Novi easi, nove šege. I. Kakor smo ljndje, čisto lehko ae nam prigodi, da pretiramo stvari iu torej kako povzdiguemo višje ali pa jo stavimo nižje, kakor je v resnici. V tem je krivica ali ona ni na strani tacih stvari, ampak je le na naši strani. Taka krivica godi se stoletju. v katerem živirao. Od nekaterih ae povzdiguje, ¦"¦eš, da je ,,atoletje O8vete" — take, da ji ni enake v zgodovini, drugim pa ae dozdeva, da se v njem samo ali vaaj iz večine podira in to v taki meri, da ae bližamo čedalje bolj prevratu vsega, kar še drži družbinsko življenje dosehmal po koncn. Clovek se v tem nehotč praša: kje je resnica? Da povemo reanico, mi v tej oceni ne stojimo ne na strani prvih in ne na atrani drugih aodnikov. Radi priznamo, da ima naše stoletje dokaj dobrega ali tudi ne smemo si prikriti. da 8e rodčva v njem maraikatera spaka in kar je huje, po goatem se kaže ae na-njo, čea, da je čvrat in zdrav otrok čaaa. Tacih spak nam ne manjka v tem stoletju, toda ni jili težko izpoznati in mi kažemo bralcem ,,Siov. Gosp." nanje večkrat in tako. kakor ravno naneae potreba. Dnos pa imatno spako časa prcd očmi, katere ne izpozua elovek lcbko pa tiči vendar akorej povaodi, najrajši pa še je tara, kjer jo človek najmanj sluti. Ime ji je — da ni lepo, za to mi ne moremo — sleparija. V naših dneh je je sila veliko. Svoje dni so imeli nekako aleparijo, toda bila je ona bolje vrste, v posesti diplomatje t j. možje, ki delajo osodo ljudstev ali držav, mir in vojsko, a sedaj to apako, ali ona je več ali manj slabe vrste, naletimo gori in doli; doma je v nizki koči in v viaoki palači in pridemo ji pri ljudeh na aled bodi v njih govorjenju, bodi v dejanju, to pa se ve, da samo takrat, ako smo je še sami prosti. Ako pa to nismo, bode nam ona, če jo kje zasledimo, samo ae šega in more biti še ji recerao celo, da je razvada, več pa tudi ne. Dokler ne trpimo valed nje mi škode, nič nam ne bode za njo dalje mar. Ne vemo, ali nam se dozdeva, da je ravno to največ krivo one sleparije, kar je vidimo aedaj na političnem polju. Se le četrt stoletja teče, odkar si volimo poslance, da ao c. kr. vladi na pomoč pri poatavab In sploh, kjer gre za koriati držaKTe. To je veltka pravica in bili amo je veaeli, \da-ai je mi nismo nikjer po polnem doaegli. Sovražna roka nam jo je bila koj s kraja mocno priatrigla. Pač ai je te pravice alov. ljudatvo aedaj že pridobilo nekaj. toda le malo po malem in aamo tam, kjer je ono bolj zavedno in torej nima toliko izdajic — Da Kranjskem. Kar ae tiče pa uas na Malera Šta.jarju in tudi več ali manj na Goriškem, imamo že aicer svoje poalance v dež. in drž zboru za kmečke akupine ali za meata in veliko poaestvo pogreaamo še jih mi do cela in na Goriakem vaaj deloma, na Koroškem pa ima alov. ljudatvo v rokah sedaj toliko. kakor nobene pravice. Grof Taaffe in njegovo ministeratvo ima to ali bolje rečemo, ima vaaj to za-ae, da ne pu8ti kovati ae več in liujih apon ter naa djati va-nje. Več še nimaino od njega, kolikor ae kaže doaelimal. Vae eno pa so aedaj ultra-nemaki petelinje in še nekaj drugih aila budi nanj. V njib očeh je to atrašna krivnja za miniateratvo, godi se huda krivica njim in neznana aila dela ae neki atranki, v čije imenu govore, ali pa atorč to po pravici ali po krivici, razkaže ae nam še po času gotovo. V tem in edino v tcm leži vae ono zatiranje nematva, o katerem ae govori ali piae v liatib, ki ao tej neplemeniti sodrgi v službi. Ali ji to kdo verjame? Stvar aama na aebi je tako neumna, da bi človek mialil, dajenimožno verjeti. toda kaj vemo? Pri nekaterih ljudeli je v tem oziru vae mogoče. Boji ae jili mnogo za ljnbi kruhek, na alov. zemlji služi ae z lehka, ležje, kakpr drugje. Mi imamo aicer vse spoštovanje do aem škega ljadatva, cenimo tadi nemško omiko do volje ia meaimo torej, da se razvidi ta grda aleparija, katero ao aemški ali nemfurski kru hoborci apleli, med Nemci, med njimi, ki ao v resnici Nemci, prej ali slej do cela, toda dvomimo še zmerom, ali bodo le-ti imeli dovolj srca, to očitao izpozaati, tedaj te kričače zagaati tje, kamor gredo, Be maramo, 6e v Kamerun. Toliko pa je gotovo, da v našem cesarstva zanje ni proatora. Draga sodba čez aje ni mogoča. Ali kakor pravimo, za gotovo tega ae vemo, pač pa je naše popolao prepriraaje tako: Ko bi mi aedaj v teh vratah rekli, da zatira alov. ljudstvo Nemce, da pri naa Nemcu ai več obatati in da ai nemaki aradaik, ki zasramaje, kjer more, naše Ijudstvo, ni več svest življenja — ko bi mi, pravimo, to rekli, aaše ljudstvo, če tudi ne dosega v svoji omiki omike naših Nemcev, na glas bi apilo, da to ni reaaica, nego je vse gola — sleparija.