.'■ . ■ ■ T
wammmn^&i^,a.....■......;..,------.............■;,:.. ■.... /.: -j. ■.. ....; .;. .. ..:...........■ ■ ■ ■ :.... ;..... .. :, ..... ' . - ■



I
i
i
i
!
i
V Ljubljani, dne 1. kimovca 1896


Urejuje in izdaje
dr. Frančišek Lampe,
Tiska Katol. Tiskarna.

„Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
Vsebina 17. zvezka.
Stran
1.	Triglav. Zložil F. S. Fin ^g ar. II. Mati. — III. Na planino. — IV. Peričnik	5 1 3
2.-Na	Gorenjskem. Zložil E. Gangl. 1. Na planino........516
3.	Za pravdo in srce. (Tragedija v petih dejanjih iz časa kmetiških uporov
1. 1573.) Spisal Anton Medved. I. dejanje..........517
4.	Najmlajši mojster. (Povest iz 1. 1608.) Spisal Velimir. (Dalje.) . . .	526
5.	Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jo|. Ošaben. (Dalje.) . .	529
6.	Književnost....................541
Slovenska književnost. Lirske in epske poezije. Napisal A. Aškerc.
7.	Razne stvari...................544
Naše slike. — Knežji dvorec v Ljubljani. — Zve^doslovni koledar %a mesec kimovec.
Na platnicah: Socijalni pomenki. (Dalje.) — Po^iv k slavnosti odkritja spominske plošče Davorina Trstenjaka. — P o? i v „Pedagogiškega društva".
Slike.
1.	Po jezeru. M. Jama.................513
2.	Mati in hči. (Ilustracija.) Risal M. Zamik..........515
3.	Izveličar. (Slika iz bistrskega samostana)..........520
4.	Spomin na potres. (Bivanje v sodih.)............536
5.	Most čez Dunav v Budapešti..............537
6.	Brizinški škof Janez Franc (od 1. 1696. do 1. 1727.).......543
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 §ld.» VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr.
„Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1896) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi „Katoliška Bukvama."
Po jezeru. (M. Jama.)
Triglav.
(Zložil F. S. Fin^gar.) (Dalje.)
II. Mati.
Prinesla Mina je domov perilo, Napela je od jablane do lipe Konopec, ki ga sama je sukala. Nanj belo platno ročno je razpela, Razpenjajoč je pesmi ponavljala, Ki pela jih je pri vretenu urnem Z družicami na preji v zimski noči. Prišla je mati, Rupnica postavna, Ob boke si je vprla pridne roke, Veselo zrla je na mlado hčerko, Mladilo se ji je priletno lice. Morda spomin nazaj ji je uhajal, Ko sama še je prepevala tako, S kolovratom hodila je na prejo. A hčerki mora biti tajnost skrita, Da lastna mati je ponosna nanjo. Zato zresni se lice Rupnici, In važno, kakor znajo gospodinje, Perico ogovarja: „Vedno poješ! Ne veš, da ti sedaj je misliti, Kaj bode treba vzeti na planino, Za kočo kaj bo treba, kaj za kuho?"
„„Čemu? Saj vi ste vse že uredili! Pripravljena, pomita je posoda; Zložim jo rahlo v jerbas pisani, Zavežem s prtom, ki sem ga oprala —, Potem takoj grem lahko "na planino.""
„Kaj mara se ti, ker imaš še mater! Ej, Mina, pride čas, ko sama boš, Tedaj ne bo se ti ljubilo peti. Skrbi se bodo vgnezdile ti v glavo, Pa matere ne bo z nasvetom modrim. Zato' sedaj od matere se uči, Da kes ne bo zagrenil ti življenja!"
Beseda resna ni zgrešila poti: Kot jez zaprla Mini pesmij vir, Zaprla je besedo s petjem vred, Srce nedolžno hčerki je pretresla. Molče je hčerka šla za materjo, Ki Mino v belo čumnato je vedla: Napolnjen sklednik je s posodo čisto, In žličnik javorovih žlic je bogat. Po klopi sita, lonci, ponve, korci — — -Vse v lepem redu težko pričakuje, Da Mina jih ponese na planino. Po vrsti kaže hčerki skrbna mati, Kaj s sabo naj ponese na planino. Omarico, ki vzidana je v steno Odpre nazadnje še in hčeri pravi:
„Med sklede vtakni tudi ta-le zveženj; Zavila sem bezgov in lipov cvet, Da čaj zavreš, če kdo se prehladi. Boganico sem tudi pridejala, Mladiko oljčno in Stefanjo vodo. Boganico zažgi ob hudi uri, Oblake dim prežene točonosne; Pokadi z oljko se, če od urokov Boli te glava in slabost obhaja. S Stefanjo vodo pa živino kropi, Da vražaric odženeš moč od nje. Zvečer molitve nikdar ne pozabi! Na glas uberi vselej rožni venec, In ptujca naj ne bo te nikdar sram! Če všeč mu ni, naj gre iz naše koče, Ker bolje je, da njega ti preženeš, Kot da molitev ptujec bi pregnal In blagoslov odpodil ž njo od hiše."
Tako je Rupnica učila hčerko, Spoštljivo Mina je slušala mater.
„Dom in svet" 1896, št. 17.
33
III. Na planino.
C
in, ein, bom, Z Bogom dom! Mi pastirji Kot skovirji Se vzdignimo In letimo Na gore. Cin, ein, bom, Z Bogom dom!
Cin, cin, bom, Z Bogom dom! Polna vreča, Dobra sreča; Naj živina In družina Zdrava bo! Cin, cin, bom, Z Bogom dom !
Cin, cin, bom, Z Bogom dom! Čreda muka, Črednik uka, Zvonec poje, Črednik svoje Vmes drobi. Cin, cin, bom, Z Bogom dom!
Cin, cin, bom, Pasel bom ' Leto celo Zmer veselo. Do jeseni, Kdo se meni Za doma? Cin, cin, hom, Z Bogom dom!
Prišel je dan slovesni za pastirja, Planinkam dolgo zaželeni praznik. Zavezan z belim prtom čaka jerbas, Ob njem pastirjeva bisaga težka. Pred vežo votlo se oglaša zvonec, Ki dvakrat le zapoje v celem letu: Ko na planine ženejo pastirji, In ko na jesen z gor se vrača čreda. Pozna živina dobro tisti zvonec, Najbolj pa Mavra, ki že sedmo leto Zvončasto slavo vživa ponosita. Zravnala je otrple ude močne, Privzdignila nad jasli modro glavo, Mukaj e naznanila vsemu hlevu, Da danes se konča zapor pozimski. Verige močne vse so zarožljale In zaškripale mnogotere jasli, Zapeli koz in ovec drobni zvončki. Ves hlev umel je Mavre glas in zvonec.
Odpro mecesnova se vrata težka, Skoz nje oblastno stopi črednik Miha, Klobuk njegov jednajstič gre v gore — Pozna se mu, da mnogo je prestal. Obraz ni lep; razbrazdan je in rjav. Čez ramo torba mu visi usnjena; S klobukom hkrati jo je kupil Miha. Obleka stara — Miha star pastir. Le javorove cokle so nove, Na novo s sekanci so nakovane.
„Pa Bog in sveti božji križ", de Miha, Naravnost k Mavri nese težki zvonec.
Zapne zvončasti jermen okrog vrata, Potem raztveze ponosito Mavro. Za njo po vrsti je raztvezel vse: Vse Cike, Belše, Liske in teleta, Nazadnje drobnico meketajočo. Pred vrati je pa stala gospodinja, S Štefanjo vodo je kropila čredo In blagoslova je prosila zanjo. Ko zadnji kozek je čez prag pridrobil, Prišel mastito Miha je iz hleva, Oprtal zlahka težko je bisago, In trdo odkorakal za govedo.
Za njim na prag prinese beli jerbas Domača hči-—jedinka — brdka Mina; Vrteč na prstu svitek pisani Posluša pazno zadnja naročila. Ki skrbna mati za slovo jih daje. Potem zadene ročno težki jerbas, Za čredo lahkonoga odhiti. —
Za njo je zrla Rupnica postavna, Dokler v smerečje črno hi se skrila. Na delo Šla je potlej pred ognjišče; Zamišljena je ogenj podkurila, Pristavila kosilo za družino, Nato se je zamislila globoko In dolgo sanjala vesele misli. Kipeči lonec jo šele je vzdramil In sodbo to-le takrat je izrekla: „Če taka bo ostala naša Mina, Najboljši ženin si jo sme izbrati!"
IV. Peričnik.
1 eričnik, tudi ti sedaj si prost! Rešila te pomlad okov je zimskih. Pomladni veter nate je zavel, Zapokal s hrupom je steber ledeni, Ki curek tvoj je celo zimo stražil. Vode se penijo po ozki strugi,
Kot da popraviti hite v pomladi, Kar v zimi mrtvi v snu so zakasnile. Pršeč razgrinja se meglica mokra, Na drevju v svetle bisere se druži, Ki v jutra solncu mavrično iskre. In v loku drznem čez visoko steno
V	tolmun na skale voda štropota, -Da slapa grom skala zidavo stresa, In votlo se razlega v sive gore.
In prosta, kakor ti, pod tabo čreda Vrsti se danes na planine sočne. Med tvojim Štropotanjem se razlega Brneče zvonec ponosite Mavre, Ki vešča poti v čedi prva stopa. Za vrsto hodi trdo čednik Miha, Tobak pušeč iz okovane čedre. Presledek mal. — Zazna se na ovinku
V	smerečju beli jerbas brdke Mine, Pri mostu, ki čez bistri potok vodi, Privzdigne jerbas s krepkimi rokami In dene breme na zeleno trato. Pod slapom hoče počivati Mina, Tako navada stara je planink.
Na slap grmeči zre oko ji bistro, Ki seva jasno kot na drevju biser, Ki mavrice sedmeri žar odseva. Veselje je razlito po obrazu, Kot slapova meglica - vedrnica, Vendar—srce nemirno ji utriplje.
Vrste se v glavi deklici podobe, Spomini so preteklih dnij veselih,
Ki na planini jih je doživela: Veselje v koči in na pašnikih, Nedolžne šale drugaric planink, Drvarjev mladih krepko prepevanje In Mihe — starega pastirja — bajke. A vmes vesela godbp zvoncev gorskih, Predrznih lovcev zmagoslavna uka, Sokolji glas in divje koze pisk, Senic pogorskih ščebetanje rahlo, Gavrana črnega grozeč krohot. In to življenje bode se živelo Od danes zopet do jeseni rmene. Nad slike te, kot slika vseh kraljica, Priplava deklici podoba ljuba — Podoba ljuba morda ne, ker je Zganila se ob njenem svitu jasnem? — Matijče, mladec brdki, dovški lovec. On trikrat je kolovrat nesel ž njo, Ko s preje se je vračala domov—-—. Očancev starih dolga vrsta pravljic Vzbudila strah je v srcu mladi Mini;
Zato ni sama upala domov--.
Ko sliko to je zrla njena duša, Srce zatrepetalo je še bolj, Še bolj mu všeč šumeči bil Peričnik, Zakaj srca trepet ob njega sliki, Ni znala Mina srcu razložiti. — —
Utrgala je vrese prvo cvetje, Privila k njej je lično Petrov ključek, Pripela v nedra na srce nemirno Pomladi prvi šopek. Pesem tiha Privrela je iz burnega srca, Da taščica na veji je postala In čudila se pesmi — o planinah.
(Dalje.)
Na Gorenjskem.
1. Na planino.
Va pred mano je zeleni;
Kadar nanj mi spe korak, Sladko je pri duši meni,
Da bi vriskal v gorski zrak.
Stan postavil tod bi zase, Srečen živel vrh planin, Kjer se Čreda mirno pase, Kjer prepeva gorski sin.
Za mano ostani, o mesto, Z veselo te dušo pustim!
Fr. Levstik.
Ž njim bi družil glase svoje,
V dol pogled bi plaval moj, V gorah bi življenje moje Tek pričelo novi svoj.
Prenovljeno, pomlajeno Teklo bi število dnij, Dokler s smrtjo poročeno Vekomaj se pomladi.
(Dalje.)
E. Gangl.
5'7
a pravdo in srce.
(Tragedija v petih dejanjih iz Časa kmeti^kih uporov 1. 1573. — Spisal Anton Medved.)
O sobe.
Barbara pl. Bela, grajščakinja na Raki. Erazem, nje sin.
Janez Krstnik Valvasor, grajščak na Turnu in v Krškem.
v
Stefan Gregorijanec, grajščak v Mokricah.
Krištof Ložan (Laaser), grajščak na Belniku.
Lokvanec, 1 ■ „ .	, ... A.
Obere	/ kmeta iz sosednjih sel.
Sel. Kmetje. Uskoki. Godci.
kmetje iz sosednjih sel.
Podlesnik, Končan, Zorič,
Andrej, Lokvančev sin, Slepec Grajan, nekdanji grajski logar. Katarina, njega hči. Dizma, grajski oskrbnik.
Prvo dejanje.
Gozd. Na sredi pod, kostanjem klop. Na desni konec logarske koče. Zadaj se Čujejo kriki lovcev.
1.	prizor. Erazem.
(Pride s puško v roci, a jo vrže odločno na rame.)
E, kdo bi se potikal v tem mrazu po gozdu! Kaj imam, Če vzamem kakemu zajcu življenje! Tu notri je gorko. (Pokaže na logarsko kočo.) Gorko od peči in (smeje) od lepega lica. Kaj paČ dela Katarina ? (Gre proti koči. A v tem poči strel. Erazem pade v kolena.) Ojoj! Ojoj! (Prime se za nogo. Njegova puška se sproži in strel sfrči v zrak.) Moj Bog! Pomagajte! Pomagajte! Ustreljen sem. Gorje mi! Ljudje, ljudje !
2.	prizor.
Katarina. (Priteče iz koče; kmalu za njo) Grajan. Katarina.
Za Boga, kaj je! (Prestrašena.) Gospod! (Skloni se k njemu.) Ali ste mrtvi! Kaj se vam je zgodilo ?
Erazem.
(Težko ječe.,) Obstreljen sem. Obstreljen. O Bog, kako to boli! (Tišči se za spodnji del noge.) O kdo je streljal, nepremišljeno streljal?
Katarina.
Kje imate rano? Povejte! Naj jo izperem, naj jo obvežem! Sveta Devica! Kako je to
prišlo ? Ali naj vas z očetom preneseva v toplo sobo? Seveda! OČe! Pojdite sem ! (Prime očeta za roko in ga vede k ranjencu.) Oče, naš gospod je obstreljen.
Grajan.
Kateri gospod — a--jaz nič ne vidim.
Katarina.
Naš gospod z Rake, mladi gospod. Pri-miva ga, prenesiva ga v kočo! Tukaj primite, OČe! (Hočeta ga vzdigniti.)
Erazem.
(Zaječi.)
Pustita me, pustita me! Prosim vaju. Ne smem se ganiti. VeČ jih mora biti. — Pokličite ljudi, tovariše, gonjače! — O, kdo je streljal.' Počasi! Tako! (Položita ga zopet na tla)
3. prizor.
Gregorijanec in Ložan prihitita.
Ložan.
Je-li res? Res! Slutnja me ni varala. (Skloni se k Erazmu.) Gospod Erazem, kako je? Rana ni smrtna. (Zatrobi v rog.)
Erazem.
V nogo sem zadet. Mislim, da ne do smrti. A bolečine, hü!
Gregorijanec.
Vendar za Boga! Kaj mislite, da imate ranjenca zunaj na tleh v mrazu! Nesimo ga noter!
Katarina.
Hotela sva z očetom, a gospoda je preveč bolelo. Treba je več rok.
Lož an.
Kaj veš ti, deklina! Nosilnice je treba. Hajdi! Pojdi brž, da jo spleteš s starcem. Kaj premišljaš? Da bi te bes . . .
(Katarina odvede očeta.)
Gregorijanec.
Kje je Valvasor? Kje gonjači ? Vraga, kdo je streljal tako nepremišljeno ? Ali ga bode moči prenesti domov ?
JErazem.
Oh ne, oh ne! Tu naj počivam. V kočo me prenesite! Umrl bi spotoma. Pokličite Valvasorja ! (Ložan zatrobi v novič v rog.)
»
4. prizor.
(Valvasor prihiti.)
Gregorijan ec.
Kaj se vendar mudiš? Kje imaš gonjače? Poglej nesrečo !
Valvasor
(se skloni k Erazmu).
Erazem, kaj ti je? Nesrečnik! (Pogladi mu čelo.)
Erazem.
Kako me boli! Oh prenesite me na mehko posteljo!
(Gregorijanec in Ložan se menita.)
Valvasor.
Erazem! Že pleto nosila gonjači in logar-jeva. Precej bo vse gotovo. Od katere strani je prišel strel ? Ali ne veš ? Vidiš, to je imenitno vedeti.
Erazem.
Ce prav sodim, od te. (Pokaže proti koči.) A prišel je hitro, kakor blisek z neba. Potem se je sprožila še moja puška.
Valvasor.
Hvala Bogu, da srečno. To je storil sovražnik. Bog mu odpusti veliki greh! Vse po-zvemo. A sedaj pusti to misel, Erazem, da ti srd ne rani tudi srca. Le miren bodi! Poglej, nosila so že dopletena.
5. prizor.
Prejšnji. Katarina in Grajan. Lokvanec. Oberč.
Hlapec. (Polože nosila na tla.)
Valvasor.
Počakajte! Previdno! Vzdignimo ga vsi in polagoma! (Vzdignejo ga na nosila, ranjenec ne-katerikrat zaječi.)
Erazem.
O, hvala vam! Lepo ste me vzdignili. Prenesite me sedaj na gorko.
(Valvasor in grajski hlapec ga vzdigneta in neseta v kočo. Katarina in Grajan za njimi.)
Gregorijanec (Lokvancu). Kdo je streljal?
Lokvanec. Bog v£, jaz ne.
Gregorijanec. Vidva tedaj nista bila ob naši strani?
Oberč.
To je gotovo. Zato smo gonjači. Ložan.
i
Iz tega ljudstva boš prokleto malo zvedel.
Gregorijanec.
Od nas ni torej nihče streljal. Iz neba strel tudi ni prišel. V gozdu nismo videli nikogar razven sebe in vaju. Torej —? (Stopi bliže k Lokvancu.) A — ?
Lokvanec. Gospod, kaj mislite ?
Ložan.
Ali vidiš, ali čuješ? To ti znajo!
Lokvanec.
(Z resnim poudarkom.) Gospoda, jaz vprašam, kaj mislita?
s
Gregorijanec. Kaj misliva? Ali ti nisem povedal'
Oberč.
(Hitro.)
Nas imate na sumu. Po krivici na sumu. Toda prosim pri živem Bogu, izbijte si ta sum iz srca za vselej.
Ložan.
Tako torej, tako torej! (Glasno se smeje.) Hitro se menjamo. Kmetje zdaj nam zapovedujejo, ne mi njim. Se suma ne smeš imeti. Ali si cul, Štefan ? (Rohneč proti obema.) Kdo mi sme prepovedovati misli? Kaj? — psi!
Lokvanec.
(Mirno.)
Misli prepoveduje Bog, besede pa tudi mi, ako natolcujejo. Ali ne poznate osme božje zapovedi?
Gregorijanec.
Molči! Ti naju ne boš učil! (Stopi prav blizu k njemu, a Lokvanec odstopi.)
Obere.
Lokvanec, midva sva storila svojo dolžnost. Prosim te, idiva!
Ložan.
Nikamor, dokler vas hočemo rabiti! Tukaj ostanita! Stvar mora priti na dan še danes, precej, tukaj . . .
Obere.
Ako nas rabite, povejte nam delo! Psovanja neČeva čakati.
Gregorijanec.
Le potrpite, prevzetne duše! Se drugače se vam bo godilo, kakor doslej. Predobro vam je. Zato ste tako oholi. Saj vam že izbijemo vašo upornost z bičem, z gladom . . .
Lokvanec.
(Odločno.)
Jaz idem. Oberč, pojdi z menoj ! (Prime za puško.) Tudi mi smo ljudje. Pravica zaspi včasih, a se vzbudi jaČja, kakor poprej. Pojdiva! (Odideta; spremljajo ju zaničljivi pogledi Ložana in Gregorijanca.)
6. prizor.
Prejšnja. Valvasor.
Valvasor.
Kaj je bilo?
Ložan.
(Gleda za odešlima.)
Jaz bi glavo stavil, da nista nedolžna pri tem. Pribuljeno, prikrito ljudstvo!
Valvasor.
Kako? Mčnitase o kmetih. Da bi ona dva . . . Ne, ne ! Tako hitro ne smemo soditi. Več previdnosti jima pač prisojam.
Ložan.
Nö, nö! Videli bomo. Vse pride na dan, kar se zgodi, včasih še kaj takega, kar se ne zgodi.
Valvasor.
Tako sem sklenil: Vidva pojdita na Rako in povejta gospe Barbari — toda oprezno, da se preveč ne ustraši. Boljše je tudi, da ga ne
pride takoj pogledat, ker bi ga z jokom vznemirila. Jaz ostanem čez noč pri njem. Jutri ukrenemo nadalje. Zdravstvujta! Ali se vrneta domov? Vidimo se kmalu pri meni. (Odide.)
Ložan.
Ta mož bo toliko časa miril in tolažil in zlepa ravnal, dokler ga bridka izkušnja ne pouči. Pojdi! Povedati ti hočem, kaj sem včeraj zvedel o soseških kmetih. V Tahijevi koži ne bi bil rad. (Odideta.)
Zavesa pade.
(Logarska soba. Na levi vhod, na desni vrata v čumnato. V ozadji dve majhni okni. Pod oknoma klop, poleg nje postelja.)
7. prizor.
Erazem. Katarina. Grajan.
Erazem. (Sedi ne postelji.)
Poslušaj me! Ko pride prvič pater Iz Krškega na Rako maševat, Ti bodeš počastila Božjo Mater, Popevat moraš priti k nam na grad. Kako donečen je in mil tvoj glas! Poslušal sem te včeraj, ko si pela Pred hišo — o zapoj Še tisto pesem!
Katarina.
Jaz pač ne znam lepo zapeti, vi Vse lepše petje ste na svetu Čuli.
Erazem.
Dovolj je, da tvoj glas ugaja meni. Poslušal bi te zmerom, zmerom — torej!
Katarina.
A katero naj zapojem? Znam jih več.
Erazem.
Ki pela si jo včeraj. Prosim, Katarina. Grajan.
Kako se daš prositi, moja hči! O, petja glas, nebeški dar je to,
V	tolažbo nam podarjen in veselje. Na svetu žlahtnega srca ne najdeš,
V	katerem ni napetih sladkih strun. Naj samo poje ali sliši petje, Vsekdar zazibljejo se rahle strune In milo stresajo čutila v srci.
Katarina.
(Zapoje.) O Marija, nasa mati, Zemlje in nebes gospa: Tebi v slavo žarek zlati Sije z jasnega neba. Tebi v Čast šumlja studenec Skozi mirni senčni les, Tebi vije pomlad venec Iz cvetic in iz peres. Ti si v milosti Njegovi Med ženami prva hči, Naj slave Te vsi rodovi, Kar na svetu jih živi.
Erazem.
(Gleda jo molče.)
O Katarina! Jaz te zahvaljujem. Le žal, da bliža se ločitev grenka.
Katarina.
Jaz čujem glas gospe od zunaj.
Erazem. Zatorej pravim: bliža se ločitev.
8. prizor.
Prejšnji. Barbara. Dizma.
Barbara.
(Poljubi sinu čelo.)
Moj sin, kako je?
Erazem.
Dobro, draga mati.
Barbara.
(Mahne z roko; drugi odidejo v čumnato.)
Prišla sem danes po-te, moj Erazem, Da se povrneš v grad. Saj pojdeš lahko. Sicer sem vzela oskrbnika s sabo, Da bi pomogel —
Erazem.
O, ni treba, mati, Že hodim sam ob palici po sobi.
Barbara.
Ves Čas najrajša bivala bi tukaj In sama stregla — kmet ne zna ničesar — A ni mi bilo moči. Vsako uro Imam opravkov sitnih in kočljivih.
Erazem.
Čemu ta skrb! Nikdar ne bodem tožil O tej postrežbi. Rečem ti celo, Da bi ostal najrajši tukaj dalje.
Barbara.
Erazem, ti ne veš, kaj se godi. Ob Sosedu je zbrana vojska kmetov. Pri nas je tudi kmet ohol, uporen. Bojim se tajne zveze vseh tlačanov. Že to je dosti vzroka, da odideš Pod varno streho k materi domov. Od srca sem hvaležna Valvasorju, Da je ob tebi Čuval teden dnij.
Erazem.
Saj pojdem. Ali nekaj te še prosim: Tej deklici bi rad se sam zahvalil Za nje ljubezen in pazljivo skrb. Jaz sam. — Povedal bi ji nekaj rad, Kar mi leži na srci.
Barbara.
Kaj bi bilo?
Erazem.
Vse ti doma povem natanko, mati; Saj nisem nikdar nič pred tabo skrival. Zato mi danes željo to izpolni!
Barbara.
Kar hočeš, sin, in kakor hočeš. Zakaj bi se upirala že^m Jedinega mi sina? Le govori, Erazem, le govori! Potlej pojdeš In se ne vrneš več na kraj usodni, Kjer se je nekdo nad teboj osvetil. — Deklina, he! Kako ji je ime? Zahvali jo! Jaz dar pripravim zanjo. Ce hočeš ti, prekrasen dar od tebe. (Odide.)
9. prizor.
Erazem. Katarina.
Katarina. Gospod moj, kaj želite še?
Erazem. *
Premnogo. Ti bodeš čula nekaj zdaj od mene, Tega ne slutiš, in slutila nisi — Dä, morda niti v sanjah sanjala. — Beseda se mi gnete v grlu. — — Težko Povem in vendar moram vse razkriti.
Katarina.
Gospod! Povejte! Jaz poslušam pazno. Kaj meni bi imeli razodeti Tako posebnega, da me osupne?
Erazem. Naj prvo moram strgati zaveso Med nama vso od vrha k nizkim tlöm.















































-



Pozabi, Katarina, kaj sem jaz, Da sem grajščak bogat in plemenit, Da sem gospod očetov, tvoj gospod; Pozabi in si misli, da sem Človek, Kateremu je Bog srce podaril — Srce človeško, kot je vi imate. Povej mi, Katarina, ali misliš, Kar hočem, ali moreš pozabiti Za nekaj časa mojega stanu, Za nekaj Časa zdaj — potem za vedno:
Katarina.
Zakaj naj to pozabim, moj gospod? Vi ste bogat grajščak in naš gospod. A ste seveda tudi Človek, ne-li, Kot mi, ki nosimo srce čuteče?
Erazem.
Z odgovorom sem tvojim zadovoljen. Zato ti lahko zdaj povem, kar čutim. A ti odpri posluh, odpri srce, Ker v meni govori odslej srce.
(Prestane.) Ko prvikrat sem videl tvoje lice, (Ob lanskem lovu je bilo, ti veš), Tedaj me je pogrelo v dnö srca. Ne vem, zakaj, a meni se je zdelo, Da se pretaka v tebi modra kri, Da lahko bila bi najlepša knežnja, Kar jih sedi po zčmeljskih prestolih.
Katarina.
Gospod, ne dalje! Vi ste bolni še . . . (Povesi obraz.) Erazem.
O, rekel sem: pozabi, kaj sem jaz. Ce je kaj bolnega na meni še, Srce je bolno, vse telo je zdravo. Naj dalje govorim! Ta prvi hip Osupnil sem, obstal samo očaran, Za tem nedolgo zopet te pozabil. A kmalu mi je pred oči začel Hoditi lep in mil in ljub obraz, O lep, kot zlato solnce na iztoku, - O mil, kot luna v jezero vtopljena, O ljub, kot rosen cvet ob rujni zarji. In meni se je svet ob njem pomlajal, In v meni tajala so se Čutila, Kot breznov sneg pod toplim solnčnim
žarkom.
In jaz sem v kratkih dneh postal ves drugi.
(Prestane.) A ko sem se prebudil iz omame, Ki v nji sem plaval, kakor nezaveden, Tedaj železna pest razuma v glavi Udari lepo lice in odžene. — — Jaz upam, Katarina, da me umeš. To lice, Katarina, nosiš — ti.
Katarina.
Besede urnem, ali vas ne urnem.
Erazem. In zopet se je prikazalo lice, Ne le pred moje duševne oči — Usoda dobra ali zlä, ne vem, Hotela je tako, da bivam tukaj Nad teden dnij, da tvoj poslušam govor, Tvoj pevski glas, tvoj jasni smeh iz srca, Da gledam gibke roke in prijazni Pogled, ki plava v njem vsa duša tvoja, Naj blažja duša . . .
Katarina.
O gospod, molčite! Boli me vaša prevelika hvala.
Erazem.
(Prime jo po majhnem premora za roko.)
Dovolj je besedij. Povej mi zdaj, Dekle najljubše, samo in odkrito, Povej, Če hočeš biti mi družica, Soproga, sklenjena z menoj do smrti ?
Katarina. Gospod! Resneje govorite! Prosim. Tako lepo ste govorili vedno — Kaj šalite se z deklico ubogo?
Erazem.
Tako slovesno in globoko-resno Iz hrama svoje prave, lastne duše Povedal sem ti te besede zdaj, Da je zame slovesnejša jedina Molitev. O, veruj mi, Katarina!
Katarina.
v
Ce resno govorili ste zares, Resnejše mislite še zdaj na to, Kako preženete iz srca čustvo, Ki lahko vas oneČasti pred svetom.
Erazem.
Onečasti? Povej, zakaj! In mene? Pred kom na svetu, ki le um ima.' Kdo more srcu zapovedovati: To čuti, onega ne Čuti! Dej! O Katarina, prosim te, pozabi, Pozabi, kaj sem jaz! Od tega Časa Zate gorim, zate storim, kar hočeš. In ti se me ne boj ! Ta žar, ki mene Razgreva zdaj, tako je Čist, kot vroč. Mar sem zato ljubezni vreden manj, Ker sem po rodu višji? Dobro vem, Da ravno rod med nama dela prepad. A jaz ga prekoračim lahke duše.
Le kratek Čas mi je odsojen tukaj. Povej mi, Katarina, ali Čutiš Vsaj iskro spoštovanja zame? Reci!
Katarina.
(Potegne svojo roko iz njegove.)
Gospod, jaz ne verujem, ker ne morem. In ko bi vam verjela, kje bi mogla Na to vprašanje sama odvrniti Vam samim, precej —? oh, saj ne verujem.
Erazem.
Jaz ne zaslužim tvoje neprijazni. A bodi. Danes več ne bom govoril; Pokažem pak ti kmalu, v prvih dneh, Da govorim resnico, kakor čutim. Ne mine jedna ura, in doma Razkrijem to, kar tebi sem razkril, Se svoji materi. Zdaj lahko veš, Da resen je in trden moj namen.
Katarina.
O Bog! Iz tega vzide zlö. Molčite, Kot bodem jaz o tem na vek molčala.
Erazem.
Ne boj se hudega! Preveč poznam Ljubečo svojo mater. Trdno upam, Da vse dovoli, kar me osreči Največje zlö pa zame ti pripraviš, Ce mi zapreš srce, nad vse najdražje. Podaj roko, prijazno me poglej.
(Seže ji v roko.) Ne srdi se name, saj nisem nikdar Najmanjega ti storil zlä. Zdravstvuj! Jaz moram iti. Katarina, z Bogom!
(Nekaj časa molči.) Nobene mi besede ne privoščiš ?
Katarina.
Zdravstvujte, srečno se vrnite Domov. Jaz se ne srdim nič na vas.
Erazem.
Vsaj to! — Ohrani Bog te, Katarina! (Odide na levo iz koče.)
10. prizor. Katarina.
(Nekaj časa molče strmi za odešlim Erazmom, da ne opazi oskrbnika, ki je v tem stopil na prag čumnate s tajnim smehom.) Oh boljše, da je šel. — Nekam čudno mi je bilo vedno ob njem. — Njegovo žareče oko . . .
(Tedaj zaropota nekdo na okno, da se odpreta linici, in moški glas se začuje):
He, Katarina! Le tako naprej! Drugič pomerim boljše.
Katarina.
(Zgane se in prestraši.)
Kdo je? Kdo —? Moj Bog! (Ugleda Dizmo, oskrbnika.) Vi ste še tukaj? Ali ste Čuli ? Bog! Kako sem se ustrašila!
Dizma.
Kaj bi se ne! Saj sem se jaz tudi.
Katarina.
Gospod je odšel.
Dizma.
Zato sem hotel tudi jaz iti. Preje vaju nisem hotel motiti. Starec pak je zaspal v Čumnati. Blažena starost!
Katarina.
v
Se sedaj se vsa tresem. Ali ste slišali tudi besede?
Dizma.
Vajine? Sem. Nehote, ker sem molčal ob dremajoČem očetu. Pa tudi te besede sem slišal, ki jih je nekdo skozi okno vrgel. Prav prijazne niso bile zate, kaj, Katarina."' Saj si glas spoznala, ne?
Katarina.
Kdo bi bil ? Tako hitro je odšel.
Dizma.
I nö. Andrej Lokvanec je bil iz Zalesja. Ali ga res nisi spoznala po glasu.''
Katarina.
Andrej je bil? Res je. Bil je Andrej. A kam je izginil.-'
(Gre iz koče in jame klicati: Andrejec, Andrejec!)
Dizma.
Ne vem, ali res ni vedela, kdo je bil. — O ti pet narisanih vragov! -Te besede! „Pomerim boljše." O tristo gozdnih škratov! Kaj pa to? Meni, meni se zdi . . . (Udari se po čelu.) Kaj pa--o kleti Andrej, kaj si zinil?
Katarina.
(Vrne se boječe.)
Nikogar ni. Morda ni bil Andrejec. Ta bi prišel gotovo k nam.
Dizma.
Ali si cula besede, Katarina?
Katarina
Jaz ne vem, kaj je mislil. Tudi Čula ga nisem dobro, ker je prišel tako nenadoma.
Dizma.
„He, Katarina, le tako naprej! Drugič pomerim boljše!" — Te besede je izrekel. In kaj je mislil reci? Ali naj ti razložim.'
Katarina.
(Zmedena.)
Jaz ne vem. On je tako nagel.
Dizma.
Zares nagel. Kaj je zinil fant! Zlodej, še meni ni všeč, da sem ga slišal. „Drugič pomerim boljše." Torej jedenkrat je meril in slabo. Na koga bo meril, oziroma je meril ? Na koga drugega, kakor na tistega, ki mu hodi v zelje, in to je, to je Erazem plemeniti Bela. In koga je zadnjic nenadoma od strani zadel strel v nogo? Erazma, našega mladega gospoda. Katarina, ali prav razlagami
Katarina.
(Razburjena.)
Ne, tega ni mislil. Tega ni storil. Ne, nikdar ne. Bog, kaj mislite! Vi ste krivični, vi natol-cujete. Ne, ne, ne . . .
Dizma.
Počasi, dekle! Kaj bom zavijal! Jaz sem blag človek. Ako mi te besede znaš drugače razložiti na kakoršen koli način, jaz odstopim precej od svoje sodbe, ker sem blag človek.
Katarina.
Kaj jaz vem, kaj je mislil! Pove naj mi sam, odkritosrčno . . .
Dizma.
Ako ti stokrat pove in vselej drugače ali vselej jednako, mene ne prepriča in ne prepriča, da bi drugače mislil, kakor je govoril in celo kar jasno govoril. Te besede naj čuje katerikoli sodnik na zemlji in vse izgovarjanje in zagovarjanje ga ne reši obsodbe. Jaz tebi tega ne privoščim, ker sem blag človek, a zato tudi resnicoljuben.
Katarina.
(Poljokaje.)
Potem ga ne zatožite! O prosim vas, ne pahnite ga v nesrečo. (Prime ga za obe roki.) Gospod Dizma, kakor se Bog prosi, ne zatožite ga!
Dizma.
Kaj bi ga tožil! Ne bom ga tožil in ne, Katarina, ker sem jaz sila blag človek in zate, zate bi že celo storil vse.
Katarina.
Stokrat vam zahvala! Bodite tako dobri, usmiljeni! Gorje njemu, ko bi o teh besedah kdo zvedel. Oh, zato molčite, dobri gospod Dizma!
Dizma.
Samo nekaj bi rad povprašal. Saj upam, da mi boš že povedala odkrito. Preje sem slišal nekaj sladkih, prav prijaznih in pa resnih be-sedij, ki jih je govoril gospod Erazem s teboj. Sicer pa nisem vlekel na ušesa, ker to sem jaz vedel že preje, da mu ti ne moreš iz glave in srca. Torej, kaj pa in kako ti misliš ž njim ? Vidiš, jaz bi to silno rad vedel, ker sem tebi in njemu zelo naklonjen in bi rad kaj pomagal vmes, ko bi se dalo. Prav rad, ker sem dober Človek.
Katarina.
Oh, kaj mislim? Nič ne mislim.
Dizma.
Ne, ne tako. Kaj bi tisto! Nekaj že misliš, saj nisi brez glave. In jaz menda tudi smem slišati, saj sem bil ravno preje dobri gospod Dizma.
Katarina.
Saj veste, kdo in zakaj je preje trkal na okno.
Dizma.
Seveda mi je znano. Toda -—- kdo te ume — ali ti Erazmove besede res niso segle prav nič do srca? O Katarina, o Katarina, nikar se ne igraj, nikar ne odpahni od sebe sreče, ki le malokomu tako smehljaje roko ponuja, kakor tebi. Vidiš, gospod Erazem te ima rad, Čez mero rad in ima najblažji namen s teboj. Pomisli samo in pred vsem, kako je on bogat! Na Ogerskem ima grajščine in posestva. Tukaj mu prinašajo leto in dan polje in vinogradi . . .
Katarina.
Gospod Dizma, kaj je meni do bogastva. Moj oče pravijo :
Kaj je meni carsko blago, Ako nimam, kar je meni drago! Samo bogastvo me nikjer ne oslepi, preje odvrne.
Dizma.
Ti delaš krivico sebi in njemu. Tako blagih src še ni utripalo mnogo na Raki, kakor Erazmovo, Čuješ.'
Katarina.
Ali sem kdaj to tajila ? Ali nisem bila in sem še polna prijaznosti proti gospodu ? Ali ne priznavam povsod glasno, da ima sočutje z ubogim kmetom? Kaj hočete torej od mene še vedeti, gospod Dizma?
Dizma.
Vidim, da se ogibljes mojemu vprašanju. Čemu bi dalje izpraševal? A nečesa te hočem vendar opomniti in to s kratkimi besedami v globok premislek. Dvoje življenje se odpira pred teboj. Katero boš izbrala ? Prvo ob strani viteza, bogatina, blagega Erazma, drugo ob strani kmeta, ubožca, zalaznega Andreja. Kdo ti je ljubši? On, ki te odkrito ljubi, ali on, ki bi skoro postal — morilec.
Katarina.
Moj Bog! Vi me ubijäte, pretezate . . .!
Dizma.
Se nekaj! Katarina, kolikor jaz poznam svojega gospoda, on ne odneha nikdar in za nič, da to doseže. Povedal sem. Molčal bom o Andrejevih besedah, ker sem blag Človek. Ti pa — voli! (Odide.)
Zavesa pade.
Najmlajši mojster.
(Povest iz leta 1608. — Spisal Velimir.) (Dalje.)
XVI.
Najmlajši mojster Matija Žlebnik paČ ni slutil, da se je vicedomu Kobenclju jako prikupil ob procesiji sv. Rešnjega Telesa. Potrpežljivo je opravljal tudi nadalje svojo zadruško službo in pridno vrtel usnje in podplate v svoji delalnici. Pri magistratu ni imel posebnih poslov razven navadnih sej, le mladostnega Suhca imetje je oskrboval in pri zidanju nove kapucinske cerkve je zastopal koristi mestnega magistrata.
Tem veČ pa je mislil tiste Čase na svojo Suzano. Odslej ni bilo več posebnih ovir, ki bi bile zadrževale zaželeno ženitev. Urediti je bilo treba le gospodarske in ženitvene stvari. S posredovanjem svoje neveste je prodal hišo Mihajlu Deutschu, Tramterica pa je napovedala pri pekarski zadrugi svoj odstop. Sklenila je, ne se veČ pečati s pekarskim obrtom. Sicer ji je prigovarjal oče Lichtenberg, naj še ostane v pekarski zadrugi, toda Suzana je bila še vedno svojeglavna ženska, in kar si je utepla v glavo, izbil ji ni niti mojster Matija. Tudi njemu ni bilo po godu, da je Suzana tako hitro odpovedala obrt; vendar je umeval sam, da dveh obrtov ne bo dolgo mogoče voditi. Ko bi bila Suzana resnico govorila, povedati bi bila morala Matiji, da je slaba pekarica, dasi je bila dobra hišna gospodinja. Morda bi se bil Suzani pomočnik Mihajlo kaj bolj prikupil, ako ne bi bil tako vsestransko skop in grabežljiv. Uvidevala je, da ji je vse slano zaračunil, in odtod njena mržnja do velikega pomočnika. Zato ni hotela nič slišati o ženitvi z Deutschem. Sicer je bila Suzana varčna gospodinja, toda umazana ni bila in nastopila je pred svetom vselej lepo in dostojno.
A še nekaj je nosila vdova Tramterica v svoji glavi. Njeno srce je bilo navezano z vso silo na vdovca Žlebnika, ne pa na njegov
črevljarski obrt. Sicer so bdi črevljarji takrat bolj Čislani med obrtniki kakor dandanes, toda Suzani je bolj ugajalo pustolovno življenje kranjskih plemenitažev, kakor jednakomerno meščansko gibanje. Ko je občevala še z luteran-skimi predikanti, imela je Čestokrat priliko pogledati bliže plemenitaško življenje. Kot bogata, lepa in omikana meščanka je začarala srce in glavo marsikateremu razposajenemu plemenit-niku. Zato se ne čudimo, ako je vdova Tramterica nekaj dnij po prazniku sv. ReŠnjega Telesa prosila za sprejem pri vicedomu Kobenclju.
Nimamo sicer natančnih podatkov, kak razgovor se je plel med vicedomom in vdovo Tramterico, paČ pa je vedel vicedomski sluga povedati, da je bil Kobencelj sila prijazen ter jo je smehljaje odpustil.
Kmalu potem je dobil mojster Žlebnik povabilo, da se mora zglasiti pri vicedomu radi mestnega zemljišča, na katerem se je zidal novi kapucinski samostan. Kot mestni svetovalec je moral mojster Matija braniti pravice magistrata proti škofu Tomažu. Silno težko mu je bilo, ker ni maral ravnati proti škofijstvu, tem manj, ker mu je bil hvaležen tudi za osebne dobrote. Premišljeval je, kaj bi ukrenil ? Toda ni si dolgo belil glave. Zatekel se je, kakor vselej, tudi sedaj k svojemu prijatelju.
„Stvar je taka", začne mu pojasnjevati škofov kapelan. „Zemljišče je magistrat radovoljno odstopil očetom kapucinom. Ni pa bilo govora o tem, kdo plača pri tem odpisnino in druge troške. Prevzvišeni ni dvomil o tem, da magistrat poravna tudi malenkostne troške, ker se je pokazal velikodušnega v daru samem. A sedaj neČe sodnik o tem nič slišati. Najbrže ga je Weiss nagovoril, saj veš, da bi ta rad po-nagajal škofijstvu, odkar ni mogel vriniti tebi svoje hčere. Sodnik Amšelj pa se hoče maščevati nad vicedomom."
„O, sedaj mi je znano vse! Izkušal bodem tudi to pot izkazati se hvaležnega Njega pre-vzvišenosti, ne da bi bilo na kvar mestu samemu", odgovoril je Žlebnik, premišljevaje, kako bi ukrenil.
„Kdaj pa bo vajina poroka? Sedaj je že Čas. Predolgo se ne sme vleči ta stvar."
„Rajši danes kakor jutri, čislani prijatelj! Toda vedno pride kaka nova ovira. Že sem mislil, da stopiva ta teden na oklice, kar mi Suzana naznani novico. Le pomisli, ljubi moj prijatelj, kaj mi je povedala? Dejala je, da ji črevljarska smola ne diši."
„Kaj? O, tega ne verjamem, prijatelj!" pre-striže mu kapelan besedo.
„In tako je! Ni dosti, da je odpovedala pekarski obrt brez mojega in očetovega dovoljenja, sedaj hoče, da pustim Črevlje in kopito."
„In kaj potlej? E, tega ne umem. To mora tiČati kak drug zajec za tem grmom. Matijče, tebe bo Suzana do cela zmešala. Saj si vendar mož! Ali ji nisi znal odgovoriti.'"
„I no, kaj ti bom skrival? Pravi, da bi se zglasil pri magistratu za uradnika. Ne vem, kdo ji je to vtepel v glavo."
Kapelan ni odgovoril, ampak stopal zamišljeno po pisarni gor in dol in mrmral: „Čudna ženska ta!"
„Povem ti še to, da je bila Suzana pri vicedomu, in ta ji je baje obljubil, da hoče zame pri magistratu napeti svoje moči."
Ob teh besedah se je kapelanovo čelo razjasnilo ; hitro je izgovoril:
„A, a, a, tako je? In skrivaš, kakor bi bil tvoj sovražnik? Če je pa taka, smeš že upati. Toda rečem ti pa resno, amice, nikar poprej ne misli na novo službo, dokler je nimaš v roki. Lahko se ti zgodi, da prideš ob jedno in nimaš druge. Zato zabiČi Suzani, da molči o tem, ti pa opravljaj svoj posel, kakor doslej, dokler ni niČ gotovega. Ta tvoja kompetenca je nevarna; ako pa jo dosežeš, tedaj se hočem s teboj veseliti. Zdi se mi vendar, da nimaš še dovolj prakse za mestnega uradnika, in začetkom bi mogel opravljati le službo kakega aktuvarija. E, prijatelj, to ne gre tako hitro! Sicer pa hočem tudi jaz prositi pri Prevzvi-šenem, da poseže vmes s svojo vplivno besedo. Zakaj tega ti ne odrekam, da nimaš zmožnostij. Torej Deus tecum, syndice in spe!" konča norČevaje se Otava.
„Ali verjameš, da me vicedom ne klice samo radi tiste malenkosti?" oglasi se zopet Žlebnik.
„E, to se razumeva! Vprašal te najbrže ne bo sam ob sebi, toda jako za neumnega te bo imel, ako ti sam ne sprožiš svoje želje."
„Svoje želje? 1 no, ravno ne tajim, da bi me ne . veselilo delo pri magistratu, toda . . ."
„Le pametnejši bodi, kakor si takrat, kadar gledaš svojo nevesto, in vse se dobro izteče. Skrbi zato, da se kmalu oženiš, drugače izgubiš še svojo glavo, katere bi bilo pa vendar-le škoda."
„Hvala, hvala ti, Častiti prijatelj, saj vem, da ne utegneš še dalje z menoj ukvarjati se, torej z Bogom", reče Žlebnik in odide.
Drugi dan pa je stopil pred vicedoma Ko-benclja.
„Nobilis Domne, stopil sem pred vas, kakor mi je bilo naloženo", pozdravi ga ter se mu globoko prikloni.
Vicedom pa ga smejoč se potrka po rami in izpregovori: „Bene, bene, carissime civis consulque! Prokurator in registrator sta mi poslala račun in pritožbo, Češ da jima magistrat neče plačati pristojbine in navadne odpisnine za zemljišče očetov kapucinov. Zakaj se brani magistrat?"
„Nobilis Domne! kot zastopnik magistratov izjavljam, da v darilni pogodbi ni govora o troških. Zato ni drugače, da Prevzvišeni plača polovico in magistrat polovico troškov. Ako pa se katera stranka čuti okrajšano na svojih pravicah, pa naj nastopi pravdno pot. Saj pro-kuratorji radi zaslužijo."
„To je prav Salomonova sodba, eximie consul! Nimam ničesar ugovarjati. Žal, da niste mestni sodnik!"
„E, ta je še daleč od mene, nobilis vice-domne! PaČ pa je želja moja, vstopiti v službo pri magistratu. Ako vaša milost hoče, more mi tudi to željo izpolniti."
„Ali upate še ohraniti čast mestnega svetovalca?"
„Upam že, ako vaša milost stegne svojo roko med občinarje tisti teden pred svetim Jakopom."
Vicedomu je bilo po godu Žlebnikovo govorjenje.
„Viribus unitis!" zakliČe in smejoČ se z roko namigne, da je svetovalec opravil.
Žlebnik je zadovoljnega srca odhitel domov.
Tam pri vicedomskih vratih pa ga je pre-strigel vratar Luka Košica. Debele kaplje so mu kapale iz oČij in jokaje je hitel pripovedovati, da mu je mestni sodnik odpovedal službo.
Košica je tisti večer pred sv. Rešnjim Telesom veliko pil in malo jedel. Zjutraj pa ga je tiščalo od vseh stranij in Čim bolj je srkal žgano medico, da bi ukrotil neukrotljive čmrlje v želodcu, tem huje se mu je medlo v glavi. V polni paradi bi bil moral Čakati pred vrati cerkveni sprevod, toda medica ga je omotila tako, da mu je Spelica morala posteljo postljati. Vicedom Kobencelj ni zgrešil vratarjeve odsotnosti in še tisti popoldan je naznanil magi-
stratu, da vicedomski vratar ne izpolnjuje svoje dolžnosti. Sodnik Amšelj ga je poklical predse, in tu je Košica priznal, da ga je pijača tako premotila, da ni izpolnil svoje dolžnosti. Gregor Grabnar in Andrej Sova sta pričala. Ker pa je bil Luka Košica že dolgo Časa na poti v pokoj, ni pomagala več nobena prošnja. PaČ so mu še dovolili, da do novega leta ostane v službi vratarski, paznika pri vicedomskem stolpu pa so imenovali mladega Gregorija Grabnarja.
Ni čuda, da je Košica z jokom pozdravil Žlebnika, in govoril mu je toliko Časa na srce, da mu je mestni svetovalec obljubil, priporočiti ga Gregoriju Klebnu, špitalskemu mojstru. Ni sicer ugajalo Košici življenje v mestni bolnici, toda sila kola lomi in imel je vsaj zagotovilo, da ne pride pod oblast beraškega davkarja, ki je pobiral pri beračih mestni davek. Niso ga klicali zastonj beraškega strahu.
Mladi Grabnar pa je takoj nastopil službo paznikovo v vicedomskem stolpu. Dasi ga bi bil Košica zmlel rajši živega kakor mrtvega, vendar se je kmalu sprijaznil ž njim. Mislil si je pač: „Cegar kruh jem, tega pesem pojem" in niČ ni imel zoper to, ako je Spelica mlademu Grabnarju postregla. Celo rada sta se začela imeti in marsikatero bučo vina jima je prinesla Spelica iz Cividatorkine gostilne
Tudi stari Grabnar je pogledal včasih svo jega sina v stolpu, in po noči je Košica mirno spaval, kadar je nočni Čuvaj Grabnar klical uro v židovskih ulicah.
„Le spite, stric, bom že jaz pazil!" rekel mu je mladi paznik, in vratar je zadovoljno prikimaval s svojo sivo glavo.
„E, kaj se ti mara, ker si mlad! Moje kosti pa so stare, in treba bo iti počivat tje pred špitalska vrata", govoril je o takih prilikah vratar Košica ter se naposled sprijaznil z mislijo, da pojde v bolnico na stara leta.
„Saj vam ne bo nič hudega, stric! Meni je pravila neka stara ženica, da je prav zadovoljna v hiralnici", tolažila je Spelica vratarja.
„E, kaj ti veš, dekle! Ženska je ženska! Ali misliš, da ima tudi tam Cividatorka svoje sode?"
„NiČ ne marajte, stric!" poseže vmes paznik. „Ob novem letu deli sodnik nagrade mestnim služabnikom in takrat ga bova še enkrat prav pošteno udarila."
„Saj res, Groga! S teboj se da Še pametna beseda govoriti. Takrat bom sklical skupaj vse prijatelje in potlej gremo pod oblast Klebnovo. Ko bi bil Žlebnik špitalski mojster, no, še danes grem v hiralnico."
„Morda pa bo", oglasi se Spelica.
„Ko bi ženske na rotovžu gospodarile, že! Ko bi postavim Cividatorko izvolili za mestnega
sodnika, Tramterico pa za župana, o to bi bili zlati časi! Stari in novi sodi bi čepeli v mestni dvorani, mestni pisar bi odpiral pipe, in ne bi metal gosjih peres po papirju. Vicedomski vratar Luka Košica pa bi hodil po dvorani gor in dol in sedaj bi postal pri do-lenjcu, sedaj pri Štajercu, sedaj pri vipavcu in sedaj pri teranu, in veselo bi klical: „pisar! pritisni pipo, da ga pokusimo!" Tako pa nam je le žgana medica še zvesta in ta nas spremlja in spremlja, dokler ne pokuka skozi okno tista
kljukasta žerjavka, ki ji pravijo---E, smrt pa
še ne, ne, ne . . . ."
In medica je zatisnila Košici medle oči.
„Ti^ ne boš tak, kajneda?" blekne zamišljena Spelica svojemu ženinu, ki ga je pretreslo vratarjevo blodenje.
XVII.
Tisti teden pred sv. Jakopom je bilo v Ljubljani jako živahno gibanje. Nove volitve v mestni zbor so se bližale in občinarji so pre-rešetavali na vse strani, katere očete bodo volili na dan sv. Jakopa v notranji in zunanji svet. Niso pogrešali obilne pijače in slastnih obedov, katere so pripravljali kandidatje za mestni zbor.
V občini so bili skoro sami rokodelci ter imeli velik vpliv pri sestavi mestnega starej-šinstva. Kdor je hotel kdaj postati notranji svetovalec, skrbeti je moral, da ga je občina sprejela med-se. Ako pa je hotel iz občine prestopiti v zunanje svetovalstvo, pridobiti je moral zase zunanje svetovalce. Zunanji svetovalec pa se spet ni smel spreti z občino, sicer se mu je utegnilo primeriti, da je koncem leta romal nazaj med štiriinšestdesetake. Zunanji svet in občina sta se namreč vselej zvezala, kadar je bilo treba odstraniti kakega svetovalca, ki ga nista marala.
Iz tega je razvidno, da je imel Matija Žlebnik precej težko stališče, in treba je bilo napraviti tehten načrt, da je pridobil za-se večino štiri-insestdesetakov Ako bi bil komu le zinil, da misli opustiti črevljarski obrt, šla bi bila njegova nada po vodi. Kumberg je bil vkljub svoji starosti živahen agitator, in z Žlebnikom sta sklenila potisniti Weissovo stranko nazaj v občino. Ako mojstra Weissa porineta v zunanji svet, njegove pristaše iz zunanjega sveta pa v občino, tedaj je njiju želja dosežena. Toda lahko ni bilo. Zakaj mogočni Adam Weiss je razpolagal z obilnim imetjem in ni varČeval, kadar je bilo treba pred sv. Jakopom volilcem grla mazati in želodce polniti. Vrhu tega je imel zadnji čas sodnika Ahaca AmŠlja na svoji strani in vplivni župan Janez Sonce je bil njegov stari prijatelj.
Nasprotno pa sta imela Žlebnik in Kumberg obilno tehtnega gradiva proti Weissu in njegovim pristašem. Nista sicer toliko trosila za sladko pijačo in mastno pečenko, pač pa sta sukala tem pridneje svoj jezik in brusila pete okrog vplivnih občinarjev. Udrihala sta vzlasti po mestnih uradnikih, češ da slabo opravljajo svoj posel, in podtikala osobito prvemu blagajniku, Weissovemu prijatelju, različna nepoštena postopanja z mestnim denarjem. Pridružil se jima je tudi špitalski mojster Gregor Kleben, ki je bil obče čislana oseba in je vrhu tega slovel po svojem bogastvu. Ta je prirejal okusne obede dan za dnevom in pred sv. Jakopom tisti dan je že za gotovo trdil mojstru Kumbergu, da ga bodo volili za mestnega sodnika. Pridobil je zase večino zunanjih in notranjih svetovalcev, in s tem mu je bila vsekako zagotovljena zaželena čast, ako se mu kak svetovalec Čez noč ne izkrha.
Mojstru Kumbergu ni predla tako trda, zakaj bil je obče priljubljena oseba in pridobil si je s svojo požrtvovalnostjo in ljubeznivostjo obilno zaslug za mesto- Ni pa bilo tako lahko mojstru Matiji. On ni imel na razpolago bogatih obedov, s katerimi bi bil krotil nevšečne občinarje, ni bil še tako znana oseba po mestu, zakaj mlad je še bil, in vrhu tega je nasprotna stranka ravno proti njemu napravila svoj poglavitni bojni načrt. S tehtnimi dokazi in prepričevalno besedo pa se je pač dalo ravno pri občinarjih mnogo doseči. Občina je bila namreč nekak nadzorovalni svet nad zunanjim in znotranjim svetom. In ravno Žlebnikova modra pa vneta beseda je prevrgla srce marsikateremu obČinarju. Dasi pa pri rokodelcih v občini mojster Matija
ni imel večine za sabo, znal si je s premetenim vedenjem pridobiti za-se tiste občinarje, ki niso bili rokodelci. Tako mu je trgovec Ehrbar zagotovil marsikateri glas, in Cividatorka je ne-katerikrat pognala svojega debelega moža, da je šel lovit občinarje za Žlebnika. Da vdova Tramterica ni hranila svojega jezika in da je pekar Lichtenberg goreče agitoval za Kumberga in Žlebnika, še bolj pa zase, ni treba šele zatrjevati.
Nekako najbolj pa je dajal Žlebniku pogum vicedom Kobencelj, ki je kot cesarski zastopnik izdatno vplival na mestne volitve. Slišali pa smo že, da je vicedom želel Žlebnika na rotovžu. Dandanes bi imenovali mojstra Matijo vladnega kandidata. Kobencelj je vedel, da je bilo med svetovalci dokaj nesposobnih mož, in želel je, da se mestni gremij popolni z delavnejšimi in sposobnejšimi močmi. Žlebnik je bil sicer do-sedaj zunanji svetovalec, toda vsled dogodkov tekočega leta se je njegova priljubljenost pri rokodelcih omajala. Zato je bilo treba napeti vse moči, da ga niso potisnili nazaj med štiriinšestdesetake.
Tisti večer pred sv. Jakopom je bilo vse polno pivcev v Lahovi gostilni. Tekla je pridno nosila na mizo svojim stalnim gostom, Cividatorka pa je ta večer pustila svojega moža, da je smel sedeti pri pivcih. Na voglu mize je zbijal svoje šale mojster Kumberg, poleg njega je modroval pekar Lichtenberg, na drugem koncu pa je molče sedel mojster Žlebnik. Okrog mize je bilo še polno drugih meščanov, pristašev njegovih. Kričali so, kakor bi bil sodni dan. Pogovor se je sukal okrog samih volitev. Vsi so bili zgovorni, padre Cividatore je pa samo prikimaval.	(Konec.)
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil	Ošaben.)
(Dalje.)
50. Sapo zaprli! „Veliko hrupa za nič!" Očetovo pismo. Zijač. Zopet Homer! Prijatelj Anton. Slovenskim trinogom smrt! Ceščina. Pogled v pisateljsko skrivnost. Na vrtu pri Jerneju. Nov klobuk. Olgino pismo. Spomladi nikar!
. . . velikega travna . . .
Ljubi Josip! To je pa res že preveč! Nä, kakšno pismo sem dobil od očeta, dober teden po velikonočnih počitnicah! Kar sapo mi je zaprlo, kakor Stritarjevi „Dunajski soneti", ki nosijo geslo: „Sapo zaprli!" In veŠ-li, zakaj
„Dom in svet" 1896, št. 17.
mi je oče poslal tako pismo? Vzrok je Čisto malenkosten: o počitnicah sva govorila to in ono, izpraševal me je o šoli, profesorjih, sošolcih i. dr.; in tedaj sem mu povedal, da nam je umrl Kolec, o katerem sem ti zadnjič pisal, in na vprašanje očetovo, kaj mu je bilo, sem odgovoril, kakor se je sploh govorilo, da je imel neko znanje, da je zaradi tega lani „padel", da je letos sicer zopet prišel v šolo, a bolan, jetičen, pred pustom pa umrl doma, pri sta-riših. Vsega, kar sem vedel, nisem hotel povedati, a že tega je bilo dovolj. Oče je tedaj sicer zasukal pogovor na druge stvari, toda
34
nalašč, ker ni hotel govoriti o onih. Sedaj pa dobim pismo od njega, da so se mi kar lasje jezili beročemu, in samo radi Kolca! Človek bi skoro imenoval to, kakor je Shakespeare Kazi val jedno svojih dram: „Veliko hrupa za nič." No, pa Čitaj sam; poslal sem ti pismo, kakoršno sem dobil, in ga nisem prepisal, da ne porečeš: sam je kaj pridejal. Tu je imaš, a drži se dobro, da ti ne bo preveč!
Ljubi sin!
Reči, katere si mi pripovedoval o zadnjih velikonočnih počitnicah, ne gredo mi veČ iz glave; noč in dan me vznemirjajo. Tedaj sem sicer molčal, a sedaj ne morem, ne smem več. Očetovska dolžnost mi veleva, da Te posvarim. Z žalostjo, z nepopisno žalostjo sem spoznal, da misliš o stvareh, katerih ne bi smel še vedeti, ki so mnogo prezgodnje za Tvojo dobo, za Tvoja dijaška leta. Spoznal sem, da med Vami dijaki ni brez pohujševanja, in dovolj, Če je jeden izprijen: vsa Čreda ovac se okuži po jedni, ki je garjeva. „Gorje svetu zaradi pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje človeku, po katerem pride!" Ne govori, sin moj, Češ: kaj mi vedno pridigujete? saj pridige slišimo v cerkvi! Petdeset let imam že za seboj, trideset let že učiteljujem, in prav toliko let sem organist; v teh tridesetih letih sem slišal vsako nedeljo in praznik po dve pridigi, ob šestih zjutraj in ob desetih, in popoldne krščanski nauk vselej, kadar je bil, in nikdar ga nisem zamudil, akoprem bi ga bil lahko! pa v vseh teh letih se nisem naveličal božje besede. Odkritosrčno ti rečem, sin moj, spoznal sem, da, kdor hoče kaj krepko povedati, mora povedati s svetim pismom. In svetopisemskih izrekov sem si, hvalo Bogu, zapomnil nekaj. — Izpregovoril bi rad nekoliko s teboj danes o oni pregrehi, „ki naj se med kristijani še ne imenuje ne". Ali nimaš dovolj očitnega dokaza, kako strašna kuga je za mlade ljudi? Ali ni tvoj sošolec prav radi nje umrl prezgodnje smrti? Moj sin, bridka resnica je: ako so druge pregrehe kakor reke, ki vlečejo milijone nesrečnikov s seboj, je pa pregreha mesa prava povoden, ki potaplja skoraj vse v «voja brezdna. V Časti bi lahko živel Človek, s to pregreho pa se stori podobnega nespametni živali. Tako zgodaj, zgodaj že je vse duševno življenje, spomin, domišljija, mišljenje, hotenje, vse obrnjeno na meso. O, najžalostnejša izmed
vseh blodenj človeških, ki namerja kar dvoje ob jednem: uničiti vse višje in duševno življenje v posamezniku, in pokvariti tudi človeštvo! Kaj čuda torej, Če je nečisti greh taka gnusoba pred Bogom! Le stopi na bregove Mrtvega morja! Se danes se zdi, kakor da s svojo slano vodo izpira sramoto nečistega rodu, ki je nekdaj tam prebival. — In naš Iz-veličar: Pustil je, da so ga zmerjali kot podpihovalca ljudstva, pijanca in požreš-neža, prijatelja grešnikov in cestninarjev: toda glede čistosti si ni pustil reči najmanjše stvarce. — In nisi mar sam rekel, da nesrečni Kolec ni imel nobenega prijatelja v šoli? Naravno, ker prijateljstvo je tu na zemlji največje plačilo za krepost. Le krepost, nedolžnost najde pravega prijatelja na tem in na onem svetu. Ali ne pravi Schiller sam, če se prav spominjam :
Die Unschuld hat im Himmel einen Freund?
In včasih si že tudi znal oni rek Slom-šekov na pamet:
Mladine najlepša lepota je ta:
Nedolžnost, ponižnost, pa žlahnost srca.
Ne bom ti razkladal vseh grozovitih posledic te pregrehe. Ogenj ne požge tako do korenine dobrega drevesca, kakor ta greh uniči vsako dobro kal. Jedno posledico poznaš sedaj sam : prikrajšano življenje, prezgodnjo smrt. Miloba mladostnega obličja, ki je tako lepo, izgine, na njeno mesto stopi odurnost. In kako naj se tak Človek uči? „V hudobno srce ne gre modrost, niti stanuje v telesu, katero služi grehom." — Značaj podivja. Ni-li res." — Volja oslabi. Krepost se začne studiti. Molitev ne diši več, dolgočasna je; ne mara več zanjo. Zakramenti so nadležni, odveč; ni-li res tako? Versko prepričanje omaguje, dvomi se porajajo; naša vera, ki zahteva od vsakega, da živi čisto neomadežano, omrzne, naposled in ugasne. Slišal sem nekoč to-le primero : Kakor vojskovodja, kadar hoče premagati trdnjavo, najprej napravi luknjo v zid, potem se tam utabori, odtod koplje na vse strani, da izpodkoplje zid in trešči ob tla vso utrdbo, tako dela vojvoda teme : najprej napravi luknjo v mladeniČevo srce z grehom in sicer zlasti onim, ki naj se ne imenuje in ki mlado srce najbolj oslabi; potem se utabori z grešno navado; nato izpodkoplje, Če ga mladenič ne prepodi o pravem Času z vso silo, vso podlago
svete vere, da pade vse, vera sama. Od tod izvira oni tako žalostni pojav današnjih dnij pri dijakih, da ta ali oni zgubi zgodaj najdražjo krepost — vero. Moj sin! sedaj si na pragu višje gimnazije, v peti šoli. Srce mi ni mirovalo prej, dokler ti nisem zapisal teh resnih opominov.
Naposled te svarim tudi pred nespametnim, prezgodnjim ljubovanjem. Kam pa vede to dijaka." O rajnem Kolcu — Bog mu daj večni mir! želim tudi jaz — si pravil, da se je bil slednjič tako zmešal, da se je mislil celo — oženiti. Petošolec — oženiti se. Ali ni to za norišnico? Res je tako smešno, da nimam besedij za tako budalost, a ob jednem je ta stvar neizrekljivo žalostna. Tebi, ljubi sin, ni beseda greh prazna beseda. In rečem ti, da tako ravnanje je samo na sebi grešno, pa tudi vodi v razne pregrehe. In da boš to umeval bolje, poslušaj resnobno besedo svojega očeta!
Glej, moj sin, Bog je ves svet uredil z neskončno modrostjo. Vse, karkoli vidimo, je urejeno tako umno, tako veličastno, da strmi naša pamet ob tem delu, ob stvarstvu, tem bolj, čim bolj je spoznavamo. Vsaka stvarca ima svojo obliko, vsak prašek ima svoj prostorček, vsako gibanje ima svoj čas. Da, svoj čas, pravim, in to dobro pomni! Tudi pri človeku, ki je najvišje izmed zemeljskih bitij, ima vse svoj čas. Bil si dete, potem si bil deček, sedaj si mladenič, potem boš zrel mož in naposled starec. Vsaka doba ima svoje lastnosti, svojo nalogo in svoje delo. Otrok igra, mladenič se pripravlja za svoj bodoči poklic in stan, mož resnobno deluje zase, ustanovi si svojo hišo ali družino, skrbi za njo, skrbi tudi za svojo srenjo, skrbi in deluje za domovino in tako donaša zrele sadove, kakor dobro polje v vročem poletju. Starec pa uživa v sredi svojih otrok to, kar je pridobila njegova glava in roka, ter vodi s svojo pametjo, s svojimi bogatimi izkušnjami neizkušeno mladino. Tako je določil Bog, tako nas uči narava dovolj jasno in glasno.
Kako napačno pa je, ako se ta naravni rea prevrača, ako hočejo biti dečki možje, ako mladeniči ravnajo, kakor bi imeli že nositi težki jarm življenja! In vendar je dandanes le prerado tako. Nespametni stariši napravljajo otroške plese, otroci modrujejo o zakonskih stvareh, mladeniči pa si hočejo že prisvajati pravice in silijo v razmere, katere priroda dovoljuje samo zreli dobi. In kaj je posledica
takega ravnanja? Da je današnji rod mehkužen, slab, zgodaj star, mesen, mnogokrat brez vere in brez Boga, da ne pozna krščanskih krepostij, ampak jedino le uživanje. — Moj sin, rajši bi videl, da Te Bog vzame meni in materi Tvoji — Četudi Te ljubim resnično in gorko — sedaj, kakor da bi kdaj slišal o takih Tvojih pregrehah in zmotah, o kakoršnih sem sedaj govoril. A ker Te ljubim iskreno, moj sin, zato tudi zaupam Tvoji dosedanji stanovitnosti in Te srčno pozdravljam
Tvoj skrbni oče.
No, ali si si upal dihati ? Kaj ne, koliko ropota? Skoda, zakaj ni navedel oče še tiste narodne pesmi:
Ne oženi se, ne oženi se, Oh, ne oženi se, moj sin!
No, vendar-le pritrjujem očetu; tudi meni se namreč grozno smešno zdi tisto „stopanje" za gospodičnami in zijanje vanje. Ti ne veš, kakšno življenje je tu v Ljubljani zvečer! Po glavnem trgu zlasti in po ulicah notranjega mesta se izprehajajo dijaki, večinoma bolj gosposki, realci in gimnazijci, pa „škilijo" v gospodične, ki menda „slučajno" hodijo mimo njih. Meni se to že kar gabi. Nekateri je tako grdo navajen, da mora vsako osebo pogledati, ki jo sreča. Neskončno sem se zato razveselil, ko sem v Homeru Čital XI. spev, kjer junak Dijomed ošteva mehkužnega Parisa ter mu med drugimi lepimi priimki daje tudi Tuap&evoTmra, kar je v slovarju (jaz imam Crusija) tolmačeno: „Mädchenbegaffer", ženskizijač; TCap&evoTiTca, da, to je pravo ime za te naše junake, te naše Parise. Izvrstno! Že stari Homer se je torej norčeval iž njih. Sedaj ga imam še stokrat rajši.
Ti si pa niti ne misliš, kako napredujemo v pesništvu, odkar Čitamo divnega Homera! Marn se je prvo polletje tako trudil, da bi nam dopovedal, kako se dela slovenski šestomer in po katerem pravilu se je zlasti ravnal mojster Koseski, ki jih je naredil toliko in tako lepih, kakor je n. pr. oni:
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo —
toda, ni nam šlo v glavo, pa ni šlo; sedaj pa, odkar poznamo Homera, stresamo heksametre kar iz rokava. Sošolec Anton Cokljar je n. pr. naredil šestomer iz samih čistih daktilov. Poslušaj in strmi:
KpO'j/.STat \),o\ sv Tpeßo6/(j) Iv Tccačsuvai u cs
še/vcuvuai.
Proti takemu ženiju je Koseski muha, mar ne?
Toda pustiva šale, brate: sporočiti moram resnejšo novico. Z gospodinjo sem se spri, pred veliko nočjo mi je odpovedala stanovanje. In za kakšno malenkost? Spominjaš se, pisal sem Ti, da je naša soba podobna kleti in da noč in dan vise železni drogovi nad nami tam gori pod stropom. Neko soboto popoldne po kosilu, ko sem prišel iz ljudske kuhinje, pa sem bil malo boljše volje, zakadil sem se v jeden izmed onih usodepolnih drogov ter se začel pretegovati in telovaditi. Gospodinja pride, vidi in — mi odpove stanovanje. Neznansko je bila huda. No, hvala Bogu, dobil sem pa drugod bivališče in sicer tik pod streho. Stanujem sedaj v šentpeterskem predmestju, tam blizu tistega znamenja. Hiša je brez nadstropja, samo podstrešje ima, in v tistem podstrešju stanujemo mi. Gospodinja je stara veČ nego sedemdeset let; čudno je to, da zmerom miga z glavo, najbrže od starosti. Pri njej bivata dva sinova: jeden je osmo-šolec in pojde v semenišče, drugi, Anton, starejši od njega, je pisar pri nekem odvetniku. Pišejo se Dušnik. Četrti stanovalec sem pa — jaz. Z Antonom sva pa postala prijatelja prvi dan. Koj, ko sem prišel, pozdravil me je po dijaško: „Servus!" Potem pa je dostavil: „Sedaj bo pri nas cel ,curriculum studiosorum'!" Kaj je s tem hotel reči, še sedaj ne vem. Latinsko zna pa iz gimnazije; v sedmi šoli je že bil, a je padel. Pa še nekaj zna, kar je zame neizmerne važnosti in zaradi Česar sem nepopisno srečen, da sem prišel v to stanovanje: ta moj prijatelj zna — češko. Ko je v sedmi padel, šel je v zlato Prago, in je tam pisaril v raznih pisarnah, ob jednem pa se je naučil popolnoma Češkega jezika. Takoj prvi dan sem mu razodel željo, da bi se tudi jaz rad naučil češčine; on je bil tega vesel in še tisti dan sva začela vaje. Vadil sem se najpreje izgovarjati češki r, ki je najtežji glas. Znani stavek: tri a tricet krepelek preletelo pres strechu, t. j. triintrideset prepelic je letelo čez streho — moral sem ponoviti najmanj desetkrat. Sedaj mi gre že dobro. Vzel sem v roko Marnovo Češko slovnico, proučil jo v jednem tednu in sedaj čitam Babičku od Božene Nemcove, primerjaje Češki izvirnik s slovenskim prevodom. Zdi se mi, da se igraje naučim češčine. Čudno lahka se mi vidi za Slovenca, to je pravi bratski jezik. Ko pre-čitam vso „Babičko", bom izvestno znal do dobra češčino, in potem popišem sloveČemu prijatelju Slovencev v Pragi, Janu Lego-tu, ki že sedaj pošilja čeških knjig nekaterim dijakom naše gimnazije in pripravnice in vedno vspod-buja k učenju slovanskih jezikov, k vzajemnosti slovanski. Da, živela vzajemnost slovanska! Hej, kako krasno je to: čitati hrvaško, rusko, češko! Kako divno se tudi glasi češki jezik! Ono
Erbenovo pesem: Svatbeni Kosile — znam že vso na pamet. Oj, da jo slišiš!
Již jedenäctä odbila, a lampa ješte svitila, a lampa ještš horela, co nad klekadlem visela.
Na stčnč nizke svčtničky byl obraz Boži rodicky, Rodicky boži s džt'atkem, Tak jako ruže s poupätkem itd.
Pa še iz druzega vzroka sva z Antonom tako prijatelja: on je tudi pisatelj. Pomisli, ali ne bi tudi tebi vzkipelo srce, ako bi stanoval tako blizu slovenskega pisatelja, da, v isti sobi? Sedaj se mi tudi odpirajo oči v to skrivnost pisateljevanja. Moj prijatelj je namreč naročen na nekaj Čeških listov. In takoj, ko list pride, pregleda, ako bi bilo kaj prikladnega za nas Slovence; kadar najde, sede, prevede, premeni naslov, izpusti kaj ali pa doda, in nov spis je — skovan, in
Ven plane 'z plamena S svitlobo obdan, Sloveč'ga imena Ptič Fenis na dan.
Nehote mi prihaja, kadar gledam to pisateljsko delovanje svojega prijatelja, na misel Gregorčičeva: Človeka nikar!
V delavnico sem tvojo zrl, Ki bitij si rodil brez broja!
Mesto „bitij" bi v tem slučaju rekel: „spisov".
Skrivnostno snuje roka tvoja: Nikjer je stalne ni stvari, A prah noben se ne zgubi. V delavnico sem tvojo zrl, In videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnavljanje, A smrti nisem vzrl nikjer!
Jaz bi pa rekel:
A mislij nisem vzrl nikjer!
Seveda, moj prijatelj piše za denar, ker je v vednih zadregah. Kdo je pa večji siromak od dijurnista, pisarja." Najhujše mu je pa to, da ni vkljub vsemu pisateljevanju dosegel nobene slave v Slovencih. O, kako ga to grize! Kadar nikjer ne sprejmo kakega spisa, temveč mu ga vrnejo vsa uredništva, tedaj se kar kuha v njem. Ob takih prilikah me običajno povabi, pa greva v gostilno k Jerneju na sv. Petra cesti, prav v
tisto, o kateri je Levstik zapel v Dunajskem Zvonu:
Na vrti pri Jarneji
Sinoči sem sedel,
Pijačo, jed pred sabo
Na mizi sem imel —
in tam zabavljava čez nase slovstvene trinoge. „Kaj mislijo, da imajo monopol našega slovstva v rokah, da nihče drug ne znä nie pisati kakor Stritar pa Krsnik in Tavčar in Suklje? Ce nima kdo vseuČiliške izobrazbe, pa menijo, da ne sme pisati! Toda ne bo tako, gospodje! Mi vam pokažemo, mi se vam upremo, mi, mali, teptani pisatelji, mi vas uničimo!" Tako je kričal moj prijatelj, ko ga je razgrelo vino. In jaz sem mu pritrjeval, ker mi je govoril iz srca, zakaj Tomšiču še nisem oprostil, da mi je vrgel prvi spis v koš; pritrjeval sem prijatelju: „Da, mi vstajamo, in vas, slovstveni prvaki, vas je strah!" In tako vesel je bil moj prijatelj Anton, zaničevani, teptani, nepripoznani slovenski pisatelj, da me je objel in — poljubil. O, kako sta se razumeli najini duši! Da naju je videl stari Horacij, gotovo bi bil vzkliknil: Par nobile fratrum! kakor je večkrat citiral lanski gospod razrednik. Tam pri Jerneju sva naredila zaroto zoper samopašne slovstvene prvake. Levstika pa, mislim, tisti večer — ni bilo na vrtu pri Jerneju. Samo zaradi jedne slabosti je križ s tem prijateljem Antonom. To lepo na-vadico ima namreč, da gre vsako nedeljo večer v prijateljske kroge po raznih gostilnah. Kdo bi mu to preveč zameril? A so, ki mu zamerijo, in sicer tako zamerijo, da ga iz gostiln mečejo. VeČ nedelj sem že tu, pa še vsako je prirobantil domov po polnoči, ves razjarjen, preklinjajoč, da smo se vsi vzbudili, in potem je pravil, kakšno gnezdo je ta Ljubljana, ki olikanega Človeka v njej iz gostiln in kavarn mečejo, dočim je Praga stokrat večja, pa se mu kaj takega nikdar ni zgodilo. Pa mu res delajo krivico. Koliko je on že storil za narodno stvar! Pomisli, koliko je storil že za samo slovensko gledišče: tri leta je bil šepetalec v tistem kur-niku, pomagač spominu igralcev in igralk, in to skoro zastonj. To mi je sam pravil. Da, on je bil šepetalec v slovenskem gledišču tudi oni usodni večer, ko je neki igralec pozabil svojo ulogo, ki je obsezala samo stavek: „Gospod vitez! konji so osedlani" ; pozabil je bil in zavpil mesto tega tje po odru: „Gospod vitez! pili smo ga". Ko ga pa niso mogli spraviti z odra v naglici, ker je bilo žal res, da so ga pili, je prišel režiser ter sunil nesrečnega oprodo naravnost noter v šepetalČev kurnik, kjer je bil moj prijatelj Anton. Tedaj mu je oproda padel na glavo, in dočim je komaj sam imel prostora v tisti pečnici, bila sta sedaj dva, dejanje se je
bilo pa šele začelo. Tedaj je mnogo trpel, in to mi je tudi sam pravil. A vsega tega Ljub-ljanČanje ne vpoštevajo in mečejo iz gostiln mojega prijatelja Antona, Češ, da je siten. Siten je res, pa le nedeljo po noči in pondeljek zjutraj, ko je treba vstati, in k večjemu še opoldne, Če je bil od svojega „šefa" kaj ozmerjan v pisarni radi zaspanosti, ki se mu pozna o ponedeljkih. Sicer se pa živi prav lahko ž njim, lažje nego z bratom osmošolcem, ki je jako dolgočasen in samo pripoveduje: o, kako težka je višja gimnazija, zlasti sedma in osma, in da ne verjame, ali jih bom vse izdelal; to pa menda pravi zato, ker je on v vsako hodil po dve leti. Sploh se ž njim ne menim dosti. Mož nima čisto niČ življenja v sebi. Z mamico se včasih kaj pogovoriva. Vedi, da sem jako napredoval: hrane nimam več v ljudski kuhinji, ampak doma; toliko že prislužim. Živimo prav patri-jarhalično: zjutraj kavo, če smem tako imenovati tisto čobodro, o poldne je juha in meso, zvečer pa zopet kava, in tako dan za dnem. Saj je prav: kratka večerja — dolgo življenje. — Dijakov nas je v tem koncu mesta nekaj več v stanovanjih. Prav nam nasproti stanuje neki šestošolec; star mora biti blizu 25 let, ima tudi brado in pa grbast je precej. Ta mož gre vsako jutro pred šolo k bližnjemu peku ter izpije jedno „šilce" brinovčka. Pravi, da potem lažje in hitreje misli v šoli, ker mu brinovec podi kri gor in dol po možganih. Vendar pa jako počasi leze naprej po šolah, ker presedi v vsaki po dve leti. A jaz ga imam rad. Nikdar ni slabe volje, no, denarja pa mu tudi ne manjka.
A veš, kaj zapažam na sebi, Josipe? To pomlad se mi je začela z vso silo oglašati pevska vila tam v zeleni gori ter me klicati k sebi. V srcu mi je tako nemirno, čudno; o vinu, če je pristno, sem slišal praviti, da pomladi vre v sodih, tedaj namreč, ko cvete vinska trta. Je-li v meni tudi pristno to vretje.' Zadnjič smo pisali pri Marnu šolsko nalogo: „Kras gorice, slava vrta, — Zemlji najsvetejši les." (O vinski trti.) Jaz sem bil tako navdušen, da sem napravil vso nalogo v — ditirambih. Nazaj je še nismo dobili.
Mislim, da je prav, Če ti povem, da sem si kupil nov klobuk in sicer s širokimi okraji, prav slovanski, umetniški; Domen je rekel, da se mi jako poda. In še nekaj! Olga mi je pisala. Pa nikar se ne Čudi preveč: nič posebnega, ni-kakega zaljubljenega pisma. Rada bi se navadila slovensko ne le govoriti lepo, ampak tudi gladko, pravilno pisati, in zato mi želi pisati vsak mesec o raznovrstnih rečeh, zlasti pa o našem slovstvu. Vprašuje me, Če čitam „Cyclamen" in kako mi ugaja? Sam še ne vem, kaj odgovorim.
Sedaj še jedno žalostno novico. Ne vem, kako to pride, a skoro vsako pismo do tebe sklenem s kako tako novico, kakor „Slovenski Narod", ki na koncu prinaša poročila, kdo je umrl. Glej prijatelj, ni teden od tega, kar je ležal blizu nas v neki hiši na mrtvaškem odru neki vseučiliščnik, Gorenjec. Bil je najlepši na vsej gimnaziji: visoke rasti, s krasno brado, lep kot iz voska; pred dvema letoma je bil v osmi šoli. Tedaj je nosil pri procesiji sv. Rešnjega Telesa šolsko bandero. V stolnici so vsi „defi-lirali" mimo njega in njegovih dveh spremljevalcev. Takrat sem si mislil: Kaj pojde neki ta študirat? Bil je na Dunaju pravoslovec; letos kmalu po božiču se je vrnil v Ljubljano. Videl sem ga vsak dan hodečega za vodo. Imel je sušico in vidno hiral od dne do dne. Pred tednom je bil pogreb. Krasen pomladanski dan! Oh, in on, ki je bil cvetoč ko pomlad, poln najlepših upov, nadarjen, moral je ostaviti v najlepši dobi svet! Dasi nisva bila znana, a bilo mi je neznansko hudo. Kaj mora vsak zboleti, vsak prezgodaj umreti, kdor se napoti v daljni, širni svet? Ah, in spomnil sem se Stritarjeve pesmi: Spomladi le nikar! kjer pesnik kliče tudi meni iz srca:
Bodi! Temno zagrinjalo padi Ter zakrij mi solnca zlati žar; Kedar te je volja, me presadi, Stvarnik, v drugi svet, le ne spomladi, Le spomladi, prosim te, nikar!
Ne maram dalje presti teh žalnih misli j! Z Bogom!
51. Ovid — pevec ljubovanja. Ni in ne bo vzor! „A volje bodimo močne in krepke!"
Duhovniki.
. . . robnika . . .
Dragi oče! Hudo, ostro pismo ste mi pisali zadnjič in posvarili ste me tako, da si skoro ne upam o tej stvari več govoriti z Vami. A vendar, ker sami večkrat pravite: „da se resnica prav spozna, čuti je treba oba zvonä — audiatur et altera pars", upam, da mi ne zamerite, Če Vam razodenem nekatere pomisleke in težave, ki jih imam. Mislim, da ste Vi, dragi oče, preostri; kako pa je mogoče, da dijak ne bi čisto nie mislil na tisto čustvo, ki se imenuje „ljubezen"? Zlasti v peti šoli, ko Čitamo Ovida, ki je bil zaljubljen od nog do glave in ki je najrajši pel o ljubezni? Gospod profesor latinščine nam je povedal, kakšen ptiček je bil ta Ovid v mladosti, kako je svoje ljubezenske burke in dogodke popisal v treh knjigah (Amorum libri tres) in da je celo učil mladino rimsko,
gospodiče in gospodične, umetnost zaljubiti se, in sicer zopet v treh knjigah (de arte amandi 11. 3). A pristavil je gospod profesor tej razlagi resne besede: Ako sem vam Ovidove norosti razložil nadrobneje, storil sem to namenoma, ker moje načelo v vzgoji je to : mladini ničesar ne prikrivati, vse ji povedati, a potem ji kazati, kaj ni pravo, Česa se mora varovati. No, in potem nam je gospod profesor res pokazal, kako bridka kazen je doletela lahkomiš-ljenega Ovida, zakaj strogi cesar Avgust ga je pregnal z Rima v Tome, mrzlo, pusto mesto ob Črnem morju, kjer je vzdihoval deset let, do smrti svoje, in zastonj prosil Avgusta in zastonj tudi naslednika Tiberija pomiloščenja. Ovid se je bil cesarju zameril za zmerom. Na to žalostno usodo pesnikovo je pač meril Prešeren v „Glosi", kjer poje:
Slep je, kdor se s petjem vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; Pevcu vedno sreča laže, On živi, vmerje brez d'narja.
Le začniva pri Homeri: Prosil reva dni je stare; Mraz Ovid'ja v Pontu tare; Drugih pevcev zgodbe beri . . .
Res se mi je milo storilo, ko smo čitali v Šoli ono žalostno pesem Ovidovo, v kateri popisuje svoje slovo od žene, Rima: po noči, ko je vse spalo, moral je v prognanstvo.
Cum subit illius tristissima noctis imago,
Qua mihi supremum tempus in Urbe fuit;
Cum repeto noctem, qua tot mihi cara reliqui:
Labitur ex oculis nunc quoque gutta meis . . .
Kadar se bliža noči nesrečne mi tožna podoba,
Ki mi poslednji je v njej v Rimu potekel bil
čas;
Kadar se spomnim noči, ki v njej sem drage
ostavil:
Kane še zdaj mi vselej solza iz mojih očij . . .
In tako gre ta tožba, to žalovanje naprej celih deset let; vedno je pošiljal pisma v Rim, da bi zadobil zopet milost Bridko, hudo je to, da, a moško to ni! Ovid ni moj vzor in ne bo nikdar! Moj vzor je mož, kakoršnega slika Gregorčič v pesmi: Na bregu:
Na bregu stojim in v morje strmim: Pod mano srdito valovje Rohni ob kamnito bregovje;
In jaz se na robu ne ganem, Viharju kljubujem, ostanem!
Ti streti me moreš, potreti nikdar, Usode sovražne besneči vihar!
To so moške besede, to moško dejanje, a ne tisto Ovidovo, ki je bil z jednim mahom, vsled nemilosti pri cesarja, ves potrt in — strt! Ovid ni bil možak!
Kedor je možak, Strupene se kupe ne brani, Sladke se nikdar ne vpijäni, No vedno ostane jednäk, In vedno ohrani Si pokoj sladak!
Ovid pa se je vpijanil sladke kupe, a potem se je branil — grenke!
Glede na to Vam priznavam, dragi oce, kar ste pisali, da tako nesramno, mehkužno življenje in pa tisto ljubovanje oslabi voljo; res je to. Četudi Ovid zaradi svojega razkošnega življenja v mladosti ni izgubil žive domišljije, tudi ne spomina, sploh pesniškega daru, a izgubil je vso — voljo: prej razposajen in nebrzdan, v nesreči pa prosi in vzdihuje kot otrok! Je-li to moško? Jaz pa se hočem ravnati po geslu Gregorčičevem, katero kliče:
A volje bodimo močne in krepke!
In tudi tega sem se prepričal, datak mehkužnež, razkošnež ne pozna nobene ljubezni do svoje domovine. Ovid sam to dokazuje. Moj prijatelj Gruden si je izposodil iz licejalne knjižnice neko občno slovstveno zgodovino, katero oba kar požirava. Pomislite, slovstvo vseh narodov je notri ocenjeno! In kako lepo, pesniško piše ta pisatelj! Samo to Vam pa moram tudi opomniti, da je pisatelj hud nasprotnik vere, in kjer le more, udari po njej. Sam ne vem, je-li protestant, ka-li? No, ta pisatelj pripoznava sicer, da je Ovid najplodovitejši in v domišljiji naj-nadarjenejši pesnik rimski, toda pravi tudi, da noben pesnik ni bolje izrazil, kako globoko je bil padel poganski svet, kakor uprav Ovid, ki poje (Amor. II. 10, 22):
Felix, quem Veneris certamina mutua perdunt!
Di faciant, leti causa sit ista mei!
Induat adversis contraria pectora telis
Miles et aeternum sanguine nomen emat.
At mihi contingat Veneris languescere motu . . .
Naj se oborožuje vojak in hiti v boj za domovino in naj si kupuje s krvjo večno slavo: — jaz si želim počasi hirati, zadet od puščice ljubezni . . . To je ljubezen do domovine.'! Fej te bodi! Ovid ne bo in ne bo moj vzor nikdar! In prav zbok tega, ker se spomnim Ovida, mi ni veČ tako všeč Prešernov sonet, ki ga je postavil na Čelo vsem drugim, v katerem tudi pravi, da ne bo opeval domovine in slavnih bojev, ampak „Kranjic lepoto in Čast nevsmi-ljene device".
Če je res, kar je pisal prof. Wiesthaler v Dunajskem Zvonu 1877, da je propad nravnosti pri Rimljanih zakrivil tudi propad naroda samega, potem je tudi res, da je Ovid mnogo pripomogel k propadu rimskega naroda, ker je s svojimi pesmimi mnogo škodoval nravnosti.
Sicer pa sem z velikim veseljem čital vse, kar je prišlo na vrsto v šoli, o Arijonu, ki ga je rešil delfin, in to smo se učili celo na pamet, 35 vrstic, z onim znanim zeČetkom:
Quod mare non novit, quae nescit Ariona
telius ?
Carmine currentes ille tenebat aquas.
Citali smo tudi iz VIII. knjige Metamorfoz pravljico o Dajdalu in sinu mu Ikaru, ki Vam je še morda znana: Dajdal je bil namreč velik umetelnik, ki je znal vse narediti; trinog Minos pa je vrgel njega in sina njegovega, Ikara, v ječo. Toda oče je naredil sebi in sinu iz manjših in večjih peres, katere je zvezal z nitimi in voskom, umetne perutnice, da bi pobegnila preko morja. Predno pa sta se spustila na pot, poučil je oče sina, kako naj se vede na poti, kako naj leti; zlasti dvoje mu je priporočal: ne prenizko leteti, da se peruti ne omočijo v morju in tako postanejo težje, pa tudi ne previsoko, zakaj tako bi prišel preblizu solnca in njega vročina bi raztopila vosek, ki drži skupaj peresa. In nato sta si privezala peruti ter vzletela iz ječe. V začetku je šlo vse dobro: oče je letel naprej, sin za njim, skrbno pazeč, da se je držal tako visoko kakor oče. Polagoma pa mu je rastel pogum in se je prevzel: vzdignil se je više pod nebo, da bi mlada prsa dihala Čisti vzduh tam gori. Toda ta predrznost ga je pogubila. Vsled solnčne bližine se je stopil vosek na perutih, Ikar pa je padel, brez perut, v globočino morja. Padajoč je še klical očeta, a predno je ta začul glas in se ozrl, bil je nesrečnež že v morju; le perutnice, plavajoče po morju, govorile so žalostnemu očetu, kaj se je zgodilo. Oče je sedaj letel sam dalje, morje pa se še danes imenuje Ikarsko morje. — Prav lepa pravljica, samo, da so se stari Grki zelo vrezali ob tem, zakaj to ni res, da čim više se vzdiguješ, tembolj vroče je, temveč prav nasprotno: čim više, tem mrzleje, kar ve vsak, kdor stopi na visoko goro ali kar zlasti spri-čujejo zrakoplovci. — Brali smo tudi ono pravljico o Nijobi, tebanski kraljici, ki je imela sedem sinov in prav toliko hčera, pa je zaničevala zbok tega boginjo Latono, imajoČo le dva otroka, Apolona in Dijano. To zaničevanje pa je tako razdražilo Latonina otroka, da sta pomorila ves Nijobin zarod, Apolon sinove, Dijana pa hčere. Nepopisna je bila žalost Nijo-
bina: od tuge je okamenela, in še sedaj teko iz kamena neprenehoma solze. Tako pravljica. Gospod profesor nas je opozoril tu na pesniško nadarjenost Ovidovo: kako mojstersko je popisal smrt otrok Nijobinih, vseh štirinajst jih je bilo pomorjenih, pa vsak na drug način, in vse to je pesnik popisal tako živo, da jih kar vidimo, kako padajo mrtvi v naročje nesrečni materi. Ta popis je krasen vzgled pesnikom, rekel je gospod profesor. Naš Domen pa mi je rekel, ko sva šla zadnjič iz šole: „Ivan, glej, kakšen razloček je med Nijobo in — Marijo! K oni so bežali otroci, pa jih ni mogla varovati, vse je izgubila: kdor pa k Mariji pribeži, in če je Še tak grešnik, vsak se reši." „Domen",
v srcu. Ne veste, koliko zabavljanja proti duhovnikom slišim; ne vem, ali je vse to resnično in pravično, ali ni. Bodisi v šoli med urami, bodisi na ulici, bodisi doma, vedno slišim, kako udrihajo po duhovnikih. Zares: ako je to govorjenje krivično, so duhovniki pravi trpini; ako pa je resnično, ne vem, kaj bo z našo vero. To pa me žali in draži najbolj, da so menda duhovniki preganjali naše najboljše pesnike, Prešerna, Jenka, Levstika, Jurčiča, nazadnje še Gregorčiča, ki je sam duhovnik! To sem vse slišal in Čital.
Ne zamerite, ljubi oče, da sem Vam vse povedal; komu naj potožim, če ne Vam?
Vaš nemirni
Ivan.
rekel sem jaz, „k tebi ne bo nihče pribežal, če boš zmerom pridigoval."
Pa dovolite, dragi oče, še jedno opazko k Vašemu poslednjemu pismu. Pravite, da se nikdar ne naveličate poslušati božje besede. Meni tudi ne preseda, toda —- težko zapišem, ker mi bodete gotovo šteli v zlo, pa bodi, kar hoče: Večkrat slišim, da duhovniki ne žive tako, kakor pridigujejo na prižnici. Sošolec Vrbec n. pr. mi je pripovedoval letos, da je pri njih gospod, ki nima dosti vere, ki ne moli nikoli svojih du-hovskih molitev, in ki je njemu samemu o počitnicah jedenkrat rekel: „Kar ste se v Zgodbah učili, vse vkup ni nič res." Drugi so mi zopet pravili druge nelepe stvari, da me je že bolelo
52. Nulla dies sine linea. Nos numerus sumus . . . ! Prostost! V naravi. Zopet doma! Na poti. Vilharjev dom. Cič ne da nie. Morje, morje! Na Trsatu. Iz ljubezni do matere. Na mitnici. Neptun. Med Hrvati.
Slovanska vzajemnost.
. . . velikega srpana . . .
Ljubi prijatelj! V lopi na šolskem vrtu sedim, ko to pišem, in uživam počitnice, kar jih je še, z veliko žlico, kakor ob „žegnanju". Sapica prijetno pihlja okrog mene, jaz pa mislim na Prešernove besede v pesmi Slovo od. mladosti, ki v njih pravi mladini:
Ne z misli, da dih prve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile.
Ali se bo tudi meni tako godilo? — Vendar nisem se vsedel v lopo zato, da bi premišljeval take žalostne reči, ampak da ti popišem svoje popotovanje o teh počitnicah in pa kako se mi sploh godi. — Najprej ti pripoznam, da sem že nestrpno čakal sklepa šolskega leta. Tako sem se „drgnil" botanike, da sem bil že ves neumen. Pomisli samo to, da sem prišel k peku ves zamišljen ter vprašal: Koliko sta dve žemlji? Šele ko je bila krava iz hleva, sem se spomnil svoje neumnosti. Pomisli, pa petošolec! A vkljub vsemu učenju ne znam botanike nič in
ne poznam skoro nobene rastline. Kar sram me je, ker vem, da olikan človek mora vedeti tudi to. Slednjič je vendar prišel rešilni dan. Profesor Marn nam je h koncu priporočal, naj dobro porabimo počitnice, nobenega dne ne zapraviti, nulla dies sine linea, vsak dan se kaj učiti, pa kaj zapisati v svoj dnevnik! Sklenil sem bil, da bom tako delal, od sklepa do zvršitve je pa dolga pot, kakor veš. —
V „perijobah" ali šolskem naznanilu so me zopet debelo tiskali. Skoda črnila! Na katerem mestu je kdo, to je vse jedno, saj nam je pro-
Most čez Dunav v Budapešti.
fesor [latinščine parkrat navedel besede Hora-cove, da smo ljudje — le število, nič drugega:
Nos numerus sumus et fructus consumere
nati —
kar je po nemško prevedel:
Wir sind Nullen, sind Bäuche, nur Frucht zu verzehren geeignet.
Homerski smeh seve, ko smo slišali prvič! Pa res rad bi že Čital tega Horaca, ki tolikrat slišim o njem. V osmi šoli pride na vrsto. A sedaj na počitnicah res nisem za nobeno drugo rabo: samo jedel bi, in kjer zapazim kako zrelo jabolko ali hruško, takoj je po njej. Kaj hočeš:
fructus consumere nati! — Šestošolec Rajtguzen, ki je bil to polletje prvi, je bil tisti dan tako vesel, da je celo ljubo dopoldne in še popoldne hodil za vodo, kjer prodajajo Vipavke sadje, pa kupoval in jedel od samega veselja, da je — prvi v šoli. Wir — sind Bäuche!
Se dopoldne sem jo mahnil proti domu. Načelo imam: iz Ljubljane kolikor mogoče hitro, saj je zadosti deset mesecev tiČati v njenih starih zidovih. Dečki, ki sem jih poučeval, izdelali so vsi. Hvala Bogu! Pri BoČkovih je bila ločitev malo huda. Mali Vladimir, ki je izdelal tudi z odliko, navadil se me je tako, da se ni hotel ločiti od mene. Prosil in maledoval je
stariše, da morajo tudi mene vzeti s seboj, ko pojdejo v letovišče na Gorenjsko; brez mene da ne gre, pa ne gre. Potolažil sem ga s tem, da sedaj sicer moram domov zaradi očeta in matere in malih bratcev, ki bi me radi videli, da pa kasneje pridem gor k njim na Bled. Tudi Olga je pristavila, naj pridem, da bomo govorili o našem slovstvu. — Tako sem bil prost, prost vseh spon, prost skrbij! O, kaj je dražjega na svetu od prostosti!
Korakal sem peš domov. Prava reč, osem ur! In pri tem opazujem naravo. Kaj je lepšega? Saj poje Jenko v „Obrazih" o naravi tako lepo:
Vstala je narava Ter se giblje živa; Znane čute kaže, Kar nebo pokriva.
In srce umeje Čudne govorice, Ki jih govorijo Zvezde in cvetice.
Kamenje budi se, In ol^utke moje Z mano čuti, z mano Glasne pesmi poje.
Mrak je legal po zemlji, ko sem dospel vrh hriba, pod katerim se razprostira naša dolinica, tudi Tebi dobro znana. Iz dimnikov se je kadilo, kakor v vojski: gospodinje so kuhale večerjo, kosci vriskaje šli s kosami na ramah in šopi jagod za klobuki domov. Zazvonilo je „Ave Marijo" v domaČem zvoniku. Kako me je pretreslo vse to! Tako je moralo biti pri srcu Prešernu, ko je zapel sonet:
O Vrba! srečna, draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta. —•
Postal sem malo; zdelo se mi je, da sem se vendar precej izpremenil: tistega veselja do molitve n. pr. ni več, in kako rad sem doma prebiral „Življenje svetnikov" in kako sem sam ves hrepenel in noč in dan mislil, kako bi bil njim jednak — a sedaj? že več let nisem prijel za tako knjigo. Ne vem, bi-li še mogel čitati kaj takega. V šolskih klopeh se vse odrgne, hlače, pa tudi domišljija, kakor piše nekje Leveč v Dunajskem Zvonu, pa tudi — pobožnost, ki jo je vcepila mati v srce.
Tema je že bila, ko sem dospel slednjič v vas. Povsod je dišalo po senu, ki so ga spravljali v kozolce. Pridem pred šolo. Oče so sedeli zunaj, mlajši bratci in sestrice so skakali okrog njih. To je bil vik in vrisk, ko so me zagledali. Objel sem vse po vrsti, očetu pa podal roko. Hitel sem tudi v kuhinjo mater pozdravit.
Ko sem povedal, da sem „izdelal" in sicer dobro, hej, to je bilo veselje! Oj, da je vedno tako! Prišli so na vrsto drugi pogovori; rekli so mi, da sem vzrastel i. dr. Večerja mi že davno ni šla tako v slast, kakor oni večer. In zopet sem spal v svoji sobi. Pri Gromovih je bilo vse tiho; oče so mi bili malo prej povedali, da bo v treh dneh prodaja ... O ubogi, ubogi ljudje, uboga žena, nesrečni otroci . . . In ta nočni mir, oh, ali ni to kakor mrtvaški mir? Po vasi pa so pripeli fantje, brezskrbni in veseli, pojoč ono znano:
Pobič sem star šele osemnajst let, Cesar me hoče k soldatom imet', Kako bom soldat, K' sem fantič premlad, Pa ne morem še puške držat'? Meni je bilo tako tesno pri srcu. Oh, mislil sem si, na vasi slišiš petje, toda ako bi pogledal v hiše, videl bi toliko trpljenja, slišal toliko joka, da bi te petje minulo za zmerom! — Drugi dan sem se pokazal gospodu župniku, ki naju je oba z očetom povabil h kosilu. Tedaj sem bil prvič povabljen, ker ima župnik to načelo, da pred peto šolo ne povabi nobenega dijaka. Že vidim, Čimdalje bolj se mi odpira lepi, široki svet! He, le jadrajmo ven!
In res sem jadral. Ob tednu je prišel sošolec Domen, ki sva bila ž njim v dogovoru, da pojdeva popotovat na Reko in na Trsat. Očetu in materi sem povedal, da popotovanje je potrebno, saj smo pisali še nalogo:
Ta ni možak, ta ni za rabo, Kdor tujih videl ni ljudij. Dovolili so mi in bili celo zadovoljni. Tri gol-dinarČke sem imel v žepu, ko sva drugo jutro ob štirih vstala ter šla po Krasu mimo St. Petra skozi Zagorje, kjer sva zavila toliko v stran, da sva obiskala Kaleč, rojstveni kraj pesnika Vil-harja, Čegar pesem Na Kalcu smo letos, in gotovo tudi vi v Novem mestu, brali med „mirno-navdihnjenimi poezijami" v Cvetniku:
Na Kalcu prebivam, Kjer Pivkni je vir; Po zemlji slovenski Krog mene je mir.
Tam Javornik črni Zaslanja izhod; Po notranjski zemlji Pozdravlja naš rod.
Pred mano se steza Moj ljubljeni svet, Vsa lepa dolina, Ki Krasu je cvet. idr. idr.
Prišla sva mimo Knežaka v Ilirsko Bistrico in od tod dalje na istrski svet. Samo kamenje:
Svuda goli kamen gaze Trudne noge po pustini.
Tužna Istra res! — Onkraj vasi Lipe sva došla Gica (zakaj tu je prava Cičarija), ki je peljal v pletenem košu nekoliko gnoja. „Kam peljete, oče:" vprašava. „Tje gor v ogrado", odgovori ter pokaže visoko na nekem hribu dolinico, kjer je imel njivo, gotovo dve uri daleč.
Wer nie sein Brot mit Thränen ass . . .
Ubogi narod, narod trpinov! Pa pravijo: CiČ ne da niČ . . . Kako bo dal, ko sam nič nima?! Mahala sva jo naprej, naprej; slednjič, po deset-urni hoji, ob štirih popoldne, se nekaj zasveti pred nama.
„Domen, kaj pa je to?" zavpijem.
„I, lej ga, morje!" odvrne Domen.
„Morje, morje? je-li mogočer!" Nepopisen je bil vtisek, ki sem ga dobil, ko sem prvič zagledal morje, morje adrijansko. Padel sem Domnu okrog vratu od veselja in sem ga objel. „Morje, morje!" ponavljal sem šepetaje. Obstala sva in gledala. Tistih 10.000 Grkov, ki so iskali pod vodstvom Ksenofontovim iz srednje Azije skozi Armenijo pot do morja, ne vem, če so z večjim Čudenjem, z večjim veseljem klicali: 0aAatta, ■0-äXaTxa (morje morje!) — V tem slovesnem trenutku je Domen povzdignil glas ter začel peti:
Buči morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela, Ko so jadra njih vojske, So nosila njih ime.
Molči, morje! kam si djalo, Al' si ladje pokopalo, Jih razbilo ob peči, Da jih videti več ni?
Ni jih morje potopilo, Ni jih ob peči razbilo; Da jih videti ni več. Tega kriv je tuji meč!
Glede na petje ti moram toliko opomniti, da sva bila sicer oba dobra pevca, toda najbolje „zadeneva" tiste pesmi, ki so brez „not". — Praznične volje prideva v mesto. Napisi večinoma italijanski, ptuji. Brez obotavljanja jo mahneva na Trsat. Stopnice sva štela, pa tudi
nama se ni posrečilo, dognati njih število. Sploh glede na naju z Domnom bodi brez skrbi: nove vere ne bova izmislila. Pozvoniva pri vratih frančiškanskega samostana. Da si videl tedaj Domna, kako se je naredil ponižnega! Kakor lisica, ki je pridigala na novi maši. Vprašal je fratra vratarja, Če ne bo sedaj jedenkrat kmalu shod na sv. Trsatu. Vratar se je namuzal ter odgovoril, da jeden shod ni dolgo, kar je bil, jeden pa bo po par tednih; pa če tudi shoda ni, naj le vstopiva. In tega povabila sva Čakala. Saj veš, studiosus, pauper et humilis! Čudno se nama je zdelo, da nobeden izmed oo. frančiškanov ni hotel pogledati najinih šolskih spričeval. Najbrže se nama je bralo že na najinih poštenih obrazih, da sva „brez zvijače", nedolžna ko „Lahov koš". Samo jeden mlad gospod, ki je rekel, da je še klerik, naju je vprašal po imenih, češ, da si naju bo zapomnil, ako bi jeden ali drugi postal kdaj sloveč mož, da lahko poreče: Jaz sem ž njim govoril na Trsatu, in tedaj je bil ubog dijak! Povedal sem mu sicer svoje ime, toda slišal vem da ga ne bo več. Tomšič, Tomšič!! — Spala sva vsak v jedni samostanski celici. Ko sem bil že v postelji, sem se spomnil Gregorčičeve V celici:
Iz neme cele v živi svet Mlad samotar strmi, Venočih lic bledoči cvet Krope mokre oči . . .
a samo prve kitice, med tem so se mi zaprle oči ... O kako prijetno sem spal, visoko nad morjem, blizu tistega gradu, kjer so Frankopani nekdaj mogočno vladali, tisto noč pa je neznan potomec ubogih Slovencev tako kraljevo spal. . .
Zjutraj sva vstala ob štirih kakor oo. frančiškani ter šla k sveti maši na kor. Mene je doletela celo ta Čast, da sem smel meh pritiskati orgijam. Hej kako so pa tudi bučale te orgije, kakor
.... morje adrijansko! . . .
Po maši sva dobila zajutrek, da ti razložim vse z „epiško natančnostjo" in sicer je bila kava tako sladka, da so se mi kar ustnice sprijemale. Moj Bog! toliko sladkostij nisem užil še v svojem življenju. Zato je bila pa ločitev bolj grenka. Ko sem odhajal, bil sem tako niČe-meren in sem mislil, da kak mlad klerik gleda za menoj ter izdihuje:
Le romaj, romaj svojo pot, Glej, svet je lep ko vrt; Rad bi s teboj iz teh samot — Izhod mi je zaprt!
Mesta sva bila kmalu sita; jaz bi se bil neizrečeno rad vozil po morju, toda zastonj me
ni hotel voziti nihče, drugače pa — jaz nisem mogel. In tako so le misli plavale po vodi in pa up, kakor poje Prešeren:
Moj up je šel po vodi
Le jadrajmo za njim! —
Predno pa sva ostavila mesto, kupila sva z Domnom nekaj v spomin. Dolgo sva ugibala semtertje, slednjič pride meni dobra misel. „Veš kaj:" pravim, „kava je tukaj mnogo cenejša nego doma. Kupiva je vsak jeden kilogram. To bo materama največje veselje." In res sva storila tako, iz same ljubezni do matere! A sedaj — kako bi prinesla to nesrečno kavo iz mesta, ko je vse polno stražnikov: Ker sva jo hotela udariti v gore proti Cubru, morala sva Čez most, pod katerim šumi deroča Reka. Na mostu pa se je izprehajal mitniČar mogočno, bahato. Kako mimo njega? Hotela sva se ravnati po načelu: divide et impera! — zato sva se razdelila: najprej je šel Domen, nesoč pod pazduho zavoj s kavo. Držal se je moško kakor grenadir, in — ušel je. Kako sem mu zavidal! Sedaj je prišla vrsta name. No, vojskovodja vem da ne bom: v odločilnem trenutku, ko sem Jel mimo cestninarja in ko me je pomeril s svojimi majhnimi očmi, v tistem trenutku sem izgubil pogum, pogledal, koliko je še poti do konca mostu, hotel v obupu zbe-žati — pa v tem hipu me je zgrabil mali mož za vrat ter zavpil: „Stoj!" — in ko je zavpil, pokazali so se mu v ustih trije veliki zobje, — samo tri je imel — in zdel se mi je kakor sam poganski bog Neptun ali Pozejdon, ki je varoval vode in nosil pri sebi vedno vile s tremi rogli. Ta Neptun me je vlekel po sredi mostu v veliko hišo tam pred mostom. Pomisli, petošolca, pa gnati po mestu zaradi tihotapstva! Oj sramote! Domen je stal od daleč in gledal; saj mi tudi on ni mogel pomagati. V oni hiši so me sodili; bilo je več tistih mož s kapicami zbranih. Jaz sem malo govoril: le to sem trdil, da nisem vedel za prepoved glede na kavo. To je bila laž, vem, in sedaj mi je žal, ker ni moško, lagati se, in bolje bi bil storil, da sem kar molčal. No, slednjič so milostno sklenili, da kazni mi ne bodo nakladali, ampak samo carino bom plačal. Tisti bradati trizobi Neptun je bil pa ves čas za to, da bi me zaprli . . . . k sreči ga ni obveljalo. Tako sem dal zadnje krajcarČke. Moja kava pa je bila sedaj samo za tri krajcarje cenejša nego doma v proda-jalnici. Toda vse sem pretrpel rad, saj sem iz ljubezni do matere, ki sem ji hotel narediti veselje. Saj veš, kako pravi narodna pesem:
Vse to ljubezen s'tri.
Koliko pa mati pretrpi za sina! Ali ni prav, da tudi sin kaj trpi za njo?
Nosil sem tisto kavo tri dni po gorah in dolinah do doma, in ni me težila, ker sem ves čas mislil samo na to, kako bodo mati veseli, ko jim prinesem tak spomin iz Reke. Vidiš:
Vse to ljubezen s'tri.
Tisti dan sva hodila jednajst ur po samih gozdih hrvaških, ne da bi videla kaj posebnega. Nikdar več ne grem na tako pot. Ob 9. zvečer, ko je bilo vse tema okrog naju, naletiva sredi gozda na tolpo ciganov, ki so se greli okrog ognja. Obšla naju je sicer malo groza : kaj, Če naju ubijejo: Toda razven otrok, ki so kričali za nama: „Liepi gospodine, dajte mi jedan sold!" ni se zmenil nihče za naju, še psi naju niso oblajali, tako malo vredna sva se jim zdela.
V Gerovo sva prišla ob 11. uri. Prenočila sva v skednju neke gostilne, na slami. Domen je bil nekaj znan z ondotnim učiteljem. Drugo jutro sva dobila zajutrek pri njem. Jako me je razveselilo, ko sem zapazil na mizi knjige „Matice Hrvatske". Pazljivo sem poslušal, kako je mož govoril lepo, književno hrvaščino Bil je to zares bratski pozdrav. — Po triurni hoji sva prišla v Cubar, kjer je bil doma Peter Klepec, ki je bil tako močan, da je smreke ruval z jedno roko iz tal in z njimi klepal ošabne Turke. Sedaj prebiva tam drug rod. Hrvaški abiturijentje pa gimnazijci so imeli tisti večer neko slavnost v Cubru: peli so, govorili so in plesali. Pa kako so plesali! Kdo bi mislil, dijaki! Midva sva se pomešala v njih kolo in z veseljem so naju pozdravili kot „braču slo-vensku." Pela sva ž njimi in trdila, da ostaneva
pri njih „sve do dana beloga."
Govorili smo navdušeno o slovensko-hrvaški, o slovanski vzajemnosti. Krasen večer je bil to! Že davno sem si želel sniti se s kakim hrvaškim dijakom in razodeti mu svoje srce, svoje želje. Tisti večer se je izpolnilo. Le žal, da so mladi bratje hrvaški preveč pozornosti darovali svojim ljubim, katerim so napivali v navdušenih besedah. Najbolj sem se čudil, kako znajo gladko govoriti in živahno se vesti v družbi, vse drugače kakor mi Slovenci. Po polnoči se je ta dijaška gospoda razšla. Ostala sva sama. Prosila sva v gostilni prenočišča, vsaj na slami. Niso ga dali. Sla sva trkat v drugo gostilno. KrČmar se oglasi iz temne izbe: „Sta Čete:" „Konaka" (prenočišča)" odgovoriva. „Nije mo-guče" odvrne Hrvat. „A čujte, brača smo Slovenci!" prosiva dalje. „Uzeo te vrag, Slovenac ili Svaba!" zarenči mož in zapre okno. — O vzajemnost, vzajemnost, taka sirota si ti! Prišel mi je na misel Preradovičev Putnik, ki je tudi zastonj trkal in prosil prenočišča, a ker ga nikjer ni našel, je milo vzdihoval po svoji dobri majki,
ki mu je vedno branila, naj ne hodi v ptuji Još konaka nišam našo !
A tudjincu siromaku
Još je veči mrak u mraku,
Još je tvrdja zemlja tvrda !
Majko mila, majko draga, Da ti vidiš svoga sina! Da ti vidiš njega sada Okružena od zla svega, Ti bi gorko zaplakala, Ruka bi ti zadrhtala, U žalosti grleč njega!
V-	*	•	. 1
Čutil sem, da je tudi to res, kar poje pesnik
dalje.	Tvoja zemlja ima svoje,
Nepoznaje jacje tvoje, Tudja ljubav ljubi svoga. Vendar zameril jim nisem, Čubrancem ; kdo bo ponočnjakom odpiral r Pa bi si bila za časa preskrbela „konak"! Kaj je bilo storiti? Otresla sva^ Čubranski prah z nog pa kar po noči ven iz Cubra, ki je res pravi pravcati — Čuber, pa proti kranjski meji. Po poti sem si za premišljevanje izbral Göthejev rek, ki so ga nam v šoli povedali večkrat:
Willst den Dichter du verstehn, Musst in Dichters Lande gehn.
Onkraj Prezida sva stopila na kranjska tla. Kako sva zavriskala! Domen je začel peti:
• Bodi zdrava, domovina, Mili moj slovenski kraj, Ti prekrasna, ti edina, Meni si zemeljski raj ... itd.
Res je povsod dobro, doma najbolje. Pri mejniku sva se z Domnom ločila. Popoldne enkrat sem bil doma.
Toliko še vem, da sem izročil materi tisti nesrečni zveženj kave, drugega pa ne vem veČ, zakaj takoj sem se vlegel v posteljo; truden sem bil do smrti, od tolikega pota in skoro niČ spanja. V hipu sem zaspal. Oh, Joško, in kako, kako sem spal!! Tako še nikdar ne v svojem življenju. Drugi dan opoldne sem se vzbudil. Kaj je bilo potem, ne bom Ti sedaj pravil; to sem ti pa zato tako obširno vse popisal, da se mi duh malo oživi, ker nam je Marn v šoli večkrat rekel, da se s pisanjem duh poživi in sicer bolj, če en list spišeš, kakor pa če prebereš celo knjigo; ali kakor jo je Jean Paul zavil: „Ein Blatt schreiben regt den Geist mehr an als ein ganzes Buch lesen."
Oživi tudi ti in piši kaj
Svojemu
Ivanu.
Književnost.
Slovenska književnost.
Lirske in epske poezije. Napisal Anton Aškerc. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr ä Fed. Bamberg. l8g6. 8°. Str. 196. Cena nevez. gl. 1.30, po pošti 1.35.; eleg. vez. gld. 2. po pošti 2.10. — Pred Šestimi leti je izdal naš pesnik prvo zbirko svojih pesmij z naslovom „Balade in romance" (prim, naš list 1. 1890., str. 156). Odtlej je objavljal v „Ljublj. Zvonu" one pesmi, katere je sedaj zbrane izdal z novim naslovom. Ker naš pesnik ne objavlja svojih proizvodov samo po jedenkrat v listu, ampak tudi v zvezkih zbrane, kaže s tem, da jih dovolj ceni in hoče ž njimi delovati med širšim občinstvom. In to je znamenito za Aškerčevo muzo, da ni skromna in boječa, — kakor semtertje marsikak pevec skriva svoje pesmi, ali poje kakor slavec, noj ga kdo čuje ali ne — marveč ta muza gre pogumno, s krepkim glasom med svet in hoče, da jo čujejo blizu in daleč. Zaradi tega pa ima javna kritika tem več pravice in dolžnosti oglasiti se jasno in umevno.
Ako primerjamo prvi zvezek Aškerčevih proizvodov s sedanjim, kaže se nam v tem napredek: tu nahajamo manj prizorov iz življenja, ki so ne-
0
prikladni za poezijo, kakor v prvem zvezku; na drugi strani pa se vidi, da so se pesniku glavni nazori okrepili in pojasnili, ker so tukaj izraženi čisteje in očitneje. V tem oziru je znamenito tudi to, da je našemu pesniku malo mari ono malenkostno opevanje prirode in njenih podrobnih predmetov, opevanje raznih nevažnih čustev, s kakor-šnimi se tako rada bavi poezija: on poseza rajši po važnih nazorih, naukih, obširnih razmerah v človeški družbi, ozira se v svetovne boje, ki se vrše bodisi na socijalnem ali na znanstvenem ali na nravstvenem polju.
To izraža takoj prva pesem „Moja Muza":
Moja Muza ni mehkužna Bledolična gospodična; Crnogorka je, Spartanka, Deva zdrava, ognjevita.
Moja Muza ne poseda V mesečini v polusanjah, Ona ljubi jasne dneve, Ljubi vroče solnčne žarke.
Pa tudi ne premišljuje samo, ampak vnema zadelo:
Moja Muza se ne joče Nad svetovnim gorjem britkim, Resno kliče le na delo, Ki naj spasi nas edino! —
V levi bakljo, v desni handžar Kvišku dviga moja Muza; Razsvetljuje teme klete In s tirani se bojuje.
To je pač dovolj jasno in krepko.
Vsa zbirka ima dva dela: i. Lirika. 2. Balade, legende, romance. V Liriki so zopet trije oddelki: a) Razni motivi, b) Iz popotnega dnevnika. c) Iz pesmarice neznanega siromaka. V „Raznih motivih" so različne lirske pesmi, različne vsebine in oblike. Najlepša se nam zdi „Večna luč" :
Na polji, polji širnem tam Stoji samoten božji hram. Svetilka zlata v njem gori, Gori vse dni in vse noči.
Svetilka gori tudi v temnem mraku in v divjem viharju. Tudi on (pesnik) je takšen božji hram in duša svetel je oltar. Lepa primera! Tudi pesem „Kosa" je mila in resna ob jednem, misel v njej je prav pesniška. Domoljubna je „Staremu pisatelju" (A. Kremplju) ; slavi njegovo delovanje v slavo domovine in povzema nauk :
A narod le — učiš nas ti —, Ki domovino ljubi, brani, Ki dela, trudi se za njo, Zasluži^ da si jo ohrani.
Veličastna je oda „Jek z Balkana" v spomin zjedinjenja bolgarskega naroda. Ljubavne pesmi so tri brez pomenljivih mislij. Jednako malopomembna je „Moderni Pegaz", kakor tudi „Vesni". Jako blizu proze je pesem „Slovenskim Sokolom", zato pa tem živahnejša „Mi vstajamo", ki bi utegnila s krepko melodijo postati nekaka slovanska mar-seljeza. Težko pa je prav označiti pesem „Jaz". Izvestno obdeluje modroslovno vprašanje v pesniški obliki premišljanja. Oni „Jaz", ki modruje, je „moč prirodna, živa, ki se giblje brez prenehanja, od vekov večna brez prestanja, ki pozna le zakon svoj železni, nepremakljivi, strogi, večni, trdi, neoporečni, s kratka: vesoljnost." Njej nasproti je človek črvič, nič, igrača, atom. In Bog? O njem govori „Jaz, moč prirodna" :
O, ne proklinjaj mi „očeta", O, ne proklinjaj mi — Boga! Ne „oče", tä ni brez srca, Brez krivd ne tepe on deteta. Ne! dober oče ne podi Otrok iz hiše sred noči.
Iz sladkega ne drami spanja, Ne goni jih iz stanovanja Polnagih venkaj v mraz in mrak! Iz postelje na cestni tlak Slabotnih porodnic ne meče, Ko dete v krilu jim trepeče.
Očetu smili se bolnik, Svet mu njegov je žalni krfk; Crez prag otröka, ki umira, Ne vlači oče in ne tira . . .
O, ne proklinjaj mi Boga! Ne, „oče", jaz sem brez srca, Jaz, moč vsemirna, moč prirodna, In tebi, človek, moč usodna . . .
Pesnik navaja tukaj „dejstva" ') in dokazuje, a kaj?. Da „oče" ni brez srca, kakor je prirodna moč. „Ko bi bil Bog „oče", ne bi ravnal tako z ljudmi, kakor se ž njimi godi semtertje. Vzrok onim nesrečam ne more biti Bog kot „oče". Kaj je torej Bog? Po takem dokazovanju ali Boga ni, ali pa je nezmožen in brezbrižen nasproti delovanju one usodne moči; nikakor torej ni krščanski Bog. Pesnik morda poreče, da je hotel omeniti jedino le prirodno moč, ki deluje po ne-izpremenljivih zakonih, ne glede na človekovo škodo ali korist in ne glede na Boga. Toda dovolj je znano, da ta moč ne deluje brez Boga, ker brez volje nebeškega „Očeta" nikomur niti las ne pade z glave. Ako je torej v tej pesmi pesnikovo modro-znanstvo, njegova „metafizika", reči moramo, da se ne strinja s krščanskim naukom.
V oddelku „iz popotnega dnevnika" nahajamo marsikatero prijetno in lepo cvetko poezije. Vse pesmi pričajo, da pesnik ceni potovanje in potujoč pridno opazuje. Seveda izraža tudi svoje misli ali nazore o predmetih, ki mu prihajajo pred oči: bosanski moslem mu je všeč, ker govori mil jezik, vera njegova mu ni na mari; mohamedanko po-miluje, da je zagrnjena in neprosta; v „Husrev-begovi džamiji" hoče videti, „kak Allaha moli Slovan" in kliče moslemskim vernikom:
Po svoje jaz — vi pa po svoje Kot bratje častimo Boga: Molitev je dobra i vaša, Ce dobrega vzdih je srca.
Ko bi govoril pesnik o molitvi moslemovi sami in jo pohvalil, ne bilo bi spotikljivo; ana tak način vsporejati molitev (pač) krščansko, ki je v imenu Izveličarjevem, z mohamedansko, to je čudno.
Naš pesnik je zabeležil odmeve svojega srca
na raznih krajih: v Novem Sadu, v Belgradu,
Pešti, Benetkah, Rutki, Krakovu, Carigradu, na
Velegradu. Z Velegrada nam zveni krščansko-slo-
vanski glas iz navdušenih prs :
Velegrad! . . . klobuk z glave, Pripognite se kolena! Zemlje bratske sveta tla Prejmite poljub Slovena!
„Iz pesmarice neznanega siromaka" nam ponuja pesnik nekaj lepih, radi krepkih zvokov in živih kontrastov ganljivih pesmij. Usoda siromakova od zibelke do groba, od jutra do večera je tužna. Odkrito povemo, da čislamo in ljubimo solze, ki
*) Pesem je natisnjena z naslovom „Jaz" ! dne i. malega srpana lanskega leta. Torej se pač ozira na prizore ob ljubljanskem potresu. Skoro bi dejali, da smo našli psihološko razlago za postanek te pesmi. Toda, kar je osebno, ne spada semkaj.
teko iz usmiljenja. Zato nam je tudi ta pesmarica med drugimi proizvodi pesnikovimi najtehtnejša tvarina. Tudi je n. pr. pesem „Delavčeva hči", ali „Temni nauki pojasnjeni" — vsaka po svoje dobra. Žal pa, da je v obče stališče pesnikovo v tem vprašanju tako, da se ne moremo ž njim vjemati. Sama nevolja nad bogatini, sama nezadovoljnost izražena v hudih besedah ne pomore nikomur. Krščanskega načela v tem vprašanju pesnik ne oznanja dovolj. „Božična pesem siro-makova" opeva sicer Kristusa ubogega in trpina jako živo, toda — — pa poslušajmo: Bil siromak si žive dni! Tovariš naš zato si na vse čase . . . A, ki žive od žuljev naših rok Imeli bi te radi vsega zase.
Imeli radi bi, da ti igo, V katero vklepajo nas siromake, Bi blagoslavljal jim, pomagal jim Goniti nas na trudapolne tlake . . .
Ne, ti si naš — mi bratje tvoji vsi, Kar nas zatirancev po svetu tava, Kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet, Kar hira nas in strada in zmrzava.
Česa pogrešamo tu? Ni to krščansko stališče, da se Kristusa oklepamo zato, ker je bil siromak in smo mi siromaki, ampak zato se ga okle-pajmo, ker je on Izveličar, Bog, ki je resničen, pravičen, usmiljen in vsemogočen, da nam lahko pomore.
Pa idimo k drugemu delu. „Balade, legende in romance" so po obliki, kompoziciji, deloma po izvirnosti glavni del naše zbirke. Glede na vsebino pa so jako različne vrednosti. Ne moremo vseh ocenjati po vrsti, le nekatere značilnejše omenjamo. „Firduzi in derviš" je mnogim kritikom nekaka vzorna satira. Res je pesniška oblika krasna, toda res je tudi, da maščevanje nikdar ne razodeva lepega značaja. Vsestransko dovršena pa je romanca: „Najlepši dan". Kralj na smrtni postelji slovesno izjavi, da je bil najlepši dan njegovega življenja tisti, kateri je dal svojemu narodu slobodo. Divno grozna je „IŠkarjot", lepa „Mrtvec Osoj-ski" ; „Mea Kulpa", „Zimska idila", „Ponočna potnica", „Legenda o zlati roži" imajo vsaka svoje vrline; dobro pogojena je „ Kaznovani paša". Poleg teh pa ni mnogo manj takih, katerim bi imeli marsikaj oponašati. Naš pesnik namreč ima to slabost, da se rad ustavi ob kaki Čudni in nenavadni stvari in jo hoče razložiti. Razlaga pa jo, ako ne čisto napačno, vsaj jednostransko. N. pr. „Perunov žrec" nam kaže nemškega vladiko, ki je prišel nad množico mirnih Slovanov z ukazom cesarja Otona: „Krst ali smrt!" Trdoslav, žrec slovanski, odvrne: „Smrt!" Nemška vojska zajame Slovane :
Glej, na oltar Perunov glavo svojo Polaga prvi Trdoslav pod meč .
Za njim tritisoč bratov, sester pade — Trilisoč v raji je mučencev več.
Na svetu je vse mogoče; Nemci so grdo ravnali s polabskimi Slovani, to je znano. Toda je-li umestno to opevati takim načinom, ki kaže tudi krščansko vero nekam odijozno? Drugodi smo zadeli na kaj čudnega, kakor n. pr. „Satanova smrt", v kateri pa je žgoča ironija.
Rekli smo v začetku, da so se ideje v pesniku razbistrile in nazori pojasnili, zato jih jasno tudi razkazuje. Katere so te ideje in kakšni so nazori? Na prvem mestu je ideja s lobode: slobode politične, slobode v društvenem življenju, slobode verske in slobode v mišljenju. Poslednjo slobodo izraža prav določno v romanci „Grešnik". Učenec Buddhov Ambattha misli, da je grešil, ker je mislil, ker je hotel „pronikniti življenja uganko". Buddha pa pravi, da ni grešil:
Čim bolj ti sam misliš svobodno, Tem bolj si podoben bogu, Tem bolj približuješ se Brahmi... Le misli zato brez strahu!
Brizinški škof Janez Franc.
Le misli, Ambattha preljubi! Le dalje ves svet premišljuj! Da misliti greh bi bil morda — Brahmanom tega ne veruj.
Druga misel, ki vodi in vnema pesnikovo delovanje, je krivica, katero trpe ubožci in drugi zatiranci. Tretja ideja pa je slovanstvo, čeprav tiči nekoliko v ozadju. To so zvezde na obzorju pesnikovem.
O pesnikovem obzorju poudarjajo, da je jako obširno. Res obsega pesnik s svojim duhom mnogo dežel, mnogo narodov, mnogo verstev. V njegovi poeziji ni prazne jednoličnosti, niti v obliki niti v mislih. Žal, da v tem obzorju ni onega trdnega stališča in pravega središča, ki mora prav tako oživljati pesmi, kakor duša oživlja naše telo. To je krščansko prepričanje in mišljenje. Vera moha-medanska, zendska, buddhovska, poganska nastopajo takim načinom, in krščansko naziranje se kaže v taki obliki, da na podlagi teh pesmij ne moreš prisoditi našemu pesniku naslova, da je odločno krščanski pesnik. In prav to izraženo krščansko mišljenje moramo zahtevati od pesnika, čegar glavna moč je v naukih, v opominih, v vne-manju, skratka: čegar smer je bolj praktična nego čisto umetniška. Aškerc neče biti samo umetnik, marveč nastopa s praktičnimi pozivi, kakoršne smo brali takoj v prvi [jesmi. Ima pač kot umetnik lepih vrlin, katerih nismo zamolčali, a teženj njegovih ne smemo prezirati, ker so te za pesnika glavna stvar.
Kakor so čitatelji razvideli, kaže se tudi v Aškerčevih poezijah grozno socijalno vprašanje, kaže
njegovo žalostno stanje: nikakor pa ne ve pesnik temu vprašanju odgovora. Seveda, — saj ni sprejel krščanstva v svoj program. Obžalujemo, da pesnik ni prišel dalje kakor do žalostnih socijalnih pojavov. Ali misli morda, da je vprašanje s tem „rešeno", ako kličemo smrt tiranom? Ali je pesnik-filozof prezrl, da so tudi tirani ljudje, in da izvira tiranstvo iz človeške narave, iz zgodovine? Tiranov ne bodete odpravili, ako ne poboljšate človeštva; poboljšati ga pa ne more nič drugega kakor krščanstvo.
Bodi dovolj! Dovolj obširno smo ocenjevali najnovejše pesniško delo in sicer zato, ker smo hoteli razkazati je čitateljem, pa tudi zato, ker večina ocenjevalcev pesnika le površno umeva in misli, da je dovolj povedala, ako imenuje pesmi krasne, pesnika prvaka in ako udari parkrat po kakem nasprotniku, da je to oceni za zabelo. Kar se nas tiče, oziramo se na Aškerca kot na znamenitega umetnika, živahnega in neustrašnega mislitelja, krepkega borilca za slobodo, brezozir-nega sodnika socijalnih napak in človeških slabostij: a istinito krščanskega pesnika v tem zvezku nismo našli. V teh pesmih pogrešamo prav tega, s čimer bi mogel pesnik zares povzdigniti slovenski narod, s čimer bi mogel pozitivno delovati: pogrešamo krščanskih vzorov, krščanskega navdušenja, krščanskega prepričanja. Komur pa ni mnogo do krščanske vere, —- kdor je čist filantrop brez barve —, ta lahko in po pravici hvali našega pesnika.
Dr. Fr. L.
Razne stvari.
Naše slike.
Danes podajemo svojim čitateljem prvo barveno sliko in sicer natančno posneto po oljnati sliki iz nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki. Gospod Obreza na Vrhniki ima iz omenjenega samostana poleg te slike še dvanajst apostolov, katere večinoma pozneje objavi naš list. Podobe so okoli 60 cm visoke in 40 cm Široke. Slikane so krepko, dejali bi, realistično. Skoro gotovo jih je izdelal kak menih, ki se je v slikarstvu izolikal na Laškem. Stare bi utegnile biti kakih 150 — 200 let. Naša slika je izmed vseh najlepša. Ni je treba razlagati niti hvaliti. Rečemo samo, da se nam zdi dostojna Boga-I^veličarja. O drugih slikah ob drugi priliki!
Knežji dvorec, izmed največjih posvetnih stavb v Ljubljani, prav sedaj podirajo. Potres ga je do cela uničil. Sedaj omenjamo samo, da je bila v drugem nadstropju na strani ob Gosposki
ulici velika in visoka dvorana (14 m dolga in i o-3 m široka, kakih 8 — 9 m visoka) vsa poslikana. Na dveh nasprotnih stenah so bili simbolično naslikani Štirji letni časi, poleg tega na' severni strani Dijana s psi, na jugu (menda) Venera z Amorji; na vshodu ob stropu jutro, na zapadu večer. Na stropu pa je bila Aurora, od katere so konji bežali na Štiri strani. Sploh niso bile slike nič posebnega; najlepše je bila narejena in najbolje ohranjena Aurora na stropu. Nad vrati skozi vshodno steno je bila letnica 1673.
Zvezdoslovni koledar za mesec kimovec.
Ta mesec je jako ubožen glede na nebesne pojave. Skoro vsi planeti so nevidni, razven rdečega Marta, ki vshaja tri ure po solnčnem zapadu. (O njem bomo kmalu izpregovorili kaj več ) Solnce gre dne 22. skozi ravnik, noč in dari sta tedaj jednako dolga, poletje mine in mrzlikasta jesen se začenja.
Socijalni pomenki.
(Dalje.)
VI. Iz rimske povestnice.
(Razmere. Graha. Spartakov upor. Bogataši. Od kod
propad?)
V rimski zgodovini se še jasneje, nego v špartanski ali iz Platonove sanjarije, učimo, kako propadajo države, ki nimajo zdravega družabnega temelja.
Ideje, ki so vladale stari Rim v kasnejši dobi, so v našem času vir socijalni demokraciji. Ta stavek se bo morda marsikomu zdel Čuden. Zato ga moramo nekoliko pojasniti. Priznavamo, da v rimski državi ni bilo komunizma niti v teoriji, niti v praksi. Boja proti zasebni lasti nima v svojih zapiskih rimska povestnica. Družabne prekucije, ki sta jih poskusila Graha, Tiberij in Kaj, ki so jih uprizorili sužnji in gladijatorji, izvirale so sicer iz gnilih družabnih razmer in so izkušale popraviti jih, toda komunistične ali socijalistične se ne morejo imenovati. Tiberij Grah ni namerjal drugega, kakor ljudstvu dati dovolj kruha in drobtino političnih pravic, vitezom pa dati več moči proti patricijem in senatorjem. Razmere so bile takrat v Rimu dovolj žalostne. Samo suženj, samo berač brez pravic, brez veljave, kamor si pogledal. Po punskih vojskah je imel Rim polčetrti milijon prebivalcev in med temi je bilo samo 2000 posestnikov. DvetisoČ oseb je v tem ogromnem mestu smelo trditi o sebi, da kaj imajo; vsi drugi niso imeli nič. Na kmetih so se širila velikanska posestva (lati-fundije); že v prvem stoletju pred Kristusom ni bilo nobenega slobodnega kmeta veČ. Uničila jih je lakomnost trdosrČnih davčnih zakupnikov in sebičnost uradništva. Začetkom so kmetje prodajali svoje otroke v sužnjost, da so mogli s skupiČkom plačati davke, kasneje so prodajali svoja zemljišča, nazadnje še same sebe.
Blagi Tiberij Grah, sin vzorne matere Kornelije, hčere afriškega Scipijona, je videl, kako se širi ta poguba, katere konec je moral biti in je tudi bil popoln propad kmečkega stanu. Zato je izkušal spraviti v veljavo primeren kmečki (agrarni) zakon glede na državna zemljišča. Nobeden naj bi ne imel pravice imeti veČ nego 500 oralij javnega posestva zase in po 250 za vsakega sina. Poleg tega naj bi se bila kralja Pergama zemljišča razdelila med ubožne plebejce.
Z vso silo plemenite, znaČajne duše se je lotil Tiberij dela za siromašno ljudstvo. Ko se je vračal iz Numancije, kjer se je junaško boril za domovino, je potujoč skozi Etrurijo videl, koliko trpi delavsko ljudstvo in nima zato nič pravic, marveč le zaničevanje in zatiranje od vseh strani j.
Bolestno jezaklical: „Lažnivo trde vojskovodje, da se v vojski bojujejo za svoje gro-
bove. Divje zveri imajo pač svoje brloge, toda rimski državljani, gospodarji sveta, nimajo niti kotička za svoj grob."
Tiberij se je potegoval vrh tega tudi za to, da se okrajšajo vojaška službena leta ubogim plebejcem.
In kaj je dosegel ta blagi mož? Umazano sebični in brezsrčni patriciji so ga ubili in brata Kaja, ki je za njim nastopil, so tirali v obupno smrt. TritisoČ njegovih prijateljev so pa kruto umorili.
V takih razmerah, kjer se je tako branilo tudi krivično lastništvo, seveda ni bilo mesta komunističnim idejam. In vendar ponavljamo zopet, da so prav te razmere prenovljene v našem času v rimskem duhu vzrodile socijalno demokracijo. Dokaza ne ostanemo dolžni.
Gnile družabne razmere nam dokazujejo že preje omenjene suženjske vstaje. Znane so; znano je tudi, da je pod Spartakovim vodstvom vzbujena vstaja končala življenje 12.300 gladijatorjem in 40.000 ubogim sužnjem. Krä-sovi vojaki so jih pobili.
Neki duhovit mož pravi, da se revolucije morajo proučevati, ne pa obsojati. O preku-cijah nesrečnih sužnjev velja ta stavek še bolj, nego sicer. Tlačena človeška narava se je sama vzdignila zoper neznosne krivice, in lep dokaz, da tudi najkrutejša sila ne more zatreti v človeku zavesti njegovega dostojanstva in njegove osebne Časti, so nam ravno imenovane suženjske vstaje.
Milijoni ljudij brez pravic, brez imetja, izročeni na milost in nemilost surovim, pohotnim bogatinom! Teh peščica se je pa valjala v pri-goljufanem ali priropanem zlatu. Naj omenjamo samo nekatera znanejša imena teh bogatinov: Publij Krags je imel 1 20 milijonov frankov (kron) imetja, Sulla 150 milijonov, gledališki igralec Roscij 20 milijonov, Ezop 5 milijonov, dasi je tako razmetaval denar, da ga je včasih stala jedna pojedina nad 20 tisoč frankov, Emilij Skaver 80 milijonov, Demetrij, Pompejev oslo-bojenec, 19 milijonov, advokat Hortenzij 20 milijonov, Lukul 120 milijonov, Salust 60 milijonov, Mark Antonij 1 20 milijonov, Virgil dva milijona. Avgust 200 milijonov, Apicij 19 .milijonov. Ta grozni požrešnež se je sam usmrtil v strahu, da ne bi mu bilo treba gladu umreti. Po svoji zapravljivosti je namreč zapravil toliko svojega imetja, da sta mu nazadnje ostala le še bore dva milijona frankov sedanje vrednosti. Tiberij je imel 500 milijonov, Kali-gulov oslobojenec Kalist 40 milijonov, Klavdijev ljubljenec Narcis 50 milijonov, filozof Seneka 60 milijonov, mlajši Plini j 20 milijonov i. t. d.
(Dalje.)
Že pred par leti se je sprožila misel, naj bi se velezaslužnemu pisatelja slovenskemu, Davorinu Trstenjaku, vzidala na rojstveni hiši v Kraljevcih pri sv. Juriju ob Sčavnici spominska plošča. Ker se je slavnost odlašala od leta do leta, sklical je gosp. dr. Jurtela na dan 2. m. m. k sv. Juriju ob Sčavnici posvetovalen shod, ob katerem se je sklenilo vzidati vendar jedenkrat in sicer dne 6. kimovca Davorinu Trstenjaku skromen spominik v njegovo roj-stveno hišo.
V to se je sestavil takoj poseben odbor, in tudi plošča iz sivega marmorja s primernim napisom se je že naroČila. Da pa se poplačajo troški, obrača se podpisani odbor tem potem do vseh rodoljubov z iskreno prošnjo, naj blagovolijo nabirati ter pošiljati prispevke gospodu J. Kunce-tu, župniku pri sv. Juriju ob Sčavnici.
Slavnost sama se bo godila dne 6. kimovca s tem le vsporedom :
i. Ob i o. uri v cerkvi sv. Jurija ob Sčavnici slovesna propoved dr. Antona Medveda, nato slovesna sv. maša. — 2. Ob 12. uri obed.
—	3. Ob 1/22. uri veČernice. — 4. Ob 2. uri odhod v Kraljevce na rojstveni dom Trstenjakov.
—	5. Slavnostni govor dr. M. Murka. — 6. Odkritje spominske ploče. — 7. Petje.
Sv. Jurij ob Sčavnici, dne 3. mal. srp. 1896.
Odbor:
Odvetnik dr. Jurtela,
načelnik.
Jur. Matevž Senear, Župnik Ivan Kunce,
tajnik.	nam. in denarničar.
Poziv!
„Pedagogiško društvo" je z izdajo 6. letnika dopolnilo 10. leto svojega obstanka.
Slovensko učiteljstvo se ozre lahko z zadovoljstvom na prvo desetletje tega društva, zakaj društveno delovanje niso pohvalno priznale samo višje šolske gosposke, ampak društvene knjige so bile tudi pri predlanski učni razstavi v Gorici odlikovane.
Ob tej priliki izreka odbor vsem dosedanjim podpornikom in sodelovalcem svojo najtoplejšo zahvalo ter jih prosi še daljne naklonjenosti.
Odbor ima sicer že nekaj gradiva nabranega za prihodno knjigo, ki izide po novem letu, vendar se mu bo jako ustreglo z novimi spisi peda-gogiško-didaktiške vsebine. Društvo pa potrebuje tudi še obilne gmotne podpore, da bo moglo
poravnati vse tiskovne stroške ter založiti kako novo knjigo.
Najbolje bi se nam ustreglo z obilnim na-roČevanjem do sedaj, še ne razpečanih društvenih knjig. Zato vljudno vabimo slovensko učiteljstvo in razumništvo, naj seže po teh knjigah ter društvu pripomore do boljšega gmotnega stanja, ki je potrebno k daljnemu uspešnemu delovanju. Ob jednem pa prosimo, naj ostanejo tudi vsi dosedanji člani društvu zvesti; naše gospode profesorje in Častito duhovščino pa še posebej najvljudneje vabimo, naj pripomorejo društvu s pristopom in sodelovanjem do tega, da bo „Pedagogiško društvo" ustrezalo popolnoma ljudskemu in srednjemu Šolstvu slovenskega naroda!
V Krškem, meseca julija 1896.
Odbor.
Nerazprodane društvene knjige so:
III.	Pedagogiški letnik, cena gold. i'40. Vsebina: Izkustveno dušeslovje. Nekaj odlomkov iz Jana Amosa Komenskega „Didaktike". V šolski de-larni. Spomini na Dunaj. Pogled na pedagogiško polje 1. 1888. Poročilo o „Prvi stalni učilski razstavi" na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanju.
IV.	Pedagogiški letnik, cena gold. 1 '40. Vsebina: Jezikovni pouk v ljudski šoli, I. del. Navod k početnemu risanju in oblikoslovju. V šolski de-larni II. Iz risarske izložbe v Norimberku. Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško. Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890. Poročilo o prvi stalni učilski razstavi na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanju.
V.	Pedagogiški letnik, cena gold. 1-40. Vsebina: Jana Amosa Komenskega I. Sola v igri, II. Kako pregnati lenobo iz šol. Simon Rudmaš, koroški Šolnik in domoljub. Jednostavni predmeti iz stavbarstva in strojstva. Kotomerstvo. Iz norim-berške risarske izložbe II. Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. Poročilo o prvi stalni učilski razstavi na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanju.
VI.	Pedagogiški letnik z znano vsebino. Cena za neude 1 gld. 50 kr.
Občno v^gojeslovje po 80 kr.
Občno nkoslovje po 80 kr.
Izkustveno dušeslovje po 80 kr.
Jezikovni pouk v ljudski šoli I. del po 80 kr.
Nazorni pouk v ljudski šoli po 1 gld. 50 kr.
Navod k početnemu risanju in oblikoslovju po 40 kr.
Pouk o črte^ih po 50 kr.
Pri cenah je vračunjena tudi že poštnina. Vse te knjige se lahko naroče v vsaki knjigarni ali pa pri odboru „Pedagogiškega društva" v Krškem.
I. in II. Pedagogiški letnik sta razprodana.