Janko Sicherl
Ptičice prosijo
So ptižice zbrane, pod grnii Sepe in prosijo hranc, tako žrrgole:
»Smo reve me, smo re-ve me. Usmili sc nas, iie imaš dobro srce! Oj, Funlif, si res trdega srca? Pri peči se grcješ in nam se le sme-ješ.«
»Neumnice tb! Selivke na jug odletc. Tam je toplo, tu je mraz. Zakaj ste ostale pri nas?«
»Stoj dom zapn^tili mim je tcžko, na tujem žived', zares je hado. Ali Teš, kaj je hiša domafu? Naj Bog ti >se na dobro obrafu. Ne daj, da bi okusil beguncev trpljenje, ker žalostno njih je življenje.
Zakaj smo jeseni oa vrtu ostale? Glej, mnogo smo ti pomagale. Vse 9adne skodljivce smo pozobalc, mrčes po ilrevju snm pobrale. Zakaj nas stradati pustiš? Zakaj t zanke nas loviš?« So ptičice ibrane, v mrazu trpe in prosijo hrane, tako žvrgolc: »Smo lafne me, pomagaj nam, dobro srce!
Spomiadi, ko bo zime kraj, troj vr( bo spot cvetoii raj. Veselo bomo ti zapele, hvaležne bomo žvrgolele.
Jeseni naše bo plačilo. Glej, drevje bode se Sibilo, bogato bo vse obrodilok
So ptičice zbrane, lepo gostole: »Hvala za hrano, dobro je tToje srce!«
230