Književna  poročila. 145
Književna poročila.
Dr. Natko Katičič: Pravo i država. Pokušaj jedme teorije prava uz kritiku narmativsie škole u pravu. («iRad» Jugosiliaveinske akademije zna^ iK>sti i umjetnosti, knjiga 235., str. 146. — 200.).
Pisac je u toj rasprarvi — kako se vidi več iz samog natpisa — htio nači jednoi ispravnu i dosljednu teoriju pirava. Kao ishodište razmatra« nja Uizeo je u glavnom rezultate noirmativne škole, kojui pod'vrgai\'a kritici.
Raspravta se dijeli na kratki uvod i tri. poglavlja: I. Pravo; II. Sadržaj prava; HI. Država i pravni poredak.
U uvodu daje pisac metodički putokaz, koji bi imao dovesti do clja raspra(ve. Aiko se hoče istraživati odnos pirava i države, mora se znati, sto STj pravo i država. ceiNapose nauka o pravii mora biti naičiistu o svom ptredmetu, pravu, ako če da pita, da li i koliko može i država biti pred^ metom njena istraživanja.« DTžava iči če samo toliko u okvir nauke o pravu, koliko je i sama država pravo. Za iznalaženje pojma prava pisac se služi indukcijom. Oznake definicije prava bit če formalne, t. j. one 6e apstrahirati od komkretnog sadržaja prava, koji može biti vrlo različit. Pravo se ukazuje kao množina pojava, koje se odlikuju poseibnim, karak' terističnim vanjskim oblikom. Problem dspravnog prava, pravednosti, pisac sasvim opravdano isiključuje iz kruga svojih istraživanja.
U I. pcglavlju pisac izabire kao polazno stajaJište kotektivi^tičko shvačanje društva, a pobija u kratkim potezima individuaJističko shva= čanje Comtea, Spencera i Kelsena. Pravo je takodjer pojava društva. I>ruštvo traiži izvjesno poriašaoje pojedinca i na nj reagira bilo difuznem, bilo organizovanom sankcijom. Ova potonja je pravna sankcija, koju imiadiu primijenjivati posebni društveni organii, soabdjeveni vliašču zapo= \ijedanja. Prema tome je pravna norma zapo^'ijed socijalnog organa, koji za izvjesno ponašanje naredjuje sankciju. Staviv u svoju deftoiiciju prava zapovijied, t. j. jedan psihički akt, pisac dolazi u svijesmu opreku s Kelse« nom. Tom zgodom izlaže on nauku normativne škole i polemički doka« 2nije opravdanost svoga stanovista. Piscu uspijeva dokaz, dla normativna škola ipak ne može izbječi, a d!a ne preikorači fcrug isključivog proma« tranja sadržaja prava, j«r mora za karakteristiku svog pojma pravne normie uzeti pozitivitet, a time je promatranje posve skrenulo ui podiručje psihičfcih procesa: ono je (po naučanju normativne škole) vam nauke o pravu. Po tom normativna škola ne može u krugiu pravne spoznaje od» rediti sam objekt svoga istraživanja. Ona je osudjena raditi s pretpositav« Ijenim sadržajem pravnih norma, a da ne može sama odrediti njihovu bit.
U II. poglavlju pjsac istražuje, zaSto se prarvna znanost stalno ogra^ ničuje na dogmatsko obradjivaoje prava, što je baš normatiivna škola uizdigda do načela i dosiljedno provela. Raščinjajuči misaoni proces kod dogmatsikog promatranja prava pisac utvrdjuje, da pravnodogmatsko p«x matranje stN^ari nije promatranje stvari kao talcvih, nego logiična veza
10
146 Književna   poročila.
izmodju njih i pravnog porctka. Nesporazumci, koji u tom pogledu po= stoje u nauči, imaju korijen u činjenici, da sc sipoznaja o biti pravnog promatranja razvila vrlo kasno. Pr\i nesporazumak je u tom;, štO' se prav no promatranje predmeta isto%'jetuje sa stvarnim promatranjem. A to nije i ne može biti. T. zv. «juristički kvaliteti-« kao osobnost, djelatnri sposobnost ili aktivno izborno pravo samo su kraitice za sadržaj neikih normi. To su pojmo vi iz s a dr ž i ne prava, ali nauka daila se z«» ¦1'csti, te Slu mnogi izjednačenjcm tih »pravnih kvaliteta« i empirijskih s^•ojstava porušili granicii izmedju promatranja prava i promatranja dm-. gih predmeta.
Kao što možemo svaki predmet promatrati piraATiodogmatski, t. j. ispitivati one sadržaje prava, koji su u vezi s tim predmetom, tako mo« žemo promatrati i empirijskim naičinom dobiveni pojam prava. »Pitanje: što je pravo? ima dakle dva smisla.» Pravna znanost nesvijesno je gojila pravnodogmatsko promatranje prava, što pisac obrazlaže historijskim razvojem. Taj razvoj prati pisac u kratkom prikazu sve do normativne škole, koja u reakciji proti empirijskoj metodi historijske šikole odbija cmpiriziim i svijeisno se ogranioujc na ispitivanje samog sadržaja prava. Pisac u polemici s izvodima normativne škole dokazuje, da je takvo ograničenje ne samo štetno, več i nepotrebno.
Dosadamjim izlaganjem pisac je svestrano pripravio izvode III. po« glavlja o odnosu prava i države. Izraz: zamisliti iJi shvatiti državu «:pTavno», može imati dva značenja. U prvom redu možemo sihvatiti pravno samo onoi, što i jest pravno. Država je onda pravo ili dio prava. S druge strame možemo državu pravno promatrati tako, da empirijski danu čimjeniou države dovodimo u logični savez sa sadržajem pravnih norma. Riječima piščeve termin.ologije pitanje se po-stavlja ovako: «što sadržava pojam iz sadržiine prava ,država', koji se odnosi na empirijski pojam ,državu'?» Rješcnje toga pitanja ovisi od rješenja nekih pret» postavka: 1. Da li jo država empirijska pojava, i ako jeste, koji je njen odnos prema empirijskoj pojavi prava; 2. da li je država pojam iz sa» držine prava, i ako jeste, što sadržava taj pojam (u kakvom je odnosu prema ukupnom sadržaju pravnoga poretka); 3. opstoji li uporedo empi« rijska činjenioa i opet posve nezavisan pojam iz sadtžine prava, što mi oboje nazivamo državom; a ako opstoji, ima li medju njima kakav odnos i kakav je taj <odnos? Na ta pitanja pisac utvrdjuje, da je država empirijska stvarnost, socijalna pojava poput prava. Prema empirijskoj činjenici prava država kao empirijska činjenica stoji u funkcionalnoj vezi, ona je tvorac prava. S druge strane postoji takodjer država kao pojam iz sadržine prava. «iU tom smislu država izražava jedinstvo siste« ma sadržaja pravnih normi.« Država u empirijsikom smisln je proizvod sociološke sinteze, a država kao pojam iz sadržine prava jc proizvod pravnodogmatske siinteze naše spoznaje. Za ovaj drugi pojam pisac predliaže naziv pravni poredak. Jedinsitvo' državnog pravnog poret« ka izvodi pisac iz sadržaja praivnih normi, jer u svalkoj pravnoj normi ima jedno ponašanje, što ga možemo sociološki   uračunati   jedinstvu
Književna poročila. 147
empirijskc činjenice države. To je čin sankcije. Država i pravni poredak su d\ije razJične činjenice, što pripadaju dvim različitim spoznajnim redovima, a stoje u vezi time, što jedinstvu države odgovara jediiinsfvo pravnoga poretka.
To bi bio kratak izvod rasprave. Ved po njem se vidi, da pisac veže svoja itstraživanja na rezultate normativne škole, i ako ne usvaja neke njene temeljine zasade, šta više sama rasprava očita je reakcija proti toj školi'. Nasuprot je pisac i u metodi i u mnogim rješenjima kao i u načinu izražavanja nepo.siredno nadoAczao na normativna školu, čiju je literaturu dobro proučio. Zasluga je piščova baš u tom, što je one tvrdnje norma« tivne škole, koje mu se nijesu činile osmovanima, nastojao pobiti vlasti« tim oružjem te škole. Tu se pisac pokazuje kao samostalan mislilac, koji se ne poklanja ni pred jednim od najsugestivnijih predstavnika moderne pravne znanosti. Odmah pr\'e dvijo temeljne misli piščeve protualove Kelsenovoj nauči: kolektivističko shvatanje društva i potreba empirijske induktivne metode za iznalaženje sadržaja pravnih normi.
Kolektivne soeijalne pojave su one, koje imadu svoj uzrok u prirodi cjeliine ili društva. Kolektivističko shvačanje ima još i tu prednost, da stvara pojam društva na isti način kao druge prirodne nauke. Zato bi prigovor mitologije ili misticizma pogadjao u istoj mjeri sve pri« rodne nauke. Kelsenov prigovor, da nema nadindividualnih psihičkih činjenica, odbija pisac svojim tumačcnjem, da pridavanje nadindividual« nog značaja pojedinih pojava znači samo to, da ih ne možemo tumačiti iz samog područja individua. Kelsen 'prigovara, da kolektivističko shva« čanje nedopustivo zbraja, gomila individualne psihičke pojave, ali njegov prigovor je promašen, jer se tu ne radi o kvantitetu, o gomilanju, več o kvalitetu, naime o .spoju.
Pravna norma nije označena samo logičnom formulom, dteduktivs nim izvodjenjem iz više norme, več je pozitivna samo ona norma. Sto u svijetu zbivanja djeluje na ponašanje ljudi. To se pak ne da saznati dcdukcijom, več jedino empirijskim putem. I tu se nalazi opozicija proti Kelsenu. Kelsen, čuvajuči čistoču metode, ispituje samo sadržinu pretpostavljenog nekog prava, ali ipak mora izači iz nametnutih si granica istraživanjem djelotvoimosti datih norma. No' dok Kelsen ovdjc dolazi u protuslovlje s postulatima vlastite nauke, piscu je potreba empirijske metode posve u skladu s njegovim shvačanjem dru< štva, prava kao društvene pojave te opsega pravne znanosti. 2^nimivo je, da je reakcija proti Kelsenu dovela prije mnogo godina prof. Pita« mica do jednakih rezultata u raspravi «Denk6konomische Voraussetzun« gen der Rcchtsvvissenschaft« (Ztscbr. f. off. Recht, 1917). Pisac tu ras,-pravu nije poznavao, pa je nezavisno postignuta suglasnost najbolji znak za ispravnost piščevih misli.
Ima u raspravi još mnogo uzgrednih spomenutih misli, koje zaslu« žuju paižnju i dokazuju, da je pisac temeljito razmislio i izgradio čitav sustav. Pravo se piscu losniva na uvjerenju, na sud^u o socijalnoj vrjjednosti. Po razlici u kvalitetu i intenzitetu čuvstva govorimo o morailu,
10*
148 Književna poročila^
konvenciji, običaju, modi. Svagdje ovdje imademo nediferencirane, difuzne sankcije kao reakciju društva na neko ponašanje. Naprotiv kod prava sankcija dolaizii od' izvjesnih organa, koji se pojavljujiu uslijed načela diobe rada na onom stupnju di-uštvenog razvoja, kada su se soeijalne vrijednosti razvile do stanovitog stupnja odredjenosti i intenziteta. To izlaganje piščevo podsječa na Duguita (ispor. Traite, 2. izd.. I, str. 42., 63. i. d*.).
Zanimivi su takodjer piščevi^ izvodi o postanku pravne zna« nos t i i o njenom s ust a v ui. Nauka o pra^-u nastala je, da udovolji praktičnim potrebama života. Ljudi su trebiali imati znanje o normama, da mogu prema njima udesiti svoje ponašanje. Ali nauka o pravu ne smije se ograniičiti na ispitivanje sadržaja prava, več treba da oboihvati problem prava u cijellostr i svestrano. Opči dio takve nauke oi pravu morao bi biti podijeljm po raznim gledištkna, te bi se tui nalazila opča sociologija, psihologija i biologija, to napokon opča dogmatika prava.
Država je piBcu socijalna činjenica, neko socijalno jedinstvo. Ona postoji i kod vrlb primitivnih naroda, dašto u vrlo primitivmom obliku: i država nomada je država. Država je sinteza ljudi, drža\TTji je narod zbroj elemenata države. Suverenost države, t. j. mogučnoist, da se sve socijailne pojave unutar nje izvedu i protumače pomoču nje bez regresa na više jedinstvo, postoji samo na vrlo primiti\'nom stupnju ¦ azvoja. «iKao što izolacija prelazi u kolaboraciju, tako se i amorfna gomila nezavisnih država pretvara u koncert sila, ovaj u savez naroda, a negdje daileko pomalja sie več i civitas miaxima, jedinstvena, suverena svjetska država«.
Koncepcija države kao pravne osobe,, uopče piišičeva koncepcija pravne osobe, sliči na Sialeillesa. To je jedan dokaz više, da k*aj razvijenog stanja današnje nauke svijesno odvajanje od naučanja jednoga smjera cesto dovodi — ma i nesvjesno — d^o' več bilo gdje iznesenoga siličnoga na^učanja drugogia smjera. Tako i podatnost i sloboda, što ih pieac stavlja kao postulat za pravnu komstrukciju, podsječaju na izvode Geny«a.
U načinu obradbe pisac je pod jakim utjecajiem svoga učitelja Kel;' sena. Poput Kelteenovih rasiprava, gdje se ufazi odmah in medias res, pisac nije u uvodu dao ekspoziciju problema; čime se u početku oteščava razumijevanje piščevih iz^'oda. Poput Kelsena pisac upotrebljava — u mnogo blažem obliku — način osobnog razračunavanja s protivnikom. Vrlo je dobra piščeva zamisiao^ da cesto pravi: poredbe s prirodnim naukama, u čemu vaorednoi uspijeva.
Po svemu valja reči, da je pisac svojem raspravom dao ozbiljan i vrlo vrijedan prinos našoj pravnoj književnosti, pa treba želiti, da takvim radom nastavi. Dr. Jiiraj Andrassy.
Alfred Verdross: Le Fondement du Droit International. — Extrait du Recueil des Cours de 1' Academie de Droit International. Pariš 1928, Librairie Hachette. P. 73.
Književna poročila, 149
Akademija za intemacionalino pravo v Haagu, ustanovJjienia po sve« tovni vojni s pomočjo Camegie«fonda za svetovni mir, prirejuje vsako poletje serijo predavanj iz vseh panog internacionalnega prava, ki izha« jajo v posebni zbirki knjigarne Hachette v Parizu. Predavanja, ki jih je imel dunajski profesor Verdross 1. 1927, so sedaj publicirana pod zgornjim  naslovom.
Ker je pisatelj razkladal svoje ideje o tem vprašanju deloma že v knjigi «Die Einheit des rechtlichen Weltbildes auf Grundlage der Volker« rechtsverfassung» 1923 (o kateri sem poročal v članku «Enotnost pravne vesoljnosti» v Slov. Pravniku 1924, št. 1. in 2.), se ustavim samo pri nekaterih točkah sedanje publikacije.
Zanimivo je slediti peripetijam v zgodovini meddržavnega prava. V starem veku je bilo več docela različnih sistemov tega prava; šele krščanstvo je s svojim pojmovanjem enotnosti človeškega rodu uveljavilo univxirzalrstično koncepcijo, ki se izraža v srednjem veku v centralni oblasti cesarjievi in zlasti papeževi. Dasi se je ta enotniost radi refor« macije razcepila v neodvisne države, so vendar veliki znanstveniki, V i c« toria Tin Suarez, rešili univerzal i stično koncepcijo s tem, da so za nove razmiere poistavili temelj internacionalnega prava v splošni spe razum med državami. Ker pa mora ta sporazum dobiti od nekod svojo obvezno moč, sta šla Suarez in Grotius še dalje zasidrajoč intern. pravo v principu, da se morajo obljutee izpolniti (pacta sunt ser\'anda). To je po njihovom mnenju princip naravnega prava, obenem spada to pravilo v splošino moralo. Proti koncu XVIII. stoletja se pojavi ostra reakcija zoper naravno pravo s strogim juridičnim pozitivizmom. Temelj internacionalnega prava isle išče v posamezni, iziolirani državi. Tega nazora so bili že stari' Rimljani in njihovi kontrahenti, ki pa so vendar dajali s prisego svojim obljubam višjo sankcijo. Toda vsaka pogodbena stranka je prisegala pri svojih bogovih, tako da ni bilo skupne višje baze. Internacionalni kontrakt je sestoj al iz dveh pogodb, od katerih je bila vsaka sklenjena med' eno stranko in njenimi bogovi v korist drugi pogodbeni stramki (paotum in favorem tertii). Dočim je bila tedaj vendar neka višja volja, dasi brez skupne baze, pripoznana kot izvor obveznosti, je moderna teorija, predstavljena zlasti ipo J e II i ne k u, mislila najti razlog obveze v avtolimitaciji (lastni omiejitvi) države same. Taka ute= meljitev ne more zadovoljevati, ker je pač jasino, da se more zgolj lastna omejitev kake države po njej sami (n. pr. pri kaki revolucionarni spremembi) zopet odpraviti, kar pomenja vrhovnost državnega prava. Proti temu pa stojijo važni po Verdrossu navedeni pravni akti in izjave iz iatemBcionalne prakse. Ta stalna pra'ksa je tudi potrjena z razsodbo stalnega sodišča za internacionalno pravosodstvo z dhe 25. julija 1926: «V pogledu internacionalnega prava so državni zakoni samo dejstva, tako kakor sodne sodbe in administrativni ukrepi«, Zasidranjc meddržavnih obvez v pravu posamezne države je torej tudi v praksi odklonjeno.
V rnajnovejšem času se je pojavila teorija (zilasti prof. Triepel), koji je temelj internacionalnega prava kolektivna volja, izražena v spo»
150 Književna poročila..
razumu (Vereinbarung) med državami. Toda — pravi Verdross — skupna volja držav ne more biti drugo nego volja organov, ki je kot skupna volja priznana po pravilu, katero stoji nad voljami posameznih držav, kajti le tako more biti skupina volja ne samo neodvisna od prava (m njegovih sprememb) v posameznih državah, temveč tudi — to je treba posebno poudariti — zanje obvezna. Kakor znano, se je v zadnjih desetletjih pojavil zoper teorijo volje oster odpor od zelo ugledne strani (Krabbe, Kelsen, Diiguit), ker predpostavlja vsaka pravna volja obstoj neke pravne norme. Vendar pa ne more biti najvišja norma zopet pravna, ker bi kot taka morala zaviseti od neke pravne norme, če pa zavisi, ni najvišja itd Zato mislita Kelsen in A n z i 1 o 11 i, da moramo' najvišjo normo smatrati le za hipotezo analogno naravoslovni hipotezi. Verdross odklanja tako konstrukcijo kot gofo fikcijo, češ da se da naravosilovna hipoteza verificirati po izkustvu, dočim se pravne norme, ki so predpisi o dolžnostih, obveznostih, ne dajo dokazovati po dejanskem ravnanju ljudi; temeljne norme torej ne morejo biti hipoteza, morajo biti a k s i j' o m, kojega resničnost je treba dokazati po d^rugi nego po eksperimentalni metod«. Zato se mnogi vračajo k teoriji naravnega prava (Caithrein, Mausbach, Schilling, Nelson, Le Fur, Ebers). Napram tej teoriji na eni in pozitivizmu (ni. pr. Bergbohmi, Kelsen) na drugi strami piripoznava Verdross pozitivno pravo kot od morale različno vrednoto, smatrajoč pa) to razliko samo za relativno, ne za absollutno: čut pravičnosti se menja, ne pa pravičnost, kot objektivna in absolutna ^-rednost, ki je človek ne ustvarja, temveč ki jo more samo konstatirati. Navzlic vsej historični relativnosti pozitivnega prava so vendar, pravi Verdross, neke etične idfeje, ki so splošno priznane, n. pr. svetost internacionalnih pogodb; pravilo «pacta sunt servanda» ni samo pravna norma, temveč tudi etična, to je, da je evidentna vrednota, namreč taka, ki izhaja logično iz kakega absolutnega' pravila, n. pr. iz pravila «suum' cuique». Ako je pravilo »pacta sunt servanda« višje od volj držav, potem so, kakor Verdross s pravico trdi, tudi pogodbe, sklenjene po' tem pravilu, nadrejene državnim voljam. Internacionalno pravo je torej nadrejeno državnemu; zakonodavec internacionalnega prava ni država, temveč skupnost spo« razume sklepaijočih držav, torej najmanj dVeh.
Verdross pobija s prepričevalnimi razlogi dualistično teorijo (zlasti Triepel), po kateri so internacionalno pravo na eni im prava raznih držav na drugi strani popolnoma ločeni pravni sistemi, in dtukazuje nujnost urritaristične teorije, ki je vidna tudi v paktu o društvu nairodov (čl. 75, al. S.) in posvedočena po praksi pred svetovno vojno in po nji. Naidalje je ta teorija', ki postavlja internacionalno pravo nad državnim, podprta tudi po funkci.oniranju internacionalnega prava. Norme tega prava so namreč večinoma naslovljene na države in ne na posamezne osebe, do katerih prihajajo šelte po normah državnega prava. Nadailje zanemarja dualistična teorija, ki vidi samo splošna pravila intemacional« nega prava na eni in diPžavno pravo na drugi strani, drugi način udejstvovanija meddržavnega prava, namreč direktno legislativno, admi^
Književna poročila. 151
nistrativino in pravosodno delovanje intemacionalih organov, tako na ozemlju, ki spada kafcor tudi na takem, ki ne spada h kaki državi. Primeri so: od društva narodov postavljena komisija za vladanje Saarsikega bazena, evropsika donavska komisija in neke druge rečne komisije, pravna razmerja «icoimperium«-a in <ccondominium»sa (kamor spadajo tudi «mandatii> društva narodov).
V zadnjem poglavju dokazuje Verdross z vso jasnostjo, da je — v skladii z naravnopravno teorijo preteklih stoletij — obstoj inter« iiacionalnega prava z absolutno suverenostjo države nezdružljiv, da je ginevanjc tega pojma tudi v praksi, zlasti v judikatuiri stalnega sodišča za internacionalno pravosodstvo vidno; beseda suverenost se sicer lahko obdrži, toda le v smislu kompetence, ki jo imajo države po intemacionalt nem pravui; ta kompetenca se menja s spremembo stvarnega obsega tega prava. Avtor končuje z ugotovitvijo, da ima internacionalna skupnost »•kompetenco o kompetenici«, kar pa tudi ni absolutoa suverenost v smislu samovolje; pravno sicer neomejena, je vendar ta skupnost podvržena pravilom humanitetc 'in pravičnosti.
Ostane samo še odprto vprašanje, kam spadajo ali od kod pridejo pravila humanitete in pra\ičnosti. Abstrahirati jih iz človx'ških čustev o humanoisti, pravičnosti, soliidarnosti itd. bi pomenilo postaviti pravo in pravno sigurnost na nesigurno podlago spreminjajočih in med' seboj se borečih, neenotnih čustev. Res je sicer, da je čtovek tudi po svoji naravi, t. j. po svojem čustvu solidaristično razpoložen, pravičem, human — toda samo nasproti nekaterim. Nasproti drugim pa ima p o svoji naravi nasprotna čustva mržnjc, zavisti itd. (bomo hotnini htpus). Vprašanje je celo, ali niso v splošnem ta čustva kvantitativno in kvalitativno jačja. Pnoomenjena čustva navadno smatramo za altru* istiSna, so pa vendar cgoistična, ker so in dokler so v skladu z naravnim razpoloženjiem. Altruisitično bi prav za prav bilb štele premagovanje naravnega čustva mržnje, ali vsaj indiferentnosti; tako protinaravno dejanje pa ne more imeti svojega racionalnega razloga v naravni, temveč samo v nadnaravni sferi. Pravo, ki hoče kot objektiven, to se pravi od menjajočih se subjektivnih čustev neodvisen red urejati udnr.se med ljudmi, zapoveduje tudi antiegoistično ravnainije; trditev, da je tako ravnanje vendar egoistično, češ da je vse pravo neko vzajemno zavarovanje in zaradi tega vsaj posredna zaščita egoističnih interesov, ne drži n. pr. napram močnemiu, ki ne potrebuje takega zavarovanja ali ki vsaj misK, da ga ne potrebuje, kar velja zlasti za intemacionalne razmere, kjer tekmujejo najjačje organizacije, države. S tem ni rečeno, da je internacionalno pravo samo tedaj mogoče, ako vlada zgolj altruizem na svetu (v takem idealnem svetu bi postalo pravo splbh nepotrebno' in bi zadostovala morala), rečeno je samo, da predpostavlja internacionalno pravo kot ideja, da so njegove norme prežete s soMdarističnim, huma« nitamim duhom, torej z nečim, kar zahteva zatiranje nekih naravnih človeških čustev in kar se da racionalno opravičevati ali pojasnjevati le  z nadnaravnimi motivi.  Solklariizem, humanitarnost itd.  so sevedia
1
152 Književna poročila.
idejni temelji initerniaoionallnega prava, toda • racionalino-fcritično gledano ne morejo ti temelji sami zase obstati im potrebujejo sami še nadaljnega temelja, ki pa spada v sfero transcendentalnega sveta, religije. Ni potrebno še posebej dokazovati, da je tista religija najtrdnejši temelj intemacio« nalnega prava, katera najinitenzivneje zapoveduje premagovanje anti« egoističnih in s tem antisocialnih čustev. Dr. Leonid I'ita,niic.
Dr. Josip Butorac: Savremeno proiičavanje konjunkture. Publikacija Trgovačke i obrtničke komore u Zagrebu. Zagreb 1928.
Po vzorcu Zed. držav S. A. in naprednih evropskih držav se pričenjajo tudi pri nas zanimati za moderne metode proučevanja gospodarskih konjunktur. V zadnjem letniku »Zbornika znanstvenih razprav« je bilo v razširjeni obliki priobčeno moje predavanje o aiNovih metodah pro« učevanja konjunktur in gospodarski prognozit», ki sem ga imel spomladi L 1928 v društvu «Pravnik». V publikaciji Osrednjega urada za zavaro« vanje delavcev coRadniška zaštita« (št. 9.— 10. iz 1.1928) je izšla razprava dr. Josipa B u t o r c a o oiSezonskom karakteru kretanja našega osigu« ranog radništva«, v kateri so izračunjone sezonske variacije in tkzv. sekulame izpremembe števila zavarovanih delavcev. O tej razpravi sem priobčil v isti reviji (št. 11.— 12. iz 1.1928) kratek članek »Povodom razprave dr. Josipa Butorca«; pozdravil sem omenjeno razpravo kot prvi poskus uporabiiti matematično^statiistiione metode za oMelavo podatkov jugoslovanske gospodarske statistike. Sedaj imamo novo publikacijo dr. J. Butorca «Savremeno proučavanje konjunkture«.
Ta spis obsega 45 velikih strani in sestoji iz štirih delov ter zaključka. V I. delu (O konjunkturi) razlaiga avtor, kaj je konjunktura in v čem se razlikuje od struktuire gospodarstva: konjunktura je «jedna vrlo pro« mjenljiva pcvršina — kora» gospodarstva, struktura pa njego\'a »manje više pestojana jezgra«; dalje podaja avtor opis konjunktumega cikla in posameznih njegovih faz. V II. delu (Kcinjuniktume karakteristike tržišta) razmoitri\-"a avtor blagovni, denarni, kapitalski in delovni trg, ozirajoč se pri ainalizi vsakega teh trgov na posebnosti jugoslovanskega narodnega gospodarstva. V III. delu (Cilljevi istraživanja konjunkture) razlaga avtor na kratko smiotre znanstvenega proučevanja konjunktur. V naj^ večjem po obsegu IV. delu (Metode rada) razlaga avtor matematično« statistične n.etode proučevanja konjunktumih krlvulj«barometrov. Tu nahajamo karakterizacijo raznih povpreSnih količin in poisebnih načinov očiščenja« gospodarskih krivulj od sezonskih variacij ter sekularnih izprememb. Avtor govori tudi o prognozi konjunktur in omenja mimo« grede korelacijo. Slednjič v kratkem zaključku govori avtor o ustvarjenju jugoslovanskega nacionalnega konjunktumega barometra. Takšna je bogata, zanimiva in zelo aktualna vsebina tega novega spisa.
Težišče spisa leži v IV. delu^ kjer razlaga avtor na podlagi razprave dr. H. Henniga «\Die Ausschaltung von saisonmiissigen und sakularen Schwankungen aus \Virtschaftskurven« (Vierteljahrshefte zur Konjunktur? forschuing. Ergiinzungsheft 1. Berlin. 1926), kako se po harvardski metodi
Književna poročila. 153
izračunavajo sezonski koeficienti in eliminirajo sezonske variacije, kako se dalje izraičunava linearni ozir. parabolični «tren<l» in se z nj-egovo pomočjo eliminirajo tudi sekuJame izpremembe, tako da se dobivajo skoraj čiste konjunktume ali ciklične krivulje, ki omogočajo diagno» ziranje ozir. prognoziranije faz konjunkturnega cikla.
Avtor pojasnjiuje izvedbo matematičnih operacij z raznimi kon» kretnimi primeri iz jugoslovanskega gospodarskega živlijenja ter ilnstrira dobljene rezultate z lepo izvTšenimi grafičnimi predočitvami.
Spis se ne poglablja v teorijo omenjenih matematiaio^statističnih metod in se ne dotika različnih spornih vprašanj, ki so bila v zadnjem času stavljena v kritični literatuiri. Avtor podaja gotove formule in čisto popularno na konkretnih primerih kaže, kako se te formule upoTabljajo. Taka popularizacija je zelo važna, ker uvaja na olajšan način v nove metode, za katere je že čas, da se pričnejio uporabljati tudi v Jugoslaviji. S tega vidika je treba posebno pozdraviti to publikacijo.
Nedostatek spisa je v tem, da skoraj popolnoma ignorira korekcijsko metodo. Iz spisa se nič ne izve o tem, kaiko se izračunavajo korelacijski K-oeficicnti in kako se uporabljajo za proučevanije konjunktur. To je tembolj obžalovanja vredno*, ker brez uporabe korelacije ne more izhajati nobeno sistemiatično piroučevanje konjunktur. Omenjeno vTzel v knjigi dr. J. Butorca razjasnjujem le s tem, da se je avtor posluževal predvsem gori navedene razprave dr. H. Henniga, katera ne vsebuje nauka o korelaciji. Toda litieratura o korelaciji je sedaj tako obširna (gl. literaturo, navedeno v moji razpravi v aZboTniku znanstvenih razprarv«)', da bi na podlagi te literature, n. pr. Czuberjeve knjige ali lepo in zelo' elementarno »pisanih knjig P. Ginesteta in E. Lacomba avtor lahko izpopolnil ta del svojega spisa.
Težko se je tudi pridružiti temu, kar govori avtor o korelaciji. Tako piše n. pr. na str. 28: nije teorija O' koTelaciji još dovoljno izradjema i zato se stupanj korekcije redovito izrazuje s «jak», «isrodnji», <cslab» i «nikakav». Dejansko pa je teorija o korelaciji v zadnjih časih močno napredovala, posebno kolikor gre za kriterije zanesljivosti izračunjenih korelacijskih koeficientov in na njih zigrajenih enačb regresiije. Na isti strani identificira avtor korelacijo s kavzalno zvezo. »Ako je koeficient korekcije 1, tad je kauzalna veza jedne i druge pojave maksimalna...« To ne odgovairja bistvu korelacije. Korekcija daje le pobudo za poiskanje kavzalne zveze, sama po sebi pa še nič ne govori o tej zveizi', ker še ne smemo sklepati, da je «post hoc» že obenem «ipropter hoc», ako sledi en pojav pravilno drugemu. Korekcija je le simptomatika, kar pa ne uničuje njenega praktičnega pomena za prognoziranje gospodarskih pojavov.
Navedeni nedostatki ne zmanjšujejo vrednosti spisa dr. J. Butorca, Vsak, ki bi se hotel seznaniti vsaj z enim delom novih metod, bo bral ta spis z veliko koristjo.
Interesantne so tudi avtorjeve pripombe glede proučevanja- jugo» slovansike konjunkture. Avtor pravilno pripominja, da za to proučevanje
154 Književna poročiil'a.
ni možno uporabljati brez izprememb konjunkturne barometre, sestavljene v drugih državah. Za Jugoslavijo morajo biti na podlagi sistematičnega proučavanja njenega gospodarstva sestavljeni lastni barometri. Pravilno pripominja tudi avtor, da je možno za sestavljanje konjunktumih barometrov uporabljati le (podatke od začetka 1. J936 naprej, ker le od tega časa »je naime naš privredni život usljed stabilizacije nacionalne valute došao u prilično normalnu kolotečinu (tr. 44). Pravilna je slednjič pripomba, da za sistematično proučavanje konjunkture treba izpopolniti in izboljšati gospodarsko statistiko Jugoslavije.
Bolj dvomljiva pa je zahteva, da bi se vodilo tako proučavanje »zasebno za zapadne, a zasebno opet za istočne krajeve», ker »postoji u nas zasebno Jadransko i zasebno Egejsko, resp. Balkansko područje», za kateri »kao privredni bi centri mogli pak doči u obzir samo Zagreb i Becgrado. Seveda, je možno proučavati tudi lokalne konjunkture. Vendar pa je vkljub vsem razlikam v gospodarskem ustroju posameznih delov države možno že sedaj govoriti o skupnem, jugoslovanskem trgu, ki preživlja pod vpMvom občih notranjih in rananjih činiteljev precej enaka kcnjunktuma valo\':anja. To je tembolj upravičeno, ker pri proučevanju j
konjunkture ne gre za malenkostne detajle, ampak za bolj splošne in <H
pomembne izpremembe. Dr. Aleks^aiider Bilimovič.
Bcja L. pavlovitch: La legislation siir la liberte de la presse en Vougoslavie. Utiide juridique et politique Pariš. Emest Sagot & Cie. 1928. Str. 260.
Pisec oznanjenega dela Boža Pavlovič jc posvetil svojo delo spominu svojega očeta in treh bratov, ki so umrli v svetovni vojski. To kaže, da jcl iskren Jugoslovan. Aii z razvojem političnih prilik v naš: državi ni zadovoljen. Pod tem vidikom je spisal svojo knjigo o našem tiskovnem pravu, ki je posvečena predvsem vprašanju, ali je načelo svo» bode tiska, sprejeto skoro po vsem svetu, pri nas uresničeno ali ne. Iz tega vzroka je svojo študijo naslovil kot pravno in politično in jo raz« delil popolnoma pravilno — na troje deliov. Prvi del se bavi raz čisto politično stališče z zakonodajo glede tiska v Srbiji in prinaša lepo ure« jeno gradivo za to vprašanje od početka državnosti srbskega naroda (pravilnik glede cenzure iz k 1841., tisk po ustavi iz 1. 1869., 1888. po zakonu iz 1. 1891. po ustavi i^z ll 1901, 1903) pa do zadnjega tiskovnega zakona iz i. 1904.
Drugi del prinaša različne zakone glede tiska v jugoslovanskih pokrajinah pred ujedinjenjem. V uvodu poudarja, da v Jugoslaviji eksistira pač politični centralizem, ne pa juridični ali pravni, da pa narothia skupščina glede unifikacije zakonodavstsa »procede avec une lenteur impardcnnable» (str. 85). V nizu razpaav o tiskovnih zakonih posameznih pokrajin pričenja a Cmo goro in prinaša značilno kritiko kneza Nikolaja (str. 93), nadaljuje s Hrvatsko in Slavonijo, obravna* vajoč tiskovni zakon iz 1. 1875., k. pr. r. iz istega leta ter zaključuje, da «o sodišča te zakone skoraj vedno liberalno tolmačila (str. 104).   Na«
Književna poročilai. 155
daljna kritika bosensko^hercegovinskoga tisk. zakona iz 1. 1907 je neugodna, zanimiv pia je politični zaključek tega poglavja: AvstrOis ogrska država je živela za ceno koncesij in svojega notranjega in zus nanjega mira, toda že prvič, ko se ni hotela vdati, po atentatu v Sa» rajevu in po slovitem ultimatu Srbiji, bila je obsojena, da izgine (str. 113). Vojvodina z ogTskim tiskovnim zakonom iz 1. 1914, Slovenija in Dalmacija z avstrijskim tiskovnim zakonom iz 1. 1862 sta obdelani nekoliko medileje. Tudi se v zadiijem zamenjuje višji državni pravdnik z državnim pravdnikom< (gl. str. 125, 126 et passim: »pracureur general« gotovo ni imel posla z zaplembami, ker jc bil na sedtežu^ zboTnega sodiišča II. instance). Z ozi-pom na namen prikaza v pogledu na načelo svobode tiska bi bilo zelo umestno, da bi se v knjigi še povedato, da je po avsttija skih ustavnih določilih spadala judikatura glede tiskovnih deliktov pod poroto. Žal, da se Pavlovič sploh nikjeir ni dbtaknil tega za svobodo tiska kardinalnega vprašanja, ki bi ga že pri hrVatsko«slavonskem pravu lahko omenil, seveda v drugačnemi smisillii.
V tretjem delu razlaga Pavlovič sedaj veljajoče tiskovno pravo, najiprej po ustavi, za tem po zakonu z dne 6. avgiusta 1925. Boji za svobodo tiska v ustavotvomi skupščini so prikazani — z veliko obzira nostjo napram strankam, ki so bile v opoziciji. Kot velika napaka se označuj« dejstvo, da je že pr\'i čin ujedinjenja pomenjat rešitev vpra» šanjia državno oblike a priori v korist monarhije (str. 130). Glede po« Stanka tiskovnega zakona pa je Pavlovič mnenja (str. 137), da ni bil najbolj potreben, vsaj ni, da bi mogel bolje varovati državo nego zakon o zaščiti države.. . Pravi razlogi za donošenje tiskovnega zakona je bi! tistodobni tisik sami, ko se je po njegovi pisavi smelo misliti, »que le pavs etait gouveme par une bande de voleurs« (str. 138). Represija da je bila smernica . .., cilj, ki naj bo zadet pa —• opozicijonaine stranke. Na tem. da se ni nič izpremenilo', ko so se vloige menjale in jel prišla Radičeva .stranka do vlade (str. 140). Pb tem uvodu v veljajoče pravo, ki smo ga mogli podati seiveda le zi nekolikimi stavki, dasi obsega v knjigi 12 strani, pride najob.širnejši del knjige: razlaga sedaj veljajočega tisko\Tiega zakona.
V resnici je to komentar, ki gre člen za členom, citirajoč ga v dobesednem francoskem prevodu, in komentira vsakega zdaj več, zdaj manj obširno. V tem pogledu bi mi vzporediK Pavlov ičevo moiio« graf i jo z znanima bomen tarjiema Honigsberga m Muhe. Obžalo« vati pa moramo, da raz stališče prava kot takšnega Pavlovič Frana k o v e g a teoretično gloiboko zasnovanega dela o ti9ko^'ncm zakonu ni jK)znal, ko je pisal svojo študijo... (Na koncu citira v literaturi še nekatere spise iz 1. 1926.) Gledte Pavlovičevega komentarja pa velja predvsem, da se opira v glavnelm na citirane že znane mu komen« tarje in druge spise, da se mu pa pozna, da ni imel neposrednega vpogleda v prakso, ki se je raOTila v teku 3 let po nastanku novega zakona o tisku. Ni to nikakšen očitek avtorjiu, pač pa opozorite za praktičarjei, ki bi hoteli isikatf razlage  temnih mest v Pav lov i cevem  komentarju.
156 Književna poročila.
Treba pa poudairjati glede načina njegovih raziskavanj, da uporablja vedno najstrožje merilo za svobodo tiska v smislu prave in iskreno do« siledne delmokracije. Mi se v okviru tega prikaza ne moremo baviti s posameznimi, mnogokrat zelo, nekateiriikrat pa manj posrečenimi pole« mikami z zakonodavcem, ugotavljamo pa, da so mnogokrat preveč pro sojno republiikanske. Avtor se ozira mestoma tudi na tiste divergence, ki so morala nastati, ker so ostali splošni deli občnih kazenskih zako« nikov v raznih pokrajinah v veljavi in ker se ravna v glavnem tiskovno postopanje po predpisih raznih kazenskopravdnih postopkov. Ali v tem pogledu nedostaje poglobitve: tiskovnemu zakonu se da v tem pogledu po pravici še mnogo več očitati, nogo navaja Pavlovič! Osobito glede brzine postopanja se ni dosege! v primeri s prejšnjimi časi skoraj noben preokret na bolje ...
Na) navedemo iz njegove »Conolusion« samo še sledečei: Napake so mu, da so navedene preventivne mere v zaplenitvi in ustavitvi; cen« zura eksistira v obliki policijskega nadzorstva, ki sme izvrševati samo« lastno konfiskacije; kavcija je podana v tem, da jamči inventar redakcije za plačilo stroškov, taks, glob in odškodninskih zahtev. Poi zakonu se utegne še zaslediti nekaj prostosti tiska »dans la vie, elle a presque disparu«! (str. 255). Avtor kliče po — skorajšnji reviziji tiskovnega prava. Mi se mu pridružujemo, pa sc ne dotikamo političnih vidikov, ampak samo pravnih. Če bi bila tehnika zakona dobra, bi sodniki dUh zakona, osobito pospešitev tiskovnih pravd, ki je resnično potrebna, vse drugače zadeli. Pavlovič pravi o določbah glede inozemskega tiska, da jugo« slovanski zakonodajalec ščiti na jako čuden način domače interese, češ da se zde interesi države najbolj zaščiteni po ignoranci o vsem, kar se piše zoper državo. Kritika bodi dovoljena; če je pravilna, se utegne pristopiti k refoirmam in izmenjavam, v nasprotnem primeru ni nobena nevarnost, če se spozna (str. 160). Mi mislimo, da gre ta nauk vsaj pri dnevnem tisku predaleč. Dotlej, da se kritika spozna za neopravičeno, Utegne nevarnost postati že prevelika, osobito če pride iz tujine. Pametna kritika tiska o državi! se bo morala šele vzgojiti. Pavlo« v i č e v a knjiga pride iz inozemstva. Po svoji težnji za svobodo tiska rram je simpatična, osobito v načelni borbi. Posamezne kritične opazke tla političnem polju nas odbijajo, ker utegnejo baš v 'nozemstA'u vzbu« jati domnevo, ki niso v skladu z resnico. Avtor bi bil služil bolje načelu svobode tiska in svoji domovini, če bi tistih političnih namigavanj v knjigi ne bilo. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Otmar Pirkmajer: Zakon o držanju i nošenju oružja sa oduosnim pravilnicama i zakon o zaštiti javne bezbednosti. (1. sv. zbirke zakona za upravnu službu). Beograd. Izdavačka knjižamica Gece Koina, 1928. iStr. 203. Cena 35 Din.*
* Prav ta knjiga je izšla tudi na slovenfikem jeziku kot 1. zvezek »Zbirke zakonov za upravno službo« pod naslovom' »Zakon o posesti in nošenju orožja itd.« Izdanje Tiskovne zadruge v Ljubljani 1928. (Op. ured.)
Književna poročila'. 157
Iz »predgovora« izvemo, da namerava pisec izdajati za praktično upravno službo zbirko upravnih zakonov, da se dVigne pravni nivo državne uprave, iz »uvoda« pa, da je načrt za najnovejši zakon o dfžanju in nošenju orožja izdelal pisec sam kot bivši veliki župan mariborske oblasti. Obe ugotovitvi pozdravljamo. Smatramo pisca potemtakem za poklicanega činitelja, ki nam more zakon dobro raztolmačiti. Tudi pri tem zakonu namreč nismo dobili točno izdelanih motivov. »Motivni izve« Staj Ministra Unutrašnjih Dela«, na 3 straneh uvoda, seveda ne more nadomestiti motivov k zakonu, zlasti ko za ^•zroke izprememb pojedinih določb v toku parlametame debate o zakonu sploh ne izvemo. Pisec, ki .sam ni mogel govioriti o teh obče znanih nedostatkih naše zakonodajne tehnike, nam je pa dal v nadomesitilo — komentar k pojedinam, dtoslovtio navedenim zakonitim določbam ter mu pridodal vse tiste pravilnike, ki raj tvorijo za prakso z zakonom vred bazo za poslovanje upravnih in sodnih instanc. On sicer ni hotel prevzeti nobene posebne garancije za pravilnost podanega mnenja (str. 9), ampak stavili si je, kakor pravi, samo ta ciilj, da že početkom uporabe zakona ustali prakso in pospeši jedno« obraznost poslovanja. Ta naloga sel mu je po našem mnenju sijajno posre« čila. Že dolgo nismo dobili zakona, ki bi bil tako jasno in smotreno komentiran, kot v naznanjeni zbirki. Če so dotaknemo v naslednjiem dveh treh trditev komentarja, kjer imamo svoje pomisleke O' njihovi pravilnosti, nikakor nočemo te zgoraj označene sodbe o delu utesnjevati, ampak Samo opozoriti na to, da se dajo — brez avtentičnega motivnega poročila k zakonu — stvari tudi drugače tolmačiti, kot izvaja pisec, ali pa da so nam še vedno nejasne ostale.
V čl. 18., t. 6. nanaša Pirkmaj er stavek »a takvim proglašeno odlukom opštinskog odbora svoje opšitine« samo na »notomc pijance« (str. 49). Nam se zdi, da velja ta pogoji še veliko bolj za obče znane prepirljivce in ubijalce. Kdo pa naj sicer ustanovi njih poznatosit.? Glede oseb, ki se nahajajo v preiskavi radi zločinov iz Uoristoljubja, je razlaga, da se predpostavljajo delikti, ki so po občem kazenskem zako» niku kaiznivi, preozka. Saj navaja avtor sam n. pr. zločin »iz^lenaStva«, ki je v Sloveniji in> Dalmaciji le po specialnem zakonu kazniv! Sicer bi bil tudi izraz »istraga« .spričo različnih kazenskopravdnih postopkov nujno potreben pojasnila. V Sloveniji in Dalmaciji treba smatrati za stadij istrage, t. j. uvodne preiskave, tudi dobo po neposredno- na podlagi' poi2fv'edb vloženi obtožbi. Na drugi strani pa pogrešamo pri obsojencih omembe, da velja rehabilitacija tudi tu; kajti zakonodavec v tem pogledu ni niti hotel, niti se zavedal, da bi ustanovil s to lex posterior specialis derogacijo prejšnjega obče veljavnega zakona. Popolnoma pravilno* omCB nja Pirkmajer (na str. 54), kako neroden je izraK »i tome siliSno«! v prvi odredbi čl. 21. Nismo pa nazora, da je s pozivom na čl. 32 pravilnika nerodna nejasnost spravljena s sveta: Saj niti koristoljubni!, niti maščevailni zločini niso vselej storjeni z orožjem! Res pa je, da dtega odredba v čl. 21 predtpostavlja uporabo orožja. Pristojna oblast pojde lahko preko pravilnika, ne d'a bi zakon kršila.
158 Književna poročila.
V členu 42 stoji na koncu, »da .....prcstupe..... sude nadležni
prvostepeni, od'raosno sreski sudovi«. Ta pristavek »odnosno sireski sudmi« je Pirkmajer prosto negiligiral. Misilimo, da se more nanašati le na bodoči edinstveni kazenskopravdni postopek, da pa ta zakonodavčeva anticipacija ni bila potrebna.
Glede zakona z dno 2. avgusta 1921 (na str. 66 je citat 20. avgusta tiskovni pogrešek), ki je peir cxtensum na str. 171—180 natiskan, pa ni komentiran, ampak so v njem le čl. 7 do 9 kot važni podčrtani, bo praksa pogrešala rešitve vprašanja, v koliko je čl. 9 baš cit. zakona razveljavljen.
Želimo novi knjigi, ki jo tudi diči za praksoi prepotrebno, skrbno izdano obširno stvarno kazalo, skorajšnjo razprodajo' in no\'o izdajo, katera naj bi naše pomisleke upoštevala in razpršila. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Ivo Krbek: Stranka ii iipravnoiii postiipkii. Zagreb 1928. Tiskala in založila Jugoslovenska založba d. d. Zagreb, 165 str. 8". Cena ?
Hrvati so glede upravnega prava daleč pred nami. Že pred zedinjes njem se ponašajo s tehtnimi znanstvenimi deli in zbirkami, kakršne so Žigrovičevo Upravno pravo, Smrekarjev Prilfučnik za političku upra\Tiiu službu (5 knjig), Vrbaničov Rad brvatskog zako> nodavstva na poljn uprave ali pa Hoholačeva zbirka meritornih rešidaba kr. hrvatsko^slavon.sdalm.szemaljske vlade, odiela za unntamje poislovc, itd. To jc razumljivo, ker so imeli Hrvati, čeprav pod madžarsko patronanco, v notranjem upravnem poslovanju vendarle precejšno samo= stojnost in so mogli razvijati svoje samobitno upravno pravo vse drugače nego mi, ki smo bili v tem pogledu omejeni zgolj na poslovanje deželnega zbora kranjskega in slovenskih občin, dočim so se upra^"ni državni posli iz\''rše\'ali po tujih nam oblast%'ih in iz večine v tujem duhu in jeziku. A tudi po zedinjenju Hrvati čvrsteje delujejo v tej pravni panogi, kakor nam dokazuje med drugim lepa mwografija o stranki v upravnem po« stopku, ki jo je spisal plodoviti pravni pisatelj dr. Krbek.
Naslonivši svoja raziskavainja na induktivno metodo (v uvodu citira Ježev izrek: »la seule bonne mčthode: c' est la methode d' observer des f a i t s«) in to zopet na zakonodajo v območju bivše hirv.^slav.sdalm. zemaljske vlade, je predelal na 165 straneh velike osmerke najvažnejši problem upravnega postopka: vprašanje stranke v tem postopku.
V prvem poglavju opredelujo pojem stranke in navaja njih vrste ter raziskuje pogoje za strankino delovanje, nje procesualno sposobnost in legitimacijo in v zvezi s tem nje zastopanje. V drugem poglavju pretresa poglavitna načela postopka s posebnim ozirom na stališče stranke, tako n. pr. načelo zaslišanja stranke, oficijalne in privatne maksime, ustnosti in neposrednosti, javnosti, koncentracije, vprašanje stališča upravne ob» tastvene organizacije do strankinega položaja, problem pravne moči in svobodne izvoljo (svobodnega preudarka). V tretjem delu se bavi s stališ ščem stranke v posameznih stopnjah upravnega postopka; ki jih opre* deluje v započetek, ugotovitveni postopek, v rešitev postopka, pravna sredstva, iz\''ršilni postopek in v poglavje o stroških.
Književna poročila. 159
Čeprav črpa pisatelj saiov za svoja izvajanja predvsem iz pozitivs nih upravnih zakonov, veljavnih v bivši kraljevini Hrvatski, upošteva v precejšnji meri tudi izsledke francoske, avstrijske in nemške upravno« pravne vede, kadar razpravlja o načelih in spornih vprašanjih. Knjiga je tako prav odličen pripomioček za spoznavanje hrvatskega upravnega postopka, a rabi radi precejšne sličnosti tega postopka z našim prav dobro tudi slovenskim pravnikom, ki jim odpira obenem tudi pogled v sodobne probleme upravnega postopka prav do danes, saj upošteva že tudi nove avstrijske zakone o upravnem postopku izza 1. 1925 in omenja celo v Sloveniji veljavni (Steskov) postopnik za obča upravna oblastva dne 28. februarja 1923, o katerem pravi, da je »vrlo solidno izradjen.«
Knjigo toplo priporočamo. Dr. R. Andrtjka.
Dr. Srečko Ziiglia: Gradjaiiski parnioki postupak u Hrvatskoj i Slavoniji. Predavanja. Zagreb 1928. Tisak i naklada Jugoslovenske štampe. Str. 258. Cena 60 Din.
Kakor kaže že naslov knjige, je namenjeno to delo v prvi vrsti učeči se mladini, dasi bo tudi drugim, ki se hočejo- brzo in na kra^fiko infor= mirati o tem ali onem vprašanju brvatskosslavonskega civilnega postopka, služila dobro in zaneslijivo. Obravnava celo, v šte^^ilnih zakonih normirano snov. Lepo in pregledno so obdelana zlasti poglavja o pristojnosti in proccisu, dočim je izvršbi odmenjeno malo manj prostora. Obširna je razprava o notranji organizaciji sodišč, pri čemer je omeniti zlasti izva« Janja o pravici sodtaikovi, preiskovati zakone glede na njih ustavnost, in naziranje (dasi malce neodločno), da je hrvatski sindikatni zakon prišel ob veljavo z znanim čl. 18. bivše ustave. Pisec razpravlja povsod tudi o vpra.šanjih medbarodnega procesnega prava. Ne izraža se pa, kam prišteva druge pokrajine naše države izven Hrvatske in Slavonije. Ali jih smatra za inozemstvo? To najbrže ne, sicer bi bilo to gotovo jasno jiovedano. Ne pove pa tudi, ali je na medpokrajinska razmerja uporabljari prikazano pravo. Kakor upamo, da se bo praksa v očigled določbam § 105 si. novega organizacijskega zakona pričela razvijati v bolj povoljnem pravcu, vendar naj bi dala že učna knjiga dijaku, ki si osvaja iz nje osnovne elemente in si ustvarja s tem svojemu znanju temelj, ki mu bo ostal za vso bodoč« nost, pobudo, da bo gledal na ta vprašanja pod vidikom enotnosti naše države in za-v-račal škodljivo ckskluzivnost napram tujepokrajin.skim pro« tesnim dejanjem.
Čeprav opozarja pisec na kraju knjige, da sta bila izglasovana v Narodni skupščini zakona o sodnikih in organizaciji sodišč, ko je bila knjiga v tisku, da pa novi civilnopravdni red navzlic temu najbrže še ne bo stopil tako hitro v veljavo, vendar uvaja knjiga vsaj v nekaterih ozirih v novo dobo. Temeljna vprašanja civilnega procesa razpravlja pisec jako obšiimo, ne samo v ozkih mejah staregia brvatsko«slavonskega procesa, marveč povsod in vedno tudi v znamenju modernega stanja civilnospro« cesne vede in kazoč na druge, naprednejše zakone v sosednih deželah. Ob prelomu dveh dob z različnim zakonodavstvom nudi knjiga tako že vpo«
160 Književna poročila.
gled na osnovne gibalne sile novega procesa in kaže v tem Oiziru tudi na zadevno literaturo'.
Zbog teh vrlin smo dolžni za knjigo avtorju zahvalo vsi, zlasti pa dijaki, ki so diobiji lep učbenik o predmetu, ki ga normirata ne dosti manj kakor dve desetini posebnih zakonov. Dr. B. SajOTic.
Dr. Janko šuman: Beruska konvencija, za zaštitu književniSkih i nmetničkih dela i njene revizije. Izdanje piščevo. Beograd 1928. Str. 167. Cena 55 Din.
V zaidnjem letu je bilo pri nas mnogo govora, da dobimo enoten avtorski zakon za vso kraljevino, kar je važno zlasti vslod tega, ker je avtorsko pravo zaščiteno prii nas samo v manjšem delu kraljevine. Opo« zarjati je pri tem, da je bil ta; predmet positavljen na dnevni red pravnic škega konigiresia v Skoplju, ki je bil pozneje iz znanih razlogov odpovedan, da jo zborovala v zadnjih septemberskihj dtaeh 1. 1928 v Beoigradb Medna* rodna asociacija književnikov in umetnikov. Imamo tudi že načrt enotnega zakona o zaščiti avtorskega prava in gotovo ni več daleč dan, ko bo ta naičrt uzakonjen. Trgovinska pogodba z Nemčijo, ki jo je siklenila naiša država lansko leto, proglaša na kratko, da veljajo v odnosih med našo državo in Nemško republiko glede avtorskega prava določbe revidirane tfernske konvencije. Prav takšna določba se nalhaja — po časopisnih vesteh — v naši trgovinski pogodbi s Francijo. Ne glede na važnost predmeta samega, kažeta že ti okoliščini, da je iizdanje predmetne knjige naravnost zaslužno delo. Prinaša niam tekst v Berlinu revidirane konvencije, dodatni protokol iz 1. 1914 in — kar je posebno važno •— zaključke rimskega zasedanja v 1. 1915, na kar sledi popofci tekst konvencije v današnji obliki. Vse to v originalnem jeziku^ francoščini, in prevodu. Rimska posveto« vanja so oibdelana posebno skrbno, saj je bM avtor naš zastopnik na tej konferenci, in nudi zato ta del knjige dragocene prispevke k interpretaciji konvencije. Avtor pokazuje po\'sod tudi na ustrezna mesta našega zakon= .¦-^kega načrta, ki ga pirinaša zato na primernih mestih v odlomkih. Celot* nega zakonskega osnutka žal ni mogel ponatisniti, ker je bila zadnja redakcija izvršena šele po izdanju knjige.
Knjigo, ki je edinstvena v našem slovstvu, najtopleje priporočamo. Razpršila bo marsikatera napačna mnenja in dvome o potrebnosti zaščite i-A-torsikih pravic — tudi pri nas. Dr. R. Salovic.
Alfred Amschl f: Ponologische Betrachtungen. Holder * Pichler« Tempsky A. G., Wien I92I7. Str. 80.
Delo je izšlo postumno. Poleti 1926 je cestna železnica v Gradcu povozila pisatelja do smrti. To naznanjajo izdajatelji zbirke »Abhands lungen aus dem Juristisch«medizinischen Grenzgebiete« s pristavkom, »da korektur pisatelj ni mogel sam- opraviti«. Ali zdi se nam, da razprava sploh ni še bila dWkonSno za objaVo redigirana. Vsaj v zadtaji tretjini naletimo na logične skoke, ki se nikakor ne dajo opravičiti samo s tem. da ni bilo zadnje pile. Sklicujemo se samo na str. 55, kjer pride govor na izvrševanje kaznilnične uprave po redovih, s katerimi sklene justična
Književna poročila. 161
uprava tako pogodbo, povsem ex abrupto; dalje na str. 74, kjer se z 12 vrsticami odpravi vprašanje, ali naj se očuvalna sredstva za Nemčijo^ in Avstrijo skupno kodificirajo, toda na takšen način, da se bistva vpra* sanja niti ne dotakne in govori o čisto splošnih vidikih.
Alfred Amschl se izdaja v svojih penologičnih opazovanjih kot indeterminist, nasprotnik pozitivistične šole, on odklanja nedoločeno kazen na prostosti, zahteva, da se izvede organizacija kaznilnic, njih uprava z vsemi podrejenimi vprašanji — naredbenim potom. Tudi kaznoo valno sredstvo avstrijskega načrta »zapretjc<f (»Einchliessung«:; mu ne ugaja. Ti nazori so v glavnem ogledalo njegovih opazovanj. Kot laudator temporis acti se trudi dosledno, da ostane na stališču, ki ga je zastopal do konca svojega službovanja kot višji državni pravdnik. Novejša strem* Ijenja mu ne prijajo. D'a je do leta 1918 tudi za Slovence oblačil in vedril na polju kazenskopravne justice, to pove v svojem spisu nekolikokrat in navaja marsikatero o kaznilnicah v MariborUi, Gradiški in Kcpru: O Slo» vencih ne govori antipatično, pač! pa — vsaj na enem mestu — oi Italijanih. Te reminiscence in pa pisateljev blesteči slog so momenti, ki zaradi njih tudi našim pravnikom ne bo žal, če si označeno delo- prcčitajo'.
Dr. Metod Dolenc.
Petar Pekic: Rasprava o smrtnoj kazni. Subotica. &tamparija Fischer i Kranz. 1928. Str. 29.
Delce je menda prvo na pravniškem polju, ki ga je spisal Petar Pekič, ker navaja na omotu svoja druga dela, a to samo pesniške proiz* vode, in ni namenjeno samo pTavnikom, ampak širši publiki. Naslanja se na anketo Braniča (Beograd) o smrtni kazni, omenja od tam navedenih mnenj samo ono prof. Cubinskega.. V uvodu pravi pisec, da je lahko« miselno reči, da se ne more ničesar novega o smrtni kazni povedati. Dokaza za to trditev v delu nismo našli. Avtor priznava, da more biti ostrašenje s smrtno' kaznijo upravičeno v času pobune, ropanja i. si. (str. 21), na koncu koncev (str. 23) pa se izjavi — po našem mnenju opra^^čeno — zoper uvedbo smrtne kazni v edinstveni kazenski zakonik naše kraljevine. Ko avtor navaja države, ki so smrtno kazen ukinile, pa spet uvedle, bi moral poleg sovjetske Rusije imenovati tudi še fašistično Italijo. Dr. Metod Dolenc.
Juridički kalendar  Kraljevine  Srba, Hrvata i Slovenaca za 1929.
Izdaje konzorcij wThemis<c, Zagreb. 1928. Cena 40 Din.
Zadnje oa^se zelo aigilni zagrebški konzorcij »Themis« je izdal za 1. 1929 pravniški koledar. Potreba takšnega koledarja se tudi pri nas ne da tajiti. Poteg koledarja in beležnice prinaša pregled sodišč v državi, spisek sodniškega osebja, odvetnikov in notarjev, tolmačev, zakona o orga« nizaciji sodišč in sodnikov, odvetniške tarife ter nekoliko pristojbinskih beležk. Vsebina je torej jabo bogata in bo zato koledar gotovo vsakemu pravniku zelo dobrodošel. V tem pogledu naj opomnimo samo, da pri nas veljavne odvetniške in notarske tarife že davno ni dobiti v knjigotržtvu in da bosta tudi oba zakona o organizaciji in sodnikih vsaj informativno
11
162 Razne vesti.
dobro služila, dasi sta bila v zadnjem času izpremenjena. Pogrešamo pa, da botedar ne prinaša nazivos' mesecev iz vseh slovanskih jeziko\', kar praiktik potrebuje skoro vsak dan, dalje da okrajna sodišča niso razvršče« na po sodnih dS^rih. V tem pogledu, kakor tudii, kar se tiče spiska sodni« kov, je Slovenija zelo slabo prošla. Upamo, da bodo te pogreške v pri« hodnjem letniku popravljene. Ako se bo še cena znižala (ob znatni nakladi bo to gotovo lahko doseči), potem pač ne bo izgovora, da si koledarja ne bo nabavil vsak pravnik. Dr. R. S.
I