postaviti ravno
Tavčarja na oder sramote.

To beležim s posebnim veseljem
ker najdem potrjeno, kar sem trdil v
svojih diskusijah z dr. Tavčarjem,
predno sem znal za vsebino tistih pj
sem, da je bil Cankar dr. Tavčarju
vedno pravičen. In če mu je imel biti
za kai hvaležen, v resnici hvaležen-

Če je našel dr. Ne-ve-se-kdo leta
4000 po Kristusovem rojstvu tist ;
prednebeški prostor, k imu ga je po¬
kazal Azrael, same milobe in kraso¬
te, za vrati izsekanimi iz samo ene¬
ga rubina, praznega, češ semkaj so
poklicani po brezkončni razsodnost:
božji izvoljeni duhovi, ki so v življe¬
nju prejemali dobrote in se radi tega
vžgali v pravi čisti hvaležnosti, je
danes gotovo eden v istem, — če mu
je imel biti za kai hvaležen, — in to
je — Ivan Cankar.

♦

134

»Predstavljaj si. da lahko spišeš
brez težave najlepšo novelo na sve¬
tu — in spisal jo boš. Seveda si kaj
tacega ne mere predstavljati vsak
tepec, zakaj tisti dvom nad.samim
seboj je naivečia ovira pri stvarje¬
nju. Kadar človek preveč premišlju¬
je. tehta in meri, napravi Rotovo ne¬
umnost, ker v tem slučaju prekorači
razum svoje meje in veliko boljše je,
da jo prekorači svobodna fantazija.
Umetnost prenese vse lož je, kakor
suhoparnost in filistrsko natančnost.
Kar se dela z navdušenjem, to ni
nikdar izgubljeno, in če ne korist’
ljudem, koristi pisatelju samemu.«

Tako nezrelo in zrelo obenem pi¬
še zgodaj dozoreli otrok dvajsetletni
Cankar že leta 1898., že tedaj umet¬
nik in filozof.

Kakor da ie že tedaj bral Orisona
Swet Mardena, pa vem,, da ga ni..  .
Sam je prišel do podobnih sklepov in
izvajanj o moči volje in misli... Se¬
veda se zopet trdi, da je tudi to —
sama domišljavost — a svojo mla¬
dostno domišljavost — kateri mlad!
človek ni domišljav! — je Cankar
sam na sebi kot 201etni mladenič v
globokem samospoznanju brezobzir¬
no priznaval in jo brezobzirno Žigo
sal. (Poznejši Cankar se je te lastno¬
sti skoro povse otresel in bil narav¬
nost skromen, čim višje je stopal.'!
Ali to je ravno tista velika poteza pri

135

Cankarju, ki je vsekako v zvezi tudi
z njegovo liteiarno smerjo, s poglo¬
bitvijo v notranjost človeške duše
da svoje napake z neko presenetlji
vo odkritostjo prizna, presenetljivo
zato, ker navadno celo stari ljudje
iste tajijo ali vsaj olepšava jo, se »de¬
lajo«, kakor se reče po domače —
»lepe«.

Takih priznanj pa je, — da tudi
govorimo z velikim Goethejem, --
zmožen le velik duh. in to je bil Ivan
Cankar.

In še leto poprej 1897.:

»Zadnjič sem ti enkrat omenil da
si predstavljaš dunajsko življenje
preveč idealno. Nesramna laž to od
mene! Nikdar si ga ne moreš pred¬
stavljati bolj idealnega: samo treba
ie, da ie človek tako ustvarjen da
vidi lepoto (mislim jo v najširšem
pomenu) in življenje tam. kjer zapazi
filister samo dolg nos in veliko hišo
In ti veš. da sem jaz tako ustvarjen.
Iz vsake stvarice dobim kaj zanimi¬
vega in novega. To pa me obvaruje,
da ne dobim bledice od slabe volj?
in čemernosti...

Sicer ne tajim, da me obide včasih
strašna meJamhoiija; ali jaz se je m
branim, ker je njen rezultat navadno
pesem, ali kakšen lep načrt... Kako
sem se z vso dušo zakopal v dunaj¬
sko življenje! Tukaj je zrak ves dru¬
gačen, vse je širje in slobodneje, in

136

zato se razširi tudi obzorje. Opom¬
niti pa je treba, da kdor prej ni ime!
nobenega obzorja, se mu tudi nič raz¬
širiti ne more. Naravno!«

Ali je to pismo 201etnega mlade¬
niča pismo surovega, hudobnega,
napit nienega in pokvarjenega člove¬
ka? Koliko pa je bUo v tisti dobi ta¬
kih mladih fantov, ki bi bili v tistem
splošnem gnoiu tako pisali in imeli
toliko čuta in želje po lepoti ? —

IX.

Kot 241etni mladenič je Cankar
zapisal, »da za tiste brezzuačilne po¬
litične boje ni potrebno ne talenta
ne posebnega poguma, in da vsak
paglavec postane lahko politični pr¬
vak češ, vsai je tudi vsakemu »an¬
alfabetu na razpolago gnojnice do¬
volj, da io ra/lije nad prvim kapla¬
nom ...« A v istem pismu povdarja
isti Cankar proti bratu-duhovnjku
tudi potrebo »svobodomiselne stran¬
ke, ki bi slonela na resničnih potre¬
bah naroda,« Kdo bi si torej upal tr¬
diti, da je bil Cankar tudi glede po¬
litičnega prepričanja in svetovnega
nazirahja neznačaj?

Drugi »recenzent« zopet pravi,
da ie bil »der verneinende Geist«.
— Cankar ie res marsikaj zanikal
Bile so tudi razmere po tem... Zla
sti je zanikal šušteršičijanstvo in li
cemerstvo...

137

Nisem mislil, da bo treba pisati k
objavljeni korespondenci ravno tak
komentar in podati pojasnila voči-
gled tedanjih razmer, od katerih še
vendar ni poteklo toliko časa. da bi
jih pozabili...

Ko sem bral »Dom in Svetovo«
številko, in pozneje videl, da je celo
tak mož kakor dr. Tavčar umeval in
presojal po tistih pismih Cankarja
tako, kakor ga je. se mi je zdelo po¬
trebno, da malo posvetim v tisto do¬
bo. v kateri ie Cankar živel. Iz te
»gnile dobe« je prišel le vsled svoje
velike moralne notranje sile nepo¬
kvarjen in velik ...

V veliki zadregi sem, ako naj bi
izrekel sodbo, čegav greh je večj : ,
ali tistega, ki je tista pisma, ki so
dvignila toliko prahu, priobčil, ali ti
stega. ki ie ta pisma tako čudno tol
mačil.

Pač pa imam pri tem tudi še utis,
kakor da se ie dr. Tavčar, ko je
hotel  braniti — tisto dobo in je
»branil« Funtka in Aškerca, — po
svoji stari navadi se tudi malo — sir
venia verbo — obregni! ob Cankar¬
ja literata, češ: mojster je bil le-v
črticah, dočim bodo njegova »ve¬
lika dela prišla pozneje le maloko¬
mu v roke, to se pravi z drugimi
besedami, da so obsojena — poza¬
bi'! Neverjetna trditev' Glede nje¬
govih črtic o njegovi materi pa

138

čudno hladno pristavlja, češ »pro¬
slav’'! « jo je, in tudi to človeku dob¬
ro de, da je »nekaj (sic!) materine¬
ga srca prišlo tudi na njega«... Si¬
cer pa: kdo ni imel, kar nas je rodi¬
la kmečka koča, take matere! Da g.
dr. Tavčar teh besed rajše ni zapi¬
sal !...

To me sicer z ozirom na kritiko
dr. Tavčarja o »Otoku« ni presene¬
tilo, a sem glede pavšalnega kritizi¬
ranja Cankarja že povedal svoje
misli v odgovoru dr. Puntarju, ka¬
teremu pa takega bagateliziranja
pač ne morem očitati. Ne rečem, —
tudi Emil Leon v svojem »Cvetju v
jeseni« omenja svoio mater ter se
njenemu grobu približuje z ljubez¬
nijo in spoštovanjem, toda to, kar je
napisal Cankar o svoji materi, je ne¬
kaj tako umetniško in do plemenito¬
sti čuvstvovanja tako vzvišenega,
da stoji in bo morda tako ostalo ne¬
dosežno v naši literaturi. To je pra¬
va apoteoza materine in sinove lju¬
bezni.

Cankar je postavil svo¬
ji materi in vsem mate¬
ram na svetu spomenik,
ki sega ’do neba. Ta k’o n i
pisal o svoji materi še
nobeden slovenski pes¬
nik in pisatelj.

Tisti Cankar, ki je spisal tudi
»Firbec«, ob čegar branju se je ka-

139

lilo dr. Tavčarju oko. pa je poleg
takih mojstrskih črtic zapustil tudi
velika nesmrtna mojsterska dela,
kakor so »Križ na gori«. »Za kri¬
žem«, »Hlapec Jernej«, »Na klancu«
in tako dalje, - dela, ki bodo živela,
dokler bo žive! jugoslovanski na
rod. In marsikomu, ki jih je bral, se
je »kalilo oko*, in vsi ti in oni so
prepričani, da takih stvari ni mogla
pisati surova duša, kateri je sicer
ostalo nekaj -- materinskega srca.

Zato pa je za Cankarja tisto ge¬
slo »De mortuis nil nisi bene« čisto
odveč, kajti to more priti v prid le
raznim grešnikom, kterih je najti
zlasti mnogo med politiki...

Seveda ie tisto načelo jako prak¬
tično za gospode, — čisto v smisiu
znanega voščila: »Vse dobro na

zemlji, po smrti pa — sveta nebe
sa«, ali z drugimi besedami: Dokler
si živ, se ne sme pisati o tebi nič
slabega in priobčevati nobenih za¬
sebnih pisem, če je v njih kaj žalji¬
vega za te. In to zato, — ker si živ.
Po smrti pa itak velja: »nil nisi

bene«!

Razumem. Samo škoda, da ta¬
kih zavarovalnic še nimamo, ki bi
nam zasigurale že pri življenju in
po smrti na vse strani dober sloves.
Imela bi pač zlasti med politiki, ki
so večkrat veliki grešniki pred Ro¬

no

goni in pred ljudmi, dosti »odjemal¬
cev« ...

Ob tej priliki čutim potrebo, da
pojasnim nekatere opazke glede jr.
Prijatljeve knjige, katero sem ome¬
njal. In to zato, da ne storim niko¬
mur krivice, tudi nevede. Citiral sem
nekatera pisma Levčeva z izrecno
pripombo, da se morda v nebistve¬
nih podrobnostih motim, ker niserii
v položaju podrobno predelat: obšir¬
no knjigo, katere bistvena vsebina
mi je pa dobro v spominu. Le to
dobro vem, da ie Levec eden izmed
tistih, ki je neusmiljeno udrihal po
gotovih takratnih politikujočih in
nepolitikujočih značajih’... Z eno
besedo: slekel jih je z bolj ali manj
»nespodobnimi« besedami, k: izdajo
več kot kaka očita psovka, ki je
končno vendar le — psovka... In
to je še hujše... Zato je moje po¬
jasnilo pravzaprav odveč, — podano
pa le zato, da se ne bo kdo lovil za
kako besedo ter se okoli nje osredo¬
točili prezirajoč m prikrivajoč bolj
ali manj grenko -- bistvo in jedro ...

Naj se smatra te članke kakor
koli. laz sem iih spisal v dobrem
prepiičanju, da nisem hotel s tem
nič nepoštenega, in da sem se držal
Levstikovega načela: odkrito in
pošteno o poštenih stvareh. Zaje¬
mal sem prei ko slej iz čistega stu
denca.

141

To mi na] verjamejo »Dom in
svetovci« z g. dr. Tavčarjem vred.

— Od tistega mariborskega profe¬
sorja pa niti tega ne želim in tudi ne

— pričakujem

Prosim pa. da se tega ne vzame
preveč tragično, ker sem hotel s
svojo diskusijo pred vsem pokazati,
da smo vsi skupai brez razlike
majhni, da, prav majčkeni ljudje, vsi
skupaj grešniki večii ali manjši, — z
eno besedo: »Svet je,«  kakor

pravi Cankar premišljeno in modro,
»ne slab in ne dober«.  — ln
to nai nam bo vedno pred očmi ka¬
dar hočemo pisati kruto sodbo o
drugih, ter govoriti o »velikih zna¬
čajih« in napakah, — ter Poglejmo
pri tem, — kar je iako koristno —
najpoprej na -- sebe!

Ce vse to prevdarimo, vidimo,
da je bil Cankar še prav velik in lep
značaj, blaga in plemenita duša. z

Ne dam pa prav dr. Puntarju,
ko pravi, da ie pravična sodba o
Cankarju izredno težka naloga, ker
ie bil »prekomplicirana romantiška
narava«.

Tu se spomnim na tisti prijatelj¬
ski sestanek na Vrhniki, ko smo ne¬
kaj mesecev no Cankarjevi smrti
govotili v prijateljskem krogu o
Cankarju umetniku in človeku ...
Pa ie presekal besedo Oton Zupan¬
čič in ie dejal: »Vsa skrivnost Can-

142

karja umetnika in človeka in vse
veličanstvo njegovega duha je: res
niča in pravica do skrajnosti brez
vseh ozirov in brez vseh ovinkov «
Tako nekomplioirano in boljše do
sedaj Cankarja še ni nikdo karakte-
riziral, kakor ga je na onem tiho
svečanostnem večeru prijatelj Zu¬
pančič —

Piavijo, da ni nič lažjega kakor
najti kako napako in slabost na člo¬
veku; — v tem slučaju si usojam bi¬
ti nasprotnega mnenja, da je bila
moja naloga ne le hvaležnejša nego
tudi lažja, — to pa zato, ker me pri
tem podpira Cankar sam s svojimi
— deli, ki so edino merodajna.

In zato naj končam s Cankar¬
jem samim,  z njegovimi bese¬
dami iz »Bele krizanteme«, ki jih ni
pisal kot dozorevajoči mladenič, ne
go očiščen in pomlajen v krilu pri¬
rode gori v svojem idiličnem tusku
lu na Rožniku leta 1910:

»Ljubi moji, nisem vam povedal
vsega, kar sem nameraval Marši
katero besed", ki mi ie bila na jezi¬
ku. sem zamolčal... Kadar zasije
skozi okno prvikrat pomladanske
solnce, je moje srce kakor oprano
in očiščeno. Kje sovraštvo, kje
bridkost in klaverno zdihovanje^
Zarja, oblij me, pomlad objemi me!«

V srebrnem jutru, kakor skozi
prosojen pajčolan gledam daleč ped

143

seboi sini e polhovgraško pogorie:
in tam zadai na levi ie Vrhnika —
moja zibel,mati in mladost.Zdj se mi.
da vidim belo sveto Trojico, kako se
tiho smehlja pod jutranjim v ilncem;
zdi se mi celo, da slišim zamolklo
nesem svetega Pavla. Vse kar je
bilo grenkega in temnega, je umrlo:
kar je bilo sladkega in svetlega, se
ie drugič porodilo v meni in bo v
meni ostalo, neumrljivo, večno v ve¬
soljstvu. kakor moja duša sama. ,
Močnejša je moja v lepoti in sreč:
pomlajena volja, nego čas in sodba
njegova ...

Kadar napoči tisti dan, bo prero
ieni narod pobral iz blata ubogo po¬
hojeno krizantemo, očistil io bo. ter
jo shranil s hvaležnim spoštovanjem
— za spomin na grenkolepo pretek¬
lost.

Na enem tistih tenkih belih listi¬
čev bo zapisano moje ime.«

144

KAZALO.

1. Ob prvi obletnici smrti Ivana Cankarja

in uprizoritev njegovih „Hlapcev“ 5

2 Premišljevanje o Krpanovi kobili . . 13

3. Krpanova kobila.17

4 Konec ouverture.47

5 Na otoku . . ..51

6. Literarni razgovori.57

7. De mortuis nil nisi bene!.83

8. Nil nisi bene?.89

O

'—-- 2

*

145

NAR00 ^iNmivERz: TETKA

imjiZhlCA

00000517115