Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša. Rokopisi" se ne vračajo, nefrankovana pisma se no sprejemajo. Narečnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspe-dic-ija na mestnem trgu h. štev. 9, II. nadstropje. Vredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji. Politična lisi za slovenski narofl. Po poŠti prejemali velja: Za eelo leto . . 15 gl. — kr Za pol leta . . 8 „ — „ Za četrt leta . . 4 „ — „ Za en mesec . . 1 „ 40 „ V administraciji vel j d: Za colo leto . . 13 gl. — kr Za pol leta . . (i „ 50 „ Za četrt leta . . 3 „ 30 „ Za en mesec . . 1 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto. Izhaja vsak dan, izvzemsi nedelje in praznike, ob '/,6 popoldne. V Ljubljani, 15. oktobra. Svitli cesar so sedaj na Ogerskem, v tistem mestu, kjer so se prod tremi leti v čolnu vozili po ulicah, sedaj se vse tare radovednega ljudstva, slavo-klici odmevajo tam, kjer se je čul pred tremi leti otožni glas prebivalcev, kteriin je voda pobrala vso imenje, prebivaišča in ki so komaj rešili golo življenje. Krasne palače stoje tam, kjer so se po strašni povdenji že naselovale ribe. Szegedin bode zopet vstal, in še lepši mimo prej, rekli so svitli cesar in kralj, in to se je tudi zgodilo. Solza se jo preblagemu vladarju zasvetila v očeh, ko je gledal bedo ljudstva, ko jo prestrašeno zrl neopisljivo škodo, ktero jo prevzročil divji element. A sedaj je Szegedin vstal iz groba, svečano se je opravil, da dostojno sprejme svojega kralja in vladarja, čigar vlada je vodila, podpirala in štitila ogromna dela, ki so bila potrebna, da prva velika povodenj 110 uniči zopet dela človeških rok. Da so hiše stavili, nasuli so najprej svet in na nasipih še le zidali nova poslopja; tistih slabih lesenih in z blatom ometanih hiš, kakor so navadno po Madjar-skem, kjer na daleč ni kamna, a tudi stavbenega lesa ne, ni več, marveč vse je trdno zidano iz opeke in kamna. Koliko ogromnega dela, kake marljivosti je bilo treba, da se je vse to dovršilo! Mesto je sedaj zavarovano pred povodnjimi nemara kakih petdeset ali sto let, dokler si velike vode, ki se združijo pri Szegedinu, Tisza in Maroš zopet 110 zablatite struge in bregov ne zalijete. Toda pri tem se danes nočemo muditi, niti naštevati tega, kaj je ogerski zemlji potreba, da zavaruje svoja rodovitna polja po-plavljenja in mesta razdevanja, za danes po- glejmo le prevzvišenega vladarja, okoli kterega se suče vsa slavnost, ko mu deputacije iz vseh krajev Ogerske in sosednje Erdeljske zvestobo in vdanost skazujejo. Vže včeraj nam je telegram naznanil poglavitne vesti iz cesarjevega potovanja na Ogerskem, kako je svitli cesar sprejel deputacije, potem si ogledal mesto. Zvečer v gledališču so ovenčali med burnimi slavo-klici cesarjevo podobo. Igrali so Doczin-jevo igro „Zadnjo ljubezen", igralci so bili v prekrasnih ogerskih nošah. Cesar so nekoliko pregledali krasno osvitljeno mesto, močno je deževalo, a ljudstva se je vse trlo po ulicah. Toliko nam je včeraj telegram naznanil. Drugo si lahko nekoliko pred oči postavimo, ako premislimo, kaj se jo letos v Ljubljani vršilo pri navzočnosti svitlega vladarja, a ne smemo pozabiti, da je Szegedin veliko veči mimo našega mesta, a madjarski narod še bolj vroče krvi od Slovencev. Ko se vrše slavnosti v Szegedinu, potihnili so tudi politiški glasovi, ki so razburjali vso Ogersko in Hrvaško, omolknili so sicer za nekaj časa, kakor človek pozabi na vsakdanje stiske v tem hipu, ko vidi nekaj nevarnega in nepričakovanega, a vendar kar tiči na dno srca, kar je brezpogojni živelj za življenje, to se da za nekaj časa odstraniti, a zopet se oglasi in tirja rešenja. Tako vprašanje je pa razmera med ogersko in hrvaško deželo, a čo hočete reči med ogersko in hrvgško državo. »Regnum regno non dat praecepta", tako so Hrvatje od nekdaj smatrali svoje razmerje do kraljestva sv. Štefana. Leta 1868 so Hrvatje dobili od Madjarov takih pravic, kakoršnih pred I. 1848 niso nikdar imeli. Ah so Madjari vestno in natanko držali se slovesno storjenih pogodb, nočemo tukaj preiskovati, Hrvatje pravijo, da ne, blagostanje je v Hrvatski propadalo od leta na leto, za kupčijo in obrt Madjari niso nič storili, železnice so gradili le tam, kjor so bile Madjarom na korist. Vse časnikarske novice, tudi izgredi v Zagrebu zarad grbov nas ne bi bili tako do dobrega prepričali o slabem gospodarstvu Madjarov na Hrvaškem, a ko smo slišali, da se hrvaški seljaki vzdigujejo, da oborožena sila strelja med nekdanjo graničarje zato, ker zahtevajo stare cesarske orle nazaj, takrat smo pomilovali hrvaški narod. Kajti vedeti je treba, da se kmet ne vzdiguje zoper postavno oblast, kakor 11. pr. mestni postopači, ki nimajo nič zgubiti, ako po ulicah razsajajo, kmet pa pri vstaji v nevarnost stavi svoj ljubi očetovski dom, ženo in deco; Graničarji so pa „per enii-nentiam" zvesti cesarskemu prestolu in so v mnogih prilikah vzlasti 1. 1848 Avstrijo rešili. Koliko se je vendar moralo od zgoraj in zdolaj od viših vradnikov notri do vradniških slug krivice zgoditi, da so se ti ljudje vzdignili zoper svoje predpostavljene gosposko ! Po časopisih hvalijo sedaj Tiszo in večino ogerskega zbora, kako so previdni, kako politiško modri, a čo smemo povedati, kako to reč presojujemo, rekli bi, da pri vsem ravnanji ne vidimo posebno modrosti ogerske vlade, marveč egoizem tistih, ki imajo sedaj državno krmilo v rokah. Odgospodarili so, liberalna Tiszina vlada je pokazala, da ne more dežele pripeljati do miru in blagostanja, vstaje na Madjarskem in Hrvaškem ob enem so nam to dosti jasno pokazale. Zato levica kliče ministerskemu predsedniku: Tisza, stopi dol in umakni se drugemu, dosti dolgo si že gospodaril! Kakor nobeden drugi, tako zna Tisza z železno roko, čez ktero ima svilnate rokovice, Madjaro preobladati. Kdor jo ž njim, temu se zna prikupiti, rad mu postreže Rafaelova smrt. (Pismo kardinala Babiena na svojo stričnico.) Zanikrni listi podajajo dan na dan, leto na leto umazane in pohujšljive podlistke o pregrešni strasti, ki jo s prevrženo besedo »ljubezen" imenujejo, v žalost poštenih in veliko pohujšanje mladine. »Slovenec" so s tem ni nikoli pečal in če Bog da, se tudi ne bode, pa mnogotere zabave bi svojim naročnikom rad podal; poskusimo enkrat sicer z žalostnim prizorom, kterega popis bodo pa, kakor upamo, vendar našim bralcem vstrezal — saj ga je popisal pravi mojster. »Dvojna temna noč me obdaja, ko Ti pišem te vrstice, naravna noč in noč moje duše. Venec, ki ti ga je naš ljubljeni prijatelj oni znameniti večer smehljajo podaril, venec ru-dečih cvetlic, položi pod sveti križ, kjer vsakdanje molitve opravljaš, — kajti zvenil je kot njegov blagi darilec, — kot znamenje slovesa in odpovedi svetu. Tvoja bolestna slutnja se je potrdila — Rafael se je ločil od nas. Ti, ktero sem odločil njemu zvesto tovaršico srečnega življenja, si poslej le nevesta Kristusova..... Ognjena njegova duša povžila je telo. Da, Rafael je umrl, da večno neumrljiv postane." Sveti veliki petek bil je njegov rojstni dan, — a zdaj postal je tudi dan njegove smrti. »Še tako mlad, tako srečen in moral jo umreti!" jo občna govorica. Ali čo pomislim, kar je 011 v kratkem teku sedemintridesetih let doživel, kar je v poveličanje in slavo cerkve in domovino stvaril, napolnuje me s sveto grozo pred človeškim veloumom, kajti kje bi se bolj čutil očitno duh Božji! .... Glej, na podobi Matere Božje, — ktero jo pred kratkem naslikal za samostan sv. Siksta v Piacenci — zri v oči malega Zve-ličarja. Se ve, da so bili roka, čop iu barva, kakor pri drugih slikali 11111 v pomoč, ali nebeško veličanstvo ti sije iz njih nasproti, in nehote vtopiš se va-njo, kakor v brezno večnosti. Da, jaz pravim: kdor je umel te oči slikati, le-ta ne spada več med zemljane. -— Da smo se tri dni sem najhujega bali, izvedela si iz včerajšnjega pisma. Ali izmed nas vsili, smem reči celega Rima, bil je edino Rafael najbolj miren. Govoril je mirno, jasno čez preteklost in prihodnjost, nas tolažil, in naredil poslednjič oporoko. Ivo grem danes malo pred solnčuim zahodom od sv. očeta papeža proti Rafaelovi hiši, napolnovali ste zrak mična svitloba in sladka vonjava; tako prijeten mir jo vladal v prazničnem Rimu, da mi jo upanje srce polnilo ter sem nekako pogumno k bolniku korakal. Prišedši v sobo najdem pri njem grofa Baldassare-ja Castigliona, pobožna očeta Antona in Dominika, slikarja Giutia in druge. Pomaknili so posteljo z bolnikom prav blizo okna, ki jo bilo do kraja odprto. Je li bil učinek blagodejno večerne svit-lobe, ali pa znamenje bližnje zmago-slave, nikoli nisem Rafaela lepšega videl. Obličje se mu jo iu tako roka roko umiva, a vse drugače se pa godi tistim, ki si upajo nasprotovati njegovi vladi. Tu ostre besede, tam žuganje nasprotnika preplašijo, in tako je prišlo na Ogerskem dotlej, da ni je kompaktne stranke, ki bi prevzela vlado namesto Tisze, pravi ogerski rodoljubi in ob jednem zvesti cesarjevi služabniki, ki so zavedo dolžnosti do vse države, niso vsakdanje prikazni med ogerskimi politikarji, le Tisza jedini je, ki zna še krotiti duhove, dokler mu tudi neizprosljiva logika dovršenih dejanj tal spod nog ne spodmakne. V tem smislu so menda tudi glasovali v državnem zboru Tiszi na ljubo, a to pomaga le za nekaj časa, in razmer ne zboljša. Politični pregled. V Ljubljani, 10. oktobra. Avstrijske dežele. Ta teden zborujejo le še deželni zbori na Moravskem, Kranjskem, v Galiciji in v Trstu. Do 20. t. m. bodo končali zborovanje, ker 23. se že začnete delegaciji. Iz seje deželnega zbora v Trsta. Ko so bile razrešene navadne formalnosti, vzeli so na znanje računsko poročilo deželnega odbora o njega delavnosti, potem sklep računov o zemljiško-odvezuem zakladu, ki je aktiven že za 1. 1879 in ima 1. 1882 prebitka 19.539 gld. Nasvctovana je postava, da naj se deželni šolski zavod izroča občini tržaški, da stavi eno ali več ljudskih šol, in da se ji olajša mestni šolski stroškovnik, naj se ji prepuste od leta 1884 vsi dohodki. Oglasi se zoper ta nasvet vladni zastopnik, ter pravi, da bi bila taka postava zoper državno postavo m. maja 1. 1879, kajti prva oblast nad šolo je deželna šolska oblast, dostavili so potem popravek (amendement), da naj se svota, ki se občini izroča za šolske namene, smatra po postavni poti, da gre normalnemu šolskemu zavodu. Deželni zbor je sprejel resolucijo, v kteri zahteva, da naj se v kratkem izdela pomorska postava, a načrt, preden se izdela, naj se izroči v Trstu komisiji pravoznancev, trgovcev, pomorščakov i. dr. Resolucija povdarja željo, naj bi bilo avstrijsko pomorsko pravo slično drugim bukvam laškega trgovskega zakonika, ker se ozira na navade v našem morji in je francoskemu tukaj veljavnemu zelo podoben. Zadnja resolucija je bila za napravo italijanske pravne fakultete ali za napravo univerze. Vladni zastopnik je rekel, da je v desetih letih 1870 do 1879 po vseh srednjih šolah le 157 dijakov napravilo maturo v laškem jeziku, ki so hoteli biti pravoznanci. Teh je bilo 38 iz nemških a 119 iz laških šol. — Resolucijo so pa vendar le sprejeli. Da bode vladi mogoče vse železnice zarilo, njegovo umetniško živo-modro oko zdelo se mi je večje, sijajniše, ko po navadi. Pri mojem vstopu držal je v roki nekaj pomladnih cvetlic, ktere pa je izpustil, ko sem mu od Tebe poslani rožni venec izročil. Pritisnil je lahno vencev križec na ustnice, ter tiho šepetal tvoje ime ..Marija!" Njegov glas imel je neki posebni odmev, čist sicer, a vendar kot dih sapice. Naznanim mu, kar so mi sv. Oče naročili, ter sklenem: „Toraj preljubi Rafael! naj bode sočutje, ki ga goji najviši do najnižjega s teboj, tudi tebi dolžnost, da še dolgo dolgo med nami ostaneš." Rafael se milo boleče nasmehlja. „Ti bodeš, da, ti moraš ostati", pritrdi zdaj Castiglione. »Pomisli kako hrepenjenjc bude v nas tvoja sedanja dela, pa še slavniših v prihodnje. — Misli na svoj ljubi načrt. Klasični Rim z njihovimi marmornimi palačami, tem-peljni, slavoloki, kipi vnovič pozidati!" „Da, to sem želel", odgovori bolnik, „in podržaviti, sklenilo se je pri daljšem posvetovanji poročevalcev iz trgovinskega in finančnega ministerstva, da naj se delajo priprave za večje železniško posojilo, ktero naj vladi omogoči, da to podjetje izvrši. Nismo so motili, ko smo ob priliki ime-vanjag. k. Ramberga za kraljevega komisarja na Hrvaškem izrekli nado, da bode general Ramberg, ki je v službi častito osivel, svoji nalogi popolnoma kos. Mir se je na Hrvaško zopet povrnil, in „Pozor" v svoji 236. številki daje generalu Rambergu spričevalo, da so Hrvatje z njim kakor načelnikom v izjemnem stanu popolnoma zadovoljni. „Pozor" piše: „Tješe nas, da se izimno stanje vrlo blago vrši. To je istina, al to nije ni malo zaslugu g. Tisze ili ugarskoga sabora, koji ga je dosta poticao, da bi se imalo s hrvatskimi „agitori" t. j. rodoljubi ostrijo po-stupati, onako od prilike, kao jo Midhat-paša s bugarskimi. S ono strane Drave ne manjka dakle u tom pogledu „dobre volje" ; što pako ta volja nije do sada prošla u djelo, na tom se imamo zahvaliti prvo onomu, koji nam je namienio baruna Ramberga, drugo, tanko ob-razovanomu umu i plemenitomu srcu samoga preuzvišenoga gospodina kraljevskoga povjere-nika, koji imajuč punu vlast ne samo da nije još nijedinih vješala podigao, več nam nije do sada nijednoga ustavnoga prava okrujio, pak uz to dosta je dokaza pružio, da mu je stalo i do materijalnoga blagostanja naše domovine, te bi se u njegov primjer i mnogi ban ugledati bio mogao." Lepšega spričevala cesar sam Rambergu ne more dati. nego mu ga je dal ,.Pozor". Hrvatom se je na ogerskem zboru zopet vuebovpijoča krivica glede ravnopravnosti zgodila. Madjari so sklenili postavo, ktera pa k sreči po Hrvaškem še ni proglašena, toraj tudi še ne veljavna, da tehnične stavbarske službe pri državni vzajemni oblasti po trojedini kraljevini ne more drug dobiti, kakor tisti, ki dokaže s spričevali, da je tehnične študijev Buda-pešti dovršil. ,. Pozor" v tem ne more nič druzega vgledati. kakor nov korak do madjarizacije trojedine kraljevine, in jako resno opazi, da hrvaški poslanci na ogerskem saboru pri sklepanji ove postave niso imeli druzega posla, kakor dijete pobrati, povžiti iu spati, drugače bi ne bilo mogoče, da bi se njim v očigled taka krivica lastnemu narodu prigoditi zamogla. Grof Pejaeevie, bivši ban hrvaški, zavrača jako jedrnato v ,.Pester Lloydu" sumni-čenje. da bi se bili dvojezični grbi z njegovim privoljenjem in z njegovo vednostjo v Zagrebu obesili. Grbi so došli v Zagreb že leta 1880 in takrat jih je ban Pejačevič, ki je bil ravno dobro 14 dni v službi, prepovedal. Letos je ban odpotoval, in takoj prva noč. ko je on Zagreb zapustil, porabila se je za to nesrečno delo. Ob enem je pa David tudi dvojezične pečate po uradih razdelil in izključljivo njihovo _____ _ :___ ko bi mi dal Bog daljše življenje, bi se mi bilo tudi posrečilo." „Ti beseduješ", ga opomnim jaz, mu prijazno očitaje — „kakor da bi ne mogel nikoli več okrevati." „Oj oče!" zdilino Rafael, ..ločitev ne bo lahka. O ko bi vam mogel dopovedati, kako goreče hrepenim, da bi se mi čas ločitve podaljšal ! Kako se napaja moja duša nad zadnjim solnčnim žarkom, ki se tam-lo na zadnjem hribcu mudi! Kako lep je svet, — kako lopo človeško obličje! In jaz se moram od vsega posloviti, primoran zaspati brez nade prihodnjega dne!" — „Predragi!" mu rečem, „ne zabi, da je danes mili Zveličar zato umrl, da nam konec zemskega zasveti večni dan življenja." — „Kako bi li mogel pozabiti borenja Njega" — odgovarja on — „od kterega vse imam!" — „Ali", — pristavi še lahno — „tudi borba jo bila lepa." Nekaj časa potom nastane tihota. Castiglione rabo zapovedal in tako toliko nesreče v deželi napravil. Grof Kalnoki/, avstrijski minister zunanjih zadev, se je proti grškemu kralju tako izrekel, da avstrijska politika glede grškega kraljestva, podonavskih kraljestev, Orne gore in balkanskih držav nič druzega ne namerava, kakor mir in vzajemnost s svojimi iztočnimi sosedi in pa povzdigo trgovine na iztoku. Njih Veličanstvo v Szer/edina. V saboto zvečer so zapustili svitli cesar GodOlio. V Steinbruch so se vsedli ob 6 in 40 minut na železnico, prišla sta tudi na dvorni vlak mi-nisterski predsednik Tisza in minister Orczi, vlak se je ustavil najprej na postaji v mestu Czegled, kjer je bilo vso slovesno okinčano in svitli cesar sprejeli so deputacijo mestnega notarja. V Felegjhazi je vstopil v dvorni vlak kraljevi komisar Ludovik Tisza, med glasnimi eljen-klici se je vlak vozil mimo drugih postaj. V Szegedinu so se začeli zbirati uže zjutraj članovi 26 deputacij, ki so bili opravljeni v inadjarski narodni obleki. Proti 9 je šla ne-brojna vrsta voz proti kolodvoru. V prvi vrsti so se vozili nadškofje vseh treh obredov, potem superintendent helveške in avgsburške verske spoznave. Ob 11 se jo dvorni vlak pripeljal na kolodvor; ko cesar stopijo iz voza, pozdravil jih je župan Palfy, oiuenivši cesarskega obiskovanja pred 4l/2 leti. ko je bilo mesto v valovili pokopano in ko so prišli svitli cesar prebivalce tolažit in k zaupanju budit. „Bodite pozdravljeni, zaklical je govornik, v našem mestu, prebivalci se vesele, da Vas vidijo zdrave in vesele. Bog bodi Vam varuh po Vaših potih!" Svitli cesar so odgovorili: ..Zahvaljujem se božji previdnosti, da mi je dano videti, kar sem si želel pred 4'/2 leti, da je mesto vstalo iz razvalin, in da je lepše, kakor je bilo poprej in da vse navdaja veselje, ne žalost. Sprejmite moje kraljevo pozdravljenje in zahvalo za navdušen sprejem. Rad se bodem mudil v Vašem mestu in se vdeleževal veselja tega zvestega mesta". Cesar so podali kardinalu Hajnaldu roko in so se vsedli z ministerskini predsednikom v dvorno kočijo. V drugem vozu se je peljal nadškof Hajnald in kraljevi komisar Ludovik Tisza in za tem drugi vozovi. Ljudi, ki so v špalirji stali, je bilo kakih 12.000, trikrat toliko jih je stalo še zadej. Vnanje države. Srbski denarni minister zbral je za 15. oktobra vse odlične trgovce Beligrada, da se o ustanovljenji srbske narodne banke z njimi posvetuje. — Z bankami na Srbskem pa nimajo sreče. Pred desetimi loti se je v Be-lemgradu jedna osnovala, ki se je pa le malo časa svojega življenja veselila; vsak ,.višjih" jemal je, kolikor je ravno dosegel, in tako so ji polagoma „pušali", da je banka na sušici umrla. Bisniark klofuto, ki jo je francoskemu ga prime za roko. Rafael pa gleda skozi odprto okno proti onstranskemu hribcu, kajti mrači se, in le še na vršiču hribca vidi se nekaj nježno pojemajočih solnčnih žarkov. Potem obrne pogled, in gotovo tudi svoje misli od zemlje proti vijoličnatemu nebezu, kjer pri-hajjaočo večernico, kot poročnico z onega sveta pozdravlja. Naenkrat pa spregovori: „Tam bodem Dante-ja videl." Tisti trenutek odmakne eden navzočih za-griujalo spred zadnje sliko dela Rafaelovega, ki jo bolniku nasproti ob steni visela, to jo, kakor ti znano, altarna slika „Spremeujenje Kristusovo". Pogled na neumrljivo delo, in poleg umirajočega mojstra, predmet podobe, iu vse druge ginljive okoliščine napolnile so nam srca s toliko britkostjo, da smo pričeli vsi glasno plakati. Med tem se je jelo obličje Rafaela hitro spreminjati, govoril je sicer še ali težavno, nerazločno, dasi visokega pomena. Dvakrat sem ga čul ponavljati besede Platoonove. „Lepo jo narodu potem založil, na uniformo zavrača, da je bil španjski kralj Alfons imenovan lastnikom štrasburških ulancev. Pri dveh polkih ste bili menda lastniški mesti prazni in Alfonzu ste se obe uniformi predložili. Ena je imela bela, druga rumena našitja in kralj se je za rumena odločil, in si tako ,.po svojem okusu" razža-ljenje francoskih pouličnikov na glavo nakopal. Irci poklonili bodo 10. decembra svojemu voditelju Parnellu narodno darilo, za ktero so je žo sedaj 30.000 sterlingov (nekako 330.000 gold.) po deželi nabralo. Darilo bo menda narastlo na 40.000 sterlingov. Zajedno napravili bodo takrat velik narodni banket, kterega se bodo tudi irski poslanci vdeležili. Tiu/ovinslie razmere med Turčijo in drugimi velesilami so v pravem pomenu besede — ričet. Z Angleško se je Turčija začasno pogodila, da se bode po Turškem do sklopa nove kupčijske pogodbe od vseh iz Angleškega tja vpeljanih pridelkov po osem odstotkov njihove vrednosti na eolnini pobiralo. Tudi Nemčija je s tako začasno pogodbo zadovoljena. Oba poslanca, angleški kakor nemški, sta pa vendar le zahtevala, da jima Turčija obljubi, da se eolnina od 8% ne bode nikdar povišala. Do sedaj se je po turških lukah od vpeljanega ptujega blaga menda toliko procentov eolnine pobiralo, kolikor se je ravno potrebuje. Turški general M u k t a r p a š a vrača se iz Berolina preko Dunaja v Carigrad. Nekteri hočejo vedeti, da se Muktar ni samo k vojaškim vajam v Homburg peljal, temveč da je šel tja z diplomatično nalogo, da bi se Turčija avfitrijsko-nemški zvezi pridružila. Bismark mu je pa menda dokazal, da to ni nikakor mogočo, kajti pristop Turčije k avstro-nemški zvezi obudil bi odmah siim-Ijivost Rusije, ktera sedaj z Avstrijo kakor tudi z Nemčijo v najlepšem sporazumljenji živi. Tako neki so Muktarju v Berolinu povedali in tako bi se mu moralo na Dunaji povedati, če bi tamkaj s tako kramo hotel pohiševati. Pri Hovasih v Afriki je mrzlica desetino pobirala in so vsled tega primorani napade na francosko vojsko popolnoma opustiti. Le tu pa tam se še kedaj iz kakega francoskega vojnega parnika pokadi in med hovaške vojake kaka smojka prileti. Vendar se pa zopet sliši, da bodo Francozi mesto Tamatave od severne strani na več krajih bombardirati začeli. Izvirni dopisi. Iz Gorice, 14. okt. Danes se je tu vršila redka svečanost, da so namreč premil. nadškof dr. Alojzij Zorn vzeli v posest nadstolico goriške metropole. „Palij" (znam metropolitanske oblasti) so tudi že prejeli. Ljubljansko školijo plačilo po boju, veliko upanje". Tudi Tebe je menil navzočo ter prosil, da bi mu položila roko na čelo .... Slikar Giulio vrgel se je k postelji ter upil od dušnih bolečin. Jaz pa sem opomnil navzoče poklekniti, ter moliti za umirajočega. Se enkrat skloni se Rafael, podpiran od dveh navzočih kviško, ter gre z odprtimi očmi v daljavo. „Od kod sije to solnce?" šepeče milo. „Rafael!" zakličem, ter so mu bližam z odprtima rokama. „Mo li poznaš? Kako se počutiš?" Nekaj časa se mi je zdelo, kakor da bi me več ne slišal: potom pa šepečo — in mirno-blaženi izraz njegovega obličja, vkljub smrtnemu boju — potrdi besedo „srečno!" Dalje ni več govoril, ter molče so boril s smrtjo..... Med tem pa temna noč nastane, ko nas neki glas iz dolge slovesno tiliote izdrami: Rafael je umrl.-- sta zastopala prečast. gg. kanonika Anton Ur-bas, stolni župnik, in Leonard Klofutar, častni kanonik in profesor. Pošljem Vam tudi ča-stitko v slovenskem, nemškem iu furlanskem jeziku. Tukaj priobčimo samo slovensko, ktera se glasi: Pohlevno vijo tiha so I pava Po rajskih loglli milo nam dolino; In oče Nanos sam pa vso višine Trde, da voda ta je — mir in sprava. Od slavnega slovenskega Triglava — Deroča skoz pečine, meni strmino — Vali tam Soča v laško se ravnino: Skrivnostna moč v valovih njenih plava. in prav, kjer Lah Slovencu sosed biva, Tam reka reki v njedra so izliva: Poli le v n ost se s krepostjo tu edini. Glej, T o bo, Knez, I pava jo dojila, Z modrostjo pa jo Soča Te pojila: Hod' oče mil in krepek domovini! Od Vojnika, 13. oktobra. (Cestno-stavbeni oddelki.) Okrajni zastop celjski je sklenil, v njegov delokrog spadajoče ceste L in II. vrste razdetiti v šestero okrajev. Kakor sedaj njegovo vradno (?) glasilo poroča, so cestnim komisarjem imenovani sledeči gospodje: J. Lenko za I. okraj, obsegajoč okrajne ceste 2. vrste: Kapljaves, Trbovlje, Ločica, Novi-klošter in Libojo v skupni dolgosti 11.999 metrov; K. Žuža za II. okraj, kteri obsega okrajno cesto 2. vrste v Griže in okr. cesto 1. vrste iz Celja v Slov. Gradec v dolgosti 19.029 metrov; M. Saj o vi c za III. okraj, kamor spadajo ceste 2. vrste Dobrna-Velenje, Dobrna, Vitanje, Nova cerkev, z 19.444 metri; F. Zangger za IV. okraj, za okrajne ceste 2. vrste Zalog, Marov, Spodnja Hudinja, Lju-bečna, Arclin, Blagovina, Celje-Laško, skupna dolgost jo 26.475 metrov; J. Negri za V. okraj s cestami 2. vrste Teharje-Ponikva, Sv. Jurij-Zajcklošter, Sv. Jurij-kolodvor, v daljavi 22.266 metrov; Iv. Jelek za VI. okraj okr. cesto 1. vrsto Celje-Rogatec, pa za okr. cesto 2. vrste na Planino in v Zusem, kar mori 24.024 metrov. — Gosp. S t iger je prevzel okrajno blagajnico s 1079 gold. 40 kr. To je vse prav, le odločnih narodnjakov nam je premalo; če pa le nimajo kake politične za ušesi. Poročilo bo znabiti marsikoga zanimalo. — Volitve se bližajo. Domače novice. (Današnja seja deželnega zbora) pričela se je še le ob enajstih. Poslušalcev je bilo zbrano nekaj več ko navadno, ker je bila na dnevnem redu tudi volilna reforma. Poročevalec je bil gosp. poslanec Svetec. V imenu nasprotne stranke predlagal je gosp. Lukman, da se volilna reforma odloži. Izvrstno in stvarno ter prisrčno govoril je g. poslanec vitez Schneid zoper ta predlog in vabil nasprotnike k sodelovanju pri tej važni postavi. Govorili so potom še profesor Suklje, dr. Schrey, dr. Vošnjak in Svetec. Pri glasovanji je. bilo navzočih 33 po-lancev in od teh jih je glasovalo 25 za to, da so prične nadrobni razgovor o postavi. Nem-škutarji, kterih je bilo osem navzočih, so glasovali nasprotno. Dr. Schrey jo potem odšel iz zbornice, drugi pa so ostali in se vdeleževali nadrobnega razgovarjanja, o kterem se jo tudi deželni predsednik baron "\Vinkler večkrat oglasil. Razgovor ni bil buren, marveč zelo miren; sprejeli so se vsi paragrafi prenarejene postavo do § 35 skoro brez prememb. Pri tem paragrafu pa se je po nasvetu poslanca g. Klima ostali del do konca vrnil odseku, da nekaj pie- naredi in potem zboru poda popravljene paragrafe. — O poli treh je bila seja sklenjena. — Jutri je 13. seja z nadaljevanjem posvetovanja o volilni reformi. Obširneje poročilo o tej seji pričnemo jutri. (Novo društvo) se snuje v Ljubljani in to bo „društvo za pospeševanje prometa unanjcev ali tujcev po Kranjskem". Vlada je neki potrdila že pravila tega društva, čegar namen ho menda vabljenje tujih popotnikov in drugih v našo deželo po napravah, ki olajševajo bivanje in potovanje tu. (Imenovanje.) Okrajni glavar ljubljanske okolice, Avgust Wurzbach pl. Tannenfeld je imenovan za vladnega svetovalca pri deželni vladi kranjski v Ljubljani. (Konftsciran) je bil včeraj „Sov. Narod". Imel je več dopisov zoper poslance, ki so glasovali za potrditev volitve velikega posestva, in pa članek odgovarjajoč ,.Laibacheriei" na izjavo, ktero smo mi navedli v včerajšnjem listu. — Tudi ,.Škrat" je bil konftsciran zavoljo opazek o deželnem zboru. Razne reči. — Iz Štange, 15. oktobra, se nam poroča: Pri nas se začne 21. t. m. sv. misijon. Vodili ga bodo čč. oo. lazaristi. Bog daj svoj blagoslov! — Pretekli teden smo tudi tu trgali; grojzdje je precej sladko, vreme lepo, tedaj upamo, da bode tudi kapljica dobra. Tudi kostanj je prav lep, a veliko ga pa ni. — Potres, ki je bil 10. t. m. po mnogih krajih Kranjske, Štajarske itd., je bil% po Moravskem, zlasti v Olomuci, jako silen. Cul se je vmes vrišč, kakor če bi naglic z največjo silo mimo hitel. Ljudje so iz hiš venkaj bežali; po celem mestu čutil se je sunec, ki je bit tako silen, da so podobe, slike in ure raz stene na tla padale. — j J- S. Skrejšovski. Zaslužen mož, hraber junaški vojak v borbi za živelj slovanske domovine, neumoren delavec za brambo naših pravic. J. S. Skrejšovski. zatisnil je na večno svoje oči! Rojen na sv. treh kraljev dan 1. 1830, je. svoje gimn. študije deloma v Pragi, deloma v Kraljevem Gradcu dovršil. Za temi se je leta 1848 vpisal na praški univerzi za obiskovanje umoslovja. Po zvršenih filozofičnih študijah prestopil je na pravoslovni oddelek, kjer je študije leta 1852 dokončal in v državno finančno službo stopil. Minister Bruck ga je poklical za koncipista v finančno ministerstvo. Leta 1861 zapustil je državno službo in se v privatno življenje podal ter leta 1872 „Pohtik" vstanovil, v kteri je hrabro odbijal nesramne napade na slovanske narode. Leta 1867 jel je izdajati češki list „Narodni Pokrok" (narodni napredek) in je konečno pred štirimi loti na Dunaji ,,Tribiine" vstanovil, ktere glavni vrednik je do smrti ostal. — Mrtvega obžaluje ves slovanski narod ; zguba njegova je pa posebno britka za njegovo ženo, nadcpolnega sina in šest nepreskrbljenih hčeric. Umrl je na razširjanji prsne odvodnice (aneurysma aortae). Večen in blag mu bodi spomin ! R. I. P. — Protaszevicz iz Varšove razstavil je na Dunaji v električni ravstavi telefon, ki iz oddaljenih krajev godbo donaša. Ta telefon je bil do sedaj le proti vstopnini slišati. Od sedaj nadalje se bodo pa javno brezplačno razpostavil in poslušalce razveseljeval. Vrh tega ima pa telefon šo jedno znamenitost, in ta je, da tudi gosline glasove posreduje, kar pred njim ni zamogel noben telefon. Gosli se čujejo na 25, rog pa na 60 do 70 korakov jako dobro. — Po laških železnicah so se tatvine jele tako množiti, da žo nikdo več ni vedel, ako ji' v Rimu svoj kovčeg na železnico dal, če ga bodo v Trenti ali pa v Gorici še kedaj videl. Tatu so zasačili v kondukterji do-tičnega kurirja. — Nov način, kako se hitro do novcev pride, prinaša »Tribune" v svoji 278. številki. Vojak-pešec iskal je nedavno na Dunaji v »Plankengasse" s prižgano trsko v desnici skrbno po tlaku. Ljudje so ga povpraševali, kaj je zgubil, in zdihovaje pravi vojak, da je svojemu stotniku od nekod 4 goldinarje nesel, in da mu je tukaj eden odpadel, ki ga več najti ne more, brez njega si pa domu ne upa. Dunajčani. dobre duše, brž med saboj biro napravijo in prej kakor v 2 minutah imel je »nesrečni" vojak več kakor »zgubljeni" goldinar v žepu. Vse bi bilo dobro, ko bi bistroglav ne bil četrt ure pozneje na dveh drugih krajih zopet goldinarja s trsko iskal: s to si je pa že policijo na sled privabil. Iv sreči je pa v poslednji ulici še srečno »pobral" in zdrav pete odnesel, predno ga je redar dohitel. — Odlikovan berač. Star, suh mož je poslednje dni v dunajskem praterji boljše oblečeno gospodo miloščine prosil, in je tudi še precej dobil. Se več bi mu bili pa izvestno dobri Dunajčani dali, ko bi mož ne bil tako po »jerušu" (smrdljivi šnops) smrdel. Na za-guljeni suknji imel je pripetih več trakov od raznih redov. Karol Josip Strnad, vitez pl. Stern-feld, je visokozvoneče ime tega obžalovanja vrednega moža, ki je bil svoje dni nadporoč-nik v avstrijskem topništvu, je pozneje pod cesarjem Maksom v Meksiki služil, in po povratu v domovino pri raznih zasebnih društvih vrad-niške službe opravljal. Pijača ga je tako daleč pripravila, da ga redarji in sodnija, žalibog, le predobro poznajo. Devet odlikovanj si je v svojih lepših dneh pridobil. Pred kratkim ga je policija zopet zaradi beračenja zaprla. — Društvo za razširjanje katoliških časnikov, se je ustanovilo v Diissel-dorfu in ima sledeče postave: § 1. Društven namen je velika razširjava katoliških časnikov in knjižic. § 2. K društvu se lahko pristopi brez objave, brez vstopnice, brez mesečnega doneska, s prostovoljnim sklepom. § 3. Vsak, ki k društvu pristopi, se zaveže: a) v gostil-nici, kamor zahaja, zahtevati katolišk list, b) na vsakem popotovanji vsaj enkrat kak katolišk list kupiti in c) po družinah svojih znancev na to delati, da se na katoliške časnike naročajo. § 4. Društvo je nerazpustljivo. To so štirje kratki, pa jako jedrnati paragrafi mladega društva. Za dobro reč vneti mladenči so ga nedavno v Dilsseldorfu oživili in društvo šteje vže na tisoče in tisoče udov, ter obeta, da se bo kmalo na stotisoče udov narastlo. Konečno vstanovitelji pravijo: Tiskovna moč je velesila nad velesilami samimi in kdo drži sedaj v tej velesili zlato žezlo ? — Protikršanski duh lažiliberalizma in duh peklenščeka. V sto-tisoč izdajah izliva se dandanes krščanstvu sovražna in breznravna po vodenj po celem svetu. Izpuh njen okužuje kršansko mladino, njeni laž-njivi valovi poplavljajo zgodovinska dejanja in kršansko poštenost. Naša naloga je. takosnjemu tisku hud boj napovedati, ga po mogočnosti omejevati in ga s katoliškim tiskom nadome-stovati, kajti današnji vek hoče in mora či-tati! Tudi za nas jako podučljivo in posnemanja vredno. — K r š a n s k i m u č e n i k i. Apostoljski vikar v Tonkingu, gosp. Puginier, piše, da so 20. maja ob uri zjutraj v Nam-Dinhu o. Becheta, tri katehete in dva kristijana vjeli in zaprli. Mandarin, pred kterega so jih postavili, jih je prav ob kratkem zaslišal in vse k smrti obsodil, da se ob glavo denejo. Takoj so jih na moriišče peljali. 0. Bechetu, ki je bil vklenjen, vzeli so vezi iz rok. Vojaki so mesarsko delo pričeli in drug za drugim po dvakratnem ali tudi trikratnem zamahanji s sabljo glave sekali. Vbogi misijonar o. Bechet je največ trpel, ker so mu v pravem pomenu besede ves vrat poprej razsekali, kakor so mu glavo odbili. Mandarin je ves čas zraven stal in gledal. — Iz Pet rog rad a se poroča o bogatih zlatih žilah, ki se po celem Uralu raztezajo. Le škoda, da dotičnim podjetnikom vsega potrebnega primanjkuje, s čemur bi se pridobitev :;lata povekšati dala. — Afrika, in sicer njene notranje še nepoznano pokrajine, kjer vroče sobice pripeka, kjer strupenih golazni in krvoločnih živali vse mrgoli, postala jo raj vsiin pravim učenjakom, ki se z znanostjo zemljepisja pečajo. Letos spomladi odšel je iz Dunaja dr. Holub na učeno preiskovanje srednje Afrike in sedaj se pa lajtenant Wissmann na pot pripravlja, kjer teče reka Kongo po nezmernih planjavah srednje-afrikanskih. — Kralj A1 f o n s k gospici »la France" rekoč: vstopi, ,Dober dan, gospica." L a France: »Dober dan. prosim, kar po domače se naredite." Alfo n s: »O saj se mi v Parizu tako skoraj vse »španjsko" zdi!" Telesnimi ,,Slovencu". Szegedin, 15. okt. Zupan podal jo cesarju veliko zlato spominsko medalijo, ktero je Njih Veličanstvo zahvaljevaje se sprejelo. Tudi ministerski predsednik Tisza in kraljevi komisar Tisza dobili so tako medalijo, ki bo poslana tudi cesarjeviču. Potem je cesar ogledoval mesto, šel na ljudsko veselico, kjer je igrala godba; povsod je bil navdušeno pozdravljen. Ob šestih bil je dvorni obod. h kteremu je bilo povabljenih več zastopnikov meščanstva in mestnega odbora. Cesar obnašal se je po svoji navadi vljudno in milostno. Zvečer je bilo mesto zopet razsvetljeno. Lvov, 16. okt. V deželni odbor voljeni so bili vsi prejšnji udje, med njimi Smolka: med novimi deželnimi odborniki je tudi Rusin Siengalevvicz. Umrli so: 6. oktobra. Jožo Perko, branjevec, 79 let, Purg-stalske ulice it. 2, spridenje jeter. — Ignacija Burapel, 30 let, gospodske ulice št. 8. 7. oktokra. Adolf Petrič. mizarjev sin, 7 mesecev, Marija Terezija cesta št. 10. božjast. 10. oktobra. Vladimir Perdan, čevljarjev sin, tri tedne, dijaške ulice št. 7. zlatenica. — Marija Trtnik, paznikova žena, 81 let. Karlovska cesta št. 7. starost. 12. oktobra, France Kržic, delavec, 34 let. Kolo-zijeve ulice št. 3. tuberkuloza. V bolnišnici: G. oktobra. Katarina Francolj, delavka, kronična tuberkuloza. 7. oktobra, Andrej Miklavčič, hišni posestnik. 67 let. pljučno otrpnjenje. 8. okt. Marija Sulior, delavka. 95 let, apopleksija. 9. okt. Valentin Bokav, delavec, rak v želodci. — Anton Volbank, 82 let, starost. 10. okt. Amalija Veber, šivilja, 45 let, opešanje. 11. okt. Martin Koci. delavec, 59 let, slabost. V v o j ašk i bolnišnici: 8. okt. Jožef Drvodelic, topniear, 20 lot, trnovska vojašnica, samomor. Ek^ckutiviie dražbe. 20. oktobra. 1. e. džb. zapuščine Janeza Kralja iz Nevelj, 124b gl. Kamnik. — 1. e. džb. pos. Janez Železni k iz Vrzdenca, 4915 gl. Vrhnika. — 1. o. džb. pos. Peter Vrinskolc iz Crače. 330 gl. Metlika. — 2. e. džb. pos. Martin Kežek iz Bojane vasi, 5060 gl. Metlika. — 2. e. džb. pos. Matija Stublor iz Osojnika. 1755. Metlika. — 1. e. džb. pos. Martin Simonič iz Boldneža št. 3. Metlika. — 1. e. džb. pos. Janez Klopčič iz čemšenika. 5123 gl. Brdo. — 1. o. džb. Jurij Kofalt iz Rakovca, 1155 gl. Metlika. — 1. e. džb. IJako Korak iz Brašlje-vice. Metlika. 22. oktobra. Relieitaeija zemljišča pod dež. knjigo št. 18 v Knežaku. Ljubljana. — 1. e. džb. grajšžine Lichtenberg iz Smrek, 41.450 gl. in 17.704 gl. 23. oktobra. 1. e. džb. pos. Andrej Toininc iz Dolenjo vasi, 1020 gl. Vrhnika. — 3. e. džb. pos. Janez Dormiš iz Paku, 1975 gl. Vrhnika. — 1. e. džb. Jernej Poženil iz Kamnika. 641 gl. Vrhnika. — 1. o. džb. pos. Jožef Kopačin iz »kri, 3335 gl. Vipava. — 1. e. džb. France Vrbi« iz Vrhniko, 5275 gl. Vrhnika. — 3. o džb. Andrej Lenarčič iz Nadanjosola, 816 gl. — I. e. džb. Janez svete iz Preser, 4161 «1. Vrhnika. Dunajska borza. 15. oktobra. Papirna renta po 100 gld. 78 gl- 50 kr Sreberna „ » „ ., . 4% avstr. zlata renta, davka prosta . 79 _ 99 20 Papirna renta, davka prosta 92 90 Ogerska zlata renta G »i, 119 70 n » ,, 4 % 87 15 it „ papirna renta 5 % 85 85 Kreditne akcije . . 160 gld. 287 40 Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. 108 _ „ avstr.-ogerske banke 839 _ „ Landerbanke 105 60 „ avst.-oger. Lloyda v Trstu 635 _ „ državne železnico . 316 20 „ Tramway-društva velj. 170 gl. . 224 10 Prior. oblig. Klizabetino zap. železnice 103 ,— ,, ,, Ferdinandove sev. ., 4% državno srečke iz 1. 1854 250 gl. 105 _ 118 50 » ...... 1860 500 „ 130 25 Državne srečke iz 1. 1864 100 „ 167 50 , „ ,, 1864 50 ,, 166 75 Kreditne srečko . . 100 „ 168 75 Ljubljanske srečko . . 20 „ 23 _ Budolfove srečke . . 10 „ 19 50 5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. 104 _ London ...... 120 10 Srebro ...... _ _ Ces. cekini..... 5 70 Francoski napoleond. 9 52", Nemške marko..... 58 n 80 „ Naznanilo. to Deželna blagajni ca kranjska se preseli dne 18. t. m. iz svojih dosedanjih pro-storij na cesar Jožefovem trgu v novo adopti-rane prostore v deželnem dvorci v Gosposkih ulicah št. 2 od vhoda na levo pri tleli, ter prične svoje delovanje za strankin promet z dnem 19. oktobra t. 1. v dosedaj navadnih uradnih urah. Od deželnega odbora vojvodine Kranjske dne 16. oktobra 1883. Orgljarska služba bo pri nas o vseh Svetnikih izpraznjena. Ker orgljavec nima druzega cerkvenega opravila, se lahko peča s kakim poštenim rokodelstvom. Tirja se lepo krščansko vedenje in znanje cerkvenega petja. Na Štangi (P. Litija), 15. oktobra 1883. Miha Sajč. (1) župnik. Sedem barigel prodaja trgovec v Ljubljani po nizki ceni. Ba-rigle so še nove ter drže po 12 do 13 veder avstr. mere. Kje so na prodaj, pove vredništvo »Slovenca". (1) papir za cigarette LE HOUBLON (Francoski izdelek.) Pred ponare jen jeni sc svari. n Jedino prav je ta papir, ako je ^ na vsakem papirji vtisnjeno ime pji LE HOUBLON in ima vsak karton ST spodaj stoječo varstveno marko, (f.