108 Relationship with musculosceletal injuries and body asymmetries in dancers Abstract Successful execution of dance movements requires highly advanced movement skills such as static and dynamic balance, good flexibility and mobility, muscle strength and power, endurance, coordination and precision in performance. Through training process dancers perform many repetative movements in great range of motion and thus strong forces are transfered especially to low back and lower limbs, therefore musculoskeletal injuries often occur in these body parts. More frequent execution of dance movements to the right side of the body and preference for using one leg to perform primarly balance tasks and the other one to perform dance-specific movements are factors that can lead to the asymmetries and/or musculoskeletal injuries incidence. By reviewing the literature in the field the aim of this paper was to provide key findings on musculoskeletal injuries and body asymmetries in dancers in order to raise awareness of their importance. Studies to date shown a relationship between body asym- metries and musculoskeletal injuries, but it is not yet clear what the cause-effect relationship between these two is and weather some body asymmetries are more common for dancers of certain dance style. For future studies a comprehensive evaluation of movement abilities and physical performance is recommended to enable dancers (and other athletes) more effective and safe sport engagement. Key words: dance, symmetry, muscle imbalance, injury. Izvleček Uspešna izvedba plesnih gibov od ple- salcev zahteva visoko razvite gibalne sposobnosti, kot so statično in dinamično ravnotežje, dobra gibljivost posameznih sklepov ter jakost in moč mišic, vzdržlji- vost, koordinacija in preciznost pri iz- vedbi. Ker plesalci v trenažnem procesu izvajajo veliko ponavljajočih se – z vidika obsega ekstremnih – gibov in tako prena- šajo močne sile predvsem na spodnje ude in hrbtenico, se pogosto pojavijo mišično- -skeletne poškodbe prav teh predelov te- lesa. Pogostejša izvedba plesnih gibov na desno stran telesa in preferenca uporabe ene noge za izvedbo pretežno ravnotežnih nalog ter drugega spodnjega uda za izvedbo plesno specifičnih gibov so dejavniki, ki lahko vodijo k nastanku telesnih asimetrij in/ali mišično-skeletnih poškodb. Namen tega dela je bil s pregledom literature na podro- čju plesa podati ključne izsledke o mišično-skeletnih poškodbah in telesnih asimetrijah pri plesalcih s ciljem ozaveščanja o njihovem pomenu. Dosedanje študije na tem področju kažejo povezanost med telesnimi asimetrijami in mišično-skeletnimi poškodbami, a ni še povsem jasno, kakšna je vzročno-posledična zveza med le-tema in ali določene plesne zvrsti spodbujajo razvoj nekaterih telesnih asimetrij bolj kot druge. Zato v prihodnosti priporočamo celostno vrednotenje telesnih zmogljivosti in gibalnih sposobnosti, da bi lahko plesalcem (in drugim športnikom) omogočili učinkovitejše in varnejše športno udejstvovanje. Ključne besede: ples, simetrija, mišično neravnovesje, poškodba. Monika Pavlović 1,2 , Nina Ogrinc 2 , Nejc Šarabon 2,3 Povezanost med mišično-skeletnimi poškod- bami in telesnimi asimetrijami plesalcev 1 Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta 2 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 3 S2P , Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana Viri: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ballroom.svg, https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Break_dance.svg https://pixabay.com/vectors/ballerina-ballet-dance-dancing-2024547/ raziskovalna dejavnost 109 „ Uvod Mednarodna plesna organizacija oprede- ljuje tri sklope plesnih zvrsti, in sicer: upri- zoritvena umetnost (balet, jazz, modern, orientalski plesi ipd.), ulični plesi (hip hop, electric boogie, disco ipd.) in plesi v paru (standardni in latinskoameriški plesi) (Inter- national dance organization, b. d.). Plesne zvrsti znotraj posameznih sklopov zvrsti med seboj ločimo predvsem po načinu gibanja. Gibalna struktura baleta vklju- čuje tehnično manj intenzivno vadbo ob baletnem drogu in zahtevnejše gibalne elemente v prostoru, kot so skoki, obrati in ples na konicah prstov (Allen, Nevill, Brooks, Koutedakis in Wyon, 2012). Za izvedbo ba- letnih gibov je značilnih pet pozicij stopal (prva, druga, tretja, četrta in peta) ter obo- jestranska zunanja rotacija spodnjih udov (Sutton-Traina, Smith, Jarvis, Kulig in Lee, 2015). Hip hop ples je za razliko od baleta nekoliko manj strukturiran, saj temelji na svobodnejšem gibanju telesa v prostoru. Vključuje stile, kot so »breaking«, »popping« in »locking« (t. i. stara šola) ter »house«, »krumping« in »street jazz« (t. i. nova šola). Namesto plesa na konicah prstov, značilne- ga za balet, lahko pri hip hopu zasledimo več akrobacij, predvsem na tleh (Ojofeitimi, Bronner in Woo, 2012). Za razliko od tega se standardni in latinskoameriški plesi ple- šejo večinoma v parih ter v posebnih za to namenjenih čevljih z visoko peto. Standar- dni plesi se plešejo v zaprti drži, medtem ko se latinskoameriški plesi plešejo v odprti plesni drži (Zagorc in Jarc-Šifrar, 2003). Sto- pala so postavljena vzporedno, noge se premikajo tesno ena ob drugi, ko plesalca plešeta v nasprotni smeri urinega kazalca po navidezni krožnici v prostoru. Odprta plesna drža plesalcem omogoča več gibal- nih možnosti, saj plesalec in plesalka nista v tako tesnem telesnem stiku. Kljub temu je sodelovanje med plesalcema ključnega pomena za uspešno izvedbo plesnih ele- mentov, ki zahtevajo številne obrate, hitre spremembe smeri in vzdrževanje ravnotež- ja v paru. Za standardne plese je značilno usklajeno dvigovanje, spuščanje in potova- nje plesnega para po prostoru, medtem ko so latinskoameriški plesi živahnejši in tem- peramentnejši (Plesna zveza Slovenije, b. d.). Različne plesne zvrsti za plesalce pred- stavljajo različne gibalne zahteve, na katere se telo skladno s tem odziva in spreminja. Vendar ni še povsem jasno, ali določene plesne zvrsti spodbujajo razvoj nekaterih telesnih asimetrij bolj kot druge. Simetrijo – kot vidik telesne geometrije – lahko opredelimo kot skladnost velikosti, oblike in forme, ko telo razdelimo na dva dela v posamezni ravnini (Maloney, 2018). Znano je, da ljudje eno stran telesa upo- rabljamo bolj kot drugo (Carpes, Mota in Faria, 2010). To je pogost pojav tudi pri ple- salcih, ki v trenažnem procesu pogosteje izvedejo plesne gibe na desno stran telesa (Farrar-Baker in Wilmerding, 2006). Poleg tega se pogosto pojavi tudi preferenca stojne noge in uporaba drugega spodnje- ga uda za izvedbo plesno specifičnih gibov (Kimmerle, 2011). Torej bo pri izvedbi eno- nožnih gibalnih nalog (npr. obratov) plesa- lec izbral tisto nogo, ki ima boljšo sposob- nost vzdrževanja stabilnosti. Zato se lahko pojavijo asimetrije v smislu boljše stabilno- sti in moči ene noge ter boljše gibljivosti drugega spodnjega uda. Ti dejavniki so pomembni pri nastanku mišično-skeletnih poškodb, ki se pri plesalcih kljub vse ve- čjem znanju o zdravem in primernem na- činu treniranja znatno ne zmanjšujejo. Na- men tega dela je bil s pregledom literature na področju plesa podati ključne izsledke o mišično-skeletnih poškodbah in telesnih asimetrijah pri plesalcih s ciljem ozavešča- nja o njihovem pomenu. Slika 1. Model za zmanjšanje tveganja za nasta- nek poškodb pri plesalcih. Mišično-skeletne poškodbe pri plesalcih Ločimo akutne in kronične poškodbe. Aku- tne poškodbe so posledica enkratnega nenadnega dogodka (padec, udarec, do- skok, skok). Kronične poškodbe po drugi strani nimajo jasnega začetka kot akutne ob udarcu, padcu ipd. in so običajno dol- gotrajnejše ali ponavljajoče se. Poškodbe mišično-skeletnega sistema praviloma spremlja bolečina in vsaj začasno omeje- na funkcija, posledično se lahko pojavijo tudi nepravilnosti v delovanju živčno-mi- šičnega sistema (Jayanthi, LaBella, Fischer, Pasulka in Dugas, 2015). Na pojavnost teh lahko vplivajo tako zunanji (trenažni proces, nezadostno ogrevanje, okolje ipd.) kot no- tranji (telesne, gibalne, psihološke sposob- nosti posameznika) dejavniki (Johnston, Taunton, Lloyd-Smith in McKenzie, 2003). Izmed vseh plesnih zvrsti je bilo do sedaj največ raziskav opravljenih na področju baleta. Pri plesalcih baleta znaša incidenca poškodb med 0,18 in 4,70 na 1000 ur plesa (Hincapié, Morton in Cassidy, 2008). Tip in področje poškodbe se med spoloma raz- likujeta. Pri moških baletnih plesalcih pre- vladujejo poškodbe spodnjega dela hrbta, pri ženskah pa poškodbe gležnja (Novosel, Sekulić, Perić, Kodrič in Zaletel, 2019). Z na- raščajočo starostjo se incidenca poškodb veča. Ne glede na starost, je več kroničnih poškodb v primerjavi z akutnimi, pri čemer prevladujejo poškodbe spodnjih udov (Hincapié idr., 2008; Laenderson idr., 2011; Sobrino, Cuadra in Guillén, 2015; Smith idr., 2016, Trentacosta, Sugimoto in Micheli, 2017). Kot najpogostejše pri plesalcih ba- leta navajajo poškodbe zadnjih stegenskih mišic (51 %), sledijo poškodbe gležnjev (19 %) in bolečina v spodnjem delu hrbta (14 %) (Smith idr., 2016). Poleg tega so pogo- ste (18 %) tudi poškodbe kolka in dimelj (Trentacosta idr., 2017). Ponavljajoči se gibi upogiba in iztega kolka lahko skupaj z od- mikom in zunanjo rotacijo privedejo do sindroma pokajočega kolka (ang. snapping hip), kar je pri plesalcih kar pogost pojav. V klinični študiji je 90 % plesalcev poroča- lo o tem sindromu, pri 80 % se je težava pojavila na obeh straneh telesa (Winston, Awan, Cassidy in Bleakney, 2007). Čeprav se poškodba začne le kot občutek pokanja v kolku/-ih, se lahko čez čas razvije dovolj močna bolečina, ki omejuje obseg gibov in posledično optimalno telesno aktivnost plesalcev. Pokajoč zvok pri izvedbi upogiba in iztega kolka običajno povzroči povečana napetost iliotibialnega trakta ali sprednjega dela velike zadnjične mišice, ki se drgne ob velikem trohrantru (Nolton in Ambegaon- kar, 2018). Po drugi strani avtorji navajajo šibkost mišic primikalk kolka kot enega od razlogov, ki lahko privede do sindroma po- kajočega kolka (Oh, Kang, Park in Lee, 2014). Pri plesalcih standardnih in latinskoameri- ških plesov pride največkrat do poškodb spodnjega dela hrbta ter kolen (Thomas in Tarr, 2009) oziroma spodnjih udov (Pellicci- ari idr., 2016). Kot najpogostejši vzrok plesal- ci navajajo ponavljajoče se gibe, ki v večini 110 primerov povzročijo kronične poškodbe (Riding McCabe, Ambegaonkar, Redding in Wyon, 2014). Pri 153 tekmovalcih različnih starosti, ki so izpolnili vprašalnik o zgodo- vini poškodb za zadnjih 12 mesecev, je bilo zabeleženih 102 poškodbi (Pellicciari idr., 2016). Za razliko od baleta je pri starejših članih (35−70 let) standardnih in latinskoa- meriških plesov incidenca poškodb nekoli- ko nižja in znaša le 0,035 na 1000 ur plesa (Wanke, Borchardt, Fischer in Groneberg, 2014). Poleg tega so ugotovili, da imajo ple- salci latinskoameriških plesov večji nagib medenice naprej in poudarjeno ledveno lordozo, gibljivejšo hrbtenico predvsem pri predklonu in temu primerno večjo fleksibil- nost zadnjih stegenskih mišic v primerjavi s posamezniki, ki se ne ukvarjajo s plesom (Muyor, Zemková in Chren, 2017). Pri plesalcih hip hopa je incidenca poškodb nekoliko višja v primerjavi z drugimi plesni- mi zvrstmi in znaša 237 % (232 plesalcev je poročalo o 738 poškodb v času 6 mesecev) (Ojofeitimi idr., 2012). Večino poškodb (52 %) predstavljajo poškodbe spodnjih udov. Pojavljajo se tako akutne kot kronične po- škodbe. Plesalci hip hopa, uvrščeni v isto skupino s plesalci drugih modernih plesov, kažejo manjšo incidenco poškodb stopala in gležnja (17−24 %) v primerjavi s plesalci baleta (67−95 %) (Kadel, 2006). Raziskava, izvedena s slovenskimi plesalci modernih tekmovalnih plesov, med katerimi je bila večina plesalcev hip hopa in uličnega ple- sa, kaže na najpogostejši pojav poškodb kolena (46 %), sledijo poškodbe gležnja (33 %) in spodnjega dela hrbta (22 %) (Horvat, Zaletel, Karpljuk in Hadžić, 2016). V izogib oziroma vsaj za zmanjšanje tvega- nja za pojav poškodb je pomembna dobra telesna pripravljenost. Kljub temu imajo pomemben vpliv na pojav poškodb poleg prej omenjenih dejavnikov mišično-skele- tne nepravilnosti (Malkogeorgos, Mavrovo- uniotis, Zaggelidis in Ciucurel, 2011), del katerih so tudi telesne asimetrije. Telesne asimetrije Telesne asimetrije z vidika kompleksnosti gibalne naloge oziroma vključenosti tele- snih segmentov delimo na lokalne in glo- balne. Nadalje lokalne asimetrije ločimo na asimetrije med levo in desno stranjo telesa (kontralateralne) in asimetrije med naspro- tnimi mišičnimi skupinami iste strani telesa (ipsilateralne). Po drugi strani se globalne asimetrije kažejo v prisotnosti neskladno- sti v zmogljivosti večjega dela telesa med kompleksnejšimi gibalnimi nalogami. Tako lokalne kot globalne asimetrije pogojuje sposobnostni vidik asimetrij, ki vključuje jakost in moč, stabilnost in ravnotežje ter gibljivost in mobilnost (Muehlbauer, Gol- lhofer in Granacher, 2015). Kot pomemb- ne dejavnike vpliva na telesne asimetrije študije na tem področju navajajo še na- čin gibanja (Hewit, Cronin in Hume, 2012), populacijo (Atkins, Bentley, Hurst, Sinclair in Hesketh, 2016) in tip mišičnega krče- nja (Lockie, Schultz, Jeffriess in Callaghan, 2012). Hkrati lahko na velikost prikaza asi- metrij vpliva tudi sam način izračuna (Bis- hop, Read, Chavda in Turner, 2016). Zaradi širokega izbora načinov vrednote- nja, izračuna in prikaza telesnih asimetrij še ni enotnega načina klasifikacije in kvantifi- kacije le-teh, kar otežuje primerjavo študij na tem področju. Kljub temu so bile telesne asimetrije že velikokrat predmet raziskav pri športnikih različnih športov – od ekipni športov z žogo (Maly, Sugimoto, Izovska, Zahalka in Mala, 2018; Schons idr., 2018) sa- bljanja (Turner idr., 2016), atletike (Seminati idr., 2013) in olimpijskega dvig uteži (Lauder in Lake, 2008), vse do plesa (Kimmerle, 201 1; Farrar-Baker in Wilmerding, 2006). Uspe- šna izvedba plesnih gibov od plesalcev zahteva visoko stopnjo razvitosti gibalnih sposobnosti. Nekatere glavne zahteve za plesalca so: statična in dinamična stabil- nost ter ravnotežje, pogosto samo na eni nogi, dobra gibljivost posameznih sklepov za lepo in lahkotno izvedbo gibov, jakost in moč mišic spodnjih udov za uspešen odriv, pristanek ter sposobnost učinkovite izved- be obratov (Kimmerle, 2011). Skladno s tem še visoka stopnja vzdržljivosti, koordinaci- ja in preciznost pri izvedbi plesnih gibov (Zagorc in Jarc-Šifrar, 2003). Skozi trenažni proces plesalci izvajajo veliko ponavljajo- čih se z vidika obsega ekstremnih gibov in tako prenašajo močne sile predvsem na spodnje ude in hrbtenico (Leanderson idr., 2011). Prav zato je pomembno razumeva- nje posameznih vidikov telesne zmoglji- vosti in gibalnih sposobnosti ter celostna obravnava usmerjena v optimalno telesno pripravljenost plesalcev z namenom pre- prečevanja mišično-skeletnih poškodb. Asimetrije v mišični jakosti Mišična jakost (ang. strength) je sposobnost živčno-mišičnega sistema, da proizvede silo (Kisner, Colby in Borstad, 2017) in je izražena z mersko enoto newton (N) ali v kontekstu ustvarjenega sklepnega navo- ra newton meter (Nm). Pri vrednotenju mišične jakosti se v oziru preprečevanja poškodb oziroma rehabilitacije smatrajo pomembna razmerja jakosti po funkciji na- sprotnih si mišičnih skupin iste strani telesa. Z namenom zmanjšanja tveganja za pojav mišično-skeletnih poškodb je zaželeno do- seganje priporočenih vrednosti. To je za ja- kost upogiba/iztega trupa od 0,8 (Moussa Zouita, Ben Salah, Dziri in Beardsley, 2018) do 1,2 (Lee idr., 1999), za upogib/izteg kole- na znaša vrednost priporočenega razmerja 0,67 (Coombs in Garbutt, 2002) ter za izteg/ upogib gležnja 0,33 (Trzaskoma, Ilnicka, Wiszomirska, Wit in Wychowański, 2015). Področje kolka je v tej smeri nekoliko manj raziskano, saj še ni povsem znano, kako po- samezna razmerja vplivajo na poškodbe. Zaenkrat so poročana le izmerjena razmer- ja pri zdravih športnikih (igralci avstralskega nogometa): primik/odmik = 1,05, notranja/ zunanja rotacija = 1,15 in upogib/izteg = 0,8 (Althrope idr., 2018; Thorborg idr., 2011). Odstopanja od priporočenih razmerij lahko pomenijo večje tveganje za pojav mišično- -skeletnih poškodb. Na primer šibkost mišic primikalk kolka je lahko eden od razlogov, ki lahko privede do sindroma pokajočega kolka (Oh idr., 2014). Po drugi strani študije povezujejo šibkost mišic odmikalk kolka s patelofemoralnim bolečinskim sindromom – bolečina v sprednjem delu kolenskega sklepa zaradi poškodbe sklepne ovojnice, kostnine ali vezivnega tkiva pogačice (Ire- land, Willson, Ballantyne in Davis, 2003). Po- leg tega zmanjšana zmogljivost mišic trupa kaže na povečano tveganje za poškodbe spodnjih udov (zvin gležnja, rutura spre- dnje križne vezi, stres frakture, natrgane mišice) in pojav bolečin v spodnjem delu hrbta (Rickman, Ambegaonkar in Cortes, 2012). Asimetrije v hitri mišični moči Mišična moč (ang. power) je sposobnost živčno-mišičnega sistema, da opravi delo v enoti časa (sila × hitrost) in je izražena v wattih (W) (Kisner idr., 2017). Vrednotenje hitre mišične moči in učinkovitosti mišic spodnjih udov v smislu višine skoka in pro- izvedene sile ter moči se lahko opravlja z navpičnim skokom iz polčepa in navpičnim skokom z nasprotnim gibanjem (Impelliz- zeri idr., 2007). Kraemer in Newton (1994) razlagata hitro mišično moč kot sposob- nost opravljanja mišičnega dela v kratkem času. Obvladovanje te gibalne spretnosti je osnova za uspešno izvedbo za ples značil- nih gibalnih elementov, kot so različni skoki. Raziskava z računalniškima modeloma, pri kateri so enem računalniškem modelu na- stavili 10-odstotno kontralateralno mišično raziskovalna dejavnost 111 asimetrijo, drugi model pa je bil simetričen, kaže le majhno razliko v višini skoka med omenjenima računalniškima modeloma. Na podlagi tega avtorji sklepajo, da lateral- ne asimetrije nimajo značilnega učinka na uspešnost skoka (Yoshioka, Nagano, Hay in Fukashiro, 2010). Vendar pri osebi s prisotno asimetrijo močnejši spodnji ud nadomešča pomanjkljivosti šibkejšega s stranskim od- klonom telesa. Posledično to pomeni, da je ena stran telesa bolj obremenjena, kar pri- vede do asimetričnega gibanja. Skladno s tem je znano, da obstaja značilna povezava med jakostjo/močjo spodnjih udov s stabil- nostjo in ravnotežjem. Prav tako navajajo, da primanjkljaji v jakosti/moči lahko po- menijo večje tveganje za mišično-skeletne poškodbe, saj se poveča tveganje za padce (Muehlbauer idr., 2015). Asimetrije v stabilnosti Dobra sposobnost ohranjanja stabilnosti je pri plesu še posebej pomembna, saj gre za nenehno iskanje mejnih točk ravnotežnega položaja (Zagorc in Jarc-Šifrar, 2003). Slabša sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja stabilnosti ter vzdrževanja ravnotežnega položaja lahko pomeni večje tveganja za poškodbe skočnega in kolenskega sklepa (Hrysomallis, 2007). Dokazali so razlike v stabilnosti stoje na eni nogi med poško- dovanimi in nepoškodovanimi baletnimi plesalci, med katerimi so imeli nekateri po- škodovani plesalci slabšo stabilnost celo v primerjavi z neplesalci (Lin, Lee, Liao, Wu in Su, 2011). Asimetrije v gibljivosti Poleg učinkovitosti gibanja je v plesu po- membna tudi estetika izvedbe gibov, zato je pri plesalcih zelo pomembna dobro razvita gibljivost posameznih sklepov. V primerjavi s posamezniki, ki se s plesom ne ukvarjajo, kažejo plesalci večjo gibljivost spodnjih udov in trupa (Sharma, Nuhmani, Wardhan in Muaidi, 2018). Nekateri avtorji navajajo povečano sklepno gibljivost kot dejavnik tveganja za poškodbe (Schmidt, Pedersen, Junge, Engelbert in Juul-Kristen- sen, 2017), medtem ko jo drugi razlagajo kot možno posledico mišično-skeletnih poškodb (Drężewska, Gałuszka in Sliwiński, 2012). Dosedanje študije se skladajo pri zaključkih, da povečana sklepna gibljivost zmanjša stabilnost sklepa/ov. To lahko ne- gativno vpliva na stabilnost, saj poročajo o slabši stabilnosti preiskovancev, pri katerih so ugotovili povečano sklepno gibljivost (Schmidt idr., 2017). V povezavi s poškod- bami se kažejo še posebej pomembne asimetrije gibljivosti kolka. Pri osebah z bolečino v spodnjem delu hrbta so doka- zali zmanjšano gibljivost notranje rotacije kolka in večje asimetrije pri primerjavah leva/desna ali dominantna/nedominan- tna noga (Sadeghisani idr., 2015). Po drugi strani ni značilnih razlik pri zunanji rotaciji, notranji rotaciji in skupni gibljivosti rotacij kolkov, ampak so v primerjavi s kontrolno skupino brez bolečine dokazali statistično značilno manjšo gibljivost iztega kolka pri posameznikih z bolečino v spodnjem delu hrbta (Roach idr., 2015). „ Zaključek Pri plesalcih se najpogosteje pojavljajo po- škodbe spodnjega dela hrbta in spodnjih udov. Pri baletnih plesalcih se pojavnost poškodb s starostjo veča, medtem ko je pri plesalcih standardnih in latinskoameriških plesov obratno. Neodvisno od starosti in plesne zvrsti je več kroničnih poškodb v primerjavi z akutnimi. Dosedanje študije na področju kažejo na povezanost med tele- snimi asimetrijami in mišično-skeletnimi poškodbami, vendar ni še povsem jasno (1) ali določene plesne zvrsti spodbujajo razvoj nekaterih telesnih asimetriij, bolj kot druge in (2) kakšna je vzročno-posledična zveza med telesnimi asimetrijami in mišič- no-skeletnimi poškodbami. S kakovostnim in celostnim vrednotenjem telesnih zmo- gljivosti in gibalnih sposobnosti ter pro- spektivnimi študijami, bomo v prihodnosti lahko le-to ugotovili. Nato bo potrebno oblikovanje smernic za zmanjšanje tvega- nja za nastanek mišično-skeletnih poškodb pri plesalcih (in drugih športniki), da bi jim omogočili učinkovitejše in varnejše špor- tno udejstvovanje. „ Zahvala Članek je nastal v okviru projekta »Telesne asimetrije kot dejavnik tveganja za nasta- nek mišično-skeletnih poškodb: prouče- vanje mehanizmov nastanka in razvoj ko- rektivnih ukrepov za njihovo odpravljanje s ciljem primarne in terciarne preventive« (evidenčna številka: L5-1845), sofinancira- nega s strani Javne agencije za raziskoval- no dejavnost Republike Slovenije (ARRS). „ Literatura 1. Allen, N., Nevill, A., Brooks, J., Koutedakis, Y. in Wyon, M. (2012). Ballet injuries: injury in- cidence and severity over 1 year. Journal of orthopaedic and sports physical therapy, 42 (9), 781–790. 2. Althrope, T., Beales, D., Skinner, A., Caputi, N., Mullings, G., Stockden, M. in Boyle, J. (2018). Isometric hip strength and strength ratios in elite adolescent and senior Australian rules football players: an initial exploration using fixed-point dynamometry. Journal of science and medicine in sport, 21 (1), S81. 3. Atkins, S. J., Bentley, I., Hurst, H. T., Sinclair, J. K. in Hesketh, C. (2016). The presence of bi- lateral imbalance of the lower limbs in elite youth soccer players of different ages. Jour- nal of strength and conditioning research, 30 (4), 1007–1013. 4. Bishop, C., Read, P., Chavda, S. in Turner, A. N. (2016). Asymmetries of the lower limb: the calculation conundrum in strength training and conditioning. Strength and conditioning journal, 38 (6), 27–32. 5. Carpes, F. P ., Mota, C. B. in Faria, I. E: (2010). On the bilateral asymmetry during running and cycling – a review considering leg preferen- ce. Physical therapy in sport, 1 1 (4), 136–142. 6. Coombs, R. in Garbutt, G. (2002). Deve- lopments in the use of the hamstring/qua- driceps ratio of the assessment of muscle. Journal of sports science and medicine, 1 (3), 56–62. 7. Farrar-Baker, A. in Wilmerding, V. (2006). Prevalence of lateral bias in the teaching of beginning and advanced ballet. Journal of dance medicine and science, 10 (3/4), 81–84. 8. Hewit, J. K., Cronin, J. B. in Hume, P. A. (2012). Asymmetry in multi-directional jumping ta- sks. Physical therapy in sport, 13 (4), 238–242. 9. Hincapié, C. A., Morton, E. J. in Cassidy J. D. (2008). Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a systematic review. Archives of physical medicine and rehabilitation, 89 (9), 1819–1829. 10. Horvat, U., Zaletel, P ., Karpljuk, D. in Hadžić, V. (2016). Analiza poškodb pri modernem ple- su. Šport, 64 (1-2), 157–161. 11. Hrysomallis, C. (2007). Relationship between balance ability, training and sports injury risk. Sports medicine, 37 (6), 547–556. 12. Impellizzeri, F. M., Rampinini, E., Maffiuletti, N. in Marcora, S. M. (2007). A vertical jump force test for assessing bilateral strength asymme- try in athletes. Medicine and science in sports and exercise, 39 (11), 2044–2050. 13. International dance organization (b. d.). List of IDO disciplines. Pridobljeno 25. 10. 2018 s https://www.ido-dance.com/ceis/ido/com- petitions/idoDisciplines.html 14. Ireland, M. L., Willson, J. D., Ballantyne, B. T. in Davis, I. M. (2003). Hip strength in females 112 with and without patellofemoral pain. The journal of orthopaedic and sports physical the- rapy, 33 (11), 671–676. 15. Jayanthi, N. A., LaBella, C. R., Fischer, D., Pasul- ka, J. in Dugas, L. R. (2015). Sports-specialized intensive training and the risk of injury in yo- ung athletes. The American journal of sports medicine, 43 (4), 794–801. 16. Johnston, C. A. M., Taunton, J. E., Lloyd-Smith, D. R. in McKenzie, D. C. (2003). Preventing running injuries. Practical approach for fa- mily doctors. Canadian family physician, 49 (9), 1101–1109. 17. Kimmerle, M. (201 1). Lateral bias in dance tra- ining. The international association for dance medicine and science, bulletin for teachers, 3 (1), 9–12. 18. Kisner, C., Colby, L. A. in Borstad, J. (2017). The- rapeutic exercise foundations and techniques (7th ed.). Philadelphia: F. A. Davis company. 19. Kraemer, W. in Newton, R. U. (1994). Training for improved vertical jump. Sports science exchange, 7 (6), 1–12. 20. Lauder, M. A. in Lake, J. P. (2008). Biomecha- nicacl comparison of unilateral and bilateral power snatch lifts. Journal of strength and conditioning research, 22 (3), 653–660. 21. Leanderson, C., Leanderson, J., Wykman, A., Strender, L. E., Johansson, S. E. in Sundquist, K. (2011). Musculoskeletal injuries in young ballet dancers. Knee surgery, sports trau- matology, arthroscopy: official journal of the ESSK A, 19 (9), 1531–1535. 22. Lee, J. H., Hoshino, Y. Nakamura, K. Kariya, Y., Saita, K. in Ito, K. (1999). Trunk muscle we- akness as a risk factor for low back pain. A 5-year prospective study. Spine, 24 (1), 54 –57. 23. Lin, C. F., Lee, I. J., Liao, J. H., Wu, H. W. in Su, F. C. (2011). Comparison of postural stability between injured and uninjured ballet dan- cers. The American journal of sports medicine, 39 (6), 1324–1331. 24. Lockie, R. G., Schultz, A. B., Jeffriess, M. D. in Callaghan, S. J. (2012). The relationship bet- ween bilateral differences of knee flexor and extensor isokinetic strength and multi-direc- tional speed. Isokinetics and exercise science, 20 (3), 211–219. 25. Malkogeorgos, A., Mavrovouniotis, F., Zagge- lidis, G. in Ciucurel, C. (2011). Common dance related musculoskeletal injuries. Journal of physical education and sport, 1 1 (3), 259–166. 26. Maloney, S. J. (2018). The relationship betwe- en asymmetry and athletic performance: a critical review. Journal of strength and conditi- oning research, 33 (9), 2579–2593. 27. Maly, T., Sugimoto, D., Izovska, J., Zahalka, F. in Mala, L. (2018). Effect of muscular strength, asymmetries and fatigue on kicking perfor- mance in soccer players. International journal of sports medicine, 39 (4), 297–303. 28. Moussa Zouita, A. B., Ben Salah, F. Z., Dziri, C. in Beardsley, C. (2018). Comparison of is- okinetic trunk flexion and extension torques and powers between athletes and nonat- hletes. Journal of exercise and rehabilitation, 14 (1), 72–77. 29. Muehlbauer, T., Gollhofer, A. in Granacher, U. (2015). Associations between measures of balance and lower-extremity muscle strength/power in healthy individuals across the lifespan: a systematic review and meta- -analysis. Sports medicine, 45 (12), 1671–1692. 30. Muyor, J. M., Zemková, E. in Chren, M. (2017). Effects of Latin style professional dance on the spinal posture and pelvic tilt. Journal of back and musculoskeletal rehabilitation, 30 (4), 791–900. 31. Nolton, E. C. in Ambegaonkar, J. P. (2018). Recognizing and managing snapping hip syndrome in dancers. Medical problems of performing artists, 33 (4), 286. 32. Novosel, B., Sekulić, D., Perić, M., Kondrič, M. in Zaletel, P. (2019). Injury occurrence and return to dance in professional ballet: pro- spective analysis of specific correlates. Inter- national journal of environmental research and public health, 16 (5), E765. 33. Oh, J., Kang, M., Joohye, P . in Lee, J. I. (2014). A possible cause of snapping hip: intrapartum obturator neuropathy. The American journal of physical medicine and rehabilitation, 93 (6), 551. 34. Ojofeitimi, S., Bronner, S. in Woo, H. (2012). Injury incidence in hip-hop dance. Scandina- vian journal of medicine and science in sports, 22 (3), 347–355. 35. Pellicciari, L., Piscitelli, D., De Vita, M., D‘Ingianna, L., Bacciu, S., ... Foti, C. (2016). Injuries among Italian dancesport athletes: a questionnaire survey. Medical problems of performing artists, 31 (1), 13–17. 36. Plesna zveza Slovenije, (b. d.). Standardni in latinskoameriški plesi, predstavitev sekcije. Pridobljeno 6. 6. 2019 s https://www.plesna- -zveza.si/slp/predstavitev 37. Rickman, A. M., Ambegaonkar, J. P. in Cortes, N. (2012). Core stability : implications for dan- ce injuries. Medical problems of performing artists, 27 (3), 159–164. 38. Riding McCabe, T., Ambegaonkar, J. P., Red- ding, E. in Wyon, M. (2014). Fit to dance sur- vey: a comparison with dancesport injuries. Medical problems of performing artists, 29 (2), 102–110. 39. Roach, S. M., San Juan, J. G., Suprak, D. N., Lyda, M., Bies, A. J. in Boydston, C. R. (2015). Passive hip range of motion is reduced in active subjects with chronic low back pain compared to controls. International journal of sports physical therapy, 10 (1), 13–10. 40. Sadeghisani, M., Manshadi, F. D., Kalantari, K. K., Rahimi, A., Namnik, N., Karimi, M. T. in Oskouei, A. E. (2015). Correlation between hip rotation range-of-motion impairment and low back pain. A literature review. Or- topedia, traumatologia, rehabilitacja, 17 (5). 455–462. 41. Schmidt, H., Pedersen, T. L., Junge, T., En- gelbert, R. in Juul-Kristensen, B. (2017). Hypermobility in adolescent athletes: pain, functional ability, quality of life, and muscu- loskeletal injuries. The journal of orthopaedic and sports physical therapy, 47 (10), 792–800. 42. Schons, P., Da Rosa, R. G., Fischer, G., Berriel, G. P., Fritsch, C. G., Nakamura, F. Y., … Peyré- -Tartaruga, L. A. (2018). The relationship be- tween strength asymmetries and jumping performance in professional volleyball pla- yers. Sports biomechanics, 18 (5), 515–526. 43. Seminati, E., Nardello, F., Zamparo, P., Ardigò, L. P., Faccioli, N. in Minetti, A. E. (2013). Ana- tomically asymmetrical runners move more asymmetrically at the same metabiolic cost. Public library of science one, 8 (9), e74134. 44. Sharma, M., Nuhmani, S., Wardhan, D. in Mu- aidi, Q. I. (2018). Comparison of lower extre- mity muscle flexibility in amateur and train- ed bharatanatyam dancers and nondancers. Medical problems of performing artists. 33 (1), 20–25. 45. Smith, T. O., Davies, L., de Medici, A., Hakim, A., Haddad, F. in Maxgregor, A. (2016). Preva- lence and profile of musculoskeletal injuries in ballet dancers: a systematic review and meta-analysis. Physical therapy in sport, 19, 50–56. 46. Sobrino, F. J., Cuadra, C. in Guillén, P. (2015). Overuse Injuries in Professional Ballet: Influ- ence of Age and Years of Professional Practi- ce. The orthopaedic journal of sports medicine, 5 (6), 1–11. 47. Sutton-Traina, K., Smith, J. A., Jarvis, D. N., Ku- lig, K. in Lee, S. P. (2015). Exploring active and passive contributors to turnout in dancers and non-dancers. Medical problems of perfor- ming artists, 30 (2), 78–83. 48. Thomas, H. in Tarr, J. (2009). Dancers‘ percep- tions of pain and injury: positive and nega- tive effects. Journal of dance medicine and science, 13 (2), 51–59. 49. Thorborg, K., Serner, A., Petersen, J., Mol- ler Madsen, T., Magnusson, P. in Hölmich, P. (2010). Hip adduction and abduction strength profiles in elite soccer players: implications for clinical evalulation of hip adductor muscle recovery after injury. The American journal of sports medicine, 39 (1), 121–126. 50. Trentacosta, N., Sugimoto, D. in Micheli, L. J. (2017). Hip and groin injuries in dancers: a sy- stematic review. Sports Health, 9 (5), 422–427. 51. Trzaskoma, Z., Ilnicka, L., Wiszomirska, I., Wit, A. in Wychowański, M. (2015). Laterality ver- sus ankle dorsi- and plantarflexion maximal torques. Acta of bioengineering and biome- chanics, 17 (2), 131–141. raziskovalna dejavnost 113 52. Turner, A, Bishop, C., Chavda, S., Edwards, M., Brazier, J. in Kilduff, L. P (2016). Physical characteristics underpinning lunging and change of direction speed in fencing. Jour- nal of strength and conditioning research, 30 (8), 2235–2241. 53. Wanke, E. M., Borchardt, M., Fischer, A. in Groneberg, D. A. (2014). Verletzungen im Se- nioren – Turniertanzsport. Sportverletz sport- schaden, 28 (04), 204–210. 54. Winston, P., Awan, R., Cassidy, J. D. in Blea- kney, R. K. (2007). Clinical examination and ultrasound of self-reported snapping hip syndrome in elite ballet dancers. The Ameri- can journal of sports medicine, 35 (1), 118 –126 . 55. Yoshioka, S., Nagano, A., Hay, D. C. in Fuka- shiro, S. (2010). The effect of bilateral asym- metry of muscle strength on jumping height of the countermovement jump: a computer simulation study. Journal of Sports Sciences, 28 (2), 209–218. 56. Zagorc, M. in Jarc-Šifrar, T. (2003). Model špor- tnikove priprave v plesu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem / University of Primorska Fakulteta za vede o zdravju / Faculty of Health Sciences Polje 42 SI-6310 Izola Slovenija nejc.sarabon@fvz.upr.si