UDK 091 =863"09/10":265-6 Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani IZDAJA BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IZ LETA 1992 Nova izdaja Brižinskih spomenikov (1992) je nekaka počastitev 1000-letnice nastanka teh za naš jezik in kulturnost nadvse važnih besedil. V veliki meri bogatitveno gradi na dosežkih relativno mnogoštevilnih dosedanjih raziskovalcev, ne rešuje pa vprašanja jezikovne pripadnosti teh spomenikov, kakor sojo postavljale nekatere dosedanje raziskave. Razveseljivo preseganje doslej znanega predstavlja vzpostavljena akcentuacija celotnega besedila vseh treh spomenikov, najavljajoča se doslej v prvih poskusih J. Gvozdanovic in še prej pisca tega prikaza izdaje BS 1992. The new edition of Brižinski spomeniki (1992) is some sort of homage paid to the one thousandth anniversary of the emergence of these extremely important texts for our language and culture. It has to a large extent built on and enriched the achievements of the until the present time relatively numerous researchers, while it has not solved the question of linguistic affiliation of these monuments as postulated by some of the extant studies. The established accentuation of the entire text of all the three monuments, which has until now been anticipated by the first attempts of J. Gvozdanovic and earlier still by the author of this survey of the 1992 edition of Brižinski spomeniki, represents an encouraging transcendence of what has so far been known about it. Lani so pri Založbi Slovenska knjiga izšli »Brižinski spomeniki«.' Po mojem računanju je to peta (oz. sedma) popolna slovenska izdaja (pred tem Kopitarjeva 1936, Metelkova 1825 + 1848, Kos-Ramovševa 1937, Pogačnikova 1968, če že Janežičeva in Miklošičeva iz 1. 1854 nista pomembni). Delo sestoji iz dveh enot: iz res kakovostne reprodukcije treh brižinskih besedil2 in iz komentarnega dela, o katerem bo tu najprej govor. Kazalo tega dela nakazuje 14 enakovrednih enot, sicer pa gre za prikaz (1) kodeksa Clm 6426 kot takega, za (2) diplomatični in kritični prepis besedil (vse to, tj. str. 7-64, je z izjemo str. 10-15 /ki jih je prispeval M. Smolik/ delo I. Grdine), čemur sledi (3) Fonetični prepis /mi bi ga raje imenovali uglasitev/ (65-81) in (4) Slovar (130-153) avtorjev T. Logarja, F. Jakopina in J. Zora ter (5) Oris raziskav (154-160) spet I. Grdine, vmes pa so (6) prevodi v slovenščino (8 avtorjev), pa v latinščino, nemščino in angleščino (po 1 avtor)/ medtem koje M. Kranjec prispeval (6) Bibliografijo (161-181), M. Žnideršič pa (7) Poročilo o faksimiliranju ( 1 82-183). Komu gre zasluga za (8) povzetke »Znanstvenokritična izdaja«, 199 str.: Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992, avtorji in sodelavci 15 + 7 + 3, Izšlo s podporo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo, v redakciji je bilo 5 ljudi (J. Faganel, F. Jakopin, J. Kos, T. Logar, B. Paternu), v uredniškem odboru 8 (F. Bernik, J. Faganel, B. Grafenauer, F. Jakopin, J. Kos (predsednik), T. Logar, B. Paternu, M. Smolik). 2Reproducirani so listi 78 (BS I) in listi 158, 159, 160, 161 (BS II in III) miinchenskega kodeksa, s slovenskim besedilom I. spomenika kot omenjeno, II. na str. 158b, I59a in b ter I 6()c, III. na str. 160a, 161 a in b. (Na str. BS 182-183 Poročilo o faksimiliranju (M. Žnideršič).) (Zusammenfassung) /184-188/ oz. Summary /188-192/ ter (9) Imensko kazalo ( 195-199), pa ni razvidno.4 Nove izdaje seje lotilo (oz. bilo pri njej udeleženo) kar lepo število ljudi, pod predsedstvom J. Kosa in ob tajništvu J. Faganela. - In kakšen je rezultat tega mnogoavtorskega truda? Najprej glede obsega besedila: Od 192 str. obravnave oz. prevodov itd. gre kar 54 str. (dobra četrtina) I. Grdini, prav mlademu znanstveniku, drugi največji delež ima M. Kranjec (27 str.), zatem trojka T. Logar, F. Jakopin in J. Zor (37 skupaj), medtem ko prevodi obsegajo 34 str. - itd. do zadnje strani. I. Grdina je najprej podal zunanji opis kodeksa, v katerem so BS (7-10), zatem (16-27) paleografsko in zgodovinsko problematiko BS, pa še diplomatični in kritični prepis.5 - Ali je pri tem odkril kaj novega, bi pokazala natančnejša analiza, ki bi njegove ugotovitve postavila v razmerje do dotlejšnjih. Grdina ima na desni strani strani' zabeležena branja dotlejšnjih bralcev in razbesedovalcev: pri diplomatičnem prepisu so upoštevani Kop 1822, Ko 1836 (oboje Kopitar), K(öppen), V(ondrak), P(ircheg-ger), RK (Kos-Ramovš), W(eingart), I(sačenko), Kr(onsteiner), pri kritičnem prepisu pa npr. Vo(stokov), Ko(pitar), ali npr. še H(amm) in KP (Kolarič-Pogačnik). Ali ne bi bilo treba tu in tam imenovati še koga? Npr. Škrabca? Ko bi ga (ali tudi Metelka), bi (37) lahko kaj luči prinesel v glasovno vrednost zapisa npr. besede imugi, samo eno vrsto nad imoki. Podobno bi bilo v zvezi s Škrabcem omeniti kaj več o pisanju npr. y in u (45). Fonetični prepis. Avtorji uporabljajo nerodni mednarodni način zanamovanja glasov in naglasa namesto praktičnejšega slovanskega, kar velja še zlasti za pisanje šumevcev, pa tudi sicer. Nestrokovnemu bralcu (pa tudi v izročilu izvedenemu šolanemu) se tako odtujuje zvočna podoba tega jezika, saj se mora npr. naučiti brati primere kot prijemXStjî, tjhwx:tjki, pr:wse, namesto da bi brez težav bral prijemi' çt'ï, človečki, prve ipd.6 'Prevajalci v slovenščino so: B. Paternu, F. Bernik, J. Faganel, F. Jakopin, J. Kos, T. Logar, M. Smolik, J. Zor; v latinščino K. Gantar, v nem. K. D. Olof, v angleščino G. Stone; prevod povzetka v nemščino (slovenskega povzetka ni) je M. Šetinc, v angleščino M. Davis. Prevodi so na naslednjih straneh: v sodobno slovenščino 83-100, v latinščino 100-109, nemščino 110-119, angleščino 120-129, Zusammenfassung 184-188, Summary 188-192. 4 V kazalo ni zajeta enota Abrahama-Ruodha izjava /zamenjalna listina/ (82). 5Razliko naj ponazorimo s primeroma (str. 39 oz. 52): Eccç bi detd naf rteze Eccę bi detd nas ne ze-g ref il tevuekigemube grešil, te v ueki gemu be Siti ftarofti neprigem siti, starosti ne prigem-Sprememba v smislu zamenjave črke f z leve strani s črko s na desni ni upravičljiva (f za BS le nosi določeno obvestilo). 6 V nadaljnjem bomo (razen pri neposrednem citiranju) za podajanje glasovja in njegovih prozodičnih lastnosti v BS ostali pri domačem pisanju: šumevce bomo zaznamovali s č ž Ž, sičniški zlitnik s c, nośnika z f in p, mehkost soglasnikov zaznamovali po zgledu na ń in /', e-ji brez ločevalnih znamenj so nam široki, kakor že od Pleteršnika sem (enako o-ji), ozki e je zaznamovan s piko spodaj, jat zaznamujemo z ë, toneme pa tudi tradicionalno: z' in v za akut na dolgem oz. kratkem zlogu, z л in ~ pa za cirkumfleks v istih okoliščinah, nenaglašeno dolžino nam pomeni črtica nad samoglasnikom (npr. ä), zložnost soglasnikov je zaznamovana s krožcem pod ustrezno črko (npr. f). - Tako zapisovanje je ravno tako natančno kot Sploh pa je gotovo narobe, da se besedila podajajo v fonetičnem prepisu in ne fonološko. Tako imamo npr. za nepretrgani jezičnik sedaj tri črke (/, / in A), npr. sa g rešil, clowëjki, pečali, prijeml'çt'i (v naši pisavi) namesto dveh (l in / sta namreč le kombinatorni varianti). Pri fonemu /w/ bi povsod zadoščala ena črka, saj so variante tega fonema razvrstitveno predvidljive, tako pa imamo zanj sedaj dve glasovni varianti (vv in m), npr. słowesa, Msëm), manjka pa tretja (u), npr. v grëxou, saj je gotovo tudi ta obstajala. Sploh pa je treba reči. da ima fonem /v/ v položaju za izglasnim samoglasnikom predhodne besede varianto u, tako da bi bilo treba pisati [i gsëm] ipd. Enako ne bi bilo treba pisati tipa rëtka in ne napačnega počtenix gréh (saj gre za prilikovanjsko premeno, torej yg nam. xg), ampak bi pisali kakor izvirnik redko in tip jest bali »fonetično« ne bi bil zapisan napačno. (Ali pa je prav ispovëd mojix ali dëd naš, je spet vprašanje, čeprav je morda le verjetno?)7 Poleg mednarodne fonetične pisave zahodnoevropskega tipa (Američani v slavi-stiki dostikrat uporabljajo kar naše č, ž, S) - pri nas jo je zaradi izida v seriji s tako pisavo uvedel pisec te kritike v knjižici Slovenski jezik, Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama 1. 1961 ) - je novost zaznamovanje prozodije besed v Brižinskih spomenikih, kar sta pač prva uvedla J. Gvozdanovic in J. Toporišič.11 Značilnost pro-zodičnega sestava nove izdaje BS je skrajšanost indoevropskega akuta, v glavnem ne-podaljšanost novega akuta na kratkem zlogu, dolžina skrčenega (kontrahiranega) samoglasnika, podaljšanje kratkega cirkumfleksa in pomik (kakor tudi onega na dolgem zlogu), npr. swęta, proti weâera, m ariji, dëwàm. - Torej ni še nobenih umikov z zadnjezložnih kračin (prim, rëtkâ słowesa). Predvideva se tudi že novi cirkumfleks na dolgem (in kratkem) zlogu. - Kar se tiče novega cirkumfleksa avtorji delno sprejemajo rešitev Gvozdanoviceve, ne pa tudi njenega sestava dolžin. Od pomika pa izvzemajo npr. zvalnik (3. os. ed.): bože, gospodi. Naši trije avtorji niso upoštevali »mojega« prozodičnega parametra krepkosti,'' ki mednarodno, je pa zlasti čitljivo tudi za navadnega bralca v veliko večji meri kot t. i. mednarodno. 'Namreč, daje zvenečnost izglasnih nezvočnikov pred vzglasnim samoglasnikom oz. zvočnikom (in seveda tudi pred takim zvenečim nezvočnikom) ohranjena. 11 Prim. W. R. Schmalstieg, Introduciton to Old Church Slavic, 1976, str. 188. Toporišič: Et'è bi dèd naš ne sag rešil, ta v(a) vekijemù be žiti, starosti ne prijeml'çt'i... - Gvozdanovic': Glägolite po nàs redka slovesa. Bože, gospodi milostivi, dtče bože, tebè ispovède vas mój gréh, i svétêmu Krstù i svétëj Mariji... i vsêm krilâtcem božjem ... - Svoje besedilo sem bil že pred tem enkrat onaglasil za J. Pogačnika in je ta odlomek pri njem tudi bil objavljen. Vsekakor bi J. Gvozdanoviceve in moj trud za onaglašenje BS v novi izdaji zaslužil kaj več kot izjavo »dopuščamo, da so pri naglašanju mogoče tudi drugačne rešitve. (Prim. Toporišič in Gvozdanovic v Schmalstieg 1976, 1983.)« (BS, 67.) - Za nepomaknjen cirkumfleks govori naslednje: po t dan (sicer bi bilo po ta dan)-, sa nebese in sagrešil (ker sicer - še zlasti v prvem primeru - sa ne bi bilo upravičeno), pulti, dani, dane, časti (ker je polglasnik ohranjen, pa bi sicer ne bil potreben), nadalje ka bogu (isto kot pri sa nebese)-, mislim da tudi sradce kaže na nepremaknjenost. - Proti pomiku cirkumfleksa govorijo tudi onaglasitve v novi izdaji sami v primerih kot tdže, slnci (to je sicer zvalnik, kakor tudi bože in gospodi), ki so na starem mestu. Edini argument za nepomik cirkumfleksa so oblike kot st(v)dril, kjer bi bilo, če ne bi bilo nalike, ohranjeno *sat(v)oril. bi jim bil prav prišel npr. pri množinski obliki s. spola slovesa (ta dolžina metatonira): to bi jim dalo obliko slovesa z novim akutom, kar poznamo v obliki *nebèsa (sedaj nebesa), tako pa bo iz njihovega nastavka v 14. stol. nastala oblika slovesa (z mladim akutom na prvotni kračini), česar v slovenščini pač ni (razen analogno ókna nam. starega ókna). Gotovo bi se našlo še marsikaj, s čimer se človek ne more strinjati, npr. oblika grëxdw namesto z dolgim o (prim, sinov),10 ali moję nam. gotovo starejšega moj ç)," toda take stvari so za podrobno obdelavo v morebitni novi izdaji. Omenim naj še, da avtorji po svoje ravnajo s polglasniki: nekatere v spomeniku izkazane postavljajo v okrogli oklepaj (češ da niso pravilni ali kaj), manjkajoče pa konjekturno vzpostavljajo v lomljenem oklepaju, npr.: I -[s(3)łóm], II - [s(a)mf:t] (vendar k [bo:gu]),12 [d(a)nè:], [s(3)mi:sła], [sQd(9)pëm].13 Pri uglasitvi zapisa Brižinskih spomenikov avtorji (67) predvidevajo 9 samo-glasniških fonemov (a i /položajno y/ u а ë e o ę p),'4 dva vokoida (samoglasa: r i) - ti so vsi dolgi ali kratki - in 21 soglasnikov (p, b; t, d; t'-; k, g; s, z; š, ž; h; c, č; m; n, ń; l, l '; r, i). Soglasniki so navedeni brez očitne meje med nezvočniki in zvočniki. (S podpičjem je namreč pri nezvočnikih nakazano parjenje najbližjih soglasnikov po zvenečnosti, v tem pogledu neparni soglasniki pa niso zaznamovani enako: ob t' je »manjkajoče« zaznamovano z vezajem, med c in č bi moralo biti podpičje, saj nista tak par, kakor npr. p in b.) Pri zvočnikih je parnost pri n in / izkazana z mehkostno korelacijo (sorazmernostjo), te pa seveda ni v zadnjem takem paru, tj. med r inj, kjer pa jo za r lahko predvidevamo, medtem ko imaj kot drsnik svoj par v vv, na katerega je tukaj pozabljeno.15 Po našem je obstajal tudi že/, in sicer v besedah tipa frleti ali fukati (ne pa tudi samo v ustreznih medmetih). Mehkostna korelacija je po našem mnenju16 obstajala yPrim. mojo razpravo Tvorbeni model slovenskega knjižnega jezika, SR 36 (1988), 133-180. Za slovenske umike naglasa z zadnjega zloga ta model predvideva inherentno dolžino - gledano zgodovinsko - prednaglasnih i u a ë ç ç, kračino za e in o in nadkračino pri D. 10 Saj je tu zgodaj podaljšani akut (prim. nóg). 11 Seveda iz mój ç (prim, moščansko mujù, kakor vudù, za prvotno mój ç, vôdçi). ''Nikjer ne zvemo, kako nam je brati ki Bogu (III 21 oz. pri c 134); na podlagi [k] pri c lahko domnevamo, da seje tudi ki tukaj bral kot k. Našo tezo o nepomiku potrjuje tudi zveza v II83: c tomu dilti = k tomù dani. L1Tukaj se (kot napovedano) držimo t. i. mednarodne fonetične pisave, razen za sicer nerodni široki e. 14Čudno zaporedje navajanja samoglasnikov. Sistemsko bi bilo tako (fonemska varianta v oklepaju): i (У) u e 3 o ę 9 é a l5Na str. 185 prav: p, b, t, d, c, s, z, č, š, ž, t', k, g, h; w, m, j, l, r, n, l', ń, skupaj 22. 16 Pri m. mojo Slovensko slovnico, 1984 ( 1991 ), 465 (Nastajanje slovenščine iz alpske slovanščine, 643-649), kjer pa sem za sičniški zlitnik nastavil le c' (kar je iz poznejše dobe). tudi pri sičniških pripornikih ä in z, tako da imajo to nasprotje sprva vsi zobniki (v času BS pa ga d ni več imel zaradi prehoda d' v j). Torej: t d n 1 r s z c (?) t' d' ń l' r' s' z' c' Za nasprotje pri sičnikih prim, še danes razliko med to in vse, za sičniški zlitnik pač še stricem, lice in bratom, mesto, za z morda knelev - bratov. Za r' prim, tvor'q (I 23, pisano z n), ki je enako kot l'ubo (I 26 pisano z //). Za r' sicer morda manj jasni primeri so še bratnia (II 15) oz. bratria (II 67), prio (II 87); za izgovor [bratr'a] prim, rus. brat'ja (poleg bratija) in sh. brada (s ćpo drugem jotiranju).17 Po našem pa ni treba pisati (68) posebnih s in c pred t' oz. v zvezi za š {krščen, ešče), seveda, ko se ne bi bili odločili za fonetični, ampak za fonološki zapis. (Po fonetičnem pa bi pač tudi tnaho morali pisati [Tnahę], enako [neprawDnega], pa tudi ničle je napačno s fonetičnega stališča, pa še [/wsedli] nam. [Msedli]. Podobno nepotrebna pomanjkljivost zaradi fonetičnega načela je npr. za narod predvideti izgovor [narod], kar sicer lahko velja za »vuiz narod«, (I 28), ne pa tudi za »narod zlouezki« (II 11 ) - v besedilih je takega še veliko več. - Posebno vprašanje je tudi pri t. i. pisnih dvojnih soglasnikih. Na splošno zaznamujejo enojne glasove različne vrednosti (npr. zz), torej lahko predvidevamo, daje tudi zaconnic le [zakonik], ne [zakonnik] (poleg tega si tu namesto dveh n prav verjetno lažje mislimo dolgi fi): [zakonnik] je sumljiv zaradi musenicom in zopirnicom, ki imata en sam n. Pri naglasu je vprašanje, ali je že tako zgodaj obstajal novi cirkumfleks (t. i. meta-tonični, ne le oni, ki bi ga lahko imenovali skrčnega, kakor ga lahko predvidevamo za obliko oklevetâm < *oklevetàjem, mô < môjç, kar je prav možno namesto v tej izdaji predvidenega tonema mç), in ali v teh primerih ne bi bilo bolj varno delati s skrajšanim akutom in sledečo mu dolžino oz. ф\ npr. dela, krilat0cem. (Mimogrede: nedêla je pač nedela, kakor imamo nedelja; prim, pri Pleteršniku.) Pri prozodiji je vprašanje, kako je mogoče dokazati prednaglasno dolžino po pomiku naglasa (tj. po premiku cirkumfleksa na naslednji zlog), npr. diišg (v nasprotju z boga). Strukturnega pomena je tudi odgovor na vprašanje, ali je mest. ed. besed kot rotà res rote in ne rote (prim, sedanje na góri, v istem tipu pri drugih sklanjatvah pa še na mostu, na peči\ Trubarjevo srcei ipd. je pač analogija, in verjetno veliko mlajša). Poglejmo si s tega stališča še slovar nove izdaje BS.IK Neposredno pred tem ga imamo v Pogačnikovi izdaji BS14 (po Vondraku in Slovnfku jazyka staroslovénského, n. d. 227). V primeri s Pogačnikom, ki ima l7Za mehki c prim. Ramovš, Konzonantizem, 286: »Psi. c /.../ bilje sprva pač mehak glas, a vendar trši kot c, kije nastal v praslovanščini iz k za i, b, ę pred gotovimi /.../ vokali (*otbCb < *otbkb«). Za z' (286-287): »/S/ta onadva /z/ po psi. palatalizaciji iz starejšega *g preko dz nastala mehka, a zopet po jakosti mehkobe med seboj različna /.../; za nju prim. 3. /.../ dzêlo, zêlo in 4. khnędzb, knezb«. Za r': »V prvotni slovenščini je vrednost obeh glasov /tj. r i n r'l iste vrste kot v psi. rin r' in tudi v poznejšem razvoju je samo r' doživel spremembo.« '"Zaporedje avtorjev: J. Zor, F. Jakopin, T. Logar. 19Str. 227-261, avtor J. Pogačnik. prevodne ustreznike v latinščini in nemščini, jih ima nova izdaja še v angleščini in cerkveni slovanščini, razlika pa je tudi v iztočnici: pri Pogačniku je oblikoglasna slovenska (v imenovalniku: bog, *bos /zvezdica pomeni, da taka oblika v BS ni potrjena/, v nedoločniku: biti (byti) oz. v edini obliki: akože ipd.). Izdaja Bs 1992 izhaja iz v BS izkazane oblike, kar ima z ene strani svojo prednost, ima pa tudi slabosti za iskanje z izhodiščem v govorjeni podobi besede: tako pri pisni začetnici i najdemo besede z vzglasnim /s/ (npr. se), pa tudi lil (sivuot /život/), pri pisni začetnici z pa za /z/ (zadenes), /s/ (zami), pa lil (zelezneh), pa c (zezarstuo), pa č (zlovezki), kar je precej nerodno. Podobno pisni u zaznamuje /u/ (ubegati), pa [w/m] (ueki, useh). Tako zaznamovanje je dokaj nepopolno: treba bi bilo redno, ne samo izjemoma (npr. tua = [twâ: *twoj] ali tri = [tri: *trije, *tri]) navajati vse osnovne oblike: pri glagolu poleg nedoločnika še sedanjik (npr. pri glagolu razumeti), pri pridevniških besedah vse tri spolske oblike (npr. pri bozza T ed. m torej im. oblike: *bos *bosà *-ô/-ô), pri samo-stalniških besedah še rodilniško obliko (npr. Zin: sîn -u oz. -ü). Seveda bi vse te osnovne oblike morale imeti navedene tudi vse prozodične lastnosti, zlasti seveda tonem, če se že navajajo, ne pa da so brez njih, če v BS niso izkazane. Besednovrstno so iztočnice določene na bolj ali manj v slovaropisju ustaljen način. Pri okrajšavah slovničnih izrazov bi ugovarjali samo oznaki čl. namesto člen. za členek (prim, zložne oblike prid., prisl., vez. za pridevnik, prislov, veznik). Med slovničnimi oznakami sta tudi delež(je) in del(ežnik),y) manjka pa oznaka za povedkovnik (povdk.), npr. za besede, kot je mirze (nizce teh del mirze ne pred bosima ozima, II 26); sem bi šlo npr. tudi mil (Tebe ze mil tuoriv), pa tudi rad (rad ze chocu caiati, III 47). - Oznake za vrste zaimkov so nepopolne in neenotne: npr. za ze: zaim. povr. (zakaj vendar ne povr. zaim.!) - kar pa ne zadošča, saj bi bilo treba povedati, da je to os(ebni) povr. zaim. (ker imamo tudi svojilnega); ese:zaim. oz. s (prav. ozir(alen), ker oz. pomeni 'oziroma'); moi: zaim. svoj. m (prav bi bilo: za 1. os. ed.); iaz: zaim. I. os. (bolje: os. zaim. 1. os. ed.). - Okrajšava edn. je nesodobna, prim, tako, tj. ed. (tudi v SSKJ).Da je zaimek jaz brez vsake spolske oznake, je seveda narobe. Pri oznaki 3. os. se vidi, da ne zadošča, saj so tretjeosebni (razen jaz in ti I in nato v vseh številih/) vsi samostalniški posamostaljeni zaimki), npr. tudi nič (nizce, kjer pa bi moral biti zapisan tudi spol (srednji). Medtem ko so svojilni zaimki primerno označeni, t. i. nedoločni niso dovolj: če je comusdo »zaim. nedol.« (in preveden z 'vsakdo'), bi bilo bolj prav reči, daje to celostni/totalni zaimek (seveda m. spola), kakor je celostni tudi vuez, le daje pridevniški (ne pa celo samo »zaim.« brez vsake specifikacije), in nizce je seveda nikalni zaimek. - Lahko bi se le sprijaznili s teorijo, da so zaimki sam., prid. ali prisl. (tudi povdk.), pridevniški pa lahko tudi posamostaljeni, in daje pri njih dobro ločiti vrste (in podvrste) ter razrede,21 ki jih v bistvu priznava tudi že SSKJ vsaj pri opisu pomenov. 2()Za seznam slovničnih krajšav prim, mojo SS 1976 (1984, 1991), 550-553, kjer je sicer res tudi tu od nas odsvetovana krajšava čl. za 'členek'; čl. bi bilo za 'člen'. 21 Prim, v moji Slovnici: sam. zaim.: jaz ■•■; kdo - kaj; vsak vsaka vsako (zadnje za posamostaljene zaimke); pri prid. zaim. vrste/podvrste: kakšen/kolikšen, kateri, čigav, koliko (za lastnostne kakovostne/merne, vrstne, svojilne, količinske; razredi: kakšen, kakšen, nekâkSeny-nikàkrsen ... za vprašalne, poljubnostne, nedoločne, nikalne itn. V oblikoslovju je zanimiva posebnost sancte, ki je v bistvu ničto pregibni pridevnik, ujemalna oblika pa je latinska citatna (sče mariae, /daj JSancto Laurenzu), zato vzpostavljene oblike *sankt tu v resnici ni." Pač spodrsljaj je, če se glagolski obliki na -ti pripisuje tudi namenilniškost (isbauuiti »nedol.-namen.«), saj dovršni glagoli namenilnika niso poznali, kot nas je učil tudi Škrabec. Kako more biti glagol biti poleg nedovršen tudi dovršen, mi je vprašljivo (če kje res je /s pomenom 'postati' morda/, bi to moralo biti zaznamovano na ustreznem mestu). Na tem mestu kaže spregovoriti še o orisu raziskav BS I. Grdine. Tu gre res le za oris oz. za »kratek oris« raziskav o Brižinskih spomenikih (188). Literatura teh raziskav je namreč kaj obsežna, in mladi avtorje ni mogel (ali ni imel naloge) zajeti zares analitično (npr. glede na pozitivne rešitve določene odprte problematike). Tako je tu v glavnem le govor o tem, kako so na izvor Brižinskih spomenikov gledali posamezni njihovi izdajatelji.21 Pri tem avtor sestavka očitno ni želel upoštevati tudi moje razprave o Kopitarjevem in Dobrovskega trudu za pojasnitev temnih mest v teh spomenikih.24 Ravno za nas Slovence bi bilo namreč prav, ko bi tu bila upoštevana tudi Vodnikova prireditev prvega spomenika in primerno prikazana še Metelkova me-telčična verzija prireditve in pač tudi prevoda BS II in III. Med izdajami BS je tu popolnoma prezrta Kronsteinerjeva.25 Manjkajoče podrobne opombe k stališčem o posameznih jezikovnih značilnostih (ne le o nekaterih) bi bile morale biti podane na ustreznih mestih razpravnih delov (npr. tudi oblikoslovnega). Zanimiva pomanjkljivost tega prikaza je tudi, da v njem ni v ničemer zajet A. Bajec.26 Bibliografski del je poleg naglasoslovnega eden najdragocenejših (in pač tudi najtrdnejših) te izdaje BS. M. Kranjec se v prvi izdaji te bibliografije (v Pogačnikovih BS) zahvaljuje za pomoč J. Pogačniku, O. Berkopcu, J. Riglerju, H. Schulzeju, F. Zagibi, V. Smoleju in še raznim ustanovam (n. m. 263), v tej izdaji pa je ta sestavina umanjkala. Primerjava (bežna) kaže, daje ona bibliografija iz 1. 1968 spopolnjena (tako se zdaj začenja že z 1. 1806, ne šele leto pozneje) in popravljena (npr. Aretin 1968 —» Doceń 1992).27 K prvotnim prvim 10 enotam (npr. za čas 1807-1852) so prišle še nove ( 1807, 1820, 1839), enota iz 1852 pa je sedaj črtana. Za primer sem podrobneje pregledal enote za Škrabca: v izdaji 1968 je bilo navedeno CF 2 (1881), 3d-4d, sedaj 3b, c, d, 4b, c, d (vendar pri 3b, c ni BS), manjka pa še zmeraj navedeno mesto 8b in dalje. ZaCF 16 (1897) je še zmeraj navedeno le 8c, d, ne pa tudi lOd, in 22 Slovenski ustreznik bi bil šent, pisno nekdaj tudi Št. pri imenih, kar bi se lahko izkoristilo za različne pisne oblike te besede v BS, v III npr. Sče mariae, fče michaela, sče petra, fče marie, sče marii, sčo laurenzu. "Gotovo ni prav, da bibliografija ni zajela prav teh najvažnejših izdaj na enem mestu. 24Prva slovenska izdaja Brižinskih spomenikov (Ob korespondenci Kopitar - Dobrovski -Koppen), Obdobja 10(1989), 11-34. 25Die slavischen Denkmäler von Freising, Der Text, Studienausgabe, 1979, 46 str. Kot se iz naslova vidi, Kronsteiner BS pripisuje kar slovanskosti. "''Aleksander V. Isačenko: Jazyk a pôvod Frizinskych pamiatok /.../, Bratislava, 1943. - SR 2(1949), 160-163. "7 Škoda je, da avtor pri pisanju priimka pred imenom za prvim ne piše vejice. (Ali da ni »brnil zaporedja.) še zmeraj pod 1. 1897 namesto 1898 2b. (Podobno je pri !. 1910, kjer pa je za 1910 o BS že tudi na 11 d). - Seveda so to le malenkosti. Še k prevodu v slovenščino. - Prevajalci navajajo svoje teženje (83) k »čim natančnejši /pomenskosti/«, so »radikalnejši v arhaizaciji«, ohraniti hočejo »stilizme« in »braln/e/ vtis/e/ izvirnika«, pri čemer da jim koristijo doslejšnji prevodni dosežki »slovenske prevajalske kulture«, pa »tudi prevodi v druge slovanske jezike«. »/K/olikor mogoče sta ohranjeni retorika in stilistika, tako v stavčni kot besedni in glasovni figurativnosti.« Tudi velika začetnica da »se ravna po vzvišenem pomenu«.2" Seveda v taki oceni ne moremo iti v podrobno presojo novega prevoda. Ker prevajalci nikjer ne omenjajo upoštevanja Metelkovega prevoda29 (iz 1. 1848), postavimo novi slovenski prevod v razmerje z njim in z Ramovšem: 1848 1 Jaz se odpovem hudiču, in vsam ńega delam, in vsam ńega lepotam. Tudi vëra-5 jem va Boga vsagamo-gočnaga, in va ńega Sanu in va svétaga Duha. De so té tri iména edin Bog, sveta Gospod, 10 kajestvaril nebo in zeml'o. Tuda iščem ńega milosta. In svéte Marije, in svétaga Mi-héla, in svétaga Pe-15 tra, in vsah božjah mu-čeneov, in vsah božjah zvëstah služabnakov, in vsah svétah davic, in vsah božjah močij, 20 de ma hočete na pomoč bita par Boga zavol' môjih grehov, de čisto 1992 Jaz se odpovem zlodeju, in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotijam.Tudi verujem v Boga vsemo- 1937 Jaz se odpovem hudiču in vsem njegovim delom in vsemu njegovemu sijaju. In tudi verujem v Boga vsemo- gočnega, in v njegovega Sina gočnega in v njegovegaSina in v svetega Duha, da so ta in svetega Duha, da so tri imena en Bog, Gospod sveti, kije ustvaril nebo in zemljo.Tudi prosim njegove milosti, in sv. Marije, in sv. Mihaela, in sv. Petra, in vseh božjih slov, in vseh božjih mu- te tri osebe en Bog, Gospod sveti, kije ustvaril nebo in zemljo. Tudi skušam doseči njegovo milost in milost Sv. Marije in sv. Mihaela in sv. Petra in vseh božjih apostolov, in vseh božjih mu- čenikov, in vseh božjih sve- cenikov, vseh božjih sve- čenikov, in vseh svetih devic, in vseh božjih moči, da bi mi hoteli v pomoč biti pri Bogu za moje grehe, da bi čisto iz- čenikov, vseh svetih devic in vseh svetih moči, da bi mi hotele pomoči pri bogu zaradi mojih grehov, da bi storil či- 2SGlede tega zadnjega ni opaziti kakih posebnih odstopanj od npr. Ramovša, razen morda (v nedosledni) pisavi Božja, Neprijaznega. Prim, pri Ramovšu; v BS I Bog, Gospod, Oče, Tebi, Ti. Tvojimi', v II Očeta Gospoda, in v III Sina, svetega Duha, Gospod sveti, Gospod Bog, Bogu Vsemogočnemu, Sv. Mariji, sv. Lovrencu, Gospod Bog, Sin božji. Tudi pri Ramovšu je neka nedoslednost, npr. svetega Duha-Sv. Mariji (sicer navadni svetniki pisani z malim sv.). 2yTu je njegov polglasnik (in mehkonebni pripornik) podan z našim sedanjim a (in h), ozki e /.